☕ Beremo... - 10

No, pa povej še, kakšna se ti zdi...
Meni je bika sredina tako nekako, ne veš, kako se bo končalo, čeprav malo sumiš... Čisto zadnje poglavje te pa čisto obrne, ker ne pričakuješ tega...

Harlan Coben: Prevara

https://lh3.googleusercontent.com/-j2EmwggqbfA/Xt4EsLUZOkI/AAAAAAAADNM/i2nTYnfFwm07Nf4kanr56w0ZYpGTOfv6QCLcBGAsYHQ/s1600/1591608494755514-0.png

Bivša vojakinja Maya je ostala sama z majhno hčerko. Njenega moža so umorili med spodletelim ropom.
PTSM, smrt moža in smrt sestre pred nekaj meseci... Je res tako v stresu, da ima privide mrtvega moža? Maya ni prepričana, zato začne raziskovati.

Prevara, res je. In bralec je tisti, ki je še najbolj prevaran. V pozitivnem smislu, seveda. Coben je kot vedno vrhunski.

Jo Nesbø: Žeja

https://lh3.googleusercontent.com/-yfBHBzeltis/XuNtIUgeErI/AAAAAAAADPQ/B1jVF4OHQg8uhHbcLFxg_NuW7ic5JGcbACLcBGAsYHQ/s1600/1591962910549683-0.png

Že deseti del o treznem, družinskem predavatelju.

Začetek je kazal, da bo Harry kot v prejšnjem delu nekako odrinjen v ozadje, stranski liki, ki že davno niso več stranski, pa bodo ponovno v ospredju. Ampak je tokrat Harryju uspelo ostati glavni lik, čeprav mu nekateri precej uspešno konkurirajo. Se spomnim iz preteklih romanov, da avtor ni imel nobenih težav pri umoru kakega Harryjevega prijatelja ali sodelavca, zdaj so pa vsi njegovi bližnji (prijatelji ali malo manj prijatelji) že tako dolgo na "sceni", da me je kar presenetilo, ko sem začela navijati za očitnega negativca iz prejšnjih delov.

Žeja po krvi oz. bolj žeja po slavi in priznanju je glavno vodilo tokrat. Harryja ponovno potegnejo iz njegove na novo ustanovljene cone udobja, da bi ujel svojega starega sovražnika.

Mojstrski je tale Nesbø. Zaradi vseh mogočih podrobnosti, ki se poklopijo šele na zadnjih straneh, ki postanejo smiselne šele, ko jih Harry tako nonšalantno razloži in podrobnosti, ki nas namenoma zavajajo, si ne morem kaj, da si avtorja ne bi med ustvarjanjem zgodbe predstavljala z gorami papirja pred sabo in z markerjem v roki, ko riše povezave.

Ti WW bi morala delat v knjižnici.

Selja Ahava: Stvari, ki padejo z neba

https://lh3.googleusercontent.com/-Q50_6uVzOhA/XuXc4A9DCeI/AAAAAAAADP0/hFkjlp0TvngPkMweKxu0Unl827Ego1l_QCLcBGAsYHQ/s1600/1592122590034369-0.png

Neka tragikomična zmes vsega. Mešanica neverjetne sreče in nesreče, mešanica običajnega življenja in čudaškega, mešanica resničnosti in pravljice.

Edina rdeča nit je deklica Saara. Njeni materi na glavo pade kos ledu z letala. Njena teta dvakrat zadene glavni dobitek in si dopisuje z moškim, ki ga je štirikrat zadela strela. Nova žena njenega očeta pa v trebuhu nosi morsko deklico.

Sem tam nekje od sredine, mal se mi predvidljivo zdi, bom videla, ce ne bi napisala da bo presentljiv konec, bi verjetn ze odnehala.

Ja, res ni nek presežek... Te bo pa čisto zadnje poglavje sigurno presenetilo.

Mačka - prebrala sem knjigo Bikini. Dobra, pritegne. Skoz se dogaja, kratka poglavja. Čeprav proti koncu imaš teh umorov, naivnosti že pun kufer.
Je pa možno vse, ker eni s kešem in naivnice/ki si privoščijo še veliko več.

WW, ni za verjet, ampak ker si rekla, da me bo presenetilo, sem že prej posumila v tak konec, sploh tistega ki je bil splaniran.
Zdaj imam pa en roman pisan v danasnjem casu na temo prevzetnost in pristranost. Sem komaj zacela. Na telefonu spet, to mi gre pocasnej potem branje.

Joël Dicker: Knjiga o Baltimorskih

https://1.bp.blogspot.com/-evrxMf46Aps/Xuu0-4ZB3kI/AAAAAAAADXY/hUlmTN_xmro5xain50CG7VoXAzg6lFuMACK4BGAsYHg/s3264/IMG_20200618_193507.jpg

Ker sem bila navdušena nad Resnico o aferi Harry Quebert, se je na listi znašla tudi naslednja Dickerjeva. In se bo znašla še naslednja, če jo kdaj napiše...

Tokrat Marcus piše o baltimorskih Goldmanih, to so njegovi stric, teta in oba bratranca, ki jih je vedno občudoval. Sam pa spada v drugo vejo: montclairski Goldmani. Besedilo skače med današnjim dnem, med pisanjem družinske sage, spominjanjem preteklosti in samo preteklostjo.
Tokrat ni nobenega zločina, ki bi ga bilo potrebno razrešiti in nobenega krivca, ki bi ga bilo treba poiskati. Pa nič hudega, njihova zgodba je več kot dovolj zanimiva, da se knjigo težko odloži. Ves čas čakamo na Dramo. Le kaj se je zgodilo, da se jim je vsem življenje tako obrnilo?

Samo pripomba: v obeh Dickerjevih knjigah nastopa Marcus Goldman. Po končanem študiju je napisal uspešnico. Ta del je v obeh knjigah. V knjigi Resnica o aferi Harry Quebert se potem zaradi pisateljske blokade odpravi k mentorju Quebertu in se zaplete v dramo opisano v tej knjigi. Njegova preteklost v tej knjigi skoraj ni opisana, poudarek je na sami aferi Harry Quebert.
V drugi knjigi Knjiga o Baltimorskih pa del Marcusovega življenja, opisan v prejšnji knjigi niti omenjen ni. Tisto leto (približno) je čisto izpuščeno. Omenjena je njegova prva knjiga, ki je bila uspešnica, druga, ta o aferi, ki je bila, mimogrede rečeno, tudi uspešnica, pa sploh ne.

jAZ pa berem od Ksenije Benedetti - Kažipoti. Kako se obnašat na top lokacijah. Sem šele na začetku.
Tako da od mene lahko pričakujete rezultate šele drug teden. 😛

Tole bi pa znalo biti zanimivo... Je kaj duhovita?

Preberi še uno njeno od protokola.

Robert Bryndza: Dekle pod ledom

https://lh3.googleusercontent.com/-YmoJJLVsLdk/Xu8MSgkiwSI/AAAAAAAADYM/B1_B8MiXdPEJ0zFyavkS92DMYNb2uXtyQCLcBGAsYHQ/s1600/1592724551624399-0.png

Začetek zbirke o višji inšpektorici Eriki Foster. Kot vedno je potrebno rešiti umor.

Redko to rečem, ampak ta kriminalka mi ni bila všeč. Niti eden izmed likov se mi ni priljubil, dialogi niso bili prepričljivi, razrešitev zločina ni bila verodostojna in na koncu je ostalo neodgovorjenih precej vprašanj.

Berem od Gilesa Kristiana trilogijo o Vikingih, kar obetavno lahkotno poletno branje.

Knjiga Kažipoti je top. To so kolumne Ksenije, nekatere že prebrane v revijah.

Ti dajo misliti, zakaj smo ljudje tako hudobni do drugih, ki jih sploh ne poznamo. Nevljudni in agresivni. Naduti. Pa tako malo je treba, da se zadržiš, saj nisi nič dolžen, niti nisi odvisen od njih. Od teh jezikavih agresivnežev, ki jih moraš dat obvezno na stranski tir. A vedno, VEDNO se za povzročeno štalo oba/vsi počutijo bedno! A je treba?
Pri enih treh kolumnah sem potočila solzice. Sicer se tudi nasmejiš in občuduješ njeno mirnost, eleganco. Iznajdljivost in spoštovanje do vsakogar!

Na koncu je pripisala: 'Važna je človečnost. Upam, da sem vam pokazala nekaj pravih poti....'

Meni jih je. Se bom trudila. 🙂 Tudi do vas, do kmatevzarja v trgovini in do soseda. 😛
Itak mi je pa ta ženska od nekdaj čudovita, preprosta in lepa. Po moje s Cavazzo res uživata in se smejita cele dneve, kljub starostnim tegobam.. Kaj češ še več?

Jo priporočam vsem. Pa ne da jo samo preberete. Kupite jo in vzemite v roke vsaj enkrat na mesec! Pa bo za vse lažji lajf.

Kari Hotakainen: Kar nam je usojeno

https://lh3.googleusercontent.com/-mO7j-tmfg5Q/XvBpB79XQwI/AAAAAAAADYw/rWWeZZ1x0b410TMnMHJspr09Tdsg1E6WwCLcBGAsYHQ/s1600/1592813828864239-0.png

Salme proda svojo življensko zgodbo pisatelju, ki je brez navdiha. Govori mu o svojem molčečem možu in svojih otrocih. A tisto, kar pove Salme, ni čista resnica. Njihove zgodbe so drugačne. Kot pravi pisatelj sam: zgodba ima več različnih vidikov.

E. O. Chirovici: Knjiga zrcal

Literarni agent Peter Katz prejme rokopis dela knjige, v katerem so opisani dogodki izpred skoraj 30 let. Avtor rokopisa Richard Flynn se spominja prijateljevanja z znanim profesorjem in psihiatrom Wiederjem, ki so ga v tistem času brutalno umorili, morilca pa nikoli našli. Flynn v rokopisu trdi, da zaradi nedavnih dogodkov ve, kaj se je v resnici zgodilo tisto noč, a preden ga Katz lahko kontaktira in prosi še za preostanek rokopisa, Flynn umre, rokopisa pa ni nikjer najti.
Katz se odloči, da bo na lastno pest raziskal pretekle dogodke. Bolj ali manj uspešno kontaktira več ljudi, ki bi lahko kaj vedeli o umoru ali ozadju umora. A kaj, ko ves čas sliši nasprotujoče zgodbe. Kaj se je v resnici zgodilo in kaj je iz tega ali onega razloga plod domišljije?

Chirovici trdi, da je dobil navdih za zgodbo v dejstvu, da so si naši možgani sposobni dobesedno izmisliti spomine ali pa verodostojno zakrpati luknje v naših spominih. Recimo da smo prepričani, da smo prisostvovali nekemu dogodku, v resnici pa nas tam sploh ni bilo, ampak smo o tem dogodku le slišali.
Verjetno je hotel namigniti, da je veliko njegovih likov v knjigi iz tega razloga opisovalo dogodke, ki se v resnici niso zgodili, a jaz mislim, da je resnica drugačna. Imeli so več kot dovolj dobre motive, da so zavestno lagali.

https://lh3.googleusercontent.com/-D2iaSrx2J5s/XvWgjwJMs_I/AAAAAAAADaQ/B-p4ugEbnrkR2zOoZu75Ve_N1prXQoskACLcBGAsYHQ/s1600/1593155723619934-0.png

David Baldacci: Mož s popolnim spominom

https://lh3.googleusercontent.com/-tr7h0sg3LyY/XvhIAOpL9aI/AAAAAAAADbI/XAjp2VSWrPAi6xc8e7OSQ4UBg55lFnU0ACLcBGAsYHQ/s1600/1593329661766857-0.png

Začetek nove serije o možu s popolnim spominom, Amosu Deckerju. Po hudi poškodbi glave je bil "blagoslovljen" s sposobnostjo, da ničesar ne pozabi. Narekovaje v prejšnjem stavku sem uporabila, ker ne more pozabiti niti najdbe svoje umorjene družine.
Eno leto po pretresu pa Amosa povabijo v preiskovalno ekipo, ki se ukvarja z množičnim pokolom v šoli. S svojimi sposobnostmi jim bo v veliko pomoč.

Zanimiv protagonist (ne samo zaradi popolnega spomina), zanimiv primer in zanimivo branje. Nestrpno čakam nov prevod.

Tri skodelice čaja.

O alpinistu, ki ni dosegel K2, se izgubil in umiral v divjini. Najdejo ga domačini v neki res res res odročni vasici in mu nudijo vse, da ga 'oživijo'.
Sami niso jedli, niti otroci - da so ga rešili!! "Bel človek", božanstvo za otroke, ki so se kljub revščini ves čas smejali. .
Ta 'belouška' je zaprepadeno opazoval, kako otroci hodijo v 'šolo', Na eno ploščad, kjer z ošiljenimi paličicami pišejo v blato. ........v mrazu, v vetru.

Noooo, ko se je vrnil domov, je zbral ful keša in jim postavil več deset šol. Danes so tam izobražene ženske. Ki furajo dalje.

(Med bogataši pa se niso odzvali Oprah, noben industrijalec, noben kuurac, ki si na jahtah praži jajca.... nihče od vidnih bogatunov!! Pa samo par evrov bi darovali! 🙁 )

https://www.delo.si/novice/svet/mortenson-avtor-treh-skodelic-caja-mora-vrniti-milijon-dolarjev.html https://www.delo.si/novice/svet/mortenson-avtor-treh-skodelic-caja-mora-vrniti-milijon-dolarjev.html

https://en.wikipedia.org/wiki/Greg_Mortenson https://en.wikipedia.org/wiki/Greg_Mortenson

Ooooooooooooooo šit! Ne morem verjet!! Pa pissda a je še kdo pošten na tem svetu?
Čist me je tole spravilo v depro! 🙁
Ne pomagam nikomur...... se zajebavaš po štengah z drvmi, pa nosiš iz trgovine...... mamce pa doma v štunfu par 1000€ za kurččevo zdravje in pogreb!

Mica - vsa čast!

Bom povedala tudi v knjižnici!

Pa............................................................................................................ kako ga ni sram?? In prvi človek, ki mu je dal denar (en posebnež, samotar, tudi alpinist) mu je rekel: " PA NE ZAJEBBAT!"

Avgust Demšar: Cerkev

https://lh3.googleusercontent.com/-WtqU0KLedgM/XvyB0LO-LeI/AAAAAAAADps/wNQLiIdXvRwocuO1MOF0C3iDre1Wh3XBQCLcBGAsYHQ/s1600/1593606606470118-0.png

Je minilo že kar nekaj mesecev, kar sem prebrala deveti del...

Šesterica detektivov pa se je ponovno zbrala, da razreši najprej en umor, kasneje pa še več zločinov. Na grozljiv način je bil umorjen in oskrunjen malodane svetnik. Tako pravijo... Pa je bil res? Nekam preveč naključij je... Ali pa jih nekdo hoče poudariti. Je običajno, da je v nekem malem, skoraj zapuščenem zaselku smrt redna gostja?

https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/kriminalni-roman/cerkev-demsar.html Tukaj piše, da je Cerkev prvi del trilogije Vodnjaki. Si sploh ne predstavljam, kaj vse bi se še lahko zgodilo v od boga pozabljeni vasici. Že prej je bila skorajda opuščena, po dogodkih v Cerkvi pa je ostale le še bore malo prebivalcev. Ampak nestrpno čakam nadaljevanje...:)

