Število ptujcev, ki živijo v Mehiki, zneslo je leta 1860 25.000 ljudi raznih narodov. Zdaj jih je morda še več. Zunaj blizo 200.000 divjakov, ki se klatijo v severu večidel po gojzidih, so vsi prebivavci rimsko katoliške vere. Vladajo jih en nadškof in dva škofa, ki so se vedno vtikali v državne zadeve in si pridobili dokaj bogastva. Skoro vsi punti vzdignili so se zoper duhovščino, kteri so hotli vzeti prebivavci in posamezni poglavarji posvetno oblast, pa večidel jim je spodletelo. Taka je bila dežela in prebivavci, ko se je Juarec, sodnik Maksimilijanov, Indjan po rodu, vrinil na čelo republike. Že v mladosti se je bila poprijela bistra glava učenosti in čeravno nizkega rodu postal je že v 22. Letu svoje starosti doktor pravice. Potem bil je pravnik in si pridobil s pravičnim ravnanjem ljubezen in zaupanje cele dežele. Ko je postal predsednik zbora, nadjati se je bilo, da je napočila nesrečni deželi zarja veselih dni. Ni se tiščal niti duhovščine, niti vojakov, marveč slušal je vsakega brez razločka in mu pomagal, ako mu je bilo mogoče. Po lastni skušnji poznal je do malega vse bolečine in rane ljudstva, vse potrebe dežele. Sklene vse prestrojiti. Nar prej zmanjša državni dolg, potem obrne se proti francoskemu vojskovodju Miramonu, ki se je vsilil v Mehiko, in ga premaga. Njegova stranka zdaj veselja ne ve, kaj početi. Komaj je Juarec stopil v glavno mesto, zapodijo njegovi prijatli španskega in papeževega poslanca. Tudi druge poslance razžalijo in zapirajo, silijo proste Evropejce v vojaško suknjo. Enake krivice jele so se goditi vsaki dan. To početje razkači evropejske vlade. Španjoli pošljejo nar prej nekaj bark in 6000 mož iz Kube v Verakruc, potem prijadra še nekaj angleških in francoskih ladji z vojaki. Dosegli so le toliko, da se je sklenil pogoj, da se Evropejcem ne smejo kratiti pravice, evropejske vlade pa ne vtikati v mehikanske zadeve. Tedaj bile so razvite homatije, a Napoleonu pogoj ni po volji. Španjska in angleška vlada pokličeti svoje vojake nazaj, francoski oddelek pa ostane v deželi, ter se pomika vedno naprej v notranje kraje. A ta peščica ni se zamogla dolgo braniti, tedaj ji pride na pomoč 25 000 mož iz Evrope pod vodstvom generala Bazaine. Ta za Mehiko zadosti velika armada hitro zapodi Juareca in si pridobi veči del dežele. Da bi si pa tudi prebivavce prikupil, razglasi Bazaine, da se ne bojuje z ljudstvom, temveč le z Juarecovo stranko. Prepusti ljudstvu volitev nove vlade. Zbor 35 plemenitažev sklene, da se v Mehiki vstanovi cesarstvo, ter krona ponudi avstrijanskemu nadvojvodu Maksu. Ako bi se pa ta branil, naj poišče Napoleon druzega primernega vladarja.

The Madness of Crowds (Norost mnozic) avtorja Douglasa Murraya. Avtor je bel in homoseksualec. Knjiga je razdeljena na 4 poglavja, vsako s svojo tematiko: Homoseksualci, zenske, transi in rasa. Avtorja skrbi smer, v katero se danes premika svet. Trenutno sem na pol knjige. Za homoseksualce pravi, da sami sebi delajo skodo z ekshibicionizmom, zivljenjskim stilom in trdi da ne zelijo enakovrednosti, ampak enakovrednost s privilegiji. Pravi, da so se nekoc primerjali z Martinom Lutrom Kingom in njegovim pohodom, vendar da podobnosti ni nobene. In da ce bi King zahteval pravice za crnce na enak primitiven nacin, ga ne bi nihce jemal resno. Se nekaj let nazaj je bila njihova zveza proti porokam in proti starsevstvu za geje, vendar so iz politicnih razlogov te stvari postavili kot dva od svojih ciljev. Pravi tudi, da je znotraj LGBT skupnosti veliko nesoglasij in medsebojnega preziranja ali celo sovrastva, saj se ima vsaka crka za vecvredno od drugih crk. Avtor loci geje (kamor pristeva sebe) od Q (queer) in meni, da Q s svojim odnosom, vedenjem, ekhibicionizmom in sovrastvom do heteroseksualcev spodkopavajo prizadevanja gejev. V poglavju o transih pise o pospesenem trendu spreminjanja spola in o tem, kako vedno mlajse otroke spreminjajo v nekaj, kar niso. Posveti se najbolj znani zdravnici s tega podrocja, ki ima najvecjo kliniko v ZDA in otrokom daje zaviralce pubertete ze pri 8 letih, na mastektomije pa posilja ze 13-letnice (podatki iz leta 2017). Zdravnica in njen moz sta zastopnika enega najvecjih proizvajalcev testosterona, ki ga dajeta otrokom in za casa Obamove vlade sta dobila vec kot 5 milijonov za studijo o vplivu hormonov na mladoletnike, pod pogojem,da imata kontrolno skupino, cesar pa nimata in tudi jasno povesta, da je ne nameravata imeti. Prav v zvezi s to studijo so znizali starost otrok, ko zacnejo prejemati zaviralce pubertete in hormone. Ocita ji tudi, da otrokom zacne injicirati zaviralce pubertete brez predhodnega posvetovanja s psihologom ali psihiatrom, saj kot ona pravi, tudi diabetikov ne poslje k psihiatru preden jim predpise insulin. Avtor pove, da so v VB sole, kjer morajo v duhu enakopravnosti in sprejetosti ucitelji otrokom razloziti, da imajo lahko menstruacijo tako dekleta kot fantje. Po njegovem ima na zeljo po spremembi spola velik vpliv nesprejetost v domaci druzini in otroci iscejo izhod iz nevidnosti ali celo sovrastva starsev do njih v spremembi spola. To trditev ilustrira z zivljenjskimi zgodbami nekaterih transov. Najtezja se mi je zdela zgodaba Nizozemke Nancy, ki se je rodila v druzino samih fantov in je bila vsa leta odrascanja zapostavljana. Mislila je, da bo s spremembo spola sprejeta, a ni bila, zato je zaprosila za evtanazijo, ki jo je drzava odobrila in izvedla. Ze to se mi zdi grozljivo, ta brezscnost drzave do svojih drzavljanov. Enako grozljiva je izjava njene/ njegove matere po Nancyini/ Nathanovi smrti: "Ko sem prvic zagledala Nancy, so se moje sanje razblinile. Bila je grda. Imela sem fantomski porod. Njena smrt me ne moti. Nimam obcutka zalosti, dvomov ali obzalovanja. Nikoli nisva bili povezani." P Zadnjih dveh poglavij se nisem prebrala. Bom porocala.