Avtor: Sunbeam
O požaru na dobrodelnem bazarju, kjer je zgorela princesa Zofija Šarlota veš kaj več?Ne vem, ker sem rojen 13ga.
Dojenček sigurno ve.
Sophie Charlotte je preroško zapisala svojo zadnjo oporoko 4. oktobra 1896, sedem mesecev pred smrtjo. Umrla je v požaru v Bazar de la Charité v Parizu 4. maja 1897, kjer je pomagala zbirati sredstva v dobrodelne namene. Zavrnila je, da bi jo rešili, in vztrajala, da se najprej rešijo dekleta, obiskovalci in nune, ki delajo ob njej na bazarju. Dominikanska nuna, ki je uspelo pobegniti iz pekla je pojasnila, da je videla, vojvodinjo na kolenih in da je začela moliti.
Identifikacija posmrtnih ostankov Sophie Charlotte ni bila enostavna; njena osebna služkinja ni mogla prepoznati trupla, saj ga je ogenj močno iznakažil, zato je bil poklican vojvodinin zobozdravnik M. Lavanport. Po dveh urah pregleda različnih teles je na podlagi njenega zlata identificiral Sophie Charlotte. Tako je postala ena prvih ljudi, katerih posmrtne ostanke je odkrila forenzična stomatologija . Naslednje leto je bila umorjena njena sestra, avstrijska cesarica Elisabeth .
Identifikacija posmrtnih ostankov Sophie Charlotte ni bila enostavna; njena osebna služkinja ni mogla prepoznati trupla, saj ga je ogenj močno iznakažil, zato je bil poklican vojvodinin zobozdravnik M. Lavanport. Po dveh urah pregleda različnih teles je na podlagi njenega zlata identificiral Sophie Charlotte. Tako je postala ena prvih ljudi, katerih posmrtne ostanke je odkrila forenzična stomatologija . Naslednje leto je bila umorjena njena sestra, avstrijska cesarica Elisabeth .
Avtor: Dojenček
Avtor: WiCkEd WiTcH
:)
Dojenček se je ( po Maxlovem naročilu, da bi malo pošpijonirala) sicer nerada, infiltrirala v imenitno druščino. Maxlnu se ni dalo ubadati s togimi Dunajčani (le kdo bi mu zameril) in je poslal Sisiko na ples, da bi ga zastopala. Nesrečnik je bil prepričan (kot ostala svojat), da bo konzervativen Francl Neno za družico vzel. Max je lepo doma v cirkusu norce bril, ako ni imel točke s konji, je preoblečen v klovna afne guncal. Inu, za priležnice je časa še pa še bilo
. Tisti ultramega čedni oficir s sijajnimi brki, ki je prvi zavrtel Sisiko sem bila jaz inkognito 
.Je bil v sorodu z Monaskimi?
Avtor: lelj
Opomba:Straža je bila vrlo jako resno opozorjena naj pazi na tistega Dojenčka.
Kajpak Dojenček ni nikoli odnehal.
Njena zadnja akcija je bila leta 1898, ko je poskušala spet priti do cesarice.
Takrat je bila že 89 letna ženica, ki si je pomagala z dvemi palčkami pri hoji.
Morda bi ji uspelo, če je ne bi grobo odrinil nesramen italijanček Luigi.
Naključje je hotelo, da sta takrat padli na tla tako cesarica kot Dojenček.
A vidva oba sta sposobna potovati skozi cas? A bi se mene naucila?
Avtor: leskova mast
Avtor: Dojenček
Avtor: WiCkEd WiTcH
:)
Dojenček se je ( po Maxlovem naročilu, da bi malo pošpijonirala) sicer nerada, infiltrirala v imenitno druščino. Maxlnu se ni dalo ubadati s togimi Dunajčani (le kdo bi mu zameril) in je poslal Sisiko na ples, da bi ga zastopala. Nesrečnik je bil prepričan (kot ostala svojat), da bo konzervativen Francl Neno za družico vzel. Max je lepo doma v cirkusu norce bril, ako ni imel točke s konji, je preoblečen v klovna afne guncal. Inu, za priležnice je časa še pa še bilo
. Tisti ultramega čedni oficir s sijajnimi brki, ki je prvi zavrtel Sisiko sem bila jaz inkognito .Je bil v sorodu z Monaskimi?
Nikakor ne.
Slovensko ime za München je bilo Monakovo, po mojem ime izvira iz italijanskega Monaco di Baviera.
Leta 1897 je bil Bazar v 8. pariškem okrožju na naslovu Rue Jean-Goujon, 17, v velikem lesenem skladišču, ki so ga organizatorji obnovili v srednjeveški ulici z barvanim lesom, kartonom, tkanino in papi-machejem. Ena ključnih zanimivosti Bazarja , ki je bila načrtovana za 3. do 6. maja, naj bi bila kinematografska instalacija, ki je delovala z eternimi žarnicami.
4. maja popoldne se je zagorela oprema projekcionista in 126 ljudi - večinoma aristokratskih žensk - je umrlo zaradi naslednjega plamena in panike navzoče množice. Več kot 200 drugih je utrpelo dodatne poškodbe, o nesreči, ki je bila opažena zaradi nepravilno označenih izhodov , so poročali tako na nacionalni kot na mednarodni ravni.
Nekaterim obiskovalcem, ki so bežali z dvorišča, je upraviteljica hotela, gospa Roche-Sautier in kuharica M Gauméry pomagala pobegniti skozi okna sosednje kuhinje hotela Hôtel du Palais. Stanje zoglenelih posmrtnih ostankov žrtev je bilo takšno, da so bile za identifikacijo potrebne zobozdravstvene evidence, kar je samo po sebi postalo mejnik v zgodnji zgodovini forenzičnega zobozdravstva.
4. maja popoldne se je zagorela oprema projekcionista in 126 ljudi - večinoma aristokratskih žensk - je umrlo zaradi naslednjega plamena in panike navzoče množice. Več kot 200 drugih je utrpelo dodatne poškodbe, o nesreči, ki je bila opažena zaradi nepravilno označenih izhodov , so poročali tako na nacionalni kot na mednarodni ravni.
Nekaterim obiskovalcem, ki so bežali z dvorišča, je upraviteljica hotela, gospa Roche-Sautier in kuharica M Gauméry pomagala pobegniti skozi okna sosednje kuhinje hotela Hôtel du Palais. Stanje zoglenelih posmrtnih ostankov žrtev je bilo takšno, da so bile za identifikacijo potrebne zobozdravstvene evidence, kar je samo po sebi postalo mejnik v zgodnji zgodovini forenzičnega zobozdravstva.
Avtor: lelj
Avtor: leskova mast
Avtor: Dojenček
Avtor: WiCkEd WiTcH
:)
Dojenček se je ( po Maxlovem naročilu, da bi malo pošpijonirala) sicer nerada, infiltrirala v imenitno druščino. Maxlnu se ni dalo ubadati s togimi Dunajčani (le kdo bi mu zameril) in je poslal Sisiko na ples, da bi ga zastopala. Nesrečnik je bil prepričan (kot ostala svojat), da bo konzervativen Francl Neno za družico vzel. Max je lepo doma v cirkusu norce bril, ako ni imel točke s konji, je preoblečen v klovna afne guncal. Inu, za priležnice je časa še pa še bilo
. Tisti ultramega čedni oficir s sijajnimi brki, ki je prvi zavrtel Sisiko sem bila jaz inkognito .Je bil v sorodu z Monaskimi?
Nikakor ne.
Slovensko ime za München je bilo Monakovo, po mojem ime izvira iz italijanskega Monaco di Baviera.
Sem se bala, da bo prislo do nesporazuma zaradi imena. Mislila sem zaradi cirkusa. Oni se tudi ukvarjajo vec s cirkusom kot z drzavo.
Ti bi lahko naredil tudi temo o izvoru imen krajev. spomnim se, da si nekaj o tem ze pisal in bi bilo zanimivo se vec prebrati.
OTROCI
Bog je blagoslovil zakon s tremi hčerkami in enim sinom.
Dne 5. marca 1855 se je rodila nadvojvodinja Zofija Friderika Doroteja, ki je pa umrla že 29. maja 1857 v Budi.
