@Ni res
Tudi to drži. Nekatere firme niso imele stanovanj za svoje delavce. So se pa mnoga taka vključevala ravno v tisti slavni stanovanjski sklad in pomagala delavcem poiskati nastanitev v družbenih stanovanjih. Kolikor jih je pač bilo na razpolago.
Ja, nekateri so izviseli.
Ampak kot praviš, mnogi so se vseeno znašli. Nekateri se pa ne bi niti, če bi jim bila dana možnost. Tako pač je od nekdaj.
Ampak če prav razumem, je zgoraj nekdo jezen predvsem na tiste, ki so možnost izkoristili.
Jaz sem bila recimo razočarana nad nekaterimi, ki so lastnino zatajili, s tem pa odžrli možnost tistim, ki niso imeli ničesar.
Tega pa ni bil kriv sistem, ampak človeški značaji. Ki so prav tako različni tedaj in sedaj.
Preživeli so pa vsi. Pa če hočejo še v prihodnje, bo treba gledati naprej, ne pa pogrevati nečesa, kar se več ne da spremeniti.
poslano v temi :: Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj? @laž
To drži. Socializem je predvideval, da ne rabiš stanovanja, če imaš svoje bivališče (ali si ga urejaš).
Neke sorte “družbena pravičnost”, ki pa ni bila idealna za vse. Je pa služila večini. Kot vsi sistemi. Povsod nekdo pridobi in nekdo izvisi.
Vseeno pa je tudi to bila izbira posameznika. Ali morda ne?
@res je laž
Ja, takih je bilo veliko, niso tvoji edini. In vsak kredit je vedno breme, ki pomeni zategovati pas nekje drugje.
Pač stojiš za svojo odločitvijo, v zavedanju, sa se nečemu drugemu odrekaš.
Kdo se pa ne? Nihče nima vsega.
poslano v temi :: Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj? @aha
“Dobil” ga ni nihče. So ga kar lepo kupili.
Možnost je pa bila dana vsem.
Krediti so bili tako ugodni, da je bil pogosto obrok kredita nižji od zneska najemnine.
Odločil se je pa vsak sam po svoji presoji in volji.
Naš znanec je imel recimo fantastično možnost, z ženo oba zaposlena in brez otrok, a nista hotela odkupiti stanovanja, ker sta bila “proti buržujskim” in ker sta bila prepričana, da jima od firme dodeljeno stanovanje itak pripada.
Kasneje jima je bilo žal, ampak nikoli nista priznala, da sta si sama kriva. Sta pa v zameno sovražila tiste, ki so se pravočasno znašli.
Trma ali napačna prepričanja so lahko škodljiv šport….
poslano v temi :: Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj? @jazbinšek
Tako. Skupaj s soudeležbo, raznimi samoprispevki, neplačanimi delovnimi dnevi in neposrednim delom.
poslano v temi :: Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj? @Rojeni pod srecno zvezdo
Hvala za zaupano zgodbo.
Žal mi je za tvoje stanje (od zdravja naprej) in dogodki, ki jih opisuješ iz svojega življenja, so pretresljivi. Oboje skupaj te je oblikovalo v osebo, kakršna si in lahko ti samo želim, da znaš biti v vsem tem tudi srečen, zadovoljen s seboj. Da znaš najti lepe plati življenja in vsakega dneva.
Razumem tvoje občutke, tudi tisto sovraštvo do razvajencev, ki ga opisuješ.
Ga pa ne odobravam. Pa ti bom pojasnila:
Poznam nekaj sto, morda tisoč življenjskih zgodb nesrečnega otroštva, pri večini gre za podoben splet dejavnikov, kot jih ti opisuješ (zlorabe vseh vrst, revščina, bolezni, alkohol, nasilje, …), ampak med njimi ogromno takih, ki so se vsemu temu uprli z vsemi svojimi silami in se zakleli, da pod nobenim pogojem ne bodo ponovili napak staršev ali jih prenesli na svoje otroke. Da bodo naredili (in so naredili) vse, da bi svoje življenje peljali po povsem drugačni poti. Ker so preveč trpeli sami in so hoteli to trpljenje presekati, narediti drugače, bolje.
Ti ljudje so mi navdih in se jim globoko priklonim. Vem, iz kakega dna so prišli in koliko težje se je bilo njim dvigniti nad to bedo. S svojo voljo in s svojimi močmi. Brez pomoči drugih (razen psihološke podpore in nasvetov), ampak z železno voljo in nadčloveškim trudom.
In ti ljudje ne sovražijo drugih zato, ker jim je podarjeno več. Vse svoje sile usmerjajo vase, nimajo časa in volje, da se ukvarjajo z drugimi, predvsem pa ne vidijo v tem smisla in nobene koristi.
Poznam življenjske zgodbe klošarjev, ki so to postali iz različnih razlogov. Del njih ni našel poti navzgor, tistim skoraj ni pomoči, ker je enostavno niso zmožni videti, razumeti, si sebe sploh ne predstavljati drugače, kot so. Samo to poznajo že iz plenic dalje. So nesrečni in si včasih želijo drugače, a ne zmorejo.
Potem je del njih, ki so imeli odprtih več možnosti, a so izbrali “svobodo”, kakor sami to imenujejo. Njim ustreza tako. Pustili so družine, službe, domove in se zavestno odločili za svoj način. Tem bi komot lahko rekel tudi razvajenci, če bi že komu moral tako reči.
Tretji del mi je bilo najbolj boleče spoznati- pri tistih, ki jih je splet okoliščin pripeljal na cesto po tistem, ko so že postavili svoje življenje drugače. Ki so pristali na cesti po krivdi drugih ali pa zaradi nekega prelomnega dogodka, na katerega niso imeli vpliva. Te zgodbe so pretresljive.
Ampak med vsemi temi različnimi skupinami vseeno ni vzorca, iz katerega bi izhajalo sovraštvo do drugih. To čustvo je odraz značaja posameznika in le malo odvisno od razlogov, zakaj so, kjer so.
Narkomani - veliko jih poznam, ki so to postali iz dolgčasa in polne riti. Dejanski razvajenci, ki niso iskali v omami trenutkov pozabe, bega v drugačno počutje ali tolažbe, ampak zgolj opoj in lagodje.
Večina jih pa res išče v drogi izhod iz nekega bednega počutja. Pomagati se ne da nikomur od njih, če se sami ne odločijo tako.
Zgoraj se nisva razumela. Stanje otroštva v moji generaciji sem ti opisovala kot splošno sliko tedanjega časa, ne kot svojo zgodbo. Niso me pretepali, šolo in študij sem opravila z lahkoto, nihče me ni maltretiral, sem pa imela trdno postavljene meje vzgoje. Premoženja moja družina ni imela nobenega, prav zato je pa mama vztrajala, da poskrbim za svojo izobrazbo in eksistenco, da bi mi šlo bolje, kot je šlo njej in visoko cenim njeno doslednost pri vzgoji. Očeta nisem poznala, je umrl še pred mojim rojstvom, materialno mi ni mogla dati ničesar, dala mi je pa vrednote in ljubezen. To je bilo dovolj, da sem lahko maksimalno izkoristila svoje potenciale in dosegla, kar sem si zastavila.
Vso srednjo šolo in faks sem med počitnicami in prostih dneh hodila delat, s tem sem financirala večino svojih potreb, ker jih mama s svojo mizerno plačo ne bi mogla. Ona je pokrivala osnove in že to je bil dosežek.
Ja, sem tudi kdaj bila besna, zakaj drugim ni treba delati in so lahko šli na počitnice ali žur, medtem ko sem jaz šla delat, ampak zelo zgodaj sem se naučila, da se me njihova življenja in mnenja ne tičejo.
Danes sem samo ponosna na svoje dosežke in zmožnost, da se lotim problemov s svojimi močmi, tisti razvajenci se mi pa občasno celo smilijo, ker nimajo te odpornosti in obupavajo pri malenkostih. Ker so sami nemočni, jim je pa lažje obsojati druge, ker se sebe niso sposobni lotiti.
Ne sovražim jih in ne vidim smisla v sovraštvu. Pač nimajo zrelosti, vpogleda in razumevanja, kdo se bo potem ukvarjal z njihovimi mnenji? Niso pomembna.
V življenju moraš ceniti najprej sebe in imaš s tem dovolj dela, da te razni omejenci ne rabijo zanimati.
Sem ti pojasnila?
poslano v temi :: Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj? @Grenivka
😄😄 oni iz Dupleka (Kangler) je dejansko Janšev. 😉
poslano v temi :: Na tem čveku ste sami politični levičarji @Nekaj vam bom priznala
No, jaz bi kot mati tudi bila neznansko razočarana, če bi mi moj otrok lagal.
Razočaranje je tudi, če daš politiki enako ali večjo vrednost, kot odnosom v družini.
poslano v temi :: Na tem čveku ste sami politični levičarji @Rojeni pod srecno zvezdo
Drugačen čas z drugačnimi vrednotami in vzgojo je bil.
