Zadnji ortenburški grof Friderik, brez otrok, je posinovil najmlajšega sina celjskega grofa Hermana, Ludvika, in mu je v oporoki zapustil ortenburška ozemlja.
Ta pa je kmalu nato umrl in ortenburška posestva so prešla v last njegovih bratov.
Leta 1421 se je celjski grof Friderik poročil z Ano, hčerjo frankopanskih grofov, kateri je oče Herman dal v dar trge in kraje Samobor, Krško, Kostanjevico, Novo mesto, Zidani most in Mehovo, to je kraje, katere so avstrijski knezi dali celjskim grofom kot poroštvo, dokler bi jim ne vrnili izposojenega denarja.
Friderik se je naselil v Krškem.
Tu pa se je zaljubil v mlado plemkinjo Veroniko Dreunitz (Desenice).
Umoril je ženo Ano in poročil Veroniko, ne da bi vprašal očeta in cesarja Sigismunda.
To je očeta in cesarja silno razburilo.
Cesar je Friderika pozval k sebi na Ogrsko in ga dal ujeti, nakar ga je poslal očetu v Celje.
Oče Herman ga je dal odvesti na Koroško in zapreti v stolpu gradu Ostrovice.
Pozneje je bil Friderik priveden v Celje in primoran vrniti očetu vse podarjene trge in graščine.
Medtem, ko je Friderik ležal razlaščen v ječi v Celju, je bila žena Veronika razlaščena in ujeta, in Herman jo odvede na grad Ostrovice.
Nato je bila tudi Veronika privedena v Celje in kot že obsojena na smrt je bila pozvana pred javno sodišče, češ da je z ženskimi zvijačami zapeljala Friderika in ga prisilila, da jo poroči.
Spreten odvetnik je vse obtožbe zavrnil, toda Veronika je bila kljub temu odvedena nazaj na grad Ostrovice, da bi tam umrla od lakote.
Na ukaz Hermana pa je bila vržena v vodo in utopljena.
Pokopana je bila v Braslovčah.
Ko je bil pozneje njen mož izpuščen na svobodo, je dal njene ostanke prenesti v Pleterje in jih tam shraniti.
poslano v temi :: Fatalno sorodstvo Kiny
inteleganca brez primere
poslano v temi :: Zaradi 50 oseb na intenzivni negi in 250 v bolnišnicah "stoji" cela Slovenija? Franc Jožef je bil kot cesar vedno dober oče vsem dobrim ljudem.
A vendar je prišel v smrtno nevarnost.
Nikdar se ni bal svojih podložnikov.
Kedar hodi na sprehod, ne spremlja ga krdelo vojakov kakor druge vladarje, med svojim narodom se čuti varnega, kajti ljubezen je najboljši varuh cesarjev.
Dne 18. februvarja 1853 sprehajal se je cesar sé svojim adjutantom po bastiji Dunajski.
Blizu koroških vrat se pripogne črez prsobran, da bi pogledal v mestni graben.
Tedaj skoči blazen mladenič proti njemu in mu zasadi od zadej nož v vrat.
Ali Božja roka čuvala je nad blagim cesarjem.
Ovratnikova spona oslabila je moč napadovalčevo, da je ranil cesarja le lahko.
Adjutant prijel je s pomočjo meščana Ettenrecha besnega hudodelnika.
Cesar si pa obriše z robcem kri z vrata ter gre krepko in po konci v palačo nadvojvode Albrehta, kjer ga obvežejo.
Strašna novica se raznese kot blisk po Dunaju.
Z burnimi živio klici pozdravljajo ljudje cesarja, ko vidijo, da ga je varoval Bog.
Ker so se gneli okolu njega, stopi pred palačo z voza in reče zbranim:
»Le pomirite se, nič ni tako hudega.
Godi se mi, kakor hrabrim mojim vojakom !«
V zahvalo za Božje varstvo sezidali so na Dunaji Obljubljeno cerkev, najlepšo, kolikor jih je videti tam.
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/d/d1/J.Reiner_-_Attentat_auf_Kaiser_Franz_Joseph.jpg
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE Ne vidim, da bi bila Sisi kaj manj lepa od Zofke.
Zita je tudi zelo všečna.
Erzsi se mi zdi pa sploh lepotička.
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE |
poslano v temi :: Čas je, da vam povem nekaj o Friloxu