Pošlji vabilo za prijateljstvo
Pošlji zasebno sporočilo
Neke nedelje popoludne pride Friderik Tirolski napravljen kot romar v vas Landek.
Bilo je cerkveno žegnanje.
Pod lipo blizu cerkve je bila zbrana obilna množica.
Spredaj na lesenem odru so stali kmečki igralci, ki so peli pesni in pripovedovali slavne dogodke.
Friderik nekaj časa zvesto posluša.
Potem stopi na oder in pripoveduje zgodbo o dobrem vladarju, kojega je ljudstvo ljubilo, sovražniki njegovi pa zalezovali, ujeli in zaprli.
Zvesto je ljudstvo poslušalo romarja, ki je nekaj časa pripovedoval, nekaj časa pa opeval slavna dela vladarjeva.
Zdelo pa se je poslušalcem, da romar ni navaden pevec.
Potem pripoveduje, kako je oni dobri vladar ubežal iz ječe, kako je ljubil svoje podložnike in kako so mu bili oni udani.
Nobeno oko ni bilo suho.
Otroci in žene, starčki in možje so jokajoč klicali: »Tako se godi našemu dobremu Frideriku!«
»In tukaj je on!« pravi na to Friderik, odgrne svoj romarski plašč in pokaže se dragocena vojvodska obleka.
Udano ljudstvo je bilo do solz ginjeno, ko je videlo ljubljenega vladarja.
Bližje stoječi pa se približajo Frideriku, dvignejo ga na svoje rame in ga nosijo po vasi Landek.
Zbrano ljudstvo ga navdušeno pozdravlja.
Vsi mu obljubijo neomahljivo zvestobo.
Tako je bil Friderik prepričan, da so mu Tirolci iz srca udani.
Začel je nabirati vojakov in kmalu ukrotil neubogljive plemenitaše v deželi.
Pomiril se je tudi s cesarjem Sigismundom in odslej je skrbel samo za blaginjo ljube mu Tirolske in zvestih podložnikov.
Hvaležni Tirolci ga še sedaj ne morejo pozabiti.
V Inomostu je vojvodska palača, ki jo je dal sezidati Friderik.
Palača ima pozlačen bakren pristrešek, ki je znan pod imenom Zlata strešica.
Ljudstvo pripoveduje, da jo je dal narediti Friderik, da bi osramotil svoje sovražnike, ki so ga zaradi njegovih nesreč imenovali Friderika s praznim žepom.
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE
FRIDERIK IV. TIROLSKI
Friderik IV., brat Ernsta Železnega, je vladal na Tirolskem od leta 1406 do leta 1439.
Bojevati se je moral z Bavarci, Švicarji in Benečani.
Tudi nemškemu cesarju Sigismundu se je zameril, ki je zato v Kostnici ž njim ravnal, kakor da je bil njegov ujetnik.
Friderik pa uide iz zapora in se napoti preoblečen kot godec med zveste Tirolce.
Utrujen od dolgega pota, pride v temni mrzli noči do mesta Bludenc na Predarlskem.
Mestna vrata so že bila zaprta.
Hud mraz in lakota sta pa prisilila Friderika, da je močno udaril nekaterikrat na nje, da bi zbudil vratarja.
Zvesti čuvaj nezaupljivo pogleda skozi linico in nevoljen vpraša: »Kdo je? Pošteni meščani ne pohajajo tako pozno okolu.«
»Ubogi godec prosi prenočišča pri gostoljubnih meščanih,« odgovarja ponižno Friderik.
»Godca sedaj ne maramo, ker žalujemo za dobrim vladarjem Friderikom,« meni vratar, vendar odpre nekoliko vrata, da bi natančneje pogledal popotnika.
»Povejte mi svoje ime! Morda ste celo ogleduh sovražnikov našega dobrega vojvode. Potem se zastonj trudite, da bi prišli v Bludenc.«
Friderik na te besede ni odgovoril, a hvalil je Boga, da so mu podložniki tako iz srca udani.
Vratar ga je hotel še naprej izpraševati, a prav tedaj pride mimo nočni čuvaj, ki je bil zvunaj mesta, in jame bolj natanko ogledovati popotnika, kojega vratar noče spustiti v mesto.
Nočni čuvaj pa spozna Friderika.
Prestraši se in začne klicati: »Vratar odpri! Naš milostljivi vojvoda je tukaj. In ti mu nečeš odpreti vrat! Varuj se, da te še nocoj ukaže obesiti!«
Po teh besedah poklekne pred Friderika.
Toda vojvoda ga hitro vzdigne in smehljaje tolaži preplašenega vratarja, rekoč: »Ne bojte se! Friderik Tirolski nikogar ne da obesiti, ki tako zvesto spolnuje svoje dolžnosti.«
»Oprostite, nisem spoznal svojega milostljivega vladarja,« opravičuje se vratar, odpre vrata na stežaj in se globoko prikloni Frideriku.
Nočni čuvaj potem spremlja vojvodo do najimenitnejše gostilnice v mestu, kjer mu kolikor mogoče postrežejo.
Drugi dan ga pa navdušeno proslavlja vse mesto in mu napravi veliko gostarijo.
Friderik je povabil tudi zvestega vratarja in pri obedu pripovedoval dogodke prejšnjega dne.
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE
mobilniki so za telefonirat, ne pa za afne guncat na internetu
poslano v temi :: V imenu vseh čvekačev in čvekač ZAHTEVAM, da se stran bolje prilagodi za mobilne naprave!!!
Že kot otrok in tudi kasneje sem slišal nekaj medvojnih zgodb in kar nekaj zgodb po letu 1945.
Tudi ena ni bila v prid partizanom.
Vse so opisovale njihov teror nad prebivalstvom.
O okupatorju pa sem slišal le eno zgodbo, pa še v tej zgodbi so bili partizani pijani in bili sramota slovenskemu narodu.
poslano v temi :: Gerda Weismmann Klein
wiki:
Veliki koroški potres leta 1348 ali potres pri Beljaku je eden najpomembnejših potresov v potresni zgodovini Evrope. Kljub temu, da je bilo njegovo žarišče v bližini Beljaka v Avstriji (zanimivo je, da nekatere sodobne raziskave kažejo, da je bilo njegovo žarišče v Furlaniji v Italiji), je močno prizadel tudi slovenske kraje.
Nastal je 25. januarja 1348 med 14. in 15. uro po svetovnem času. Žarišče je bilo v globini približno 7 km, njegova magnituda je bila 6,5. Največji učinki, ki jih je potres dosegel na območju Beljaka in v severovzhodni Italiji, so ocenjeni na X. stopnjo po EMS. S tem potresom se ne more primerjati noben dogodek v vsej srednji Evropi. Potres je terjal 20.000, po nekaterih podatkih celo 40.000 žrtev. Največ ljudi je izgubilo življenje ob samem rušenju, veliko žrtev pa je bilo tudi zaradi številnih požarov in poplav in verjetno tudi nekaterih kužnih bolezni, ki so se pojavile po potresu. Mesto Beljak je bilo popolnoma porušeno, močno prizadeti sta bili celotna Koroška in Kranjska. Valvasor piše, da je bilo na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem ob potresu porušenih 26 mest in 40 gradov in cerkva. Tresenje so čutili prebivalci do Neaplja, Rima, Firenz, Strasbourga, Lübecka (Lužice), Krakova itd., to je na ozemlju z radijem okoli 750 km, kar je skoraj 1,8 milijona km².
Veliki pospeški tal v epicentralnem območju so z južnega pobočja gore Dobrač (2166 m) sprožili plaz v dolžini 5 km. Nekateri raziskovalci so izračunali, da je v dolino zgrmela 1 milijarda m³ materiala (1 km³).
Naknadni potresi, ki so sledili še cel mesec, so gmotno škodo še povečevali, šibkejši sunki pa so tresli okolico Beljaka še kakšni dve leti. Po nekaterih podatkih naj bi bilo v prvi noči po glavnem potresu še okoli 40 sunkov.
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE
ERNST ŽELEZNI
Za časa turških vojsk je vladal na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem Habsburžan Ernst Železni.
Mimogrede bodi omenjeno, da so mu bili Slovenci posebno pri srci.
Tako na primer je šel na Gospesvetsko polje pod Krnsko goro, kjer mu je po znanem prelepem običaju potrdil zbrani narod vladarsko oblast.
Leta 1418 je ustanovil tudi v Ljubljani javno šolo.
Ernst je imel dva sinova, Albrehta in Friderika.
Oba je prav skrbno odgojeval.
Friderik je bil pozneje rimsko nemški cesar in ustanovnik ljubljanske škofije.
Albreht je bil vesel, živahen deček.
Friderik pa je že v mladosti kazal, da bode kdaj resnoben mož.
Nekega dne ukaže vojvoda Ernst napolniti več vrečic s srebrnim drobižem.
Potem pokliče svoja sinova in ukaže pred njima stresti drobiž na tla.
Na to pa reče sinovoma naj si nabereta, kolikor kdo more.
Albreht silno urno zbira drobiž, tlači ga v žepe, potem pa hiti k svojim tovarišem in jim lahkomišljeno razdeli denar.
Friderik pa počasi nabira novce.
Dobi jih sicer manj kot njegov brat, toda to, kar si je nabral, zaveže v vrečico in skrbno shrani.
Prav veselilo je očeta Ernsta, da je Friderik tako skrben in varčen že v mladosti.
Grajal je pa lahkomišljenega Albrehta.
Kakoršna sta se sinova pokazala v mladosti, taka sta bila vse svoje življenje.
Friderik je kot rimsko nemški cesar vsako stvar dobro prevdaril, predno se je odločil za njo.
Skrbno in varčno je gospodaril, zato pa je tudi ustanovil mnogo koristnih naprav, ki še poznim rodovom pričajo in bodo pričale o njegovi modrosti.
Albreht pa je le prerad verjel svojim pravim in lažnjivim prijateljem, katerim je razdajal vse svoje premoženje, tako da so ga sovrstniki imenovali zapravljivca.
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE |
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE