Pošlji vabilo za prijateljstvo
Pošlji zasebno sporočilo
Za časa cesarja Maksimilijana bil je ogljar.
Daleč od drugih ljudi v temnem gozdu imel je svojo kočo.
Ko je kuhal nekega dne oglje, pride cesar Maksimilijan, kateri je lovil po gozdu, k njemu in ga pozdravi:
»Božja sreča s teboj!«
»Bog povrni! Dobro došli!«
»Hvala! Kaj pa delaš?«
»Oglje kuham.«
»Koliko si pa prislužuješ?«
»I no, kolikor oglja skuham, toliko denarja si prislužim.«
»Ali imaš kaj jedi?«
»Moja koča je daleč proč, zato si kuham cmokov.
Prosim, kdo ste pa?«
»Maksimilijan.«
Ogljar ni si mogel zapomniti dolgega imena, katerega še ni slišal nikoli.
»Kako?
Maksi…Maci, aha! Marcipan!«
Dobri cesar se nasmeje nekoliko, pa mu pusti veljati ime.
»Kaj pa delate v gozdu gospod Marcipan?«
»Šel sem se sprehajat.«
»Gotovo ste že lačni, kakor jaz.
Lahko jeste z menoj.
Le počakajte, koj bodo gotovi!«
Hitro vrže še nekoliko oglja na žerjavico, da so se kuhali cmoki hitreje.
Ko so bili gotovi, vzeme jih z lesenimi vilicami iz lonca, jih zabeli v leseni skledi in reče:
»Le jejte z menoj, gospod Marcipan.«
Cesar vzame lesene vilice in nabode kos cmoka, pokusi ga, pa ni mu dišal posebno.
Ogljar ga sili:
»Le jejte, le jejte!
Niso iz črne moke, ampak iz bele!«
Cesar se mu pa zahvaljuje, češ da ni lačen.
Med jedjo ga vpraša ogljar:
»Ste tudi očenjeni?«
»Se ve da!«
»Ali imate tudi otrok!«
»Imam jih.
Če prideš v mesto, obišči me.
Tam stoji moja koča.
Le po gospodu Marcipanu poprašaj, vsak ti bo povedal, kje stanujem.
Tedaj ti bom pokazal tudi ženo in otroke.«
Vesel mu obljubi ogljar, da ga obišče.
Cesar mu reče »z Bogom!« in odide.
Čez nekoliko časa bilo je oglje kuhano.
Ogljar ga naloži na voz, in ga pelje v mesto.
Ko ga proda, spomni se, da mora obiskati gospoda Marcipana.
Cesar zapovedal je že vsem stražam, naj pripeljejo moža, kateri bo prašal po gospodu Marcipanu, v cesarsko palačo.
Res vpraša ogljar nekega stražnika, kje stanuje gospod Marcipan.
Stražnik ga pelje v cesarsko palačo.
Strežaji povedo cesarju, da je prišel ogljar in ta ga pusti pripeljati koj k sebi.
Ko stopi ogljar v sobano in zagleda svojega gosta iz gozda, reče:
»No, gospod Marcipan, Vi imate lepo kočo in lepo sobo.
Tako lepo ni pri meni.
Zdi se mi, da jeste boljših cmokov, kakor sem Vam jih ponujal v gozdu, zato Vam niso dišali!
Kje pa so Vaši otroci?«
»V drugi sobi so.
Le malo počakaj, koj jih pripeljem!«
Cesar pripelje brhke sinove, in jih seznani z oglarjem.
»No, brhke sinove imate!
Nekaj sem jim prinesel in mislim da bodo veseli te igrače!«
S temi besedami potegne iz žepa velik kos rude in jo da cesarjevičem.
Nato vpraša:
»Kje je pa Vaša žena, gospod Marcipan?«
»Blizo, v drugi sobi, zavoljo tebe jo bom poklical koj!«
Na to gre k cesarici in ji reče, da je pri njem preprost mož, kateri bi jo rad videl, nikar naj ne bo huda, če bi ji rekel kaj nemilega, ampak naj ga posluša milostno.
Na to jo pripelje in reče:
»Glej to je moja žena!«
»Pri moji veri, gospod Marcipan, lepo ženo imate!
Prav v lepem redu je vse pri Vas.«
Cesarica odide in cesar vpraša ogljarja, če hoče kaj jesti.
»No, če imate ravno kaj kuhanega, bi že jedel.«
Cesar ukaže, da prineso mrzle pečenke, belega kruha in dobrega vina.
Ogljarju je dišalo vse prav dobro.
Ko se nasiti reče:
»To že verjamem, da Vam moji cmoki niso bili všeč.
Bolje jeste kakor jaz!«
Na to ga vpraša cesar:
»Kje pa si našel igračo, ki si jo prinesel mojim sinovom?«
»Takih igrač je dosti po gozdu.
Če oglje kuham, nateče se take reči obilo.
Navadno je mečem na stran, dva, tri vozove bi naložil ž njo«
»Veš kaj, s teboj pojdem, in bom zvozil kosove domu.«
»Le vzemite kolikor hočete.
Na kupu leži, kakor suha drva.«
Cesar gre ž njim in da zvoziti kosove domu, o kterih ogljar ni vedel, da so samo zlato.
Potem vzame ogljarja z ženo in otroci k sebi in jih preskrbi vse prav bogato.
Ali ogljarju tako življenje ni bilo po godu.
Dolg čas mu je bilo, zato pride kmalu k cesarju, kterega je bil že spoznal in reče:
»Milostljivi gospod!
Prav dobro mi je pri Vas, jem in pijem dobro, to je res, ali brez dela ne morem biti.
V gozdu pri delu mi je ljubše, kakor brez dela v Vaši palači!«
Cesar mu pa odgovori:
»Nečem, da bi lenaril, tudi meni bi bilo dolg čas brez dela.
Če hočeš, pa pojdi na vrt in delaj, veselilo me bo.«
Kmalu naučili so se ogljar, žena njegova in otroci vrtnarskega dela.
Ostali so na carskem dvoru do smrti in mnogokrat so pripovedovali o dogodku v gozdu.
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE
Če je rojen 13ga, dobi 13 klofut?
poslano v temi :: Kakšna kazen čaka pešca, ki na prehodu za pešce prime za rit peško?
Dobi zaporno kazen ali pa le par klofut?
Kaj mislite?
poslano v temi :: Kakšna kazen čaka pešca, ki na prehodu za pešce prime za rit peško?
Velikonočni ponedeljek leta 1490 je šel Maksimilijan z nekaterimi lovci in služabniki na lov.
Bival je namreč tedaj v Inomostu na Tirolskem.
Večkrat je bil že drzni vitez v smrtni nevarnosti.
Isti dan pa je prišel v tako nevarnost, da se je le čudežno rešil.
Svoje spremstvo pusti Maksimilijan v dolini in se napoti sam s samostrelom na rami in opiraje se na gorjačo na strmo goro.
Dolgo že hodi.
Kar ugleda majhno dolinico in notri četo divjih koz.
Pa tudi divja koza, ki je bila na straži, začuti ga takoj, stegne vrat, da znamenje drugim živalim in v silnem teku se spusti čreda črez pečine naravnost proti Maksimilijanu.
Še nekaj skokov naj bi bile naredile živali in dohitele bi bile drznega lovca in ga pahnile v silen prepad.
Maksimilijan spozna nevarnost, ozre se okolu sebe in z junaško srčnostjo preskoči prepad.
Pred divjimi kozami je varen, toda s kraja, kamor je stopil, ne more nikamor več.
Zašel je na takozvano Martinovo steno pred goro Solstein.
Nazaj črez prepad ne more skočiti, ker je oni kraj višji, kakor svet, kjer stoji.
Prvikrat v svojem življenji strepeta Maksimilijan.
Zatrobi na lovski rog, pa samo odmev iz prepada mu doni na ušesa.
Sedaj povzdigne roki in srčno prosi Božje pomoči.
Ko se ozre zopet v dolino, prikaže se mu čudovit prizor.
Ljudje sicer niso čuli njegovega lovskega rogu, a opazili so, da je na Martinovi steni lovec, da je ta nesrečni lovec Maksimilijan.
Kakor blisk se je raznesla novica po okolici in ljudstvo je hitelo pod hrib.
Sedaj začuje Maksimilijan tožen glas zvona sem od Zirlske cerkve.
Duhovnik v belem koretlju nese sveto monštranico.
Ljudstvo poklekne.
Duhovnik blagoslovi nesrečnega lovca.
Maksimilijan sklene roki in se izroči Bogu v varstvo.
Ljudstvo pa moli za njegovo rešitev.
Zmračilo se je.
Maksimilijan ni smel zatisniti očij, ker zdrčal bi bil v grozovit prepad.
Čujoč počaka druzega dne.
Pri sebi je imel košček kruha in nekaj sira.
Kmalu je to povžil in bati se je moral tudi lakote.
Drugi dan in drugo noč je bil še na Martinovi steni.
Duhovniki in pobožno ljudstvo na Tirolskem so klečali po cerkvah in molili za kneza.
Pred Martinovo steno pa je bila množica zvestih podložnikov, ki se niso hoteli ločiti od ljubljenega vladarja.
Tretje jutro se približa.
Maksimilijan truden pogleda na ljube mu planinske snežnike.
Zdi se mu, da jemlje za zmiraj slovo od njih.
Oslabljen se ozre še jedenkrat po dragi mu Tirolski in po zvestih njenih prebivalcih.
Zdi se mu tudi, da jih vidi zadnjikrat.
Silna utrujenost se ga poloti, že hoče zatisniti oči.
Tedaj pa začuje zraven sebe glas:
»Kaj pa delate tukaj, milostljivi gospod?«
»Smrti čakam«, odgovoril je na pol nezavestni Maksimilijan.
»Primite se me.
Z Božjo pomočjo vas bom rešil!« nagovarja ga dalje neznanec.
Maksimilijan odpre trudne oči in zagleda lovca poleg sebe.
Misel, da mu je še mogoče rešiti se, prešine vladarja, trdno se prime svojega rešitelja, ki ga varno pelje do mesta, kjer je bil prepad ožji in je strleča skala delala skoraj most med obema stenama.
Kmalu pripelje lovec onemoglega Maksimilijana med množico, ki mu roke poljubuje in na kolenih hvali Boga za njegovo rešitev.
Med tem pa zgine lovec rešitelj.
Ljudstvo je menilo, da je pravi angelj iz neba rešil vladarja, a Božja previdnost je poslala Maksimilijanu le vrlega lovca v pomoč.
Ta vrli lovec z imenom Hollauer je ves čas, ko je bil Maksimilijan v nevarnosti, iskal poti, kje bi prišel do njega.
Hvaležni vladar je svojega rešitelja bogato obdaroval ter povzdignil njega in njegovo družino v plemeniti stan.
Še dandanes vidiš lahko na Martinovi steni leseni križ, ki kaže prostor, na katerem je bil Maksimilijan v smrtni nevarnosti.
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE
MAKSIMILIJAN I.
Leta 1488 so prišli poslanci mesta Brügge na Nizozemskem do Maksimilijana in ga prosili, naj pride na Svečnico v mesto, ker ondi ta praznik jako slovesno praznujejo.
Kralj ni nič hudega slutil in je obljubil, da pride.
Z nekaterimi vitezi in s svojim veselim svetovalcem dvornim norcem, kakor so jih tedaj imeli vladarji, napoti se Maksimilijan proti mestu.
Njegov spremljevalec, veseli svetovalec, ga svari, naj preveč ne zaupa meščanom, toda kralj ga ne posluša.
Ko pridejo do mestnih vrat, sprejme jih mnogo odličnih meščanov.
Dvorni norec pa ne mara iti v mesto, poslovi se od vladarja in pravi:
»Do tod grem in ne dalje, ker nočem, da bi me z mojim gospodom vred obesili!«
Maksimilijan se ne zmeni za njegove besede in stopi v mesto.
Komaj pa naredi nekaj korakov, zapro se vrata.
Kralj in njegovi spremljevalci so bili vjetniki.
Strašen prizor nastane za Maksimilijana.
Po mestu jame biti plat zvona, uporniki razobešajo zastave in množice s silnim krikom prihite do gradu, kjer je našel kralj zavetje.
