Z lahkoto Mahnič take stresa. Najprej kopiraš ideje največjih psihopatov tipa Trump. Svojih idej itak nimaš. Potem si namisliš sovražnika, po možnosti že premaganega in groziš takrat, ko v resnici ni treba ničesar od izrečenega uresničiti. Migranti so zdesetkani in v stalnem upadu. S svojim podjetniškim “znanjem” napoveš enega zaposlenega in četo operativcev na državne stroške (kajpada). Bo morda rekrutiral bivše kaznjence, kot njihov vzornik? Ali neonaci huligane? Vse skupaj z lahkoto blekneš, ker itak veš, da ne boš prišel na oblast in ti ne bo treba narediti ničesar, pač pa iz športa znerviraš ljudi. Pa še reklamo si narediš za te svoje motene domislice, ker se ti ne sanja o kaki sramoti, etiki, vesti ali postopkih, ki so izvedljivi brez nasilja. Tipično SDS.

poslano v temi :: SDS - Ustanovili bomo urad za deportacije

@ne skrbi ti za zdravilce No, če je služenje denarja njihovo glavno poslanstvo, potem debata ni več potrebna… Pa nimaš prav. Ne cveti jim biznis zaradi težav zdravstva, ampak zaradi množice naivnih, neukih in prestrašenih revežev. Ko povežemo oboje skupaj, pa imamo primer najbolj zavržnih dejanj, kar si jih lahko zamislimo. Izkoriščanje obupanih in nemočnih ljudi za debelitev svoje denarnice. Fuj.

poslano v temi :: kako hitro se vsi protialternativci ograbijo naravnih preparatov, ko jih medicina pusti na cedilu

S takim vabljivim in vljudnim nagovorom moraš pa res imeti hudo povpraševanje…

poslano v temi :: kako hitro se vsi protialternativci ograbijo naravnih preparatov, ko jih medicina pusti na cedilu

V istem dnevu, če je nujno. Sicer se pa naročim in vedno štima. Ostali družinski člani enako razen enega, ki nima istega družinskega zdravnika. Če je zanj nujno, ga vzame tudi moj in to takoj.

poslano v temi :: Kako hitro pridete do zdravnika?

@8409 Čustva niso miselni proces, tako bi že držalo. Beseda “objektivno” pa se mi ne zdi čisto taprava. Kot otrok sem bila strašno jezna ali vesela davno preden sem ti dve besedi poznala ali ju znala izgovoriti.

poslano v temi :: Odraslost=starost/čustva

@rok-1 Se strinjam. Zgoraj sem hotela v strnjeni obliki povedati svoje splošno gledanje na temo, zna pa biti, da ima vsak od nas v mislih čisto specifično situacijo in izhaja iz nje. Razhajava se v ubesedenju, sicer pa zelo verjetno misliva podobno. Rezanje maksimalnih amplitud je že vplivanje na sama čustva. Je že situaciji prilagojena mešanica čustev in razuma, kompromis. Če to počnemo pogosto, si čustva dolgoročno okrnemo, jim zmanjšamo intenzivnost in pristnost, kar čutimo kot otopelost, v najbolj skrajnih primerih celo kot spremembo svoje osebnosti ali izgubo dela svoje identitete, kakršno pač pojmujemo kot poznavanje sebe. To se recimo pri mnogih doseže s psihoaktivnimi zdravili (pomirjevali), na drugi strani pa imamo ljudi, ki isti efekt dosežejo zavestno s svojo voljo. Seveda je družbeno sprejemljiveje (in tudi iz vidika posledic ugodneje), če se vzdržimo afektov, tudi sami imamo tisti fini občutek zadoščenja in samoponosa, da se obvladamo, da smo zreli, kompletirani, dorasli situaciji, sčasoma postane to naš vzorec, naša definicija, naš jaz. Imamo se na vajetih in smo zelo zadovoljni. Zreli ljudje. Dokler se ne soočimo s kako čustveno ekstremno situacijo, v kateri bi pa prišli tisti porezani vrhovi prav, pa jih več nimamo. Takrat se pa pokaže, v kolikšni meri smo kljub prilagajanju obdržali čustveni potencial. Ker ga rabimo, ker je z njim v opremi nekatere stvari lažje in hitreje reševati. Primer, ki ga verjetno vsak od nas pozna: umre ti ljubljena oseba, čutiš, da bi tulil, pač pa ti manire narekujejo, da se vzdrži drame, ne kaži solz, ne bodi cmera… in potlačiš, si rečeš, da boš se že zjokal kasneje, brez publike. Potem pa solze ne pritečejo, samo neznosno te tišči in ko stanje postane nevzdržno, se vklopi lastni naravni obrambni mehanizem in te zabriše v otopelost. Posledica- postaneš neobčutljiv za vse dražljaje, pa naj bo to veselje ali žalost. Vse postane enako, nič se te v resnici ne dotakne tako, kot bi se te naj. Ali primer zlorabljenega otroka. Njegova čustva so v maksimalni amplitudi (bes, gnev, žalost, strah…), a mu vsilimo, da kljub temu svoje delovanje čim hitreje “normalizira”, da odmisli, se distancira od negativnih čustev in si izdela pot v normalo. Otrok temu navodilu sledi, a se iz tega nauči, da mora čustva brzdati. To odnese v življenje, vse lepo in prav, če se ne pojavijo nobeni drugi problemi. Če pa se (in vemo, da se vsakomur), pa zapade v travmo ali popolno apatijo, ker nma več čustvene opreme za predelovanje in doživljanje. Na zunaj je skuliran in neproblematičen, znotraj pa razvalina. Ali pa enostavno staranje samo. Kar nam je nekoč povzročalo evforijo, z mnogimi izjušnjami in kilometrino že znamo “držati na vajetih”, posledično pa je naše doživljanje manj intenzivno, bolj vsakdanje, nič posebnega, čeprav bi nas še vedno morale nekatere stvari navduševati, druge pa potreti, da bi bili še vedno podobni sebi, kakršne se poznamo. Vsi gremo v to smer, ker je naravna. Govorim pa o tem, da je že več kot dovolj, če se čustveni in razumski del osebnosti spontano in okoliščinam primerno balansirata in da je dodatno prisilno kontroliranje enega ali drugega dela osebnosti bolj škodljivo, kot koristno. Vsaj, če govorimo o kvaliteti lastnega doživljanja sveta.

poslano v temi :: Odraslost=starost/čustva

@Temni Gozd Izgleda, da nisem čisto jasno ubesedila, kar sem poskušala zapisati čimbolj na kratko. Se znati obvladati v določeni situaciji je že posledica predhodno pridelanega uravnavanja svojega čustvenega, umskega, značajskega in socialnega delovanja. Kako ravnamo, ni izključno čustveno ali izključno razumsko, ampak ravnovesje med obojnim. Seveda te sto situacij tekom dneva nagovori in terja reakcijo in seveda smo naučeni, da znotraj tega reagiramo socialno sprejemljivo (ne udariš šefa, čeprav ti jeza to narekuje), tudi ne postaneš stoneface, ampak zadaj za tem “krotenjem čustev” je že predhodno delo v smislu, da svoja čustva na osnovi izkušenj že lahko predvidevaš in si si izdelal svoj vzorec, kako boš ravnal, da boš (razumno) primerno odreagiral, kljub temu pa si boš znotraj sebe dovolil, da čustva oddelajo svoje v polni meri in ne zadušeno. Eno je čustvom ne dovoliti, da se sploh razmahnejo (jih torej sam blokirati znotraj sebe), drugo je pa ne jih pokazati okolici (kadar seveda tega nočeš). Razlika med čutenjem in ravnanjem. V prvem primeru čustva ostanejo pristna, v drugem jih zavestno spreminjaš.

poslano v temi :: Odraslost=starost/čustva

Sprejeti odgovornost za svoja čustva ni isto, kot čustva obvladovati. Eno je svoja čustva poznati in vedeti, kaj pomenijo, kaj povzročajo, od kod prihajajo, v kolikšni meri nas vodijo in katera so. Odgovornost v tem primeru pomeni, da skladno s svojimi obstoječimi čustvi izbiramo situacije, v katere se bomo spuščali oziroma se izogibali situacijam, v katerih bi nas čustva vodila v nezaželjene posledice. Obvladovati čustva (jih z umom preglasiti in potlačiti) pa neizogibno vodi v konflikt s samim seboj, posledice take kontrole nad čustvi pa so frustracije, stiske, zbeganost, nemir in pogosto na koncu tega razosebljenje.

poslano v temi :: Odraslost=starost/čustva

@Večerni Zvon :) no, pa sem vsaj enkrat v življenju v trendu... Sama imam že rada lepo spodnje perilo, vendar nisem nikoli nosila čipk, ki "grizejo", zato sem včasih porabila ogromno časa za iskanje pravega kompromisa med lepim, udobnim, naravnim, pralnim in prijetnim za nošenje, pa tudi sicer ne maram oblačil, ki me kakorkoli utesnjujejo, žgečkajo, tiščijo in podobno. Če ni res nujno potrebno, recimo modrc ostaja v omari, ker najbolj na svetu ne maram biti v oklepu. OK, za neke vroče trenutke sem nekoč oblekla tudi kaj "okrasnega", ampak to ne sodi v poglavje "nositi", ker je bilo hitreje slečeno, kot oblečeno... Tudi sem v norih letih nosila tako tesne kavbojke, da sem morala zadrgo zapirati s kombinirkami,... ampak puberteta se je tudi končala. 🙂

poslano v temi :: Kako perete perilo s čipkami

@filozofsko vprašanje Otroka bi vsekakor vsestransko oskrbela in ga pomagala usposobiti za samostojno življenje, staršema bi pa naložila toliko dodatnega dela, da bi zaslužila za otrokovo zdravljenje.

poslano v temi :: Ali bi zbirali denar za otroka, ki je bolan