https://youtu.be/SJquCcBvkXE

poslano v temi :: MUSIC BOX

Kavfrtna kmetija je bilo zemljišče, s katerim je kmet prosto razpolagal in da je zanj veljala pravica do dedovanja. Mitna kmetija je bila kmetija, kjer so se pobirali prispevki od blaga. Zdaj bi temu rekli carina. Veliko graščakov je postalo protestantov. Šele ob protireformaciji so se bili prisiljeni spreobrniti nazaj v krščanstvo.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

https://youtu.be/GlJg2h2NrTM

poslano v temi :: Priseljenci obožujejo Donalda Trumpa

Ali pa ni dela.

poslano v temi :: 13ka je znova udarila

Govori se, da v soboto praznuješ.

poslano v temi :: Kdo sem jaz ali kako so genetske firme posodabile rezultate

Rodovina Erbergov je leta 1847 ostala brez moškega potomca. Graščina je prešla v last Attemsov po hčerki Antoniji Hijacinti Tony. Knjižnica, arhiv in muzejske zbirke so še naprej ostali v Dolu, vendar so bili deloma dostopni tudi javnosti. Vanje so hodili študirat znanstveniki in raziskovalci naše preteklosti. Polagoma so začele zbirke prehajati v naše roke. Še največ jih je leta 1880 prešlo v Deželni muzej v Ljubljani.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Njegovo osebno in družinsko življenje je bilo žalostno. Z viška imenitnosti in slave je njegov rod v dveh desetletjih propadel in ugasnil. Imel je 7 otrok. Nekateri so umrli kmalu po rojstvu. Marija Alojzija leta 1799, stara 14 dni. Marija Leopoldina (1800 – 1802) Nekateri so umrli v mladosti. Karel Boromej (1798 – 1834) Elizabeta (1814 – 1835) Nekateri so umrli v zreli dobi. Marija Katarina (1797 – 1853) Jožef Ferdinand ( 1795 – 1847) Vendar so bili kakor njihova mati, duševno bolni. Poročila se je samo Antonija Hijacinta (1807 – 1878) in sicer leta 1839 z Janezom Attemsom iz Podgore pri Gorici, v sorodstvo druge stopnje, in dobila za doto graščino Groblje pri Domžalah. Najstarejši sin Jožef Ferdinand – Pepi je bil nekaj časa že v diplomatski službi. Potem pa se mu je omračil um in je umrl 4 leta za očetom (1843) in 3 tedne za materjo (1847).

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Baron Jožef Kalasanc Erberg je zgledno skrbel tudi za vrt in park v Dolu. Imel je pridnega vrtnarja, ki je dobival po 12 forintov plače in se ga je Erberg spomnil tudi v oporoki. Park in vrt sta bila na predzadnji in zadnji savski terasi. Svoj čas je bil graščinski vrt tudi proti Savi še podaljšan na Cesarski travnik. Po sedanjem koritu Mlinščice sta se tedaj odtekala samo Poznetov in Graščinski studenec. V graščinskem parku in vrtu so imeli poleg vodnjakov in pozneje štern v hiši in ob hiši tudi vodovod in sicer iz zajetja v Zajelšah pri Klemencu in iz zbiralnika med Zajelšami in Zaborštom pri Smrekcah. Vodovod je tekel po lesenih ceveh pod zemljo kakšen poldrugi kilometer daleč, da je v parku in na vrtu napajal vodomete in bazene z ribami in se z zadnjim odcepkom pritekal tudi v spodnja gospodarska poslopja na pristavi, na Narofu pri Poznetu, kjer so v tleh na vrtu našli ostanke lesenega vodovoda. Iz baronove risbe graščine iz leta 1816 je razvidna tedanja razdelitev vrta, razmestitev vodometov in stavb. Še danes je ohranjen tedanji zid cvingar, ki je zapiral graščinsko področje proti vasi in na zahodu pod Pekom, kjer je s tem omogočal imenitnejši vhod od ljubljanske strani. Zraven Peka je stala graščinska štala in na drugi strani vhoda v graščino graščinska šupa, kjer je bil spodnji, južni del urejen za prezimovanje večjih rastlin in palm v kiblicah. Južno od oranžerije, poznejše Mežnaričeve hiše je stal paviljon. Ohranjena je le še temeljna škarpa zanj. Lopa je bila ob graščinskem studencu pod spodnjo savsko teraso ob sedanji Mlinščici. Bil je tudi velik bajer, kjer so se lahko vozili s čolni, gojili ribe in se pod bregom kopali in sončili. Vrt je bil razdeljen na 12 oddelkov. V vrtu je bilo mogoče prezimiti 7000 rastlin. V ta namen so bile postavljene posebne vrtnarije in oranžerije ali rastlinjaki in tople grede. Med njimi je temu namenu služila tudi poznejša Pekova hiša in vse druge stavbe, obrnjene z vzdolžno steno proti jugu. V Erbergovi zapuščini so se ohranili seznami: Seznam rastlin, dreves in grmov, gojenih leta 1817 na vrtu in v nasadih v Dolu. Prispevek k zgodovini dolskega vrta. Vrtni register za leti 1819 in 1824. Letopis vrta v Dolu za leto 1840. V letih 1794 in 1800 je bil dolski vrt na novo preurejen in pozneje spet, zlasti ob sprejemu članov cesarske družine. Milena Uršič je zapisala: Vrt je bil enkratna posebnost. Pod veščimi vrtnarjevimi rokami se je vsako leto spremenil v en sam bohoten cvet. Tu je rastlo eksotično drevje, cvetela v letu 1812 Agava americana, 8 metrov visoka s čez 3000 cveti. Tako cvetočo so jo z velikansko težavo poslali na pot v Eisenstadt na Ogrsko v vrt knezov Esterhazy. Pozornost so zbujali štirje veliki stari topoli. Daleč naokrog jim ni bilo para. Ko so enega od njih posekali, je štor dajal tako veliko razsežnost, da je bilo na njem prostora ne samo za mizo, marveč še za 8 sedečih oseb. Grmičevje in posebni oddelki, namenjeni gojitvi žlahtnih sadnih dreves, ter krasni drevoredi so dopolnjevali zunanji videz. Rože so bile razporejene po premišljenem načrtu, da je bil park vedno v cvetju. To cvetoče razkošje je poudarjalo 1600 cvetočih lončnic hkrati. 6000 lončnic je bilo treba na leto, da so se menjavale, kadar so nekatere že odcvetele. Sredi rož je kraljeval genij, sedeč na kitu, ki je iz njega priletela voda. To figuro je izklesal iz belega kararskega marmorja Francesco Robba. Iz istega marmorja se je v gozdičku bleščal zelo star kip Herkula z zmajem. Nekdaj je stal v Ljubljani na vodnjaku jezuitskega trga. Leta 1800 so ga pripeljali v Dol in ga 16 let pozneje postavili na omenjeni prostor med drevje. Na vrtu je bilo urejeno kopališče. V enem od ribnikov je plavalo 8 človeških ribic iz Postojnske jame. Leta 1980 so v parku pred graščino posekali jelko velikanko, staro nad 100 let. Ta je nadomestila nekdanjo lipo velikanko ali pa topole velikane. Tudi graščinski kostanji so že vsi popadali, čeprav so nekateri od njih zrasli še iz novega semena. Barona Jožefa Kalasanca Erberga je odlikovalo obsežno znanje, fin okus, plemenitost, ljubeznivost in strastna ljubezen do spomenikov kranjske preteklosti in sedanjosti. Dol je bil v Prešernovem času eno tihih duhovnih središč naše dežele. V Erbergov muzej so imeli vstop tudi drugi ljubitelji umetnosti in zgodovine. Zgodilo se je, da je prišlo na dan do 80 obiskovalcev. Erberg je skrbel za številne stavbe in posestvo, ki ga je rada preplavljala Sava in mu podirala mostove. Skrbel je tudi za brod čez Savo, saj so bile v Podgradu brusilnice mlinskih kamnov. Mlinov pa je imel več. Iz njegovih risb savskih rokavov je viden tedanji tek vode in baronova prizadevanja za postavitev škarp, s katerimi jo je hotel ukrotiti. Da je bil slovensko usmerjen, čeprav je pisal samo nemško, se je dalo razbrati tudi iz napisa na lesenem mostu čez Kamniško Bistrico v Beričevem, postavljenem leta 1802: Most vsim k´ pridu na pervo stavil Jos. Baron Erberg. Ljubljana je šele leta 1848 dobila slovenske napise za ulice, o čemer priča pismo dr. Janeza Bleiweisa in Mateja Cigaleta v imenu Slovenskega društva Ivanu Gutmanu, tedanjemu predstojniku mestne gosposke v Ljubljani: Častiti gospod! Da ste dali ljubljanskim ulicam, kakor jim po pravici slovenskega naroda gre, tudi slovenske imena pripisati, ste poplačali stari dolg, kteriga so noter do vas vsi poprejšnji mestni poglavarji dolžni ostali. Z veseljem tedej spozna slovensko društvo to lepo djanje, s kterim ste pokazali, de spoznate, da stara bela Ljubljana je slovenske Kranjske poglavitno mesto in de tedej, brez de bi treba bilo nemšine clo zatreti, vunder pravica pred Bogam in ljudstvu terja, da domači jezik, jezik kranjskiga ljudstva, ne sme v nobeni reči več zaničevani pankrt biti, ampak da se povzdigne na prvo stopnjo domorodnih pravic. Državni zbor dunajski nam bo kmalo pravico storil, ktero nam nekteri protivniki še zmirej kratiti hočejo, in tako očitno kažejo, da ne vedo kaj de veleva opravičevanje narodnosti, ktero so nam milostljivi cesar z ustavo dali. Sprejmite tedej zahvalo za svoje domorodno prizadevanje, ktero nikdar ni brez težave, pa toliko veči so tudi zasluge. To je bil prvi korak. Na uvedno slovenskega jezika na ljubljanskem magistratu je bilo treba čakati še 35 let, ko je Valentin Zarnik leta 1882 stavil predlog o enakopravnosti slovenskega jezika: Poleg varovanja popolne ravnopravnosti se principijelno slovenski jezik kakor uradni jezik ljubljanskega magistrata razglasi. Zarad izpeljave se nastavi odsek sedmih udov pod načelom gospoda župana. Baron je pozorno spremljal tudi rast in razvoj vasi in vaških družin. Nastopal je kot posrednik ob sporih med vasmi. Sam je dajal zaslužka uslužbencem in uslužbenkam v graščini. Nadarjenim otrokom je omogočil študij v Ljubljani. Rad je odstopil graščinsko zemljišče za napravo poti. Tako je v letih 1835 do 1842 nastala boljša povezava med Dolom in Klečami, medtem ko je bila cesta iz Dola skozi Ihan proti Domžalam in Dobu napravljena že med francosko zasedbo in je bil posebno trden most postavljen čez Mlinščico pri Flerinovem mlinu.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

MUZEJSKI STAVBI Muzejski stavbi sta zapirali ožji graščinski vrt. V osi med njima se je nadaljeval Mali drevored do kapele. Ena od stavb je bila namenjena muzeju umetnosti, druga knjižnici. Pred vsako stavbo so stali štirje stebri, vmes pa so bila hrastova vhodna vrata. Na obeh straneh v vdolbini sta stala 2 kamnita kipa, poldrugi meter visoka. Kipi so predstavljali stavbarstvo, slikarstvo, glasbo in pesništvo. Bili so delo tirolskega kiparja Martina Kirschnerja iz leta 1834. Stavbi je z vsemi okraski izdelal Benečan Francesco Coconi. Prvo je izdelal v letih 1827 do 1829, drugo do leta 1831. Nad vrati v muzej je bil z pozlačenimi črkami na črnem marmorju latinski napis ARTIFICIA SINGULA DEPERDUNTUR LECTA DURABUNT Razkropljene umetnine propadejo, zbrane se ohranijo. Nad vrati v knjižnico je napis IN RECTO LIBRORUM USU INVENIES DELICIAE INGENII V pravi uporabi knjig najdeš duhovne slasti. Ker sta napisa tudi kronogram, je v njiju skrita letnica 1829. Napisa je sestavil slovenski pesnik Jakob Zupan. Notranja vrata so bila lepo rezbarsko delo Mihaela Stapletona. Tla je Coconi obložil z brušenimi kamenčki iz Save po zgledu beneškega teraca. Štukaturo na stropu je izdelal Pietro Trevisano. Stene so bile razdeljene na 6 zelenih polj in 12 stebrov. To je bilo delo ljubljanskega slikarja Matevža Langusa. Semkaj je Erberg spravil svoje dragocenosti, poleg slik tujih slikarjev predvsem vse, kar je bilo v zvezi s Kranjsko. Od znamenitih Kranjcev tja do šolskih in božjepotnih podobic rezbarije kipe kranjske rudnine herbarije orodje orožje nagačene živali grbe pečate nagrobne in druge napise. V knjižnici so se vrstili izvirni primerki glagolskih rokopisov s posebnostmi starejše in novejše dobe, bodisi v rokopisu ali v tisku. V tedanjem času ni bilo bogatejše in bolje urejene zasebne zbirke, ki bi bila prekosila Erbergov arhiv in njegovo knjižnico. Baron Erberg je prvi sprožil misel na ustanovitev galerije domačih slikarjev in jo deloma tudi uresničil, tako da je njegova zbirka kranjska predhodnica Narodne galerije.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

NOTRANJOST GRAŠČINE V štirih sobah je bil vsak stol iz druge vrste lesa, ki si jo lahko razbral iz označbe na njem. Dragocena posebnost je bila še velika skupina iz biskvita, delo dunajske tovarne. Ta umetnina je stala 4000 forintov. Med slikami domačih umetnikov je bila slika Valentina Metzingerja Nasičenje 4000 oseb v puščavi. Velikanska slika je pokrivala vso steno. Zlat napis je povedal, da je bila podoba leta 1747 na novo postavljena in ko jo je slikar Janez Potočnik popravil, so jo z novim okvirom leta 1822 spet namestili. Ker je Erberg s tako vnemo zbiral lepote iz kranjske zgodovine, mu je postal grad pretesen. V gradu, kjer si je dal v salonu položiti parket in so mu pozimi po zakurjenih hodnikih cvetele rože, je imel redko pohištvo in dragocene umetniške zbirke. Ob njegovi smrti zato niso sob zaklenili in zapečatili, da bi dragocenosti ob pomanjkljivem zračenju ne trpele škode. Toda tudi Kunstzimmer je moral kmalu raztegniti svoje meje. Erberg je dal v parku postaviti v ta namen novo poslopje.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE