Mogočna Avstrija je zatopljena v globoko žalost; nje preblaga vladarica, narodom svojim najboljša mati, je umrla grozne, nepričakovane smrti, ki ji jo je zadala ostudna roka nečloveškega morivca.
Meseca septembra 1898.10. dan ostane neizbrisno zapisan v zgodovini človeštva.
Ob njem se bodo zgražali potomci naši, kakor se zgražamo mi: tega dne je premagala živalska strast človeški čut, ona peklenska strast po krvi in smrti plemenitih človeških src, ki je dvignila nabrušeno bodalo nad prsi najboljše, najblažje, najdostojanstvenejše žene, ter ji zadala ob meji trpljenja polnega, s solzami prebridkih žalosti porošenega življenja naglo, grozno smrt.
Kar je čutečega človeštva, to si zastira obličje pred tem groznim zlodejstvom.
Srce, ki je bilo vrelec naj plemenitejših dejanj in svetih čustev, najčistejšega človekoljubja in najglobočje materinske ljubezni, najvzornejše zakonske zvestobe in vdanosti, ki je umiralo pod neznosno pezo sedem žalostnih bolesti — to srce je moralo zastati, in njega sveta, gorka kri je porosila smrtno orožje v nečloveški roki!
Zemlja naj bi vrgla to pošastno bitje iz svojih mej!
S cesarico Elizabeto ni zapala nasilni zavratni smrti politiška oseba, ki bi bila v napotje komurkoli; ž njo ni umrla žena, ki bi izrabljala mogočnost in silo svojega najvišjega dostojanstva — s cesarico Elizabeto je ugasnila blaga žena, katere življenje opleta nevenljiv venec blagih, milosrčnih dejanj, ki so sušila solze gorja in siromaštva, ki so tešila toliko in toliko nesrečnikov, ki so jo krasila lepše nego zlati, v biserih in demantih se lesketajoči diadem ob nje cesarskem čelu!
Umrlo je na božji zemlji, ustvarjeni v bivališče ljudem, najčistejše človekoljubje strašne smrti, in na njega grobu se ostudno reži pravici in poštenju v objokano, ovenelo lice bestijalni nestvor s krvavim bodalom v pesti.
In kdaj pride smrt temu predrznemu grohotu?
In kdaj bo stalo zopet človeštvo čisto na zemlji?
Ali ne pada nižje in nižje?
Beda pritiska na človeštvo z mogočno, neprebitno silo.
Krvave solze mučenja točijo ljudje in z žuljavimi, koščenimi, izmučenimi rokami si postiljajo smrtne postelje.
In v tej socijalni bedi zabijo, da imajo v sebi tudi nekaj dušne moči, ki naj razklene v pest stisnjeno roko, da se poprime poštenega dela in poštenega orodja!
V temnih kleteh stiskajo taki bolni ljudje glave, in v srcih jim plameni ogenj sovraštva do vsakega, ki se imenuje človek, in v rokah jim bliskajo brušeni noži. In žrtva takega nečloveka, katerega vse bitje je pronikla polehnost po nedolžni krvi in želja po zbujenju strahu med mogočniki, žrtva take propalice je bila tam na tuji zemlji, iščoča zdravja dragocenemu svojemu življenju, cesarica naša, preljubljena soproga cesarja Franca Jožefa I.
To smrtno jeklo je zadelo milijone zvestih avstrijskih državljanov:
Vsa ta srca krvave v neznosni boli.
Ali kako krvavi in koliko trpi šele srce našega vladarja?
Petdeseto leto njegovega preslavnega vladanja se nagiblje h koncu.
Vsi narodi, ki jih je vodila pol stoletja premodra roka cesarja Franca Jožefa I., so se dvignili, da Mu v jubilejskem letu na najslavnostnejše načine izkažejo neomajno vdanost in najglobočjo ljubezen — a en mahljaj peklenskega človeka je končal to vseobče veselje in je zadel zadnji, najgroznejši udarec Njegovemu bolnemu srcu, ob katerem so že pluli vsi najostrejši, najneusmiljenejši viharji žalosti in trpljenja polnega življenja.
In kako žalosten dan bo dan 2. grudna letošnjega leta!
Tam na zlatem prestolu, odkoder je vladala cesarska dvojica štiriinštirideset let od petdesetih avstrijskim narodom, tam bo ob desnici cesarjevi prazno mesto!
V duhu bo zrl osiveli naš cesar ob svoji strani bledo, v smrti počivajoče obličje predrage soproge in videl bo prebodeno njeno srce!
In nikogar ne bo, da bi Mu — kakor mu je cesarica prej toliko in tolikokrat v najbridkejših trenutkih — pogladil globoke gube skrbi in žalosti čestitljivega obličja ter odprl sončnim žarkom pot v mračno dušo?
O, pač!
V ljubezni, vdanosti in v zvestobi združeni narodi avstrijski, ki so vsekdar čutili veselje in žalost visoke cesarske rodbine, bodo združeni kot danes tudi oni dan in vse bodoče čase v najsvetejši, najgorečji molitvi, da naj vladar vseh vladarjev,
On, ki bo najpravičnejše kaznoval grozoviti ta čin, On, ki je ukrenil v vseprevidnosti in vsemodrosti svoji tudi to, da naj vlije uteho v predobrotno vladarjevo srce in da naj Mu da moči, da ga ne potare peza žali in bolii!
Učiteljstvo slovensko, ki je vsekdar budilo in krepilo med slovensko mladino in med narodom slovenskim ljubezen, zvestobo in vdanost do presvetlega cesarja in prejasne njegove rodbine, bo s še večjo vnemo, s strastnim navdušenjem in z navdušeno strastjo takisto delalo v bodoče.
Tako stoji slovenski narod med vsemi avstrijskimi narodi ob teh žalostnih, pretožnih hipih v prvih vrstah in globoko čuti veliko cesarjevo bolest.
Iz naših slovenskih učilnic lijejo topli žarki domoljubja in neomajne zvestobe širom slovenske domovine — bodi ta otroška vdanost, ta srčna ljubezen kaplja hladilnega olja v globoko rano zlatega cesarjevega srca! ^
Meseca septembra 1898.10. dan ostane neizbrisno zapisan v zgodovini človeštva.
Ob njem se bodo zgražali potomci naši, kakor se zgražamo mi: tega dne je premagala živalska strast človeški čut, ona peklenska strast po krvi in smrti plemenitih človeških src, ki je dvignila nabrušeno bodalo nad prsi najboljše, najblažje, najdostojanstvenejše žene, ter ji zadala ob meji trpljenja polnega, s solzami prebridkih žalosti porošenega življenja naglo, grozno smrt.
Kar je čutečega človeštva, to si zastira obličje pred tem groznim zlodejstvom.
Srce, ki je bilo vrelec naj plemenitejših dejanj in svetih čustev, najčistejšega človekoljubja in najglobočje materinske ljubezni, najvzornejše zakonske zvestobe in vdanosti, ki je umiralo pod neznosno pezo sedem žalostnih bolesti — to srce je moralo zastati, in njega sveta, gorka kri je porosila smrtno orožje v nečloveški roki!
Zemlja naj bi vrgla to pošastno bitje iz svojih mej!
S cesarico Elizabeto ni zapala nasilni zavratni smrti politiška oseba, ki bi bila v napotje komurkoli; ž njo ni umrla žena, ki bi izrabljala mogočnost in silo svojega najvišjega dostojanstva — s cesarico Elizabeto je ugasnila blaga žena, katere življenje opleta nevenljiv venec blagih, milosrčnih dejanj, ki so sušila solze gorja in siromaštva, ki so tešila toliko in toliko nesrečnikov, ki so jo krasila lepše nego zlati, v biserih in demantih se lesketajoči diadem ob nje cesarskem čelu!
Umrlo je na božji zemlji, ustvarjeni v bivališče ljudem, najčistejše človekoljubje strašne smrti, in na njega grobu se ostudno reži pravici in poštenju v objokano, ovenelo lice bestijalni nestvor s krvavim bodalom v pesti.
In kdaj pride smrt temu predrznemu grohotu?
In kdaj bo stalo zopet človeštvo čisto na zemlji?
Ali ne pada nižje in nižje?
Beda pritiska na človeštvo z mogočno, neprebitno silo.
Krvave solze mučenja točijo ljudje in z žuljavimi, koščenimi, izmučenimi rokami si postiljajo smrtne postelje.
In v tej socijalni bedi zabijo, da imajo v sebi tudi nekaj dušne moči, ki naj razklene v pest stisnjeno roko, da se poprime poštenega dela in poštenega orodja!
V temnih kleteh stiskajo taki bolni ljudje glave, in v srcih jim plameni ogenj sovraštva do vsakega, ki se imenuje človek, in v rokah jim bliskajo brušeni noži. In žrtva takega nečloveka, katerega vse bitje je pronikla polehnost po nedolžni krvi in želja po zbujenju strahu med mogočniki, žrtva take propalice je bila tam na tuji zemlji, iščoča zdravja dragocenemu svojemu življenju, cesarica naša, preljubljena soproga cesarja Franca Jožefa I.
To smrtno jeklo je zadelo milijone zvestih avstrijskih državljanov:
Vsa ta srca krvave v neznosni boli.
Ali kako krvavi in koliko trpi šele srce našega vladarja?
Petdeseto leto njegovega preslavnega vladanja se nagiblje h koncu.
Vsi narodi, ki jih je vodila pol stoletja premodra roka cesarja Franca Jožefa I., so se dvignili, da Mu v jubilejskem letu na najslavnostnejše načine izkažejo neomajno vdanost in najglobočjo ljubezen — a en mahljaj peklenskega človeka je končal to vseobče veselje in je zadel zadnji, najgroznejši udarec Njegovemu bolnemu srcu, ob katerem so že pluli vsi najostrejši, najneusmiljenejši viharji žalosti in trpljenja polnega življenja.
In kako žalosten dan bo dan 2. grudna letošnjega leta!
Tam na zlatem prestolu, odkoder je vladala cesarska dvojica štiriinštirideset let od petdesetih avstrijskim narodom, tam bo ob desnici cesarjevi prazno mesto!
V duhu bo zrl osiveli naš cesar ob svoji strani bledo, v smrti počivajoče obličje predrage soproge in videl bo prebodeno njeno srce!
In nikogar ne bo, da bi Mu — kakor mu je cesarica prej toliko in tolikokrat v najbridkejših trenutkih — pogladil globoke gube skrbi in žalosti čestitljivega obličja ter odprl sončnim žarkom pot v mračno dušo?
O, pač!
V ljubezni, vdanosti in v zvestobi združeni narodi avstrijski, ki so vsekdar čutili veselje in žalost visoke cesarske rodbine, bodo združeni kot danes tudi oni dan in vse bodoče čase v najsvetejši, najgorečji molitvi, da naj vladar vseh vladarjev,
On, ki bo najpravičnejše kaznoval grozoviti ta čin, On, ki je ukrenil v vseprevidnosti in vsemodrosti svoji tudi to, da naj vlije uteho v predobrotno vladarjevo srce in da naj Mu da moči, da ga ne potare peza žali in bolii!
Učiteljstvo slovensko, ki je vsekdar budilo in krepilo med slovensko mladino in med narodom slovenskim ljubezen, zvestobo in vdanost do presvetlega cesarja in prejasne njegove rodbine, bo s še večjo vnemo, s strastnim navdušenjem in z navdušeno strastjo takisto delalo v bodoče.
Tako stoji slovenski narod med vsemi avstrijskimi narodi ob teh žalostnih, pretožnih hipih v prvih vrstah in globoko čuti veliko cesarjevo bolest.
Iz naših slovenskih učilnic lijejo topli žarki domoljubja in neomajne zvestobe širom slovenske domovine — bodi ta otroška vdanost, ta srčna ljubezen kaplja hladilnega olja v globoko rano zlatega cesarjevega srca! ^
0
Hudi udarci so že zadeli našo vladajočo hišo.
Brata cesarjevega, cesarja Maksimilijana, so ustrelili, nadepolni cesarjevič Rudolf je prerano umrl, sestra cesarice, vojvodinja Alencon, je zgorela v Parizu v dobrodelnem bazarju, osemnajstletna hčerka nadvojvode Albrehta, Matilda, je leta 1867. umrla vsled opeklin, ko se je njej zapalila obleka; nadvojvoda Viljem, topničarski nadzornik, je umrl leta 1894. vsled nesrečnega padca s konja; leta 1895. se je ponesrečil nadvojvoda Ladislav v Agyjajskem logu na Ogerskem na lovu.
Izprožila se mu je puška in strel je nadvojvodo smrtno ranil.
Umevno je torej, da so taki udarci pretresli poleg Nj. Veličanstva tudi visoko njegovo gospo, katera si je iskala tolažila ponajveč na potovanju.
Tako se je hotela tudi sedaj razvedriti v romantični Švici, na obali prekrasnega Lemanskega jezera, kjer ji je prebodel dne 10. kimovca Nje usmiljeno srce laški anarhist L u c c h e n i.
Uboga žena!
Svetla krona, ki si jo, oboževana in ljubljena od podložnih narodov ter spoštovana od vsega sveta, nosila tolikim dostojanstvom, premenila se ji je v trnjevo krono mučenice!
Ti, ki si bila svojim narodom poosebljena lepota, milina in dobrota, morala si zgubiti svoje dragoceno življenje na toti krut način pod jeklom zločinca — zveri v človeški podobi!
Daleč od domovine morala si dahniti svoj zadnji vzdihljej, daleč od svojcev si se morala preseliti v večnost, ne da bi bila mogla sporočiti zadnje pozdrave svojemu ljubljenemu soprogu, ne da bi bila mogla pogledati še enkrat v častitljivo lice in v milo oko Njemu, ki Ti je bil zvest sodrug v življenju, ki je najuzornejši glavar svojim dragim, in ki je pretrpel toliko, da moramo hvaliti Previdnost božjo, ki Mu je podelila toliko moči, da ni obnemogel pod težo udarcev.
Ko je umrl prestolonaslednik Rudolf in je brezmejna žalost stiskala očetovsko srce, dal je naš vladar proglasiti javno, da je bila sama cesarica, katera ga je tolažila v njegovi najtrpkeji bolesti.
Sedaj pa Mu je uropana tudi ona in sicer ne vsled naravne smrti — temveč vsled krute roke; kaj čuda, da je cesar, ko je zvedel to grozno novico, bolestno vskliknil:
„Torej tudi najhujše Me je moralo zadeti."
Usmiljenja vreden mož!
Usojena Ti je bila kupa trpljenja, napolnjena do vrha, a Ti si jo izpil sedaj do dna!
Ubogi cesar! Bog Ga tolaži!
To so vzdihi iz globočine src, ki čutijo, ki trpe in pošiljajo k vsemogočnemu vladarju vseh vladarjev goreče prošnje, da bi v neizmerni žalosti tolažil predragega nam vladarja, da bi Mu olajšal neizrecno gorje ter ulival hladeči balzam udanosti in moralnega poguma na skeleče rane krvavečega srca.
In tudi Ti, blaga žena, ki si se ločila od nas toli nepričakovano, ki Ti duh plava tam gori v jasnih višinah in ki stojiš pred prestolom božjim, obdana z vencem mučeništva, tudi Ti, ki gledaš doli na Njega, ki plaka za Teboj, in na nas, katerih duše je zagrnila tema žalosti in groze, tudi Ti spoji z našimi prošnjami svojo prošnjo:
Bog ohrani,
Bog obvaruj,
Nam Cesarja,
Avstrijo
Brata cesarjevega, cesarja Maksimilijana, so ustrelili, nadepolni cesarjevič Rudolf je prerano umrl, sestra cesarice, vojvodinja Alencon, je zgorela v Parizu v dobrodelnem bazarju, osemnajstletna hčerka nadvojvode Albrehta, Matilda, je leta 1867. umrla vsled opeklin, ko se je njej zapalila obleka; nadvojvoda Viljem, topničarski nadzornik, je umrl leta 1894. vsled nesrečnega padca s konja; leta 1895. se je ponesrečil nadvojvoda Ladislav v Agyjajskem logu na Ogerskem na lovu.
Izprožila se mu je puška in strel je nadvojvodo smrtno ranil.
Umevno je torej, da so taki udarci pretresli poleg Nj. Veličanstva tudi visoko njegovo gospo, katera si je iskala tolažila ponajveč na potovanju.
Tako se je hotela tudi sedaj razvedriti v romantični Švici, na obali prekrasnega Lemanskega jezera, kjer ji je prebodel dne 10. kimovca Nje usmiljeno srce laški anarhist L u c c h e n i.
Uboga žena!
Svetla krona, ki si jo, oboževana in ljubljena od podložnih narodov ter spoštovana od vsega sveta, nosila tolikim dostojanstvom, premenila se ji je v trnjevo krono mučenice!
Ti, ki si bila svojim narodom poosebljena lepota, milina in dobrota, morala si zgubiti svoje dragoceno življenje na toti krut način pod jeklom zločinca — zveri v človeški podobi!
Daleč od domovine morala si dahniti svoj zadnji vzdihljej, daleč od svojcev si se morala preseliti v večnost, ne da bi bila mogla sporočiti zadnje pozdrave svojemu ljubljenemu soprogu, ne da bi bila mogla pogledati še enkrat v častitljivo lice in v milo oko Njemu, ki Ti je bil zvest sodrug v življenju, ki je najuzornejši glavar svojim dragim, in ki je pretrpel toliko, da moramo hvaliti Previdnost božjo, ki Mu je podelila toliko moči, da ni obnemogel pod težo udarcev.
Ko je umrl prestolonaslednik Rudolf in je brezmejna žalost stiskala očetovsko srce, dal je naš vladar proglasiti javno, da je bila sama cesarica, katera ga je tolažila v njegovi najtrpkeji bolesti.
Sedaj pa Mu je uropana tudi ona in sicer ne vsled naravne smrti — temveč vsled krute roke; kaj čuda, da je cesar, ko je zvedel to grozno novico, bolestno vskliknil:
„Torej tudi najhujše Me je moralo zadeti."
Usmiljenja vreden mož!
Usojena Ti je bila kupa trpljenja, napolnjena do vrha, a Ti si jo izpil sedaj do dna!
Ubogi cesar! Bog Ga tolaži!
To so vzdihi iz globočine src, ki čutijo, ki trpe in pošiljajo k vsemogočnemu vladarju vseh vladarjev goreče prošnje, da bi v neizmerni žalosti tolažil predragega nam vladarja, da bi Mu olajšal neizrecno gorje ter ulival hladeči balzam udanosti in moralnega poguma na skeleče rane krvavečega srca.
In tudi Ti, blaga žena, ki si se ločila od nas toli nepričakovano, ki Ti duh plava tam gori v jasnih višinah in ki stojiš pred prestolom božjim, obdana z vencem mučeništva, tudi Ti, ki gledaš doli na Njega, ki plaka za Teboj, in na nas, katerih duše je zagrnila tema žalosti in groze, tudi Ti spoji z našimi prošnjami svojo prošnjo:
Bog ohrani,
Bog obvaruj,
Nam Cesarja,
Avstrijo
0
Dne 11. septembra po noči je odšel posebni mrtvaški vlak z Dunaja v Genevo.
V hotelu „Beaurivage" v Genevi, kjer je umrla cesarica Elizabeta, je mrtvaška soba bila spremenjena v kapelo.
K mrtvaškemu odru je bil dovoljen vstop samo cesaričinemu spremstvu.
Ob 5. uri popoldne je bilo truplo cesarice balzamirano.
Švicarska vlada je poslala krasen venec v švicarskih in avstrijskih barvah z napisom:
V globoko užaljenem spoštovanju in sočutstvu — genevsko prebivavstvo.
Več odličnih dam je položilo krasen venec v cesaričino mrtvaško sobo.
Pred hotelom je bila postavljena častna straža.
V Genevo došli avstrijski in ogerski dostojanstveniki so bili zbrani na terasi hotela, ko se je vršil sprevod švicarskih vladnih dostojanstev in čez 30.000 broječa množica od vseh krajev privrelega prebivavstva.
Vse mesto je bilo v črnih zastavah, vse prodajalnice zaprte.
Vsi zvonovi so zvonili.
V hotelu „Beaurivage" v Genevi, kjer je umrla cesarica Elizabeta, je mrtvaška soba bila spremenjena v kapelo.
K mrtvaškemu odru je bil dovoljen vstop samo cesaričinemu spremstvu.
Ob 5. uri popoldne je bilo truplo cesarice balzamirano.
Švicarska vlada je poslala krasen venec v švicarskih in avstrijskih barvah z napisom:
V globoko užaljenem spoštovanju in sočutstvu — genevsko prebivavstvo.
Več odličnih dam je položilo krasen venec v cesaričino mrtvaško sobo.
Pred hotelom je bila postavljena častna straža.
V Genevo došli avstrijski in ogerski dostojanstveniki so bili zbrani na terasi hotela, ko se je vršil sprevod švicarskih vladnih dostojanstev in čez 30.000 broječa množica od vseh krajev privrelega prebivavstva.
Vse mesto je bilo v črnih zastavah, vse prodajalnice zaprte.
Vsi zvonovi so zvonili.
0
Dne 13. septembra dopoludne ob 9. uri je bilo cerkveno blagoslovljenje pokojne cesarice v Genevi, popoludne ob pol 5. uri pa so dvignili krsto in jo prepeljali na kolodvor.
Sprevoda se je, ob spremstvu švicarskega vojaštva, udeležil zvezni svet švicarski in ves mestni svet Genevski in mnogobrojna duhovščina ter nešteta množica ljudstva.
Vsa javna poslopja in mnogo zasebnih je bilo okrašenih s švicarskimi in genevškimi zastavami.
Vse prodajalnice so bile zaprte.
Sprevod se je pričel pomikati po 8. uri zjutraj.
Spredaj je jezdil oddelek žandarmov v svečanostni uniformi, pod poveljstvom jednega kapitana.
Nato je sledil mrtvaški voz, v katerega je bilo vpreženih čvetero konj, okrašenih z odeli od črne svile in s črnobelimi perjanicami. Mrtvaški voz, kateri je bil tudi na vseh štirih krajih okrašen s črnobelimi perjanicami in palmami, je bil komaj videti izpod neštevilnih vencev.
Vozu sta sledila dva voza z venci, tema so sledili dvorjani cesarice v šestih vozovih.
Nato sta korakala dva oddelka žandarmov, nadalje voz, v katerem sta bila zavezni svet in genevska vlada.
Ta voz so spremljali huzarji, oblečeni v belorudeče plašče.
Mrtvaški sprevod je štel dvajset voz, katere je vodilo dvanajst uradnih oseb in se je počasi pomikal skozi množice.
Kolodvor je bil preprosto okrašen.
Krsto s truplom cesarice, katero so spremljali dvorjanstvo, členi zaveznega sveta in kantonske vlade, so po blagoslovljenju sprovedli na vagon preko dvorane na kolodvoru, ki je bila po odredbi vlade izpremenjena v žalno predsobo.
Dvorjanstvo je zasedlo mrtvaški vlak, kateri se je počel premikati tiho.
Na posebno željo se je vršila slavnost tiho, prosto in brez vsake vojaške udeležbe.
Nepopisni prizori so se vršili ob potu, koder se je vozil mrtvaški vlak cesarice Elizabete.
Vlak je vozil veličastno in počasi zlasti ondi, kjer je bilo zbranega ljudstva ob železnični progi.
Povsodi, koder je vozil vlak, so se zbrale velike množice' občinstva, ki je globoko ginjeno stalo ali klečalo ob progi in molilo. Povsodi so zvonili po cerkvah zvonovi in kakor jedna sama žalna pesem donelo je to zvonenje skozi dežele, koder je vozil smrtni vlak. Bili so to hipi nepozabne tuge!
Sprevoda se je, ob spremstvu švicarskega vojaštva, udeležil zvezni svet švicarski in ves mestni svet Genevski in mnogobrojna duhovščina ter nešteta množica ljudstva.
Vsa javna poslopja in mnogo zasebnih je bilo okrašenih s švicarskimi in genevškimi zastavami.
Vse prodajalnice so bile zaprte.
Sprevod se je pričel pomikati po 8. uri zjutraj.
Spredaj je jezdil oddelek žandarmov v svečanostni uniformi, pod poveljstvom jednega kapitana.
Nato je sledil mrtvaški voz, v katerega je bilo vpreženih čvetero konj, okrašenih z odeli od črne svile in s črnobelimi perjanicami. Mrtvaški voz, kateri je bil tudi na vseh štirih krajih okrašen s črnobelimi perjanicami in palmami, je bil komaj videti izpod neštevilnih vencev.
Vozu sta sledila dva voza z venci, tema so sledili dvorjani cesarice v šestih vozovih.
Nato sta korakala dva oddelka žandarmov, nadalje voz, v katerem sta bila zavezni svet in genevska vlada.
Ta voz so spremljali huzarji, oblečeni v belorudeče plašče.
Mrtvaški sprevod je štel dvajset voz, katere je vodilo dvanajst uradnih oseb in se je počasi pomikal skozi množice.
Kolodvor je bil preprosto okrašen.
Krsto s truplom cesarice, katero so spremljali dvorjanstvo, členi zaveznega sveta in kantonske vlade, so po blagoslovljenju sprovedli na vagon preko dvorane na kolodvoru, ki je bila po odredbi vlade izpremenjena v žalno predsobo.
Dvorjanstvo je zasedlo mrtvaški vlak, kateri se je počel premikati tiho.
Na posebno željo se je vršila slavnost tiho, prosto in brez vsake vojaške udeležbe.
Nepopisni prizori so se vršili ob potu, koder se je vozil mrtvaški vlak cesarice Elizabete.
Vlak je vozil veličastno in počasi zlasti ondi, kjer je bilo zbranega ljudstva ob železnični progi.
Povsodi, koder je vozil vlak, so se zbrale velike množice' občinstva, ki je globoko ginjeno stalo ali klečalo ob progi in molilo. Povsodi so zvonili po cerkvah zvonovi in kakor jedna sama žalna pesem donelo je to zvonenje skozi dežele, koder je vozil smrtni vlak. Bili so to hipi nepozabne tuge!
0
V četrtek, dne 15. septembra 1898., zvečer ob 10. uri je pripeljal mrtvaški vlak mrtvo cesarico na Dunaj.
Vse ceste, koder se je pomikal mrtvaški večerni sprevod, zlasti pa cesta do zapadnega ali Elizabetinega kolodvora, takozvana Mariahilferstrasse, so bile že vse popoludne natlačene občinstva.
Vojaštvo je izšlo iz vojašnic, da sestavi špalir.
Ob 9. uri je prišla duhovščina na kolodvor železnice.
Kolodvor je bil ves v črnem.
Po ulicah, po katerih se je imel premikati sprevod s postaje, je nagromadenega ogromno ljudstva.
Po nekaterih krajih je bila gneča naravnost za življenje nevarna.
Sedaj pa sedaj je bilo slišati klice na pomoč.
Z vseh kandelabrov so sneli svetiljke, tako, da so plameni plina svobodno in visoko plapolali.
Ravno ob 10. uri se je bližal vlak in na kolodvoru je navstala grobna tišina.
Nositelji bakelj so pozdravili vlak, častniki so povesili sablje.
Najvišji dvornik, princ Lichtenstein se je približal vlaku in je pozdravil.
Ko so izstopile one dvorne osebe, ki so spremljale vlak, tedaj se je približal dvorni župnik Mayer z duhovniki.
Preprosto krsto iz kovine so dvignili z voza in jo ob svitu bakelj prenesli v čakalnico, ki je bila spremenjena v kapelo.
Krsto so položili na mrtvaški oder.
Dvorniki so pokleknili na pripravljene klečavnike.
Ko je župnik Mayer opravil mrtvaške molitve, se je jel premikati sprevod s kolodvora proti dvorni palači.
Po ulicah je bilo nastavljenih devetnajst batalijonov bosanskih vojakov in domobrancev.
Vojaštvo je skazovalo časti, a množice so se razkrivale tiho in spoštljivo.
Pred dvorno palačo je pričakovala sprevod dvorna duhovščina, ki je po krajši poti prihitela s kolodvora.
Nepričakovano in proti programu je prišel tudi cesar iz Schonbruna, v spremstvu obeh hčera, nadvojvodinje Gizele in nadvojvodinje Marije Valerije ter njiju otrok.
Cesar je hotel biti navzoč pri mrtvaških molitvah v dvorni palači.
Sprevod se je vstavil na „švicarskem dvorišču".
Župnik je blagoslovil krsto, katero so prenesli v črno okrašeno dvorno kapelo.
Dvorni pevci so peli miserere in župnik je še enkrat opravil mrtvaške molitve vpričo dvora.
Krsto so postavili na mrtvaški oder.
Najvišji dvornik cesarice grof Bellegarde je izročil ključe krste princu Lichtensteinu.
Vsi so zapustili cerkev, katero so zaprli.
V petek zjutraj ob pol 8. uri je bilo zopetno blagoslovljene krste, potem pa je bil pristop dovoljen občinstvu, kar je trajalo do 5. ure popoldan.
Odveč bi bilo opisovati, v kolikih neštetih množicah se je pomikalo ljudstvo proti cesarskemu dvoru v cerkev mimo mrtvaškega odra, — kjer je ležala — v licu nespre-menjena — lepa naša cesarica.
V zaprti dvojni krsti s steklenim pokrovom je ležala sedaj mrtva Ona, ki je še pred malo meseci ostavila Dunaj v trdni nadi, da se vrne iz gorskega kraja svobodne Švice zdrava in vesela, da se more udeležiti lepih jubilejskih slavnostij, katere je prirejalo zvesto avstrijsko prebivavstvo Njenemu visokemu soprogu in svojemu ljubljenemu Vladarju.
