Psihoza ni fizični problem, problem je biti človek
Dr. Will Hall o melanholiji, depresiji, shizofreniji, in o tem, kako je pojmovanje »norosti« v različnih kulturah različno.
Radovan Kozmos, Znanost Sobotna priloga
sob, 08.03.2014, 06:00
Ključne besede: [Delosled] Dr. Will Hall, [Delosled] melanholija, [Delosled] depresija, [Delosled] shizofrenija, [Delosled] duševno zdravje, [Delosled] Freud, [Delosled] Radovan Kozmos
Psihoza ni fizični problem, problem je biti človek
Psihoza ni fizični problem, problem je biti človek
Psihoza ni fizični problem, problem je biti človek
Psihoza ni fizični problem, problem je biti človek
Psihoza ni fizični problem, problem je biti človek
Psihoza ni fizični problem, problem je biti človek
Psihoza ni fizični problem, problem je biti človek
Dr. Will Hall, psihoterapevt nove dobe Foto: Blaž Samec/Delo
Težave, skozi kakršne sem se prebijal tudi sam, pa so vsekakor ekstremne. Dolgo sem se dobesedno skrival pred sošolci in včasih iz sobe pobegnil skozi okno, samo da jih ne bi srečal. Agresivni notranji glasovi so mi govorili, naj se ubijem; bil sem prestrašen, da pogosto nisem mogel izdaviti ene same besede. In takšne težave ne prizadenejo samo človeka, ki trpi, ampak tudi njegove svojce in sploh vse ljudi okoli njega.
Odločen zagovornik mentalnega zdravja posameznika in družbe, svetovalec, pisec, učitelj. Z bogatimi izkušnjami z obeh strani »normalnosti« dejaven član gibanja »odprtega dialoga«, s katerim na Finskem dosegajo »osupljivo dobre rezultate«. V Ljubljani je v organizaciji Zavoda Moja pot in s sodelovanjem Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda priredil dvodnevni seminar z delavnico, nato pa si vzel čas še za ta pogovor.
V sodobnem jeziku se je za duševne motnje nabralo že toliko izrazov – od psihoze, depresije in tesnobe do raznih oblik shizofrenije, obsesivno-kompulzivnih motenj, bipolarne motnje, pomanjkljive pozornosti in stresa, da z dobro staro nevrozo niti ne izgubljamo časa –, da se človek nehote vpraša, ali je na svetu sploh kdo, ki bi ga bilo mogoče brez pomisleka označiti za popolnoma mentalno »zdravega«, stabilnega in v vsakem trenutku docela prištevnega. In sploh, kako določiti tanko mejo med »urejeno« in »neurejeno« realnostjo? Vprašanje je premamljivo, da bi ga zadržal zase.
»Škotski psihiater R. D. Laing je za razumevanje 'norosti' predlagal značilnost ljudi, ki so moteni (disturbed) ali moteči (disturbing). Torej ljudi, ki se imajo bodisi sami za moteče in zato trpijo, bodisi takšne, ki jih kot moteče pojmujejo drugi,« odvrne sogovornik. »Kadar se torej nekdo začne vesti tako, da vznemirja druge, to prepoznamo kot psihiatrični problem, kot 'norost', in takšnega človeka prepustimo psihiatrom in specializiranim ustanovam.«
Toda pojmovanje »norosti« je v različnih kulturah precej različno?
O, seveda, zelo različno. Ponekod ljudi, ki »slišijo glasove«, pri priči uvrstijo med shizofrenike, v nekaterih drugih kulturah pa se od tako rekoč vsakogar pričakuje, da občasno sliši notranje glasove; to je del njegove religiozne ali duhovne izkušnje. V Angliji, denimo, so v viktorijanskem obdobju to, čemur danes rečemo melanholija, častili kot znamenje posebno rafiniranega duha in bogatega notranjega doživljanja; danes, sto let pozneje, melanholija velja za bolezenski simptom. Ali pa vzemiva Japonsko: za depresijo dolgo sploh niso imeli posebnega izraza; za celotno izkušnjo žalosti in žalovanja je veljalo celo nekakšno kulturno odobravanje takšnih stanj. Šele z agresivnim marketingom farmacevtskih družb so tudi na Japonskem začeli depresijo obravnavati kot bolezen. Skratka, pri duševnih »motnjah« je marsikaj odvisno od konteksta, v katerem se izražajo: kaj vsakokratna družba pričakuje od posameznika in kaj je po njenem pojmovanju »normalno« in kaj ne.
Merila se torej spreminjajo?
Tako je. Človeški rod že od nekdaj v vseh družbah doživlja izkušnje, ki bi jim danes rekli norost. Na lepem je osebnost posameznika iz takšnega ali drugačnega razloga pretresena, ni več »sam svoj«, ne more več ustrezno skrbeti sam zase in komunicirati z drugimi, kakor se od njega pričakuje ... V nekaterih kulturah bi rekli, da se je vanj naselil zli duh, ki ga je treba izgnati, bodisi z eksorcizmom bodisi z medicino. Spet v drugih, tudi v naši, takšnemu stanju rečemo obolenje možganov. Toda v obeh primerih ni nikakršnega dokaza ne za naselitev zlega duha ne za možgansko bolezen. Kratko malo vsiljujemo zamisel, da problemi uma izvirajo iz okvarjene biologije telesa, možganov.
To seveda lahko drži pri demenci, sifilisu ali okužbi, pri mentalnih stanjih pa povezavo možgani-um še vedno obdaja nekakšna skrivnostnost. V neki kulturi človeka, ki »sliši glasove«, hospitalizirajo in mu dajo zdravila, v kakšni drugi pa takšnega posameznika pojmujejo kot človeka, ki gre skozi proces iniciacije, po katerem bo zaradi tovrstne izkušnje postal zdravilec ali šaman. Kot kultura, temelječa na znanosti, smo si kratko malo vzeli pravico za trditev, da je »norost« simptom okvarjenih možganov, torej bolezni, v resnici pa je to kulturno obarvano gledanje, ki ga na kolonialističen način kot »znanstveno dejstvo« vsiljujemo vsem drugim kulturam. Skratka, gre za različne zorne kote obravnavanja brezčasne človeške izkušnje, ki pa je v resnici skrivnostna in nedoumljiva.
In kako jo doumeti?
Prepričan sem, da mora imeti vsak posameznik v vsaki družbi možnost, da se sam odloči, kaj je zanj najbolj smiselna interpretacija njegovega stanja. Za nekatere z mentalnimi težavami je zagotovo smiselno, da dobijo ustrezna zdravila; za druge so ta lahko pogubna.
Vaša osebna izkušnja je vsekakor zelo povedna.
Ko so mi pri štiriindvajsetih rekli, da sem shizofrenik, so me njihove besede zadele ko strela z jasnega. V bistvu so mi namreč povedali, da za moje stanje ni zdravila in da se moram odpovedati svojim sanjam, svojim načrtom, postal sem drugorazredni državljan. In to je bil strahoten občutek. V naslednjih letih sem se moral odnaučiti vsega, kar me je naučil naš zdravstveni sistem. Kajti dejstvo je, da marsikdo z izkušnjo, kakršna je bila moja, lahko povsem okreva; še več, za mnoge med nami so bila zdravila celo ovira na poti k ozdravitvi.
Tudi moje okrevanje se je začelo s tem, da sem nehal jemati predpisovana zdravila, saj očitno niso učinkovala in so moje težave celo poslabševala. Odločen sem bil, da se s svojo norostjo ali psihozo spopadem drugače. Začel sem sodelovati z drugače mislečimi in delujočimi strokovnjaki in se učiti, kako se počasi in čim manj škodljivo odvajati od zdravil, ki so imela še grozljive stranske učinke, in utreti alternativne poti, kako ozdraviti psihozo in najrazličnejše mentalne motnje, s katerimi se spopada veliko ljudi.
Pa mislite, da vam osebna izkušnja – najprej prisilno hospitaliziranega bolnika, nato s povsem drugačnimi sredstvi ozdravljenega človeka in nazadnje strokovno usposobljenega terapevta – omogoča najboljši možni pristop k lajšanju tegob ljudi z mentalnimi problemi?
Ne, nikakor ne. Obstaja namreč toliko oblik »norosti«, kolikor je ljudi. Pri nekaterih je najučinkovitejši tradicionalni pristop, pri drugih je boljši duhovni okvir, denimo pogovor z duhovnikom, imamom ali rabinom. Pri tretjih je najučinkovitejši eksistencialni pristop – da svoje probleme uvidijo kot del življenjskih težav. Pri nekaterih se najbolje obnese holistični način, zdravljenje s homeopatijo, z zelišči ali s kitajsko medicino, nekaterim pa najbolj koristijo srečanja z ljudmi, ki so prehodili trnovo pot, kakršno sem prehodil tudi sam. Veliko jih zlahka vzpostavi stik z menoj, ker začutijo, da imam dober in razumevajoč vpogled v njihove težave. Skratka, za vsakogar je treba poiskati najboljšo, najučinkovitejšo pot k ozdravitvi.
Vsekakor pa moram reči, da je tradicionalni pristop, ko zdravniki človeku s psihozo povedo, da je neozdravljivo bolan in da bo moral vse življenje jemati zdravila in živeti od socialne pomoči, za marsikoga izjemno škodljiv. Zato si prizadevam ljudem, ki se znajdejo v takšnem položaju, predstaviti čim več možnosti za ozdravitev, saj nikakor ne obstaja ena sama.
Očitno ste najbolj navdušeni nad metodo odprtega dialoga?
Res je, zato smo se na današnji delavnici posvetili tudi tej metodi, s katero na Finskem pri zdravljenju psihoze dosegajo najboljše rezultate na svetu. Uporabljajo neprimerno manj zdravil, precej bolj pa sodelujejo s svojci »bolnikov« in s široko socialno mrežo. Psihoze ne pojmujejo kot bolezni možganov, temveč kot življenjsko stisko ljudi in težave v njihovih medsebojnih odnosih. So neprimerno manj hierarhično organizirani, delujejo demokratično in s tem sočutnim sodelovanjem, temelječim na dialogu med pacientom in zdravilcem, dosegajo osupljivo dobre rezultate.
Toda v sodobni družbi si večina ljudi želi takojšnjo rešitev za sleherno težavo, problem ali bolezen.
Res je, in to hlastanje po instantnih rešitvah ima katastrofalne posledice. Stremimo po takojšnji rešitvi, dejanskega vzroka problema pa se največkrat niti ne dotaknemo, zato se ta razrašča in bohoti. Odprti dialog na začetku res zahteva veliko več časa in sodelovanja raznih strokovnjakov, toda prav zato, ker človeku v težavah že na začetku ponudi široko pomoč in podporo, prepreči, da bi se njegove težave neobvladljivo razrasle. Ali povedano ekonomsko: denar, ki ga porabimo na začetku, prihrani neprimerno več denarja, ki bi ga za ljudi s psihičnimi težavami porabili s tradicionalnimi metodami. Dejstvo je namreč, da stroški tradicionalnega zdravljenja mentalnih bolezni dosegajo vrtoglave zneske, rezultati takšnega zdravljenja pa niso dobri. Pravzaprav pri shizofreniji niso nič boljši kakor pred stotimi leti. Pristop odprtega dialoga je bistveno bolj uspešen.
Zamisel, da je mogoče brez zdravil popolnoma okrevati celo ljudem s shizofrenijo ali bipolarno motnjo, zveni imenitno. Marsikateri strokovnjak bi verjetno pripomnil, da že kar preveč optimistično.
No, znanstvena dognanja so povsem jasna: ljudje s takšnimi težavami nemalokrat tudi popolnoma okrevajo. Seveda ne vsi, a vendarle. Tudi sam nikomur ne obljubljam, da bo z mojo pomočjo ozdravel; zagotovo pa je skrajni čas, da ljudem s psihičnimi težavami nehamo govoriti, da ne bodo nikdar ozdraveli, ker za njihovo bolezen pač ni zdravila. Najprej zato, ker to preprosto ni res, poleg tega pa s takšnim govorjenjem v njih ustvarjamo in utrjujemo prepričanje, da so dokončno poraženi, in sicer za zmeraj.
Kajti psihoza ni fizični problem, kakršni so tuberkuloza, sifilis ali downov sindrom; psihoza je v bistvu problem biti človek, je problem iskanja smisla. Če ste obdani z ljudmi, ki vam ves čas dopovedujejo, da vam ne bo uspelo, in ki dejansko mislijo, da ste neozdravljivo bolni, potem so možnosti za vaše okrevanje res zelo majhne. Ljudem s psihičnimi težavami je zato treba vliti upanje, tako da se bodo še naprej trudili po najboljših močeh – v tem primeru so možnosti za njihovo ozdravitev veliko veliko večje.
Včasih je slišati, da je depresija pravzaprav umišljena bolezen, ker da se ljudje s takšno težavo pač ne potrudijo, da bi krenili v ustrezno, najbolje fizično aktivnost in jo tako igraje odpravili. Kaj odgovarjate na takšne sodbe?
Pri vseh tovrstnih izkušnjah, pa naj jim rečemo psihična bolezen ali norost, smo ljudje nagnjeni k pretiravanju bodisi v eno bodisi v drugo smer: takšna stanja bodisi poveličujemo in povzdigujemo v bolezen, češ, možgani so hudo prizadeti, bodisi jih minimaliziramo in rečemo, da so te težave izmišljene. Sam sem dodobra okusil depresijo in vem, da takšni ljudje hudo trpijo in da nujno potrebujejo pomoč.
Toda pomagati jim je treba z vsemi možnostmi, ki so na voljo. Nekaterim pomaga že malo bolj »filozofski« pogovor o smislu življenja ali o težavah v njihovih odnosih, v zakonu in tako naprej. Prevladujoči pristop, češ da so to bolezni, za katere je treba jemati zdravila, pa je v mnogočem posledica pritiska farmacevtske industrije, ki si prizadeva prodati čim več najrazličnejših zdravil. Zgovoren je primer »čudežnega« prozaca in silovitega vzpona družbe Eli Lilly, ki ga proizvaja. Prav s tem antidepresivom se je ta korporacija ne samo rešila pred finančnim propadom, temveč je svoj dobiček pognala v stratosfero. Skratka, iz sedanjega izključujočega se pristopa »bodisi-bodisi« – bodisi: bolni ste in vse življenje boste morali jemati zdravila bodisi: nič vam ni in nikakršne pomoči ne potrebujete – je treba ubrati tretjo, edino smiselno pot za učinkovito pomoč ljudem v stiski.
Poudarjate pomen informiranosti, predstavitve vseh možnosti, ki so na voljo za ozdravitev. Toda veliko ljudi bi namesto gore informacij verjetno raje izbralo nekaj, karkoli, kar bi v trenutku omililo ali celo odpravilo njihovo težavo.
Res je. A tudi to je v mnogočem posledica agresivnega oglaševanja farmacevtskih družb. Zato bi morali kot družba postati veliko bolj kritični do lažnih obljub tovrstnega oglaševanja, tako farmacevtskih družb kot zdravstvenega sistema v celoti. Ta je namreč že tako zelo vpet v pehanje za dobičkom, ki ga kuje iz naših stisk in bolezni, da se skupaj z njim bližamo robu propada.
Pravite: laže je nekomu predpisati zdravilo, kakor se vsak dan eno uro pogovarjati z njim in skupaj z njegovimi svojci iskati najučinkovitejšo rešitev. A celo »navadni« zdravniki si danes za pacienta vzamejo največ nekaj minut – in napišejo recept.
Res je, in to je pogubno. Pri zdravljenju gre vendar predvsem za odnos med zdravilcem in zdravljenim. Ključno je pozitivno pričakovanje bolnega – pa tudi močan učinek placeba. V zdravstvo je nujno znova pripeljati človeški element. Če si zlomim nogo, od zdravnika seveda ne pričakujem, da se bo na dolgo in široko pogovarjal z menoj, ampak da mi bo čim hitreje pozdravil poškodbo. Če k zdravniku pridem s strtim srcem, pa seveda potrebujem razumevajoč, sočuten in strokoven pogovor.
Je pa pri vsaki tožbi o stiski in trpljenju treba sočutje uravnotežiti s pričakovanjem, kaj naj ukrene človek s težavami, da se bo čim hitreje izkopal iz njih. Reči hočem, ob vsem sočutju do sočloveka je treba uporabiti tudi vse njegove zmožnosti, da si pomaga sam. Tudi zato je odprti dialog tako zelo drugačen od tradicionalnega psihiatričnega pristopa. Pri odprtem dialogu je najpomembnejša tesna povezava s človekom v stiski: razumeti je treba, kdaj je čas, da ga pomilujemo in z njim sočustvujemo, in kdaj ga je treba izzvati, da si začne pomagati tudi sam.
Marsikdo bo verjetno pomislil: Ah, le zakaj namenjati toliko časa in denarja za ljudi s psihičnimi težavami? Tudi mi imamo težave: s službo, odplačevanjem kredita, z ženo, otroki ... To so pravi, resnični problemi, sploh v sedanjih kriznih časih. Kaj porečete na takšne pomisleke?
Takšnim ljudem rečem: Pogovarjajte se z ljudmi, ki emocionalno trpijo. Kajti to zelo pogosto niso ljudje daleč od vas – to je lahko vaš brat, sosed, sodelavec, prijatelj. Njihovo trpljenje ni umišljeno, temveč zelo resnično in zelo boleče. Nič manj boleče kot izguba službe ali prometna nesreča. In hitro boste spoznali, da so tudi to resnične težave, ki poleg tega zadevajo prav vse ljudi.
Sploh ko pravite, da takšna ali drugačna oblika »norosti« v različnih življenjskih obdobjih zadene tako rekoč vsakogar med nami. Navsezadnje je že zaljubljenost, in to ne samo v mladih letih, lahko videti prav groteskna, skoraj blazna – zaljubljenega človeka včasih kratko malo ni mogoče prepoznati.
Res je. Vsi gremo skozi takšna in drugačna obdobja blaznosti, kakor pravite. Skozi obdobja, ko nas na lepem preplavlja izjemna energija in smo vročično hiperaktivni. Toda običajno takšne pojavne oblike ne gredo v skrajnosti, vsaj ne za dlje časa. Težave, skozi kakršne sem se prebijal tudi sam, pa so vsekakor ekstremne. Dolgo sem se dobesedno skrival pred sošolci in včasih iz sobe pobegnil skozi okno, samo da jih ne bi srečal. Agresivni notranji glasovi so mi govorili, naj se ubijem; bil sem prestrašen, da pogosto nisem mogel izdaviti ene same besede. In takšne težave ne prizadenejo samo človeka, ki trpi, ampak tudi njegove svojce in sploh vse ljudi okoli njega. Skratka, naučiti se moramo ceniti in se celo veseliti različnosti vsakega posameznika in hitro bomo ugotovili, da nas takšne izkušnje ne samo bogatijo, ampak nam pomagajo tudi pri premagovanju lastnih težav.
Kako optimistični – ali pesimistični – ste glede splošnega mentalnega zdravja človeške družbe?
Ha, naj malo pomislim. V družbi se očitno krepi zavedanje o pomenu krize naravnega okolja, pa čeprav se vlade in trgi, ki so glavni krivci za to krizo, nanjo še ne odzivajo dovolj hitro in učinkovito. Toda zavedanje o njej se krepi. V ZDA smo doživeli gibanje Okupirajmo!, kajti narašča tudi zavest o čedalje večji neenakosti v družbi. Marsikje, kjer je gospodarska kriza posebno huda, denimo v Grčiji, se ljudje znova učijo sodelovati in pomagati drug drugemu. Seveda me skrbi, kako globoko bomo še zabredli s sedanjo industrijsko-tehnološko kapitalistično mašinerijo, ki vse na tem svetu reducira na raven »vira«, od naravnega do človeškega, toda hkrati je vendarle tudi vse več znamenj o naraščajoči skrbi za soljudi, pripravljenosti na tvorno sodelovanje, zlasti v okviru manjših skupnosti – in prav takšno vizijo potrebujemo tudi za ohranjanje mentalnega zdravja človeške družbe kot celote.
Med neenakostjo in zdravjem je namreč jasna vzročna povezava: večja ko je neenakost v družbi, slabše je njeno zdravje. Tudi mentalno, seveda. Če se bomo torej naučili bolje sodelovati med seboj, se bolje poslušati, več pogovarjati in skrbeti drug za drugega, potem bomo poleg marsičesa drugega preprečili tudi to, da bi trpljenje posameznika doseglo stopnjo, ko res ni več druge možnosti, kot da ga na milost in nemilost prepustimo prevladujočemu psihiatričnemu sistemu in njegovim tradicionalnim ustanovam.
http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/psihoza-ni-fizicni-problem-problem-je-biti-clovek.html
Dr. Will Hall o melanholiji, depresiji, shizofreniji, in o tem, kako je pojmovanje »norosti« v različnih kulturah različno.
Radovan Kozmos, Znanost Sobotna priloga
sob, 08.03.2014, 06:00
Ključne besede: [Delosled] Dr. Will Hall, [Delosled] melanholija, [Delosled] depresija, [Delosled] shizofrenija, [Delosled] duševno zdravje, [Delosled] Freud, [Delosled] Radovan Kozmos
Psihoza ni fizični problem, problem je biti človek
Psihoza ni fizični problem, problem je biti človek
Psihoza ni fizični problem, problem je biti človek
Psihoza ni fizični problem, problem je biti človek
Psihoza ni fizični problem, problem je biti človek
Psihoza ni fizični problem, problem je biti človek
Psihoza ni fizični problem, problem je biti človek
Dr. Will Hall, psihoterapevt nove dobe Foto: Blaž Samec/Delo
Težave, skozi kakršne sem se prebijal tudi sam, pa so vsekakor ekstremne. Dolgo sem se dobesedno skrival pred sošolci in včasih iz sobe pobegnil skozi okno, samo da jih ne bi srečal. Agresivni notranji glasovi so mi govorili, naj se ubijem; bil sem prestrašen, da pogosto nisem mogel izdaviti ene same besede. In takšne težave ne prizadenejo samo človeka, ki trpi, ampak tudi njegove svojce in sploh vse ljudi okoli njega.
Odločen zagovornik mentalnega zdravja posameznika in družbe, svetovalec, pisec, učitelj. Z bogatimi izkušnjami z obeh strani »normalnosti« dejaven član gibanja »odprtega dialoga«, s katerim na Finskem dosegajo »osupljivo dobre rezultate«. V Ljubljani je v organizaciji Zavoda Moja pot in s sodelovanjem Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda priredil dvodnevni seminar z delavnico, nato pa si vzel čas še za ta pogovor.
V sodobnem jeziku se je za duševne motnje nabralo že toliko izrazov – od psihoze, depresije in tesnobe do raznih oblik shizofrenije, obsesivno-kompulzivnih motenj, bipolarne motnje, pomanjkljive pozornosti in stresa, da z dobro staro nevrozo niti ne izgubljamo časa –, da se človek nehote vpraša, ali je na svetu sploh kdo, ki bi ga bilo mogoče brez pomisleka označiti za popolnoma mentalno »zdravega«, stabilnega in v vsakem trenutku docela prištevnega. In sploh, kako določiti tanko mejo med »urejeno« in »neurejeno« realnostjo? Vprašanje je premamljivo, da bi ga zadržal zase.
»Škotski psihiater R. D. Laing je za razumevanje 'norosti' predlagal značilnost ljudi, ki so moteni (disturbed) ali moteči (disturbing). Torej ljudi, ki se imajo bodisi sami za moteče in zato trpijo, bodisi takšne, ki jih kot moteče pojmujejo drugi,« odvrne sogovornik. »Kadar se torej nekdo začne vesti tako, da vznemirja druge, to prepoznamo kot psihiatrični problem, kot 'norost', in takšnega človeka prepustimo psihiatrom in specializiranim ustanovam.«
Toda pojmovanje »norosti« je v različnih kulturah precej različno?
O, seveda, zelo različno. Ponekod ljudi, ki »slišijo glasove«, pri priči uvrstijo med shizofrenike, v nekaterih drugih kulturah pa se od tako rekoč vsakogar pričakuje, da občasno sliši notranje glasove; to je del njegove religiozne ali duhovne izkušnje. V Angliji, denimo, so v viktorijanskem obdobju to, čemur danes rečemo melanholija, častili kot znamenje posebno rafiniranega duha in bogatega notranjega doživljanja; danes, sto let pozneje, melanholija velja za bolezenski simptom. Ali pa vzemiva Japonsko: za depresijo dolgo sploh niso imeli posebnega izraza; za celotno izkušnjo žalosti in žalovanja je veljalo celo nekakšno kulturno odobravanje takšnih stanj. Šele z agresivnim marketingom farmacevtskih družb so tudi na Japonskem začeli depresijo obravnavati kot bolezen. Skratka, pri duševnih »motnjah« je marsikaj odvisno od konteksta, v katerem se izražajo: kaj vsakokratna družba pričakuje od posameznika in kaj je po njenem pojmovanju »normalno« in kaj ne.
Merila se torej spreminjajo?
Tako je. Človeški rod že od nekdaj v vseh družbah doživlja izkušnje, ki bi jim danes rekli norost. Na lepem je osebnost posameznika iz takšnega ali drugačnega razloga pretresena, ni več »sam svoj«, ne more več ustrezno skrbeti sam zase in komunicirati z drugimi, kakor se od njega pričakuje ... V nekaterih kulturah bi rekli, da se je vanj naselil zli duh, ki ga je treba izgnati, bodisi z eksorcizmom bodisi z medicino. Spet v drugih, tudi v naši, takšnemu stanju rečemo obolenje možganov. Toda v obeh primerih ni nikakršnega dokaza ne za naselitev zlega duha ne za možgansko bolezen. Kratko malo vsiljujemo zamisel, da problemi uma izvirajo iz okvarjene biologije telesa, možganov.
To seveda lahko drži pri demenci, sifilisu ali okužbi, pri mentalnih stanjih pa povezavo možgani-um še vedno obdaja nekakšna skrivnostnost. V neki kulturi človeka, ki »sliši glasove«, hospitalizirajo in mu dajo zdravila, v kakšni drugi pa takšnega posameznika pojmujejo kot človeka, ki gre skozi proces iniciacije, po katerem bo zaradi tovrstne izkušnje postal zdravilec ali šaman. Kot kultura, temelječa na znanosti, smo si kratko malo vzeli pravico za trditev, da je »norost« simptom okvarjenih možganov, torej bolezni, v resnici pa je to kulturno obarvano gledanje, ki ga na kolonialističen način kot »znanstveno dejstvo« vsiljujemo vsem drugim kulturam. Skratka, gre za različne zorne kote obravnavanja brezčasne človeške izkušnje, ki pa je v resnici skrivnostna in nedoumljiva.
In kako jo doumeti?
Prepričan sem, da mora imeti vsak posameznik v vsaki družbi možnost, da se sam odloči, kaj je zanj najbolj smiselna interpretacija njegovega stanja. Za nekatere z mentalnimi težavami je zagotovo smiselno, da dobijo ustrezna zdravila; za druge so ta lahko pogubna.
Vaša osebna izkušnja je vsekakor zelo povedna.
Ko so mi pri štiriindvajsetih rekli, da sem shizofrenik, so me njihove besede zadele ko strela z jasnega. V bistvu so mi namreč povedali, da za moje stanje ni zdravila in da se moram odpovedati svojim sanjam, svojim načrtom, postal sem drugorazredni državljan. In to je bil strahoten občutek. V naslednjih letih sem se moral odnaučiti vsega, kar me je naučil naš zdravstveni sistem. Kajti dejstvo je, da marsikdo z izkušnjo, kakršna je bila moja, lahko povsem okreva; še več, za mnoge med nami so bila zdravila celo ovira na poti k ozdravitvi.
Tudi moje okrevanje se je začelo s tem, da sem nehal jemati predpisovana zdravila, saj očitno niso učinkovala in so moje težave celo poslabševala. Odločen sem bil, da se s svojo norostjo ali psihozo spopadem drugače. Začel sem sodelovati z drugače mislečimi in delujočimi strokovnjaki in se učiti, kako se počasi in čim manj škodljivo odvajati od zdravil, ki so imela še grozljive stranske učinke, in utreti alternativne poti, kako ozdraviti psihozo in najrazličnejše mentalne motnje, s katerimi se spopada veliko ljudi.
Pa mislite, da vam osebna izkušnja – najprej prisilno hospitaliziranega bolnika, nato s povsem drugačnimi sredstvi ozdravljenega človeka in nazadnje strokovno usposobljenega terapevta – omogoča najboljši možni pristop k lajšanju tegob ljudi z mentalnimi problemi?
Ne, nikakor ne. Obstaja namreč toliko oblik »norosti«, kolikor je ljudi. Pri nekaterih je najučinkovitejši tradicionalni pristop, pri drugih je boljši duhovni okvir, denimo pogovor z duhovnikom, imamom ali rabinom. Pri tretjih je najučinkovitejši eksistencialni pristop – da svoje probleme uvidijo kot del življenjskih težav. Pri nekaterih se najbolje obnese holistični način, zdravljenje s homeopatijo, z zelišči ali s kitajsko medicino, nekaterim pa najbolj koristijo srečanja z ljudmi, ki so prehodili trnovo pot, kakršno sem prehodil tudi sam. Veliko jih zlahka vzpostavi stik z menoj, ker začutijo, da imam dober in razumevajoč vpogled v njihove težave. Skratka, za vsakogar je treba poiskati najboljšo, najučinkovitejšo pot k ozdravitvi.
Vsekakor pa moram reči, da je tradicionalni pristop, ko zdravniki človeku s psihozo povedo, da je neozdravljivo bolan in da bo moral vse življenje jemati zdravila in živeti od socialne pomoči, za marsikoga izjemno škodljiv. Zato si prizadevam ljudem, ki se znajdejo v takšnem položaju, predstaviti čim več možnosti za ozdravitev, saj nikakor ne obstaja ena sama.
Očitno ste najbolj navdušeni nad metodo odprtega dialoga?
Res je, zato smo se na današnji delavnici posvetili tudi tej metodi, s katero na Finskem pri zdravljenju psihoze dosegajo najboljše rezultate na svetu. Uporabljajo neprimerno manj zdravil, precej bolj pa sodelujejo s svojci »bolnikov« in s široko socialno mrežo. Psihoze ne pojmujejo kot bolezni možganov, temveč kot življenjsko stisko ljudi in težave v njihovih medsebojnih odnosih. So neprimerno manj hierarhično organizirani, delujejo demokratično in s tem sočutnim sodelovanjem, temelječim na dialogu med pacientom in zdravilcem, dosegajo osupljivo dobre rezultate.
Toda v sodobni družbi si večina ljudi želi takojšnjo rešitev za sleherno težavo, problem ali bolezen.
Res je, in to hlastanje po instantnih rešitvah ima katastrofalne posledice. Stremimo po takojšnji rešitvi, dejanskega vzroka problema pa se največkrat niti ne dotaknemo, zato se ta razrašča in bohoti. Odprti dialog na začetku res zahteva veliko več časa in sodelovanja raznih strokovnjakov, toda prav zato, ker človeku v težavah že na začetku ponudi široko pomoč in podporo, prepreči, da bi se njegove težave neobvladljivo razrasle. Ali povedano ekonomsko: denar, ki ga porabimo na začetku, prihrani neprimerno več denarja, ki bi ga za ljudi s psihičnimi težavami porabili s tradicionalnimi metodami. Dejstvo je namreč, da stroški tradicionalnega zdravljenja mentalnih bolezni dosegajo vrtoglave zneske, rezultati takšnega zdravljenja pa niso dobri. Pravzaprav pri shizofreniji niso nič boljši kakor pred stotimi leti. Pristop odprtega dialoga je bistveno bolj uspešen.
Zamisel, da je mogoče brez zdravil popolnoma okrevati celo ljudem s shizofrenijo ali bipolarno motnjo, zveni imenitno. Marsikateri strokovnjak bi verjetno pripomnil, da že kar preveč optimistično.
No, znanstvena dognanja so povsem jasna: ljudje s takšnimi težavami nemalokrat tudi popolnoma okrevajo. Seveda ne vsi, a vendarle. Tudi sam nikomur ne obljubljam, da bo z mojo pomočjo ozdravel; zagotovo pa je skrajni čas, da ljudem s psihičnimi težavami nehamo govoriti, da ne bodo nikdar ozdraveli, ker za njihovo bolezen pač ni zdravila. Najprej zato, ker to preprosto ni res, poleg tega pa s takšnim govorjenjem v njih ustvarjamo in utrjujemo prepričanje, da so dokončno poraženi, in sicer za zmeraj.
Kajti psihoza ni fizični problem, kakršni so tuberkuloza, sifilis ali downov sindrom; psihoza je v bistvu problem biti človek, je problem iskanja smisla. Če ste obdani z ljudmi, ki vam ves čas dopovedujejo, da vam ne bo uspelo, in ki dejansko mislijo, da ste neozdravljivo bolni, potem so možnosti za vaše okrevanje res zelo majhne. Ljudem s psihičnimi težavami je zato treba vliti upanje, tako da se bodo še naprej trudili po najboljših močeh – v tem primeru so možnosti za njihovo ozdravitev veliko veliko večje.
Včasih je slišati, da je depresija pravzaprav umišljena bolezen, ker da se ljudje s takšno težavo pač ne potrudijo, da bi krenili v ustrezno, najbolje fizično aktivnost in jo tako igraje odpravili. Kaj odgovarjate na takšne sodbe?
Pri vseh tovrstnih izkušnjah, pa naj jim rečemo psihična bolezen ali norost, smo ljudje nagnjeni k pretiravanju bodisi v eno bodisi v drugo smer: takšna stanja bodisi poveličujemo in povzdigujemo v bolezen, češ, možgani so hudo prizadeti, bodisi jih minimaliziramo in rečemo, da so te težave izmišljene. Sam sem dodobra okusil depresijo in vem, da takšni ljudje hudo trpijo in da nujno potrebujejo pomoč.
Toda pomagati jim je treba z vsemi možnostmi, ki so na voljo. Nekaterim pomaga že malo bolj »filozofski« pogovor o smislu življenja ali o težavah v njihovih odnosih, v zakonu in tako naprej. Prevladujoči pristop, češ da so to bolezni, za katere je treba jemati zdravila, pa je v mnogočem posledica pritiska farmacevtske industrije, ki si prizadeva prodati čim več najrazličnejših zdravil. Zgovoren je primer »čudežnega« prozaca in silovitega vzpona družbe Eli Lilly, ki ga proizvaja. Prav s tem antidepresivom se je ta korporacija ne samo rešila pred finančnim propadom, temveč je svoj dobiček pognala v stratosfero. Skratka, iz sedanjega izključujočega se pristopa »bodisi-bodisi« – bodisi: bolni ste in vse življenje boste morali jemati zdravila bodisi: nič vam ni in nikakršne pomoči ne potrebujete – je treba ubrati tretjo, edino smiselno pot za učinkovito pomoč ljudem v stiski.
Poudarjate pomen informiranosti, predstavitve vseh možnosti, ki so na voljo za ozdravitev. Toda veliko ljudi bi namesto gore informacij verjetno raje izbralo nekaj, karkoli, kar bi v trenutku omililo ali celo odpravilo njihovo težavo.
Res je. A tudi to je v mnogočem posledica agresivnega oglaševanja farmacevtskih družb. Zato bi morali kot družba postati veliko bolj kritični do lažnih obljub tovrstnega oglaševanja, tako farmacevtskih družb kot zdravstvenega sistema v celoti. Ta je namreč že tako zelo vpet v pehanje za dobičkom, ki ga kuje iz naših stisk in bolezni, da se skupaj z njim bližamo robu propada.
Pravite: laže je nekomu predpisati zdravilo, kakor se vsak dan eno uro pogovarjati z njim in skupaj z njegovimi svojci iskati najučinkovitejšo rešitev. A celo »navadni« zdravniki si danes za pacienta vzamejo največ nekaj minut – in napišejo recept.
Res je, in to je pogubno. Pri zdravljenju gre vendar predvsem za odnos med zdravilcem in zdravljenim. Ključno je pozitivno pričakovanje bolnega – pa tudi močan učinek placeba. V zdravstvo je nujno znova pripeljati človeški element. Če si zlomim nogo, od zdravnika seveda ne pričakujem, da se bo na dolgo in široko pogovarjal z menoj, ampak da mi bo čim hitreje pozdravil poškodbo. Če k zdravniku pridem s strtim srcem, pa seveda potrebujem razumevajoč, sočuten in strokoven pogovor.
Je pa pri vsaki tožbi o stiski in trpljenju treba sočutje uravnotežiti s pričakovanjem, kaj naj ukrene človek s težavami, da se bo čim hitreje izkopal iz njih. Reči hočem, ob vsem sočutju do sočloveka je treba uporabiti tudi vse njegove zmožnosti, da si pomaga sam. Tudi zato je odprti dialog tako zelo drugačen od tradicionalnega psihiatričnega pristopa. Pri odprtem dialogu je najpomembnejša tesna povezava s človekom v stiski: razumeti je treba, kdaj je čas, da ga pomilujemo in z njim sočustvujemo, in kdaj ga je treba izzvati, da si začne pomagati tudi sam.
Marsikdo bo verjetno pomislil: Ah, le zakaj namenjati toliko časa in denarja za ljudi s psihičnimi težavami? Tudi mi imamo težave: s službo, odplačevanjem kredita, z ženo, otroki ... To so pravi, resnični problemi, sploh v sedanjih kriznih časih. Kaj porečete na takšne pomisleke?
Takšnim ljudem rečem: Pogovarjajte se z ljudmi, ki emocionalno trpijo. Kajti to zelo pogosto niso ljudje daleč od vas – to je lahko vaš brat, sosed, sodelavec, prijatelj. Njihovo trpljenje ni umišljeno, temveč zelo resnično in zelo boleče. Nič manj boleče kot izguba službe ali prometna nesreča. In hitro boste spoznali, da so tudi to resnične težave, ki poleg tega zadevajo prav vse ljudi.
Sploh ko pravite, da takšna ali drugačna oblika »norosti« v različnih življenjskih obdobjih zadene tako rekoč vsakogar med nami. Navsezadnje je že zaljubljenost, in to ne samo v mladih letih, lahko videti prav groteskna, skoraj blazna – zaljubljenega človeka včasih kratko malo ni mogoče prepoznati.
Res je. Vsi gremo skozi takšna in drugačna obdobja blaznosti, kakor pravite. Skozi obdobja, ko nas na lepem preplavlja izjemna energija in smo vročično hiperaktivni. Toda običajno takšne pojavne oblike ne gredo v skrajnosti, vsaj ne za dlje časa. Težave, skozi kakršne sem se prebijal tudi sam, pa so vsekakor ekstremne. Dolgo sem se dobesedno skrival pred sošolci in včasih iz sobe pobegnil skozi okno, samo da jih ne bi srečal. Agresivni notranji glasovi so mi govorili, naj se ubijem; bil sem prestrašen, da pogosto nisem mogel izdaviti ene same besede. In takšne težave ne prizadenejo samo človeka, ki trpi, ampak tudi njegove svojce in sploh vse ljudi okoli njega. Skratka, naučiti se moramo ceniti in se celo veseliti različnosti vsakega posameznika in hitro bomo ugotovili, da nas takšne izkušnje ne samo bogatijo, ampak nam pomagajo tudi pri premagovanju lastnih težav.
Kako optimistični – ali pesimistični – ste glede splošnega mentalnega zdravja človeške družbe?
Ha, naj malo pomislim. V družbi se očitno krepi zavedanje o pomenu krize naravnega okolja, pa čeprav se vlade in trgi, ki so glavni krivci za to krizo, nanjo še ne odzivajo dovolj hitro in učinkovito. Toda zavedanje o njej se krepi. V ZDA smo doživeli gibanje Okupirajmo!, kajti narašča tudi zavest o čedalje večji neenakosti v družbi. Marsikje, kjer je gospodarska kriza posebno huda, denimo v Grčiji, se ljudje znova učijo sodelovati in pomagati drug drugemu. Seveda me skrbi, kako globoko bomo še zabredli s sedanjo industrijsko-tehnološko kapitalistično mašinerijo, ki vse na tem svetu reducira na raven »vira«, od naravnega do človeškega, toda hkrati je vendarle tudi vse več znamenj o naraščajoči skrbi za soljudi, pripravljenosti na tvorno sodelovanje, zlasti v okviru manjših skupnosti – in prav takšno vizijo potrebujemo tudi za ohranjanje mentalnega zdravja človeške družbe kot celote.
Med neenakostjo in zdravjem je namreč jasna vzročna povezava: večja ko je neenakost v družbi, slabše je njeno zdravje. Tudi mentalno, seveda. Če se bomo torej naučili bolje sodelovati med seboj, se bolje poslušati, več pogovarjati in skrbeti drug za drugega, potem bomo poleg marsičesa drugega preprečili tudi to, da bi trpljenje posameznika doseglo stopnjo, ko res ni več druge možnosti, kot da ga na milost in nemilost prepustimo prevladujočemu psihiatričnemu sistemu in njegovim tradicionalnim ustanovam.
http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/psihoza-ni-fizicni-problem-problem-je-biti-clovek.html
0
Shizofrenija i psihoze – bolest mozga ili egzistencijalna kriza?
Posted on August 12, 2012 by mix
Share the post "Shizofrenija i psihoze – bolest mozga ili egzistencijalna kriza?"
FacebookTwitterGoogle+Pinterest
Najnovija istraživanja u oblasti shizofrenije/psihoza otkrivaju sve više mogućnosti da psihoze nisu uzrokovane bolešću mozga, već ih je možda najbolje opisati kao poslednji pokušaj u nizu mnogih u borbi psihe protiv nepodnošljive ili neprevladive situacije ili dileme. Da bismo bolje razumeli kako je do ovog zaključka došlo, kontradiktornog svim dosadašnjim teorijama i shvatanjima psihoze, posmatraćemo sledeću diskusiju kao kratke nizove pitanja i odgovora.
Manjkavosti istraživanja i kontinuirani nedostatak obrazloženja o bilo kojoj od različitih hipoteza o bolestima mozga, poljuljali su validnost teorije o bolestima mozga. Abnormalnosti u mozgu ili poremećene vrednosti hemijskih supstanci, koje se ponekad pronalaze kod ljudi kojima je dijagnostikovana šizofrenija, čine manjinu u ukupnom broju slučajeva, a čak i u tim slučajevima ne postoji značajni dokazi da su one uzrokovane bilo čim drugim osim neuobičajenim životnim okolnostima (trauma, poremećaji ishrane, zloupotreba psihoaktivnih supstanci) ili samim korišćenjem psihijatrijskih lekova. Istraživanje jasno ističe da nasuprot čvrsto utemeljenim teorijama o neurološkim bolestima kao što su Alchajmerova, Parkinsonova bolest, multipla skleroza, mnogi pacijenti sa dijagnozama shozofrenije/psihoze u potpunosti mogu da se oporave i prestanu da uzimaju lekove, a mnogi oporavljeni ne samo da se ne vraćaju u stanje pre psihotičnog, nego proživljavaju duboko iskustvo ozdravljenja i pozitivnog stanja koje je postojalo izvan i pre psihoze, opet nasuprot svim utemeljenim teorijama o bolestima mozga.
Dakle, šta uzrokuje shizofreniju/psihozu, ako ne bolest mozga?
Ovo nije jednostavno pitanje, a dodatno ga komplikuje činjenica da u dalje postoji polemika da li je “shizofrenija” validan konstrukt ili nije. Suština ove kontraverze jeste da iako sa sigurnošću znamo da mnogi ljudi imaju sumanute ideje i halucinacije, još uvek nemamo sigurne dokaze da bismo mogli zbog toga da im prikačimo etikete sa dijagnozama. Ono što možemo sa sigurnošću reći jeste da osobe proživljavaju uznemirujuća iskustva, koja uzrokuju različite stepene ograničenja i uznemirenosti, vremenski različito traju, a ponekad se mogu javiti sa izmenjenim stanjima svesti i veoma snažnim emocijama. Ubuduće, u svetlu ove rasprave, koristićemo zajednički termin psihoza, budući da je shizofrenija u suštini psihoza dugoročnog trajanja. Jedna od važnih implikacija jeste ta da je pojedinac koga smatramo “psihotičnim” ili “shizofrenim”, zarobljen u borbi sa egzistencijalnim dilemama, sa kojima se svi suočavamo. Drugim rečima, psihoza nije bolest mozga već manifestacija uma duboko isprepletana sa fundamentalnim dilemama postojanja.
Šta su tačno egzistencijalne dileme?
Pojam “egzistencijalna dilema” odnosi se na dileme koje stvaramo prilikom pronaženja svrhe postojanja, kao npr. “Evo me – živ, svestan, osećajan. Šta sad?” Te dileme odnose se na naše potrebe za održavanjem našeg postojanja, a možda jos važnije, naša potreba za stvaranjem života vrednog življenja, gde su nagrade i radosti življenja dovoljno snažne da prevladaju bol i patnju života i obezbede volju za življenjem. Neke od najznačajnijih dilema koje su imenovane od strane različitih životnih mislioca su pronalaženje ravnoteže između autonomije/autentičnosti i ljubavi/pripadanja; pronalaženju ravnoteže između slobode i sigurnosti; Pomirenje sa činjenicom da naše odluke i akcije imaju svoju cenu, zatim suočavanje sa nadolazećom vlastitom smrću.
Gotovo sve studije i istraživanja koje usko posmatraju stvarna, subjektivna iskustva onih koji su upali u psihotićni proces, vidimo dokaz da su se pre pojave psihoze, našli u nekoj od već pomenutih egzistencijalnih dilema, koje su ih preplavile, u daleko većoj meri nego što bi poremetile prosečnu osobu.
U jednoj od najpoznatijih studija, R.D.Leng, škotski psihijatar poznat po svojim pionirskim istraživanjima shizofrenije i kliničkom radu sa osobama koje su imale dijagnozu shizofrenije, proučavao je socijalna zbivanja u više od 100 slučajeva pojedinaca sa dijagnostikovanom shizofrenijom i zaključio je da bez izuzetka, “iskustva i ponašanje kod osoba sa etiketom shizofreničara predstavljaju poseban način koje pojedinac proizvodi da bi mogao živeti u bezizlaznoj situaciji”.
Betram Karon, jedan od najvećih svetskih kliničara specijalizovanih u psihoterapiji za one sa dijagnozama psihotičnog poremećaja, izrazio je uverenje da bi neko od nas takođe iskusio psihozu kada bi morao da proživi određene životne okolnosti kao neki od njegovih klijenata.
Izvorni fokus istraživanja bio je proučiti promene koje su učesnici iskusili i razumevanje sveta i sebe samoga, koje je postojalo tokom psihotičnog procesa, od početka, do potpunog oporavka. Rezultati su bili u skladu sa gore pomenutim ishodima drugih istraživanja. Učesnici su iskusili velike egzistencijalne dileme pre napada psihoze. Temeljnom analizom, izdvojile su se dve osnovne fundamentalne dileme – potreba za postizanjem održive ravnoteže između autonomije, lične slobode i povezivanja, pripadanja, i potreba za održavanjem relativno sigurnog osećaja stabilnosti, kada je čitava struktura našeg bića, a i celog svemira neutemeljena i nestabilna, a međusobno povezana. Ono što je posebno interesantno o ovim dilemama,a čini se da igra važnu ulogu u psihozi jeste da to mogu biti iste dileme koje leže u temelju celokupnog ljudskog sistema, bez obzira na stepen uračunljivosti i nedostatak istih. Verovatno je da se većina nas može povezati sa dilemom koja podrazumeva izazove koje smo imali u odnosima sa članovima porodice, partnerima i drugim voljenima. Lako možemo posvedočiti da se dilema može javiti kod male dece koja se bore da nađu ravnotežu između nagona, da istraže svet i nametanja svoje autonomije, dok jos uvek žele da budu bezuslovno voljeni i prihvaćeni od strane roditelja ili staratelja. Naravno, dilema neke od nas ponekad uopšte ne napušta. Druga, gore pomenuta dilema, je verovatno teže savladiva za neke od nas, obzirom da se nalazi malo dublje ispod “svesne” svesti, a čovek je postaje svestan u neobičnim okolnostima, kao npr. tokom psihološke ili emocionalne krize, konzumiranja droge ili npr. meditacije.
Dakle, ako su egzistencijalne dileme univerzalne, zašto pojedinci bivaju preplavljeni njima i razvijaju psihozu?
