☕ Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj? - 2

Zastonj ni bilo. Nekje 1/3 cene na trgu. Cene grejo gor, mi smo kupili leta 2020 stanovanje v Ljubljani za 160.000, danes je ocenjeno po gursu za 320.000 e. Ne moreš primerjati cen iz toliko nazaj. Moji starši niso dobili stanovanja, smo pa živeli v novi hiši, krediti so bili takrat ugodni.

@Rojeni pod srecno zvezdo
Hvala za tvoje zaupanje in ta zapis.
V mnogih podrobnostih me tvoja zgodba spomni na zgodbo sošolke. Odraščala je z dvema motenima staršema. Mama z bipolarno shizofreno motnjo, oče umsko zaostali grobijan in pijanec… ta dva sta vse tri hčerke včasih priklenila z verigo v štalo poleg krav, včasih jim nista dala jesti po par dni, da “jih navadita hudega”, z njimi je živel očetov brat, ki je vsa tri dekleta posiljeval, ena je rodila….

Vsi so se zgražali nad njimi, nihče pa kaj naredil.
Moja mama je enkrat znorela in poslala k njim socialno službo, nato je sledil odvzem ozrok v rejništvo, moja sošolka je nekajkrat pribežala k nam in smo jo skrivali pred stricom…
Tudi ona je trdila, da jo imata starša rada in da grdo ravnata z njo zato, ker ji hočeta dobro… meni je bilo grozljivo.
Enako, kot moja mama, bi šla tja in bi tastara dva premlatila. Mnogo kasneje sem se naučila razumeti, da sta psihična bolnika in batine ne bi pomagale. Kljub temu pa še danes trdim, da ta dva ne bi smela imeti otrok.

Ena sestra je kasneje naredila samomor, druga je izginila neznano kam, moja sošolka pa je nekako zmogla živilsko šolo in se zaposlila, poročila, pač pa po vzorcu nesamozavesti našla moža, ki jo je mlatil do smrti. Grozljivka.

Tebi ni bilo ponujeno nič, kolikor berem. Te tudi razumem, da ti je razumevanje ali prijaznost drugih ljudi nekaj tujega in najprej pomisliš na hinavščino.

Vseeno pa iz tvojega pisanja vidim svetle točke, ki se jih lahko oprimeš in verjamem, da ti lahko uspe narediti iz tega zgodbo o uspehu. Nekaterih travm ne boš mogel nikoli izbrisati, mnoge pa bi lahko kompenziral, če se tako odločiš.

Nekje med vrsticami vidim, da poznaš izvor travm in to je prvi korak k izhodu iz temačnega razmišljanja. Se strinjam, da je to zelo zelo težko, a upanje vedno obstaja za tiste, ki hočejo.

Psihiatri pravijo, da kompenzacija ni prava pot, sama pa sem mnenja, da je še vedno boljša od popolne predaje, stagnacije in obupavanja.

Nek meni ljub človek je rekel, da je življenje puzzle in lepi detajli polepšajo celo sliko.

Želim ti veliko teh lepih detajlov.

AI pravi tako: V času jazbinškovega zakona je bilo za povprečno stanovanje treba odšteti 3-4 letne plače. Danes je za povprečno stanovanje treba odšteti 10-18 letnih plač. Če bi danes veljal jazbinškov zakon, bi bila cena povprečnega stanovanja (torej neko srednje veliko stanovanje v srednje velikem mestu) 59.000 eur.

@ej-aj

Dvomim da 59 tisoc.

Jst sm prej od oka racunal. Kako? Na zlato vezes ceno. Kolk zlata si dobil pa zracunas kolk je danes to in das na pol.

@res je laž
Ja, bila pa nista preponosna da ne bi vzela kredita, kateri je bil mogoče na začetku boleč, ampak po parih mesecih, ko je bila pa inflacija se je pa ta kredit z lahkoto odplačeval in po parih letih je bil mesečni obrok v višini piva ali sendviča. Vmes se je pa seveda dobil zopet kredit od firme saj si bil že po parih mesecih ali pa letu dni zopet kreditno sposoben.
Ogromno hiš se je naredilo na račun kreditov ampak zanimivo na te ljudi ni nihče jezen. Vsi so nekako jezni na ljudi, kateri so kupili stanovanja po jazbinškovem zakonu.

@Čveka
Hvala.
Zgodba ki si jo napisala, je res kruta. Zgodba iz grozljivke. Grozljivo je kakšno dno lahko dosežejo nekateri ljudje, da povzročajo tako škodo drugim.
To kar sem jaz pretrpel, se ne more primerjati s tem, kar si zapisala.
Tudi če sem v svoji okolici videl, da gre vsem lažje kot meni, da je bilo naprimer vsem sošolcem lažje kot meni in so lažje prišli skozi otroštvo in zaživeli, sem se vedno zavedal, da obstajajo tudi ljudje, do katerih je bilo življenje še veliko bolj kruto, kot do mene.
Včasih ko vidim ljudi, ki so celo življenje, čustveno odvisni od krutih, brezčutnih in predvsem krivičnih staršev, pomislim, da jim je še težje kot meni.
Zgodba ki si jo zapisala pa je res nečloveška in kruta.

Stanje ki sem ga opisoval, je seveda stanje, do katerega je prišlo pozneje, po mojemu otroštvu in najstniških letih. Lahko rečem, da sem za veliko stvari, ki jih bereš, v zadnjem komentarju, sam kriv. Saj sem, oziroma sem bil, dokaj moten.
Morda je bilo najbolj prijetno zagrniti zavese, rolete in živeti v temi, skrit pred svetlobo, pred življenjem, ki je bilo zunaj in me opozarjalo, da ga jaz nimam.
Lahko rečem, da še nikoli nisem bil tako srečen, da še nikoli nismo bili vsi trije tako srečni kot v temu stanju.
To da ni luči, v kuhinji, hodniku, spalnicah, ni bilo več hladilnika, štedilnika niti ogrevanja ne glede na hud mraz, so se zdele nepomembnosti.
Smešno mi je, ko pomislim, kako grozno in nemogoče za življenje, bi se to zdelo razvajenim ljudem. To bi jaz jemal kot potrdilo, da so razvajeni.
Za nas so to bile malenkostne neprijetnosti, na katere smo se navadili. Saj življenje za nas še nikoli ni bilo lepše in enostavnejše.
To ti pravim zato, ker so bile moje stiske v otroštvu in najstniških letih tako hude, da so bili to veliko lepši časi.
Malce je bilo edino neprijetno, da se je v stanovanju nakopičilo toliko stvari, da poleg tega, da smo ostali v temi, se nismo mogli niti premikati v stanovanju, saj smo se zasuli. Ko je bilo najhuje, smo bili še ob postelje in ni bilo več spanja v postelji.
V bistvu ni to niti tako hudo, kot se morda komu sliši. Verjetno je to potrdilo, da sem bil res v stiski v otroštvu in najstniških letih, če se mi to ni zdelo nič takega.
Ampak nikoli se še nismo imeli bolj radi in se toliko pogovarjali, morda celo prisluhnili drug drugemu.
Morda najbolj mučno je bilo pomankanje spanca. Kot sem ti napisal, ukvarjali smo se z veliko stvarmi.
Poleg tega pa neskončno časa porabiš za pospravlanje in brisanje prahu. Mama je vedno bila obsesivna glede čistoče in higiene.
Tudi jaz sem vedno hotel pospraviti in tako sem pospravljal, dneve, mesece, leta, pospravljal in prelagal stvari, ker sem v stanju norosti verjel, da se jih lahko pospravi. Potem se pojavi vlaga in plesen in jo vdihuješ. Mama je imela astmo...
Pa sem nekaj novega omenil. Zato ker seznam problemov je bil dolg. In veliko jih nisem niti omenil.
Včasih vidim razvajene ljudi, ki imajo samo enega izmed problemov, ki smo jih imeli mi, pa jim ta problem zagreni življenje. Mi smo jih pa imeli ogromno. Ja dobival sem socialno, saj si predstavljaš da ne bi mogel v službo. Že tako mi je malo časa ostalo za spanje. Mnogokrat nisem mogel iti spat, zaradi vseh planov in stvari, ki sem si jih zadal.
Pravijo za nekatere socialkarje, da uživajo in lenarijo. Haha. Prav zanima me kako je to.

No čeprav je življenje postalo lepo in veliko lažje, kot v otroštvu, najstniških letih, je bila bolečina, ker nisem imel mladosti bila fantomska.
Ena največjih želj mi je bila, imeti prijatelje in z njimi iti na morje.

Sta me pa starša vozila na morje, kot otroka. Verjetno si bila ti za morje prikrajšana, glede na to, da je tvoja mama garala, da sta imeli najosnovnejše.
Poleg praznikov, je tudi morje bilo ena najlepših stvari, ki sem jih doživel.
Če bi se mi prepovedalo iti na morje do konca življenja, raje umrem. Upam da ga bom po parih letih videl letos.
En grenek spomin z morja, je ta, da se je enkrat napovedovala zabava, prireditev na tisti lokaciji. Dneve sem ju prosjačil, da gremo, a sta vstrajno zavračala, da gremo. Zgolj zaradi svoje muhavosti, morda ega. Potem so drugi ljudje pripovedovali kako lepo je bilo, da sem se počutil še slabše. Gotovo bi bil to en najlepših spominov, če bi ga doživel.

Pozneje sem nehal hoditi na morje z njima, že pri 13 letih. Čeprav sem imel morje najraje na svetu, se mi zdi da so mi tisti štirje ali pet dni, ko ju ni bilo rešili življenje, da se nisem ubil. Da sem se takrat odpočil za vse leto. Kot otroka pa me ne reševalo to, da je bila mama veliko v službi in jaz sam doma.
Luksuz. Sam si, lahko gledaš televizijo. Res luksuz. Verjetno bi bil danes bolj zmešan, če ne bi imel teh privilegijev.
Groteskno se mi zdi, ko se danes ljudje pritožujejo, če kdo otroke pusti same. Prav razjezim se, če slišim, da kdo problem iz tega dela. Besen postanem.
Kje smo pristali? Pa kako mehkužni so ljudje ratali, da iz tega delajo problem.

Ker kot najstnik, nisem mogel imeti nobene intimnosti pri takih starših. Zato se nisem mogel normalno razvijati.
Kot pišem, slišala me nista nikoli, rada sta se pa vtikala vame, rinila vame. Nista mi dala, da diham, če se tako izrazim. Zato sem zbolel še z to motnjo, da me vsak šum zmoti, dela paranoičnega. Pozneje sem svoj mir zahteval, kar preveč zoprno. Ni jima bilo lahko.

Če se vrnem k otroštvu,
Enkrat smo bili na gasilski veselici, kjer sta mi celo dve srečki za tombolo privoščila. Brez zadetka. Celo otroštvo sem ju prosil, da gremo spet, a sta trmasto zavračala.
Tudi ko sem si kaj želel, sta mi vedno zbrala kaj drugega, kar je bilo njima všeč.
V stilu, da onadva vesta kaj je zame najboljše.
Vsi so me imeli za pametnega otroka in lahko sem govoril, a me nikoli nista slišala.
Lahko sem vse dni govotil, onadva pa sta bila kot, da sta v drugi realnosti in moj glas ni prišel do njiju.
Mama je imela tak odnos, očetu pa si moral vse neštetokrat ponoviti, a še vedno ni slišal, kot bi bil v svojem svetu.
Verjetno je to odličen način, da se otroku ustavi vsak razvoj samozavesti.

Na začetku najinega pogovora, ko si se odzvala na moje očitke razvajenim ljudem iz preteklosti si pisala, da včasih, če je mulc ugovarjal so ga nagarbali in je bil tiho. Verjetno mi ni bilo tako hudo.
Pravzaprav je mama bila malo v stilu takih staršev, kot praviš. Motilo jo je, da sem imel svoje mnenje in poglede in se je agresivno na to odzivala. Ko sem bil otrok tudi fizično. Največktat pa je sovražno kričala name. In to za povsem običajna mnenja, o stvareh, ki niso imele veze z njo. Motilo jo je zgolj, da imam mnenje in da razmišljam. Jasno je, da tudi njima, ko sta bila otroka nihče ni prisluhnil.
Drgač pa mi je delala take scene, ko smo šli na morje sem kritiziral katolike, v knjigi v šoli sem bral, kako so v srednjem veku pobijali mačke. Ko sem jih kritiziral, se je mama na bencinski pumpi polni hrvatov, pred njimi začela dreti, kaj da govorim, a ne vidim, da so vsi ti ljudje okoli katoliki, fanatiki, če hočem, da nas vse pokoljejo. Hrvati so jo gledali.
Enako v kinu, ko so nekoga ubili v filmu, se je začela pred celo dvorano dreti, da kakšen idiotski film sem jo peljal gledati. Na koncu filma pa se je jokala, da kako lep film je bil. Meni je bilo bilo neprijetno in me je bilo sram.
Take scene mi je delala.
Sta me pa tudi objela, me poljubila. Oče večkrat kot mama. Mama je vzbujala strah, očeta pa sem kdaj lahko celo ozmerjal.

Pozneje pa oba, saj sem doživel živčne zlome. Padce na tla, tresenje, krče ko mi je zategovalo ude in me premetavalo.
Bi rekel, da more biti človek v hudem stresu, da to doživlja.
Včasih v preteklosti so te pojave obravnavali, kot demonsko obsedenost.
No to je samo nekaj tega, je pa še veliko drugih zadev. Pa sem se spet razpisal.

Si pa lahko predstavljaš, da me je kakšen zunanji opazovalec, na primer sorodnik, zlahka označil za razvajenega. V smislu, kaj pa bo drugega, kot razvajen, če veliko govori, se pritožuje. Ker po mnenju ljudi, bi morala zlorabljena oseba biti tiha, prestrašena, s povešeno glavo.
Sem se grizel zaradi takih sorodnikov, besnel, dokler nisem sprevidel, da se sekiram zaradi kriminalcev, prevarantov, tatov. Da sem bil nor in naiven, da sem dajal težo mnenju takšnih ljudi.

@v vednost
Tako je, nisi kar prišel in kupil stanovanje, lahko si že prej 20 let plačeval najemnino.

@Resje

Stanovanjsko pravico si rabil. Tu kjer je bila moja teta, jih je bilo več. En sedaj druzinski prijatelj, plus druga teta. In potem so se oni odpovedali v njihovo korist. Baje se je tudi barantalo s tem.

Večina jih je plačala današnjih 10 tisoč evrov.

@Nisem prepričan

Dvomim veš... Takrat si dobil za to dve kili zlata.

@Rojeni pod srecno zvezdo
Pozdravljen.
Mislim, da morava ta pogovor prestaviti v posebno temo, tukaj teče pogovor o stanovanjih.

Če želiš, se bereva drugje.

Sicer pa še enkrat hvala za toliko osebne izpovedi.

@Čveka
Mislim da je tema že v zadnjih vzdihljajih, da jo le še midva ohranjava.
Sem pa vse to zapisal, ker si me ti vspodbudila z svojim zapisom, malo sem pa to napisal tudi za sebe, da pobrskam po svojem spominu in morda pridem še do kakega dognanja.
Če želiš, lahko odpreš temo z svojim odgovorom. Sicer sem jaz tak, da teme na Čveku le preletim z enim očesom, marsikatero zanimivo spregledam, kakšna pa mi pade v oči. Tvoje teme gotovo ne bom spregledal, saj imate registrirani močneje obarvano ikonco, krogec, pa jih potem opazim.

Je bilo pa tako, da je bila babica, mama od moje mame psihopatka, oče od mojega očeta, pa prav tako psihopat. Druga starša ju nista zaščitila in ni bilo neke koristi od njiju. Za moja starša je bilo prav mogoče, da v razmerah kakšnih sta bila, ne bi preživela. Vem da so enega od mojih staršev, tudi dejansko probali ubiti, a pustimo to.
Mislim da v tistih časih ni bilo tako redko, da so ubili nezaželjene otroke.

Mi je bil pa ganljiv zapis, ko si pisala kako sta živeli mamo, kako močna je bila, da je poskrbela zate. Ali je še živa, nisi napisala. Vse najboljše ji pa na drugi strani, če ni več med nami.

Lep pozdrav

@Rojeni pod srecno zvezdo
Menda naslovna tema res ne bo prinesla presežkpv.

Tvoja zgodba je opomin posmehljivcem, ki brez premisleka kažejo s prstom na posebneže. Mbogi res ne vedo, kaj pomeni imeti ali ne imeti možnosti. Tako pomanjkanje razmisleka je sramota za vsakega, ki se ima za pametnega.

Odkar pomnim, so mi šli na živce tisti, ki so se posmehovali drugačnim otrokom. Kot, da se je kak otrok lahko sam naredil, kot da si je kateri otrok lahko sam izbral, kakim staršem in v kako okolje se bo rodil, kot da bi kateri otrok želel sam od sebe biti bolan ali neuspešen… ne le nesramno, ampak do kraja primitivno in podlo, da se kdo posmehuje revežu, ki je že itak prikrajšan…

Neštetokrat sem se že kot smrklja zakadila v kakega posmehljivca namesto tistega posmeha deležnega reveža. Sem fasala tudi kak ukor za to, ampak me ni ustavilo, da ne bi tega ponovila vsakič, ko je kdo komu delal krivice. Še vedno to počnem.

Težko si predstavljam vaše življenje v temi. Neko staro pravilo je veljalo, da je treba dati otrokom svetlobo. Da so kot rože, ki na soncu zacvetijo, v temi pa ovenejo… si pa to odlično pojasnil.
Si še sedaj raje v temi?

Res je, da svetloba pokaže tudi napake in slabosti sveta, ampak po drugi strani v temi ne moreš videti lepih plati življenja.

Želim ti, da bi videl lepega čim več. Zanemari stvari, ki te razjezijo, ni koristi od jeze. Drugih ne moreš nikoli spremeniti, lahko spremeniš samo svoj odnos do njih. Modro je početi tisto, kar ti koristi, ne tistega, kar ti škodi. Zakaj bi naredil neumnežem veselje, da ti imajo priliko privoščiti smolo in slabo počutje? Imej se rad, to je vrednota, ki ti je ne more nihče pokvariti.

Moja mama je še živa, hvala za vprašanje in lepe želje. Sicer z mnogimi zdravstvenimi tegobami, primernimi njenim 88 letom in skoraj slepa, ampak še vedno odločna, optimistična, pogumna in hkrati zelo realna. Ponosna sem nanjo.

Imej lep večer.

@Čveka
Hvala za lep zapis.
Res je, da sem se požrl, z svojo stalno ogroženostjo pred svetom, zamerami in sovraštvom, a zdaj lažje predelam stvari in najdem razloge, zakaj tako početje nima smisla.
Starša sta me imela rada, a očitno nista ne znala, ne vedela drugače. Morda nam je bila usojena skupna pot, da se nekaj naučimo. Pozneje je nam bilo lažje, kot na začetku naše poti. Smo marsikaj predelali. Kot sem ti napisal, pozneje smo se več pogovarjali, kot ko sem bil otrok, najstnik, ko se nismo znali. Sta se učila z mano in tudi jaz sem jima bil šola.
Bolj žalostno mi je pogledati družine in ljudi, ki se nikoli ne naučijo ničesar in živijo odtujena življenja.
Ja še vedno sem bitje teme in noči. Jutranja svetloba mi je prijetna, ko je še nežna. Dnevna svetloba, pa mi postane težka in mučna. Noč pa me pomirja. Res pa je, da zna tudi kak dan biti lep, da je svetloba lepa. Na morju pa mi paše dan, ker v temi se ne da videti morja in kopati.
Prav tako pa imam raje temo, ker je luč v temi lepša, sveče dajejo lep sijaj in lučke na smrekci, najlepše zažarijo v temi. Ob dnevni svetlobi sem malo anksiozen, raje imam zagrnjene zavese. Zato sem raje pokonci ponoči.

Lepo je bilo prebrati o mami. In ne skrbi, ko enkrat stari ljudje oddidejo, verjamem, da jih ponovno srečamo. Saj mislim, da bi še bolj čudno in absurdno od tega, da se naš obstoj po smrti ne zaključi, še bolj čudno in absurdno bi bilo to, da je vsega konec in da smisla ni. Tako da verjamem, da smrt ni konec in da naš obstoj ni bil naključen. Tudi življenje me je naučilo, da stvari, ki delujejo naključne, morda le niso bile tako naključne.
Nikoli nisem bil optimist, a verjamem, da ima optimizem tvoje mame smisel.

Lahko noč, ali dobro jutro, odvisno od tega kdaj boš prebrala

@Rojeni pod srecno zvezdo
Dobro jutro je. Zate verjetno lahko noč počasi.

Veš, spoznanje, da tvoja starša nista znala drugače in sta verjela, da delata najboljše možno, je ena od najbolj dragocenih lekcij življenja. To je edini temelj, da se naučiš oproščati, predelovati zamere in se odrekati sovraštvu. Redkim uspeva in če je tebi uspelo, si velik zmagovalec.

Na tem temelju lahko enako narediš sovraštvo do drugih neboleče (zase) in ga lahko sčasoma povsem opustiš. Ker je nesmiselno.

Že zgoraj sva o tem govorila. Tudi tisti “razvajenci” namreč ne znajo drugače. Če že govorimo o prikrajšanosti - tudi oni so prikrajšani in sicer za izkušnje, razumevanje in poznavanje drugačnosti.

Morda je naslednja stopnja dozorevanja, da sam v sebi postaviš vrednostni sistem, ki naredi selekcijo med pomembnim in nepomembnim.

Tujci in bežni znanci niso noben faktor za našo srečo, počutje in odločanje. So kulisa filma, katerega vsebina se odvija neodvisno od njih. Vsebina smo pa mi sami. Do njih ne razvijaš odnosa, do njih nimaš nekih čustev. Lahko jih samo opaziš, morda za trenutek o njih premišljaš, ampak tudi pozabiš.

Čemu potem zanje trošiti energijo? Če so to negativni liki, si lahko samo vesel, da si sam boljši od njih in to je vse.

Na tej točki se pa začne graditi samozavest. Tista lastnost, ki rabiš za ponos nase, sestavni del osebnega zadovoljstva.

Pa smo tam, kjer lahko razumemo, zakaj je nekdo lahko srečen sam, tudi brez ljubezni drugih. Ker se ceniš zaradi vsega doseženega in spoštuješ zaradi zrelosti. Ko to dosežeš, si pa upravičeno rečeš srečen človek.

Ja, tema ima tudi svoje prednosti. Uživaj v njih. Pojdi spat z mislimi na tisto, kar te veseli. Nekega dne se boš zbudil s spoznanjem, da je svet poln lepega.

@Čveka
Bo že res, da marsikaj izvira iz primarne družine. Stiska ki jo čutiš v otroštvu, se transformira v odnosu do drugih. Lahko so ljudje krivični, do tebe, a sama pretirana jeza, ki jo čutiš do njih, izvira iz te nemoči, ki si jo čutil kot otrok.

V času, ko odmira v meni tisto staro, ki me je dušilo toliko časa, je bilo lepo prebrati kar si napisala, saj si dobro obesedila spoznanja s katerimi odlašam, da bi jih udejanjil.
Ampak človek se rabi večkrat opomniti in se ne le prepuščati slabim navadam, zameri in samopomilovanju.
Hitro pozabiš, kaj si ugotovil, do česa si prišel in se prepustiš starim občutkom. Posebaj takrat, ko se premalo zavedaš samega sebe in pustiš, da na tvoje občutke vpliva le zunanji svet in okoliščine.

Zato jasnost pride prav, tvoje sporočilo pa je bilo napisano z veliko jasnostjo.
Čutiti zamero in sovraštvo je lahko, a na koncu najbolj izčrpujoče za tistega, ki to čuti. Najbolj škodiš samemu sebi.

Hvala.
Tvoj zapis je ena od najlepših stvari, ki mi jih je nekdo povedal.

@Rojeni pod srecno zvezdo

Seveda nas oblikuje primarna družina. Polovico nam da genetika in tega dela ni mogoče spreminjati. Druga polovica je vzgoja (ne toliko nauki in besede, temveč vzgled staršev), ta del pa lahko v odraslosti spremenimo.

Tudi s strahovi lahko opravimo, je pa treba za to ogromno volje, časa in moči. Marsikdo tega ne zmore. Prav zato so tisti, ki jim uspe, toliko večji zmagovalci.

Kot si sam napisal, vsake toliko nam te volje tudi zmanjka in se vračamo v stare vzorce. Tisoč drobnih situacij nas lahko mimogrede potisne nazaj na začetek, ker nam prebudijo katerega od negativnih občutkov, ki smo jih trudima predelovali. Včasih zadostuje brezvezna pripomba ali nerodna gesta, da nas spet napelje v kronično nezaupanje v ljudi in hitro smo spet na sovraštvu. Ampak s tem spet enako nesrečni in spet tam, kjer nočemo biti, od koder smo se mukoma prebijali.

Ravno tedaj je dragoceno znati misliti na že doseženo, na dejavnike, ki izničujejo ta slab vpliv. Ljudsko se temu reče “vzami se v roke, odmisli, zanemari”, kar je prekleto težje narediti, kot reči. Ampak dejansko drži.

Večkrat, kot zavestno to narediš, lažje je in nekega dne postane avtomatsko. Ne zaradi drugih, ampak zaradi sebe in zavedanja, koliko si moral ta to storiti, da znaš to preseči. In te dogodek namesto s potrtostjo ali jezo navda s ponosom. To je tisti del naše osebnosti, ki mu rečemo vzgoja samega sebe. Dosežek, ki je samo naš in zaklad, ki nam ga nihče ne more več vzeti.

Če nimaš prijatelja, ki bi ti v takih situacijah pomagal, da se ventiliraš in spomniš, kaj si že dosegel, imaš pač samega sebe. Zato nekateri svetujejo, da si svoje dosežke napiši in si jih razobesi povsod, kjer jih boš lahko vsak dan prebral. Postaneš sam sebi ta prijatelj, ki ga bi bilo sicer fajn imeti ob sebi.

Pa saj na koncu je res tako, da same sebe imamo vedno pri roki in samim sebi lahko edino popolnoma zaupamo. Torej to izkoristimo, če se cenimo. In moramo se znati ceniti.

Kot smo lahko sami sebi najhujši sovražnik, smo si lahko tudi najboljši prijatelj. Kaj si bomo, je pa točno naša izbira.

Ti očitno veš, kateri tvoj del je močnejši in jasno ti je, kateri del je zate boljši. Samo tisto “malenkost” tvoje odločne izbire moraš postaviti na prvo mesto in trmo preimenovati v odločnost, pa si zmagal.

Po moje ti lahko uspe. Sklepam iz zgoraj povedanega. Vsekakor ti to želim in ti držim pesti.

Ganil si me z zgornjim zaključkom in res sem vesela, če si tako dojel moje zapise. Temu so bili tudi namenjeni - da najdeš v sebi moči in potencial, da se dvigneš tja, kamor želiš priti. Če ti je koristila potrditev, da delaš prav, sem toliko bolj vesela zate. Znati slišati, kar ti kdo govori, je še ena vrlina in dosežek, zato bravo zate. Pripiši si še eno točko v tvoj plus.

Grem še druge gnjavit v službo, lepo spi! 😉

@Čveka
Zato pa menim, da tisti, ki ima slabe genske predpozicije, še toliko bolj rabi najboljše možne starše, da prevlada ta polovica, ki je vzgoja, v nasprotnem primeru imamo recept za katastrofo.

Ja, res je stalen boj. Ko uspeš spremeniti vzorce je lažje. Če pogledam, kako mi je bilo v otroštvu, najstniških letih, ko sem bil še nemočen in nisem imel možnosti v določene vpoglede, še celo, če upoštevam to, kako mi je bilo zgolj samo nekaj let nazaj, lahko rečem, da mi je danes za polovico lažje kot včasih. Še kar nekaj pa je ovir, ki jih moram premagati.

O zapišem pa si, že dolgo to počnem. Moram le še poskrbeti, da bo mi zapisano malo bolj pri roki, tako kot praviš. Saj se bi rabil večkrat opomniti.

Ko sem prebral tvoj četrti odstavek, se mi je že v mislih porodilo približno to, kar si napisala v petem odstavku, še predno sem ga prebral.
Kako res je, kar pišeš. Včasih človek veliko razčisti pri sebi, zdi se mu da je stopil stopnico višje in presegel določeno svojo frustracijo, a je takoj naslednji trenutek sočen z svojim okoljem, ki mu povzroči nove težave. Se razburi in izgubi občutek, da je nekaj dosegel. Kot bi se vse porušilo.
In potem si rečeš, da zakaj bi se trudil, saj gre vse k vragu.
Besede ki pa si jih zapisala, bi znale človeku zelo pomagati v takem trenutku. Merim na te besede, ko si napisala, zakaj se truditi in kako dosegati rezultat.

Drži to. Urediti svoje misli je disciplina.
Torej stalno vstrajanje, ki ti bo pozneje dalo več moči, da se odzoveš drugače, kot si se odzival v preteklosti.
In to je dober razlog, odgovor na vprašanje zakaj se truditi.
Že kar nekaj časa delam na temu. Tvoj opomin zakaj vstrajati, pa mi je prišel prav, da še bolj jasno vidim to, kar sem si zadal. Hvala.

Glede okolice, družine, ki človeku ne pusti dihati pa tole.. Nekje sem slišal, da lahko človek najde mir le v sebi v zunanjem svetu, ga ne more pričakovati. Saj ni nujno, da bi mu svet in okolica dopustila, da bi mir našel zunaj.

Sedaj se odpravljam spati, je bil zelo naporen dan in noč, vstal sem nekaj po 11 uri dopoldne in sem že od takrat aktiven, veliko sem imel za postoriti. Do srede me ne bo sem gor, saj ne bom imel dostopa do interneta. Nimam pametnega telefona z internetom, uporabljam star telefon na tipke. Pač zaradi odločitve, da interneta ne nosim s seboj še, ko grem od doma. Nočem biti kot vsi ostali, ki so vsepovsod povezani.
Odpiši mi, ko utegneš, saj nikakor ne bom pozabil pogledati v to temo, ko bom lahko, v "zgodovini ogledov" jo najdem v trenutku. Lep pozdrav

Lepo spi in uživaj v odsotnosti interneta.

Tudi jaz to rada naredim. Kot večna upornica rada počnem stvari po svoji volji, kadar le lahko. Izklop interneta mi pomeni svobodo, da mi ni treba brati mailov, slediti novicam in podobno. Komuniciram, ko jaz tako želim, ne pa na željo okolice. Dopust od siceršnjega pudivjanega tempa obveznosti.

Preneseno v tvojo situacijo- ti si tisti, ki odločaš, kdaj ti paše spregovoriti o sebi (in komu), kdaj pa želiš biti sam s seboj.

Tole z okolico - če se držiš zase, te hitro označijo kot introverta, samotarja, čudaka… kar se mene tiče, te nazive potrebuje okolica zato, da bi lažje razumela in ne služijo temu, da bi kaj povedali ali pomagali tebi samemu. Torej naj imajo naziv, če jim je tako lažje in če si že ravno morajo razlagati, zakaj nekdo ne želi (njihove) družbe.

Ena od stvari, ki sem jih dolgo težko razumela, je vsiljevanje svojega ritma drugim. Verjetno poznaš tisto “pridi med ljudi, moraš se razvedriti, ne moreš biti sam…”? Jebela, pusti me pri miru, meni ne paše gužva in galama, ti pa z veseljem pojdi na žur!

Kasneje sem dojela, da nočejo slabo, samo po sebi presojajo, da je lažje biti v skupini, ker jih je samote groza in mislijo, da to velja za vse in v vsakem trenutku. Hočejo v bistvu pomagati, a s premalo posluha za potrebe individuuma.

Ljudi je vedno strah neznanega. Najlažje je tak strah premagati tako, da tisto nepoznano zanikajo. Samotarja hočejo prepričati, da nekaj počne narobe in ga želijo narediti družabnega. Potem jim je manj strašljiv.

Skrajšano- samotar njih razume, oni samotarja pa ne. Kdo si tukaj lahko pripiše točko, a? Kdo je tu v prednosti pred drugim?

Znati biti kvalitetno sam je lastnost, ko jo premore redkokdo. Je dosežek in ne minus, kakor bi ti kdo rad dopovedal (zaradi lastnega nerazumevanja).

Ljudje smo radi pomembni drugim, radi smo opaženi, težko sprejemamo, da si nekdo ne želi naše družbe. Velja tako za turbodružabneže, kot za samotarje. Kot si sam večkrat napisal - biti slišan. Ja, nekomu pomemben.
Razlika je v količini. Nekateri potrebujejo pozornost okolice nenehno, drugi samo občasno, nekateri pa le izjemoma. Razumeti to razliko pa pomembno vpliva na naše mnenje o samih sebi. Kaj hitro bi lahko zaradi primerjanja z drugimi imeli o sebi slabo mnenje in še sami verjeli, da smo čudaki. To pa pelje navzdol, ne k uspehu.

Za moje pojme je čudak tisti, ki se sili biti drugačen, kot je v resnici. Itak ti samega sebe ne uspe prelisičiti, čemu bi torej trošil energijo za predstavo za javnost? Nihče ne dobi medalje za neiskrenost.

Zakaj ti to pišem? Ker ocenjujem, da ti bo zbirka tovrstnih pojasnil pokazala, kje vse so tvoje vrline in katere svoje dosežke si pripiši, ko boš ugotavljal, koliko samozavesten si v resnici.

Grem delat, lepo bodi!

Stanovanje 45 m2 v bloku v Ljubljani po Jazbinšku 3500 DM. Leta 1998 sem ga kupila za 96000 DM. Danes po GURS vredno cca 170000 EUR.
Hiše so gradili tisti, ki niso prišli do družbenih stanovanj. Si moral biti všeč režimu.