A temna usoda je hotela drugače in sedaj žaljuje cesar in Njegovi narodi ob krsti prejasne cesarice, mesto da bi se radovali ž Njo in ž Njim v tem izvanrednem letu.
Vse ceste, koder se je pomikal mrtvaški večerni sprevod, zlasti pa cesta do zapadnega ali Elizabetinega kolodvora, takozvana Mariahilferstrasse, so bile že vse popoludne natlačene občinstva.
Vojaštvo je izšlo iz vojašnic, da sestavi špalir.
Ob 9. uri je prišla duhovščina na kolodvor železnice.
Kolodvor je bil ves v črnem.
Po ulicah, po katerih se je imel premikati sprevod s postaje, je nagromadenega ogromno ljudstva.
Po nekaterih krajih je bila gneča naravnost za življenje nevarna.
Sedaj pa sedaj je bilo slišati klice na pomoč.
Z vseh kandelabrov so sneli svetiljke, tako, da so plameni plina svobodno in visoko plapolali.
Ravno ob 10. uri se je bližal vlak in na kolodvoru je navstala grobna tišina.
Nositelji bakelj so pozdravili vlak, častniki so povesili sablje.
Najvišji dvornik, princ Lichtenstein se je približal vlaku in je pozdravil.
Ko so izstopile one dvorne osebe, ki so spremljale vlak, tedaj se je približal dvorni župnik Mayer z duhovniki.
Preprosto krsto iz kovine so dvignili z voza in jo ob svitu bakelj prenesli v čakalnico, ki je bila spremenjena v kapelo.
Krsto so položili na mrtvaški oder.
Dvorniki so pokleknili na pripravljene klečavnike.
Ko je župnik Mayer opravil mrtvaške molitve, se je jel premikati sprevod s kolodvora proti dvorni palači.
Po ulicah je bilo nastavljenih devetnajst batalijonov bosanskih vojakov in domobrancev.
Vojaštvo je skazovalo časti, a množice so se razkrivale tiho in spoštljivo.
Pred dvorno palačo je pričakovala sprevod dvorna duhovščina, ki je po krajši poti prihitela s kolodvora.
Nepričakovano in proti programu je prišel tudi cesar iz Schonbruna, v spremstvu obeh hčera, nadvojvodinje Gizele in nadvojvodinje Marije Valerije ter njiju otrok.
Cesar je hotel biti navzoč pri mrtvaških molitvah v dvorni palači.
Sprevod se je vstavil na „švicarskem dvorišču".
Župnik je blagoslovil krsto, katero so prenesli v črno okrašeno dvorno kapelo.
Dvorni pevci so peli miserere in župnik je še enkrat opravil mrtvaške molitve vpričo dvora.
Krsto so postavili na mrtvaški oder.
Najvišji dvornik cesarice grof Bellegarde je izročil ključe krste princu Lichtensteinu.
Vsi so zapustili cerkev, katero so zaprli.
V petek zjutraj ob pol 8. uri je bilo zopetno blagoslovljene krste, potem pa je bil pristop dovoljen občinstvu, kar je trajalo do 5. ure popoldan.
Odveč bi bilo opisovati, v kolikih neštetih množicah se je pomikalo ljudstvo proti cesarskemu dvoru v cerkev mimo mrtvaškega odra, — kjer je ležala — v licu nespre-menjena — lepa naša cesarica.
V zaprti dvojni krsti s steklenim pokrovom je ležala sedaj mrtva Ona, ki je še pred malo meseci ostavila Dunaj v trdni nadi, da se vrne iz gorskega kraja svobodne Švice zdrava in vesela, da se more udeležiti lepih jubilejskih slavnostij, katere je prirejalo zvesto avstrijsko prebivavstvo Njenemu visokemu soprogu in svojemu ljubljenemu Vladarju.
A temna usoda je hotela drugače in sedaj žaljuje cesar in Njegovi narodi ob krsti prejasne cesarice, mesto da bi se radovali ž Njo in ž Njim v tem izvanrednem letu.
0
Pogreb cesarice Elizabete.
Pred pogrebom.
Teden dnij po napadu na cesarico odprla so se vrata kapucinskega samostana, v katerem je našla umrla vladarica zadnji počitek. Vsa država je hitela, da izkaže cesarici poslednjo čast.
Zbralo se je na Dunaju mnogo tujih vladarjev in princev ter odposlancev raznih vladarskih hiš.
Že na vse zgodaj, ko se je bilo komaj začelo daniti, prišli so ljudje, da si zagotove prostor, s katerega bi si lahko ogledali sprevod. Bilo jih je na tisoče in tisoče iz vseh krajev širne monarhije, iz vseh stanov.
Le malokateremu je bilo sojeno, da je videl redko žalostno svečanost in med temi je bilo največ tacih, kateri so morali z dragim denarjem to plačati.
Drage volje so ljudje plačevali po 100 gld. za jedno okno in našli so se ljudje, ki so plačali celo 500 gld. za jeden pomol.
Bil je krasen jesenski dan.
Točno ob 12. uri opoludne zapustilo je vojaštvo svoja domovanja, da zapre ulice, po katerih se je pozneje pomikal sprevod in v katerih je bilo zbranega nebroj ljudstva.
Pred kapucinsko cerkvijo, kjer je bil prostor pripravljen za dostojanstvenike in za častniški zbor, napravili so vojaki krog.
Po vseh ulicah od cesarskega dvorca do kapucinske cerkve so bila vsa okna in vsi pomoli s črnim suknom oviti.
Pri vseh je bilo zbranih mnogo ljudij.
Prodajalnice so bile zaprte.
Ob 3. uri popoludne so se na prostoru, določenem zanje, zbrali tajni svetniki, ministri in drugi državni in dvorni dostojanstveniki, najvišji cerkveni dostojanstveniki, predsedstvo gospodske zbornice — knez Windischgratz, knez Auersperg, grof Hoyos, — predsedstvo poslanske zbornice — dr. pl. Fuchs, dr. Fer-jančič, Lupul — ter deputacije in poslanci iz posameznih dežel, župan dr. Lueger in oba njegova namestnika.
Civilistov je bilo malo.
Največ je bilo uniform.
Posebno slikovita je bila ta skupina, ker je bilo vmes mnogo ogerskih magnatskih in poljskih velikaških kostumov in ker so bili cerkveni dostojanstveniki vsi v vijoličastih in škrlatastih ornatih.
Pred Avguštinsko cerkvijo je bil zbran deželni odbor nižjeavstrijski, dvorni svetniki in ministerski uradniki.
Izmed političnih oseb je bilo videti: bivšega ministerskega predsednika grofa Kazimirja Badenija, deželnega maršala gališkega grofa Stanislava Badenija, državne poslance vit. Javorskega, grofa Dzieduszickega, vit. Abrahamoviča, dr. Stranskega, dr. Pacaka, Robiča, župana krakovskega, lvovskega, praškega z deputacijo petih členov, dalje ljubljanskega župana Hribarja, deželnega glavarja kranjskega Detelo, namestnika deželnega glavarja štajerskega dr. Semca in še mnogo drugih.
Ob pol 4. zbrani so bili vsi povabljenci.
Tisti, katerim je bil po njih dostojanstvu odločen prostor v cerkvi, zbrali so se bili tamkaj že prej.
Generaliteta je stala ravno nasproti kapucinski cerkvi.
Točno ob 4. uri se je začulo vojaško povelje „Schultert!" in točno takrat je cesar pri stranskih vratih zapustil cesarski dvorec z Nemškim cesarjem Viljemom in se odpeljal z ekvipažo, v katero sta bila vprežena dva črna konja, v cerkev.
Pred pogrebom.
Teden dnij po napadu na cesarico odprla so se vrata kapucinskega samostana, v katerem je našla umrla vladarica zadnji počitek. Vsa država je hitela, da izkaže cesarici poslednjo čast.
Zbralo se je na Dunaju mnogo tujih vladarjev in princev ter odposlancev raznih vladarskih hiš.
Že na vse zgodaj, ko se je bilo komaj začelo daniti, prišli so ljudje, da si zagotove prostor, s katerega bi si lahko ogledali sprevod. Bilo jih je na tisoče in tisoče iz vseh krajev širne monarhije, iz vseh stanov.
Le malokateremu je bilo sojeno, da je videl redko žalostno svečanost in med temi je bilo največ tacih, kateri so morali z dragim denarjem to plačati.
Drage volje so ljudje plačevali po 100 gld. za jedno okno in našli so se ljudje, ki so plačali celo 500 gld. za jeden pomol.
Bil je krasen jesenski dan.
Točno ob 12. uri opoludne zapustilo je vojaštvo svoja domovanja, da zapre ulice, po katerih se je pozneje pomikal sprevod in v katerih je bilo zbranega nebroj ljudstva.
Pred kapucinsko cerkvijo, kjer je bil prostor pripravljen za dostojanstvenike in za častniški zbor, napravili so vojaki krog.
Po vseh ulicah od cesarskega dvorca do kapucinske cerkve so bila vsa okna in vsi pomoli s črnim suknom oviti.
Pri vseh je bilo zbranih mnogo ljudij.
Prodajalnice so bile zaprte.
Ob 3. uri popoludne so se na prostoru, določenem zanje, zbrali tajni svetniki, ministri in drugi državni in dvorni dostojanstveniki, najvišji cerkveni dostojanstveniki, predsedstvo gospodske zbornice — knez Windischgratz, knez Auersperg, grof Hoyos, — predsedstvo poslanske zbornice — dr. pl. Fuchs, dr. Fer-jančič, Lupul — ter deputacije in poslanci iz posameznih dežel, župan dr. Lueger in oba njegova namestnika.
Civilistov je bilo malo.
Največ je bilo uniform.
Posebno slikovita je bila ta skupina, ker je bilo vmes mnogo ogerskih magnatskih in poljskih velikaških kostumov in ker so bili cerkveni dostojanstveniki vsi v vijoličastih in škrlatastih ornatih.
Pred Avguštinsko cerkvijo je bil zbran deželni odbor nižjeavstrijski, dvorni svetniki in ministerski uradniki.
Izmed političnih oseb je bilo videti: bivšega ministerskega predsednika grofa Kazimirja Badenija, deželnega maršala gališkega grofa Stanislava Badenija, državne poslance vit. Javorskega, grofa Dzieduszickega, vit. Abrahamoviča, dr. Stranskega, dr. Pacaka, Robiča, župana krakovskega, lvovskega, praškega z deputacijo petih členov, dalje ljubljanskega župana Hribarja, deželnega glavarja kranjskega Detelo, namestnika deželnega glavarja štajerskega dr. Semca in še mnogo drugih.
Ob pol 4. zbrani so bili vsi povabljenci.
Tisti, katerim je bil po njih dostojanstvu odločen prostor v cerkvi, zbrali so se bili tamkaj že prej.
Generaliteta je stala ravno nasproti kapucinski cerkvi.
Točno ob 4. uri se je začulo vojaško povelje „Schultert!" in točno takrat je cesar pri stranskih vratih zapustil cesarski dvorec z Nemškim cesarjem Viljemom in se odpeljal z ekvipažo, v katero sta bila vprežena dva črna konja, v cerkev.
0
Sprevod.
Ob 4. uri so v dvorni cerkvi, kjer je cesarica ležala na mrtvaškem odru, dvignili štirje dvorni sluge krsto in jo po še jedenkratnem blagoslovljenju nesli na mrtvaški voz, v katerega je bilo upreženih osem parov konj.
Potem se je sprevod začel pomikati proti kapucinskemu samostanu.
Pred sprevodom je jahal eskadron konjenikov.
Ob mrtvaškem vozu šli so na vsaki strani štirje dvorni sluge in štirje dečki-plemiči z gorečimi plamenicami.
Na desni strani je šlo šest gardov - arcierov in šest gardov-trabantov.
Na levi strani šest ogerskih telesnih gardov in ogerskih gardov-konjenikov.
Za mrtvaškim vozom so stopali gardi-arcieri in ogerski gardi-konjeniki.
Za njimi je stopala stotnija pešakov; sprevod pa je zaključil eskadron konjenikov.
Čim se je začel sprevod pomikati, nastopila je dvorna straža, zadoneli so bobni in vojaška zastava se je pred mrtvo cesarico nagnila do tal.
Sprevod je šel počasi čez notranji dvorni trg proti kapucinskemu samostanu.
Koder se je pomikal, vladala je grobna tihota in marsikako oko je bilo solzno.
Zunaj cesarskega dvorca stopil je pred sprevod križenosec, kateremu so sledili ubožci, dekleta in dečki iz sirotišnic in vsakovrstni redovniki in redovnice.
Vsi ti so se morali pred kapucinsko cerkvijo umakniti v stransko ulico.
Ob 4. uri so v dvorni cerkvi, kjer je cesarica ležala na mrtvaškem odru, dvignili štirje dvorni sluge krsto in jo po še jedenkratnem blagoslovljenju nesli na mrtvaški voz, v katerega je bilo upreženih osem parov konj.
Potem se je sprevod začel pomikati proti kapucinskemu samostanu.
Pred sprevodom je jahal eskadron konjenikov.
Ob mrtvaškem vozu šli so na vsaki strani štirje dvorni sluge in štirje dečki-plemiči z gorečimi plamenicami.
Na desni strani je šlo šest gardov - arcierov in šest gardov-trabantov.
Na levi strani šest ogerskih telesnih gardov in ogerskih gardov-konjenikov.
Za mrtvaškim vozom so stopali gardi-arcieri in ogerski gardi-konjeniki.
Za njimi je stopala stotnija pešakov; sprevod pa je zaključil eskadron konjenikov.
Čim se je začel sprevod pomikati, nastopila je dvorna straža, zadoneli so bobni in vojaška zastava se je pred mrtvo cesarico nagnila do tal.
Sprevod je šel počasi čez notranji dvorni trg proti kapucinskemu samostanu.
Koder se je pomikal, vladala je grobna tihota in marsikako oko je bilo solzno.
Zunaj cesarskega dvorca stopil je pred sprevod križenosec, kateremu so sledili ubožci, dekleta in dečki iz sirotišnic in vsakovrstni redovniki in redovnice.
Vsi ti so se morali pred kapucinsko cerkvijo umakniti v stransko ulico.
0
V kapucinski cerkvi.
Cesar je bil pri stranskih vratih z nemškim cesarjem Viljemom vstopil v cerkev.
Za njima sta stopali nadvojvodinji Gizela in Valerija, zakriti s tančicama, ki sta segali do tal.
Cesar ju je tolažil, odkazal cesarju Viljemu zanj določeni prostor in je potem stopil v molilno klop, katera je bila zanj pripravljena.
Ko je sprevod dospel pred cerkvena vrata, dvignili so krsto raz mrtvaški voz in jo nesli v cerkev.
Pred krsto je stopal kardinal nadškof dr. Gruscha z vso dunajsko duhovščino, krsti pa so sledili najvišja dvorna dama grofinja Harrach in dvornik grof Bellegarde, katerima so sledili komorniki in dvorne dame pokojne cesarice.
Mrtvaški oder ni stal, kakor je sicer navada, sredi cerkve, ampak blizu glavnega oltarja, kraj cesarjeve molitvene klopi.
Mej mrtvaškim odrom in velikim oltarjem je bil postavljen velikanski zlat svečnik.
Vsa cerkev je bila obdana s črnim suknom, v katero so bili všiti beli križci, tudi tla so bila črno pregrnena.
Tuji vladarji, člani cesarske rodbine in odposlanci so bili razvrščeni po sorodstvu in po svojem dostojanstvu.
Najbližje cesarja je bila nadvojvodinja Elizabeta Marija, poleg nje princezinja Gizela z možem, princem Leopoldom Bavarskim, potem princ Jurij Bavarski, nadvojvodinja Marija Valerija in njen soprog, nadvojvoda Salvator.
Sledili so potem: nadvojvodi Ludovik Viktor in Jožef Avgust, vojvoda Karol Teodor Bavarski (brat cesarice), vojvodinja Marija Josipina Bavarska, vojvodinja Elizabeta Bavarska, vojvodinja Marija Bavarska, vojvoda Ludovik Bavarski, vojvoda Krištof Bavarski, vojvoda Sigfrid Bavarski, knez Thurn-Taxis, nemški cesar Viljem, Bavarski princregent Luitpold, kralj saksonski Albreht, rumunski kralj Karol, srbski kralj Aleksander, italijanski prestolonaslednik princ Umberto, veliki knez Aleksej, nadvojvoda Franc Ferdinand d'Este, nadvojvoda Oton, nadvojvodinja Marija Josipina, nadvojvoda Ferdinand Karol, nadvojvodinja Marija Terezija, drugi mlajši nadvojvode in nadvojvodinje, nadvojvoda Rainer, grški prestolonaslednik, bolgarski knez Ferdinand in črnogorski prestolonaslednik princ Danilo.
Ko je bila krsta postavljena na določeno mesto, jo je kardinal dr. Gruscha blagoslovil, kar je trajalo le malo časa.
Cesar je stal ves čas in se držal vojaško pokonci, roke je imel sklenjene v molitev.
Ko so zadoneli glasovi „Miserere-a" in „Libere", zganil se je cesar, princesinja Gizela in nadvojvodinja Valerija pa sta začeli glasno jokati; pri zadnjih besedah: requiem aeternam requiescat in pace se tudi cesar ni mogel premagovati in debele solze so mu zalile obraz.
Potem je prišel najžalostnejši trenotek.
Dvignili so krsto, da jo poneso v rakev kapucinskega samostana.
Cesar je težko stopajoč šel prvi za krsto.
Njemu so sledili — kar v programu ni bilo določeno — njegova zeta in svak vojvoda Karol Teodor Bavarski.
Zadnje blagoslovljenje je trajalo jako dolgo.
Še le po 15 minutah vrnil se je cesar zopet v cerkev.
Poznalo se mu je na očeh, da je mnogo jokal.
Priklonil se je proti vsem, ki so cesarici izkazali poslednjo čast, potem je stopil k cesarju Viljemu, se tudi njemu priklonil in ž njim vred zapustil cerkev.
Cesarjema so sledili drugi udeležniki sprevoda, na kar se je tudi ljudstvo jelo razhajati.
Cesar je bil pri stranskih vratih z nemškim cesarjem Viljemom vstopil v cerkev.
Za njima sta stopali nadvojvodinji Gizela in Valerija, zakriti s tančicama, ki sta segali do tal.
Cesar ju je tolažil, odkazal cesarju Viljemu zanj določeni prostor in je potem stopil v molilno klop, katera je bila zanj pripravljena.
Ko je sprevod dospel pred cerkvena vrata, dvignili so krsto raz mrtvaški voz in jo nesli v cerkev.
Pred krsto je stopal kardinal nadškof dr. Gruscha z vso dunajsko duhovščino, krsti pa so sledili najvišja dvorna dama grofinja Harrach in dvornik grof Bellegarde, katerima so sledili komorniki in dvorne dame pokojne cesarice.
Mrtvaški oder ni stal, kakor je sicer navada, sredi cerkve, ampak blizu glavnega oltarja, kraj cesarjeve molitvene klopi.
Mej mrtvaškim odrom in velikim oltarjem je bil postavljen velikanski zlat svečnik.
Vsa cerkev je bila obdana s črnim suknom, v katero so bili všiti beli križci, tudi tla so bila črno pregrnena.
Tuji vladarji, člani cesarske rodbine in odposlanci so bili razvrščeni po sorodstvu in po svojem dostojanstvu.
Najbližje cesarja je bila nadvojvodinja Elizabeta Marija, poleg nje princezinja Gizela z možem, princem Leopoldom Bavarskim, potem princ Jurij Bavarski, nadvojvodinja Marija Valerija in njen soprog, nadvojvoda Salvator.
Sledili so potem: nadvojvodi Ludovik Viktor in Jožef Avgust, vojvoda Karol Teodor Bavarski (brat cesarice), vojvodinja Marija Josipina Bavarska, vojvodinja Elizabeta Bavarska, vojvodinja Marija Bavarska, vojvoda Ludovik Bavarski, vojvoda Krištof Bavarski, vojvoda Sigfrid Bavarski, knez Thurn-Taxis, nemški cesar Viljem, Bavarski princregent Luitpold, kralj saksonski Albreht, rumunski kralj Karol, srbski kralj Aleksander, italijanski prestolonaslednik princ Umberto, veliki knez Aleksej, nadvojvoda Franc Ferdinand d'Este, nadvojvoda Oton, nadvojvodinja Marija Josipina, nadvojvoda Ferdinand Karol, nadvojvodinja Marija Terezija, drugi mlajši nadvojvode in nadvojvodinje, nadvojvoda Rainer, grški prestolonaslednik, bolgarski knez Ferdinand in črnogorski prestolonaslednik princ Danilo.
Ko je bila krsta postavljena na določeno mesto, jo je kardinal dr. Gruscha blagoslovil, kar je trajalo le malo časa.
Cesar je stal ves čas in se držal vojaško pokonci, roke je imel sklenjene v molitev.
Ko so zadoneli glasovi „Miserere-a" in „Libere", zganil se je cesar, princesinja Gizela in nadvojvodinja Valerija pa sta začeli glasno jokati; pri zadnjih besedah: requiem aeternam requiescat in pace se tudi cesar ni mogel premagovati in debele solze so mu zalile obraz.
Potem je prišel najžalostnejši trenotek.
Dvignili so krsto, da jo poneso v rakev kapucinskega samostana.
Cesar je težko stopajoč šel prvi za krsto.
Njemu so sledili — kar v programu ni bilo določeno — njegova zeta in svak vojvoda Karol Teodor Bavarski.
Zadnje blagoslovljenje je trajalo jako dolgo.
Še le po 15 minutah vrnil se je cesar zopet v cerkev.
Poznalo se mu je na očeh, da je mnogo jokal.
Priklonil se je proti vsem, ki so cesarici izkazali poslednjo čast, potem je stopil k cesarju Viljemu, se tudi njemu priklonil in ž njim vred zapustil cerkev.
Cesarjema so sledili drugi udeležniki sprevoda, na kar se je tudi ljudstvo jelo razhajati.
0
Žalovanje v Ljubljani.
Ljubljansko prebivavstvo, vedno zvesto in z ljubeznijo udano vladajoči cesarski rodovini, je grozna smrt cesarice navdala z najiskrenejšo žalostjo in vse je hitelo, da izrazi presvetlemu vladarju globoko sožalje.
Občinski svet se je podvizal, da kar najslovesnejše izraža sožalje cesarju na nesreči, katera je zadela Njega in ž Njim vso državo in vse narode, ter je naročil županu, da položi na krsto pokojne cesarice v imenu mesta ljubljanskega srebrn venec.
Po vzgledu občinskega sveta ravnale so se vse druge korporacije, prebivavstvo pa je razobesilo črne zastave, da na ta način izrazi svoja čutila.
Dne 17. septembra popoludne, na dan pogreba, bile so ali celi popoldan ali vsaj nekaj ur zaprte vse trgovine, vse delavnice in vsi javni lokali.
Počivalo je vse delo, vse mesto je imelo praznično lice, po vseh ulicah so gorele električne luči in vse je hitelo v stolno cerkev molit za mrtvo cesarico.
V stolni cerkvi je bil pred velikim oltarjem postavljen mrtvaški oder, okrašen z avstrijskimi grbi.
Na vrhu, ob spodnjem koncu, je stala cesarska krona, poleg katere je ležalo cesarsko žezlo in je visel red zlatega runa.
Nekoliko nižje, na desni in levi strani, sta stali dve drugi kroni.
Še pred 4. uro popoludne jele so se zbirati številne množice ljudstva in koj na to prikorakali so paroma v dolgih vrstah, praznično opravljeni in s črnimi trakovi na rokah, delavci in delavke vseh tukajšnjih tovarniških in večjih obrtnijskih podjetij in sicer pod osebnim vodstvom svojih delodajavcev.
Samo delavskega ljudstva se je zbralo nad 3000 oseb.
Kanonik Flis je v ginljivem govoru izrazil občno sožalje na smrti preblage cesarice, na kar so se začele molitve za cesarico, katerim je sledila molitev za cesarja.
Po odhodu delavcev in delavk zbralo se je meščanstvo na povabilo visokorodne gospe baronice Heinove — vse v žalni obleki — v stolni cerkvi in v tihih molitvah, med katerimi so zvonili vsi ljubljanski zvonovi, priporočalo milosti večnega sodnika svojo umrlo cesarico.
Ljubljansko prebivavstvo, vedno zvesto in z ljubeznijo udano vladajoči cesarski rodovini, je grozna smrt cesarice navdala z najiskrenejšo žalostjo in vse je hitelo, da izrazi presvetlemu vladarju globoko sožalje.
Občinski svet se je podvizal, da kar najslovesnejše izraža sožalje cesarju na nesreči, katera je zadela Njega in ž Njim vso državo in vse narode, ter je naročil županu, da položi na krsto pokojne cesarice v imenu mesta ljubljanskega srebrn venec.
Po vzgledu občinskega sveta ravnale so se vse druge korporacije, prebivavstvo pa je razobesilo črne zastave, da na ta način izrazi svoja čutila.
Dne 17. septembra popoludne, na dan pogreba, bile so ali celi popoldan ali vsaj nekaj ur zaprte vse trgovine, vse delavnice in vsi javni lokali.
Počivalo je vse delo, vse mesto je imelo praznično lice, po vseh ulicah so gorele električne luči in vse je hitelo v stolno cerkev molit za mrtvo cesarico.
V stolni cerkvi je bil pred velikim oltarjem postavljen mrtvaški oder, okrašen z avstrijskimi grbi.
Na vrhu, ob spodnjem koncu, je stala cesarska krona, poleg katere je ležalo cesarsko žezlo in je visel red zlatega runa.
Nekoliko nižje, na desni in levi strani, sta stali dve drugi kroni.
Še pred 4. uro popoludne jele so se zbirati številne množice ljudstva in koj na to prikorakali so paroma v dolgih vrstah, praznično opravljeni in s črnimi trakovi na rokah, delavci in delavke vseh tukajšnjih tovarniških in večjih obrtnijskih podjetij in sicer pod osebnim vodstvom svojih delodajavcev.
Samo delavskega ljudstva se je zbralo nad 3000 oseb.
Kanonik Flis je v ginljivem govoru izrazil občno sožalje na smrti preblage cesarice, na kar so se začele molitve za cesarico, katerim je sledila molitev za cesarja.
Po odhodu delavcev in delavk zbralo se je meščanstvo na povabilo visokorodne gospe baronice Heinove — vse v žalni obleki — v stolni cerkvi in v tihih molitvah, med katerimi so zvonili vsi ljubljanski zvonovi, priporočalo milosti večnega sodnika svojo umrlo cesarico.
0
Mavro, kdo so bili tajni svetniki v hierarhiji cesarstva?
O kakšni pogostitvi po pogrebu (sedmini za plebs) ni nič zapisanega?
O kakšni pogostitvi po pogrebu (sedmini za plebs) ni nič zapisanega?
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
Mavro, kdo so bili tajni svetniki v hierarhiji cesarstva?O kakšni pogostitvi po pogrebu (sedmini za plebs) ni nič zapisanega?
To so bili visoki državni uradniki.
0
Lelj, naisala sem svoja opazanja v zvezu s pogrebnimi svecanostmi in vec vprasanj, a me je spet vrgo ven, zato se ne grem vec. Ce se ti da, opisi manj znane pojme in Sissijino zdravstveno stanje sicer.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/leskova-mast/ leskova mast
Lelj, naisala sem svoja opazanja v zvezu s pogrebnimi svecanostmi in vec vprasanj, a me je spet vrgo ven, zato se ne grem vec. Ce se ti da, opisi manj znane pojme in Sissijino zdravstveno stanje sicer.To bo znala odgovoriti Dojenček.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/leskova-mast/ leskova mast
Ne bit Mila Jera in pisi. Zdaj! Ko ima se cas pebrat!Če pa ne vem.
0
Storjena je tudi zadnja pot!
Dne 17. septembra popoludne, ob solnčnem zatonu, položili so v mračno rakev dunajskega kapucinskega samostana zemske ostanke tako kruto umorjene vladarice k večnemu počitku.
Potrti žalosti, krvavečega srca, izkazali so narodi habsburške monarhije svoji umrli cesarici zadnjo čast ter poslali za njo v hladni grob zadnji pozdrav.
Celih štiriinštirideset let je pokojna vladarica nosila blestečo, a težko cesarsko krono.
Kakor jasen angelj z višav je prišla med avstrijske narode in jih vse objela s svojo osrečujočo ljubeznijo.
Ni posezala v razvoj svetovnih in državnih razmer, ni se vtikala v velike in male boje držav, narodov in stanov, samo dobrote je sipala s polnimi rokami, kamorkoli je stopila, samo tolažila in osrečevala je ljudi, kjerkoli se je prikazala.
Z iskreno ljubeznijo, s čutili najsrčnejše hvaležnosti in najiskrenejše udanosti so avstrijski narodi gledali na svojo cesarico in z upravičenim ponosom so jo smatrali za jedno tistih redkih vzvišenih bitij, katera se rode tako redkokdaj in ki vse oplemenitijo, česar se dotaknejo.
Avstrijski narodi se zavedajo šele zdaj, kolika nesreča jih je zadela s tem, da jim je nemila usoda tako nagloma vzela cesarico, šele zdaj, ko stoje ob rakvi, v kateri počiva vladarica, spoznavajo prav, kaj so izgubili tisti hip, ko je blazen hudodelec zabodel morilno orodje v prsa najplemenitejše žene.
V zgodovini našega veka odkazano bode mučenici na cesarskem prestolu posebno odlično mesto.
Njeno ime se sicer ne bode imenovalo tam, koder se bodo naštevala imena tistih žen, katere so — dobro ali zlo — mogočno uplivale na usodo držav in narodov ter posezale v njihov razvoj, ali ime cesarice Elizabete bode bliščalo tam, kjer se bodo imenovale najboljše matere, najvernejše soproge, velikodušne podpornice znanosti in umetnosti, zaščitnice sirot, siromakov in bolnikov in mučenice v kraljevskem plašču.
