dolg si rabla 🙂

poslano v temi :: Iz česa špricne curek?

Ma kaki srečen dan. 13ka me je že ruknla. V službo bom moral. Pa me je direktor lepo vprašal, če me kaj moti da bi delal. Jaz neumen pa rekel, da bom lahko delal.

poslano v temi :: Lelj, danes je

Itak.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Sovražniki ni isto kot sovražnice. Ti si pa sovražnica, a ne?

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

FERDINAND II. Splošno je znana velika pobožnost avstrijske cesarske rodovine, in zlasti posebno češčenje najsvetejšega zakramenta. Ferdinand II. se ni vdeleževal le slovesne procesije o praznika svetega Rešnjega Telesa ampak tudi osmine. Peš, gologlav, le s cvetličnim vencem na sencih in s svetilko v roci je stregel vsako leto svojemu Gospodu in Bogu v slovesnih sprevodih. Prigodilo se je nekoč, ko je nosil dalj časa bakljo, da mu je roka zatekla. Ko se je hotel drugi dan vse jedno procesije vdeležiti, akoravno je nosil roko obvezano, mu je rekel jeden izmed velikašev: »Vaše Veličanstvo se bode moralo danes zdržati procesije in ne bodo moglo nositi svetilnice.« Cesar mu pa odgovori: »Saj imam še drugo roko, s katero morem Gospodu streči.« Petdesetkrat med letom je prejel Ferdinand II. sveto Obhajilo. V predvečer svetega Obhajila se je vselej ostro postil, če prav ni bil cerkveno zapovedan post. Kadar pa je sprejel sveto Obhajilo, so ga videli v toliki pobožnosti, gorečnosti in dostikrat celo v solzah, da se je zdelo, da hoče njegova v ljubezni Božji vneta duša zapustiti telo in hiteti svojemu Odrešeniku naproti. Če je srečal spotoma, ko se je peljal domu ali z doma, duhovna, ki je nesel zadnjo Popotnico kakemu bolniku, je vselej posnemal lepi izgled Ferdinanda I., stopil naglo z voza, pokleknil na umazana tla, molil svojega Odrešenika z največjim spoštovanjem in spremljal duhovnika peš. Ko je tako nekdaj srečal v Gradcu duhovnika s svetim Rešnjim Telesom, ga ni le spremljal v predmestje, kamor je hitel ta k nekemu ubogemu možu, temveč je tudi veliki revščini bolnikovi prišel s posebno darežljivostjo na pomoč. Pri velikih uporih in nemirih po njegovih kraljevinah in deželah in pri velikih vojnah je imel vedno lepo navado, da je vpeljal splošno očitno pobožnost v češčenje najsvetejšega Zakramenta. Večkrat je prosil, naj se zdaj v tej zdaj zopet v oni cerkvi slovesno izpostavi presvetlo Rešnje Telo. In da bi dal drugim lep izgled, je molil sam po cele ure v največji ponižnosti na kolenih pred svetim Zakramentom. Vsako leto se je udeleževal 40 urne molitve, ki se je upravljala 3 dni pred pepelnično sredo v cerkvah družbe Jezusove in je častil Boga skritega v podobi kruha tem bolj goreče, kolikor bolj so se tisti čas mnogi drugi udajali grešnemu razveseljevanju.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

FERDINAND I. Dobro je znan dogodek iz življenja cesarja Ferdinanda I., kako je nekoč še kot prestolonaslednik dokazal veliko svojo pobožnost o priliki, ko je jezdil v spremstvu mimo cerkve svetega Štefana in je ravno neki duhoven stopil s presvetim Rešnjim Telesom iz svetišča. Kaj je storil cesar Ferdinand I. ? Ustavil se je, stopil s konja, se odkril, molil v prahu zemlje božjega Odrešenika in pokazal s tem pred vsem svetom svojo vero in ljubezen do presvetega Zakramenta, ter dokazal, da je iz rodu habsburške hiše, katera je vselej gojila iskreno čaščenje do svetega Rešnjega Telesa.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Zadnje dni svojega življenja je hotel preživeti Karol v samoti, oddaljen od posvetnega hrupa, kjer je toliko lažje pobožno molil in se pripravljal za smrt. Naselil se je v nekem španjskem samostanu. Brez dela in opravila tudi v visoki starosti nikdar ni bil. Ob ugodnem vremenu je obdeloval majhen vrtiček ali pa je časih jezdaril s svojim spremljevalcem po bližnjem gozdu. Ob slabem vremenu pa je s pomočjo izurjenega strojeslovca Turrianija izdeloval priprave, ki so bile koristne samostanu, ali pa tudi razne ure. V svojih sedmerih sobah je imel nad 100 ur. Večkrat si je prizadeval naravnati vsaj dve uri, da bi prav jednako šli in kazali. Toda ni se mu posrečilo. Zato je nekdaj bridko tožil: »Kako sem se motil ! Ves čas svojega vladanja sem se trudil, da bi se milijoni mojih podložnikov ravnali po mojih željah, in sedaj niti dveh ur ne morem tako uravnati!« Pred smrtjo bi bil rad videl svoj pogreb. V samostanski cerkvi je dal postaviti rakev, pogrnjeno s črnim suknom. Menihi so opravljali pogrebne molitve. Zelo ginjen se je udeleževal cesar tudi sam pomenljivih obredov. Blagi vladar je umrl leta 1558. Spoštovali so ga sovražniki in prijatelji.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Odgovor je pravilen. Mončika, sedi 5.

poslano v temi :: Kaj je sredi večera in na koncu noči?

Kaj mislite?

poslano v temi :: Kaj je sredi večera in na koncu noči?

Ko je Karol bival na Nizozemskem, peljal se je nekdaj od Antwerpna do Bruselja. Na poti so povozili ovco, ki se ni mogla ogniti. Pastir je šel k sodniku onega okraja in ga je prosil, naj mu preskrbi odškodnino. Sodnik je dogodek sporočil najvišji oblastniji, cesarskemu dvoru. Neki cesarski svetnik je takoj jako ojstro odgovoril sodniku in ga pokaral, kako si upa cesarja, ki mu je pol sveta podložnega, s tako malenkostjo nadlegovati. Sodnik se pa ni dal prestrašiti, ampak je odgovoril: »Modri cesar Karol V. me je izbral za sodnika, da razsojam po svoji vesti. Popolnoma se klanjam svojemu gospodu in cesarju, vendar odgovor svoje sodnijske službe bom dajal jedino le Bogu v nebesih.« Cesar je vse to zvedel. Ukazal je pastirju dati trikrat toliko denarja, kakor je bila ovca vredna. Značajnega in vestnega sodnika je pa poklical na svoj dvor in si ga je izbral za svojega svetovalca.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE