A veš tisto o zarečenem kruhu. Jaz sem govorila, ker sem pričakovala, da bo otrok rojen prekmalu, da en mesec ne bomo imeli nobenih obiskov, razen sestre s familijo, pa njegovih bližnjih. Potem pa sem imela polno bajto že drugi dan, ko sva bila doma. Pa po eni strani dobro, ker nisem imela časa premišljevat, bi se mi zmešalo. Miška, malo sem ti ukradla temo. Aja, mene duhovi umrlih, pa vem, da sta dva umrla v tej hiši, niso nikoli preganjali, niti mi niso hodili mahat, še sanja se mi redkokdaj o pokojnih. Dnevna in kuhinja bosta zdaj tam. Mogoče bom pa kaj prismodila zaradi tega.

A veste tisto, ko rečejo, da se pridejo ljudje poslovit preden umrejo, al njihova duša? Ko je moja mami umrla, ne vem, kaj me je zbudilo, da sem tisto jutro sredi poletja ob novorojenčku vstala že ob pol šestih, šla sedet v kuhinjo za mizo, nisem mogla več zaspat. Potem ob desetih pa klic, da je zjutraj ob pol šestih umrla. Mogoče sem pa samo tako dobro spala tisto noč, je bila le prva po prihodu iz porodnišnice.

Moja mami je zmer dala malo prekajenega mesa, domačega, včasih pa kranjsko klobaso. Jaz sem delala s šinkom, ker mi je po veliki noči ostajal, pa da se je pametno ponucal. Kaj se bova zmenila pri ruskem carju, pa da ga v kanglci prineseš? 🙂