☕ Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj?

10-20% dejanske vrednosti nepremicnine.

Med 600-800 mark na kvadratni meter (300-400€/kvadrat).

Glede na tedanje cene stanovanj približno tretjina polne cene.

Ampak ne pozabimo, da je šlo izključno za rabljena stanovanja, nikakor nova.

Pa še zelo dolgo potem cene niso presegle 1000€/ kvadrat in po celi Sloveniji so bile primerljive.

@Čveka
Pač za ljudi, ki jim je vse v življenju k riti padlo iz lufta. Veliko teh, ki jim je jazbinšek k riti padel, jim je še kako podedovano stanovanje padlo k riti. Dosti je bilo med temi ljudmi tudi ku.rbic, ki nikoli ne bi vzele za moža nekoga, ki ima slabšo izobrazbo, pa tudi če bi bile zaljubljene. Pa da ne govorimo, da jim je k riti padlo še zdravje, pa to da niso imeli učnih motenj, lahko delali šolo, da jim je na koncu še udobna 8 urna službica k riti prlaufala.

Pač princi in princeske.

Pa jim privoščim vse to, če so to dobri ljudje. Ljudje ki so hvaležni in ponižni.
Ampak ko pa takle gre kritizirati socialkarje, narkomane in brezdomce, pa postane največji izmeček na svetu. Ne more biti narkomana, ki bi bil slabši od tazga.
Tazga samo nalomiti in zbrcati, da zašuti.

Vem ko je mama kupila, nekje 26 tisoč bi bilo v evrih preračunano za 66m2 v Šiški. Še danes ga mama oddaja študentom.

Stanovanja so bila namenjena v nakup tistih, ki so bivali v njih in to so bila družbena stanovanja. Mi smo bivali v stanovanju 14 let, ko je prišel jazbinskov zakon. Mama jaz in brat smo praskali za odkup. In smo napraskali. Ccac1/3 tržne cene če se prav spomnim.
Se je pa zadeva izročila, ko so upokojencem...odkupovali stanovanja, ki so imeli denar...sicer so jim dali dosmrtno bivanje... teh "zlorab je bilo polno"...ker so bile luknje v zakonu...pač so zlorabljali...tako so nekateri prišli do viskov stanovanj 3, 5...morda celo kdo več stanovanj

Zadeva izrodila*

Poznam eno gospo, njeni starši plačali so hišo na obalo za 25,000 dm, zdaj je vredna čez milj.€. In zdaj se obnašajo kot da so angl.kraljeva družina samo zaradi tega da so bili ob pravi uri na pravem mestu (morda tudi v nekem odboru, kdo bi vedel).
Večina je dobila nepremičnine poceni, ali da so danes cene nerealne.
Lahko tudi rečemo da so zdaj cene nepremičnin zlagane in neupravičene, da niso tolk vredne in da bi lahko bile še vedno z takšnimi cenami.

@Rojeni pod srecno zvezdo

Drugačen čas z drugačnimi vrednotami in vzgojo je bil.
Tedaj nismo poznali neuboganja. Noben otrok si ni drznil reči “ne bom, ne da se mi, nočem, hočem”.

Če ti v šoli ni šlo, so te namlatili, ne pa peljali ugotavljati, katere posebne potrebe imaš. Če kljub pretepanju in recitiranju iz učbenikov ni šlo, se je brez vprašanja prešolalo na posebno šolo in nato brez kake izbire interesov v fizičarsko službo ali kvečjemu v priučitev. Da si zaslužiš svoj kruh in pika.

Nihče ni menjaval šol, ostajal doma zaradi malo kihanja, glavobola ali stresa, tudi pavziranja nismo poznali. Med počitnicami si šel dva meseca delat, se po možnosti že vnaprej ponujati za službo po končani šoli, ne pa na morje ali potovanje.

Narkomani so bili ostro družbeno kritizirani, tudi vrstniki smo jih gledali postrani, ne samo odrasli. Biti narkoman je tedaj pomenilo, da si propalica.

Socialci so bili samo delomrzneži ali pijandure, vsi drugi so hodili delat. Pa niso dobivali socialke kar trajno, ampak se jim je poiskala služba, pijanci so šli na prisilno zdravljenje. To se je sproti izločalo iz družbe. Ceste pometat je znal vsak in je tudi moral. Ali delati na separaciji na odpadu. Ali kopat grobove v pogrebnih podjetjih.

Invalidi niso bili socialci, zanje je bilo poskrbljeno drugače.

Miselnost, s katero odraščaš in vzgoja, ki si je bil deležen, ti je ostala celo življenje. Zato moja generacija nima razumevanja za narkomane in trajne socialkarje.

Narkoman postaneš po svoji izbiri, ki je še danes napačna in obsojanja vredna. Navsezadnje, droge so drag šport, od kod si jih financiraš, če ne delaš in ne zaslužiš zanje? Iz kriminala? Potem se ne smeš čuditi, da te družba ne prenese. Ali?

Socialkarji tudi niso ravno znani po nekih lepih navadah. Običajno so brezposelni po svoji krivdi, zelo pogosto alkoholiki in nasilneži, pogosto ne skrbijo za higieno, ne premaknejo se niti, da bi lastno bivališče kdaj pospravili in očistili. Zakaj bi se morali nekomu smiliti in bi jih moral podpirati? Saj tudi za tisto borno socialko niso nič kaj hvaležni in nenehno bentijo, sami pa se ne trudijo izboljšati vsaj tistega, kar bi z lastnimi rokami lahko.

Nič nismo bili princi in princeske, smo se kar krepko morali potruditi za svojo izobrazbo in službo. Inštruktorjev in podobnih razvajanj nismo poznali. Če ti šola ne diši, pa marš delat. Tako in nič drugače. Brez izbire in kakih “ne morem”. Moral si in konec debate.

Zdravje je do neke mere tudi odvisno od lastne skrbi. Gnilo zobovje in nehigiena je že en tak faktor, ki ne prispeva k trdnemu zdravju. Hrana je naslednji faktor. Res otrok ni kriv, če starši ne znajo kuhati, ampak v šoli se učijo gospodinjstva in prenekateri moj vrstnik je sam skuhal kosilo že v osnovni šoli. Zase in celo familijo.

Nekateri moji vrstniki so končali samo osnovno šolo in se nato ubijali pri fizičnih delih, pa so mnogi med njimi potem pri 30, 35 letih šli delat kvalifikacije ali večerne šole, da so lahko dobili boljše službe. Mnogi so šli študirat, ko so njihovi otroci že bili veliki, pa še drago je bilo.

Tako so nas pač vzgajali in nam je ostalo. Če hočeš kaj imeti, se moraš sam potruditi.

In ne, nič ni kar padlo komu v naročje. Veliko poznam staršev, ki neodgovornemu in lenemu otroku niso dali dediščine, ker bi jo itak zapravil.

Drugačna generacija je to, veš. Mi vašo težko razumemo, vi pa našo. Tako se pa svet vrti od nekdaj in ni novo šele zdaj.

Hm, baje je bilo za ceno enega golfa, ampak golf je bil tedaj ko audi a4 danes cena.

Lahko povem, koliko je dala moja sestra za 2-sobno stanovanje v Novih Jaršh. Veliko cca 60 m2 je dobila za takratnih 11.000 DM. Koliko bi bilo nominalno danes ne vem.

Takole je bilo. Moji starši so kupili garsonjero po tržni ceni in plačali preračunano v marke
50 000 Dem zanjo. Soseda nasproti jo je kupila po Jazbinšku za 4800 Dem.
Torej pri nas v našem bloku 10% tržne cene.

@10% močno dvomim, da je to res. Verjetno je bil polog 4500 dem + kredit za 20+ let.

@Hm
Ljubljana je bila za nakup po tržni ceni vselej draga.
Po Jazbinšku je bila pa cela Slovenija poenotena.
Mogoče je bilo razmerje na primer v Črnomlju, na Ptuju 20%, pri nas je bilo zagotovo manj kot 10.
4800 je bila končna cena za odkup tiste garsonjere.

Za 1,5 sobno v velikosti 46m2 se je odštelo cca 12.000 dm v takojšni gotovini.

Takole na hitro (ne vem, če je točno) je izračun naslednji:
11.000 DM X 1,55 (vrednost EUR) = 17.000 EUR
Razprodaja stanovanjskega fonda.

@V stolpnici
52 m 2 v našem bloku, zgrajeno l.1970 je stalo 7 900 mark po Jazbinšku, tržna cena je bila pa 74 000 Dem za enako.
Ljubljana.

@dimanont backk
ta "Jazbinškova " stanovanja niso bila kar ena stanovanja. Vsi v firmi smo od svojih plač dali procente vsak mesec v sklad stanovanj, da jih je firma lahko potem kupila in jih dala delavcem v najem. Ki so jih potem lahko po tem zakonu odkupili. Ta denar naj bi šel potem v skupen stanovanjski sklad države , vendar je denar izginil v luknjah proračuna. Pokradli so ga politiki.
Tako kot se sedaj krade iz budzeta za dolgotrajno oskrbo in preliva kar nekam - k migrantom, za pokritje minusa proračuna.... veliko ljudi pa je brez, ker kao niso upravičeni....

Eni malo ugibate, zato mislim, da je prav, da se pove, zakaj Jazbinškov zakon. Takrat smo se osamosvajali (oziroma smo se pripravljali), treba je bilo kupiti orožje in opremo, tega se pa ne da kupovat na kredo, še posebej ne zato, ker je bilo vse treba narediti pod mizo zaradi embarga. Dinar je bil prvo-aprilska šala, treba je bilo imeti konvertibilno gotovino. Torej nemške marke, dolarje ... Hard cash. Tega niso imela niti slovenska podjetja. No, so imela, ampak samo na papirju v Centralni banki Jugoslavije. Nam popolnoma nedostopno. Nekdo se je potem spomnil, da imamo Slovenci marke v nogavičkah. Veliko mark, ker tisti, ki je slučajno dal devize v banko, je bil neumen. Ven si lahko dobil samo dinarje, pa še to po uradnem tečaju, ki z realnostjo ni imel nobene zveze. Devize, predvsem nemške marke, smo kupovali pa vsi, ker si z dinarji nisi mogel nič pomagat.

In tako dobiti ven te marke? Ja ponudiš nekaj, česar je veliko in, če bo za četrt cene ... The rest is history. 😉

Koga briga, koliko so BILE cene za stanovanja, pomembno je, kakšne so cene zdaj, se ti ne zdi?

@Čveka
Prvo se ti zahvaljujem, za dolg in izčrpen odgovor.
Res si se potrudila.
Verjetno bo veljalo, da ne smemo prehitro človeka soditi. Jaz ne morem prehitro soditi tebe, ti ne moreš mene, midva ne moreva soditi narkomana, ker ne veva ali je morda utrpel hude zlorabe v otroštvu.

Lahko ti napišem, kako stvari stojijo glede mene, ti pa mi napiši svojo analizo kaj meniš.

Nisem čisto prepričan v tvojo trditev, da je je za celotno staro generacijo veljalo to kar praviš in da za celotno današnjo velja, to kar praviš zanje.
Poznam namreč celo 70 letnike in 80 letnike, ki se v življenju niso za nič rabili truditi in se obnašajo, kot razvajeni mulci.

Mi je žal, da so te pretepali in da tvoji starši nikoli niso pokazali razumevanje zate in nikoli niso pomislili na tvoje občutke.
Gotovo ti je bilo težko in ne moremo govoriti, da te je življenje ovijalo v vato.
Vsekakor ne uvrščam tebe v kategorijo, kot sem jo opisal zgoraj.
Jaz sem govoril o kategoriji ljudi, ki jim je vse v življenju padlo k riti in se za nič niso rabili potruditi.
Oprosti, ampak poznam kar nekaj takih, ki so tako lahkotno živeli že v Jugoslaviji.
torej;
- jazbinšek stanovanje
- dodatno podedovano stanovanje
- pragmatična poroka, da je bilo v partnerstvu vse še lažje
- šolali so se normalno brez učnih motenj
- posledično dobili udobno 8 urno službico
- zdravje

Oprosti, ampak vse to našteto je hud, gromozanski luksuz. Ena od teh stvari se meni ni zgodila.
Ampak poznam ljudi, ki jim je vse to in še več k riti padlo.
In ko vidim, da je tak človek dobra oseba, si rečem, no pa je le nekdo na temu svetu nagrajen, ker je uredu človek.
Ampak poznam pa take, ki so navkljub vsemu temu nezadovoljni, razvajeni in uživajo, ko se pritožujejo čez socialkarje, narkomane in brezdomce. In procentualno je med takimi ljudmi, največ žensk srednjih, do poznih srednjih let.
Takrat mi pa mrak, pade na oči in jih hočem kar ubiti.
Zato ker sem slišal grozne in žalostne življenske zgodbe od brezdomcev, narkomanov in socialkarjev in se mi zdijo najmanj svetniki, v primerjavi s takim izmečkom, ki je imel vse.

Narobe sklepaš, če misliš, da sem brezdomec, narkoman ali alkoholik, saj nikoli nisem vzel droge, alkohola pa sem v življenju spil manj kot 99% Slovencev. Gre se samo zato, da imam brutalno sovraštvo, do ljudi ki jih opisujem.

No, naj ti napišem o sebi.
Jaz nisem dobil podedovano nič, vse so pokradli sociopatski sorodniki, ki se niso ustavili niti pred kaznivimi dejanji, za katere bi lahko šli v zapor, da so dosegli svoje.
Nobenega jazbinška.
Zdravje mi ni bilo položeno v zibelko, že kot otroku ne.
Učne motnje sem imel, zaradi katerih nisem mogel delati šole. A glej, to ni bilo preseravanje kot pišeš, saj sem jih imel še v prejšnjem tisočletju, ko se z njimi v šoli niso ukvarjali.
Namesto tega so me doma vsakodnevno zlorabljali. Vsak dan mojega otroštva psihična zloraba, grožnje in zamorjen odnos.
Kot majhnega otroka me res niso mlatili tako kot tebe. Samo s kuhalnico so me šeškali, klofutali močno po obrazu in grozili s štilom od metle. Pretepali me pa niso.
Medtem, ko tiste razvajene "večinoma" ženske poznih srednjih let, o katerih pišem, so kaznovali ravno toliko kot mene, a so jih obenem tudi razvajali in so vse dobile v življenju. Ali pa so celo imele starše, ki se jih nikoli niso dotaknili.

Lahko ti povem glede sebe, da je čustvena zloraba še hujša.
Je tudi prispevala k temu, da kot otrok nikoli nisem mogel spati, kar je vplivalo na moj razvoj. Zaradi stiske, ki so mi jo povzročali starši.
Zadnjič mi je ena 70 letna princeska rekla, da je kot otrok lahko spala. Pa sem ji rekel; a rees, a še to, tebi je pa res vse k riti padlo.
Ja eni so imeli polno luksuza v življenju.
In veš, nisem imel samo glavobolov kot pišeš, jaz imam migrene! In mi niso hoteli tablet dajat, češ da niso za otroke. Kot najstnik sem začel tako na veliko protibolečinske tablete jemati, eno za drugim, dokler se kdaj pa kdaj nisem zastrupil zaradi velike količine tablet, bruhal peno, tablete... Vse samo da me ne bi bolelo.
To samo za zravn omenim, sem ti napisal, da mi zdravje ni bilo dano, a izpustiva ta del.

In meni je težko, prenašati ko taka princeska doživi posilstvico ali rakeca in potem joka in hoče, da se svet vrti okoli nje.
To bi jo človek kar ubil. Dobro, da imam močne živce, da se zadržim.
Poznam ljudi, ki so svinjska posilstva doživeli, poznam ljudi, ki so jih brutalni raki ubili, celo otroke.
In potem si taka princeska drzne dramo delati.
Ko sem jaz doživel posilstvico, po pravici povedano nič hudega mi ni bilo, če me je malo bolelo, je že po enem dnevu nehalo.
Sem si takoj rekel, ooo to pa res ni nič takega, ja to je pa čista malenkost, proti trplenju, ki ga starši povzročajo. Haha še travmice nimaš zaradi tega.
Isto velja zaradi rakca.
Poznam ljudi, ki so doživeli pravo posilstvo in pravega raka, in niso preživeli. Zato lej, ne bo potem neka smet od princeske, ki je doživela spolno zlorabico ali rakca, zahtevala, da se svet okoli nje vrti.

Ko je enkrat mojo mami ena taka princeska nadlegovala, ji je težek predmet v glavo zagnala, da je žensko odneslo po tleh, se ji je glava odprla in kri ven lila. Ko je sorodnico ena taka princeska nadlegovala, jo je treščila(ni važno s čim) da je ženska v nezavest padla.
In kaj naj narediš... pač stran greš in jo pustiš ležati.

Poglej, nasilje nad ženskami je grozno, ko živijo ujete z nasilnim partnerjem. Ampak je dosti takih, da jih pohlevni mož nalomi, ko se mu strga, ko ne more več ta gobec razvejen poslušat. Še več pa poznam otrok, hčerk, ki jim je počilo in so tako mamo nalomile.
Pol je pa tiho bla, haha. Pol je bil pa mir.

Jaz sem samo vesel, da nisem imel takih staršev. Jaz si sploh predstavljati ne morem, da bi bil nasiln do staršev. Mene sta moja rada imela. Veliko je bilo ljubezni. Ni hujšega od razvajenega starša, ki je nezadovoljen, ker mu je vse k riti padlo, in se potem iz dolgčasa znaša nad vsemi.

Veš pa so mene imeli za razvajenega, ker sem vedno se postavil zase, povzdignil glas, kritiziral in opravljal starše naokoli.
Ampak to je moj karakter, ko sem bil najstnik se nisem več pustil. Smo se skregali, vse razbili.
Če sta se spravila name sem sam začel razbijati, tudi šipe z rokami, da je kri špricala po stenah. Pa sta se ustavila.
Ali pa sta zatežila, pa sem nož vzel in se zaklal.
Ali pa sta grozila, kaj bo ko prideta domov, pa sem se nasmejal pa požrl vse močne tablete, pa so me komaj rešili in sta me morala dneve v komi gledati, haha.
Pa sta se ustrašila.
Misliš ti, da je to razvajanost?
Ne zato rabiš jajca!
Ker itak staršem ne bi nič naredil, jih moraš ustaviti tako, da sebi kaj narediš. Ni druge.

Poglej, to sem samo delček hudih stvari, ki so se mi zgodile napisal. Je bilo tega veliko več, preveč da bi sem pisal.

No povej, a se ti zdim razvajen?

A ti res misliš, da so rabile princeske(in princi) vse to preživljati?
Poglej, s tabo sočustvujem, pretepali so te, niso imeli razumevanja do tebe. Pišeš, da je lahko imel kdo učne motnje v starih časih, pa so ga premlatili starši in pri 15 poslali težaško delo delati.
In ja, od srca sočustvujem. To mi je grozno.

Ampak bilo jih je kar nekaj v jugoslaviji, ki niso imeli težkega otroštva, in so poleg prijetnega otroštva še luksuz dobili; zdravje, zmožnost delati šolo, posledično še zlahka udobno 8 urno službo, jazbinška, podedovano stanovanje, moža(ženo) ki jim je pol bremena pomagal nositi.
Boš res trdila, da ne obstajajo taki? Pa še jaz poznam kar nekaj takšnih, ki jim je vse k riti padlo.
Nekaj je dobrih, in jim to privoščim.
Nekaj pa je razvajencev, in razvajenci so radi nezadovoljni, ker jih ves svet ne upošteva. Znašajo se nad svojimi otroci, radi kritizirajo socialkarje, narkomane in brezdomce. Njim je pa vse k riti padlo.
Jaz pa poznam socialkarje, narkomane, brezdomce z veliko hujšimi zgodbami kot je moja.

In potem bo šel tak smrad, taka princeska z 8 urno udobno službico govoriti kako ona dela in bo gledala zviška take. Pa jaz dobro vem, kako je njej vse iz lufta k riti padlo, ker jo poznam. (več takih ljudi poznam)

Pa mi povej kako se naj zadržim, da jo ne nalomim?
Ma daj, to je človeški smrad, to je samo premlatiti treba.

To je bilo v časih, ko je naša generacija ravno začela graditi svoja gnezda. Prijatelja sta na ta način prišla do prvega stanovanja. Starši so združili moči in jima kupili stanovanje za 15.000 mark (1,5 sobno). Pa par letih sta to stanovanje prodala in si kupila nepremičnino za 40.000 mark.
So bila pa sedemdeseta zlata leta za gradnjo hiš. Sicer je bil včasih problem z materialom, ampak kredite so dajala tudi podjetja in te kredite je požrla inflacija. Moja mama je npr. nekaj zadnjih obrokov kredita plačala vse naenkrat, ker je bilo kot da plačuje 10 položnic po 1 eur. To se je šele splačalo 🙂

Samo v poduk, preden se vsi skupaj vžgete.
Za ta stanovanja, so ljudje za biavnje v v njih placevali mesecno najemnino in so imeli pravico do odkupa. Nic jim ni bilo podarjeno ali v hrbet vrzeno.

@Rojeni pod srecno zvezdo
Hvala za zaupano zgodbo.

Žal mi je za tvoje stanje (od zdravja naprej) in dogodki, ki jih opisuješ iz svojega življenja, so pretresljivi. Oboje skupaj te je oblikovalo v osebo, kakršna si in lahko ti samo želim, da znaš biti v vsem tem tudi srečen, zadovoljen s seboj. Da znaš najti lepe plati življenja in vsakega dneva.

Razumem tvoje občutke, tudi tisto sovraštvo do razvajencev, ki ga opisuješ.

Ga pa ne odobravam. Pa ti bom pojasnila:

Poznam nekaj sto, morda tisoč življenjskih zgodb nesrečnega otroštva, pri večini gre za podoben splet dejavnikov, kot jih ti opisuješ (zlorabe vseh vrst, revščina, bolezni, alkohol, nasilje, …), ampak med njimi ogromno takih, ki so se vsemu temu uprli z vsemi svojimi silami in se zakleli, da pod nobenim pogojem ne bodo ponovili napak staršev ali jih prenesli na svoje otroke. Da bodo naredili (in so naredili) vse, da bi svoje življenje peljali po povsem drugačni poti. Ker so preveč trpeli sami in so hoteli to trpljenje presekati, narediti drugače, bolje.

Ti ljudje so mi navdih in se jim globoko priklonim. Vem, iz kakega dna so prišli in koliko težje se je bilo njim dvigniti nad to bedo. S svojo voljo in s svojimi močmi. Brez pomoči drugih (razen psihološke podpore in nasvetov), ampak z železno voljo in nadčloveškim trudom.

In ti ljudje ne sovražijo drugih zato, ker jim je podarjeno več. Vse svoje sile usmerjajo vase, nimajo časa in volje, da se ukvarjajo z drugimi, predvsem pa ne vidijo v tem smisla in nobene koristi.

Poznam življenjske zgodbe klošarjev, ki so to postali iz različnih razlogov. Del njih ni našel poti navzgor, tistim skoraj ni pomoči, ker je enostavno niso zmožni videti, razumeti, si sebe sploh ne predstavljati drugače, kot so. Samo to poznajo že iz plenic dalje. So nesrečni in si včasih želijo drugače, a ne zmorejo.

Potem je del njih, ki so imeli odprtih več možnosti, a so izbrali “svobodo”, kakor sami to imenujejo. Njim ustreza tako. Pustili so družine, službe, domove in se zavestno odločili za svoj način. Tem bi komot lahko rekel tudi razvajenci, če bi že komu moral tako reči.

Tretji del mi je bilo najbolj boleče spoznati- pri tistih, ki jih je splet okoliščin pripeljal na cesto po tistem, ko so že postavili svoje življenje drugače. Ki so pristali na cesti po krivdi drugih ali pa zaradi nekega prelomnega dogodka, na katerega niso imeli vpliva. Te zgodbe so pretresljive.

Ampak med vsemi temi različnimi skupinami vseeno ni vzorca, iz katerega bi izhajalo sovraštvo do drugih. To čustvo je odraz značaja posameznika in le malo odvisno od razlogov, zakaj so, kjer so.

Narkomani - veliko jih poznam, ki so to postali iz dolgčasa in polne riti. Dejanski razvajenci, ki niso iskali v omami trenutkov pozabe, bega v drugačno počutje ali tolažbe, ampak zgolj opoj in lagodje.
Večina jih pa res išče v drogi izhod iz nekega bednega počutja. Pomagati se ne da nikomur od njih, če se sami ne odločijo tako.

Zgoraj se nisva razumela. Stanje otroštva v moji generaciji sem ti opisovala kot splošno sliko tedanjega časa, ne kot svojo zgodbo. Niso me pretepali, šolo in študij sem opravila z lahkoto, nihče me ni maltretiral, sem pa imela trdno postavljene meje vzgoje. Premoženja moja družina ni imela nobenega, prav zato je pa mama vztrajala, da poskrbim za svojo izobrazbo in eksistenco, da bi mi šlo bolje, kot je šlo njej in visoko cenim njeno doslednost pri vzgoji. Očeta nisem poznala, je umrl še pred mojim rojstvom, materialno mi ni mogla dati ničesar, dala mi je pa vrednote in ljubezen. To je bilo dovolj, da sem lahko maksimalno izkoristila svoje potenciale in dosegla, kar sem si zastavila.

Vso srednjo šolo in faks sem med počitnicami in prostih dneh hodila delat, s tem sem financirala večino svojih potreb, ker jih mama s svojo mizerno plačo ne bi mogla. Ona je pokrivala osnove in že to je bil dosežek.

Ja, sem tudi kdaj bila besna, zakaj drugim ni treba delati in so lahko šli na počitnice ali žur, medtem ko sem jaz šla delat, ampak zelo zgodaj sem se naučila, da se me njihova življenja in mnenja ne tičejo.

Danes sem samo ponosna na svoje dosežke in zmožnost, da se lotim problemov s svojimi močmi, tisti razvajenci se mi pa občasno celo smilijo, ker nimajo te odpornosti in obupavajo pri malenkostih. Ker so sami nemočni, jim je pa lažje obsojati druge, ker se sebe niso sposobni lotiti.

Ne sovražim jih in ne vidim smisla v sovraštvu. Pač nimajo zrelosti, vpogleda in razumevanja, kdo se bo potem ukvarjal z njihovimi mnenji? Niso pomembna.

V življenju moraš ceniti najprej sebe in imaš s tem dovolj dela, da te razni omejenci ne rabijo zanimati.

Sem ti pojasnila?

@jazbinšek
Tako. Skupaj s soudeležbo, raznimi samoprispevki, neplačanimi delovnimi dnevi in neposrednim delom.

@Čveka
Te samoprispevke in neplačane delovne dneve so imeli tudi tisti, ki stanovanja niso dobili.

@Čveka Neplačane sobote so tolkli vsi, samoprispevke so plačevali vsi, tudi tisti, ki niso imeli nič od Jazbinška.

@aha
“Dobil” ga ni nihče. So ga kar lepo kupili.
Možnost je pa bila dana vsem.
Krediti so bili tako ugodni, da je bil pogosto obrok kredita nižji od zneska najemnine.
Odločil se je pa vsak sam po svoji presoji in volji.

Naš znanec je imel recimo fantastično možnost, z ženo oba zaposlena in brez otrok, a nista hotela odkupiti stanovanja, ker sta bila “proti buržujskim” in ker sta bila prepričana, da jima od firme dodeljeno stanovanje itak pripada.

Kasneje jima je bilo žal, ampak nikoli nista priznala, da sta si sama kriva. Sta pa v zameno sovražila tiste, ki so se pravočasno znašli.

Trma ali napačna prepričanja so lahko škodljiv šport….

@Čveka Možnost NI bila dana vsem, samo tistim, ki so ga že koristili po ugodnih najemninah.
Tisti, ki so popoldne in na vikende sami gradili, poleg plačevanja samoprispevkov in udarnih sobot, te možnosti NISO dobili.

@laž
Točno tako! Moji so bili nekako preponosni, da bi se šlepali v družbenem stanovanju in so si postavili hišo.
Ne, ni bilo enostavno in ni bil zlahka odplačljiv kredit. Veliko čemu smo se odrekali, da je šlo.
In kljub temu, da sta skoraj celo življenje vplačevala v stanovanjski sklad- ni imel nihče iz naše družine ničesar od tega.
Samo toliko.

@laž
To drži. Socializem je predvideval, da ne rabiš stanovanja, če imaš svoje bivališče (ali si ga urejaš).
Neke sorte “družbena pravičnost”, ki pa ni bila idealna za vse. Je pa služila večini. Kot vsi sistemi. Povsod nekdo pridobi in nekdo izvisi.

Vseeno pa je tudi to bila izbira posameznika. Ali morda ne?


@res je laž
Ja, takih je bilo veliko, niso tvoji edini. In vsak kredit je vedno breme, ki pomeni zategovati pas nekje drugje.

Pač stojiš za svojo odločitvijo, v zavedanju, sa se nečemu drugemu odrekaš.

Kdo se pa ne? Nihče nima vsega.

Čveka
Ni socializem nič predvidevo, če podjetje v katerem si zaposlen ni imelo prostih stanovanj, pač si bio v podnajemu. V nova stanovanja so pa nehali vlagat. Ravno takšna situacija glede socialnih stanovanj, manjše občine so bile brez. Na začetku 90 letih je dosti podjetj šlo v stečaj. Med njimi naša firma v kateri sem bio 5 let redno zaposlen. Plače nisem videl pol leta. Ravno tako potnih stroškov ne, ki so bili kar velek izdatek. Ja in, ker enim nič ni padlo iz nebes, razen delovne knjižice, ki pa je romala na zzzrs, pa smo vseeno preživeli. Še celo poskrbeli za lastno stanovanje, katerega smo keširali in vseeno 10x ali večkrat preplačali. Tako, tale filozof zgoraj naj mi ne klanfa takšne in drugačne zgodbice, komu in kaj bilo podarjeno. Že to, da imaš možnosti za naprej šolanje in še vedno dom pri starših je en velek privilegij.

Poceni. Nekdo pravi da so dobili tudi čefurji. 😅

Moja teta pa stric sta dobila. Tam na slomškovi. Ene 100 kvadratov. Cena zelo malo. Ne vem tocno, je pa mama rekla da si je ona enak cas kupovala prvo stanovanje in da je ta garsonjera stala vec kot njihovo.

Mogoc 20-30 tisoc mark.

Ampak ne vem zakaj skoz to prepričavate.

Nema stanovanja na tavcarjevi 4 zastojn. Ah ti bi jos biralo. Jeftino. Centar ej.

HLEV!

@Ni res
Tudi to drži. Nekatere firme niso imele stanovanj za svoje delavce. So se pa mnoga taka vključevala ravno v tisti slavni stanovanjski sklad in pomagala delavcem poiskati nastanitev v družbenih stanovanjih. Kolikor jih je pač bilo na razpolago.
Ja, nekateri so izviseli.

Ampak kot praviš, mnogi so se vseeno znašli. Nekateri se pa ne bi niti, če bi jim bila dana možnost. Tako pač je od nekdaj.

Ampak če prav razumem, je zgoraj nekdo jezen predvsem na tiste, ki so možnost izkoristili.

Jaz sem bila recimo razočarana nad nekaterimi, ki so lastnino zatajili, s tem pa odžrli možnost tistim, ki niso imeli ničesar.

Tega pa ni bil kriv sistem, ampak človeški značaji. Ki so prav tako različni tedaj in sedaj.

Preživeli so pa vsi. Pa če hočejo še v prihodnje, bo treba gledati naprej, ne pa pogrevati nečesa, kar se več ne da spremeniti.

Evo prav shranil sem si video za vas.

@dimanont backk odvisno kako socialen si bil. za 40000 kupovat "družbeno" stanovanje, ki na trgu stane recimo 300000 EUR in za katerega so plačali naši starši in dobili nič ter živeli po štirje v eni sobi, je absurdno. To nam je rdeći režim dolžen vrniti. Enako tovarne in domove.

@Butale

i ne slušaj onoga čije smo srce da Nas spominje nehajnim učinili, koji strast svoju slijedi i čiji su postupci propali.

Vidiš da su propali postupci. Jaaaa. A ne vidis? Seveda ne kjafir zatucani. I na ahiretu i na dunjaluku ce kjafir propast.

Treba bo sprejet da si zguba. ZGUBAAAA.
Nic vrednejsi nisi od cloveka izpred 200 ali vec let. Kvecjemu manj. Manj si robusten. Bolj glup, ne ves kje ti je mesto, vrednote u kuurcu, vecji potrosnik, nic ne znas...

@Butale
Za tako “povračilo” boš pa rabil čarovnijo. Bo treba od mrtvih zbuditi tiste, ki so sistem vzpostavili in tiste, ki so v njem živeli, obuditi boš moral nazaj SFRJ, pa še kup drugih matematičnih enačb boš moral rešiti.

Ali pa še naprej zahtevaš nekaj, kar ni mogoče in se jeziš. Mogoče ti pa to bolj koristi, kakor da sam kaj narediš, da bi si izpolnil svoje želje.

@Čveka
Ja, si mi pojasnila.
Lepo in prijazno si napisala. Kar težko sprejmem razumevanje in sočutje od nekoga, ker tega nisem najbolj vajen.
Bolj sem vajen tega, da se hitro počutim ogroženega, da napadem nazaj kot ranjena zver.
Se trudim biti družaben, vidim da je dosti ljudi prijaznih, a se vseeno težko znebim teh občutkov.
Zanimivo je, da se lahko ljudje tako povežemo, ko se pogovarjamo in si prisluhnemo. Da takrat občutimo razumevanje drug do drugega. Namesto da vlečemo vsak v svojo smer.

Sicer sam takih brezdomcev in narkomanov, kot jih ti opisuješ ne poznam. Ti bom pa verjel, da obstajajo tudi taki.
Jaz poznam le take, z groznimi, mračnimi življenski zgodbami.

Je pa res, da nekateri ljudje zmorejo to presežti. Tako kot si to opisala.
Nekateri so močni kot vol. Še celo, ko so bolani, imajo raka, hodijo v službo, delajo...
Nekateri se pa hitro zlomijo. Na primer takšni brezdomci, narkomani kot sem jih jaz spoznal.

Glede tega, kar omenjaš, da se nekateri ljudje odločili, da ne bojo bili do svojih otrok taki, kot so bili njihovi starši do njih.
Lahko to rečem, tudi za svoje starše. Moji starši, so imeli naprimer veliko težje otroštvo kot jaz. Polno nasilja in zlorab. Toliko tega, da je bilo prav mogoče, da tega ne bi preživeli. Prav lahko bi bilo, da tega ne bi preživeli.
In sta poskrbela, za to, da nista bila taka starša, kot so bili njuni. Nista pa bila najbolj uravnovešena. Sta bila preveč poškodovana, s toliko travmami, da jih ni mogoče pozdraviti ali poraviti.
Takšne nasilneže in psihopate sta imela okoli sebe, celo ljudi za katere vem, da bi zlahka bili sposobni ubijati. Se je tudi kakšen umor zgodil, če gledam generacije za nazaj. Oče je to celo prenašal v dobro stoječi hiši, ne v revščini.
Ena sorodnica je umrla od drog. In zato, je bil samo en razlog. In to je to, da je bila tako zelo nežna in mila oseba. Prenežna, prekrhka za svoje okolje. Zato je sledil pobeg v droge. Jaz vstrajam, da so jo oni ubili, ne droge. Ker je nemogoče, da bi zmogla preživeti takšne osebe.

Sovraštvo, bes, srd, agresija, to je pri meni verjetno že od mame podedovano. Mi je pa filala te lastnosti tudi inteligenca, saj sem se vedno toliko obremenjeval, z drugimi. To kar ti pišeš, da se ne smeš obremenjevati z drugimi nisem zmogel. Sploh takrat ne. Pa ne govorim le o sovraštvu, ampak tudi o temu, kako so me prizadele, krivice, ki so se dogajale po svetu. Požrl sem se zaradi tega.


Starša sta me imela rada, zato sem lahko razvil empatijo. Zlahka pa lahko razumem, da obstajajo ljudje, ki so odraščali še v težjih razmerah in nikoli niso dobili ljubezni in razumevanja in zato niso nikoli razvili empatije. In to je način, kako lahko nastanejo tudi zelo nevarni ljudje.
Je bila pa ta ljubezen od staršev, velikokrat tudi zapor zame in nadzor. Da ne bi mogel biti svoboden. Da se nikoli ne bi mogel osamosvojiti. Vse je vedno potekalo v tej smeri. Da se mi je uničilo vso samozavest.
Da se nikoli v otroštvu nisem počutil varnega in da sem bil vedno v negotovosti. Bili so samo strahovi, do vsega.
To so muke, ki si jih težko predstavlja tisti, ki jih ni doživel.
Mama je imela obdobja, ko mi ni pustila nič narediti samemu, še šnirnc zavezati, da bi dokazala da je dobra mama. Dokler ni spet eksplodirala zaradi nečesa. Potem sta mi izkazovala ljubezen, ampak me nikoli slišala. Kot da sploh ne bi vedela kdo sem in kako razmišlja njun otrok. Enkrat je neka ženska, nadrla očeta, da vidi da imata otroka rada, a ga nikoli ne slišita. Jaz pa sem rad govoril v prazno vse dneve. Sta me pustila, da sem blebetal in tečnaril. Večino časa je bilo zamorjeno vzdušje. Pa se je zgodilo, da sem doživel nekaj prelepih praznikov, z njima in sorodniki. In tega sem se tako oklenil, vse svoje upe vlagal v to, da se bo ponovilo, celo leto govoril o prazniku, ki bo prišel, samo da so ga potem pokvarili. In teh nekaj praznikov so bili najsrečnejši trenutki v mojem otroštvu. Verjetno sta mi privoščila še kaj več, kar tebi mama ni zmogla kot samohranilka. In sem doživel morda 5 lepih božičev in 5 lepih Novih let. In 5 uničenih božičev in 5 uničenih Novih let.
Bil sem obseden s prazniki, jih dojemal kot luč, ki bo takrat posvetila v moje življenje.
Potem sta se pa potrudila, da v najstniških letih več tega ne bi doživel. Pa čeprav sem celo leto govoril o temu, je kot, da me ne bi slišala. Kot da me nikoli ne bi zmogla občutiti in razumeti, kaj mi nekaj pomeni, kaj imam rad. Kot da me sploh slišala ne bi. Bilo je pa tudi tako skozi otroštvo in najstniška leta, kot ti zgoraj v komentarju opisujem, da se ne bom ponavljal. Tudi z živalmi sva grdo ravnala z mamo, ker smo bili nasilni, čeprav smo jih imeli neznansko radi. In še zdaj čutim travme zaradi tega.
Bil sem naporen jaz, bila je naporna ona, oče pa imel svoje fore. Sta pa znala pred drugimi izpasti kot najbolj čudovita človeka, niti se nista pretvarjala, samo drugi od zunaj so spoznali najboljši del njiju.

Ampak veš kaj, ljudje si ne znajo predstavljati, kako zelo širok in zapleten razpon imajo lahko nekatere osebnosti. Koliko različnih lastnosti ima nekdo. Niso si znali predstavljati, kako težko nam je znalo biti. Ni psihiatra, ki bi znal razčleniti naše odnose.
Je pa verjetno kdo menil, da sem razvajen, zaradi mojih načinov obnašanja. (Drugače pa nisem imel veliko, sem imel manj kot otroci naokokoli, če odštejemo nekaj lepih praznikov).

Tako da, jaz sem zelo previden, preden obtožim nekoga, da je razvajen.
Tudi danes, ko toliko govorijo o permisivni vzgoji, raje se zadržim preden sodim nekega mulca, ki povzroča probleme. Ker nisem v njihovi hiši, da bi jih opazoval. Ne morem vedeti, da starša nista psihopata, ki otroku ne data empatije in ljubezni.
Ker se zavedam, da marsikaj dogaja v domovih ljudi, kar ne pokažejo navzven. Tudi za kakega narkomana, ki mi ni zaupal živlkenske zgodbe(prej sem omenjal take, ki so mi jo), ne morem vedeti, da so niso kake težke stvari zadaj.
Tako da sem zelo zadržan, preden sodim.
Za tiste razvajence, o katerih sem pisal, pa vem kako zlahka jim je šlo, ker sami to povejo in se niti ne zavedajo, da ljudje, ki jih oni sodijo, še zdaleč niso imeli tega kot oni. Pri takih egocentrikih se pa konča moje potrplenje.
Je pa tako, da so vedno so obstajali ljudje, ki jim je bilo težko, in ljudje, rojeni pod srečno zvezdo, ki jim je šlo vse zlahka. Poznam celo take, ki so med drugo svetovno vojno preživeli lepo otroštvo, ki jim ni veliko manjkalo. Sami so povedali. Je pa res, da so bili to težki časi, a celo takrat se najdejo izjeme, ki jim je bilo lepo.

Se bi pa osredotočil na nekaj bistvenega o čemer pišeš. To kako te je mama pripravila na življenje.
Jaz mislim, da je največje darilo, ki ga lahko starši predajo otroku, samozavest.
Samozavest, da živijo življenje. Samozavest je pot do svobode.

V mojem otroštvu je bilo vse usmerjeno v to, da se mi jo je uničilo.
Neverjeten privilegij je, da nekomu starši privzgojijo samozavest, da je zdrav in da lahko zaživi kot mlad človek in občuti svobodo!
Toliko sem sanjal in hrepenel po temu kot mlad. Kako lepo bi bilo to imeti.

Ti si te stvari dosegla z veliko truda in odrekanjem. Nekateri pa, ki živijo v družinah, kjer niso revni pa to celo zlahka dobijo.
In ko pišeš, da si želela si iti na počitnice s prijatelji in na žur in nisi mogla.
Veš kako sem si jaz želel teh stvari. Toliko sem sanjaril o temu kot mlad. Za nekatere je bilo to običajno, del življenja. Zame pa bi to bilo dovolj, da bi se pčutil izpopolnjenega in lahko potem umrl.
In zdi se mi, da nisem zahteval preveč, ko sem si tako želel tega. Pri vseh visokoletečih ciljih, ki jih imajo ljudje, sem zahteval malo. Bi zastavil vso svojo prihodnost, da bi to doživel.

In namesto tega sem v mladosti končal drugače. Kot sem ti rekel, pil nisem, drogiral se nisem, socialno, socialno pa sem dobival, so mi jo zaradi zdravstvenega stanja dodelili. Ampak to ni bila socialna z lenarjenjem, kot si ljudje predstavlajo.
Končalo se je tako, da smo končali zaprti v shizofrenem, živčnem vzdušju skupaj s starši. Dnevna svetloba je bila vedno bolj moteča, zato smo zagrnili vse zavese, spustili žaluzije, luči so se kvarile, električarjev nismo klicali in smo ostali v temi. Pozneje nismo niti štedilnika uredili, ko se je pokvaril, ostali brez hladilnika itd. Potem je še gretje šlo. Pa smo se pozimi bolj oblekli. Ostali smo brez sorodnikov, saj smo se jim odrekli zaradi vsega, kar so naredili. Ostali so nam pomrli. Nihče ni več prišel k nam.
Mene bi začudilo, da se nekomu to zdi grozno. Meni se je zdelo prijetno. Tema me niti malo ni motila, teh stvari še opaziš ne. Huje je bila ta živčnost, da smo cel čas noreli, dneve in noči. Jaz sem se ukvarjal z svojimi obsedenostni. Kričali smo, predelovali smo travme, dneve in noči. Sosedje so to poslušali, podnevi in ponoči. Tudi jaz sem kriv za mnogo tega.
Bil sem na socialni, a na koncu sploh nisem imel dosti časa za spanje, za počitek.
Ni se moglo iti spat, ker smo imeli kako dramo, ali pogovore, ali smo se z čim ukvarjali, se kaj učili, da bi razumeli, študirali. Vedno nas je preganjal, čas zaradi nečesa, kar smo še hoteli narediti. Tako da si velikokrat nisem mogel vzeti časa za spanje. Zdravnica me je opozarjala, da sem izgorel.
In kako naj človek hodi ob takem v službo?
Jaz mislim, da ne more. Vsaj jaz ne bi zmogel.
Jaz mislim, da to ni lahko življenje. Morda imaš prav, da je morda celo lažje tistim, ki se napijejo, namesto, da kaj takega prenašajo.
To je samo en del tega, je bilo še veliko hudega poleg tega.

Pa še enkrat, hvala za tvoj lep zapis.