he he in e moje najljubše drevo ima na fb 🙂 https://www.facebook.com/barbkaspruk/photos/pb.951115981574630.-2207520000.1440283393./991519470867614/?type=3&theater https://www.facebook.com/barbkaspruk/photos/pb.951115981574630.-2207520000.1440283393./991519470867614/?type=3&theater
0
je enkrat redna obširno pisala on njej sama pa nimam mnenja, ker je ne poznam
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/rednnammay/ Rednnammay
jst ne smem nč rečt 🙁nič ne govori, napiši raje
0
v glavnem jst sam avtorici sporočam,ko boš slučajno kdaj u lajfu psihično zbolela,ti kr "delej na seb" pa meditacija pa sprehodki.. dam ti pa 1 leto ko se boš finalno "zaguncala".lp
0
jst kao ne smem nč rečt.. ampak a veš da najhujša oblika anksioznosti če se jo ne zdravi,je OKM? si kdaj gledala oddaje ko si roke umivajo po 2000x na dan in imajo čist krvave? pa še bi ti lohk razlagala...
0
Nikogar v bolnišnici ne boš zanimala. Tam boš pač ena izmed mnogih. Sama si lahko največ pomagaš. Raziskuj sebe, preizkušaj svoje meje, preizkušaj svoj pogum, strahove. Sama sebe najbolje poznaš.
0
Psihična bolezen se meni zdi kot nek stik v možganih.. nekaj ne dela ok, povezave med nevroni se zalomijo. In moje mnenje je, da teh povezav ne moreš ponovno vzpostaviti s sprehodki, pesmicami, krožki, kvačkanjem in podobno. To so kemijski procesi, pri katerih pomagajo samo zdravila. Seveda, kadar je človek res bolan.
0
Psihične bolezni so običajno posledica - travmatičnih dogodkov. Ne pride do nekega zaloma med nevroni.
0
točno tako nejčo. mi je žalostno ker ljudje se nikoli ne izobrazijo. nekateri ko pridejo diagnozirani s sladkorno ali rakom berejo internet dneve in noči,žrejo brokoli pa nevemkaj vse preberejo nevemkoliko vse. za psihične bolezni pa vsi mislijo da so enostavne. če sme žalosten bom šel pa na sprehod. če imam prisluhe trdo bom delala fizični napor (ta trapa hvali Ruglja) in bo zginilo. zaradi sebe sem ko sem bila diagnozirana prebrala desetine debelih bukel,celo eno psihiatrično gradivo.. psihične bolezni so posledica nepravilne dovajanje tekočine. vsaka je zase. dopamin za shizo,serotonin za depresijo, bla bla..
0
Avtor: dr. psih., doc. med., Maria
Psihične bolezni so običajno posledica - travmatičnih dogodkov. Ne pride do nekega zaloma med nevroni.Ne strinjam se s tabo.
http://www.psihiater-leser.com/452/58801.html
0
Avtor: dr. psih., doc. med., Maria
Psihične bolezni so običajno posledica - travmatičnih dogodkov. Ne pride do nekega zaloma med nevroni.za razliko od tebe sem zahtevala statistične podatke kdo in kaj zboli za duševnimi bolezni. in sicer..
duševne bolezni nimajo veze s socialnim statusom,niti ne preteklostjo ali travmami,je pa res da jih travme povzročajo hitreje kot ne. ampak to samo zato ker se nardi velik stres,stres pa uničuje stabilno ravnovesje. travma sama po sebi vpliva samo na spomin.
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/rednnammay/ Rednnammay
Avtor: dr. psih., doc. med., Maria
Psihične bolezni so običajno posledica - travmatičnih dogodkov. Ne pride do nekega zaloma med nevroni.za razliko od tebe sem zahtevala statistične podatke kdo in kaj zboli za duševnimi bolezni. in sicer..
duševne bolezni nimajo veze s socialnim statusom,niti ne preteklostjo ali travmami,je pa res da jih travme povzročajo hitreje kot ne. ampak to samo zato ker se nardi velik stres,stres pa uničuje stabilno ravnovesje. travma sama po sebi vpliva samo na spomin.
Torej do katerega leta si bila ti normalna, potem pa se ti je čez noč spremenilo dovajanje tekočin?
Ti si tipičen primer človeka, ki je zbolel zaradi psiho-socialnih razlogov.
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/rednnammay/ Rednnammay
Avtor: dr. psih., doc. med., Maria
Psihične bolezni so običajno posledica - travmatičnih dogodkov. Ne pride do nekega zaloma med nevroni.za razliko od tebe sem zahtevala statistične podatke kdo in kaj zboli za duševnimi bolezni. in sicer..
duševne bolezni nimajo veze s socialnim statusom,niti ne preteklostjo ali travmami,je pa res da jih travme povzročajo hitreje kot ne. ampak to samo zato ker se nardi velik stres,stres pa uničuje stabilno ravnovesje. travma sama po sebi vpliva samo na spomin.
Tako ja, travma zna poslabšat duševno stanje.
Dosti znano je, da travmatične dogodke možgani potlačijo. Razne zlorabe v otroštvu, ko smo priče raznim dogodkom.. to možgani potlačijo. Moji možgani so tako npr. potlačili moj prvi zakon v celoti, haha (mal heca).
0
Avtor: dr. psih., doc. med., Maria
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/rednnammay/ Rednnammay
Avtor: dr. psih., doc. med., Maria
Psihične bolezni so običajno posledica - travmatičnih dogodkov. Ne pride do nekega zaloma med nevroni.za razliko od tebe sem zahtevala statistične podatke kdo in kaj zboli za duševnimi bolezni. in sicer..
duševne bolezni nimajo veze s socialnim statusom,niti ne preteklostjo ali travmami,je pa res da jih travme povzročajo hitreje kot ne. ampak to samo zato ker se nardi velik stres,stres pa uničuje stabilno ravnovesje. travma sama po sebi vpliva samo na spomin.
Torej do katerega leta si bila ti normalna, potem pa se ti je čez noč spremenilo dovajanje tekočin?
Ti si tipičen primer človeka, ki je zbolel zaradi psiho-socialnih razlogov.
Če je človek bolan, ima predispozicije od rojstva. Tako kot za npr. demenco. Če boš dementen, je vprašanje časa, kdaj boš pač zbolel. Znaki se kažejo že dokaj hitro, v mladosti, pri enih v srednjih letih.. v polnem razmahu je pač v starosti.
0
Dopaminska hipoteza za shizofrenijo ni dokazana
https://en.wikipedia.org/wiki/Dopamine_hypothesis_of_schizophrenia Dopamine_hypothesis_of_schizophrenia
se toliko manj pa serotoninska hipoteza za depresijo.
Pomanjkanje serotonina ne povzroca depresije.
https://en.wikipedia.org/wiki/Dopamine_hypothesis_of_schizophrenia Dopamine_hypothesis_of_schizophrenia
se toliko manj pa serotoninska hipoteza za depresijo.
Pomanjkanje serotonina ne povzroca depresije.
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/rednnammay/ Rednnammay
haha nejčo hahahah dobra 😆 😆Ajd, skoraj v celoti. 🙂
0
točno tako nejčo. s tem da sm jst zbolela točno pri 22ih. in največja statistika 99% odstotkov zboli za shizofrenijo pri 22ih letih in pa pri 40ih. točn not sm padla.
0
Jaz imam slabo mnenje o psihiatrih in o njihovi stroki.
Psihiatrija ni eksaktna veda, ampak samo sklepanje na podlagi pacientovih opisov.
Ze sami pacienti subjektivno opisujejo svoja obcutja. Dejstvo je, d a ce si clovek, ki zeli, da drugi, to je psihiater ali psiholog resuje tvoje problem, je jasno, da si bolj labilen in bolj dojemljiv za sugestije. Tako so lahko ze pacientovi opisi obcutij odraz sugestij in vplivov okolja in ne nujno realnega stanja. Nato seveda sledi psihiatrova ocean, ki je spet povsem subjektivna, odvisna od psihiatrovih obcutkov, izkusenj, motivacij, ja, tudi financnih. O cloveskih mozganih vemo zelo malo poleg lokacij za razne funkcije, prav tako manjka se veliko znanja o povezavi kemijskega neravnotezja s clovekovo psiho. Torej imamo subjektivnost na subjektivnost in koncni rezultat je spet lahko le subjektivnost.
Manjkajo nam tudi prijatelji. Pravi prijatelji, ki znajo cloveka poslusati, brez kritiziranja, prijatelji, ki mu posvetijo svoj cas. Ne vem, ali je to odraz danasnjega casa, ampak opazam, da ima vedno vec ljudi znance, ne pa prijateljev. To nalogo so prevzeli psihologi in v Sloveniji ocitno tudi ze kar psihiatri. To meni ne govori o dusevnih problemih, ampak o nori, nefunkcionalni, degradirani druzbi. Ce dodamo se permisivno vzgojo, ki naredi iz ljudi custvene pohabljence in narcise, vidimo, da se bo se vec tako vzgojenih mladih odraslih zatekalo k tabletam.
Kar se konkretno te zenske tice, se sprasujem, zakaj nekdo, ki je sicer pri zdravi pameti, a ima dolocene strahove, oz. s fancy besedo, anksioznost, rine v psihiatricno bolnico. In se manj mi je jasno, da po agresivnosti osebja do nje kasneje spet rine nazaj v isto ustanovo. Kaj se je zgodilo z ljudmi, da so tako odvisni od drugih, ki jim sploh ne hocejo dobro. Saj ta zenska je bila v bolnici okoli 10krat. Zame to ni odraz uspeha, ampak popolnega poraza psihiatrije. Kaj je narobe z ljudmi, da ne znajo vec ziveti svojega zivljenja neodvisno od raznih “strokovnjakov” in ustanov, zakaj hocejo biti vodeni, zakaj so tako pasivni, zakaj zapadajo sugestijam, da ce te nekaj skrbi, imas psiholosko motnjo ali cello bolezen. Kdaj se bodo psihiatri ustavili pri potiskanju meje normalnega in nenormalnega? Trend, kakrsen je zdaj, kaze, da imamo vsi psiholoske motnje. Jaz jo imam, ker sem zalovala za starsi vec kot 2 tedna, po zadnjih dodatkih v amerisko psihiatricno biblijo. Po tej logiki bi tudi jaz morala zobati antidepresive. In ljudje vse to nekriticno sprejmejo z veliko zlico.
Konkretno par primerov, a ne ravno glede anksioznosti.
Zenska starejsa iz nase vasi je sla k druzinskemu zdravniku, ki ji je predpisal mocna pomirjevala, ker je rodila 6. otroka. To je bil po njegovih besedah edini razlog, da je ze 40 let na pomirjevalih. Ona pravi, da se zdaj zaveda nesmisla in skode, ki so ji tablet naredile, a se boji prenehati z jemanjem, ker se boji, da bo telo prehudo reagiralo.
Drugi primer, student, ki je rekreativno zacel jemati tablet za anksioznost, nato se antidepresive, ker je to pri nas ze nekaj let pac moda med student. Fant je dobil tako mocne stranske ucinke, da je pristal v psihiatricni bolnici z a vec tednov. Kljub temu se je kasneje vrnil k svojim tabletam in hospitalizacija se je ponovila zaradi ponovnih hudih stranskih ucinkov, ki so bili podobni epizodi aktivne schizophrenie. Ker je bilo tudi psihiatru jasno, da je bila njegova bolezen posledica jemanja tablet, ni dobil diagnose schizophrenie. Zdaj ve, kaj se mu lahko zgodi, ce ga bo spet lomil. Trenutno je v redu in dela, ampak nikoli ne ves, kako bo.
Tretji primer je bolnica s paranoidno schizophrenio. Pest tablet, ki jih vcasih ni vec hotela jemati, in tudi ce jih je jemala, se ji je stanje pogosto poslabsalo. Vsakic je sledil zaprti oddelek psihiatricne bolnice, kjer je dobivala dodatno pest tablet, postala dobesedno zombie, ni jedla, tudi ce si jo poskusal hraniti, ji prigovarjal, jo zamotil, enostavno se ni dotaknila hrane, samo strmela je predse. S psihiatricnimi sestrami ni komunicirala. Samo z name, ki nam je zaupal in smo jo prisli obiskat, je povedala o svojih strahovih in o groznjah (paranoi). V njeni bolnici je bila centralna velika soba, dnevna soba, okoli katere so bile v krogu sobe pacientov. Vrata njene sobe so bila odprta v dnevno sobo, a si ni upala prestopiti praga, ker “so ji ukazali, da ne sme, sicer bo kaznovana”. Psihiater jo je videl po par minut, kar meni pove, da se je dobesedno pozvizgal na njeno zdravje. Niti enkrat ni imel z njo daljsega pogovora, niti enkrat si ni vzel cas, da bi jo poslusal, ali da bi poslusal koga od nas, sorodnikov, ki smo ji zeleli pomagati. Skratka, ob vsaki hospitalizaciji se ji je stanje zelo poslabsalo. Koncno je zamenjala psihiatra, ki ji je zmanjsal stevilo tablet na manj kot pol. Stanje se ji je opazno izboljsalo, vendar je do takrat ze imela trajne posledice. Vem, kako je bilo, ko je bila v aktivni fazi, kar je bilo pri njej pogosto, vendar ni bila nikoli v tako obupnem stanju, kot vsakic, ko je bila v psihiatricni bolnici. NIsem videla, da bi jo kdrokoli na silo obravnaval, vendar sem opazila brezbriznost sester, kako pa je bilo, ko ni imela obiskov, pa ne vem. Se prej je imela druge terapije, ki jih zdaj nekateri na veliko propagirajo, a pri njej je bilo samo slabse. Tako, da meni ta njena izkusnja ni ravno vcepila zaupanje v psihiatrijo.
Psihiatrija ni eksaktna veda, ampak samo sklepanje na podlagi pacientovih opisov.
Ze sami pacienti subjektivno opisujejo svoja obcutja. Dejstvo je, d a ce si clovek, ki zeli, da drugi, to je psihiater ali psiholog resuje tvoje problem, je jasno, da si bolj labilen in bolj dojemljiv za sugestije. Tako so lahko ze pacientovi opisi obcutij odraz sugestij in vplivov okolja in ne nujno realnega stanja. Nato seveda sledi psihiatrova ocean, ki je spet povsem subjektivna, odvisna od psihiatrovih obcutkov, izkusenj, motivacij, ja, tudi financnih. O cloveskih mozganih vemo zelo malo poleg lokacij za razne funkcije, prav tako manjka se veliko znanja o povezavi kemijskega neravnotezja s clovekovo psiho. Torej imamo subjektivnost na subjektivnost in koncni rezultat je spet lahko le subjektivnost.
Manjkajo nam tudi prijatelji. Pravi prijatelji, ki znajo cloveka poslusati, brez kritiziranja, prijatelji, ki mu posvetijo svoj cas. Ne vem, ali je to odraz danasnjega casa, ampak opazam, da ima vedno vec ljudi znance, ne pa prijateljev. To nalogo so prevzeli psihologi in v Sloveniji ocitno tudi ze kar psihiatri. To meni ne govori o dusevnih problemih, ampak o nori, nefunkcionalni, degradirani druzbi. Ce dodamo se permisivno vzgojo, ki naredi iz ljudi custvene pohabljence in narcise, vidimo, da se bo se vec tako vzgojenih mladih odraslih zatekalo k tabletam.