Istraživanja pokazuju da postoje dva glavna faktora koja nekog čine ranjivijim prilikom proživljavanja dilema na vrlo visokom nivou: obzirom na prvu dilemu, zdravi razvoj podrazumeva pronalaženje zdrave ravnoteže između sopstvene samostalnosti i prihvatanja od strane drugih. Zlostavljanje odnosno zanemarivanje u dobi detinjstva jasno ometa uspostavljanje zdrave ravnoteže i predisponira razvoju ozbiljnih emocionalnih i psihičkih problema, a u ekstremnijim slučajevima i psihoze.
Što se tiče druge dileme, dilema se odnosi na našu potrebu da se zadrži osećaj relativne sigurnosti i stabilnosti življenja u relativno stabilnom i sigurnom svetu, obzirom da je stvarnost vrlo različita od toga.
Da bismo bolje razumeli kako neko podlegne pred dilemom, pomenućemo koncept kognitivnih konstrukata. Ovaj izraz odnosi se na sistem verovanja da svako od nas gradi konstrukciju stvarnosti koja nam pomaže da vidimo smisao življenja. Međutim, ponekad to predstavlja mač sa dve oštrice. S jedne strane ovi konstrukti omogućavaju osećaj usmerenog putovanja kroz život, zadovoljenje potreba, osećaj čvrstog tla pod nogama, odnosno izvesne stabilnosti i samostalnosti. Ali, s druge strane, oni mogu zatvoriti naše umove za druge perspektive i stvaraju iluziju da smo mi sami i svet mnogo stabilniji i sigurniji nego što to zaista jeste.
Za većinu nas, konsturkti su prilično čvrsti, uz male promene tokom vremena. Međutim, u
slučajevima akutne krze ili traume, ili uz korišćenje psihoaktivnih droga, oni mogu postati
vrlo nestabilni. S jedne strane, to može dovesti i do koristi u smislu “otvorenijeg uma” i većeg osećaja povezanosti sa svima, ali s druge strane popuštanje kognitivnih tvorevina, što dovodi do potencijalnog terora u doživljavanju nesigurnosti i neizvesnosti i očajničkom pokušaju pronalaska “čvrstog tla”. Ovakva dešavanja se povezuju sa halucinacijama i sumanutim idejama, koje se generalno izjednačuju sa psihozom.
Još uvek je tajanstveno zašto su neki ljudi skloni labavljenju svojih kognitivnih tvorevina, ali čini se da određeni lekovi, psihičke i fizičke poteškoće mogu igrati značajnu ulogu, a možda postoje i genetske i razvojne predispozicije. Ipak, gotovo svako ima potencijal da doživi stanje psihoze, ukoliko je izložen ekstremnim stanjima, velikim dilemama ili traumi.
Dakle, zaključujemo, dva faktora utiču na razvoj psihoze – velika egzistencijalna dilema i
nestabilni kognitivni konstrukti. Istraživanja pokazuju da su ova dva faktora usko povezana. A važno je naglasiti da je subjektivna perspektiva pojedinca najrelevantnija (i ne mora biti uvek jasno vidljiva posmatraču).
Jedno od najvažnijih pitanja ove rasprave jeste – Zašto bi psiha pojedinca namerno pokrenula psihozu?
Kako haotična i potencijalno štetna psihoza može delovati kao strategija za prevazilaženje
nerešivih dilema? Metafora metamorfoze leptira je odlična za razumevanje odgovora na
postavljeno pitanje. Da bi se larva transformisala u mnogo više naprednijeg leptira, ona se
prvo mora razgraditi na vrlo niskom novu, pa čitava fizička struktura postaje nešto više od
amorfne tekućine, pre nego što se integriše u potpunosti razvijen oblik leptira. Na sličan način, kada neko uđe u stanje psihoze, prethodno je stigao do trenutka koji shvata kao neodrživ i neprevladiv, i kao poslednji stadijum rešavanja problema, psiha inicira psihotični proces. Takoreći pojedinac doživljava duboki raspad, ali uz odgovarajuće uslove i podršku postoji realna mogućnost obnove i duboke reintegracije. Pojedinac prolazi duboku tranformaciju i kada se takav proces uspešno završi, potencijalni iznos rastenja samog bića i izlečenja je zagarantovan, ali svakako postupak može da yavrši neuspešno i tada individualna ostaje haotična i nestabilna. Ova ideja se održala u istraživanjima, pokazuje da osoba koja se potpuno oporavi, doživljava visok stepen blagostanja i sposobnosti za zadovoljenje potreba koje su na višem nivou od onih koje su postojale pre psihoze. Treba imati na umu da rezolucija nije uvek uspešna i da pojedinac može ostati u psihotičnom stanju neodređeno vreme. Takođe, ne smemo izgubiti iz vida nalaze istraživanja koja pokazuju da je nadvlađivanje psihotičnog procesa iznenađujuće čest proces, a može biti i najčešći ishod, ukoliko su podrška i uslovi za to odgovarajući.
This entry was posted in Istraživanja, Vesti by mix. Bookmark the permalink.
http://www.epsihijatar.com/shizofrenija-i-psihoze-bolest-mozga-ili-egzistencijalna-kriza/
Posted on August 12, 2012 by mix
Share the post "Shizofrenija i psihoze – bolest mozga ili egzistencijalna kriza?"
FacebookTwitterGoogle+Pinterest
Najnovija istraživanja u oblasti shizofrenije/psihoza otkrivaju sve više mogućnosti da psihoze nisu uzrokovane bolešću mozga, već ih je možda najbolje opisati kao poslednji pokušaj u nizu mnogih u borbi psihe protiv nepodnošljive ili neprevladive situacije ili dileme. Da bismo bolje razumeli kako je do ovog zaključka došlo, kontradiktornog svim dosadašnjim teorijama i shvatanjima psihoze, posmatraćemo sledeću diskusiju kao kratke nizove pitanja i odgovora.
Manjkavosti istraživanja i kontinuirani nedostatak obrazloženja o bilo kojoj od različitih hipoteza o bolestima mozga, poljuljali su validnost teorije o bolestima mozga. Abnormalnosti u mozgu ili poremećene vrednosti hemijskih supstanci, koje se ponekad pronalaze kod ljudi kojima je dijagnostikovana šizofrenija, čine manjinu u ukupnom broju slučajeva, a čak i u tim slučajevima ne postoji značajni dokazi da su one uzrokovane bilo čim drugim osim neuobičajenim životnim okolnostima (trauma, poremećaji ishrane, zloupotreba psihoaktivnih supstanci) ili samim korišćenjem psihijatrijskih lekova. Istraživanje jasno ističe da nasuprot čvrsto utemeljenim teorijama o neurološkim bolestima kao što su Alchajmerova, Parkinsonova bolest, multipla skleroza, mnogi pacijenti sa dijagnozama shozofrenije/psihoze u potpunosti mogu da se oporave i prestanu da uzimaju lekove, a mnogi oporavljeni ne samo da se ne vraćaju u stanje pre psihotičnog, nego proživljavaju duboko iskustvo ozdravljenja i pozitivnog stanja koje je postojalo izvan i pre psihoze, opet nasuprot svim utemeljenim teorijama o bolestima mozga.
Dakle, šta uzrokuje shizofreniju/psihozu, ako ne bolest mozga?
Ovo nije jednostavno pitanje, a dodatno ga komplikuje činjenica da u dalje postoji polemika da li je “shizofrenija” validan konstrukt ili nije. Suština ove kontraverze jeste da iako sa sigurnošću znamo da mnogi ljudi imaju sumanute ideje i halucinacije, još uvek nemamo sigurne dokaze da bismo mogli zbog toga da im prikačimo etikete sa dijagnozama. Ono što možemo sa sigurnošću reći jeste da osobe proživljavaju uznemirujuća iskustva, koja uzrokuju različite stepene ograničenja i uznemirenosti, vremenski različito traju, a ponekad se mogu javiti sa izmenjenim stanjima svesti i veoma snažnim emocijama. Ubuduće, u svetlu ove rasprave, koristićemo zajednički termin psihoza, budući da je shizofrenija u suštini psihoza dugoročnog trajanja. Jedna od važnih implikacija jeste ta da je pojedinac koga smatramo “psihotičnim” ili “shizofrenim”, zarobljen u borbi sa egzistencijalnim dilemama, sa kojima se svi suočavamo. Drugim rečima, psihoza nije bolest mozga već manifestacija uma duboko isprepletana sa fundamentalnim dilemama postojanja.
Šta su tačno egzistencijalne dileme?
Pojam “egzistencijalna dilema” odnosi se na dileme koje stvaramo prilikom pronaženja svrhe postojanja, kao npr. “Evo me – živ, svestan, osećajan. Šta sad?” Te dileme odnose se na naše potrebe za održavanjem našeg postojanja, a možda jos važnije, naša potreba za stvaranjem života vrednog življenja, gde su nagrade i radosti življenja dovoljno snažne da prevladaju bol i patnju života i obezbede volju za življenjem. Neke od najznačajnijih dilema koje su imenovane od strane različitih životnih mislioca su pronalaženje ravnoteže između autonomije/autentičnosti i ljubavi/pripadanja; pronalaženju ravnoteže između slobode i sigurnosti; Pomirenje sa činjenicom da naše odluke i akcije imaju svoju cenu, zatim suočavanje sa nadolazećom vlastitom smrću.
Gotovo sve studije i istraživanja koje usko posmatraju stvarna, subjektivna iskustva onih koji su upali u psihotićni proces, vidimo dokaz da su se pre pojave psihoze, našli u nekoj od već pomenutih egzistencijalnih dilema, koje su ih preplavile, u daleko većoj meri nego što bi poremetile prosečnu osobu.
U jednoj od najpoznatijih studija, R.D.Leng, škotski psihijatar poznat po svojim pionirskim istraživanjima shizofrenije i kliničkom radu sa osobama koje su imale dijagnozu shizofrenije, proučavao je socijalna zbivanja u više od 100 slučajeva pojedinaca sa dijagnostikovanom shizofrenijom i zaključio je da bez izuzetka, “iskustva i ponašanje kod osoba sa etiketom shizofreničara predstavljaju poseban način koje pojedinac proizvodi da bi mogao živeti u bezizlaznoj situaciji”.
Betram Karon, jedan od najvećih svetskih kliničara specijalizovanih u psihoterapiji za one sa dijagnozama psihotičnog poremećaja, izrazio je uverenje da bi neko od nas takođe iskusio psihozu kada bi morao da proživi određene životne okolnosti kao neki od njegovih klijenata.
Izvorni fokus istraživanja bio je proučiti promene koje su učesnici iskusili i razumevanje sveta i sebe samoga, koje je postojalo tokom psihotičnog procesa, od početka, do potpunog oporavka. Rezultati su bili u skladu sa gore pomenutim ishodima drugih istraživanja. Učesnici su iskusili velike egzistencijalne dileme pre napada psihoze. Temeljnom analizom, izdvojile su se dve osnovne fundamentalne dileme – potreba za postizanjem održive ravnoteže između autonomije, lične slobode i povezivanja, pripadanja, i potreba za održavanjem relativno sigurnog osećaja stabilnosti, kada je čitava struktura našeg bića, a i celog svemira neutemeljena i nestabilna, a međusobno povezana. Ono što je posebno interesantno o ovim dilemama,a čini se da igra važnu ulogu u psihozi jeste da to mogu biti iste dileme koje leže u temelju celokupnog ljudskog sistema, bez obzira na stepen uračunljivosti i nedostatak istih. Verovatno je da se većina nas može povezati sa dilemom koja podrazumeva izazove koje smo imali u odnosima sa članovima porodice, partnerima i drugim voljenima. Lako možemo posvedočiti da se dilema može javiti kod male dece koja se bore da nađu ravnotežu između nagona, da istraže svet i nametanja svoje autonomije, dok jos uvek žele da budu bezuslovno voljeni i prihvaćeni od strane roditelja ili staratelja. Naravno, dilema neke od nas ponekad uopšte ne napušta. Druga, gore pomenuta dilema, je verovatno teže savladiva za neke od nas, obzirom da se nalazi malo dublje ispod “svesne” svesti, a čovek je postaje svestan u neobičnim okolnostima, kao npr. tokom psihološke ili emocionalne krize, konzumiranja droge ili npr. meditacije.
Dakle, ako su egzistencijalne dileme univerzalne, zašto pojedinci bivaju preplavljeni njima i razvijaju psihozu?
Istraživanja pokazuju da postoje dva glavna faktora koja nekog čine ranjivijim prilikom proživljavanja dilema na vrlo visokom nivou: obzirom na prvu dilemu, zdravi razvoj podrazumeva pronalaženje zdrave ravnoteže između sopstvene samostalnosti i prihvatanja od strane drugih. Zlostavljanje odnosno zanemarivanje u dobi detinjstva jasno ometa uspostavljanje zdrave ravnoteže i predisponira razvoju ozbiljnih emocionalnih i psihičkih problema, a u ekstremnijim slučajevima i psihoze.
Što se tiče druge dileme, dilema se odnosi na našu potrebu da se zadrži osećaj relativne sigurnosti i stabilnosti življenja u relativno stabilnom i sigurnom svetu, obzirom da je stvarnost vrlo različita od toga.
Da bismo bolje razumeli kako neko podlegne pred dilemom, pomenućemo koncept kognitivnih konstrukata. Ovaj izraz odnosi se na sistem verovanja da svako od nas gradi konstrukciju stvarnosti koja nam pomaže da vidimo smisao življenja. Međutim, ponekad to predstavlja mač sa dve oštrice. S jedne strane ovi konstrukti omogućavaju osećaj usmerenog putovanja kroz život, zadovoljenje potreba, osećaj čvrstog tla pod nogama, odnosno izvesne stabilnosti i samostalnosti. Ali, s druge strane, oni mogu zatvoriti naše umove za druge perspektive i stvaraju iluziju da smo mi sami i svet mnogo stabilniji i sigurniji nego što to zaista jeste.
Za većinu nas, konsturkti su prilično čvrsti, uz male promene tokom vremena. Međutim, u
slučajevima akutne krze ili traume, ili uz korišćenje psihoaktivnih droga, oni mogu postati
vrlo nestabilni. S jedne strane, to može dovesti i do koristi u smislu “otvorenijeg uma” i većeg osećaja povezanosti sa svima, ali s druge strane popuštanje kognitivnih tvorevina, što dovodi do potencijalnog terora u doživljavanju nesigurnosti i neizvesnosti i očajničkom pokušaju pronalaska “čvrstog tla”. Ovakva dešavanja se povezuju sa halucinacijama i sumanutim idejama, koje se generalno izjednačuju sa psihozom.
Još uvek je tajanstveno zašto su neki ljudi skloni labavljenju svojih kognitivnih tvorevina, ali čini se da određeni lekovi, psihičke i fizičke poteškoće mogu igrati značajnu ulogu, a možda postoje i genetske i razvojne predispozicije. Ipak, gotovo svako ima potencijal da doživi stanje psihoze, ukoliko je izložen ekstremnim stanjima, velikim dilemama ili traumi.
Dakle, zaključujemo, dva faktora utiču na razvoj psihoze – velika egzistencijalna dilema i
nestabilni kognitivni konstrukti. Istraživanja pokazuju da su ova dva faktora usko povezana. A važno je naglasiti da je subjektivna perspektiva pojedinca najrelevantnija (i ne mora biti uvek jasno vidljiva posmatraču).
Jedno od najvažnijih pitanja ove rasprave jeste – Zašto bi psiha pojedinca namerno pokrenula psihozu?
Kako haotična i potencijalno štetna psihoza može delovati kao strategija za prevazilaženje
nerešivih dilema? Metafora metamorfoze leptira je odlična za razumevanje odgovora na
postavljeno pitanje. Da bi se larva transformisala u mnogo više naprednijeg leptira, ona se
prvo mora razgraditi na vrlo niskom novu, pa čitava fizička struktura postaje nešto više od
amorfne tekućine, pre nego što se integriše u potpunosti razvijen oblik leptira. Na sličan način, kada neko uđe u stanje psihoze, prethodno je stigao do trenutka koji shvata kao neodrživ i neprevladiv, i kao poslednji stadijum rešavanja problema, psiha inicira psihotični proces. Takoreći pojedinac doživljava duboki raspad, ali uz odgovarajuće uslove i podršku postoji realna mogućnost obnove i duboke reintegracije. Pojedinac prolazi duboku tranformaciju i kada se takav proces uspešno završi, potencijalni iznos rastenja samog bića i izlečenja je zagarantovan, ali svakako postupak može da yavrši neuspešno i tada individualna ostaje haotična i nestabilna. Ova ideja se održala u istraživanjima, pokazuje da osoba koja se potpuno oporavi, doživljava visok stepen blagostanja i sposobnosti za zadovoljenje potreba koje su na višem nivou od onih koje su postojale pre psihoze. Treba imati na umu da rezolucija nije uvek uspešna i da pojedinac može ostati u psihotičnom stanju neodređeno vreme. Takođe, ne smemo izgubiti iz vida nalaze istraživanja koja pokazuju da je nadvlađivanje psihotičnog procesa iznenađujuće čest proces, a može biti i najčešći ishod, ukoliko su podrška i uslovi za to odgovarajući.
This entry was posted in Istraživanja, Vesti by mix. Bookmark the permalink.
http://www.epsihijatar.com/shizofrenija-i-psihoze-bolest-mozga-ili-egzistencijalna-kriza/
0
Komentari 113
Share 982
Tweet1
Psihijatrija zaprimila pacijente zbog tzv. Facebook psihoze
Proganjaju me... Najčešći su slučajevi umišljenih proganjanja preko društvenih mreža. Svi pacijenti liječeni su bolnički, uz pomoć lijekova, antipsihotika
Utorak, 14. 10. 2014. u 11:00 Piše: VLM
Loading ...
ReutersViše pacijenata s psihozom stiglo je u bjelovarsku bolnicuSljedeća slika
Proganjaju me preko Facebooka ili prate putem Twittera, psihoza je s kojom je više pacijenata stiglo na psihijatriju u bjelovarsku bolnicu. Psihijatrija takve opise naziva sumanutim idejama, a među njima su najčešća upravo umišljena proganjanja.
Prije ere interneta i društvenih mreža oboljeli su najčešće imali sumanutu ideju proganjanja preko satelita ili recimo TV ekrana.
Danas su u taj spektar ušli i sasvim novi pojmovi s kojima se susrela dr. Dunja Drobac, specijalizantica psihijatrije u spomenutoj bolnici.
Liječenje je doživotno
– Globalnom uporabom interneta i različitih društvenih mreža sve se češće javljaju sadržaji poput proganjanja preko Facebooka, Twittera i sličnih mreža. Analizom sadržaja i formi tih specifičnih tzv. Facebook psihoza zaključujemo da one nisu novi dijagnostički entitet, nego modificirani sadržaj već poznatih formi sumanutih ideja proganjanja, emitiranja i kontrole. U proučavanju sumanutih ideja od ključnog je značenja uvažavanje aktualnog društvenog i kulturnog konteksta – objašnjava dr. Drobac ističući razliku između psihoze i ovisnosti. Pacijenti s ovim problemom nisu, odnosno ne moraju biti ovisni o internetu i društvenim mrežama, već imaju psihotični poremećaj s karakterističnim simptomima.
Na takve psihičke poremećaje redovito utječu, objašnjava dr. Drobac, kulturni i povijesni čimbenici, okoliš, aktualna društvena situacija...
– Karakteristično za psihoze je što ti pacijenti ne testiraju realitet, a osobe s problemom ovisnosti nemaju taj problem i liječe se na drukčiji način. Psihotičnog pacijenta liječimo u bolnici – kaže dr. Drobac dodajući, u vezi s tretmanom, da je važna razlika je li riječ o bolesti ili poremećaju. U slučaju bolesti liječenje je zapravo doživotno, odnosno pacijent može svoje stanje držati pod kontrolom uz pomoć lijekova, dok je kod poremećaja liječenje kraće i pacijent će vjerojatno ozdraviti.
I u jednoj i drugoj varijanti liječi se antipsihoticima. No, ono što je nužno jest u inicijalnom razgovoru s pacijentom tražiti i informacije o korištenju društvenih mreža. I to je krucijalna razlika u odnosu na prijašnje godine.
Izraelsko istraživanje
– Koristi li pacijent internet i društvene mreže dragocjen je podatak kojem bi trebalo pristupiti s jednakom ozbiljnošću kao i kod uzimanja drugih podataka, poput onih o navikama pacijenta ili eventualnoj zloporabi psihoaktivnih tvari – zaključila je dr. Drobac koja je ove slučajeve, zajedno s kolegicom dr. Janom Pušić, obradila i u stručnom radu.
Povezanost psihoza i Facebooka, odnosno društvenih mreža, utvrđena je i jednim inozemnim radom, onim dr. Uri Nitzana sa Sveučilišta u Tel Avivu.
Prema istraživanju dr. Nitzana, pacijenti koji su imali takve napade imaju i neke zajedničke osobine poput usamljenosti i neiskustva s tehnologijom.
http://www.24sata.hr/psihologija/psihijatrija-zaprimila-pacijente-zbog-tzv-facebook-psihoze-388732
Share 982
Tweet1
Psihijatrija zaprimila pacijente zbog tzv. Facebook psihoze
Proganjaju me... Najčešći su slučajevi umišljenih proganjanja preko društvenih mreža. Svi pacijenti liječeni su bolnički, uz pomoć lijekova, antipsihotika
Utorak, 14. 10. 2014. u 11:00 Piše: VLM
Loading ...
ReutersViše pacijenata s psihozom stiglo je u bjelovarsku bolnicuSljedeća slika
Proganjaju me preko Facebooka ili prate putem Twittera, psihoza je s kojom je više pacijenata stiglo na psihijatriju u bjelovarsku bolnicu. Psihijatrija takve opise naziva sumanutim idejama, a među njima su najčešća upravo umišljena proganjanja.
Prije ere interneta i društvenih mreža oboljeli su najčešće imali sumanutu ideju proganjanja preko satelita ili recimo TV ekrana.
Danas su u taj spektar ušli i sasvim novi pojmovi s kojima se susrela dr. Dunja Drobac, specijalizantica psihijatrije u spomenutoj bolnici.
Liječenje je doživotno
– Globalnom uporabom interneta i različitih društvenih mreža sve se češće javljaju sadržaji poput proganjanja preko Facebooka, Twittera i sličnih mreža. Analizom sadržaja i formi tih specifičnih tzv. Facebook psihoza zaključujemo da one nisu novi dijagnostički entitet, nego modificirani sadržaj već poznatih formi sumanutih ideja proganjanja, emitiranja i kontrole. U proučavanju sumanutih ideja od ključnog je značenja uvažavanje aktualnog društvenog i kulturnog konteksta – objašnjava dr. Drobac ističući razliku između psihoze i ovisnosti. Pacijenti s ovim problemom nisu, odnosno ne moraju biti ovisni o internetu i društvenim mrežama, već imaju psihotični poremećaj s karakterističnim simptomima.
Na takve psihičke poremećaje redovito utječu, objašnjava dr. Drobac, kulturni i povijesni čimbenici, okoliš, aktualna društvena situacija...
– Karakteristično za psihoze je što ti pacijenti ne testiraju realitet, a osobe s problemom ovisnosti nemaju taj problem i liječe se na drukčiji način. Psihotičnog pacijenta liječimo u bolnici – kaže dr. Drobac dodajući, u vezi s tretmanom, da je važna razlika je li riječ o bolesti ili poremećaju. U slučaju bolesti liječenje je zapravo doživotno, odnosno pacijent može svoje stanje držati pod kontrolom uz pomoć lijekova, dok je kod poremećaja liječenje kraće i pacijent će vjerojatno ozdraviti.
I u jednoj i drugoj varijanti liječi se antipsihoticima. No, ono što je nužno jest u inicijalnom razgovoru s pacijentom tražiti i informacije o korištenju društvenih mreža. I to je krucijalna razlika u odnosu na prijašnje godine.
Izraelsko istraživanje
– Koristi li pacijent internet i društvene mreže dragocjen je podatak kojem bi trebalo pristupiti s jednakom ozbiljnošću kao i kod uzimanja drugih podataka, poput onih o navikama pacijenta ili eventualnoj zloporabi psihoaktivnih tvari – zaključila je dr. Drobac koja je ove slučajeve, zajedno s kolegicom dr. Janom Pušić, obradila i u stručnom radu.
Povezanost psihoza i Facebooka, odnosno društvenih mreža, utvrđena je i jednim inozemnim radom, onim dr. Uri Nitzana sa Sveučilišta u Tel Avivu.
Prema istraživanju dr. Nitzana, pacijenti koji su imali takve napade imaju i neke zajedničke osobine poput usamljenosti i neiskustva s tehnologijom.
http://www.24sata.hr/psihologija/psihijatrija-zaprimila-pacijente-zbog-tzv-facebook-psihoze-388732
0
sihotične motnje ali psihoze (shizofrenija)
Definicija
Psihoza je resno bolezensko stanje, katerega pa lahko poskušamo zdraviti. Pri obolenju gre za motnjo v delovanju možganov. Oseba s psihozo običajno izgubi stik z realnostjo, kar se kaže v načinu razmišljanja, prepričanjih zaznavanju in/ali dejanjih. Za osebe s psihozo lahko to ustvari precejšnjo zmedo in predstavlja veliko breme in stisko. Brez učinkovitega zdravljenja so psihoze resno breme tako za bolnikovo življenje kot tudi za svojce in prijatelje.
Med psihične motnje ali psihoze sodi več različnih duševnih obolenj od katerih je zagotovo najbolj poznana shizofrenija. Sama beseda »psihoza« je grškega izvora, koren besede »psiha« pomeni dušo, končnica - oza pa nakazuje, da gre za neko nenormalno stanje oz. delovanje.
V prispevku je poudarek na značilnostih shizofrenije kot najpogostejše bolezni izmed psihoz. Shizofrenija je kronična oz. ponavljajoča se duševna motnja. Približno 10% bolnikov s shizofrenijo stori samomor.
Pogostost in vrste psihoz
Psihoza prizadene oba spola približno enako pogosto, vendar ženske zbolijo v povprečju pet let kasneje. Psihoza se običajno pojavi med dvajsetim in tridesetim letom. Za to boleznijo zboli približno 150 od 100 000 ljudi.
Med psihotične motnje oz. psihoze prištevamo več duševnih motenj, med katerimi je verjetno najbolj poznana shizofrenija. Med psihotične motnje pa spadajo še: shizotipska motnja, trajne blodnjave motnje, akutne in prehodne psihotične motnje in inducirana blodnjava motnja ter shizoafektivne motnje.
Shizofrenija
Definicija shizofrenije
Shizofrenija je resna, trajna in slabo razumljena psihiatrična motnja. Poglavitna značilnost shizofrenije so psihotični simptomi, kot na primer slušne halucinacije (glasovi) in deluzije (fiksno napačno prepričanje). Za bolnika so moteče težave s kognicijo (zaznavanjem) in motnje procesiranja informacij. Bolniki s shizofrenijo imajo pogosteje težave z zaposlitvijo, v partnerstvu in pri samostojnem življenju, v primerjavi z ostalo populacijo.
Pogostnost shizofrenije
Za shizofrenijo zboli približno en odstotek populacije (v Sloveniji bi to pomenilo okoli 20. 000 bolnikov). Pojavljanje bolnika s shizofrenijo v družinskem okolju pomeni pogostejše pojavljanje shizofrenije pri ostalih osebah v tem okolju. Ženske in moški za shizofrenijo zbolevajo približno enako pogosto. Običajno se pojavi v prvi polovici življenja med petnajstim in tridesetim letom, pri ženskah nekoliko kasneje. Pri dveh tretjinah primerov izbruhne bolezen še pred tridesetim letom starosti. Bolezen poteka v milejši obliki v državah v razvoju. Predvideva se, da zaradi drugačne vloge družine in okolja, vendar še ni povsem pojasnjeno zakaj je temu tako.
Vzroki shizofrenije
Točnega vzroka za pojav shizofrenije ne poznamo, vemo pa, da je za razvoj bolezni potrebnih več dejavnikov (multifaktorska bolezen). Možne dejavnike za razvoj shizofrenije lahko razdelimo na biološke dispozicije in psihosocialne obremenitvene dejavnike. Med slednje sodijo kritični življenjski dogodki (“life events”, v družini pogosto izraženi kritični komentarji (“high expressed emotions”) ali pa pretirana skrb (“low expressed emotions”), teorija nasprotujočih si svojcev (“double bind” teorija - nasprotujoča si komunikacija bližnjih svojcev s protislovnimi sporočili).
Med biološke predispozicije prištevamo vpliv dednosti (pogostejše pojavljanje v posameznih družinah), neravnovesje med nekaterimi prenašalci v možganih (t.i. nevrotransmiterji), za katerega je potrebna podedovana nagnjenost k temu neravnovesju, hujše poškodbe možganov.
Za normalno delovanje možganov je potrebno točno določeno ravnovesje med prenašalci (nevrotransmiterji) v možganih, ki skrbijo za prenos informacij v možganih in živčevju. Pri bolnikih s shizofrenijo je to ravnovesje porušeno, obstaja več teorij, kateri nevrotransmiter je kriv za nastanek bolezni, toda zaenkrat so to le hipoteze (dopamin, serotonin, noradrenalin). Zdravila za zdravljenje shizofrenije (klasični antipsihotiki) delujejo v glavnem na dopaminske receptorje v možganih in tako skušajo ponovno vzpostaviti ravnovesje med prenašalci, med tem ko novejši (atipični) antipsihotiki delujejo predvsem na serotoninske in ostale receptorje. Po drugi strani naj bi bile pri bolnikih s shizofrenijo prisotne anatomske nepravilnosti v možganih.
Simptomi shizofrenije
Simptomi shizofrenije prizadenejo vsa področja človekove duševnosti med katere spadajo zaznavanje, mišljenje, čustvovanje in spoznavanje ter vedenje. Bolniki običajno doživljajo epizode, ko se simptomi bolj izrazijo. Potek epizode (psihotične faze) je v večini primerov cikličen, poteka v zagonih, ko se stanje poslabša, nato pa se ponovno izboljša. Med posameznimi fazami bolezni so običajno obdobja, ko se bolnik daje vtis, da je popolnoma zdrav. Ko pa se ponovno pojavi akutna ali psihotična faza, bolnik ne more logično razmišljati, včasih se celo zgodi, da popolnoma izgubi občutek o lastni identiteti (kdo je) in o tem kdo so drugi. Za to obdobje so značilne blodnje (psihopatološki simptom zmotnega mišljenja, sklepa ali ocene stanja, katerih bolnik ne more popraviti s pomočjo logike). Poleg blodenj se lahko pojavijo tudi halucinacije (zaznavna motnja, ki je ni izzval resnični objekt, človek, ki halucinira, pa je v resničnost tega, kar zaznava, trdno prepričan) in neorganizirano mišljenje.
Simptome lahko razdelimo na pozitivne in negativne, kar pa NE pomeni, da so eni dobri, drugi pa slabi. Pozitivnost oz. negativnost se nanaša npr. na produktivnost oz. aktivnost mišljenja. Med pozitivne simptome sodijo blodnje, halucinacije, napetost in neorganizirano mišljenje. Blodnje so nenavadne misli, ki nimajo resnične osnove. Bolnik z blodnjo npr. verjame, da mu nekdo prisluškuje, da ga nekdo snema ali zasleduje, lahko verjamejo, da jim nekdo “bere” misli ali pa jih spremlja preko satelitov iz vesolja, včasih so kateri bolniki prepričani, da jim nekdo “posreduje” misli v glavo. Lahko verjamejo, da imajo v sebi neizmerno, nadnaravno moč in sposobnost. Halucinacije so motnje zaznavanja.
Bolniki najpogosteje slišijo glasove (prisluhi), ki komentirajo njihovo vedenje, včasih jih žalijo ali pa jim ukazujejo, kaj naj storijo, včasih pa jih tudi hvalijo. Včasih vidijo stvari, ki jih v resnici ni (prividi), npr. vidijo kako iz pipe teče kri (v resnici pa teče iz pipe bistra voda). Bolniki lahko tudi vonjajo vonjave, ki v resnici niso prisotne, npr. smrad in nenavadne vonje. Občutijo lahko dotike po koži, zbadanje in bolečino po telesu takrat, ko za to ni nobenega telesnega razloga (halucinacije telesnih občutkov). Neorganizirano mišljenje pomeni, da si misli ne sledijo v logičnem zaporedju, pač pa je zveza med njimi slaba ali pa je sploh ni. Tako bolniki skačejo iz ene teme v drugo, ne da bi opazili, da med njimi ni nobene logične povezave. Bolnik npr. govori o včerajšnji nogometni tekmi, potem pa se sredi stavka ustavi in začne razlagati npr. o vzgajanju sadnega drevja.
Negativni simptomi shizofrenije so socialni umik (avtizem), neustrezno in plitko čustvovanje, ravnodušnost (apatija) in pasivnost. Bolniki lahko govorijo z monotonim glasom brez čustvene spremljave, pri sebi ne zaznajo nobenih čustev. Negativni simptomi so lahko po prvem obdobju bolezni bolj obremenjujoči za bolnika in njegovo družino od pozitivnih, ki se običajno hitreje ublažijo ali pa celo minejo.
Ena najtežjih značilnosti shizofrenije je, da bolnik ne verjame, da je bolan. Občutki, misli, glasovi, vse se mu zdi realno, vse se mu “resnično dogaja”. Zato težko verjame tistim, ki mu govorijo, da gre za bolezen. Temu pojavu pravimo nekritičnost do bolezni. Včasih zaradi nekritičnosti bolnika s shizofrenijo svojci pripeljejo v bolnišnico, kamor je bolnik običajno sprejet brez svoje privolitve, proti svoji volji. Šele, ko se z zdravili stabilizira in nerealne blodnje in halucinacije izzvenijo, lahko sam spozna, da je imel psihotično epizodo in da je bilo zdravljenje potrebno. Nekritičnost je tudi razlog, da bolniki s shizofrenijo velikokrat prenehajo jemati zdravila, čeprav jim je zdravnik svetoval, daj jih naj redno uživajo.
Diagnoza shizofrenije
Da gre pri bolniku dejansko za katero od oblik psihoze ali celo shizofrenijo, lahko potrdi ali ovrže le zdravnik, specialist psihiatrije. Največ dragocenih informacij lahko zdravnik običajno pridobi pri pogovoru z bolnikom, z njegovo družino, partnerjem ali bolnikovimi prijatelji. Potreben je psihiatrični in psihološki pregled ter psihosocialna ocean (delovno mesto bolnika, socialno okolje, finančno stanje, …).
Za izključitev organskega vzroka za zgoraj naštete simptome je potrebno opraviti različne telesne in laboratorijske preiskave, slikanje možganov (računalniška tomografija - CT, magnetno resonančno slikanje - MRI). Včasih je pri negotovosti potrebno izvesti tudi določene teste za prisotnost drog.
Poleg vsega naštetega je pomembna še dolžina trajanja težav in časovni potek težav. Za diagnozo shizofrenije je potrebna skoraj večino časa prisotna simptomatika, ki traja vsaj en mesec ali več. Poleg tega pa simptomov ni moč pripisati organskemu ali drugemu možganskemu obolenju, alkoholni ali drugi zastrupitvi, niti odtegnitvenemu sindromu (npr. pri zlorabi drog).
Če so se težave pojavile prvič, je potrebno raziskati vse možnosti za nastanek. Če pa je do podobnih dogodkov že prišlo, je potrebno raziskati, zakaj se je zadeva ponovila, ali je morda bolnik prenehal jemati zdravila ali pa je morda prišlo do velike spremembe v bolnikovem življenju.
Na osnovi temeljite analize naštetega zdravnik postavi diagnozo in se odloči za primerno zdravljenje.
Prognostično ugodni dejavniki so ženski spol, višja inteligentnost, stabilno partnerstvo, akutni začetek obolenja, pri katerem je v ospredju pozitivna simptomatika, poznejša starost pri prvem pojavu bolezni, dober odziv na zdravljenje in hitra remisija (začasno izboljšanje zdravstvenega stanja).
Zdravljenje shizofrenije
V preteklosti je veljalo, da je shizofrenija neozdravljiva bolezen, kasneje so se razvijali načini zdravljenja, ki pa niso bili pretirano uspešni, vse do razvoja medikamentozne terapije. Danes s pomočjo opravljenih študij znanstveniki ocenjujejo, da je le nekje tretjine primerov shizofrenije neozdravljive, kar seveda pomeni, da je zdravljenje pri dveh tretjinah bolnikov s shizofrenijo lahko uspešno. O poteku je danes s pomočjo dolgotrajnih spremljanj bolnikov znano, da pri približno 20% bolnikov s shizofrenijo pride po prvi epizodi do popolne remisije (izboljšanja zdravstvenega stanja), po drugi strani pa okoli 10% bolnikov umre zaradi samomora, pri četrtini bolnikov pa gre za kronični (dolgotrajen) napredujoči potek.
Za zdravljenje shizofrenije so pomembni štirje stebri: medikamentozne terapija (antipsihotiki), psihoterapija, socialna rehabilitacija in vključevanje ter izobraževanje družine in prijateljev (edukacija).
Poznamo številna zdravila (antipsihotike), ki pomagajo uravnovesiti neravnovesje med prenašalci (nevrotransmiterji) v možganih. Ta zdravila zmanjšujejo halucinacije in blodnje ter izboljšajo miselni tok, tako da postane bolj urejen in logičen. Vendar pa ta zdravila psihozo samo zazdravijo (stabilizirajo) in je ne pozdravijo (ne morejo pozdraviti vzroka in preprečiti, da se bolezen ne bi spet pojavila po prenehanju jemanja). Zato po prenehanju jemanja ali ob nerednem jemanju zdravil zelo velikokrat pride do ponovnega poslabšanja in pojava halucinacij in blodenj. Kljub temu, da ta zdravila le blažijo simptome in bolezni ne pozdravijo jih je za normalno življenje nujno redno jemati!
Po prvi epizodi shizofrenije priporočajo 1 do 3 leta rednega jemanja antipsihotikov, nato pa jih zdravnik poskusno počasi ukine. Če se bolezen ponovi več kot enkrat, je potrebno antipsihotična zdravila jemati 5 ali več let, številni bolniki pa jih za normalno funkcioniranje potrebuje vse življenje.
Bolezen se rada ponavlja, zato je potrebno zdravljenje vzeti resno in z zdravili nikakor ne prenehati po lastni presoji.
Zdravila za zdravljenje shizofrenije (kot tudi drugih oblik psihoz) imenujemo antipsihotiki, ki jih delimo na starejše ali klasične in novejše ali atipične.
Antipsihotiki so zdravila, ki ne povzročajo odvisnosti. Antipsihotična zdravila imajo, kot vsa zdravila, tudi neželene učinke. Zlasti v prvih tednih jemanja so lahko moteča suha usta, zamegljen vid, zaprtje in omotica. Ti neprijetni učinki običajno po določenem času minejo. Drugi možni neželeni učinki so še nemir (podoben tesnobi), tresenje in togost okončin. Vse to so sicer neprijetni občutki, ki pa niso nevarni in jih lahko v sodelovanju z zdravnikom skušamo ublažiti.
Občasno lahko zdravnik po potrebi predpiše tudi pomirjevala iz skupine benzodiazepinov, katera se običajno uporabljajo v kombinaciji z antipsihotiki. Vendar pa je pri benzodiazepinih težava odvisnost od zdravil, zaradi česar zdravnik časovno omeji uporabo pomirjeval.
Prognoza shizofrenije
Prognoza je slabša pri moških, pri zgodnjem začetku bolezni (še posebej pred dvajsetim letom starosti), pri nizki inteligentnosti in če je v družini prisoten bolnik s shizofrenijo. Tudi daljše obdobje nezdravljenja psihotične epizode poslabša prognozo. Za prognozo sta zato ključnega pomena zgodnje odkrivanje in čim prejšnja uvedba zdravljenja z antipsihotiki.
Literatura
Milčinski L. (ur.). Psihiatrija. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1986.
Rothenhäusler H.-B.: Kompendium Praktische Psychiatrie. Dunaj: Springer Wien/New York Dunaj, 2007.
Besedilo je povzeto po uradni literaturi, vendar napisano ni nujno v skladu s trenutno veljavnim uradnim mnenjem, smernicami in priporočenim zdravljenjem. Namenjeno je zgolj informativni rabi. Avtor za napake in napisano ne odgovarja.
http://si.draagle.com/bolezni/psihoze.html
Definicija
Psihoza je resno bolezensko stanje, katerega pa lahko poskušamo zdraviti. Pri obolenju gre za motnjo v delovanju možganov. Oseba s psihozo običajno izgubi stik z realnostjo, kar se kaže v načinu razmišljanja, prepričanjih zaznavanju in/ali dejanjih. Za osebe s psihozo lahko to ustvari precejšnjo zmedo in predstavlja veliko breme in stisko. Brez učinkovitega zdravljenja so psihoze resno breme tako za bolnikovo življenje kot tudi za svojce in prijatelje.
Med psihične motnje ali psihoze sodi več različnih duševnih obolenj od katerih je zagotovo najbolj poznana shizofrenija. Sama beseda »psihoza« je grškega izvora, koren besede »psiha« pomeni dušo, končnica - oza pa nakazuje, da gre za neko nenormalno stanje oz. delovanje.
V prispevku je poudarek na značilnostih shizofrenije kot najpogostejše bolezni izmed psihoz. Shizofrenija je kronična oz. ponavljajoča se duševna motnja. Približno 10% bolnikov s shizofrenijo stori samomor.
Pogostost in vrste psihoz
Psihoza prizadene oba spola približno enako pogosto, vendar ženske zbolijo v povprečju pet let kasneje. Psihoza se običajno pojavi med dvajsetim in tridesetim letom. Za to boleznijo zboli približno 150 od 100 000 ljudi.
Med psihotične motnje oz. psihoze prištevamo več duševnih motenj, med katerimi je verjetno najbolj poznana shizofrenija. Med psihotične motnje pa spadajo še: shizotipska motnja, trajne blodnjave motnje, akutne in prehodne psihotične motnje in inducirana blodnjava motnja ter shizoafektivne motnje.
Shizofrenija
Definicija shizofrenije
Shizofrenija je resna, trajna in slabo razumljena psihiatrična motnja. Poglavitna značilnost shizofrenije so psihotični simptomi, kot na primer slušne halucinacije (glasovi) in deluzije (fiksno napačno prepričanje). Za bolnika so moteče težave s kognicijo (zaznavanjem) in motnje procesiranja informacij. Bolniki s shizofrenijo imajo pogosteje težave z zaposlitvijo, v partnerstvu in pri samostojnem življenju, v primerjavi z ostalo populacijo.
Pogostnost shizofrenije
Za shizofrenijo zboli približno en odstotek populacije (v Sloveniji bi to pomenilo okoli 20. 000 bolnikov). Pojavljanje bolnika s shizofrenijo v družinskem okolju pomeni pogostejše pojavljanje shizofrenije pri ostalih osebah v tem okolju. Ženske in moški za shizofrenijo zbolevajo približno enako pogosto. Običajno se pojavi v prvi polovici življenja med petnajstim in tridesetim letom, pri ženskah nekoliko kasneje. Pri dveh tretjinah primerov izbruhne bolezen še pred tridesetim letom starosti. Bolezen poteka v milejši obliki v državah v razvoju. Predvideva se, da zaradi drugačne vloge družine in okolja, vendar še ni povsem pojasnjeno zakaj je temu tako.
Vzroki shizofrenije
Točnega vzroka za pojav shizofrenije ne poznamo, vemo pa, da je za razvoj bolezni potrebnih več dejavnikov (multifaktorska bolezen). Možne dejavnike za razvoj shizofrenije lahko razdelimo na biološke dispozicije in psihosocialne obremenitvene dejavnike. Med slednje sodijo kritični življenjski dogodki (“life events”, v družini pogosto izraženi kritični komentarji (“high expressed emotions”) ali pa pretirana skrb (“low expressed emotions”), teorija nasprotujočih si svojcev (“double bind” teorija - nasprotujoča si komunikacija bližnjih svojcev s protislovnimi sporočili).
Med biološke predispozicije prištevamo vpliv dednosti (pogostejše pojavljanje v posameznih družinah), neravnovesje med nekaterimi prenašalci v možganih (t.i. nevrotransmiterji), za katerega je potrebna podedovana nagnjenost k temu neravnovesju, hujše poškodbe možganov.
Za normalno delovanje možganov je potrebno točno določeno ravnovesje med prenašalci (nevrotransmiterji) v možganih, ki skrbijo za prenos informacij v možganih in živčevju. Pri bolnikih s shizofrenijo je to ravnovesje porušeno, obstaja več teorij, kateri nevrotransmiter je kriv za nastanek bolezni, toda zaenkrat so to le hipoteze (dopamin, serotonin, noradrenalin). Zdravila za zdravljenje shizofrenije (klasični antipsihotiki) delujejo v glavnem na dopaminske receptorje v možganih in tako skušajo ponovno vzpostaviti ravnovesje med prenašalci, med tem ko novejši (atipični) antipsihotiki delujejo predvsem na serotoninske in ostale receptorje. Po drugi strani naj bi bile pri bolnikih s shizofrenijo prisotne anatomske nepravilnosti v možganih.
Simptomi shizofrenije
Simptomi shizofrenije prizadenejo vsa področja človekove duševnosti med katere spadajo zaznavanje, mišljenje, čustvovanje in spoznavanje ter vedenje. Bolniki običajno doživljajo epizode, ko se simptomi bolj izrazijo. Potek epizode (psihotične faze) je v večini primerov cikličen, poteka v zagonih, ko se stanje poslabša, nato pa se ponovno izboljša. Med posameznimi fazami bolezni so običajno obdobja, ko se bolnik daje vtis, da je popolnoma zdrav. Ko pa se ponovno pojavi akutna ali psihotična faza, bolnik ne more logično razmišljati, včasih se celo zgodi, da popolnoma izgubi občutek o lastni identiteti (kdo je) in o tem kdo so drugi. Za to obdobje so značilne blodnje (psihopatološki simptom zmotnega mišljenja, sklepa ali ocene stanja, katerih bolnik ne more popraviti s pomočjo logike). Poleg blodenj se lahko pojavijo tudi halucinacije (zaznavna motnja, ki je ni izzval resnični objekt, človek, ki halucinira, pa je v resničnost tega, kar zaznava, trdno prepričan) in neorganizirano mišljenje.
Simptome lahko razdelimo na pozitivne in negativne, kar pa NE pomeni, da so eni dobri, drugi pa slabi. Pozitivnost oz. negativnost se nanaša npr. na produktivnost oz. aktivnost mišljenja. Med pozitivne simptome sodijo blodnje, halucinacije, napetost in neorganizirano mišljenje. Blodnje so nenavadne misli, ki nimajo resnične osnove. Bolnik z blodnjo npr. verjame, da mu nekdo prisluškuje, da ga nekdo snema ali zasleduje, lahko verjamejo, da jim nekdo “bere” misli ali pa jih spremlja preko satelitov iz vesolja, včasih so kateri bolniki prepričani, da jim nekdo “posreduje” misli v glavo. Lahko verjamejo, da imajo v sebi neizmerno, nadnaravno moč in sposobnost. Halucinacije so motnje zaznavanja.
Bolniki najpogosteje slišijo glasove (prisluhi), ki komentirajo njihovo vedenje, včasih jih žalijo ali pa jim ukazujejo, kaj naj storijo, včasih pa jih tudi hvalijo. Včasih vidijo stvari, ki jih v resnici ni (prividi), npr. vidijo kako iz pipe teče kri (v resnici pa teče iz pipe bistra voda). Bolniki lahko tudi vonjajo vonjave, ki v resnici niso prisotne, npr. smrad in nenavadne vonje. Občutijo lahko dotike po koži, zbadanje in bolečino po telesu takrat, ko za to ni nobenega telesnega razloga (halucinacije telesnih občutkov). Neorganizirano mišljenje pomeni, da si misli ne sledijo v logičnem zaporedju, pač pa je zveza med njimi slaba ali pa je sploh ni. Tako bolniki skačejo iz ene teme v drugo, ne da bi opazili, da med njimi ni nobene logične povezave. Bolnik npr. govori o včerajšnji nogometni tekmi, potem pa se sredi stavka ustavi in začne razlagati npr. o vzgajanju sadnega drevja.
Negativni simptomi shizofrenije so socialni umik (avtizem), neustrezno in plitko čustvovanje, ravnodušnost (apatija) in pasivnost. Bolniki lahko govorijo z monotonim glasom brez čustvene spremljave, pri sebi ne zaznajo nobenih čustev. Negativni simptomi so lahko po prvem obdobju bolezni bolj obremenjujoči za bolnika in njegovo družino od pozitivnih, ki se običajno hitreje ublažijo ali pa celo minejo.
Ena najtežjih značilnosti shizofrenije je, da bolnik ne verjame, da je bolan. Občutki, misli, glasovi, vse se mu zdi realno, vse se mu “resnično dogaja”. Zato težko verjame tistim, ki mu govorijo, da gre za bolezen. Temu pojavu pravimo nekritičnost do bolezni. Včasih zaradi nekritičnosti bolnika s shizofrenijo svojci pripeljejo v bolnišnico, kamor je bolnik običajno sprejet brez svoje privolitve, proti svoji volji. Šele, ko se z zdravili stabilizira in nerealne blodnje in halucinacije izzvenijo, lahko sam spozna, da je imel psihotično epizodo in da je bilo zdravljenje potrebno. Nekritičnost je tudi razlog, da bolniki s shizofrenijo velikokrat prenehajo jemati zdravila, čeprav jim je zdravnik svetoval, daj jih naj redno uživajo.
Diagnoza shizofrenije
Da gre pri bolniku dejansko za katero od oblik psihoze ali celo shizofrenijo, lahko potrdi ali ovrže le zdravnik, specialist psihiatrije. Največ dragocenih informacij lahko zdravnik običajno pridobi pri pogovoru z bolnikom, z njegovo družino, partnerjem ali bolnikovimi prijatelji. Potreben je psihiatrični in psihološki pregled ter psihosocialna ocean (delovno mesto bolnika, socialno okolje, finančno stanje, …).
Za izključitev organskega vzroka za zgoraj naštete simptome je potrebno opraviti različne telesne in laboratorijske preiskave, slikanje možganov (računalniška tomografija - CT, magnetno resonančno slikanje - MRI). Včasih je pri negotovosti potrebno izvesti tudi določene teste za prisotnost drog.
Poleg vsega naštetega je pomembna še dolžina trajanja težav in časovni potek težav. Za diagnozo shizofrenije je potrebna skoraj večino časa prisotna simptomatika, ki traja vsaj en mesec ali več. Poleg tega pa simptomov ni moč pripisati organskemu ali drugemu možganskemu obolenju, alkoholni ali drugi zastrupitvi, niti odtegnitvenemu sindromu (npr. pri zlorabi drog).
Če so se težave pojavile prvič, je potrebno raziskati vse možnosti za nastanek. Če pa je do podobnih dogodkov že prišlo, je potrebno raziskati, zakaj se je zadeva ponovila, ali je morda bolnik prenehal jemati zdravila ali pa je morda prišlo do velike spremembe v bolnikovem življenju.
Na osnovi temeljite analize naštetega zdravnik postavi diagnozo in se odloči za primerno zdravljenje.
Prognostično ugodni dejavniki so ženski spol, višja inteligentnost, stabilno partnerstvo, akutni začetek obolenja, pri katerem je v ospredju pozitivna simptomatika, poznejša starost pri prvem pojavu bolezni, dober odziv na zdravljenje in hitra remisija (začasno izboljšanje zdravstvenega stanja).
Zdravljenje shizofrenije
V preteklosti je veljalo, da je shizofrenija neozdravljiva bolezen, kasneje so se razvijali načini zdravljenja, ki pa niso bili pretirano uspešni, vse do razvoja medikamentozne terapije. Danes s pomočjo opravljenih študij znanstveniki ocenjujejo, da je le nekje tretjine primerov shizofrenije neozdravljive, kar seveda pomeni, da je zdravljenje pri dveh tretjinah bolnikov s shizofrenijo lahko uspešno. O poteku je danes s pomočjo dolgotrajnih spremljanj bolnikov znano, da pri približno 20% bolnikov s shizofrenijo pride po prvi epizodi do popolne remisije (izboljšanja zdravstvenega stanja), po drugi strani pa okoli 10% bolnikov umre zaradi samomora, pri četrtini bolnikov pa gre za kronični (dolgotrajen) napredujoči potek.
Za zdravljenje shizofrenije so pomembni štirje stebri: medikamentozne terapija (antipsihotiki), psihoterapija, socialna rehabilitacija in vključevanje ter izobraževanje družine in prijateljev (edukacija).
Poznamo številna zdravila (antipsihotike), ki pomagajo uravnovesiti neravnovesje med prenašalci (nevrotransmiterji) v možganih. Ta zdravila zmanjšujejo halucinacije in blodnje ter izboljšajo miselni tok, tako da postane bolj urejen in logičen. Vendar pa ta zdravila psihozo samo zazdravijo (stabilizirajo) in je ne pozdravijo (ne morejo pozdraviti vzroka in preprečiti, da se bolezen ne bi spet pojavila po prenehanju jemanja). Zato po prenehanju jemanja ali ob nerednem jemanju zdravil zelo velikokrat pride do ponovnega poslabšanja in pojava halucinacij in blodenj. Kljub temu, da ta zdravila le blažijo simptome in bolezni ne pozdravijo jih je za normalno življenje nujno redno jemati!
Po prvi epizodi shizofrenije priporočajo 1 do 3 leta rednega jemanja antipsihotikov, nato pa jih zdravnik poskusno počasi ukine. Če se bolezen ponovi več kot enkrat, je potrebno antipsihotična zdravila jemati 5 ali več let, številni bolniki pa jih za normalno funkcioniranje potrebuje vse življenje.
Bolezen se rada ponavlja, zato je potrebno zdravljenje vzeti resno in z zdravili nikakor ne prenehati po lastni presoji.
Zdravila za zdravljenje shizofrenije (kot tudi drugih oblik psihoz) imenujemo antipsihotiki, ki jih delimo na starejše ali klasične in novejše ali atipične.
Antipsihotiki so zdravila, ki ne povzročajo odvisnosti. Antipsihotična zdravila imajo, kot vsa zdravila, tudi neželene učinke. Zlasti v prvih tednih jemanja so lahko moteča suha usta, zamegljen vid, zaprtje in omotica. Ti neprijetni učinki običajno po določenem času minejo. Drugi možni neželeni učinki so še nemir (podoben tesnobi), tresenje in togost okončin. Vse to so sicer neprijetni občutki, ki pa niso nevarni in jih lahko v sodelovanju z zdravnikom skušamo ublažiti.
Občasno lahko zdravnik po potrebi predpiše tudi pomirjevala iz skupine benzodiazepinov, katera se običajno uporabljajo v kombinaciji z antipsihotiki. Vendar pa je pri benzodiazepinih težava odvisnost od zdravil, zaradi česar zdravnik časovno omeji uporabo pomirjeval.
Prognoza shizofrenije
Prognoza je slabša pri moških, pri zgodnjem začetku bolezni (še posebej pred dvajsetim letom starosti), pri nizki inteligentnosti in če je v družini prisoten bolnik s shizofrenijo. Tudi daljše obdobje nezdravljenja psihotične epizode poslabša prognozo. Za prognozo sta zato ključnega pomena zgodnje odkrivanje in čim prejšnja uvedba zdravljenja z antipsihotiki.
Literatura
Milčinski L. (ur.). Psihiatrija. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1986.
Rothenhäusler H.-B.: Kompendium Praktische Psychiatrie. Dunaj: Springer Wien/New York Dunaj, 2007.
Besedilo je povzeto po uradni literaturi, vendar napisano ni nujno v skladu s trenutno veljavnim uradnim mnenjem, smernicami in priporočenim zdravljenjem. Namenjeno je zgolj informativni rabi. Avtor za napake in napisano ne odgovarja.
http://si.draagle.com/bolezni/psihoze.html
0
Mladostnik in psihoza
Andrea Užmah Kuina,
dr. med., spec.psih.
Center za mentalno zdravje
Enota za adolescentno psihiatrijo
Vzroni dejavniki in pogostost
Shizofrenija ima najpogosteje svoj zaetek v pozni adolescenci in se pred
tem obdobjem le redko pojavlja. Pri nastanku bolezni
se pomembno prepletajo tako genetski, nevrofiziološki, biopsihološki in
psihodinamski, psihosocialni in socialni dejavniki.
Rizini dejavniki vkljuujejo družinsko obremenjenost, prenatalne bolezni,
obporodne poškodbe, poškodbe glave v otroštvu,
neugodne življenjske dogodke, travme in zlorabo psihoaktivnih snovi
Shizofrenija je duševna bolezen, ki v teku življenja prizadane približno
enega od stotih ljudi
Bolezen se najvekrat kaže v kronino progresivni ali epizodini obliki, lahko
pa je omejena zgolj na eno samo (psihotino) epizodo brez trajnih motenj.
Vzroni dejavniki in pogostost
Epidemiološke študije navajajo podatek, da je ob pogostosti
shizofrenije v splošni populaciji od 0, 5 do 1 %, mogoe med
mladostniki do 18. leta najti tri na 10.000, pri katerih se
manifestira shizofrenska simptomatika.
Pri moških je srednja starost zaetka prve psihotine epizode
navadno med 18 in 25 letom, pri ženskah pa v kasnejših
dvajsetih letih.
Ve kot polovica vseh moških bolnikov s shizofrenijo in le ena
tretjina bolnic je prvi sprejeta v psihiatrino bolnišnico pred
starostjo 25 let. Od starosti, v kateri se bolezen prvi
manifestira, so do neke mere odvisni klinina slika, potek
bolezni, odzivnost na zdravljenje in tudi prognoza bolezni.
Subtilne spremembe v telesnem in
duševnem razvoju
na podroju govora,
motorine koordinacije,
pogostejše so motnje pozornosti, eksekutivne funkcije, slabše
so prilagoditvene sposobnosti in nekatere spominske funkcije
splošna slaba socialna funkcionalnost.
Andrea Užmah Kuina,
dr. med., spec.psih.
Center za mentalno zdravje
Enota za adolescentno psihiatrijo
Vzroni dejavniki in pogostost
Shizofrenija ima najpogosteje svoj zaetek v pozni adolescenci in se pred
tem obdobjem le redko pojavlja. Pri nastanku bolezni
se pomembno prepletajo tako genetski, nevrofiziološki, biopsihološki in
psihodinamski, psihosocialni in socialni dejavniki.
Rizini dejavniki vkljuujejo družinsko obremenjenost, prenatalne bolezni,
obporodne poškodbe, poškodbe glave v otroštvu,
neugodne življenjske dogodke, travme in zlorabo psihoaktivnih snovi
Shizofrenija je duševna bolezen, ki v teku življenja prizadane približno
enega od stotih ljudi
Bolezen se najvekrat kaže v kronino progresivni ali epizodini obliki, lahko
pa je omejena zgolj na eno samo (psihotino) epizodo brez trajnih motenj.
Vzroni dejavniki in pogostost
Epidemiološke študije navajajo podatek, da je ob pogostosti
shizofrenije v splošni populaciji od 0, 5 do 1 %, mogoe med
mladostniki do 18. leta najti tri na 10.000, pri katerih se
manifestira shizofrenska simptomatika.
Pri moških je srednja starost zaetka prve psihotine epizode
navadno med 18 in 25 letom, pri ženskah pa v kasnejših
dvajsetih letih.
Ve kot polovica vseh moških bolnikov s shizofrenijo in le ena
tretjina bolnic je prvi sprejeta v psihiatrino bolnišnico pred
starostjo 25 let. Od starosti, v kateri se bolezen prvi
manifestira, so do neke mere odvisni klinina slika, potek
bolezni, odzivnost na zdravljenje in tudi prognoza bolezni.
Subtilne spremembe v telesnem in
duševnem razvoju
na podroju govora,
motorine koordinacije,
pogostejše so motnje pozornosti, eksekutivne funkcije, slabše
so prilagoditvene sposobnosti in nekatere spominske funkcije
splošna slaba socialna funkcionalnost.
0
Tipini, vendar ne vedno prisotni
bolnikovi predbolezenski znaki
pasivnost, introvertiranost, ustvena hladnost,
pomanjkanje zanimanja in pripravljenosti za navezovanje socialnih
odnosov,
preshizofreni adolescenti navadno nimajo tesnih prijateljev, ne
partnerja, veinoma se izogibajo skupinskim športom. Zatekajo se
k ogledom filmov, televizije, poslušanju glasbe z izkljuitvijo
socialnih aktivnosti,
nekateri adolescenni bolniki lahko kažejo nenaden pojav
obsesivno kompulzivnega vedenja, pri drugih se lahko pojavijo
pritožbe glede slabega telesnega poutja, kot so glavoboli,
boleine v križu ali mišicah, šibkost in prebavne motnje.
Prodromi
Prodrom pri psihozi so definirali kot asovni interval od zaetka nenavadnih
vedenjskih simptomov do zaetka psihotinih simptomov, ali kot as od
prvih opaznih nespecifinih simptomov do prvih oitnih psihotinih
simptomov.
Pri pregledu literature ocenjujejo as med prvimi spremembami do polnega
izbruha specifinih psihotinih simptomov od le nekaj dni do pet let in ve.
Prodromi
družina in prijatelji lahko opazijo, da se je mladostnik spremenil in ne
funkcionira ve kot prej.
v tej fazi lahko bolnik zane razvijati zanimanje za abstraktne ideje,
filozofijo, okultna in religiozna vprašanja.
dodatni predbolezenski znaki lahko vkljuujejo nenavadno vedenje,
neustrezno ustvovanje, nenavaden govor, bizarne ideje in nenavadne
zaznavne izkušnje.
Kaj lahko opazimo
zmanjšana koncentracija in pozornost,
zmanjšana motivacija in energija,
depresivno razpoloženje,
motnje spanja,
socialni umik,
sumniavost,
zmedenost,
razdražljivost.
Diagnostini kriteriji (po DSM IV TR) za
postavitev diagnoze shizofrenija
predvidevajo prisotnost:
Diagnostini kriteriji (po DSM IV TR) za postavitev diagnoze shizofrenija predvidevajo prisotnost:
A Karakteristinih simptomov: Najti moramo najmanj dva od naslednjih simptomov, ki sta izražena vsaj en mesec (ali
manj, e je zdravljenje uspešno):
1. blodnje,
2. halucinacije,
3. dezorganizirano govorjenje, npr. miselna disociiranost, miselna zapora,
bolnikovi predbolezenski znaki
pasivnost, introvertiranost, ustvena hladnost,
pomanjkanje zanimanja in pripravljenosti za navezovanje socialnih
odnosov,
preshizofreni adolescenti navadno nimajo tesnih prijateljev, ne
partnerja, veinoma se izogibajo skupinskim športom. Zatekajo se
k ogledom filmov, televizije, poslušanju glasbe z izkljuitvijo
socialnih aktivnosti,
nekateri adolescenni bolniki lahko kažejo nenaden pojav
obsesivno kompulzivnega vedenja, pri drugih se lahko pojavijo
pritožbe glede slabega telesnega poutja, kot so glavoboli,
boleine v križu ali mišicah, šibkost in prebavne motnje.
Prodromi
Prodrom pri psihozi so definirali kot asovni interval od zaetka nenavadnih
vedenjskih simptomov do zaetka psihotinih simptomov, ali kot as od
prvih opaznih nespecifinih simptomov do prvih oitnih psihotinih
simptomov.
Pri pregledu literature ocenjujejo as med prvimi spremembami do polnega
izbruha specifinih psihotinih simptomov od le nekaj dni do pet let in ve.
Prodromi
družina in prijatelji lahko opazijo, da se je mladostnik spremenil in ne
funkcionira ve kot prej.
v tej fazi lahko bolnik zane razvijati zanimanje za abstraktne ideje,
filozofijo, okultna in religiozna vprašanja.
dodatni predbolezenski znaki lahko vkljuujejo nenavadno vedenje,
neustrezno ustvovanje, nenavaden govor, bizarne ideje in nenavadne
zaznavne izkušnje.
Kaj lahko opazimo
zmanjšana koncentracija in pozornost,
zmanjšana motivacija in energija,
depresivno razpoloženje,
motnje spanja,
socialni umik,
sumniavost,
zmedenost,
razdražljivost.
Diagnostini kriteriji (po DSM IV TR) za
postavitev diagnoze shizofrenija
predvidevajo prisotnost:
Diagnostini kriteriji (po DSM IV TR) za postavitev diagnoze shizofrenija predvidevajo prisotnost:
A Karakteristinih simptomov: Najti moramo najmanj dva od naslednjih simptomov, ki sta izražena vsaj en mesec (ali
manj, e je zdravljenje uspešno):
1. blodnje,
2. halucinacije,
3. dezorganizirano govorjenje, npr. miselna disociiranost, miselna zapora,
0
5. negativna simptomatika pri ustvovanju in hotenju.
Op. Pri kriteriju A zadostuje samo en bolezenski znak, e so blodnje bizarne oziroma tipine shizofrenske ali e so
halucinacije tipine shizofrenske!
B. Socialna in poklicna prizadetost. Od zaetka duševne motnje je bolnik pretežno prizadet na enem ali ve podrojih
funkcioniranja, tako pri delu, medosebnih odnosih ali pri tem, kako sam skrbi zase. Raven teh prizadetosti je opazno
znižana
v primerjavi s stanjem pred boleznijo.
C. Trajanje bolezni. Nepretrgani znaki motnje morajo trajati najmanj 6 mesecev. V tem obdobju so vkljueni simptomi
aktivne
faze, ki morajo biti izraženi vsaj en mesec (ali manj, e je zdravljenje uspešno), lahko pa tudi prodromalni in rezidualni
znaki,
bodisi v smislu zgolj negativne simptomatike ali pa manj izraženih prej naštetih glavnih znakov bolezni.
D. Izkljuene so motnje razpoloženja in shizoafektivna psihoza
E. Duševna motnja ni posledica kakšne telesne bolezni, zdravljenja z medikamenti, zastrupitve ali drogiranja.
F. Izkljuene so pervazivne razvojne motnje (npr. avtizem v otroštvu). e pa smo pri bolniku te motnje diagnosticirali,
postavimo diagnozo shizofrenije samo ob pojavljanju za shizofrenijo znailnih blodenj ali halucinacij, ki trajajo vsaj en
mesec
(APA, 1994)
Potek bolezni
Shizofrenija v adolescenci pomembno vpliva na
celotno življenje mladostnika in njegovih bližnjih.
Obremenjujoi znaki in simptomi bolezni, epizodien
potek, ki lahko že v asu adolescence postane
kronien, pogoste hospitalizacije, izkljuevanje
mladostnika iz njegovega naravnega socialnega
prostora, stranski uinki zdravil, odziv okolja na
njegovo bolezen, pomembno vplivajo na njegov
celoten osebnostni razvoj.
Potek bolezni
Regres na manj zrele ravni osebnostnega razvoja in
zaustavitev procesa osamosvajanja spodbujajo pogosto svojci
sami, ki na zmanjšanje mladostnikove splošne funkcionalnosti
pogosto reagirajo z izrazito hiperprotektivnostjo, ki mladostnika
spet porine na mesto odvisnega otroka.
Depresivni odziv na dejstvo lastne bolezni lahko pri
mladostniku s shizofrenijo poveuje tveganje samomora.
Posebno težavo pri mladostnikih s shizofrenijo predstavlja
narašajoa škodljiva raba psihoaktivnih snovi.
Potek bolezni
eprav so pozitivni simptomi shizofrenije (blodnje in halucinacije) tisti,
ki navadno najbolj pritegnejo pozornost zdravnika in družinskih lanov,
pa negativni simptomi (npr. upad volje, socialni umik) dolgorono bolj
neugodno vplivajo na bolnikovo funkcioniranje, otežijo izobraževanje,
usposabljanje za poklic, možnosti zaposlovanja, s tem pa manjšajo
možnost njegove kasnejše samostojnosti.
Socialni umik ali izolacija zaustavlja razvoj mnogih sposobnosti in
spretnosti, oži bolnikovo obzorje, niža samospoštovanje in še bolj
poveuje njegovo odvisnost od družine.
Op. Pri kriteriju A zadostuje samo en bolezenski znak, e so blodnje bizarne oziroma tipine shizofrenske ali e so
halucinacije tipine shizofrenske!
B. Socialna in poklicna prizadetost. Od zaetka duševne motnje je bolnik pretežno prizadet na enem ali ve podrojih
funkcioniranja, tako pri delu, medosebnih odnosih ali pri tem, kako sam skrbi zase. Raven teh prizadetosti je opazno
znižana
v primerjavi s stanjem pred boleznijo.
C. Trajanje bolezni. Nepretrgani znaki motnje morajo trajati najmanj 6 mesecev. V tem obdobju so vkljueni simptomi
aktivne
faze, ki morajo biti izraženi vsaj en mesec (ali manj, e je zdravljenje uspešno), lahko pa tudi prodromalni in rezidualni
znaki,
bodisi v smislu zgolj negativne simptomatike ali pa manj izraženih prej naštetih glavnih znakov bolezni.
D. Izkljuene so motnje razpoloženja in shizoafektivna psihoza
E. Duševna motnja ni posledica kakšne telesne bolezni, zdravljenja z medikamenti, zastrupitve ali drogiranja.
F. Izkljuene so pervazivne razvojne motnje (npr. avtizem v otroštvu). e pa smo pri bolniku te motnje diagnosticirali,
postavimo diagnozo shizofrenije samo ob pojavljanju za shizofrenijo znailnih blodenj ali halucinacij, ki trajajo vsaj en
mesec
(APA, 1994)
Potek bolezni
Shizofrenija v adolescenci pomembno vpliva na
celotno življenje mladostnika in njegovih bližnjih.
Obremenjujoi znaki in simptomi bolezni, epizodien
potek, ki lahko že v asu adolescence postane
kronien, pogoste hospitalizacije, izkljuevanje
mladostnika iz njegovega naravnega socialnega
prostora, stranski uinki zdravil, odziv okolja na
njegovo bolezen, pomembno vplivajo na njegov
celoten osebnostni razvoj.
Potek bolezni
Regres na manj zrele ravni osebnostnega razvoja in
zaustavitev procesa osamosvajanja spodbujajo pogosto svojci
sami, ki na zmanjšanje mladostnikove splošne funkcionalnosti
pogosto reagirajo z izrazito hiperprotektivnostjo, ki mladostnika
spet porine na mesto odvisnega otroka.
Depresivni odziv na dejstvo lastne bolezni lahko pri
mladostniku s shizofrenijo poveuje tveganje samomora.
Posebno težavo pri mladostnikih s shizofrenijo predstavlja
narašajoa škodljiva raba psihoaktivnih snovi.
Potek bolezni
eprav so pozitivni simptomi shizofrenije (blodnje in halucinacije) tisti,
ki navadno najbolj pritegnejo pozornost zdravnika in družinskih lanov,
pa negativni simptomi (npr. upad volje, socialni umik) dolgorono bolj
neugodno vplivajo na bolnikovo funkcioniranje, otežijo izobraževanje,
usposabljanje za poklic, možnosti zaposlovanja, s tem pa manjšajo
možnost njegove kasnejše samostojnosti.
Socialni umik ali izolacija zaustavlja razvoj mnogih sposobnosti in
spretnosti, oži bolnikovo obzorje, niža samospoštovanje in še bolj
poveuje njegovo odvisnost od družine.
0
Pomemben stresni dejavnik je namre tudi visoka emocionalna nabitost
socialnih situacij, pri emer so loveški obrazi kot primarni element loveške
komunikacije lahko zaznani kot nekaj obremenjujoega.
Verbalna komunikacija
Verbalna komunikacija lahko predstavlja za bolnike s shizofrenijo
emocionalno obremenjujoo situacijo, v kateri je poveana celotna
psihofiziološka raven vzdraženosti.
Množica informacij, ki jih je potrebno v verbalni komunikaciji
predelati pogojuje oz. okrepljuje kognitivne motnje, zaradi katerih
bolnik posledino ne zmore ve ustrezno predelovati dražljajev.
Tako do bolnika prispejo samo še delna sporoila njegovega
sogovornika, ki pa jih bolniki lahko napano povežejo.
Tovrstni nain komunikacije vodi ustveno obremenjujoe
situacije, ki pa kognitivne motnje še poslabšujejo in vodijo do
zaaranega kroga.
Socialne spretnosti
Socialne spretnosti imajo svojo emocionalno in kognitivno podlago, ki pa se
med sabo prepletata.
Na emocionalnem nivoju trpijo bolniki zaradi motenj predelave in
interpretacije emocionalnega izražanja.
V socialnih situacijah so zato polni strahu in situacije nerealno interpretirajo.
Na kognitivnem nivoju pa kompleksne oz. z dražljaji prenapolnjene socialne
situacije presegajo njihovo zmanjšano kognitivno kapaciteto za predelavo.
Tako ne zmorejo uspešno vstopati v interakcije z drugimi ljudmi. Težko
poslušajo, razumevajo, pravilno identificirajo obutke, se logino vkljuujejo
v pogovor ipd.
Interpersonalno reševanje
problemov
Veina strokovnjakov, ki delajo v psihiatrinih ustanovah se nenehno
sooa s pomanjkljivim reševanjem problemov pri bolnikih s
shizofrenijo.
Vsakdanje zahteve se zanje tako prepogosto spreminjajo v nerešljive
naloge. Ena od nalog terapevtskih in rehabilitacijskih timov je ponovno
vzpostavljanje bolnikove lastne odgovornosti in skrbi zase, pri emer je
sposobnost reševanja problemov (t.i. problem solving) ena od
pomembnih spretnosti.
Za zakljuek
Sodobna psihiatrija poudarja, da je optimalna le tista celostna obravnava
mladostnika s shizofrenijo, ki jo izvaja izkušeni in interdisciplinarni tim
strokovnjakov z upoštevanjem tako vseh posebnosti psihotine
simptomatike v mladostnem obdobju kot tudi z dobrim poznavanjem
sodobnih smernic za zdravljenje te bolezni.
Le tako lahko zmanjšamo trpljenje in dolgotrajne neugodne posledice, ki jih
za bolnika in njegove bližnje predstavlja ena najhujših duševnih bolezni.
http://261.gvs.arnes.si/bsola.si/wp-content/uploads/2011/09/Andrea_Uzmah_Kucan.pdf
socialnih situacij, pri emer so loveški obrazi kot primarni element loveške
komunikacije lahko zaznani kot nekaj obremenjujoega.
Verbalna komunikacija
Verbalna komunikacija lahko predstavlja za bolnike s shizofrenijo
emocionalno obremenjujoo situacijo, v kateri je poveana celotna
psihofiziološka raven vzdraženosti.
Množica informacij, ki jih je potrebno v verbalni komunikaciji
predelati pogojuje oz. okrepljuje kognitivne motnje, zaradi katerih
bolnik posledino ne zmore ve ustrezno predelovati dražljajev.
Tako do bolnika prispejo samo še delna sporoila njegovega
sogovornika, ki pa jih bolniki lahko napano povežejo.
Tovrstni nain komunikacije vodi ustveno obremenjujoe
situacije, ki pa kognitivne motnje še poslabšujejo in vodijo do
zaaranega kroga.
Socialne spretnosti
Socialne spretnosti imajo svojo emocionalno in kognitivno podlago, ki pa se
med sabo prepletata.
Na emocionalnem nivoju trpijo bolniki zaradi motenj predelave in
interpretacije emocionalnega izražanja.
V socialnih situacijah so zato polni strahu in situacije nerealno interpretirajo.
Na kognitivnem nivoju pa kompleksne oz. z dražljaji prenapolnjene socialne
situacije presegajo njihovo zmanjšano kognitivno kapaciteto za predelavo.
Tako ne zmorejo uspešno vstopati v interakcije z drugimi ljudmi. Težko
poslušajo, razumevajo, pravilno identificirajo obutke, se logino vkljuujejo
v pogovor ipd.
Interpersonalno reševanje
problemov
Veina strokovnjakov, ki delajo v psihiatrinih ustanovah se nenehno
sooa s pomanjkljivim reševanjem problemov pri bolnikih s
shizofrenijo.
Vsakdanje zahteve se zanje tako prepogosto spreminjajo v nerešljive
naloge. Ena od nalog terapevtskih in rehabilitacijskih timov je ponovno
vzpostavljanje bolnikove lastne odgovornosti in skrbi zase, pri emer je
sposobnost reševanja problemov (t.i. problem solving) ena od
pomembnih spretnosti.
Za zakljuek
Sodobna psihiatrija poudarja, da je optimalna le tista celostna obravnava
mladostnika s shizofrenijo, ki jo izvaja izkušeni in interdisciplinarni tim
strokovnjakov z upoštevanjem tako vseh posebnosti psihotine
simptomatike v mladostnem obdobju kot tudi z dobrim poznavanjem
sodobnih smernic za zdravljenje te bolezni.
Le tako lahko zmanjšamo trpljenje in dolgotrajne neugodne posledice, ki jih
za bolnika in njegove bližnje predstavlja ena najhujših duševnih bolezni.
http://261.gvs.arnes.si/bsola.si/wp-content/uploads/2011/09/Andrea_Uzmah_Kucan.pdf
0
Avtor: Saphire
Kognitivne motnje se izražajo pri vešinah, kot pozornost,razumevanje govora, spomin, organizacija, sprejemanje
odloitev, nartovanje in so del številnih duševnih bolezni.
Nekatere težave so prisotne med boleznijo, nekatere pa
vztrajajo tudi, ko simptomi izzvenijo.
Po podatkih New York State Office of Mental Health, najmanj
85% ljudi z shizofrenijo trpi zaradi posledic kognitivne
oškodovanosti. Te posledice se izražajo kot motnje pozornosti,
težave pri priklicu informacij, pri hitrem procesiranju/predelavi
podatkov, pri kritinem razmišljanju in reševanju problemov, pri
nartovanju in organiziranju.
t
Kognitivno diferenciranje
Na splošno pod tem izrazom razumemo pomanjkljivo
sposobnost usmerjanja in diferenciranja procesov
zaznavanja, pozornosti, pomnjenja, abstrahiranja in
sklepanja.
Bolniki imajo tako težave z loevanjem med
bistvenim in nebistvenim, neuinkoviti so v
vzpostavljanju nadrednih miselnih povezav, njihova
fleksibilna uporaba obstojeih miselnih shem je
motena.
Socialno zaznavanje
Socialno zaznavanje definiramo kot sprejemanje in predelavo socialnih
informacij. Pri bolnikih s shizofrenijo ugotavljajo avtorji motnje v obeh
procesih.
V ozadju motenega sprejema informacij leži nevropsihološki deficit
selektivne pozornosti, ki se v vedenju kaže kot nezmožnost razlikovanja
med bistvenim in nebistvenim, odkrenljivost, težave z osredotoanjem in
preplavljenost z dražljaji.
Na nivoju predelave informacij je za bolnike s shizofrenijo znailno
pomanjkljivo izkorišanje preteklih izkušenj. V tem smislu jim le delno
uspeva, da nove izkušnje povezujejo s starim znanjem.
Pomemben stresni dejavnik je namre tudi visoka emocionalna nabitost
socialnih situacij, pri emer so loveški obrazi kot primarni element loveške
komunikacije lahko zaznani kot nekaj obremenjujoega.
0
Za starejše dementne bolnike lahko nevarni [P]
avtor
Miha Šorl
07.03.2012 07:00
Orodja za deljenje niso prikazana, ker niste dovolili prejema piškotkov z zunanjih strežnikov. Spremeni...
0
Antipsihotiki
Tveganje smrtnosti pri starejših bolnikih z demenco, ki jemljejo antipsihotike, je večje, čim višji so odmerki, in je pri različnih antipsihotikih različno.To kažejo rezultati študije,
http://www.medicina-danes.si/342974/Za-starej%C5%A1e-dementne-bolnike-lahko-nevarni
avtor
Miha Šorl
07.03.2012 07:00
Orodja za deljenje niso prikazana, ker niste dovolili prejema piškotkov z zunanjih strežnikov. Spremeni...
0
Antipsihotiki
Tveganje smrtnosti pri starejših bolnikih z demenco, ki jemljejo antipsihotike, je večje, čim višji so odmerki, in je pri različnih antipsihotikih različno.To kažejo rezultati študije,
http://www.medicina-danes.si/342974/Za-starej%C5%A1e-dementne-bolnike-lahko-nevarni
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
05.02.2016 ob 0:09