Mati zemlja je vzela v soboto 17. septembra v svoje osrčje cesarico avstrijsko.
V hladni rakvi tihega samostana, tam, kjer je našla že dolga vrsta členov habsburško-lotarinške rodovine večni mir in pokoj, tam počiva sedaj tudi mati avstrijskih narodov, kateri je bilo sojeno toliko bridkega gorja v življenju in tako žalostna smrt.
Z bridko žalostjo spremljevali so ljubljeno cesarico vsi narodi širne monarhije na Njenem zadnjem potu, vsi ohranijo v zvesti ljubezni Njeno podobo in Njene neštevilne dobrote in vsi kličejo s solznimi očmi:
Blagoslovljen bodi Tvoj spomin vedno in vedno!
Dne 17. septembra popoludne, ob solnčnem zatonu, položili so v mračno rakev dunajskega kapucinskega samostana zemske ostanke tako kruto umorjene vladarice k večnemu počitku.
Potrti žalosti, krvavečega srca, izkazali so narodi habsburške monarhije svoji umrli cesarici zadnjo čast ter poslali za njo v hladni grob zadnji pozdrav.
Celih štiriinštirideset let je pokojna vladarica nosila blestečo, a težko cesarsko krono.
Kakor jasen angelj z višav je prišla med avstrijske narode in jih vse objela s svojo osrečujočo ljubeznijo.
Ni posezala v razvoj svetovnih in državnih razmer, ni se vtikala v velike in male boje držav, narodov in stanov, samo dobrote je sipala s polnimi rokami, kamorkoli je stopila, samo tolažila in osrečevala je ljudi, kjerkoli se je prikazala.
Z iskreno ljubeznijo, s čutili najsrčnejše hvaležnosti in najiskrenejše udanosti so avstrijski narodi gledali na svojo cesarico in z upravičenim ponosom so jo smatrali za jedno tistih redkih vzvišenih bitij, katera se rode tako redkokdaj in ki vse oplemenitijo, česar se dotaknejo.
Avstrijski narodi se zavedajo šele zdaj, kolika nesreča jih je zadela s tem, da jim je nemila usoda tako nagloma vzela cesarico, šele zdaj, ko stoje ob rakvi, v kateri počiva vladarica, spoznavajo prav, kaj so izgubili tisti hip, ko je blazen hudodelec zabodel morilno orodje v prsa najplemenitejše žene.
V zgodovini našega veka odkazano bode mučenici na cesarskem prestolu posebno odlično mesto.
Njeno ime se sicer ne bode imenovalo tam, koder se bodo naštevala imena tistih žen, katere so — dobro ali zlo — mogočno uplivale na usodo držav in narodov ter posezale v njihov razvoj, ali ime cesarice Elizabete bode bliščalo tam, kjer se bodo imenovale najboljše matere, najvernejše soproge, velikodušne podpornice znanosti in umetnosti, zaščitnice sirot, siromakov in bolnikov in mučenice v kraljevskem plašču.
Mati zemlja je vzela v soboto 17. septembra v svoje osrčje cesarico avstrijsko.
V hladni rakvi tihega samostana, tam, kjer je našla že dolga vrsta členov habsburško-lotarinške rodovine večni mir in pokoj, tam počiva sedaj tudi mati avstrijskih narodov, kateri je bilo sojeno toliko bridkega gorja v življenju in tako žalostna smrt.
Z bridko žalostjo spremljevali so ljubljeno cesarico vsi narodi širne monarhije na Njenem zadnjem potu, vsi ohranijo v zvesti ljubezni Njeno podobo in Njene neštevilne dobrote in vsi kličejo s solznimi očmi:
Blagoslovljen bodi Tvoj spomin vedno in vedno!
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/leskova-mast/ leskova mast
Kje je ta kapucinski samostan na Dunaju?na Novem trgu
0
Kje je Novi trg? Googlam Neuplatz, in mi je vrgolo vsaj 10 trgov ven, a noben ni Novi trg.
0
0
Ja, to pa je slo skozi. Hvala. S mislila, da je Markt samo trg v smislu trznice.
0
Povodom grozne smrti cesarice Elizabete je došlo našemu vladarju nad stotisoč sožaljnih brzojavk in pisem.
Med drugimi so izrazili svoje sožalje vsi vladarji, ki izražajo globoko sočutje za nesrečo, ki je zadela cesarja Franca Jožefa in vso Avstrijo; zajedno izražajo vsi vladarji svoje globoko ogorčenje na zločinu, ki je zadel nedolžno cesarico Elizabeto.
Prvi je izrazil čutila svoje velike žalosti sv. Oče Leon XIII. in sicer takole:
»Podvizamo se, da izrazimo Vašemu Veličanstvu svojo najglobokejo žalost in svoje največje ogorčenje nad prokletstva vrednim in barbarskim napadom na Cesarico.
Mi molimo za plemenito dušo vzvišene žrtve in iskreno prosimo Boga, naj On, v Čegar moči je, krepi Vaše Veličanstvo v tej grozni nesreči in v tej bridki, najsvetejša čutila zadevajoči poskušnji, in vsled tega podeljujemo Vašemu Veličanstvu in celi cesarski in kraljevi rodbini iz globočine svojega bolestno potrtega očetovskega srca svoj prav posebni blagoslov.
Rim, 11. septembra 1898. Leon XIII.«
Nj. Veličanstvo cesar se je sv. Očetu papežu takole zahvalil:
» V strašni nesreči, ki je zadela Mene in Mojo hišo, so prinesle krepko tolažbo Mojemu strtemu srcu besede Vaše Svetosti, polne svetega ogorčenja in naklonjenosti in navdahnjene z ono vero, ki je bila vselej Moje pribežališče.
Prejmite, sveti OČe, Mojo globoko zahvalo za Vaše besede, za Vaš očetovski blagoslov.
Prosim Vas, spominjajte se usmiljeno tudi v prihodnje v Vaših svetih molitvah posvečene duše Moje nesrečne, preljubljene tovarišice, Mene in Moje družine. "
Med drugimi so izrazili svoje sožalje vsi vladarji, ki izražajo globoko sočutje za nesrečo, ki je zadela cesarja Franca Jožefa in vso Avstrijo; zajedno izražajo vsi vladarji svoje globoko ogorčenje na zločinu, ki je zadel nedolžno cesarico Elizabeto.
Prvi je izrazil čutila svoje velike žalosti sv. Oče Leon XIII. in sicer takole:
»Podvizamo se, da izrazimo Vašemu Veličanstvu svojo najglobokejo žalost in svoje največje ogorčenje nad prokletstva vrednim in barbarskim napadom na Cesarico.
Mi molimo za plemenito dušo vzvišene žrtve in iskreno prosimo Boga, naj On, v Čegar moči je, krepi Vaše Veličanstvo v tej grozni nesreči in v tej bridki, najsvetejša čutila zadevajoči poskušnji, in vsled tega podeljujemo Vašemu Veličanstvu in celi cesarski in kraljevi rodbini iz globočine svojega bolestno potrtega očetovskega srca svoj prav posebni blagoslov.
Rim, 11. septembra 1898. Leon XIII.«
Nj. Veličanstvo cesar se je sv. Očetu papežu takole zahvalil:
» V strašni nesreči, ki je zadela Mene in Mojo hišo, so prinesle krepko tolažbo Mojemu strtemu srcu besede Vaše Svetosti, polne svetega ogorčenja in naklonjenosti in navdahnjene z ono vero, ki je bila vselej Moje pribežališče.
Prejmite, sveti OČe, Mojo globoko zahvalo za Vaše besede, za Vaš očetovski blagoslov.
Prosim Vas, spominjajte se usmiljeno tudi v prihodnje v Vaših svetih molitvah posvečene duše Moje nesrečne, preljubljene tovarišice, Mene in Moje družine. "
0
Nemški cesar Viljem je poslal povodom te grozne nesreče našemu cesarju naslednjo brzojavko:
»Ravnokar povrnivši se z velikih vojaških vaj zvedel sem grozno novico o najgrosovitejšem vseh činov; globoko presunjen in še preveč vznemirjen, morem komaj najti besed, da Ti povem, kako čutim za Tebe 'in žalujoč soobčutim težko izgubo. Poskušnja Gospodova je, ki je mi ljudje ne moremo umeti in ki nas le tlači s svojo grozovito težo; toda to je za nas uboge ljudi jedina tolažba, da je od zgoraj tako določeno.«
»Ravnokar povrnivši se z velikih vojaških vaj zvedel sem grozno novico o najgrosovitejšem vseh činov; globoko presunjen in še preveč vznemirjen, morem komaj najti besed, da Ti povem, kako čutim za Tebe 'in žalujoč soobčutim težko izgubo. Poskušnja Gospodova je, ki je mi ljudje ne moremo umeti in ki nas le tlači s svojo grozovito težo; toda to je za nas uboge ljudi jedina tolažba, da je od zgoraj tako določeno.«
0
Ruski car in carica sta pa brzojavila:
»Poročilo o strašnem hudodelstvu je presunilo naju globoko.
V tej tako grozni izkušnji izražava Ti najino odkritosrčno sočustvo.
Bog Te poživi in okrepi, da bodeš mogel prenašati to nenadomestno izgubo.«
»Poročilo o strašnem hudodelstvu je presunilo naju globoko.
V tej tako grozni izkušnji izražava Ti najino odkritosrčno sočustvo.
Bog Te poživi in okrepi, da bodeš mogel prenašati to nenadomestno izgubo.«
0
Njegovo c. in kr. Apostolsko Veličanstvo so najmilostneje blagovolili izdati sledeče Najvišje pismo:
Ljubi Grof Thun!
V dnevih neizmerne žalosti, ki jo je provzročila smrt Moje pokojne soproge, Nje Veličanstva cesarice in kraljice Elizabete, Meni in Moji hiši, se je izrazila ljubezen in sočutje Mojih narodov, kakor tudi iskrena vdanost do rajnice na ginljiv in vzvišen način.
