Jožef Kalasanc Erberg je bil sodobnik Jerneja Kopitarja, Franceta Prešerna, prijatelj Žige Zoisa in Valentina Vodnika. Po svojem položaju na dunajskem dvoru je bil med najuglednejšimi osebnostmi slovenske dežele in po svojem zanimanju za kulturo, gospodarstvo in umetnost središče tedanje družbe. Osebno ni imel ne vodstvenih ne politično visokih načrtov. Imel pa je izredno zbirateljsko žilico, zato se je v dolsko graščino zbiralo bogastvo z vsega sveta, rudnine, knjige, grbi, umetnine… Ker je bil zaradi družinskih razmer nesrečen človek, se je umaknil iz Ljubljane v Dol, kjer je tičal v svoji knjižnici in arhivu. Pri tem se mu je porodila misel o tem, naj bi bogata knjižnica in arhiv ne bi bila sama sebi namen, temveč v prid vsem. V zimskih mesecih leta 1825 je zasnoval Poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske po virih v dolski knjižnici in arhivu za svojo rabo. To je bilo pionirsko delo zaradi bogatih virov in osebnih stikov z vsemi domačimi in svetovnimi strokovnjaki. Njegovo delo so pozneje črpali raziskovalci in ga prepisovali brez navedbe avtorja.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Ko so Francozi leta 1813 odšli in je baronu Jožefu Kalasancu Erbergu potekla vzgojiteljska služba na Dunaju, sta se leta 1815 z ženo vrnila v Dol. Leta 1819 je prišel na obisk v dolsko graščino prestolonaslednik Ferdinand in leta 1821, ob Ljubljanskem kongresu, tudi cesar Franc I. s cesarico. Na te obiske spominja obelisk v empirskem slogu, prvotno postavljen na Cesarskem travniku, kjer so imeli prigrizek, pozneje pa zaradi tamkajšnjih poplavnih in barjanskih tal prenesen na grajski vrt v od med graščino in Klečami proti vzhodu. V tej osi je bil proti zahodu ob tistem času zasajen znameniti kostanjev drevored Pod kostanji, ki je segal od graščine do sedanje šole na Vidmu, kjer je bil odcep od vaške ceste skozi Videm in Dol proti graščini. V isti osi iz graščine proti Litiji je tekel manjši sadni drevored do graščinske kapelice, kjer stojita še dve platani. Ena od njiju ima obseg 6,5 metra in premer 2,1 metra. Na cesarski obisk se je baron Erberg dobro pripravil. Napravil je podrobne načrte za obelisk z napisom in rdečkasto marmorno vazo na vrhu, ki še danes stoji v zapuščenem grajskem parku. Izdelovala sta ga italijanska kamnoseka skoraj leto dni. Napis je bil v latinščini. Na eni strani je pisalo: IN MEMORIAM ADVENTUS AVG. IMP. FRANCISCI ET AVG. CON. CAROLINAE IN HAC VALLE XVI. MAII MDCCCXXI V spomin na prihod cesarskega veličanstva Franca in presvetle soproge Karoline v to dolino 16. maja 1821. Na drugi strani je pisalo: COR GRATUM P. Postavilo hvaležno srce. Obelisk je predstavljal mogočno delo. Težaven je bil že prevoz posameznih kosov obeliska. Samo za srednji kos so potrebovali od kamnoloma do Dola 3 dni (2 uri peš hoje). Peljalo ga je 36 parov volov v treh izmenah. https://lh3.googleusercontent.com/proxy/bWAlh2zawsNH5hhBzw07PriaXy_62Zon-89eQdIta78fR7PkSEqYTmjuaYVqTFJfSPyBtbFXeqKVn0THEvafWHzWSShEbEeLuFV6DUFWiNGCe53xTzYRUzDKCgXDD-1FN8PfUOTYXJPG6VdEEIXaxbC8BaQ

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Francozi ne prihajamo k vam kot sovražniki, ampak kot prijatelji. Ne bomo odpravili vaše vere, ne vaših navad, ne bomo vam naložili novih davkov, vzamemo vas pod svoje varstvo, da vam zacelimo rane, ki so vam jih prizadejali prejšnji zavojevalci. Ni se vam treba bati za poštenje vaših žena, vojakom je s kaznijo prepovedano pleniti po hišah. Ne bo vam treba plačevati vojnega davka, ki ju sicer v primeru zasedbe povsod v navadi. Francija bo pobirala le tiste davščine, ki ste jih doslej plačevali cesarju. Kako resno je Francija prevzela upravo v svoje roke, se vidi tudi iz razglasa generalnega intendanta za Ilirske dežele iz leta 1813, ki je urejal užitninske, tranzitne in skladiščne pristojbine, posredno veljavne tudi za vodno pot, ki je držala skozi Kleče in Dol in se stekala v Ljubljano čez Zalog, Šempeter in Poljane: Mestni dalk se bo prejemal v Lublano za domače vino jesih žganje vogle kamen za sežgati ali zemla k temu pripravlena goved voli inu biki krave telice junce teleta koštrune vovce ne rejene prasce koze inu kozle jagneta kozličke inu prešičke rejene prešiče suho inu frišno meso čeva drob jezike klobase loj lojeve sveče meso hostneh zverin kuretno špeh salo žajfo vous vso suho klajo koker mrvo slamo detelo z venuzetkom domačega prdelka za domačo žvino kar kole je treba k zidanju, koker obdelan inu ne obdelan les za cimpranje kamen za flajšter marmor cegle za zid inu strešnike kredo gips apno Dalk od vsega skuzi mestu pelaniga blaga katiro tukej neostane, ampak dalej gre po cesarski postavi od 22 tega kozaperska 1810. Od vsiga blaga katir bo v mestu pelan skus šrango na svetiga Petra voštat skus Polansko… Da pozneje ni bilo tako, kakor pravi pozdravni lepak, temveč tako, kakor se da razbrati iz razglasa o mitninskih dajatvah ali delkih, ni treba poudarjati, saj med drugim o tem priča tudi beseda FRONKI, ki se je ohranila med ljudmi za neljubi francoski davek. Veliko mladine je bilo zajete v francosko vojsko ali pa so mladi fantje rajši pobegnili v Avstrijo v vojsko, v hoste, med skrivače ali med rokovnjače. Rokovnjači, plajšarji ali plaščarji po značilnem delu oblačila so kot stalna nadloga živeli v hostah s svojo organizacijo, ki ji je poveljeval rokovnjaški papež. Za svoje preživljanje so vdirali v vasi in pobirali pridelke. Še rajši so napadali prevoze tovorov po Savi ali pa prevoze tobaka in drugega blaga po suhem v skladišča v Dolskem, Klečah, Dolu, Beričevem. Po letu 1850 je močno avstrijsko orožništvo zatrlo rokovnjaško nadlogo. Kot odmev na te čase se je ohranila ena od pesmi, ki jo je leta 1910 Francu Kramarju v Klečah zapela Frančiška Aleš: Marija rajža v zelen gojzd. Zagledava je šišico. Prosiva je za jerperge. Jest te ne morem jerpergvat, ker mam moža razbojnika! Toj mož pršov bo pa domov, pa žalga storu nč ne bo. Von bo pohleven in krotak, da še nikoli ni bil tak!

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Sin Volbenka Danijela Erberga je bil baron Jožef Kalasanc Erberg (1771 – 1843). Ker je bil mladoleten, ko mu je umrl oče, je bil njegov varuh grof Pavel Auersperg. Študiral je na Dunaju državljansko in nemško državno pravo. Leta 1794 se je poročil z Jožefino Attems (1778 – 1847) iz plemiške rodovine iz Podgore pri Gorici in se najprej naselil v svoji ljubljanski hiši na Mestnem trgu 17, ki jo je arhitekt Matija Perski leta 1748 prezidal v baročnem slogu. Leta 1795 je dal Jožef Kalasanc Erberg dolsko imetje prepisati na svoje ime. Obsegalo je graščinska poslopja, 63 kavfertnih kmetij, 32 mitnih kmetij in 3 kajže. Leta 1798 je dal fasado prezidati v empirskem slogu, le stopnišče je ostalo nespremenjeno. Leta 1808 je njegova žena postala vzgojiteljica cesarskih otrok na Dunaju. Kmalu je odšel za njo tudi sam in postal vzgojitelj prestolonaslednika Ferdinanda (1793 – 1875). Medtem so Ljubljano zasedli Francozi in baron je bil po eni od variant določen za guvernerja Ilirskih provinc.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Tudi sinovi Janeza Danijela Erberga so veliko dosegli. Anton Erberg (1695 – 1746) modroslovni strokovnjak bogoslovni strokovnjak pravni strokovnjak profesor etike, naravnega prava in filozofije na dunajski in graški univerzi pisec strokovnih knjig Inocenc Volbenk Erberg (1694 – 1766) Najprej je poučeval na ljubljanskih šolah. Potem je odšel misijonarit v Paragvaj in je izdal tamkajšnji zemljevid. Franc Mihael Erberg (1679 – 1760) sodni asesor Janez Benjamin Erberg (1698 – 1759) pravni svetnik pisec strokovnih knjig Leta 1752 je dal dolsko graščino barokizirati. To delo je leta 1753 dokončal arhitekt Matija Perski (1681 – 1761). Glavno poslopje je dobilo novo pročelje, prostor pred njim pa je bil po francoskemu zgledu preurejen v park z majhnim Belvederjem v osi proti zahodu, kjer sta bili postavljeni dve paviljonski stavbi, poznejši hlevi in gospodarska poslopja. Tudi sinovi Janeza Adama Erberga so veliko dosegli. Volf Adam Erberg (1693 – 1754) novomeški okrožni glavar Maks Gotfrid Erberg (1719 – 1760) novomeški okrožni glavar Anton Gothard Erberg (1700 – 1755) kanonik v Ljubljani novomeški prošt Bernhard Ferdinand Erberg (1718 – 1773) dvorni knjižničar na Dunaju pisec učenih knjig Med sinovi Franca Mihaela Erberga sta največ dosegla Volbenk Danijel Erberg (1714 – 1783) deželni asesor v Dolu je preuredil stavbo in vrt. Ferdinand Benedikt Gabrijel Erberg (1722 – 1796) župnik v Moravčah kanonik v Ljubljani

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Janez Danijel Erberg je bil iz kočevske plemiške rodovine Erberjev ali Erbergov, nečak Alberta Janeza Erberja, kočevskega župnika, ki ga je 2. avgusta 1638 ustrelil Franc plemeniti Moscon iz verske vneme, iz luteransko protireformacijskih medsebojnih obračunavanj. Janez Danijel Erberg je bil pravnik in odvetnik in si je z nakupom dolske graščine pridobil baronski naslov. Bil je kot Fidus tudi član Akademije operozov v Ljubljani. Njegov oče, Lenart Erberg (1606 – 1691), je ostal v Kočevju z enim od sinov. Vsi drugi sinovi so se preselili v Dol in zasedli v avstrijskem cesarstvu pomembne službe. Tako je bi Franc Jakob Erberg (1630 – 1690) višji rudarski sodnik za vso kranjsko deželo. Janez Matevž Erberg (*1657) je bil luteranski nabožni pisatelj. Janez Adam Erberg (+1723 Dol) je bil glavni carinik.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Ko se je v staro kranjsko plemiško rodovino Gallenbergov priženil avstrijski plemič Pavel Rasp (1462 – 1524) in se poročil z Uršulo Gallenberg, se je družina kmalu naselila v Dolu. Tu so se zvrstili Seyfried Rasp (+1549), ki bil deželni oskrbnik, za njim Janez Rasp (+1617), ki je bil deželni svetnik, potem Janez Seyfried Rasp (+1622), ki bil deželni oskrbnik. Vsi so bolj ali manj posegali v verske boje ob luteranstvu in protireformaciji. Tako je bila ena od dolskih graščakinj sredi 17. stoletja popolnoma luteranska. Poznejši lastniki dolske graščine iz te rodovine so bili Wolf Dietrich Rasp (1636 – 1674), njegov brat Janez Volbenk (1652 – 1696) in Janez Boltežar Rasp (+1705), ki je graščino leta 1688 prodal Janezu Danijelu Erbergu (1647 – 1716).

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

V našem kraju je Erbergova graščina. Erbergi so veliko hodili poučevat otroke cesarjev. Najbolj je znan po tem baron Jožef Kalasanc Erberg, ki je skupaj z ženo Jožefo Katarino Attems odšel poučevati otroke cesarja Franca I. Učil jih je tudi slovenski jezik. Na mostu v Beričevem je dal napis v slovenskem jeziku, kar je bilo za tiste čase milo rečeno predrzno za Nemce. Žal so Erbergi leta 1847 po moški liniji izumrli. Nekatere jezike so cesarji znali v nulo. Slovenski jezik pa malo manj. Tako je cesar pohvalil pevce v polomljeni slovenščini.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Verjetno je govoril tudi ukrajinsko, ker je moral vsak cesar govoriti glavne jezike narodov monarhije. Tudi njegova žena se je morala pred poroko naučiti jezike. Tudi po koncu monarhije je Zita hotela, da se Otto nauči vse jezike narodov in verjetno tudi sedanji člani Habsburške hiše znajo te jezike. Ko so cesarju kjlub protestiranju Nemcev zapeli Oj, Triglav moj dom, je cesar pevce pohvalil v Slovenskem jeziku.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Ne vem. Samo sms sem dobil, da vsi ostanemo doma jutri.

poslano v temi :: 13ka je znova udarila