Maksimilijan se je spomnil besedi svojega veselega svetovalca, a bilo je prepozno.
»Kralj mora umreti! Njegovi svetovalci morajo umreti!« klicali so uporniki.
Maksimilijan se je bal, da se prične hud boj.
Da bi se ne prelivala kri njegovih podložnikov, ukaže odpreti vrata in gre k upornikom, ki ga peljejo v mestno ječo.
Teden dnij sedi zapuščen v temnici.
Tedaj nenadoma pripelje čuvaj moža resnega obraza in oblečenega po noši srednjeveških učenjakov.
Imel je velikanske naočnike, na glavi široko kapo in kot vratnik skrbno nabran krežlec, velik kot kolo.
Dolga halja mu je segala do tal.
Na nogah je imel črevlje z zaponami.
Žepi so bili polni steklenic in orodja, tudi britev je imel pri sebi.
V roki je nosil veliko palico z zlatim gumbom.
Meščanom je rekel, da so ga poslala druga mesta h kralju, je li zdrav ali ne.
Maksimilijan je precej spoznal svojega veselega svetovalca.
Ni še utegnil povprašati ga, kako je prišel in po kaj, že ga je nagovarjal:
»Vi morate bežati, milostljivi gospod!
Precej danes morate bežati.
Res vam prihaja pomoč.
Vaš oče je na poti z veliko vojsko.
Toda vi morate preje ubežati, ker vam meščani lahko kaj žalega store, ko bi jih vaš oče Friderik napadel.«
»Pa kako naj bežim?« vpraša kralj, britko se smehljaje.
»Prav tako!
Vi ogrnete mojo haljo, vzamete moje zdravniško orodje in šli boste brez nevarnosti mimo straž, kakor sem jaz semkaj prišel.«
»In kaj bo s teboj?« vpraša Maksimilijan.
»Jaz se oblečem v vašo obleko in sedem tukaj za mizo.
Ko pridejo uporniki in najdejo mene mesto vas, smejal se jim bom prav iz srca.«
»Ti si obrit. Mene bi pa veliki lasje in brada precej izdali.« mu odgovori kralj.
Te besede niso spravile svetovalca prav nič v zadrego.
V svojem žepu si poišče britev in posodo z milom in je takoj pripravljen kralja obriti, tako da bi ga nihče ne spoznal.
Toda kralj ni bil s tem zadovoljen.
Mirno pa resno mu odgovori:
»Prisegel sem svojim sovražnikom, da ne grem zoper njih voljo, brez njih vednosti iz mesta.
Friderik Lepi ni prelomil prisege in se je vrnil v ječo h kralju Ludoviku.
Tudi jaz sem Habsburžan in ne prelomim prisege, če tudi bi moral umreti.
Pomoček, ki mi ga svetuješ, je sicer dober, samo pravičen ni.
Pomisli tudi, kaj bi se zgodilo s teboj, ko bi mene sovražniki tukaj ne dobili.«
»Za me nikar ne skrbite, milostljivi gospod!
Vas potrebuje dobro ljudstvo tukaj na Nizozemskem.
Vi ste upanje Avstrijcev.
Če tu jaz trpim in umrjem, kaj potem?
Jeden norec manj na svetu.«
Svetovalec je pričakoval, da se bo Maksimilijan sedaj udal, a vrli Habsburžan zapove:
»Idi !
Jaz ostanem tukaj!«
Solze so polile zvestega služabnika.
»Vi me niste ubogali, ko sem vas svaril.
Tudi sedaj me ne poslušate, ko vas hočem rešiti.
Bog vas obvaruj, milostljivi gospod!«
S solznimi očmi zapusti svetovalec ječo in resno, kot je prišel, stopa mimo straž.
Kmalo na to je bil Maksimilijan rešen.
Uporniki so se zbali prihajajoče vojske in so sklenili mir ž njim ter ga spustili.
Glavni nezadovoljneži so prišli pred kralja in ga na kolenih prosili odpuščanja, koje je blagi vladar tudi pomilostil.
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE |
poslano v temi :: A viza je enako kot vizum?