11 MAJ 1456 Je v Budimu kralj Ladislav pismeno spričeval, da mu je grof Ulrik Celski za potovanje v Budim posodil 52381 funtov dunajskih vinarjev, od kojih mu je že kralj povernil 26380 funtov. Grof Ulrik II. Celski je bil zdaj naj imenitnejši ino mogočnejši grof rimsko nemškega cesarstva. Imel je mnogo lastnih dežel, bogastva pa toliko, kakor ga nista imela ne kralj ino ne cesar. Bil je ban na Horvaškem, Slavonskem ino v Dalmacii, zet serbskega vladarja Jurja Brankoviča, stric českega, vogerskega ino horvaškega kralja ino austrianskega vojvoda Ladislava, mesto kojega je Austrio vladal. Bil je clo svak rajnega turškega sultana Amurata II. (vmerl 1451), ki je imel Maro, drugo hčer Brankoviča, za svojo ženo, ja clo še tudi v žlahti s carigradškimi cesarji, kajti je bila njegova žena Katarina hči Irene Kantakucene. Ali vsa tolika moč ino čast niste mogle njegovo nenasitlivo serce vpokojiti. Želel je še, kralja tudi na Vogerskem namestovati, kakor ga je na Austrianskem ino v horvaških deželah namestoval. Tamo mu je bil pa stari junaški Sibinjanin na poti. Njega se znebiti, ga je začel grof pred kraljem dolžiti, da on za kralja kaj ne mara, marveč le svojevoljno po Vogerskem vlada, ja da se je treba bati, da bi Sibinjanin njemu clo vogersko kraljestvo izmeknil. Mladi kralj vse verjame, kar mu Celski v ušesa šepeta, ino pozove Sibinjanina pred se na Dunaj. Stari Sibinjanin pa hmalo nastavlene zanke zapazi ino se brani na Dunaj potovati. Kralj ga potem na austriansko mejo h razgovoru pokliče. Sibinjanin pride s 4000 kojnikov do mesta Kitsee, se pa hmalo zopet verne, kad ga Celski sili, mejo prekoračiti ino se na austrianski zemli s njim pogovarjati. Ni bilo torej mogoče Celskemu hrabrega Sibinjanina prekaniti, ino vendar mu je osoda tudi še to podelila, po čem je toliko hrepenel.

poslano v temi :: CELSKA KRONIKA

23 JUN 1455 So se na Dunaju zoper cesarja zavezali kralj Ladislav, vojvoda Sigismund ino grof Ulrik Celski.

poslano v temi :: CELSKA KRONIKA

26 JAN 1455 Je v mestu Lienz na Tirolskem grof Ulrik Celski zastran ortenburške grofije zavezo storil s tirolskim grofom vojvodom Sigismundom ino s goriškimi grofi Joanezom, Ludovikom ino Leonardom. V tej zavezi so si imenovani grofi obljubili, da bodo med saboj po svojih deželah mir ohranovali. S bogastvom svojega rajnega očeta si je grof Ulrik zopet nekoliko prijateljev na kraljevem dvoru prikupil, ki so ga pred kraljem zagovarjali, grofa Eitzinga pa toliko černili, da je kralj Eitzinga iz Dunaja prognal, Celskega pa nazaj na svoj dvor pozval. Grof Celski je v nar veči krasoti s 1000 kojnikov pred Dunaj prišel, kjer ga je kralj pred mestom sprejel ino ga je s velko častjo skoz mesto na svoj dvor spremil. Tega leta je vmerla Elizabeta, hči grofa Ulrika Celskega ino njegove žene Katarine. Elizabeta je bila od svoje matere v gerški veri izrejena. Leta 1444 je že bila, ako ravno še malo dete, grofu Joanezu Goriškemu v zakon obljubljena, pozneje pa s Matiažem Sibinjaninom zaročena. S njoj je odmerl ves zarod grofa Ulrika Celskega.

poslano v temi :: CELSKA KRONIKA

13 JUL 1454 Kad je Ivan Sibinjanin mesca maja 1454 svojo armado v Bulgarsko peljal ino tamo Turke slavno zmagal, je celski grof Ulrik vojsko nabral, ki je horvatske dežele napadla. Ovi napad je Sibinjanina prisilil, da je Bulgarsko zapustivši Horvatom na pomoč hitel. Scer je on 13 JUL 1454 Celske zmagal, ali komej je bil on Donavo preveslal, so Celski že zopet na Horvatsko planili ino s naskokom vzeli Ostrovico ino še neki drugi grad. S tem je pa Celski ne le samo Sibinjaninu kljuboval, nego je vsemu keršanskemu svetu veliko škodo včinjal.

poslano v temi :: CELSKA KRONIKA

9 JUN 1454 Je v saneškem gradu vmerl Miroslav II., grof Celski više od 90 let star. Pokopali so ga v celsko minoritarsko cerkev. Bil je dvakrat oženjen, pervobart s grofinjoj Elizabetoj Modruškoj, drugobart pa s Veronikoj Deseničkoj. Imel je dva zakonska sina: Ulrika ino Miroslava, ki je pa že v mladih letah, kakor pravijo, v Zajckloštru vmerl, ino stranskega sina Joaneza. Grof Ulrik je najdel za svojim rajnim očetom velik zaklad v saneškem gradu. Pri prepeljvanju tega zaklada v Cele, se je nek siloviti vihar vzdignil, ki je poslopja odkrival ino drevesa podiral.

poslano v temi :: CELSKA KRONIKA

1453 Posledne dni januara je celski grof Ulrik kralja Ladislava v Požun h deželnemu sboru spremil. Silno se je grof tu Vogrom zameral, kajti jim je kralja prehitro nazaj na Dunaj odpeljal. Grof Ulrik Celski je zavezo storil s Jurjem Podjebradom, po koji je Podjebrad obljubil, kralju Ladislavu na pomoč priti, kadar bo treba, je pa dobil pravico, deržavne službe na Českem podelvati. Je grof Ulrik Celski grofa Henrika IV. Goriškega v Bruku na Tirolskem iz ječe rešil, v kojo ga je bila njegova žena Katarina zavolj njegove razvuzdanosti zaperla. Mladi kralj Ladislav se je kolj malo pečal s vladanjem svojih dežel. Mesto njega so vladali v Austrianskem grof Ulrik Celski, v Českem Jur Podiebrad, v Vogerskem pa Ivan Sibinjanin. Celskega grofa so se pa Austrianci v kratkem naveličali, kajti je on podložnike zatiral ino je deržavne službe za denarje prodajal. Grof Ulrik Eitzing, Celskega grofa poprejšni prijatel, je bil zdaj njegov nar silnejši nasprotnik. Ta se je bil s drugimi plemenitaši zavezal, grofa Celskega iz kraljevega dvora prognati. Deželni sbor v Korneuburgu mesca septembra 1453 h kojem sta iz Dunaja prišla kralj ino grof Celski, je bil grofu Eitzingu ino njegovim tovaršem ugodna priložnost, to svoje naprejvzetje izpeljati. V tem sboru so stališi po predlogu grofa Eitzinga tirjali, naj vsi ptujci iz sbora odstopijo, kajti se hočejo Austrianci sami s kraljem Ladislavom v važnih rečeh pogovarjati. Vsled tega je moral grof Celski sbor zapustiti. Po njegovem odstopu je grof Eitzing vse tožbe zoper Celskega grofa kralju prednašal, tako, da je kralj obljubil, grofu, svojemu stricu, slovo dati. Grof Ulrik Celski je pa hmalo zvohal, da ti skrivajni razgovori v deželnem sboru njega zadevajo ino da se tamo nič prida za njega zkovalo ni. Zato si je prizadeval, kralja iz Korneuburga na ravnost h kronanju v Česko odpeljati. Ali kralj je djal, da se še more poprej na Dunaj vratiti, ker še hoče pred svojim odhodom v Česko od Dunajčanov slovo vzeti. Tako sta se kralj ino celski grof še tisti dan nazaj na Dunaj podala. Pa tudi grof Eitzing je tisti večer skrivaj na Dunaj došel ino je po noči 1000 gradjanov v grad ino v auguštinarski samostan vložil. Rano drugi dan je hotel Lambergar, prijatelj celskega grofa, h kralju iti, ali brat grofa Ulrika Eitzinga mu je pot zastavil ino ga je zavernil. Hmalo za njim je prišel grof Celski, ter je tudi hotel pred kralja priti, ali duri so bile zaperte. To je grofa toliko razkačilo, da je v tej svoji nevolji s nogoj v vrate trešil. Na to so se mu vrate odperle. On stopi v izbo ino najde pri kralju grofa Ulrika Eitzinga, ki je besedo povzel ino grofu naznanil, da je zdaj konec njegovega vladanja, kajti mu kralj slovo da. Celski začne proti kralju zagovarjati se ino ga na vse svoje zasluge opominvati. Ali kralj mu je kratko odgovoril, da je to, kar je Eitzing govoril, njegova misel, zapoved ino volja. Na te besede se je začel grof Celski iz kraljevega dvora ino iz Dunaja spravljati. Dunajčani so zdaj, ko so zvedili, kaj se je na dvoru zgodilo, toliko togotili nad celskim grofom, da ga je moral brandenburski mejni grof skoz mesto spremiti ino ga pred Dunajčani braniti. S tremi kojnikami je grof Celski Dunaj zapustil ino se je podal narprej v Bertoldsdorf, potem v Krumavo na Moravsko ino slednič v Cele. Kad je grof Miroslav Celski zvedel, kaj se je njegovemu sinu na Dunaju pripetilo, se je toliko razserdil, da je grofu Ulriku Šaumberskemu, prijatelju grofa Eitzinga, lamberški ino rabensberški grad vzel ino poderl. Grof Ulrik je pa še zmirom misel imel, da ga bode kralj nazaj na svoj dvor pozval. Zato je šel na Česko, kad se je bil kralj taj h kronanju podal. Ker mu pa tu po volji ni šlo, je došel v Wiener Neustadt, se tamo s cesarjem poprijaznit. Ali tudi tu mu je spodletelo, zato se je potem Benečanom ponudil, ki so se ravno tedaj s vojvodom Sforca vojskovali. Pa tudi oni niso marali za njega.

poslano v temi :: CELSKA KRONIKA

5 MAR 1452 Je šele prav na svetlo prišlo, zakaj ni hotel grof Ulrik v Rim iti. Ovi dan se je namreč grof Ulrik v svojem ino svojega očeta imenu s austrianskimi stališi ino s Ivanom Sibinjaninom zavezal, svojega stričnika mladega kralja Ladislava iz rok njegovega varha cesarja Miroslava rešit. Zavezno pismo je grof Ulrik tako podpisal: »Tudi mi Miroslav ino Ulrik po božji milosti celska, ortenburška ino zagorske grofa, bana slavonskega kraljestva v svojem ino svojih podložnikov imenu.« Ta razpor zopet poravnati, si je sam papež Nikolavž V. prizadeval, ter je tem zaveznikom v dopisu od 4 APR 1452 prepovedal, se zoper svojega cesarja puntati; da, cesar je clo razglasil pismo, s kojim je papež te puntarje v pan dal. Ali vse to je bilo zastonj. Mesto se papežovim poveljem vkloniti, so austrianski stališi ino grofa Ulrik Celski in Ulrik Eitzing na bolje podučenega papeža ali pa na občni cerkveni sbor apelirali. Ko je cesar v Rimu slišal, kako po Austrii vreje, se je hitro zopet domu vernil. V Belaku je pa že zvedel, da grofa Ulrik Celski ino Ulrik Eitzing že denarje ino vojšake zoper njega sberata. Zato se je s mladim kraljem Ladislavom naglo v Wiener Neustadt podal ino je začel vojsko zoper puntarje naberati. Ali vse to cesarjevo prizadevanje je že bilo prepozno. 27 AVG 1452 sta grofa Ulrik Celski ino Eitzing s 12000 vojšakov pred Neustadt rinila ino drugi dan mesto s takoj siloj naskočila, da bi gotovo bila mesto vzela ino cesarja vjela, ako bi ne bil štajarski vitez Andrej Baumkircher puntarje sam tako dolgo odbijal, da so cesarski vtegnili mestne vrate zapreti. Cesar oblegan si zdaj ni vedel više pomagati, zato se je 1 SEP 1452 s svojimi nasprotnikami pogodil ino je 4 SEP 1452 mladega kralja Ladislava njegovemu stricu grofu Ulriku Celskemu izročil. Po storjenih pogodbah bi bil menil kralj Ladislav s svojim varhom celskim grofom tako dolgo v gradu Bertholdsdorf stanovati, Dunaja se zogibati ino vladarstva se zderžati, da bi mu bil cesar v deželnem sboru vladarstvo njegovih dežel izročil. Ali vse te pogodbe se grof Celski ni veliko več zmenil, kad je mladega kralja v svojem varstvu imel, temveč se je v kratkem s njim na Dunaj preselil. Zavolj te nevere celskega grofa se je cesar na Dunaju v deželnem sboru 11 NOV 1452 po svojih poročnikih potožval, ali grof Ulrik Celski mu je oholo odgovoril, da se ne spodobi premaganemu, da bi zmagovavcem zapovedoval. V tem deželnem sboru so cesarski poročniki mladega Ladislava razglasili českega kralja, moravskega mejnega grofa ino austrianskega vojvoda.

poslano v temi :: CELSKA KRONIKA

1451 Septembra je bil zopet razpor med celskim grofom Ulrikom ino cesarjem. Aenea Silvii nam dva uzroka tega razpora naznanuje. Pervi uzrok je bil ta: Grofa Ulrika je merzelo, da je cesar svoje ostale svetovavce više obrajtal od njega. Drugi uzrok je bil pa sledeči: Grof Ulrik se je bil na Dunaju v neko ženo zaljubil ino je njenega moža v Bertholdsdorf v službo poslal. Kad so se pa možu oči odperle ino je hotel na Dunaj se verniti, so ga 4 grofovski služabniki osmertili. Ravno ta žena pa je neki grofa naj huje dražila nad cesarja, tako da je grof Austriance, ki so mladega kralja Ladislava od cesarja tirjali, na cesarja šuntal ino jim je svojo pomoč obljubil. Cesar si je prizadeval, grofa po poslancih zopet sebi nagniti, ino ko to nič pomagalo ni, je skusil vojvoda Albreht v Pasavi grofa s cesarjem spraviti. Vsled tega je saj prišel grof Miroslav Celski v Lipnico h cesarju na razgovor ino je cesarja tamo zagotovil, da ne bota ne on, ne njegov sin njemu kaj zopernega včinjala. Mesca decembra se je cesar v Rim odpravljal. Pred svojim odhodom je še celskemu grofu Ulriku naznanil, da kar misliti ne more, da bi se bil grof s austrianskimi novotarji poprijaznil, mu je obetal nove časti ino obljubil mu, vse strožke poverniti, ako ga spremi v Rim. Na to pošle v Božiču grof Ulrik svojega tajnika Leonarga ino viteza Jurja Ungnada h cesarju v Šent Vid na Koroško, ki sta cesarju naznanila, da grof Ulrik kar njima zaveze s austrianskimi novotarji, da pa vendar v Rim ne ide, kajti more Sibinjanina ino Ivana Giskra pomiriti. Tudi sta poslanca grofa pred cesarjem zagovarjala zoper Sigmunda Ebersdorfa, ki je grofa dolžil, da je v boju s Skaličkim 300 kojnikov manj imel, kakor je obljubil, ino da je vendar tudi za te plačo jemal; da je vojšakom ponarejene denarje dajal; da se je navlaš tako kesno s nasprotnikom pogajal, da so se stališi naveličali, mesto oblegovati ino so domu odišli, ter se je sam hotel mesta pooblastiti; više, da je baronom bojno osnovo prepozno na znanje dal, tudi da je grad ino mesto Laa cesarju izmakniti hotel. Slednič sta poslanca cesarju naznanila, da grof noče dalej cesarju služiti, kajti mu je cesar zamolčal, kako so ga njegovi svetovavci pri Čehih ino Vogrih černili. Cesar je na to odgovoril, da mu je vse to neznano bilo, ino da hoče po svoji vernitvi iz Rima vse tožbe, koje bo grof pred njega položil, pravično razsoditi, njegovo odpoved pa noče prejeti. Ali grof Ulrik se ni dal s tem potolažiti, temveč je zopet poslance poslal za cesarjem v Florencio, po kojih se je cesarju potozval, da so Celski po njegovem ukazu h svoji lastni škodi nehali Lindar oblegati, da jim cesar ni prišel na pomoč, kad so Vogri po Celskem razbijali, ino da se še za Celske zmenil ni, kad je s Vogrom mir delal. Naznanil mu je tudi po poslancih, da on noče dalej cesarju oskerbovati grad Bertholdsdorf. Na to se je cesar zagovarjal ino je grofa opominval, naj bi njemu podložen ino vern ostal.

poslano v temi :: CELSKA KRONIKA

7 AVG 1451 Po nesrečni bitvi na kosovem polju 18 NOV 1448 je bil Ivan Sibinjanin na svojem begu od serbskega vladarja Jurja Brankoviča vjet. Po prizadevanju vogerskih stališev je bil Sibinjanin scer zopet oprosten, ali moral je mesto sebe svojega sina Ladislava Brankoviču zastaviti. Šele 7 AVG 1451 se je ova reč s posredboj nekih velikašev med Brankovičem ino Sibinjaninom popolnoma poravnala. Med pogodbami, ki so se tadaj med njimi sklenile, je bila tudi ta, da bo Sibinjaninov mlajši sin Matiaž, poznejši vogerski kralj, s Elizabetoj, hčerjoj celskega grofa Ulrika II. ino vnukinjoj Jurja Brankoviča 1454 poročen ino da bo Elizabeta tudi potem s svojimi dvornikami vred božjo službo po gerškem obredu opravljati smela.

poslano v temi :: CELSKA KRONIKA

11 JUL 1451 Je v Melniku na kužni bolezni vmerla Barbara, vdova cesarja Sigismunda, hči celskega grofa Hermana II. Njeno truplo so v Prag prepeljali husitski duhovniki ino so ga tamo s velkoj častoj pokopali.

poslano v temi :: CELSKA KRONIKA