Slušaje notranji glas Svojega srca, Vam naročam, da priloženo, neposrednje Mojim dragim narodom namenjeno zahvalo primerno razglasite.
V Schonbrunu, dne 16. septembra 1898.
Franc Jožef s. r.
Ljubi Grof Thun!
V dnevih neizmerne žalosti, ki jo je provzročila smrt Moje pokojne soproge, Nje Veličanstva cesarice in kraljice Elizabete, Meni in Moji hiši, se je izrazila ljubezen in sočutje Mojih narodov, kakor tudi iskrena vdanost do rajnice na ginljiv in vzvišen način.
Slušaje notranji glas Svojega srca, Vam naročam, da priloženo, neposrednje Mojim dragim narodom namenjeno zahvalo primerno razglasite.
V Schonbrunu, dne 16. septembra 1898.
Franc Jožef s. r.
0
Mojim narodom !
Največja, najgrozovitejša nesreča je zadela Mene in Mojo hišo.
Moje žene, krasu Mojega prestola, zveste družice, ki mi je bila v najtežjih urah Mojega življenja tolažba in zaslomba, s katero sem več izgubil, nego Mi je možno izreči — ni več.
Strahovita usoda Jo je otela Meni in Mojim narodom.
Morivčeva roka, orodje brezumnega fanatizma, ki si je postavil za smoter uničiti obstoječi družbeni red, se je vzdignila zoper najplemenitejšo izmed žena ter v slepem, neomejenem sovraštvu zadela srce, ki ni poznalo nobenega sovraštva ter je bilo samo za dobro.
V brezmejni bolesti, ki pretresa Mene in Mojo hišo, vzpričo nezaslišanega čina, o katerem se zgraža vesoljni omikani svet, seza v prvi vrsti glas Mojih ljubljenih narodov lajšaje k Mojemu srcu.
Ponižno Se klanjajoč božji volji, ki Mi je vsodila toliko in tako nedoumno nesrečo, moram previdnosti izrekati zahvalo za neprecenljivi zaklad, ki mi je ostal: za ljubezen in zvestobo milijonov, ki ob uri trpljenja obdajajo Mene in Moje.
V tisoč znamenjih, iz bližnili in daljnih krajev, iz visokih in nizkih krogov, se je izražala bolest in žalost za pokojno cesarico in kraljico.
V ginljivem soglasju se razlega tožba vseh o neizmerni izgubi kot zvesti odmev tega, kar preveva Mojo dušo.
Kakor Mi spomin Moje iskreno ljubljene soproge ostane svet do poslednje ure, tako Ji je postavljen v hvaležnosti in češčenje Mojih narodov neminljiv spomenik za vse čase.
Iz dna Svojega od žalosti potrtega srca Se zahvaljujem vsem za to novo poroštvo prevdanega sočutja.
Ako morajo tudi vtihniti slavnostni glasovi, ki bi se imeli razlegati to leto, vendar Mi ostane spomin na brezštevilne dokaze vdanosti in gorkega sočutja najdragocenejši dar, ki sem ga mogel prejeti.
Skupnost naše bolesti ovija novo, presrčno vez okoli prestola in domovine.
Iz neizpremenljive ljubezni Svojih narodov ne zajemam samo ojacenega čuta dolžnosti vstrajati v določenem Mi poslanstvu, temveč tudi upanje, da se Mi to posreči.
Molim k Vsemogočnemu, ki Mi je poslal toliko nadlogo, naj Mi da še moči izpolniti ono, h čemur sem poklican. Molim, naj blagoslovi in razsvetli Moje narode, da najdejo pot ljubezni in sloge, ki naj jih osreči in oblaži.
V Schonbrunu, dne 16. septembra 1898.
Franc Jožef s. r.
Največja, najgrozovitejša nesreča je zadela Mene in Mojo hišo.
Moje žene, krasu Mojega prestola, zveste družice, ki mi je bila v najtežjih urah Mojega življenja tolažba in zaslomba, s katero sem več izgubil, nego Mi je možno izreči — ni več.
Strahovita usoda Jo je otela Meni in Mojim narodom.
Morivčeva roka, orodje brezumnega fanatizma, ki si je postavil za smoter uničiti obstoječi družbeni red, se je vzdignila zoper najplemenitejšo izmed žena ter v slepem, neomejenem sovraštvu zadela srce, ki ni poznalo nobenega sovraštva ter je bilo samo za dobro.
V brezmejni bolesti, ki pretresa Mene in Mojo hišo, vzpričo nezaslišanega čina, o katerem se zgraža vesoljni omikani svet, seza v prvi vrsti glas Mojih ljubljenih narodov lajšaje k Mojemu srcu.
Ponižno Se klanjajoč božji volji, ki Mi je vsodila toliko in tako nedoumno nesrečo, moram previdnosti izrekati zahvalo za neprecenljivi zaklad, ki mi je ostal: za ljubezen in zvestobo milijonov, ki ob uri trpljenja obdajajo Mene in Moje.
V tisoč znamenjih, iz bližnili in daljnih krajev, iz visokih in nizkih krogov, se je izražala bolest in žalost za pokojno cesarico in kraljico.
V ginljivem soglasju se razlega tožba vseh o neizmerni izgubi kot zvesti odmev tega, kar preveva Mojo dušo.
Kakor Mi spomin Moje iskreno ljubljene soproge ostane svet do poslednje ure, tako Ji je postavljen v hvaležnosti in češčenje Mojih narodov neminljiv spomenik za vse čase.
Iz dna Svojega od žalosti potrtega srca Se zahvaljujem vsem za to novo poroštvo prevdanega sočutja.
Ako morajo tudi vtihniti slavnostni glasovi, ki bi se imeli razlegati to leto, vendar Mi ostane spomin na brezštevilne dokaze vdanosti in gorkega sočutja najdragocenejši dar, ki sem ga mogel prejeti.
Skupnost naše bolesti ovija novo, presrčno vez okoli prestola in domovine.
Iz neizpremenljive ljubezni Svojih narodov ne zajemam samo ojacenega čuta dolžnosti vstrajati v določenem Mi poslanstvu, temveč tudi upanje, da se Mi to posreči.
Molim k Vsemogočnemu, ki Mi je poslal toliko nadlogo, naj Mi da še moči izpolniti ono, h čemur sem poklican. Molim, naj blagoslovi in razsvetli Moje narode, da najdejo pot ljubezni in sloge, ki naj jih osreči in oblaži.
V Schonbrunu, dne 16. septembra 1898.
Franc Jožef s. r.
0
Da obudimo to staro temo. Včeraj so na RTV-ju predvajali film o cesarici Sisi, pa mnogo takih stvari je bilo prikazanih v filmu, kar je tu zapisala Dojenček (upam, da se ta meni ljuba deklina še kdaj tu pojavi;:), vključno z njenimi ljubčeki in konzumiranjem drog; poleg tega spremljam tudi zdaj že 2. sezono serije Sisi (nedelje zvečer, RTV1, ampak tu je precej ozaljšano prikazana). Še kdo gleda?
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/yara/ Yara
Da obudimo to staro temo. Včeraj so na RTV-ju predvajali film o cesarici Sisi, pa mnogo takih stvari je bilo prikazanih v filmu, kar je tu zapisala Dojenček (upam, da se ta meni ljuba deklina še kdaj tu pojavi;:), vključno z njenimi ljubčeki in konzumiranjem drog; poleg tega spremljam tudi zdaj že 2. sezono serije Sisi (nedelje zvečer, RTV1, ampak tu je precej ozaljšano prikazana). Še kdo gleda?Sissi, ki jo je igrala slavna in zal ze pokojna Romy Schneider? Te filme sem pa jaz vedno gledala z babico na avstrijskih, nemskih programih. Babica jo je obozevala, meni je bila kostumografija ze takrat zelo vsec. Nisem pa vedela da imajo nove serije o Sisi?
Si kdaj gledala te filme z Romy Schneider?
Ja, Romy je bila resnicno lepotica. No teli Sissi filmi me na babico spominjajo, sva jih vedno skupaj gledali.
0
Gre za povsem https://www.imdb.com/title/tt11269100/ novo serijo tudi https://www.imdb.com/title/tt11992694/ film ki so ga v sredo predvajali, je novejši. Sem pa gledala tudi tele z Romi Schneider, hvala, ker si me spomnila nanjo, sem že skoraj pozabila, da je tudi ona nastopala v vlogi Sisi.
0
Zgleda starejsa od 16 let, glasek pa kot da jih ima 13. Romy Schneider je morala biti zelo popularna. Poznala sem eno Slovenko, ki je po njej dobila ime, ceprav je bila rojena precej let po zgornjem filmu. Hvala za film. Ob priliki si ga ogledam.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/leskova-mast/ leskova mast
Zgleda starejsa od 16 let, glasek pa kot da jih ima 13. Romy Schneider je morala biti zelo popularna. Poznala sem eno Slovenko, ki je po njej dobila ime, ceprav je bila rojena precej let po zgornjem filmu. Hvala za film. Ob priliki si ga ogledam.
0
Zgleda precej vec kot 17. Makeup mladea dekleta postara.
Lelj, razlozi o bavarskem dvoru in Sisi. Mogoce je dobil ime po Bavarski kot pokrajini.
Lelj, razlozi o bavarskem dvoru in Sisi. Mogoce je dobil ime po Bavarski kot pokrajini.
0
Ime je ta predel centra Ljubljane dobil po istoimenskem hotelu (nemško Baierischer Hof), ki je tam nekdaj stal in ki so ga poimenovali po dvoru kraljevine Bavarske, s katerega je bila doma avstrijska cesarica Elizabeta Bavarska. Poimenovanje se je zgodilo v čast mladoporočeni soprogi cesarja Franca Jožefa I. ob njenem prihodu v mesto. Stavbo so porušili leta 1962.
0
Zanimivo. Je ta stavba stala na mestu danasnjega Kozolca ali kje drugje tam okoli? Je bil to hotel do rusitve ali so mu vmes spremenili namembnost?
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
18.12.2020 ob 14:34