Kar se konkretno te zenske tice, se sprasujem, zakaj nekdo, ki je sicer pri zdravi pameti, a ima dolocene strahove, oz. s fancy besedo, anksioznost, rine v psihiatricno bolnico. In se manj mi je jasno, da po agresivnosti osebja do nje kasneje spet rine nazaj v isto ustanovo. Kaj se je zgodilo z ljudmi, da so tako odvisni od drugih, ki jim sploh ne hocejo dobro. Saj ta zenska je bila v bolnici okoli 10krat. Zame to ni odraz uspeha, ampak popolnega poraza psihiatrije. Kaj je narobe z ljudmi, da ne znajo vec ziveti svojega zivljenja neodvisno od raznih “strokovnjakov” in ustanov, zakaj hocejo biti vodeni, zakaj so tako pasivni, zakaj zapadajo sugestijam, da ce te nekaj skrbi, imas psiholosko motnjo ali cello bolezen. Kdaj se bodo psihiatri ustavili pri potiskanju meje normalnega in nenormalnega? Trend, kakrsen je zdaj, kaze, da imamo vsi psiholoske motnje. Jaz jo imam, ker sem zalovala za starsi vec kot 2 tedna, po zadnjih dodatkih v amerisko psihiatricno biblijo. Po tej logiki bi tudi jaz morala zobati antidepresive. In ljudje vse to nekriticno sprejmejo z veliko zlico.
Konkretno par primerov, a ne ravno glede anksioznosti.
Zenska starejsa iz nase vasi je sla k druzinskemu zdravniku, ki ji je predpisal mocna pomirjevala, ker je rodila 6. otroka. To je bil po njegovih besedah edini razlog, da je ze 40 let na pomirjevalih. Ona pravi, da se zdaj zaveda nesmisla in skode, ki so ji tablet naredile, a se boji prenehati z jemanjem, ker se boji, da bo telo prehudo reagiralo.
Drugi primer, student, ki je rekreativno zacel jemati tablet za anksioznost, nato se antidepresive, ker je to pri nas ze nekaj let pac moda med student. Fant je dobil tako mocne stranske ucinke, da je pristal v psihiatricni bolnici z a vec tednov. Kljub temu se je kasneje vrnil k svojim tabletam in hospitalizacija se je ponovila zaradi ponovnih hudih stranskih ucinkov, ki so bili podobni epizodi aktivne schizophrenie. Ker je bilo tudi psihiatru jasno, da je bila njegova bolezen posledica jemanja tablet, ni dobil diagnose schizophrenie. Zdaj ve, kaj se mu lahko zgodi, ce ga bo spet lomil. Trenutno je v redu in dela, ampak nikoli ne ves, kako bo.
Tretji primer je bolnica s paranoidno schizophrenio. Pest tablet, ki jih vcasih ni vec hotela jemati, in tudi ce jih je jemala, se ji je stanje pogosto poslabsalo. Vsakic je sledil zaprti oddelek psihiatricne bolnice, kjer je dobivala dodatno pest tablet, postala dobesedno zombie, ni jedla, tudi ce si jo poskusal hraniti, ji prigovarjal, jo zamotil, enostavno se ni dotaknila hrane, samo strmela je predse. S psihiatricnimi sestrami ni komunicirala. Samo z name, ki nam je zaupal in smo jo prisli obiskat, je povedala o svojih strahovih in o groznjah (paranoi). V njeni bolnici je bila centralna velika soba, dnevna soba, okoli katere so bile v krogu sobe pacientov. Vrata njene sobe so bila odprta v dnevno sobo, a si ni upala prestopiti praga, ker “so ji ukazali, da ne sme, sicer bo kaznovana”. Psihiater jo je videl po par minut, kar meni pove, da se je dobesedno pozvizgal na njeno zdravje. Niti enkrat ni imel z njo daljsega pogovora, niti enkrat si ni vzel cas, da bi jo poslusal, ali da bi poslusal koga od nas, sorodnikov, ki smo ji zeleli pomagati. Skratka, ob vsaki hospitalizaciji se ji je stanje zelo poslabsalo. Koncno je zamenjala psihiatra, ki ji je zmanjsal stevilo tablet na manj kot pol. Stanje se ji je opazno izboljsalo, vendar je do takrat ze imela trajne posledice. Vem, kako je bilo, ko je bila v aktivni fazi, kar je bilo pri njej pogosto, vendar ni bila nikoli v tako obupnem stanju, kot vsakic, ko je bila v psihiatricni bolnici. NIsem videla, da bi jo kdrokoli na silo obravnaval, vendar sem opazila brezbriznost sester, kako pa je bilo, ko ni imela obiskov, pa ne vem. Se prej je imela druge terapije, ki jih zdaj nekateri na veliko propagirajo, a pri njej je bilo samo slabse. Tako, da meni ta njena izkusnja ni ravno vcepila zaupanje v psihiatrijo.
0
hvala vm ane. Redna, dandanes imajo ljudje slabo samopodobo, niso socializirani, nimajo pravih odnosov z starši in v sebi držijo jezo, starši
jih ne spoštujejo, slabo z njimi ravnajo, kar pomen da ljudje niso v pravem okolju, se ne čudim kko gre veliko ljudi, ki celo življenje dela u
fabrk poj h psihiatru, ja sej sploh ne živijo, niso zaživel
jaz sama mislim, da bi vsi ti ljudje bi morali živeti v pravem okolju, z dobrimi ljudmi, predvsem pa delat na svoji samopodobi
možgani ne morejo delov zarad tesnobe, za tesnobo se mora človek gibat, če je človek v slabem okolju ali zarad slabe samopodobe ni
zmožen delat na seb, telovadit, potem bi veliko pri tem pomagal pogovor, zakaj se teh ljudi ali situacije boji, konec koncev smo ljudje bitja in
se določene stvari dogajajo zaradi življenskih stvari, odnos, kar pa psihiatri sploh ne rešujejo, njim ni mar o štefki pa stricu pa odnosih
tako teli ljudje namesto, da bi se pogovoril, delal na samopodobi in pa se soočal z težavami predvsem mel okol sebe dobre ljudi, ki bi jim
pomagali - pristanejo na "zdravilih", katerih posameznik postane omotičen, zadet, nekateri spremenijo osebnost, človek ne rase osebno, pri
nekaterih tabletah se še težje skoncentrira - kar je ključno, je še bolj odsoten od samega okolja
druga stvar je, da vsaka celica potrebuje kisik, vsak anksiozen človek potrebuje stalne spremembe, ampak dotične osebe v psihiatriji sploh
ne predpisujejo gibanja, u hribe, šport. Osebam, ki so vase zaprte ne svetujejo druženje v prostorih z ljudmi
po en stran si ljudje opomorejo, ko so u družbi, živijo dinamičn način lajfa, so res tukej in zdej, gredo na tekme, prireditve, pohode,
h starim staršem, v hribe. pravi psihiater je dober kolega, nekaterim so to žvali
jih ne spoštujejo, slabo z njimi ravnajo, kar pomen da ljudje niso v pravem okolju, se ne čudim kko gre veliko ljudi, ki celo življenje dela u
fabrk poj h psihiatru, ja sej sploh ne živijo, niso zaživel
jaz sama mislim, da bi vsi ti ljudje bi morali živeti v pravem okolju, z dobrimi ljudmi, predvsem pa delat na svoji samopodobi
možgani ne morejo delov zarad tesnobe, za tesnobo se mora človek gibat, če je človek v slabem okolju ali zarad slabe samopodobe ni
zmožen delat na seb, telovadit, potem bi veliko pri tem pomagal pogovor, zakaj se teh ljudi ali situacije boji, konec koncev smo ljudje bitja in
se določene stvari dogajajo zaradi življenskih stvari, odnos, kar pa psihiatri sploh ne rešujejo, njim ni mar o štefki pa stricu pa odnosih
tako teli ljudje namesto, da bi se pogovoril, delal na samopodobi in pa se soočal z težavami predvsem mel okol sebe dobre ljudi, ki bi jim
pomagali - pristanejo na "zdravilih", katerih posameznik postane omotičen, zadet, nekateri spremenijo osebnost, človek ne rase osebno, pri
nekaterih tabletah se še težje skoncentrira - kar je ključno, je še bolj odsoten od samega okolja
druga stvar je, da vsaka celica potrebuje kisik, vsak anksiozen človek potrebuje stalne spremembe, ampak dotične osebe v psihiatriji sploh
ne predpisujejo gibanja, u hribe, šport. Osebam, ki so vase zaprte ne svetujejo druženje v prostorih z ljudmi
po en stran si ljudje opomorejo, ko so u družbi, živijo dinamičn način lajfa, so res tukej in zdej, gredo na tekme, prireditve, pohode,
h starim staršem, v hribe. pravi psihiater je dober kolega, nekaterim so to žvali
0
Bolniki si sprehodov, športa ne upajo, ker jih je strah in sram. Sami se zapirajo v svoj svet, kjer jih nihče ne bo obsojal. Saj vidite Redno. Redna bi imela bistveno več od življenja, če bi zjutraj vstala ob 7h ali 8h in peljala psa na sprehod za kako uro.
Poleg tega spanje za psihično bolne ni koristno. Za ljudi z anksioznostjo in depresijo je celo priporočljivo, da se zbudijo zelo zgodaj zjutraj in drugi del noči prebedijo. Oz. se spravijo ven.
Poleg tega spanje za psihično bolne ni koristno. Za ljudi z anksioznostjo in depresijo je celo priporočljivo, da se zbudijo zelo zgodaj zjutraj in drugi del noči prebedijo. Oz. se spravijo ven.
0
pa še tole, in sicer vrednote ljudi. psihiatrija bi morala ljudi učit, da najprej postanejo ljudje, d nis hinavc, negativc, nevoščljivnež. Da postaneš
dobr človek, želiš drugim in seb dobr,
kar je tu u Sloveniji čist obratn folk sam jamra, vsi gledajo poročila, pa nben nbenmu ne prvošč, da se sami dobr počutjo.
Poj se pa čudjo k srbi uživajo svoj lajf, pikniki, druženje. Kr si usi dobr želijo, že fotr srbin otroku ga cen, prvošč dobr šiht, mu ga clo zrihta
prek vez, pr nam pa ne spoštujejo svojih otrok, sam šola, poj se pa otrok more izkazat z šolo, da pridobi neko potrdilo v obstoj svojem staršem,
na vas usi sam delajo pa jamrajo, skoz eno in ist, u mest folk hiti še pozdrav te ne.
preveč je materialnih stvari
dobr človek, želiš drugim in seb dobr,
kar je tu u Sloveniji čist obratn folk sam jamra, vsi gledajo poročila, pa nben nbenmu ne prvošč, da se sami dobr počutjo.
Poj se pa čudjo k srbi uživajo svoj lajf, pikniki, druženje. Kr si usi dobr želijo, že fotr srbin otroku ga cen, prvošč dobr šiht, mu ga clo zrihta
prek vez, pr nam pa ne spoštujejo svojih otrok, sam šola, poj se pa otrok more izkazat z šolo, da pridobi neko potrdilo v obstoj svojem staršem,
na vas usi sam delajo pa jamrajo, skoz eno in ist, u mest folk hiti še pozdrav te ne.
preveč je materialnih stvari
0
Avtor: dr. psih., doc. med., Maria
BPoleg tega spanje za psihično bolne ni koristno. Za ljudi z anksioznostjo in depresijo je celo priporočljivo, da se zbudijo zelo zgodaj zjutraj in drugi del noči prebedijo. Oz. se spravijo ven.
Ne bo drzalo. Zgodnje zbujanje je tako rekoc zascitni znak unipolarne depresije.
Res so poskusali ljudi zdraviti s krajsanjem spanca ( sleep deprivation), kar je delovalo v 30-60-% primerov, vendar je bil ucinek zelo kratkotrajen.
Naslednjega jutra se je depresija povrnila. Nesprecnost sama potem izzove druge depresivne simptome.
0
tole o primer je najbol. Poznam primer dijaka, ki je zarad slabe samopodobe dobil antidepresive za anksiozno motnjo, biu je velik na računalniku,
tesnoba, pa paniko je mu, bil je tut športnik. Po zdravilih je postal arogantn, zgubu je odnos z prjatli, skos je jedu, zredil se je za 30 kg v treh letih in
valda se ni mogu več ukvarjat z športom. Reku mi je tut, da se je tekom teh tablet družu z napačnim folkom oziroma z usemi, ker sploh ni mel osebnosti
ni si je mogu izoblikovat
tesnoba, pa paniko je mu, bil je tut športnik. Po zdravilih je postal arogantn, zgubu je odnos z prjatli, skos je jedu, zredil se je za 30 kg v treh letih in
valda se ni mogu več ukvarjat z športom. Reku mi je tut, da se je tekom teh tablet družu z napačnim folkom oziroma z usemi, ker sploh ni mel osebnosti
ni si je mogu izoblikovat
0
Tisti, ki bolehajo za depresijo prespijo večino dneva. Če bi zjutraj vstal ob treh ali štirih, ter peljal kakega psa na sprehod, bi ti to zagotovo bolj koristilo, kot če še naprej spiš 18 ur na dan. Prav gotovo se jim ne odteguje spanec.
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/saphire/ Saphire
Avtor: dr. psih., doc. med., Maria
BPoleg tega spanje za psihično bolne ni koristno. Za ljudi z anksioznostjo in depresijo je celo priporočljivo, da se zbudijo zelo zgodaj zjutraj in drugi del noči prebedijo. Oz. se spravijo ven.
Ne bo drzalo. Zgodnje zbujanje je tako rekoc zascitni znak unipolarne depresije.
Res so poskusali ljudi zdraviti s krajsanjem spanca ( sleep deprivation), kar je delovalo v 30-60-% primerov, vendar je bil ucinek zelo kratkotrajen.
Naslednjega jutra se je depresija povrnila. Nesprecnost sama potem izzove druge depresivne simptome.
Tukaj pa laik "doktorco" poučuje. 😆
0
Avtor: Gozdni Joža
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/saphire/ Saphire
Avtor: dr. psih., doc. med., Maria
BPoleg tega spanje za psihično bolne ni koristno. Za ljudi z anksioznostjo in depresijo je celo priporočljivo, da se zbudijo zelo zgodaj zjutraj in drugi del noči prebedijo. Oz. se spravijo ven.
Ne bo drzalo. Zgodnje zbujanje je tako rekoc zascitni znak unipolarne depresije.
Res so poskusali ljudi zdraviti s krajsanjem spanca ( sleep deprivation), kar je delovalo v 30-60-% primerov, vendar je bil ucinek zelo kratkotrajen.
Naslednjega jutra se je depresija povrnila. Nesprecnost sama potem izzove druge depresivne simptome.
Tukaj pa laik "doktorco" poučuje. 😆
Govorim iz bogatih izkušenj.
0
Avtor: dr. psih., doc. med., Maria
Tisti, ki bolehajo za depresijo prespijo večino dneva. Če bi zjutraj vstal ob treh ali štirih, ter peljal kakega psa na sprehod, bi ti to zagotovo bolj koristilo, kot če še naprej spiš 18 ur na dan. Prav gotovo se jim ne odteguje spanec.to ne drži
če zjutraj ustanem se počutim najbolj depresiven in najbolj anksiozen, anxioznost se še poviša, če človek spi premalo ur, ker mogžani ne počivajo.
glde depresije je tako, da so ljudje radi v stiku "z okoljem", če ti zjutraj nimaš službe in nisi rad sam, potem če zjutraj ustaneš si najbolj depresiven,
ker ostali ljudje so šli delat, ni žive duše. Po TV ravno tako zjutraj ni nič ker vsi delajo, ravno tako na internetu, špilaš lahko samo še samotarja
iz izkušenj vem, da ljudje, ki so anxiozni spijo več ur, kot so sicer - in sicer zato, ker jih tekom dneva zelo utruja in so brez energije, zato si telo
privošči več ur spanca
je pa še resimam dva tipa ljudi, ljudi, ki radi zjutraj ustanejo in ljudi, ki radi zjutraj poležijo, torej moraš bit takšen človek kot si bil prej. če si pred
težavami rad zjutraj poležal in bil predvsem nočna ptica noč ima svojo moč, potem bodi tako tudi sedaj. če si rad zjutraj ustajal, potem delaj enako
lp
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/saphire/ Saphire
Ne bo drzalo. Zgodnje zbujanje je tako rekoc zascitni znak unipolarne depresije.
Res so poskusali ljudi zdraviti s krajsanjem spanca ( sleep deprivation), kar je delovalo v 30-60-% primerov, vendar je bil ucinek zelo kratkotrajen.
Naslednjega jutra se je depresija povrnila. Nesprecnost sama potem izzove druge depresivne simptome.
Ne bo drzalo. Zgodnje zbujanje je tako rekoc zascitni znak unipolarne depresije.
Res so poskusali ljudi zdraviti s krajsanjem spanca ( sleep deprivation), kar je delovalo v 30-60-% primerov, vendar je bil ucinek zelo kratkotrajen.
Naslednjega jutra se je depresija povrnila. Nesprecnost sama potem izzove druge depresivne simptome.
to lahko potrdim in je res, če zjutraj ustaneš boš zvečer zaradi nespečnosti ravno tako šel istočasno spat ali morda še kasneje
bistvo je v preživetem dnevu, zaposlitvi uma in fizični aktivnosti ter družabnosti, ne toliko o vstajanju in spanju
kaj je to unipolarna depresija?
google nič ne najde, kakšni so simptomi? kako se razlikuje z navadno depresijo?
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/saphire/ Saphire
Dopaminska hipoteza za shizofrenijo ni dokazanahttps://en.wikipedia.org/wiki/Dopamine_hypothesis_of_schizophrenia Dopamine_hypothesis_of_schizophrenia
se toliko manj pa serotoninska hipoteza za depresijo.
Pomanjkanje serotonina ne povzroca depresije.
če tole drži potem celotna farmacija napačno rešuje težave in so zdravila res samo za apetit zaslužkarjev
navsezadnje serotonin vsebuje tud prehrana kot so banane, ter gibanje, pa ga ne priporočajo
absurdno je, da ti psihiater ne priporoči nikakršne knjige, le kocke ti dajo zlagat ali pa črnobele slike
0
Unipolarna depresija je "samo" depresija, za razliko od bipolarne, torej manicne depresije.
Ceprav pomanjkanje serotonina ne povzroci depresije, jemanje zdravil, ki dvignejo raven serotonina, v pribl.70% ublazi simptome depresije.
( nekako tako, kot pomanjkanje aspirina ne povzroca glavobola, jemanje aspirina pa ga ublazi ali odpravi.)
Ceprav pomanjkanje serotonina ne povzroci depresije, jemanje zdravil, ki dvignejo raven serotonina, v pribl.70% ublazi simptome depresije.
( nekako tako, kot pomanjkanje aspirina ne povzroca glavobola, jemanje aspirina pa ga ublazi ali odpravi.)
0
Serotonin kot tak se ne nahaja v hrani, pac pa se najde amino kislina triptofan ( tryptophan), iz katere se sintetizira serotonin.
Najvec ga je v puranu, lososu, siru, jajckih, ananasu, oresckih in semenih in tofuju.
Ker pa mora za prehod v mozgane "tekmovati" z ostalimi aminokislinami, je koristno, da to hrano zauzijemo z oglikovimi hidrati.
tako se sprosti insulin, ki spodbuja absorbcijo aminokislin.
Najvec ga je v puranu, lososu, siru, jajckih, ananasu, oresckih in semenih in tofuju.
Ker pa mora za prehod v mozgane "tekmovati" z ostalimi aminokislinami, je koristno, da to hrano zauzijemo z oglikovimi hidrati.
tako se sprosti insulin, ki spodbuja absorbcijo aminokislin.
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/rednnammay/ Rednnammay
Avtor: dr. psih., doc. med., Maria
Psihične bolezni so običajno posledica - travmatičnih dogodkov. Ne pride do nekega zaloma med nevroni.za razliko od tebe sem zahtevala statistične podatke kdo in kaj zboli za duševnimi bolezni. in sicer..
duševne bolezni nimajo veze s socialnim statusom,niti ne preteklostjo ali travmami,je pa res da jih travme povzročajo hitreje kot ne. ampak to samo zato ker se nardi velik stres,stres pa uničuje stabilno ravnovesje. travma sama po sebi vpliva samo na spomin.
Ravno shizofrenijo povezujejo s travmami v otroštvu oziroma v puberteti. Poleg dednih dejavnikov, ki jih ne upajo preveč izpostavljati, ampak dejstvo je, da se duševne bolezni v družini rade ponavljajo. Kot tudi katere druge, recimo visok holesterol, rak, sladkorna..... Geni so geni, vendar je vedno nekdo "prvi", takrat po navadi iščejo razlage v okolju.
0
No, zdaj sem prebrala Barbkin clanek v celoti.Akathisia je res problem pri nevroleptikih, pa se cel kup nezelenih ucinkov
( to niso "stranski" ucinki, to so pac ucinki, ceprav nezazeljeni) in cisto res je bil pri teh ucinkih precejsnja bitka ( struggle).da so jih sploh
priznali kot ucinke medikamentov, in ne bolezni. Isto tako s spremembami vmetabolizmu in pridobivanjem teze.
