☕ CESARICA ELIZABETA - 3

Ženske mene tudi skloftajo, kadar se jim zahoče.

Depresivna je bila samo na dunajskem dvoru (tistih nekaj let, ki jih je preživela tam), več ali manj je bila celo življenje na poti.

Kar se vere tiče. Takrat je bil v modi okultizem (kar spomnite se teme o Rasputinu, kako so ga sračkali takrat 🙂) in Sisi je Romanove poznala, skupaj so bili v termah v Bad Kissingu, kamor se je večkrat vračala.

Ljubimce je tudi imela (čeprav kroniki skrivajo to dejstvo tako kot njene (nepopolne) zobe), njeno najmlajšo hčer pripisujejo Adrassiyu, za kar pa ni dokazov. Dejstvo pa je, da jo je imela rajši kot starejša dva otroka.

spet zlobne pravljice o ljubimcih

Kaj je tu zlobnega? F.J. je imel tudi ljubice, zadnjo mu je celo Sisi zrihtala. Takrat to med aristokracijo ni bilo nič nenavadnega. Ljubosumje je bil znak krhkega karakterja.

Tudi FJI ni imel ljubic.

Odraščala je v sproščenem okolju, družila se je z okoliškimi otroki. Bila je vesel, očarljiv otrok. Potem so jo poslali na Dunaj, kjer so vsi vihali nos nad njo. Ni bilo tako pravljično kot opisuje Dimnik. Posmehovali so se njenemu naglasu, bila je bolj pomanjkljivo izobražena, kar je kasneje nadoknadila. Učila se je grščine in madžarščine. Prvič je rodila pri 17, drugo deklico leto kasneje. Ko je prvorojenka umrla je zapadla v krizo, nato se je rodil Rudolf in sledila je poporodna depresija. Kmalu za tem je odšla na Madeiro. Na potovanjih je našla pot do same sebe in izgubila vez z otrokoma. Ko se je vrnila z enega od potovanj, je Rudolfa rešila pred sadistično vzgojo (žal prepozno, posledice so sledile 25 let kasneje) in ga spet zapustila.
Bila je obsedena z zunanjostjo, vsi lepotni kulti so jo okupirali čez cel dan. Samo za lase je frizerka porabila 3 ure.
Vse kar je rada počela je počela z nekakšno obsedenostjo. Bila je verižna kadilka, stradala se je in obsedeno športala, dokler je še lahko. Na stara leta, ko je lepota minila si je iz ljubezni do morja dala vtetovirati sidro. Kaj vse se je nahajalo v njeni lekarni si še napisati ne drznem 🙂.

Je, Katharino je imel še posebej rad. https://www.welt.de/img/kultur/history/mobile105982910/5431620237-ci23x11-w1136/kombo-sisi-und-co-DW-Kultur-Beverly-Hills-jpg.jpg
Še postarala sta se skupaj 🙂
http://1.bp.blogspot.com/-sFrNhV4xFuw/U-OQWKst8zI/AAAAAAAABv0/mvuz6HAS9VA/s1600/UB+Foto+Portr%C3%A4ts+Schratt+Katharina+mit+KFJ.JPG

Pa ne da si ti tudi cirekutina?

Verjamem tistemu, kar je napisano na roko 🙂
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/4/43/Brief_Franz_Joseph_an_Katharina_Schratt_1905-12-18.jpg

in natiskano v knjigah 🙂
https://images-na.ssl-images-amazon.com/images/I/51+2E9u068L._SX327_BO1,204,203,200_.jpg

Kar drzni si napisati, kaj je bilo v njeni lekarni.

Rudolf je imel ze v rojstni karti nenaravno smrt. Tisti ucitelj ni imel vpliva na dogodke 25 let kasneje. Danes bi Rudi koncal v kaksni letalski ali drugi nesreci. In bil je off, recimo, ekscentrik, ki je rad izzival usodo. Tudi on je bil depresiven, a ne do taksne mere kot Sissi, saj ata je bil tudi, se mi zdi, da se bolj; torej mu ni preostalo drugega, kot da se on postane tak. Mala Vecernica je bila kar prava zanj. Tudi ona je imala malo hudicka v sebi.

Pa saj veš, da v tej knjigi samo nakladajo sovražniki monarhije.

Dojencek, za prvi zapis obstoja kaksna koda za desifrirati?

Na naslovnici knjige jo vika. Torej si le nista bila tako zelo blizu.

Ne obstaja, tudi jaz težko berem.
Bila sta si bližje kot z ženo. Ko je pisal Sisi jo je tudi vikal, s to razliko da z njo si ni bil tako zelo blizu 🙂.
Takrat so se še vikali in onikali 🙂.

Tisti učitelj je šestletnega dečka zbujal s pokom pištole, prenočevati je moral sam v živalskem vrtu in podoben dril. Otrok je bil tik pred duševnim in telesnim zlomom. Dobro, da je takrat Sisi zaropotala. Pa prihraniva to za posebno temo, ki jo kanim odpreti med prazniki.

Sisijina lekarna:
- številna odvajalna sredstva
- marihuana in kodein proti kašlju
- morfij proti bolečinam
- številne tinkture na osnovi opija
- kokain proti melanholiji, depresiji in dolgčasu - intravenozno
- pripravki iz volčje češnje
- sredstva za pomiritev in poživitev
- prah za beljenje zob, ko so bili že čisto uničeni je nosila nekakšno protezo

V svoji “lekarni” za na pot je imela 63 različnih zadevščin - injekcija in steklenička s kokainom v levem kotu na modrem podstavku 🙂 ( slike iz Sissijinega muzeja)
https://magazin-forum.de/sites/default/files/inline-images/03_Kultur_Museum_Sissi_SL_02.jpg

https://static.dw.com/image/2428960_404.jpg

https://www.werbeka.com/wien/wien3/sisimu06.jpg

Rada je kadila in pila alkohol, po 30em letu se ni več pustila fotografirati. O mesnih smutijih smo že govorili. Lepotni rituali in kulti se pa ne razlikujejo bistveno od današnjih (razen polaganja surovega telečjega mesa na obraz proti gubam in zavijanje telesa med spanjem v mokre brisače, proti rejenju). Pač poskusila je vse, da bi čimdlje zgledala mlada in lepa.

Ravno pred 23 leti, dne 11. septembra 1875. leta, se je pripetila cesarici v Petites-Dalles skoro usodna nezgoda.
Jezdila je po parku, kjer je bilo vse polno jarkov, jam in drugih zaprek.
A to ni delalo cesarici nikoli nobenih težav, ker znana je bila kot dobra jahalka.
Ko je skočil konj preko neke ograje, mu je spodletelo, in cesarica je zletela čez konjevo glavo deset korakov daleč na trato.
Ko je prišel neki služabnik na mesto nesreče, je ležala cesarica povsem nezavestna na tleh.
Služabnik je sklical dvor ter osebnega cesaričinega zdravnika.
Porabili so vsa sredstva, da bi jo rešili, in res se je jela polagoma zavedati.
Ko si je toliko opomogla, da so jo mogli pripeljati v grad, je rekla, da ji je žal, ker se radi nje toliko vznemirjajo.
Ta nesreča ni imela nobenih zlih posledic.

Blizu Miirzstega je bila nekoč zopet v smrtni nevarnosti.
Jezdila je čez trhel lesen most, in ta se je pod konjem udrl, toda Bog jo je obvaroval vsake nesreče.
Na istem mestu je dala napraviti na cesaričino željo njena hči, nadvojvodinja Marija Valerija, podobo sv. Jurija, varuha jezdecev, s kratko molitvijo, katero je bila sama zlož

Katera vsa sredstva so porabili, da bi jo resili? Kaj je misljeno s tem? Kako so jo spravili k zavesti? Je imela pretres mozganov, je morala pocivati?
Namesto podobe sv. Jurija bi bil bolj koristen nov most.

@Dojencek, kdo ji je dolocal in dajal doze iz njene omare arcnij? To se mi zdi tako kot Hollywoodski igralci z dealerjem v spremstvu. Kaj pa ce je overdose? Kaj so storili takrat? Kaksne protiukrepe so imeli?

Nj. Veličanstvo cesarica Elizabeta bivala je zadnje dni meseca avgusta in prve dni septembra v kopališču de Caux v Švici, odkoder je uživala diven razgled na snežnobele Alpe.

V petek, dne 9. septembra, prepeljala se je čez genevsko jezero v mesto Geneva, da si priskrbi nekatera nakupovanja.
Na potovanju spremljala jo je samo grofica Sztaray in jeden sluga, ostalo spremstvo pustila je v de Caux.
V Genevi hotela je ostati nepoznana, vendar je ondotno redarstvo zvedelo za njeno pričujočnost ter odredilo nekaj tajnih policijskih agentov, da jo skrivoma spremljajo in varujejo.
Ko je cesarica zvedela za to skrb, prepovedala si je vsako varstvo, češ, kdo bo storil kaj zalega bolni ženi.

V soboto opoldne, dne 10. septembra, se je pa odpravila iz hotela Beaurivage nazaj v svoje bivališče.
Odposlala je spremstvo naprej, le z jedno spremljevavko se je napotila peš proti pristanišču, da se odpelje s parnikom.
Spotoma je pa nenadoma skočil izza nekega drevesa mlad človek ter jo sunil z nabrušeno trivoglato pilo v prsa.
Potem je zbežal.
Cesarica je omahnila.
Njena spremljevavka, grofica Sztaray, jo je ujela v roke.
Takoj se je cesarica zopet vzravnala.
Grofica jo je vprašala: „Ali trpi Vaše Veličanstvo bolečine?"
Cesarica je odgovorila: „Ne vem."
„To je le od strahu", dostavi grofica ter zopet vpraša: „Veličanstvo, ali čutite bolečine?"
Cesarica odgovori: „Ne vem povedati; vendar mislim, da me na prsih nekaj skeli."
Gresta naprej.
Grofica ponudi cesarici roko, a ona odvrne: „Ne, hvala!"
Vendar jo je malo podpirala do ladije.
Ondi jo vpraša cesarica: „Ali sem močno bleda?"
„Da pač, Veličanstvo, a to je vsled strahu in vznemirjenja."
V tem trenotku pa se cesarica zgrudi v nezavesti.
Mislila je, da je ta nezavest posledica velike nervoznosti in da bode kmalo odleglo.
Niti sanjala ni grofica o napadu, ker v rokah onega moža na obrežju ni videla nobenega orožja.
Ko so cesarici odpeli obleko, niso zapazili nobene krvi.
Cesarica se zopet zave, vzdigne se ter vpraša precej glasno: „Kaj pa se je vendar zgodilo?"
To so bile njene zadnje besede.
Cesarica omahne nazaj, obraz obledi, dihanje pojenjuje.
Mej tem je bil parnik že od brega.
Kapitan obrne nazaj.
Cesarico nezavedno prineso v hotel, kjer v kratkih minutah izdihne.
Poklicali so k cesarici tudi duhovnika, ki ji je podelil tolažila svete vere.
Ko je izdihnila, so vsi navzoči pokleknili in molili.

Neki mlad Avstrijec, baron Brussel, o napadu pripoveduje tako:

„Cesarica je v soboto ob pol 2. uri zapustila hotel Beaurivage ter hotela na parnik „Geneve", ki ob 1. uri 40 minut odhaja v Montreux.
Cesarico je spremljala grofinja Sztaray.
Hotel je od postajališča le štiri minute.
Cesarica je bila po navadi v črni obleki.
Približno pol minute od postajališča ladij nasproti hotelu „de la Paix" je stal mlad človek srednje postave, a predrznega in odurnega obraza.
Ko se cesarica približa, skoči proti njej ter jo udari na levo stran prsij.
Cesarica se zgrudi, ljudje se približajo, a nihče je ne spozna.
S pomočjo grofinje Sztaray in geneveškega trgovca Deysseta se cesarica vzdigne.
Nihče še ni vedel, da je cesarica ranjena, ker nihče ni videl orožja."

Deysset pripoveduje dalje:

„Cesarica, katere nisem poznal, me žalostno pogleda, potem zatisne oči.
Mislil sem, da je omedlevica, ter zapustim ladijo, ki je ravno odhajala."

Ker pa se cesarica le ni zavedla, bila je grofinja Sztaray v velikem strahu ter vpraša po zdravniku, katerega pa ni bilo na ladiji.
Nato grofinja prosi kapitana, da ladijo obrne nazaj, kar se zgodi.
Na bregu napravijo za silo nosilnico ter kapitan Roux, oni geneveški trgovec Deysset in nekaj drugih poneso cesarico v hotel.
Deysset je cesarico na rokah nesel v sobo št. 34.
Takoj pokličejo zdravnika dr. Golaya in Mayerja, sezujejo cesarico ter odpno obleko.
Doktor Golay poskusi z umetnim dihanjem in drgnenjem z vinskim kisom, a brez vspeha.
Dr. Golay naredi malo zarezo na desni roki: cesarica je bila mrtva.
Malo preje so bili poklicali duhovnika, ki je cesarici v zadnjih trenotkih delil tolažila sv. vere.
Deysset misli, da je cesarica izdihnila, ko so jo položili na posteljo.
Ko zdravnik naznani smrt, vsi pokleknejo ter molijo.

In tako smo prisli do nasilja.

Vsa človeška zgodovina je povezana z nasiljem.
Si zapiraš oči?

Zakaj bi se nekdo spravil na eno staro mamco, ko so bile na voljo bolj pomembne zrtve? Kajti ljudje ne hodijo naokoli z nabrusenimi trioglatimi pilami ravno vsak dan. To je bil ocitno nacrtovan umor. Ampak zakaj ravno njo?

Mavro je odkar je tukaj Dojenček, dobil mehka kolena in se povlekel v lupino.

Res je. Ampak je razlika med zgodovinskim nasiljem med narodi in proti narodom in fizicnim nasiljem, ki ga dozivi posameznik in zaradi njega trpi, je poskodovan ali celo umre. vecina ljudi ne umre kot zrtev fizicnegega nasilja.

Saj dobro veš, da so med po tvojem med zgodovinskim nasiljem med narodi in proti narodom najbolj trpeli posamezniki. Kar je logično. Kako so trpeli otroci ne bo nikoli dovolj opisano.

Sissi ni bila predmet zgodovinskega nasilja med narodi. To jebistvo tega, kar zelim povedati. Tudi ce je rodbina njenega moza izvajala okupacijo tujih narodov, ona kot taka ni bila del tega. Nasilje nad narodi je generacijsko. in se kot tako nanasa na mnozicne zrtve. Nasilje nad posameznikom se zaradi osebnih razlogov (jeze, ljubosumlja, osebnega sovrastva ipd.) in nima neposredne zveze z generacijskim (zgodovinskim nasiljem). Jaz sem nasilje omenila, ker je izstopali v njeni astroloski karti. Ne pricakujem, da bo kdo verjel, ampak meni je padlo v oci, prav tako kot pri njenem sinu huda nesreca in izzivanje usode.

Dobro veš, da se je nekdo maščeval zaradi dejanj njene rodbine. Napadeš najšibkejši člen, ki je povezan v verigi.

Saj vem, da ti je izpod časti, da debatiraš z mano LM.
Kaj naj rečem, če Mitzi elegantno prezre tvojo temo z zahvalo, čeprav sem jo nanjo opozoril v ZS ju.
Ene so ti pač še kos.

Ne razumem tocno, kaj hoces reci. Ce bi mi bilo izpod casti, bi te inorirala, se ti ne zdi?
Micka pa samo mulo kuha. Ko bodo njeni tihi tedni minili, bo spet vse po starem. Saj si to hotel slisati, kaj ne? Ali imas tudi ti menstro, pa bi se rad malo kregal, ker te hormoni dajejo? Jaz danes za to nimam casa. Sem komaj cakala, da sem spet en dan doma in se mislim posvetit mojim krvnickam, kot temu rece VN.

... 😆 😆

Morda je mula od Mitzi že mehka in se bo skupaj z njo tudi ona omehčala. 😛

Samo ona ve, kdaj bo mula skuhana. Imam pa obcutek, da sva jo midva ravnokar posolila. Mula je tako kot fizol. Ce jo posolis, se zlepa ne skuha. Zato boljs, da odpeketam.

Kaj se boš ukvarjala s plebsom Čveka.

Jasno, se tega ne ves, kako se fizol kuha. Grem. Pismo stricu sem skomponirala ze sinoci. zdaj moram vseh 5 strani na lepo napisat. In dva kosa rodovnika. Upam, da bo znal vse sestaviti v smiselno celoto, od kajzarja Matije naprej do ameriskega pradeda. Jaz za tega pradeda vedno bolj sumim, da je imel tudi tam eno familijo ali vec teh, ker sicer je nemogoce imeti toliko sorodnikov na njegovi strani in od teh 3/4 Americanov. Imej se, plebs.

Umor je bil načrtovan. Le žrtev bi morala biti druga. Prvotno je Luigi hotel pospraviti italijanskega kralja Umberta I (samoposebiumevno Habsburško seme), pa revež ni imel denarja, da bi odpotoval v Italijo. Umberto prvi se mu je zameril, ker je krvavo zatrl delavsko vstajo v Milanu. Nič hudega, pospravil ga je “pravi” anarhist Gaetano Bresci (Luigi je bil samooklicani anarhist 🙂).
Ker je bil Berto predaleč si je Luigi izbral nadomestno žrtev: vnuka (v februarski revoluciji 1848 izgnanega 🙂) francoskega kralja Luisa Philippeja I, princa Henrija, ki pa je v zadnjem trenutku odpovedal obisk Ženeve. Tako Luigiju ni preostalo drugega kot, da umori cesarsko svetost.
Nobene spletke, intrige in komplota, kot bi človek pričakoval. In prav nič spektakularno kot bi se za Sisi spodobilo. Osebnostni kult jo je dosegel šele desetletja po smrti.

Dojenček, kaj praviš na to, da se je Mavro zaradi tebe povlekel v lupino?

Verjetno ji je pokazal zdravnik, nato pa si je sama (oziroma njena komorna družabnica) dozirala. Kadar se je predozirala je begala naokoli, saj so znani njeni večurni pohodi in jahanje, če se je predozirala je posegla po kakšnem opiatu, da se je umirila. Heroin kot blagovno znamko je Bayer zaščitil šele v letu njene smrti.

Pravim, da je to neumnost.

Praviš, da je mavro neumen?

Ne. Pravim, da je neumnost podtikanje, da si dobil mehka kolena in se skril v lupino 🙂.

Hvala za odgovore. 🙂

Hudobni morivec ni ušel pravici.
Ujela sta ga dva voznika, ki sta bila priči napadu.
Izročila sta ga orožnikom.
Ko so ga peljali v stražnico, se ni branil; šel je vesel in popeval; orožnikom je rekel: „Mislim, da sem dobro zadel; upam, da sem jo pač umoril."
Ko so ga pred komisijo izpraševali, so zvedeli, da je Italijan, pristojen v Parmo, in da mu je ime Luigi Luccheni.
Morivec Luccheni je srednje postave; krepkega in gibkega trupla, zarujavelega lica.
Ima majhne, rujave brke.
Pogled njegov je zloben in temen.
Izgleda kakor rojen hudodelec.
Oblečen je kakor laški delavci: ima modro srajco, temno obleko in majhen, črn klobuk.

Zadnja poročila trdijo, da ni bil rojen v Parizu, temveč na Laškem v Borgo San Donnino v provinciji Parma, in sicer leta 1873.
Oče mu je neznan, mati je neka dekla Luigia Luccheni iz Borgo San Donnino.
Leta 1893 bi moral iti v vojake, a je pobegnil.
Pozneje se je sam prijavil, je bil obsojen, a takoj zopet pomiloščen in uvrščen v konjeniški polk Monferrato v Parmi.

Leta 1896 je šel v Švico, kjer je postal anarhist.
Prepotoval je Nemčijo in Avstrijo, bil je tudi v Budimpešti in v Trstu.
V Budimpešti je videl prvikrat cesarico Elizabeto ter si jo dobro vtisnil v spomin.

Pred izpraševalnimi sodniki se je obnašal jako uporno; mej drugim je rekel, da je že od svojega trinajstega leta anarhist, in če bi vsak anarhist storil tako svojo dolžnost, je rekel, kakor on, bi kmalu zginila vsa meščanska družba.
„Vem sicer", je dalje rekel, „da jeden umor ne izda veliko, toda dal sem vsaj vzgled, kako morajo delati drugi."
Prav nič se ni kesal svojega groznega zločina.
Ko je drugo jutro prišel stražnik k njemu v ječo, mu je veselo zaklical: ,,Dobro jutro! Kako ste kaj spali? Jaz sem spal jako dobro."
Izjavil je tudi, da je prišel iz tega namena v Genevo, da umori kako visoko osebo.
Hudobneža ne bode doletela kazen, kakoršno je zaslužil, ker po švicarskih zakonih ne morejo obsoditi nikogar na smrt.
Največja kazen je dosmrtna ječa.

Cesarico so položili na oder v sobi, kjer je umrla; toda noter ni smel nihče razven njenega spremstva.
Na Dunaj so jo prepeljali v četrtek, dne 15. septembra.