☕ CESARICA ELIZABETA - 2

Itak, da ni bilo samomora in tudi ne kar sanja sovražnica monarhije Dojenček.

Šlo je za naročen umor obeh oziroma atentat.

Midva sva opravla 😆

Tudi, če bi šlo za atentat ( o čemer sanjari Zita in ga hoče pripisati Judom, prostozidarjem, liberalcem, republikancem, dilerjem in bogve komu še, ter nenazadnje Clemenceauju), potem ga je dala umoriti lastna “plemenita” kri. To pa precej pokvari imidž monarhije.

anarhistom pa atentata ni pripisala?

Lelj je zbral podatke o požaru. Malomarnost pač.
Dajmo še eno o Šarlotki. Sijajna žverca, mlajša Sisikina sestra. Cesarjeva svakinja je bila odlična partija 🙂. Med drugimi se je za njeno roko potegoval ( natančneje v njegovem imenu cesar sam) Franz Jožefov homoseksualni brat Ludvik.
Šarlotka in Lucivuci. Škoda, da se nista vzela. On se svoje seksualne orientiranosti ni sramoval (čeprav, resnici na ljubo je bil, tako kot prenekateri njegov prednik biseksualec), še več, rad se je preoblačil v ženske toalete in se pustil fotografirati ter bil vpleten v številne afere inu škandale in ona zaljubljena v flirtanje. Obadva bi lahko razpela svoja krila in uživala v dekadenci. Ampak ne, Lotica se je vnela za drugega Ludvika, Ludvika II Bavarskega, njenega nečaka v drugi liniji, ki pa je tudi rajši imel možakarje. Šment, celo zaročila sta se, pa je tipček rep med noge stisnil. ( Ah, nemški kralji in kraljice, kroniki so neusmiljeno beležili njihove skoke čez plot, spletke, afere, zarote in škandale. Tudi to jim ni ušlo, da je Ludvik II posilil celo četico lastnih konjenikov).
Lotica, ne bodi lena, pa se je že tretji dan po zaroki zaljubila v navadnega meščana in se skrivaj dobivala z njim. Napisala mu je pet ljubezenskih pisem, ki so ohranjena in so poskrbela, da je afera postala javna 🙂.

Poročili so jo z vnukom zadnjega francoskega kralja. Zakon je bil podoben Sisikinemu. Rodila je deklico in dečka. Ko je Ludvik II umrl ( točka: samomor+ umor vs atentat) se ji je začel rapidno mračiti um. Kmalu so jo strpali v norišnico, kjer se je na smrt zaljubila v zdravnika in že je pletla načrt o ločitvi, dasiravno je bil zdravnik poročen, oče treh otrok. Kakopak se je sfižilo. Slavni zdravniki so sestavili kolegij in sproducirali diagnozo: moralna zaostalost 🙂. Sedem mesecev so jo zadrževali in servisirali v sanatoriju, nato pa jo cvetočo in sijočo spustili na plano.

V Amsterdamu sta čakali pri zdravniku Metzgerju poleg druzih bolnikov tudi dve gospe, jedna slabo, druga pa sicer preprosto, ali vendar elegantno opravljena.
Prva se obrne k sosedi in reče:

»Oj, to čakanje je grozno.
Ali imate vi morda kakega otroka doma?«

»Ne.«

»In ko pridete domu, ali morate še sobe pospravljati?«

»Tega meni ni treba, moji ljudje vse to urede.«

»Kuhate pa vendar sami?«

»Tudi ne, kosim v gostilni.«

»No, če pa nimate prav nobenega dela, bi me pač mogli pustiti naprej in počakati, da jaz preje opravim.«

»Prav rada«, je rekla gospa, ki ni bila nihče drugi ko cesarica Elizabeta avstrijska.

Pri zdravniku mesarju. Zanimivo. Najverjetneje ji je on predpisal smutije iz telečjega mesa in krvi 🙂.

Ni imela lastnega zdravnika?

Dojencek, ti anarhistka in revolucionarka, vedi, da brez dokazov ni obtozbe. Bos ti Rudija tako obrekovala.

Moralna zaostalost? Kako si drznejo biti tako politicno nekorektni!

Kaj je bilo pa spet z Metzgerjem narobe? Matilda, no vendar. A je bil sploh kdo normalem? Lelj, jaz navijam zate!

Cel kup njih. Več kot dvornih dam 🙂. V vsakem zdravilišču nekaj. Saj veš, da je veliko potovala in k temu so sodili tudi obiski zdravnikov. Čeprav je bila športnica jo je pestilo cel kup težav, ker je bila kronično podhranjena. Tehtala se je trikrat dnevno in rezultate zapisovala. Veš kako jo je psihiralo, kadar je pridobila nekaj gramov. Obsedeno je merila obseg pasu, stegen in meč. In, če je bil alarm v Carigradu je šla pač tam k zdravniku ali pa v Kairu, Londonu, Budimpešti, na Krfu ali v Madridu.

Dojenček, tisti taprvi plebejski ljubavnik od Šarlotke je bil zali fotograf?

Sem si bolj predstavljala, da so zdravniki k njej hodili. Ne da je čakala kot vsi ostali plebejci.

Zali? Tega nisem že dolgo slišal.

Ne obrekujem ga, ker mi je tipček kar pri srcu. Pri starših kakršne je imel, ni čudno, da je končal tako kot je. Tudi Mary je najprej poslal domov, ampak deklica je hotela biti izbranka in jo je pač počil. Kakšnega globjega odnosa nista imela, jo je komajda poznal.

Dokazov je kolikor hočeš. Rad je pisal dnevnike in poslovilna pisma. Malo me spominja na njegovega srčnega sovražnika nesrečnega Wilhelma II, slavnega pruskega kajzerja, ki smo ga obravnavali pred leti.

Metzger je po slovensko mesar. Tako sem pač dobila asociacijo na smutije.

Jaz tudi navijam za Lelja, ti bi pa lahko zame, kajneda 🙂?

Ja, čeprav v očetovem cirkusu je bilo cel kup zaliv plebsov, če veš kaj imam v mislih 🙂.

Plemenitaši so se radi mešali med navadnike. Tako so izvedeli krajši ljudstvo misli o njih.
Sisika pa sploh ni marala raznoraznih ceremonij in hinavščine izbranih.

L. 1860. je cesarica prvič zbolela. Iskala je zdravja na Madeiri in Krfu; tu je zopet okrevala. Zadnji čas je zopet nevarno obolela. Odkar ji je umrl njen ljubljenec, prestolonaslednik Rudolf, ni bila več popolnoma zdrava. Hodila je vedno po kopališčih in zdraviščih. Lansko leto na vernih duš dan je opravila še molitve pri Rudolfovi krsti v kapucinski cerkvi. Potem je šla v Pariz, kjer je ostala več dnij radi bolečine na nogi. Nato je obiskovala razna evropska kopališča, a bolezen le ni zginila. Dne 2. julija letošnjega leta se je prvikrat poročalo, da je bolezen cesaričina opasna. Mučilo jo je vnetje živcev in slabokrvnost, in več tednov ni mogla spati. Razdraženost živcev, združena z otožnimi mislimi, skrbmi, strahom in nespanjem je cesarico silno mučila. Trpela je telesno in duševno. Zadovoljila se je često s čašo mleka, ker močnejše hrane ni mogla prenašati. — V Lajncu blizu Dunaja, kjer je bivala meseca julija,, so ji napravili v parku na vsakih sto korakov klopi, da je mogla vsak čas lahko počivati. Koncem julija je šla cesarica na nasvet zdravnikov v kopališče v Nauheim na Nemškem. Tam se je toliko popravila, da je mogla čez šest tednov odpotovati v Švico v Teritet ob genevskem jezeru, kjer je navadno bivala vsako leto po nekoliko tednov. Mesto zdravja je našla tam svojo — smrt.

jpjp 😉

.

Verjetno misliš zalih?

Ja, zatipkala sem se, nato pa še zacitirala 🙂.

A lahko odpres temo o Rudolfu in dokumentirano napises njegov zivljenjepis in okoliscine smrti, vkljucno z morfijem, gonorejo in vsem drugim? Bi bilo zelo zanimivo branje.

Bom, z veseljem, nekoč 🙂. Fatalno sorodstvo še čaka, razen če ga pustimo še čakat 🙂.

Ko se je cesarica nekoč sprehajala v angleškem kopališču Cromer ob obrežju, se je nakrat nabralo silno ljudstva.
Vprašala je, kaj to pomeni, in zvedela, da je delavec Walter Moules pri kopanju utonil.

Cesarica je odhitela takoj na njegov dom ter dobila tam nje-govo ženo, ki je, nič hudega sluteč, delila otrokom kruha.
Stopila je k nji in rekla:
„Ljuba moja, za-dela vas je nesreča, katero bodete morda ložje čuli iz ust avstrijske cesarice, nego da bi vam sporočil surovo kak sosed: Vaš mož je utonil; molite za njegovo dušo in skrbite za svoje otroke."

Cesarica se je takoj odstranila, ker že so nesli mrtvo truplo v hišo.
Zvečer pa je prinesel njen dvorni sluga udovi listnico s 400 funti šterlingov.

Koliko je bila takrat povprečna mezda, če morda veš? 400 funtov si sliši veliko. Zanimivo, da še sedaj uporabljajo uradni naziv funt šterling.

to sigurn ve Dojenček

Lelj piše, da je bil delavec ( sklepam, da v industriji ali gradnji) in ne butler, pisar, oficir, učitelj, sedlar, pek, ribič, kovač, duhovnik in podobni poklici, ki so bili takrat aktualni. V Veliki Britaniji je bila povprečna letna mezda v tekstilni in kovinarski industriji ter gradbeništvu 90 £.
Presvitla je podarila 56.496,64 današnjih €.

Jakob Dimnik je (kot mu je bilo v navadi) brezmejno pretiraval.

in tako si je Dojenček našel novo žrtev

Hm, a niso delavci takrat delali po 12 ur 6 dni na teden, v nedeljo so pa po masi prihajali k sebi. Kdaj je nasel cas, da se je sel kopat?

Ko se je nekoč vozila cesarica s parnikom Greif, je ta udaril ponoči v majhno laško ladijo.
Pri tem je padel v morje pomorščak Arnold Fatorini in utonil.
Cesarico je to močno pretreslo in dala je njegovim staršem izdatno podporo.
Pozneje jim je dala cesarica za Božič še 4000 gld. iz privatnega premoženja.
Šest laških pomorščakov, ki so se pri tisti nezgodi rešili, je dobilo 300 gld., pozneje pa vsak še ravno toliko.

Koliko casa bi cesarica prezivela s 4000 goldinarji?
Sodnega procesa ni bilo za ugotavljanje krivde? Je sel kdo sedet?

Ne, takrat so delali “samo” 10 ur (če je bilo pred letom 1889). Po letu 1889 ( v Nemčiji 1884 in pri nas 1918) so imeli delavci garantiran 8 urni delavnik.

Poleg njenega usmiljenega srca ter preprostega in postrežljivega njenega značaja blesti v mnogoličnem vencu prelepih čednosti njenih v najsvetlejšem žaru velika pobožnost.
Največja skrb ji je bila verska vzgoja svojih otrok.
V cerkev jih je vodila za roko in skrbela, da so prejeli prvo sv. obhajilo z največjo slovesnostjo, katera je napravila na otroško srce ne-izbrisljiv utis.
Ko je poklicala na velikonočno nedeljo 1872 cesarica k sebi škofa Ronay-a, da se pogovori ž njim o vzgoji hčerke nadvojvodinje Marije Valerije, je rekla med drugim:
„Nočem poveriti vzgoje svojega otroka in njegovega poučevanja mnogim profesorjem, temveč samo eni osebi in v to sem izbrala vas. Moja hči bode imela pač tovarišice raznih narodnostij, toda, da vodite pouk in vzgojo, sem poklicala Vas. Bodite verni, mi vsi smo potrebni v življenju tolažbe sv. vere."

Ko je visoka gospa leta 1860 nevarno zbolela, je iskala zdravja na otoku Madeira.
V domači kapelici je klečala čestokrat pred podobo žalostne matere božje in jo prosila pomoči.
Bog je uslišal priprošnjo nebeške kraljice in nam poslal cesarico zdravo nazaj.
Ko ji je poslanska zbornica čestitala na ozdravljenju, je rekla:
„Zahvaljujem se previdnosti božji, ki mi je podelila zopet zdravje ter me poslala zopet nazaj k svojemu cesarju in svojim otrokom v Avstrijo", katero je iskreno ljubila in katere sreča je bil zmoter njenih gorečih želja.
Naša cesarica je bila posebna čestivka Marije.
Ko ji je umrlo prvo dete, je šla s cesarjem na božjo pot v Marijino Celje na Štajerskem k tolažnici žalostnih iskat tolažbe. Spremljal ju je grof Griinne in ena dvorna dama.
Prepovedala sta si slovesen vsprejem.
Ko sta se nekoliko okrepčala od dolge poti, gresta ob pol sedmi uri zvečer v cerkev milosti, kjer ju je slovesno vsprejela vsa domača duhovščina.
Potem sta šla brez spremstva na goro Kalvarijo, drugo jutro na vse zgodaj sta šla k spovedi ter prejela v tihi pobožnosti najsvetejši zakrament sv. Rešnjega Telesa.
Dolgo sta potem klečala v cerkvi ter goreče pošiljala svoje želje pred prestol matere milosti.
Pred odhodom je darovala cesarica za domače reveže, za bolnišnico in druge dobrodelne namene večjo svoto denarja.
Cesarica je pa bila tudi pod posebnim varstvom Marije.

Meseca maja 1889 se je peljala cesarica, nadvojvodinja Valerija in njen ženin na Dunaj.
Nesreča je hotela, da je vlak skočil s tira.
Več voz pred in za salonskim vozom, v katerem je bila cesarica, je bilo razdrobljenih, le njen voz je ostal nepoškodovan.
Ko je bilo vse zbegano, je ostala cesarica popolnoma mirna ter poizvedovala, kako je s spremljajočim osobjem.
Šele, ko se je prepričala, da ni nihče nevarno poškodovan, si je privoščila nekoliko počitka.
Na Dunaju je napravila ta nesreča velike skrbi in nebrojna množica se je nabrala ob prihodu cesarice na kolodvoru v pozdrav. Takoj, ko so prišli domu, se je praznovala v domači kapelici v gradu velika zahvalna pobožnost.
Nj. Veličanstvo je klečala ves čas zamišljena v pobožno molitev ter obračala hvaležno oči k podobi sv. matere božje, ki jo je varovala smrtne nevarnosti.
Tako je duhtela iz venca najlepših ženskih čednosti, ki je obdajala njeno srce in duh, posebno roža pobožnosti.
Vsemu, kar je lepo, čisto in nežno, je bila cesarica Elizabeta najlepša predpodoba.
Zato je daroval tudi tej „roži bavarski" sv. oče Pij IX. 1855. leta „zlato rožo", kakoršno podeli cerkveni glavar le tistim kneginjam, ki se odlikujejo s posebnimi čednostmi.
Narejena je ta „zlata roža" iz najčistejšega zlata, katero oblijo med molitvami z balzamom in mošusem (dišečim oljem), jo blagoslove in posveče.
Ta roža je prispodoba Kristusova.
Od njega izhaja prijeten duh človekoljubja in blagoslovljajoča moč njegove milosti.

Naj omenimo še zanimiv dogodek, ki priča tako lepo o njeni preprostosti in ljudomilosti.
Nekega dne je šla cesarica na sprehod.
Ko je bila že precej trudna, je stopila v samotno, kmečko bajto, da si nekoliko odpočije.
Pri ognjišču je stala priletna kmetica, pred njo pa lonec; v roki je držala kuhanico, s katero je mešala testo v loncu.
Cesarica prosi, če sme nekoliko sesti, in se je začela potem s kmetico razgovarjati.
Ta je bila jako zgovorna in cesarica je bila kmalu poučena o vseh njenih domačih razmerah.
Med govorjenjem je pa vstrajno obdelavala testo, toda lonec je bil nekam neroden in se s kuhanico vred okrog sukal, dokler ni slednjič zgubila kmetica potrpežljivosti. „No", je rekla razdražena, „na ta način ne bode s ,šmarnom' nič; glejte, gospa, saj Vi tako nimate no-benega posla; pojdite no sem in držite mi malo lonec, potem bo komedija kmalu v kraju."
Cesarica stopi smeje k ognjišču in drži lonec, kmetica pa meša testo; v kratkem je bil,šmaren' gotov, katerega je pokusila tudi cesarica in ga seveda jako pohvalila; potem se je poslovila, zahvaljujoč se iskreno gostoljubni kmetici.
Ko je prišel opoldne stari kmet domu in slučajno takoj pogledal na okno, je od strahu kar omahnil. „Mamica", — je vprašal, — „odkod je pa to-le?" Na oknu je ležal desetak. Smrtno bleda pripoveduje kmetica, kaj se je zgodilo, ter opiše, kolikor le more, tujo gospo. „Zenska, ženska", je zavpil stari kmet in sklenil roki, „torej je le res, da imate ve ženske lase dolge, pamet pa kratko?! To je bila vendar cesarica!"
,Jezus, Marija!" je tarnala kmetica, „in cesarici sem dala lonec, da mi ga je držala; zato me morejo še zapreti!" — Kmet, ki je bil o svojem času vojak in ki je videl že svet, je pomiril svojo drago zakonsko polovico, potem sta pa oba sklenila, ako bi jima bilo kdaj v življenju še tako hudo, da rajši primeta za beraško palico, za vse na svetu pa ne dati onega desetaka od sebe, katerega se je dotaknila roka cesaric.

Tale cesarica je bila magnet za nesrece. Vedno se ji je kaj dogajalo. A lahko enkrat opises njen karakter? Ker sem pogledala njeno astrolosko karto in po tej karti je bila precej depresivna, kljub temu je imela oster jezik, zanimali so jo predvsem lastni interesi. Karta kaze nasilje. Kaksno nasilje je dozivljala?

Se ve za katero težko boleznijo je zbolela in se pozdravila na Madeiri? Da ni imela kakšnega ljubimca tam? Ali pa je bila precej depresivna, kot piše LM?

Nasilje nad samo sabo. Leta in leta je stradala, na njenem telesu so našli edeme in izpuščaje, ki so bili posledica stradanja. Čeprav sumim, da si jo je cesar vzel kadarkoli se mu je zahotelo.