Tedaj nismo poznali neuboganja. Noben otrok si ni drznil reči “ne bom, ne da se mi, nočem, hočem”.
Če ti v šoli ni šlo, so te namlatili, ne pa peljali ugotavljati, katere posebne potrebe imaš. Če kljub pretepanju in recitiranju iz učbenikov ni šlo, se je brez vprašanja prešolalo na posebno šolo in nato brez kake izbire interesov v fizičarsko službo ali kvečjemu v priučitev. Da si zaslužiš svoj kruh in pika.
Nihče ni menjaval šol, ostajal doma zaradi malo kihanja, glavobola ali stresa, tudi pavziranja nismo poznali. Med počitnicami si šel dva meseca delat, se po možnosti že vnaprej ponujati za službo po končani šoli, ne pa na morje ali potovanje.
Narkomani so bili ostro družbeno kritizirani, tudi vrstniki smo jih gledali postrani, ne samo odrasli. Biti narkoman je tedaj pomenilo, da si propalica.
Socialci so bili samo delomrzneži ali pijandure, vsi drugi so hodili delat. Pa niso dobivali socialke kar trajno, ampak se jim je poiskala služba, pijanci so šli na prisilno zdravljenje. To se je sproti izločalo iz družbe. Ceste pometat je znal vsak in je tudi moral. Ali delati na separaciji na odpadu. Ali kopat grobove v pogrebnih podjetjih.
Invalidi niso bili socialci, zanje je bilo poskrbljeno drugače.
Miselnost, s katero odraščaš in vzgoja, ki si je bil deležen, ti je ostala celo življenje. Zato moja generacija nima razumevanja za narkomane in trajne socialkarje.
Narkoman postaneš po svoji izbiri, ki je še danes napačna in obsojanja vredna. Navsezadnje, droge so drag šport, od kod si jih financiraš, če ne delaš in ne zaslužiš zanje? Iz kriminala? Potem se ne smeš čuditi, da te družba ne prenese. Ali?
Socialkarji tudi niso ravno znani po nekih lepih navadah. Običajno so brezposelni po svoji krivdi, zelo pogosto alkoholiki in nasilneži, pogosto ne skrbijo za higieno, ne premaknejo se niti, da bi lastno bivališče kdaj pospravili in očistili. Zakaj bi se morali nekomu smiliti in bi jih moral podpirati? Saj tudi za tisto borno socialko niso nič kaj hvaležni in nenehno bentijo, sami pa se ne trudijo izboljšati vsaj tistega, kar bi z lastnimi rokami lahko.
Nič nismo bili princi in princeske, smo se kar krepko morali potruditi za svojo izobrazbo in službo. Inštruktorjev in podobnih razvajanj nismo poznali. Če ti šola ne diši, pa marš delat. Tako in nič drugače. Brez izbire in kakih “ne morem”. Moral si in konec debate.
Zdravje je do neke mere tudi odvisno od lastne skrbi. Gnilo zobovje in nehigiena je že en tak faktor, ki ne prispeva k trdnemu zdravju. Hrana je naslednji faktor. Res otrok ni kriv, če starši ne znajo kuhati, ampak v šoli se učijo gospodinjstva in prenekateri moj vrstnik je sam skuhal kosilo že v osnovni šoli. Zase in celo familijo.
Nekateri moji vrstniki so končali samo osnovno šolo in se nato ubijali pri fizičnih delih, pa so mnogi med njimi potem pri 30, 35 letih šli delat kvalifikacije ali večerne šole, da so lahko dobili boljše službe. Mnogi so šli študirat, ko so njihovi otroci že bili veliki, pa še drago je bilo.
Tako so nas pač vzgajali in nam je ostalo. Če hočeš kaj imeti, se moraš sam potruditi.
In ne, nič ni kar padlo komu v naročje. Veliko poznam staršev, ki neodgovornemu in lenemu otroku niso dali dediščine, ker bi jo itak zapravil.
Drugačna generacija je to, veš. Mi vašo težko razumemo, vi pa našo. Tako se pa svet vrti od nekdaj in ni novo šele zdaj.
poslano v temi :: Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj? Med 600-800 mark na kvadratni meter (300-400€/kvadrat).
Glede na tedanje cene stanovanj približno tretjina polne cene.
Ampak ne pozabimo, da je šlo izključno za rabljena stanovanja, nikakor nova.
Pa še zelo dolgo potem cene niso presegle 1000€/ kvadrat in po celi Sloveniji so bile primerljive.
poslano v temi :: Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj? |
poslano v temi :: Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj?