@Maribor 123 Garantiram, da si nekaj pomešal. Moji Štajerci so pa že fajn ljudje. Pretežno vsaj. Tiste posebneže so nam sigurno podtaknili 😉

poslano v temi :: Po Mariboru je vse polno pijancev

@Rojeni pod srecno zvezdo Hvala za tvoje zaupanje in ta zapis. V mnogih podrobnostih me tvoja zgodba spomni na zgodbo sošolke. Odraščala je z dvema motenima staršema. Mama z bipolarno shizofreno motnjo, oče umsko zaostali grobijan in pijanec… ta dva sta vse tri hčerke včasih priklenila z verigo v štalo poleg krav, včasih jim nista dala jesti po par dni, da “jih navadita hudega”, z njimi je živel očetov brat, ki je vsa tri dekleta posiljeval, ena je rodila…. Vsi so se zgražali nad njimi, nihče pa kaj naredil. Moja mama je enkrat znorela in poslala k njim socialno službo, nato je sledil odvzem ozrok v rejništvo, moja sošolka je nekajkrat pribežala k nam in smo jo skrivali pred stricom… Tudi ona je trdila, da jo imata starša rada in da grdo ravnata z njo zato, ker ji hočeta dobro… meni je bilo grozljivo. Enako, kot moja mama, bi šla tja in bi tastara dva premlatila. Mnogo kasneje sem se naučila razumeti, da sta psihična bolnika in batine ne bi pomagale. Kljub temu pa še danes trdim, da ta dva ne bi smela imeti otrok. Ena sestra je kasneje naredila samomor, druga je izginila neznano kam, moja sošolka pa je nekako zmogla živilsko šolo in se zaposlila, poročila, pač pa po vzorcu nesamozavesti našla moža, ki jo je mlatil do smrti. Grozljivka. Tebi ni bilo ponujeno nič, kolikor berem. Te tudi razumem, da ti je razumevanje ali prijaznost drugih ljudi nekaj tujega in najprej pomisliš na hinavščino. Vseeno pa iz tvojega pisanja vidim svetle točke, ki se jih lahko oprimeš in verjamem, da ti lahko uspe narediti iz tega zgodbo o uspehu. Nekaterih travm ne boš mogel nikoli izbrisati, mnoge pa bi lahko kompenziral, če se tako odločiš. Nekje med vrsticami vidim, da poznaš izvor travm in to je prvi korak k izhodu iz temačnega razmišljanja. Se strinjam, da je to zelo zelo težko, a upanje vedno obstaja za tiste, ki hočejo. Psihiatri pravijo, da kompenzacija ni prava pot, sama pa sem mnenja, da je še vedno boljša od popolne predaje, stagnacije in obupavanja. Nek meni ljub človek je rekel, da je življenje puzzle in lepi detajli polepšajo celo sliko. Želim ti veliko teh lepih detajlov.

poslano v temi :: Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj?

@Butale Za tako “povračilo” boš pa rabil čarovnijo. Bo treba od mrtvih zbuditi tiste, ki so sistem vzpostavili in tiste, ki so v njem živeli, obuditi boš moral nazaj SFRJ, pa še kup drugih matematičnih enačb boš moral rešiti. Ali pa še naprej zahtevaš nekaj, kar ni mogoče in se jeziš. Mogoče ti pa to bolj koristi, kakor da sam kaj narediš, da bi si izpolnil svoje želje.

poslano v temi :: Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj?

@Ni res Tudi to drži. Nekatere firme niso imele stanovanj za svoje delavce. So se pa mnoga taka vključevala ravno v tisti slavni stanovanjski sklad in pomagala delavcem poiskati nastanitev v družbenih stanovanjih. Kolikor jih je pač bilo na razpolago. Ja, nekateri so izviseli. Ampak kot praviš, mnogi so se vseeno znašli. Nekateri se pa ne bi niti, če bi jim bila dana možnost. Tako pač je od nekdaj. Ampak če prav razumem, je zgoraj nekdo jezen predvsem na tiste, ki so možnost izkoristili. Jaz sem bila recimo razočarana nad nekaterimi, ki so lastnino zatajili, s tem pa odžrli možnost tistim, ki niso imeli ničesar. Tega pa ni bil kriv sistem, ampak človeški značaji. Ki so prav tako različni tedaj in sedaj. Preživeli so pa vsi. Pa če hočejo še v prihodnje, bo treba gledati naprej, ne pa pogrevati nečesa, kar se več ne da spremeniti.

poslano v temi :: Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj?

@laž To drži. Socializem je predvideval, da ne rabiš stanovanja, če imaš svoje bivališče (ali si ga urejaš). Neke sorte “družbena pravičnost”, ki pa ni bila idealna za vse. Je pa služila večini. Kot vsi sistemi. Povsod nekdo pridobi in nekdo izvisi. Vseeno pa je tudi to bila izbira posameznika. Ali morda ne? @res je laž Ja, takih je bilo veliko, niso tvoji edini. In vsak kredit je vedno breme, ki pomeni zategovati pas nekje drugje. Pač stojiš za svojo odločitvijo, v zavedanju, sa se nečemu drugemu odrekaš. Kdo se pa ne? Nihče nima vsega.

poslano v temi :: Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj?

@aha “Dobil” ga ni nihče. So ga kar lepo kupili. Možnost je pa bila dana vsem. Krediti so bili tako ugodni, da je bil pogosto obrok kredita nižji od zneska najemnine. Odločil se je pa vsak sam po svoji presoji in volji. Naš znanec je imel recimo fantastično možnost, z ženo oba zaposlena in brez otrok, a nista hotela odkupiti stanovanja, ker sta bila “proti buržujskim” in ker sta bila prepričana, da jima od firme dodeljeno stanovanje itak pripada. Kasneje jima je bilo žal, ampak nikoli nista priznala, da sta si sama kriva. Sta pa v zameno sovražila tiste, ki so se pravočasno znašli. Trma ali napačna prepričanja so lahko škodljiv šport….

poslano v temi :: Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj?

@jazbinšek Tako. Skupaj s soudeležbo, raznimi samoprispevki, neplačanimi delovnimi dnevi in neposrednim delom.

poslano v temi :: Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj?

@Rojeni pod srecno zvezdo Hvala za zaupano zgodbo. Žal mi je za tvoje stanje (od zdravja naprej) in dogodki, ki jih opisuješ iz svojega življenja, so pretresljivi. Oboje skupaj te je oblikovalo v osebo, kakršna si in lahko ti samo želim, da znaš biti v vsem tem tudi srečen, zadovoljen s seboj. Da znaš najti lepe plati življenja in vsakega dneva. Razumem tvoje občutke, tudi tisto sovraštvo do razvajencev, ki ga opisuješ. Ga pa ne odobravam. Pa ti bom pojasnila: Poznam nekaj sto, morda tisoč življenjskih zgodb nesrečnega otroštva, pri večini gre za podoben splet dejavnikov, kot jih ti opisuješ (zlorabe vseh vrst, revščina, bolezni, alkohol, nasilje, …), ampak med njimi ogromno takih, ki so se vsemu temu uprli z vsemi svojimi silami in se zakleli, da pod nobenim pogojem ne bodo ponovili napak staršev ali jih prenesli na svoje otroke. Da bodo naredili (in so naredili) vse, da bi svoje življenje peljali po povsem drugačni poti. Ker so preveč trpeli sami in so hoteli to trpljenje presekati, narediti drugače, bolje. Ti ljudje so mi navdih in se jim globoko priklonim. Vem, iz kakega dna so prišli in koliko težje se je bilo njim dvigniti nad to bedo. S svojo voljo in s svojimi močmi. Brez pomoči drugih (razen psihološke podpore in nasvetov), ampak z železno voljo in nadčloveškim trudom. In ti ljudje ne sovražijo drugih zato, ker jim je podarjeno več. Vse svoje sile usmerjajo vase, nimajo časa in volje, da se ukvarjajo z drugimi, predvsem pa ne vidijo v tem smisla in nobene koristi. Poznam življenjske zgodbe klošarjev, ki so to postali iz različnih razlogov. Del njih ni našel poti navzgor, tistim skoraj ni pomoči, ker je enostavno niso zmožni videti, razumeti, si sebe sploh ne predstavljati drugače, kot so. Samo to poznajo že iz plenic dalje. So nesrečni in si včasih želijo drugače, a ne zmorejo. Potem je del njih, ki so imeli odprtih več možnosti, a so izbrali “svobodo”, kakor sami to imenujejo. Njim ustreza tako. Pustili so družine, službe, domove in se zavestno odločili za svoj način. Tem bi komot lahko rekel tudi razvajenci, če bi že komu moral tako reči. Tretji del mi je bilo najbolj boleče spoznati- pri tistih, ki jih je splet okoliščin pripeljal na cesto po tistem, ko so že postavili svoje življenje drugače. Ki so pristali na cesti po krivdi drugih ali pa zaradi nekega prelomnega dogodka, na katerega niso imeli vpliva. Te zgodbe so pretresljive. Ampak med vsemi temi različnimi skupinami vseeno ni vzorca, iz katerega bi izhajalo sovraštvo do drugih. To čustvo je odraz značaja posameznika in le malo odvisno od razlogov, zakaj so, kjer so. Narkomani - veliko jih poznam, ki so to postali iz dolgčasa in polne riti. Dejanski razvajenci, ki niso iskali v omami trenutkov pozabe, bega v drugačno počutje ali tolažbe, ampak zgolj opoj in lagodje. Večina jih pa res išče v drogi izhod iz nekega bednega počutja. Pomagati se ne da nikomur od njih, če se sami ne odločijo tako. Zgoraj se nisva razumela. Stanje otroštva v moji generaciji sem ti opisovala kot splošno sliko tedanjega časa, ne kot svojo zgodbo. Niso me pretepali, šolo in študij sem opravila z lahkoto, nihče me ni maltretiral, sem pa imela trdno postavljene meje vzgoje. Premoženja moja družina ni imela nobenega, prav zato je pa mama vztrajala, da poskrbim za svojo izobrazbo in eksistenco, da bi mi šlo bolje, kot je šlo njej in visoko cenim njeno doslednost pri vzgoji. Očeta nisem poznala, je umrl še pred mojim rojstvom, materialno mi ni mogla dati ničesar, dala mi je pa vrednote in ljubezen. To je bilo dovolj, da sem lahko maksimalno izkoristila svoje potenciale in dosegla, kar sem si zastavila. Vso srednjo šolo in faks sem med počitnicami in prostih dneh hodila delat, s tem sem financirala večino svojih potreb, ker jih mama s svojo mizerno plačo ne bi mogla. Ona je pokrivala osnove in že to je bil dosežek. Ja, sem tudi kdaj bila besna, zakaj drugim ni treba delati in so lahko šli na počitnice ali žur, medtem ko sem jaz šla delat, ampak zelo zgodaj sem se naučila, da se me njihova življenja in mnenja ne tičejo. Danes sem samo ponosna na svoje dosežke in zmožnost, da se lotim problemov s svojimi močmi, tisti razvajenci se mi pa občasno celo smilijo, ker nimajo te odpornosti in obupavajo pri malenkostih. Ker so sami nemočni, jim je pa lažje obsojati druge, ker se sebe niso sposobni lotiti. Ne sovražim jih in ne vidim smisla v sovraštvu. Pač nimajo zrelosti, vpogleda in razumevanja, kdo se bo potem ukvarjal z njihovimi mnenji? Niso pomembna. V življenju moraš ceniti najprej sebe in imaš s tem dovolj dela, da te razni omejenci ne rabijo zanimati. Sem ti pojasnila?

poslano v temi :: Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj?

@Grenivka 😄😄 oni iz Dupleka (Kangler) je dejansko Janšev. 😉

poslano v temi :: Na tem čveku ste sami politični levičarji

@Nekaj vam bom priznala No, jaz bi kot mati tudi bila neznansko razočarana, če bi mi moj otrok lagal. Razočaranje je tudi, če daš politiki enako ali večjo vrednost, kot odnosom v družini.

poslano v temi :: Na tem čveku ste sami politični levičarji