Dne 12. julija 1856 je bila rojena druga hčerka, nadvojvodinja Gizela Ludovika Marija, poročena z bavarskim princem Leopoldom dne 20. aprila 1873.
Tretja hčerka, nadvojvodinja Marija Valerija Matilda Amalija je zagledala luč sveta dne 22. aprila 1868, poročena dne 31. Julija 1890 z nadvojvodom Francem Salvatorjem, sinom nadvojvode Karola Salvatorja.
Dne 21. avgusta 1858 je zagledal v Leksenburgu blizu Dunaja cesarjevič Rudolf luč sveta.
Ni mogoče popisati veselja, še manj pa povedati, koliko dobrega sta storila oče in mati ob tej priliki.
Cesarjevič Rudolf Franc Karol Jožef se je poročil dne 10. majnika 1881 z belgijsko princezinjo Štefanijo, rojeno dne 21. maja 1864.
Dne 2. septembra 1883 se je rodila cesarjeviču hčerka Elizabeta Marija Henrijeta Štefanija.
Rudolf je bil največje veselje svojih staršev, ponos in upanje avstro – ogerske monarhije.
Žal, da je umrl mnogo prezgodaj, v veliko žalost svojih staršev in vseh narodov dne 30. Januvarja 1889.
Od smrti cesarjevičeve ni bila cesarica nikdar več vesela.
Grozno jo je zadela vest o smrti in vendar je bila cesarju v teh hudih dneh najboljša tolažnica, dasi je sama trpela grozne muke v svojem ranjenem materinem srcu.
Z občudovanjem gledamo podobo vladarice, katera je kazala v nesrečnih dnevih toliko moči in velikodušnosti, kakor je ne vidimo nikjer.
V dnevih brezmejne nesreče, katera je zadela s smrtjo prestolonaslednikovo cesarsko hišo in vse avstrijske narode, je moralo njeno trpeče materino srce molčati.
Videli smo vzvišeno gospo, kako junaško je obvladala nepopisno gorje, ki je prevzelo njeno dušo, da je mogla prihiteti na pomoč potrtemu cesarskemu soprogu, ga tolažiti, vspodbujevati.
Njeno materino srce se ni smelo oglašati, biti je morala močna opora žalujočega cesarja, in bila je, kakoršne svet do tedaj še ni videl.
Ko so kmalu po nesrečnem dogodku prišli ljudski zastopniki k cesarju, da izrazijo silno žalost, ki je napolnila vse avstrijske narode, je cesar odgovoril plakajoč:
»Koliko se imam v teh težkih dnevih svoji iskreno ljubljeni ženi, cesarici, zahvaliti, kako velika opora mi je bila ona, tega vam ne morem opisati, ne dovolj toplo povedati.
Ne morem dovolj zahvaliti nebes, da so mi dala tako družico v življenju.
Povejte to drugim, čim bolj to razširite, tembolj vam bodem hvaležen.«
In te družice ni več!
Ni je več one, ki mu je stala na strani kakor angelj varuh v težkih dneh ter mu znala ljubko lajšati težave.
Ko so bili njeni otroci še majhni, je bila vsako jutro ona prva pri njih posteljah ter jih prebudila iz spanja z gorečim poljubom.
Po noči je prišla večkrat k njim in presrečna poslušala dihanje malih ljubljencev.
Če se je pa kedaj pripetilo, da je kateri otrok kaj obolel ter moral ostati v postelji, je bilo dostikrat treba cesarskega njenega soproga, da jo je pregovoril, naj ostavi za par ur mladega bolnika ter si odpočije.
To se je posrečilo prav težko kdaj njenemu spremstvu, in celo cesarju je bilo često skoro nemogoče.
Dnevi, ko so polagali že bolj odrastli njeni otroci v navzočnosti cesarjevi izpite, kateri so bili dostikrat prav težki, taki dnevi so bili za cesarico polni skrbi in ob jednem polni radosti.
V skrbeh za izid izpraševanja je bila dostikrat do solz ganjena, ko je čula iz ust visokega soproga, da sta Gizela in Valerija izpite zopet prav pridno napravili.
Telesno in še posebno duševno razvijanje svojih otrok je cesarica opazovala z vidnim veseljem in tistimi ponosnimi čutili, ki jih pozna le materino srce.
Bog je blagoslovil zakon s tremi hčerkami in enim sinom.
Dne 5. marca 1855 se je rodila nadvojvodinja Zofija Friderika Doroteja, ki je pa umrla že 29. maja 1857 v Budi.
Dne 12. julija 1856 je bila rojena druga hčerka, nadvojvodinja Gizela Ludovika Marija, poročena z bavarskim princem Leopoldom dne 20. aprila 1873.
Tretja hčerka, nadvojvodinja Marija Valerija Matilda Amalija je zagledala luč sveta dne 22. aprila 1868, poročena dne 31. Julija 1890 z nadvojvodom Francem Salvatorjem, sinom nadvojvode Karola Salvatorja.
Dne 21. avgusta 1858 je zagledal v Leksenburgu blizu Dunaja cesarjevič Rudolf luč sveta.
Ni mogoče popisati veselja, še manj pa povedati, koliko dobrega sta storila oče in mati ob tej priliki.
Cesarjevič Rudolf Franc Karol Jožef se je poročil dne 10. majnika 1881 z belgijsko princezinjo Štefanijo, rojeno dne 21. maja 1864.
Dne 2. septembra 1883 se je rodila cesarjeviču hčerka Elizabeta Marija Henrijeta Štefanija.
Rudolf je bil največje veselje svojih staršev, ponos in upanje avstro – ogerske monarhije.
Žal, da je umrl mnogo prezgodaj, v veliko žalost svojih staršev in vseh narodov dne 30. Januvarja 1889.
Od smrti cesarjevičeve ni bila cesarica nikdar več vesela.
Grozno jo je zadela vest o smrti in vendar je bila cesarju v teh hudih dneh najboljša tolažnica, dasi je sama trpela grozne muke v svojem ranjenem materinem srcu.
Z občudovanjem gledamo podobo vladarice, katera je kazala v nesrečnih dnevih toliko moči in velikodušnosti, kakor je ne vidimo nikjer.
V dnevih brezmejne nesreče, katera je zadela s smrtjo prestolonaslednikovo cesarsko hišo in vse avstrijske narode, je moralo njeno trpeče materino srce molčati.
Videli smo vzvišeno gospo, kako junaško je obvladala nepopisno gorje, ki je prevzelo njeno dušo, da je mogla prihiteti na pomoč potrtemu cesarskemu soprogu, ga tolažiti, vspodbujevati.
Njeno materino srce se ni smelo oglašati, biti je morala močna opora žalujočega cesarja, in bila je, kakoršne svet do tedaj še ni videl.
Ko so kmalu po nesrečnem dogodku prišli ljudski zastopniki k cesarju, da izrazijo silno žalost, ki je napolnila vse avstrijske narode, je cesar odgovoril plakajoč:
»Koliko se imam v teh težkih dnevih svoji iskreno ljubljeni ženi, cesarici, zahvaliti, kako velika opora mi je bila ona, tega vam ne morem opisati, ne dovolj toplo povedati.
Ne morem dovolj zahvaliti nebes, da so mi dala tako družico v življenju.
Povejte to drugim, čim bolj to razširite, tembolj vam bodem hvaležen.«
In te družice ni več!
Ni je več one, ki mu je stala na strani kakor angelj varuh v težkih dneh ter mu znala ljubko lajšati težave.
Ko so bili njeni otroci še majhni, je bila vsako jutro ona prva pri njih posteljah ter jih prebudila iz spanja z gorečim poljubom.
Po noči je prišla večkrat k njim in presrečna poslušala dihanje malih ljubljencev.
Če se je pa kedaj pripetilo, da je kateri otrok kaj obolel ter moral ostati v postelji, je bilo dostikrat treba cesarskega njenega soproga, da jo je pregovoril, naj ostavi za par ur mladega bolnika ter si odpočije.
To se je posrečilo prav težko kdaj njenemu spremstvu, in celo cesarju je bilo često skoro nemogoče.
Dnevi, ko so polagali že bolj odrastli njeni otroci v navzočnosti cesarjevi izpite, kateri so bili dostikrat prav težki, taki dnevi so bili za cesarico polni skrbi in ob jednem polni radosti.
V skrbeh za izid izpraševanja je bila dostikrat do solz ganjena, ko je čula iz ust visokega soproga, da sta Gizela in Valerija izpite zopet prav pridno napravili.
Telesno in še posebno duševno razvijanje svojih otrok je cesarica opazovala z vidnim veseljem in tistimi ponosnimi čutili, ki jih pozna le materino srce.
Kaksne tezke izpite sta morali delati hceri? O tvoji ljubljeni sem mislila, da ni bila prav prevec materinska.
A ni imel Rudolf ene hcere in zakaj nje niso razglasili za prestolonaslednico?
Enkrat je Dojencek pisala, da se bila posredi mamila. Jaz ne verjame. In ne verjamem, da sta naredila samomor.
A ni imel Rudolf ene hcere in zakaj nje niso razglasili za prestolonaslednico?
Enkrat je Dojencek pisala, da se bila posredi mamila. Jaz ne verjame. In ne verjamem, da sta naredila samomor.
Avtor: lelj
Avtor: leskova mast
Avtor: Dojenček
Avtor: WiCkEd WiTcH
:)
Dojenček se je ( po Maxlovem naročilu, da bi malo pošpijonirala) sicer nerada, infiltrirala v imenitno druščino. Maxlnu se ni dalo ubadati s togimi Dunajčani (le kdo bi mu zameril) in je poslal Sisiko na ples, da bi ga zastopala. Nesrečnik je bil prepričan (kot ostala svojat), da bo konzervativen Francl Neno za družico vzel. Max je lepo doma v cirkusu norce bril, ako ni imel točke s konji, je preoblečen v klovna afne guncal. Inu, za priležnice je časa še pa še bilo
. Tisti ultramega čedni oficir s sijajnimi brki, ki je prvi zavrtel Sisiko sem bila jaz inkognito .Je bil v sorodu z Monaskimi?
Nikakor ne.
Slovensko ime za München je bilo Monakovo, po mojem ime izvira iz italijanskega Monaco di Baviera.
https://www.dnevnik.si/1042844436
Pod cirkusom sem mislila Monasko vladarsko familijo. Iz Monaca. Mikro drzavice. Pohotni Albert, pa nori sestri. Te cirkusante.
USMILJENO SRCE
Cesarico so kinčale najlepše cvetice milosrčnosti.
Ona ni imela le imena po sveti Elizabeti, ampak tudi vse njene čednosti.
Njeno največje veselje je bilo, obiskovati reveže, bolnike tolažiti ter stradajočim in obupajočim brisati solze.
Komaj nekaj dni je cesarica bivala v novi domovini, se je njeno blago srce že spominjalo revežev, in od tistega časa je razdelila že mnogo tisočakov med reveže.
Kadorkoli se je cesar spominjal svojih revežev, ni nikdar izostala cesarica.
Ni ga v državi dobrodelnega zavoda in tudi ne ustanove za sirote in revne otroke, da bi cesarica ne prispevala z večjim darom.
In nebroj je tudi tacih dobrodelnih zavodov in ustanov, katere je cesarica sama vzdrževala.
Kadar sta potovala cesar in cesarica skupaj, obiskala je cesarica vse dekliške šole, sirotišnice in bolnišnice.
Ni se bala ob tacih prilikah nalezljive bolezni, ne neprijetnega vzduha v bolnišnicah, ampak neustrašno je stopala od bolnika do bolnika ter se pogovarjala z vsakim kar najprijazneje.
Posebno leta 1866 se je pokazala cesarica kot pravi angelj ranjencev, kakor so jo pozneje čestokrat nazivljali.
Ko so se naši vojaki bojevali na bojiščih na severu in na jugu, kakor levi za čast Avstrije in ko so vlaki dovažali skoraj vsako uro ranjene vojake na Dunaj, tedaj je hitela naša usmiljena cesarica od lazareta do lazareta, od bolnišnice do bolnišnice ter je tega ranjenca tolažila, drugega povpraševala po njegovih željah, tretjega hvalila zaradi njegove hrabrosti ter mislila sploh na vse, le nase ne, zakaj za ranjenci se klatila kot črn strah kolera in vročinska bolezen.
Neštevilni so bili pretresljivi dogodki, kojih središče je bila cesarica.
Nekoč pride v vojaško bolnico.
Tu zagleda vojščaka, kojemu je sablja skoraj razdrobila del glave.
Ganjena cesarica vpraša ranjenca, če ima še kako željo, dragevolje mu jo bode skušala izpolniti.
Z umirajočimi ustni odgovori vojak:
» Zdaj, ko je bil toli srečen, da je videl Njeno Veličanstvo cesarico ob svoji smrtni postelji, nima na tem svetu nikake želje več in se bode zadovoljno ločil s sveta.«
Vsi so bili ganjeni, ko so slišali te besede in usmiljena cesarica naša se je pa bridko zjokala.
Cesarico so kinčale najlepše cvetice milosrčnosti.
Ona ni imela le imena po sveti Elizabeti, ampak tudi vse njene čednosti.
Njeno največje veselje je bilo, obiskovati reveže, bolnike tolažiti ter stradajočim in obupajočim brisati solze.
Komaj nekaj dni je cesarica bivala v novi domovini, se je njeno blago srce že spominjalo revežev, in od tistega časa je razdelila že mnogo tisočakov med reveže.
Kadorkoli se je cesar spominjal svojih revežev, ni nikdar izostala cesarica.
Ni ga v državi dobrodelnega zavoda in tudi ne ustanove za sirote in revne otroke, da bi cesarica ne prispevala z večjim darom.
In nebroj je tudi tacih dobrodelnih zavodov in ustanov, katere je cesarica sama vzdrževala.
Kadar sta potovala cesar in cesarica skupaj, obiskala je cesarica vse dekliške šole, sirotišnice in bolnišnice.
Ni se bala ob tacih prilikah nalezljive bolezni, ne neprijetnega vzduha v bolnišnicah, ampak neustrašno je stopala od bolnika do bolnika ter se pogovarjala z vsakim kar najprijazneje.
Posebno leta 1866 se je pokazala cesarica kot pravi angelj ranjencev, kakor so jo pozneje čestokrat nazivljali.
Ko so se naši vojaki bojevali na bojiščih na severu in na jugu, kakor levi za čast Avstrije in ko so vlaki dovažali skoraj vsako uro ranjene vojake na Dunaj, tedaj je hitela naša usmiljena cesarica od lazareta do lazareta, od bolnišnice do bolnišnice ter je tega ranjenca tolažila, drugega povpraševala po njegovih željah, tretjega hvalila zaradi njegove hrabrosti ter mislila sploh na vse, le nase ne, zakaj za ranjenci se klatila kot črn strah kolera in vročinska bolezen.
Neštevilni so bili pretresljivi dogodki, kojih središče je bila cesarica.
Nekoč pride v vojaško bolnico.
Tu zagleda vojščaka, kojemu je sablja skoraj razdrobila del glave.
Ganjena cesarica vpraša ranjenca, če ima še kako željo, dragevolje mu jo bode skušala izpolniti.
Z umirajočimi ustni odgovori vojak:
» Zdaj, ko je bil toli srečen, da je videl Njeno Veličanstvo cesarico ob svoji smrtni postelji, nima na tem svetu nikake želje več in se bode zadovoljno ločil s sveta.«
Vsi so bili ganjeni, ko so slišali te besede in usmiljena cesarica naša se je pa bridko zjokala.
A potem ni bila avstrijska Katarina Velika?
Res ne vem, zakaj je jokala nad ubitimi vojaki. Saj jih je njen moz posiljal v smrt.
Res ne vem, zakaj je jokala nad ubitimi vojaki. Saj jih je njen moz posiljal v smrt.
Ko je hodila nekega dne, kakor navadno brez spremstva po krasnih nasadih v miramarskem parku blizu Trsta, je začelo nenadoma deževati, in kmalu je lil dež, kakor iz škafa.
Cesarica je bila slednjič prisiljena, da si poišče strehe v neki votlini v parku.
V isto votlino je pribežala malo preje majhna šolarica, da se ubrani dežju.
Ko zapazi otrok, da se bliža neka imenitna gospa, se hoče s početka skriti, ko jo pa visoka dama prijazno nagovori in se napram nji tako ljubeznivo obnaša, postane kmalu zaupljivejša in se jame pogumno z njo razgovarjati.
Cesarica je kmalu zvedela vse razmere svoje mlade tovarišice.
Ko pa dež le ni pojenjal, je menila mlada deklica, da bi bilo le bolje, ko bi odšla domu, ker starši bi bili sicer zanjo v prevelikih skrbeh.
»Prav imaš, dete moje, starišem se ne sme delati nikoli skrbij, in ker si tako pridna, te bodem jaz sama spremila s svojim dežnikom do doma.«
Tako je dejala cesarica in spremila otroka v nalivu prav do kolodvora, v čegar bližini je otrok stanoval.
Tu se poslovi cesarica od svoje mlade varovanke ter ji da svoj dežnik z besedami:
»Tako, in tu ga vzemi, da imaš za vsak slučaj dežnik, ker ne dobi se vselej ljudi, ki bi koga spremljali domu.«
Presrečna hiti deklica domu, kjer pripoveduje dogodek, in ko so hiteli starši na kolodvor, da bi se zahvalili dobri gospej, je že ni bilo več tukaj, toda železnični služabniki so vedeli povedati, kdo je to bil – namreč cesarica.
Njen dežnik pa hrani družina kot svetinjo.
Cesarica je bila slednjič prisiljena, da si poišče strehe v neki votlini v parku.
V isto votlino je pribežala malo preje majhna šolarica, da se ubrani dežju.
Ko zapazi otrok, da se bliža neka imenitna gospa, se hoče s početka skriti, ko jo pa visoka dama prijazno nagovori in se napram nji tako ljubeznivo obnaša, postane kmalu zaupljivejša in se jame pogumno z njo razgovarjati.
Cesarica je kmalu zvedela vse razmere svoje mlade tovarišice.
Ko pa dež le ni pojenjal, je menila mlada deklica, da bi bilo le bolje, ko bi odšla domu, ker starši bi bili sicer zanjo v prevelikih skrbeh.
»Prav imaš, dete moje, starišem se ne sme delati nikoli skrbij, in ker si tako pridna, te bodem jaz sama spremila s svojim dežnikom do doma.«
Tako je dejala cesarica in spremila otroka v nalivu prav do kolodvora, v čegar bližini je otrok stanoval.
Tu se poslovi cesarica od svoje mlade varovanke ter ji da svoj dežnik z besedami:
»Tako, in tu ga vzemi, da imaš za vsak slučaj dežnik, ker ne dobi se vselej ljudi, ki bi koga spremljali domu.«
Presrečna hiti deklica domu, kjer pripoveduje dogodek, in ko so hiteli starši na kolodvor, da bi se zahvalili dobri gospej, je že ni bilo več tukaj, toda železnični služabniki so vedeli povedati, kdo je to bil – namreč cesarica.
Njen dežnik pa hrani družina kot svetinjo.
Kaksne deznike so dame nosile v tistih casih?
Miramar sem videla samo 1x od dalec. Se ga da obiskati?
Miramar sem videla samo 1x od dalec. Se ga da obiskati?
Ves kaj me cudi? Da se je kraljica sprehajala sama, brez varnostnikov. Ali jih je imela in niso omenjeni? Pravzaprav, kdaj so sploh uvedli redne varnostnike za visoke sloje?
Avtor: leskova mast
Enkrat je Dojencek pisala, da se bila posredi mamila. Jaz ne verjame. In ne verjamem, da sta naredila samomor.
Kdor dvomi je podoben morskemu valu, ki ga veter žene in premetava. (Dobri, stari Jakob, Jezusov polbrat)
Sedemnajstletna Mary gotovo ni naredila samomora, jo je prestolonaslednik hladnokrvno umoril.
Kako zelo omračen um je imel, si mi ( še celo jaz
) težko predstavljamo. Pa pustimo zdaj ob strani, duševne in telesne bolesti, ki so pestile monarhijo od Maksimiljanovega (tu imam v mislih Maximiljana I -Dürerjevega frenda ( iz Fatalnega sorodstva ), ne Sissijinega fotra) ženitnega pokra dalje.V svojem bolnem umu je načrtoval samomor s svojo omiljeno ljubico, nekdanjo prostitutko, nato madam, Mizzi Kaspar. Njej pa še na misel ni prišlo, da bi šla nad oblake zavoljo kompleksov njenega dobrotnika ( samo za vilo in nakit je zlistal skoraj 200.000,00 goldinarjev) in je, ne, da bi trenira z očesom informirala policijo o njegovi nakani, kar je policija mirno ignorirala. Predzadnjo noč je še preživel s takrat štiriindvajsetlno veseljakinjo, ji zapustil 30.000,00 guldnov, pohapsal nesrečno Mary in izpolnil namero. Mizzi je bila kot naša Mitzi
, zanalašč ni dajala intervjujev, napisala spominov ali vsaj shranila pisma, - če je prej niso poslušali, se pač kasneje ne bodo naslajali .Zakaj je nesrečnik to storil?
Njegov ata je bil briljant v avstrijski kroni, ponos monarhije, pameten, neustrašen, vse v superlativih (kar bi bil tako ali drugače vsak, ki bi nasledil Ferdinanda
). Vseeno, ni pomembno.Namenil mu je odlično šolanje, takšno, kakršno je sam absolviral. Pa se je Sisi vmešala in uveljavila svojo voljo. Saj ni hotela slabo, otroku je želela prihraniti nekaj muk (kot na primer zbujanje šestletnika s pokom pištole in podobnih reči, ki iz dečkov naredijo možakarje), tašči dokazati, da ni ta glavna in F. Jožefa kaznovati, ker ji je s poroko pristrigel krila. Deček Rudolf je bil fizično švohcano bitje, bolj Ferdinandove sorte, ampak po umski nadarjenosti pa je visoko štrlel iz povprečja njegovih prednikov. Sisi mu je namenila slovenskega učitelja Jožefa Čižmana, ki mu je pokvaril glavo z liberalnimi idejami
. Rudolf je razvil svetovni nazor, ki je bil diametralno nasprotje očetovemu. Naivnež je svoje misli anonimno objavljal, ampak seveda ne neopaženo. Franz Jožef je z grozo spoznal, da je njegov edini sin neuporaben material za bodočega cesarja in ga izključil iz političnega življenja ter zagotovil monarhiji še nekaj kilavih let životarjenja. Zdolgočasenemu siromaku Rudiju, ki na političnem podestu ni imel kaj početi, so divje misli okupirale betico. Ko ga je ata poročil z belgijsko Štefko jo je tako kot njegov imeniten prednik Rudolf II ( glej Fatalno sorodstvo) popihal v Prago. Ah, moja lepa Praga, pribežališče nerazumljenih gešnikov
. Svojo ženkico je onesrečil v vseh ozirih pa še okužil jo je, da je postala neplodna.V poslovilnem pismu ji je napisal ( tokrat dobeseden prevod brez umetniške svobode
): “ Draga Štefka! Odrešena si moje navzočnosti in trpljenja, postani srečna na svoj način. Bodi dobra ubogi malčici, kajti ona je vse kar je od mene ostalo.”Droge, sifilis, gonorejo kroniki zamolčijo, tako, kot umske in telesne (ne)sposobnosti vladarjev.
Pa poglejmo v družinsko lekarno ( tu se bom osredotočila samo na Franclna, Sisiko in Rudija (drugače bo seznam predolg
):Sisika nam je popularizirala travo, prej je niso kaj dosti obrajtali, z njeno pomočjo pa je postala tako popularna, da so cajtengi na Slovenskem na veliko objavljali oglase o čudežni moči indijske zeli.
Francl je svoj kadilski kašelj zdravil s kodeinom, njegov nečak Franz Ferdinand je za podobno nadlogo posegal po heroinu.
Rudi si je dražil gonorejo z morfijem v prahu in s kokainskimi svečkami.
O samomoru in umoru bom pisala kdaj drugič. Žalostna zgodba o naivni deklici in zagrenjenem odraslem. Ko bo čas dopuščal.
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
© 2014-2024 Cvek123
05.12.2020 ob 16:19