B. A. Paris: Kremplji norosti

https://lh3.googleusercontent.com/-W1jggjgjmV4/Xv2WrBbzJrI/AAAAAAAADqU/lnHsrxMKTrQuJRxxY-pF-Gd31uOVBs27gCLcBGAsYHQ/s1600/1593677481796975-0.png

Cass se neko nevihtno noč pelje po bližnjici skozi gozd domov. V parkiranem avtu zagleda žensko, ki ni dajala znakov, da potrebuje pomoč, zato odpelje naprej. Naslednje jutro pa to žensko najdejo umorjeno.
Cass se spopada z vedno večjim občutkom krivde, ob pamet pa jo spravljajo tudi tihi klici neznane osebe. Njena mati je zgodaj zbolela za demenco, zdaj pa je tudi ona začela pozabljati čisto običajne stvari.
Postaja tudi ona dementna? Jo je morilec tisto noč opazil in jo zdaj počasi spravlja ob pamet?

Prebrala sem tudi Za zaprtimi vrati iste avtorice. Obakrat se mi je zdel konec prehiter in z več neodgovorjenimi vprašanji.

Noah Charney: Slovenologija

https://lh3.googleusercontent.com/-iIU2uvA9vE0/Xv8rElrwrCI/AAAAAAAADrg/YcBOeBRzMmockwCH0YTEUo-hBRn7d6uBQCLcBGAsYHQ/s1600/1593781007789756-0.png

Predavatelj in pisatelj ameriških korenin se je priženil v, po njegovih besedah, najboljšo deželo na svetu. V Slovenologiji je zbirka člankov, esejev, ki bolj ali manj opisujejo različne atribute Slovenije.

Ali pa opisujejo kaj drugega. Izvemo, da avtor ni imel težav s previjanjem svojih otrok, ker se je predtem že dodobra zverziral v pobiranju kupčkov za svojim perujskm golim psom. In izvemo, da za 1500 napisanih besed porabi 90-120 minut. Konkretno je za članek točno o tem in je dolg malo več kot 1500 besed, porabil 105 minut. Izvemo tudi nekaj o mikropivovarnah v Sloveniji. Podroben opis le-teh sem preskočila. Bolj mi je bil všeč opis "šnopcanja".

Avtor pravi, da mu pri slovenščini največ težav dela sklanjanje. Končnica, s katero izveš, kaj beseda "dela". Z dvojino menda niti nima težav. Mogoče bi imel z ducatnino. V enem izmed člankov opisuje najdbo Toporišičevega zvežčiča, kjer je govora prav o tej števni obliki, ki naj bi menda pred davnimi časi obstajala na naših tleh. Uporabljala se je, kadar je osebek stavka dvanajst ljudi, predmetov.
Primeri:
Goske gagagača. (gagati)
Zdaj, ko so prišli vsi, nas je končno dvanajst. Sedigaja v krog in se igragaja. (sedeti, igrati se)
Na mizi legača dvanajst pogač. (ležati)
Koklja ima dvanajst piščet. Že od jutra glasno čivkagača in se podigača po dvorišču. (čivkati, poditi se)

In še en zanimiv link za primerjavo Slovenije z drugimi državami:
https://www.ifitweremyhome.com/ https://www.ifitweremyhome.com/

Luca D'Andrea: V senci zla

https://lh3.googleusercontent.com/-mFrqWntk26g/XwGE0Lgk7QI/AAAAAAAADso/nIfLl2m_1sQG8emK1jZvIhKrCpXXupOsgCLcBGAsYHQ/s1600/1593935053960435-0.png

Salinger je edini preživel nesrečo v gorah, zato ga razjedata krivda in PTSM. Po naključju sliši pogovor o pokolu pred tridesetimi leti, ki se je zgodil v bližnji soteski. Zdaj ima novo obsedenost. A le redki domačini so pripravljeni govoriti o tem. Preveč boleče ali imajo skrivnosti, ki jih ne želijo razkriti?