Ne verjamem pa, da je od akathisie ( nemira,tesnobe,obcutka, da bos "skocil iz koze") do izbruhov nasilja en sam, enostaven korak.
Verjamem pa, da bi psihiatri morali bolj ozavescati ljudi, manj posplosevati in vcasih priznati, da marsicesa stroka se ne ve.
Da "nekaj" deluje, vendar ne vemo tocno, zakaj in kako.
Obvestiti paciente bolj podrobno o nezeljenih ucinkih in "opustitvenem ucinku" ( tudi okoli tega so bile zolcne debate, potem so uporabili "opustitveni - "discontinuation" - namesto odtegnitveni - "withdrawal", ker bi slednji nakazoval na odvisnost, to pa - bog ne daj! Vendar je argumentov
za kemicno odvisnost od AD in Ap kar precej.)
Ne verjamem tudi, da bi bili psihiatri, vsi do zadnjega, v neki zaroti proti pacientom, in tudi ne, da vsi vlecejo mastne dobicke ( nekateri pa).
Mislim pa, da si - pri nas, pa tudi v angliji- zdrqavniki predstavljajo, da se bodo pacienti prestrasili in prenehali s terapijo,kar se ze tako dogaja.
Precejsen problem vidim tudi v tem, da se nevroleptiki - seroquel, kventiaks, zolrix, elgonyl- "tihotapijo" v splosno rabo in se cedalje bolj na
siroko predpisujejo pri nespecnosti, anksioznosti, avtizmu, kot dodatni medikamenti pri depresiji.
( to niso "stranski" ucinki, to so pac ucinki, ceprav nezazeljeni) in cisto res je bil pri teh ucinkih precejsnja bitka ( struggle).da so jih sploh
priznali kot ucinke medikamentov, in ne bolezni. Isto tako s spremembami vmetabolizmu in pridobivanjem teze.
Ne verjamem pa, da je od akathisie ( nemira,tesnobe,obcutka, da bos "skocil iz koze") do izbruhov nasilja en sam, enostaven korak.
Verjamem pa, da bi psihiatri morali bolj ozavescati ljudi, manj posplosevati in vcasih priznati, da marsicesa stroka se ne ve.
Da "nekaj" deluje, vendar ne vemo tocno, zakaj in kako.
Obvestiti paciente bolj podrobno o nezeljenih ucinkih in "opustitvenem ucinku" ( tudi okoli tega so bile zolcne debate, potem so uporabili "opustitveni - "discontinuation" - namesto odtegnitveni - "withdrawal", ker bi slednji nakazoval na odvisnost, to pa - bog ne daj! Vendar je argumentov
za kemicno odvisnost od AD in Ap kar precej.)
Ne verjamem tudi, da bi bili psihiatri, vsi do zadnjega, v neki zaroti proti pacientom, in tudi ne, da vsi vlecejo mastne dobicke ( nekateri pa).
Mislim pa, da si - pri nas, pa tudi v angliji- zdrqavniki predstavljajo, da se bodo pacienti prestrasili in prenehali s terapijo,kar se ze tako dogaja.
Precejsen problem vidim tudi v tem, da se nevroleptiki - seroquel, kventiaks, zolrix, elgonyl- "tihotapijo" v splosno rabo in se cedalje bolj na
siroko predpisujejo pri nespecnosti, anksioznosti, avtizmu, kot dodatni medikamenti pri depresiji.
0
ustanem kasno, sem pol dneva zamudila. Ne gre samo za delo. Tudi če ne delam kaj posebnega, me moti če kasno ustanem. Jutra so tako lepa in polna življenja, tudi če dežuje ali sneži.Življenje se rodi zjutraj, ko sine dan. Najlepše na svetu je pričakati jutro.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
23.08.2015 ob 0:18
https://www.facebook.com/barbkaspruk https://www.facebook.com/barbkaspruk
mnogi psihiatri trdijo, da se anksiozne motnje ne pozdravijo brez zdravil, veliko ljudi naj bi jemalo
omenjena zdravila, ki pa naj bi bila tudi kar še za psihično izgorelost, nekateri psihiatri omenjajo, da
zdravemu človeku samo zdravilo čisto nič ne škodi, naj bi bil samo omotičen in pravtako naj neb škodil
našemu organizmu, razen povečana telesna teža, znojenje, ko samo zdravilo po parih tednih prime.
nasprotniki pa menijo, da psihiatri sploh ne poslušajo pacienta, že takoj po prvi uri pogovora mu dajo
diagnozo in seveda tablete, ne priporočajo fizične aktivnosti, kot jih je naprimer znani psihiater žal že
pokojni in sicer Rugelj. Ljudje jemljejo leta in leta ta zdravila, kar je nasprotno z zdravo logiko, so omotični,
ne napredujejo na umskem nivoju, ne odrastejo in so večinoma samotarski tip človeka, kar naj bi bilo ključno
pri ozdravitvi.
a ma kdo kerga svojca
no tule je še video o njej, ki sem ga poslušava
oseba Redna, prosim, če ne sodeluješ saj sm te prepoznala da se raj filaš s temi stvari kokr pa delaš na seb,
zato svoje mnenje, ki ga že vem zadrži.