@Rojeni pod srecno zvezdo Drugačen čas z drugačnimi vrednotami in vzgojo je bil. Tedaj nismo poznali neuboganja. Noben otrok si ni drznil reči “ne bom, ne da se mi, nočem, hočem”. Če ti v šoli ni šlo, so te namlatili, ne pa peljali ugotavljati, katere posebne potrebe imaš. Če kljub pretepanju in recitiranju iz učbenikov ni šlo, se je brez vprašanja prešolalo na posebno šolo in nato brez kake izbire interesov v fizičarsko službo ali kvečjemu v priučitev. Da si zaslužiš svoj kruh in pika. Nihče ni menjaval šol, ostajal doma zaradi malo kihanja, glavobola ali stresa, tudi pavziranja nismo poznali. Med počitnicami si šel dva meseca delat, se po možnosti že vnaprej ponujati za službo po končani šoli, ne pa na morje ali potovanje. Narkomani so bili ostro družbeno kritizirani, tudi vrstniki smo jih gledali postrani, ne samo odrasli. Biti narkoman je tedaj pomenilo, da si propalica. Socialci so bili samo delomrzneži ali pijandure, vsi drugi so hodili delat. Pa niso dobivali socialke kar trajno, ampak se jim je poiskala služba, pijanci so šli na prisilno zdravljenje. To se je sproti izločalo iz družbe. Ceste pometat je znal vsak in je tudi moral. Ali delati na separaciji na odpadu. Ali kopat grobove v pogrebnih podjetjih. Invalidi niso bili socialci, zanje je bilo poskrbljeno drugače. Miselnost, s katero odraščaš in vzgoja, ki si je bil deležen, ti je ostala celo življenje. Zato moja generacija nima razumevanja za narkomane in trajne socialkarje. Narkoman postaneš po svoji izbiri, ki je še danes napačna in obsojanja vredna. Navsezadnje, droge so drag šport, od kod si jih financiraš, če ne delaš in ne zaslužiš zanje? Iz kriminala? Potem se ne smeš čuditi, da te družba ne prenese. Ali? Socialkarji tudi niso ravno znani po nekih lepih navadah. Običajno so brezposelni po svoji krivdi, zelo pogosto alkoholiki in nasilneži, pogosto ne skrbijo za higieno, ne premaknejo se niti, da bi lastno bivališče kdaj pospravili in očistili. Zakaj bi se morali nekomu smiliti in bi jih moral podpirati? Saj tudi za tisto borno socialko niso nič kaj hvaležni in nenehno bentijo, sami pa se ne trudijo izboljšati vsaj tistega, kar bi z lastnimi rokami lahko. Nič nismo bili princi in princeske, smo se kar krepko morali potruditi za svojo izobrazbo in službo. Inštruktorjev in podobnih razvajanj nismo poznali. Če ti šola ne diši, pa marš delat. Tako in nič drugače. Brez izbire in kakih “ne morem”. Moral si in konec debate. Zdravje je do neke mere tudi odvisno od lastne skrbi. Gnilo zobovje in nehigiena je že en tak faktor, ki ne prispeva k trdnemu zdravju. Hrana je naslednji faktor. Res otrok ni kriv, če starši ne znajo kuhati, ampak v šoli se učijo gospodinjstva in prenekateri moj vrstnik je sam skuhal kosilo že v osnovni šoli. Zase in celo familijo. Nekateri moji vrstniki so končali samo osnovno šolo in se nato ubijali pri fizičnih delih, pa so mnogi med njimi potem pri 30, 35 letih šli delat kvalifikacije ali večerne šole, da so lahko dobili boljše službe. Mnogi so šli študirat, ko so njihovi otroci že bili veliki, pa še drago je bilo. Tako so nas pač vzgajali in nam je ostalo. Če hočeš kaj imeti, se moraš sam potruditi. In ne, nič ni kar padlo komu v naročje. Veliko poznam staršev, ki neodgovornemu in lenemu otroku niso dali dediščine, ker bi jo itak zapravil. Drugačna generacija je to, veš. Mi vašo težko razumemo, vi pa našo. Tako se pa svet vrti od nekdaj in ni novo šele zdaj.

poslano v temi :: Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj?

Med 600-800 mark na kvadratni meter (300-400€/kvadrat). Glede na tedanje cene stanovanj približno tretjina polne cene. Ampak ne pozabimo, da je šlo izključno za rabljena stanovanja, nikakor nova. Pa še zelo dolgo potem cene niso presegle 1000€/ kvadrat in po celi Sloveniji so bile primerljive.

poslano v temi :: Kakšna je bila dejanska cena Jazbinškovih stanovanj?

A tako, kot Kitajska?

poslano v temi :: Svetovni investitorji prepoznali SLO kot dolgoročno komunistično

@Barva Zanalašč 😉

poslano v temi :: Zakaj ene zgledate kot starke

@Dutch Bantam Meni se pa zdijo zanimivi tisti, ki bi imeli kar iz lufta. Brez kredita, brez dediščine, brez daril in absolutno brez slehernega lastnega vložka. Kar samo imeli. Ker bi pač radi imeli. Ali celo hoteli, zahtevali. Od zlate ribice?

poslano v temi :: 6 plač za stanovanje ali 150 plač za stanovanje

Kurbarija je občutljiv posel, v katerem sodelujeta vsaj dve stranki. Zna biti, da sta obe žleht… 😉

poslano v temi :: A so Bill Clinton, Bill Gates, princ Andrew… res pedofili?

@Viharni jezdec 😄 ja, to je ta organ… Ja, se pač učimo. Med drugim, da nekatere stvari niso samoumevne vsem, če so nam. Dokler smo z družino živeli v najemu, smo glancali, vzdrževali, popravljali, izboljševali… in bili non stop v krču, da se ne bi kje kaj obrabilo, zlomilo, uničilo… Bila sem še otrok, ampak neka pravila so mi ostala do danes in mislim, da so edina pravilna. Pač pa sem pogruntala, da nismo vsi enaki in da je naivno pričakovati odgovornost v enaki meri od vseh.

poslano v temi :: Komu radi oddajate stanovanja

@Modri Je tombola, ja. Moj sosed oddaja garsonjero že četrtemu najemniku. Trenutni je vzoren, bolj skrben od lastnika samega. Mlad, prvič sam, če česa ne ve, mu ni težko prositi za nasvet ali mnenje. Prejšnji je pa tudi pustil opustošenje za sabo. Nikoli zračil, nikoli čistil, iz stanovanja je smrdelo kot na odpadu, vhodna vrata so po spodnjem robu cvetela od vlage. Glede na ropot, ki se je slišal ven, ne bi želela videti, kako je izgledalo notri.

poslano v temi :: Komu radi oddajate stanovanja

@Viharni jezdec Ja, je seveda treba tudi tako videti stvari. Pa pri meni ni šlo za nobeno dotrajanost. Stanovanje je bilo staro sedem let, gospodinjski aparati pa novi ob njuni vselitvi. Namensko, zaradi garancij in ker sem svoje prejšnje uporabila na vikendu. Potolčeni podboji, odtrgana vrata hladilnika, dvignjen in črn parket, preluknjana vrata od udarcev in odtrgano Velux aluminijasto okno niso dotrajana roba. Enako ne do vrha zamašen pralni stroj s skurjenim elektromotorjem in zlomljenimi vratci. Ko smo starejši in vemo, koliko je kaj stalo, smo menda res bolj haklih, anpak centi debela plesen na zidovih, v kopalnici in do mehkega plesnivo pohištvo zaradi poplave, pa napihnjeni zidovi in odpadajoč omet v prej popolnoma suhem stanovanju menda niso moji histerični popadki. Ali? Vem, da se zgodi. Tudi meni se bi lahko. Ampak da mi mora sosed javiti, da mu teče voda iz lustra in po stopnišču, onadva pa rečeta, da je vse ok in nimata pojma, kaj sosed komplicira, to pač ni po mojem okusu, no. Poleg tega sta s površnostjo poskrbela, da je tudi zavarovalnica zavrnila izplačilo odškodnine, pa se jima to tudi ni zdelo nekaj hudega. Ne bi sploh komplicirala, če bi to bila neka stara luknja, potrebna obnove. Ampak neke štale ne bi niti oddajala, bi mi bilo nerodno.

poslano v temi :: Komu radi oddajate stanovanja

Moji stari starši so bili v najemu do smrti, moji starši več kot pol delovne dobe, ko sem se tudi jaz zaposlila, je pa družinski proračun omogočil nakup lastne nepremičnine. Osebno sem se šele v lastnem domu počutila zares doma. V najemu je bilo težje kaj spremeniti, urediti po svojem okusu. Kasneje sem spoznala partnerja, ki je imel prav tako svojo nepremičnino, odločila sva se živeti skupaj in zato eno nepremičnino oddala, dokler je ne bi potreboval eden od otrok. Oddala sva sorodnikom- mlajšemu paru. V dobri veri, da bodo to najbolj skrbni najemniki… po štirih letih je bilo potrebno zamenjati tri okna, parket v treh prostorih, balkonska vrata, vse omare, peč za centralno ogrevanje, pralni stroj, hladilnik, notranja vrata s podboji vred in do višine enega metra do opek zamenjati omete. Pozimi sta “varčevala” s kurjavo, posledično je razneslo kotel v peči in stanovanje je bilo komplet plesnivo. Med poletnimi nalivi in vetrovjem sta pustila odprta strešna okna, eno je veter odtrgal, stanovanje je bilo poplavljeno, prav tako je bilo potrebno spodnjemu sosedu plačati sanacijo, ker je teklo k njemu. Skupaj je bilo škode za okoli 12000€, pa veliko znamo narediti sami in nam ni bilo treba plačevati raznih mojstrov, monterjev in zidarjev, samo material. Najemnina za 75 kvadratov je znašala 200€ + stroški (cca 200€ mesečno) in ni pokrila niti vseh stroškov, kaj šele pomenila zaslužek. Tako ali tako ni bil namen oddajanja zaslužek, ampak usluga mladima na njuni poti v samostojnost in ideja, da stanovanje ne sameva prazno. Pri stroških sanacije nista sodelovala, celo užaljenost sta igrala… Nikoli več ne bi oddajala, raje prodam.

poslano v temi :: Komu radi oddajate stanovanja