Pošlji vabilo za prijateljstvo
Pošlji zasebno sporočilo
Spomnim se.
Bilo je 13ga.
O kolk me je ena nadrla.
Še zdaj mi je hudo.
poslano v temi :: Prosim za dobre misli
TRAKTERIJE
V slovarju stare ljubljanske šprahe je zavzemala veljavno mesto znana beseda traktament ali trahtament, s katero so označali Ljubljančani veliko, bogato gostijo.
Manj v rabi je bila nji sorodna beseda trakter, treter in traiteur, pomnjajoča gostilničarja, ki z jedjo in pijačo traktira in postreza goste.
Trakterji so bili ali stalni ali za gotove slučaje najeti.
Najemala so jih društva, Kazinsko, Meščansko strelsko društvo…
Ravnateljstvo poslednjega je razpisalo 1834 oskrbo točilnega in hranilnega posla proti jamčevini.
Trakterju je bila naloga streči strelcem o njihovih vajah na strelišču in gostom na veselicah, ki so se tam prirejale.
Tudi v stanovski Reduti je bil zlasti predpustom o maškaradah potreben trakter.
20 OKT 1844 je odprl tamkaj treterijo Andrej Nenig, ki je obetal v otvoritvenem naznanilu, da bo stregel z dobrimi jedili in pijačami, kolikor mu bo moči.
Ko so priredili 20 JAN 1847 v Reduti maskarado v prid otroškemu zavetišču pri Sv. Florijanu, so najeli za tistikrat, ker ni bilo stalnega trakterja, bahabirta Antona Huberja, da je izvrševal posel.
Stara šentpeterska vojašnica je imela trakterja.
1840 se omenja traiteur Anton Schan.
V bolnici na Dunajski cesti je deloval 1790 trakter Martin Krobat.
poslano v temi :: GOSTILNE
OSTAJALIŠČA
Ostajališča ali Einkehrhaus so bile krčme, opremljene s prostornimi hlevi, kjer so ostajali ali ainkerali vozniki s parizarji, vozovi kot bajta širokimi, ki so se prikazovali na velikih cestah za časa francoske zasedbe.
Te vozove je ukazala francoska vlada.
Bili so jako močni in opremljeni z železnimi osmi, kakršne v naših krajih še niso bile običajne.
Zvali so jih železne vozove ali parizarje, s čemer so poznamenili njihov francoski izvor.
Ostajališča pa so rabila tudi kmetom z manjšimi vozovi zlasti o tržnih in semanjih dneh.
Skoro neomejeno oblast so izvrševali nad ondotnimi hlevi veliki hlapci ali hausknehti, katerim so bili podrejeni hlapci nižje vrste.
Oni so sprejemali razna naročila za pote in potovke, ki so prihajali o gotovih dneh iz deželnih mest in s kmetov ter dostavljali in odnašali ali odvažali, kar jim je bilo velevano.
Preden so stekle železnice je bilo takih ostajališč precejšnje število v ljubljanskih predmestjih, zlasti ob Dunajski, Gosposvetski, Tržaški cesti in v Gradišču.
V imenopisu starih ljubljanskih gostilen bo pomenila kratica »ost« ostajališče.
V predželezniški dobi je bilo živahno življenje v obcestnih ostajališčih.
Vozniki so zapijali ogromne svote in krčmarjem se je dobro godilo.
Štongrajtarji so bili hlapci vozniki, ki so jih najemali za vožnjo parizarjev.
Ti za vodo niso marali, le vince so pili.
Ko se je bližal krčmi, je pokal tako zelo, da je vse, kar je bilo pri hiši, nakvišku šlo.
Nasproti mu je hitelo in pozdravljalo ga je vse, sam birt se mu bliža in spregat mu gre.
Oblastno se je vedel nato v gostilni.
Za mizo se vsede kot žlahten gospod, se vsede mogočno.
Pri jedi vinca poliček dobi in pije ga naglo, pa birtu gorje, če ni dosti močno.
Tudi birtinja mu streže, kar more in zna, in kakor gospodu kosilce ravna.
Gosposka jedila mu slastno diše, pečenka, piščanci, kapuni, domačih jedil pa štongrajtar ne je.
Pa naj bo le majhno falena kaj jed, koj šimfa in birt je stokrat preklet.
Zgodilo se je velikrat, da je pometal z mize jedi, in po hiši razsajal, ko birt je pobiral čepinje izpod nog.
Po nemško, po laško, madžarsko je klel, da birta in birtinjo hudič naj bi vzel.
Še huje je štongrajtar v hlevu ravnal in svojo prevzetnost do vrha dognal.
Neusmiljeno je pretepal živino.
Štongrajtarski ošabnosti je konec naredila otvoritev železnice iz Ljubljane v Trst 1857.
poslano v temi :: GOSTILNE
ŽGANJAR
Pivnica, ki ji pravijo šnopsarija, je nečedna, temna, zatohla, prekajena s špiritom, smrdljivim tobakom in drugimi dišavami.
Mize so težke in površno otesane, stolov malo, večidel klopi, po mizah ni kruha, užigalic, soli in popra.
Gosti ne hodijo sem jest, ampak le pit, a ne zaradi žeje nego ali iz navade ali iz obupnosti.
Pijača ima različna imena, pa je le voda in špirit, morda je še kakega cveta kaj v nji, da ji daje duh, po katerem se razločuje.
Gosti so ljudje nižjega stanu, delavci, lenuhi in berači.
Ti zamenjujejo tu svoje priberačene krajcarje za kratkega.
Odlikujejo se po strgani, oguljeni in umazani obleki, razmršenih laseh in zabuhlem obrazu.
Na kredo nobeden nič ne dobi, nasprotno je še celo navada, da se položi denar na mizo, še preden je frakelj nalit.
Žganjarna nese.
Krčmarju se ne manjka gostov, ker pijanost pri njem ni tako draga, kakor tam, kjer se toči vino in pivo.
Nikoli ne bo zgubil gostov, dokler bodo ljudje pili iz tega namena, da bi se vpijanili.
Ta mož je vsekakor škodljiv črv v človeški družbi, ker pomaga ljudem moriti duha in telo.
Zloglasne žganjarne so se nahajale v stari Ljubljani v nekaterih kevdrih.
Koristen pa je kuhar ali Auskoch, ki ima že bolj pošteno občinstvo v svojem hramu, delavce, poštenejše berače, branjevke, stare ženice in ljudi, ki nimajo doma kuhinje, pa tudi ne toliko dohodkov, da bi si privoščili zajtrk v kavarni, kosilo in večerjo pa v kaki krčmi.
Izbirljivi niso.
Všeč jim je vse, kar se dobi za 10 krajcarjev ali še ceneje, v skledici brez vilic, noža in obrisalnice na goli mizi.
Pijača ni zapovedana.
Le če kdo hoče kozarec vina ali žganja, ga dobi.
V svojem vedenju je kuhar bolj krščanski, pijanosti ne trpi, pa tudi kletvine ne, in kadar zvoni poldan ali Ave Marijo, sname kapico z glave ter moli svojim gostom angelsko češčenje.
Njegov hram torej ni jama strasti.
Zvečer se kmalu zapre in policija nikdar ne goni njegovih gostov spat.
Torej mu ni treba plačati kazni zaradi prepoznega zapiranja, kar doletuje druge gostilničarje pogostoma.
poslano v temi :: GOSTILNE
KRČMAR NIŽJE VRSTE
Njegovo poprišče je že na nižji stopnji.
Mize niso pogrnjene, ali če so, z umazanim ali strganim prtom, stoli okorni, tla nesnažna, duh neprijeten.
Postrežba je ženska.
Kletarici se vidi burna preteklost že na obrazu in na vsej postavi.
Kadar ni gostov, stoji na pragu ali gleda skozi okno.
Pijača in jed slaba.
Kleti ni.
Sodček vina se že kje spravi in več kot vedro, ga navadno tudi ne premore.
Podnevi ne boš videl znanega človeka iti v ta brlog ali pajzelc.
Zato krčmarju ni treba skrbeti ne za kuhinjo, ne za pijačo, pač pa za take ženske, ki so z vsakim zelo »prijazne«.
Podnevi ta krčmar ne žanje, šele zvečer, proti polnoči se prične njegova žetev, pri kateri mu njegove kletarice vrlo pomagajo na različne načine.
poslano v temi :: GOSTILNE |
poslano v temi :: Milano : protesti proti "PCT potrdilu" v živo