Zgodba Jožeta Stanislava Celina - Pepeta. Napisal jo je njegov sin po očetovi smrti. Rad je poslušal njegove pripovedi in anekdote o otroštvu, odraščanju, hlapčevanju, kmetovanju... In Pepe jih je rad pripovedoval. Jaz sem jih pa z veseljem brala.
Sredi 2. svetovne vojne pa je Pepe dovolj star in primeren za italijansko vojsko. Vpokličejo ga, izurijo in pošljejo v boj. Pa ni dolgo tam... Postane ujetnik številka 66229. Ko so Pepeta povprašali po tem obdobju svojega življenja, je umolknil. Ni hotel govoriti o svojem strahu pred psi ali zakaj se tako strašno boji teme.
Njegov sin je šele po Pepetovi smrti začel raziskovati očetovo življenje med vojno in kmalu po njej. Pomagal si je z delčki očetovih pripovedovanj, preden je umolknil, z ohranjenimi pismi, napisanimi iz ujetništva, nekaj uradnimi dokumenti...
Kaj bi naredili, če bi do vas pristopil neznanec in vam povedal skrivnost? Vašo skrivnost ali skrivnost bližnjega, ki je nihče nikoli ne bi smel izvedeti.
Še ena Cobenova, ki me ni razočarala in se veselim novih knjig.
Nic. Knjiznica je se vedno zaprta. Zdaj jim lahko posljes sporocilo, kateri avtorji so ti vsec in potem knjiznicarke poiscejo podobne knjige in te poklicejo, da se zmenis za datum in cas predaje, nakar zavoj pustijo pred knjiznico in ti ga poberes. Meni se zdi vse to prevec shady, ce bi tako pobirala zavoje knjig, bi se pocutila, kot da sem diler drog. Skoz bi gledala cez ramo, ce mi sledi kak policaj. Zato se tega ne grem.
Leta 1998 so se v Ruandi zbrali pisatelji, da bi napisali knjige o dogodkih štiri leta prej. Sam avtor v spremni besedi nove izdaje desetletje kasneje priznava, da je vedel premalo. Kar pa je vedel pa je bilo v najboljšem primeru omiljeno. Še eno medplemensko klanje. Dvojni genocid. Veličastni poboji. Motil se je.
Zbral je pričevanja preživelih in jih zapisal v obliki romana. Imena niso resnična, zgodbe pa vsekakor so. O tem pričajo nepregledne množice izmaličenih trupel, ki so jih pobili sosedje, prijatelji, celo družinski člani. Ker niso prave krvi.
100 dni kasneje bi si lahko odahnili pa niso imeli priložnosti. Zanikanje in nepriznavanje krivde celo od najočitnejših krivcev. Bi lahko vsaj v sramu leta 2010 ob obisku sklonili glavo...
Leta 1998 so se v Ruandi zbrali pisatelji, da bi napisali knjige o dogodkih štiri leta prej. Sam avtor v spremni besedi nove izdaje desetletje kasneje priznava, da je vedel premalo. Kar pa je vedel pa je bilo v najboljšem primeru omiljeno. Še eno medplemensko klanje. Dvojni genocid. Veličastni poboji. Motil se je.
Zbral je pričevanja preživelih in jih zapisal v obliki romana. Imena niso resnična, zgodbe pa vsekakor so. O tem pričajo nepregledne množice izmaličenih trupel, ki so jih pobili sosedje, prijatelji, celo družinski člani. Ker niso prave krvi.
100 dni kasneje bi si lahko odahnili pa niso imeli priložnosti. Zanikanje in nepriznavanje krivde celo od najočitnejših krivcev. Bi lahko vsaj v sramu leta 2010 ob obisku sklonili glavo...
Tega jaz nočem brat. Niti vedet!! Zato si želim, da se po svoji smrti nikoli več ne vrnem na zemljo. Kaj če se rodim nekam v Afriko med plemenske boje, v Afganistan med bombe in pesek? Ne!!
V resnici težko berem kaj takega že v novicah...... se me dotakne in imam nočne more! Pa še tako službo imam, kjer si izpostavljen vsemu mogočemu, vsem solzam. Samo v skupini je vse lažje.
Jaz se zvečer prisilim - ja prisilim in deluje - da vse izklopim in se potopim v drug svet. V pravljice, kjer je vse sanjsko in vse so dobro konča.
Deluje zaenkrat - itak sem zmeraj močnejša - nikoli pa nisem pomislila na strokovno pomoč. Nihče od nas. Enkrat je šel sodelavec (zakaj pa ne) iz heca, da vidimo kako to laufa. Dvakrat se ke peljal v LJ (ti moraš k njim) in potem je obupal. V kolektivu smo se pa smejali......
Prejšnja knjiga se je končala tako, da bi morala tole vzeti takoj v roke pa mi zaradi nepredvidenih okoliščin ni uspelo. Začela pa se je kar brez Harryja.:( Kaj, kako? Malo sem že pozabila... In dvakrat v knjigi so bile besede tako spretno speljane, da sem si mislila, pa saj to ne more biti to? Mar ne?
Se mi zdi, da je bilo kar nekaj knjig o milo rečeno neobičajnem detektivu označenih za boljšo od predhodnice. Tudi za Policijo to velja in temu pritrjujem, kar za prejšnje ne morem tako z lahkim srcem reči.
Jaz pa trenutno spet Pattersona, njegov Bikini. Še nisem konec, ker me je ponoči mal strah brat.
Vmes pa sem nekaj lažjih za na plažo in še eno slovensko: Romana Berni: Vsiljivka Lina. Sem bila šokirana, da je bilo berljivo in tudi pritegnilo me je. Konec pa presenetljiv. Zelo.
Jaz pa trenutno spet Pattersona, njegov Bikini. Še nisem konec, ker me je ponoči mal strah brat.
Vmes pa sem nekaj lažjih za na plažo in še eno slovensko: Romana Berni: Vsiljivka Lina. Sem bila šokirana, da je bilo berljivo in tudi pritegnilo me je. Konec pa presenetljiv. Zelo.
Sem prebrala povzetek... Glede na to da je zadeva ljubezenska in da te je konec presenetil: potem Lina in tisti poškodovani moški ne bosta skupaj na koncu?
Zgodba se dogaja na Irskem otoku, ravno na meji med državama, v turbulentnih časoh leta 1981. To poletje se Fergus pripravlja na maturo, upa na odhod daleč stran od spoadov, njegov brat pa je eden izmed tistih, ki v zaporu gladovno stavkajo. Literarni liki so izmišljeni, a ozadje zgodbe je resnično. https://en.m.wikipedia.org/wiki/1981_Irish_hunger_strikehttps://en.m.wikipedia.org/wiki/1981_Irish_hunger_strike
Fergusa pa v sanjah obiskuje še Mel, dekle iz železne dobe, ki je živela v istih negostoljubnih krajih kot on. Njeno presenetljivo dobro ohranjeno truplo je našel v okoliškem barju.
Knjigo sem si izbrala, ker sem prebrala tudi avtoričino Uganko londonskega očesa, ki mi je bila veliko bolj všeč.
Pazite se psa? Pa je pes še najbolj nedolžen v vsej štoriji.
Druga drugi nasproti stojita dve hiši. Zanimivo, zgodba je tako zastavljena, da bi se lahko dogajalo kadarkoli, šele proti koncu knjige lahko časovni okvir precej zožamo. Verjetno namenoma tako napisano...:)
V teh dveh hišah živijo stanovalci, eden bolj nenavaden od drugega. Dva drug drugega v dnevnikih obtožujeta vohunjenja in zalezovanja, čistilka in njen avtistični sin, dve hišnici, ki se ne preneseta, pisec erotičnih romanov, malo zmene z mamo, nenazadnje tudi ubogi pes iz naslova...
Beremo njihove dnevniške zapiske in se sprašujemo ali je možno na kup spraviti toliko ekscentrikov. Priznam, ob branju njihovih besed sem se spraševala, če sta ti dve hiši mogoče neko prehodno okolje med psihiatrično bolnišnico in zunanjim okoljem. Pa kljub temu da beremo njihove najglobje misli, tavamo v temi, kaj se v resnici dogaja v eni ali drugi hiši. Eden izmed piscev je zanimivo ugotovil: ali v dnevnik pišemo o resničnem samem sebi ali pišemo dnevnik z namenom, da ga bo v prihodnosti nekdo prebral in se v zapisih zatorej olepšamo?
WW, tudi jaz imam na zalogi eno mladinsko Jana Frey: Velike zelene oči. Jo je imel sine za domače branje na izbiro, pa ko je bla doma, sem jo jaz. Priporočam za mladino, ko prične na žure hodit.
Lena, najstnica z velikimi zelenimi očmi, po prometni nesreči oslepi. Kako strašno in nepojmljivo se je podati v neznani temni svet, nam opiše kar sama brez dlake na jeziku.
Mladinski roman, ki tudi odraslim, ki vidimo, odkrije tančice sveta, ki nam ni znan. Dobra izbira za domače branje.
Pazite se psa? Pa je pes še najbolj nedolžen v vsej štoriji.
Druga drugi nasproti stojita dve hiši. Zanimivo, zgodba je tako zastavljena, da bi se lahko dogajalo kadarkoli, šele proti koncu knjige lahko časovni okvir precej zožamo. Verjetno namenoma tako napisano...:)
V teh dveh hišah živijo stanovalci, eden bolj nenavaden od drugega. Dva drug drugega v dnevnikih obtožujeta vohunjenja in zalezovanja, čistilka in njen avtistični sin, dve hišnici, ki se ne preneseta, pisec erotičnih romanov, malo zmene z mamo, nenazadnje tudi ubogi pes iz naslova...
Beremo njihove dnevniške zapiske in se sprašujemo ali je možno na kup spraviti toliko ekscentrikov. Priznam, ob branju njihovih besed sem se spraševala, če sta ti dve hiši mogoče neko prehodno okolje med psihiatrično bolnišnico in zunanjim okoljem. Pa kljub temu da beremo njihove najglobje misli, tavamo v temi, kaj se v resnici dogaja v eni ali drugi hiši. Eden izmed piscev je zanimivo ugotovil: ali v dnevnik pišemo o resničnem samem sebi ali pišemo dnevnik z namenom, da ga bo v prihodnosti nekdo prebral in se v zapisih zatorej olepšamo?
Ali je možno na kup spraviti toliko ekscentrikov?
Verjemi, da je mozno. Cvek je ziv dokaz za to. Vem pa tudi za en konkreten majcen blok z ekscentriki, psihopati, narcisi, kronikom, ki spi na stopnicah, skladateljem in pisateljico, z astronomskim fizikom, snazilko, z arhitektko, ki se je prelevila v pekovko, z bivsim arestantom, opravljivimi gospodinjami, nekaj agorafobiki , z majhnim in velikim psom in pescico normalnih ljudi. Bi rekla, da je to kar povprecen blok.
Jeff, mačo ženskar. Jeffov otroški prijatelj Tom, popadljivi bivši vojak. Jeffov odtujeni polbrat Will, prijazni študent. Trije moški pijejo pivo v baru, ko vstopi lepa ženska in jim obrne svet na glavo. Nedolžna stava se obrne v smrtonosno igro.
Popolnoma presenetljiv konec knjigi doda precej točk.
...ali predsednik republike je nor.
Pa ne samo on. Očitno je ta norost kar nalezljiva.
Si upamo predstavljati, kakšno bi bilo stanje v Sloveniji z norim predsednikom? In ko rečem norim, mislim resno norim, kot https://en.m.wikipedia.org/wiki/George_III_of_the_United_Kingdom angleški kralj Jurij III. . Ta je bil tudi navdih za pričujočo knjigo. Vzporednice vsekakor so, in to precej zanimive, a skozi knjigo sem se le stežka prebila, kljub temu da je relativno kratka in napisana kot dramsko besedilo (torej še krajše kot običajno). Še poskus dobrega konca ni popravil grenkega priokusa.
Jeff, mačo ženskar. Jeffov otroški prijatelj Tom, popadljivi bivši vojak. Jeffov odtujeni polbrat Will, prijazni študent. Trije moški pijejo pivo v baru, ko vstopi lepa ženska in jim obrne svet na glavo. Nedolžna stava se obrne v smrtonosno igro.
Popolnoma presenetljiv konec knjigi doda precej točk.
17.05.2020 ob 12:23