Pavle Zidar: Miki

https://lh3.googleusercontent.com/-7OpbMR9QmPE/XwNK-GR3JBI/AAAAAAAADtM/HuoD3zKYfNgHK94F31m876GztZnv0Il3ACLcBGAsYHQ/s1600/1594051316598168-0.png

Miki je bordojska doga. Otroci pred šolo, kamor se je zatekla po smrti gospodarja, jo kamenjajo, dokler je ne "reši" upravitelj Jani. In Miki tega ni pozabila do svojega in njegovega konca. Požrtvovalnost, neustrašnost in zvestoba so menda značilne za to pasmo.
Kratka povest še iz časa Jugoslavije mi je čisto po naključju prišla pod roke...

Medeni tedni od jamesa pattersona

A lahko napises vec o ducatnini? Se je locila po spolu? Je imela tudi pretekli in prihodnji cas?

Mojim sorodnikom, tistim, ki znajo nekaj slovenscine, dela najvec tezav vikanje. Nikakor ne morejo razumeti, kdaj se ga uporablja in kdaj ne.

1) Conni und das grosse Bergabenteuer

2) Robin Cook, Abduction

Ravno koncala Timeline od Crichtona (ene tretjic).

Ta prvo bi pa tudi jaz prebrala, ker ima zanimiv naslov.

Vikanje - ha, ha, saj jaz tudi včasih ne vem in potem se reče: a se lahko tikava ali sej se lahko tikava, a ne in se potem naprej v pogovoru tika. Vika se običajno ljudi, ki jih ne poznaš v vsakdanjem življenju pa tudi pri uradni komunikaciji.

1) Es ist ein ziemlich langweiliches Kinderbuch. Ich habe viel Bergsteigen, mindestens einen Unfall, und vielleicht sogar eine Lawine erwartet. Es gab aber keine. Eine Familie besucht in den Bergen eine andere Familie, alle zusammen besichtigen das Schloss Neuschwanstein, auf eine Bergwiese finden sie ein Alpaka, sie rodeln und dann fahren sie mit der Seilbahn, die kaput geht, deshalb müssen sie in sie übernachten. Die Kinder streiten sich dauernd, am Ende versöhnen sie sich.

In google prevod

To je precej dolgočasna otroška knjiga. Pričakoval sem veliko planinstva*, vsaj eno nesrečo in morda celo plaz. Vendar jih ni bilo. Družina obišče drugo družino v gorah, vsi obiščejo grad Neuschwanstein, na gorskem travniku najdejo alpako, se sankajo in nato vozijo z gondolo, ki se pokvari, zato morajo v njej prenočiti. Otroci se neprestano prepirajo, na koncu se sestavijo**.

*plezanja
** se pobotajo

Žal sem Slovenologijo že vrnila v knjižnico. Je bila pa ducatnina "enakovredna" ostalim števnim oblikam: ednini, dvojini in množini. Če se prav spomnim, se je ločila po času, za spol pa nisem prepričana. Tudi zgoraj so različne končnice: -gača in -gaja.
Pa še en link:
http://www.airbeletrina.si/clanek/odkritje-izginule-slovenske-glagolske-oblike http://www.airbeletrina.si/clanek/odkritje-izginule-slovenske-glagolske-oblike

Sem gledala film že večkrat pa mi je bil všeč. Potem praviš, da je knjiga tudi super?:)

Od Robina Cooka imamo pa v knjižnici le Komo.:(

Lewis Carrol: Le kaj je pisal svojim Alicam

Lewis Carroll je psevdonim Charlesa Lutwidgea Dodgsona, točno tistega, ki je napisal Alico v Čudežni deželi in Skozi ogledalo, kot le dve najbolj znani.
Bil je plodovit pisatelj, tudi v pisanju pisem. Napisal naj bi jih več kot 110 tisoč, o njih pa si je vodil tudi obširen pisemski register.
V knjigi so zbrana nekatera pisma, ki jih je napisal med leti 1861 in 1897. Večina teh je namenjena njegovim Alicam oz. deteljicam (tako jih je poimenoval prevajalec: child-friends je prevedel kot dete-prijateljice in okrajšal v deteljice). Pisma so šaljiva, prisrčna, včasih nonsens, skratka simpatična. Le da se današnjemu bralcu občasno zazdi, da so bili nekateri upravičeno sumničavi do Carrollovih motivov.

https://lh3.googleusercontent.com/-ocXDNETFGqU/XwWjtf0JB7I/AAAAAAAADuM/hRZESh6XeEMrLPoWkheT3YedDvmP8VL_ACLcBGAsYHQ/s1600/1594205108200506-0.png

G. C. Thornley: Outstanding short stories

https://lh3.googleusercontent.com/-dvl2t6ro9V8/XwW7BGGYegI/AAAAAAAADuY/MzEwkqFhGRMS5d-6iPmPlOMC1omNjw1dwCLcBGAsYHQ/s1600/1594211073469559-0.png

Prva knjiga po dooolgem času v angleščini. Začela sem s kratkimi poenostavljenimi zgodbami. V knjižici jih je zbranih 7, dolgih od le nekaj strani do malo čez dvajset. Od avtorjev so mi od prej znani le H. G. Wells, Oscar Wilde in Edgar Allan Poe.

Najbolj mi je bila všeč zadnja (čeprav dve ne zaostajata daleč za njo): Lord Mountdrago, ki ga je napisal W. Somerset Maugham.
Govori o ekstra pomembnem, ekstra egoističnem, ekstra ohinsloh lordu, ki ima vsako noč more, v katerih se osmeši. A najhuje je to, da se naslednji dan zdi, da njegov "sovražnik" pozna njegove sanje. Lord Mountdrago pa se domisli idealne rešitve. V sanjah bo svojega sovražnika ubil...

Isabel Allende: Japonski ljubimec

https://lh3.googleusercontent.com/-5ggrVml7tbU/XwgONhGOs2I/AAAAAAAADvo/NhPMxrhCm2oDxvR538RaNGJIQ2ktEqDPwCLcBGAsYHQ/s1600/1594363443388727-0.png

Ne vem, če je Japonski ljubimec pravi naslov za to knjigo. Ja, je japonski ljubimec, a je tudi veliko več kot ljubimec in to le del Alminega življenja. Njeno življenje je bilo polno dogodivščin že brez njega, Iči je le še pika na i. Celotne zgodbe pa ne bi izvedeli, če ne bi bilo Irine, ki ima kljub mladosti pretresljivo preteklost in nima japonskega ljubimca.
Lepa zgodba, s presenetljivimi skrivnostmi in jasno, srečnim koncem.

Jakob Alešovec: Zločin

https://lh3.googleusercontent.com/-kL00DnMwcTg/XwlrVcsz0oI/AAAAAAAADwo/xCxyz-8eWxMjD-bX6VlsSKInX8huWOKiACLcBGAsYHQ/s1600/1594452818784127-0.png

Na grozljiv način umorijo znano oderuhinjo. Motivov je še preveč, osumljencev tudi, a možnosti, da bi kdorkoli sploh lahko to storil pa ni. Skratka, naj bi bilo nemogoče. Zločin se razreši šele čez dobro leto in to na najbolj za lase privlečen način.

Alešovec naj bi bil prvi slovenski pisec kriminalk. Prvi del knjige sem zelo rada prebrala, spisano je način "kdo je to storil", žal je neverjeten konec vse pokvaril.
Zgodba je dolga le okoli 80 strani, prav toliko pa tudi spremna beseda. In moram reči, da je mogoče Alešovčeva biografija enako zanimiva kot zgodba, ki jo je sam napisal.

Čaki, a to je taisti Alešovec, ki je napisal Kako sem se jaz likal?
Zanimiva persona.