CESARICA ELIZABETA

ROJSTVO

Pred svetim dnevom leta 1837 se je sprehajal vojvoda Maksimilijan Bavarski ves srečen in vesel v bližini gradu Posenhofen.
Tu mu pride nasproti revna, stara ženica, ki je komaj nesla težko butaro drv domu.

»Zakaj si pa naložite tako težko butaro?
Saj boste obnemogli pod njo«, jo nagovori vojvoda.

»I, danes je sveti večer, in ker moji otroci ne bodo dobili druzega božičnega darila, naj imajo ti revčeki nocoj vsaj zakurjeno sobo«, odgovori ženica.

»Da, da.
Danes je sveti večer.
Jaz sem dobil že danes lepo božično darilo, pravo božje dete, Lisika ji bo ime.
Zelo sem srečen in vesel.
Z mano se pa morate veseliti nocoj tudi vi in vaši otroci ter obhajati srečen in vesel sveti večer«, pravi vojvoda, kateremu je sijala sreča in veselje na obrazu.

Vojvodovo božje dete je bila naša blaga cesarica Elizabeta.

Proti večeru pa prineseta dva služabnika iz vojvodovega gradu dva polna jerbasa jedil in pijače in pismo, v katerem sta bila dva stotaka.
Ubogo ženico so zalile solze veselja.
Polna hvaležnosti do ljubega Boga, ki ji je v tej hudi stiski in bedi poslal tacega dobrotnika, pade s svojimi nedolžnimi otročički pred jaslice ter goreče prosijo Odrešenika sveta za blagor in srečo vojvode, za njegovo dobrotljivo soprogo, vojvodinjo Ludoviko Viljelmino in za nju novorojenko Elizabeto.

Hvala, lelj. Kar paše prebrati nekaj lepega, obsijanega s srečo, čeprav se je zgodilo pred mnogimi leti. Tega nam sedaj manjka,
vse je tako žalostno in turobno, ludje so agresivni, zlobni....
Kar napiši še kaj lepega.

BRATJE IN SESTRE

Elizabeta je bila izmed osmih otrok vojvode Maksa Jožefa Bavarskega in vojvodinje Ludovike, rojene princezinje Viljelmine Bavarske, tretjerojena, izmed sester pa drugorojena.

Njena najstarejša sestra je bila princezinja Helena, poročena z dednim princem Maksom Thurntaksis, umrl dne 16. maja 1890.

Mlajše sestre so bile princezinje Marija, Matilda in Zofija Šarlota.

Princezinja Marija je bila udova leta 1894 umrlega kralja Franca II. Neapoljskega.

Princezinja Matilda je bila udova leta 1886 umrlega princa Ludovika Sicilijskega, grofa Trani.

Princezinja Zofija Šarlota je bila soproga vojvode Ferdinanda Alencon, ki je zgorela v dobrodelnem bazaru v Parizu dne 4. maja 1897.

Bratje so vojvoda Ludovik Bavarski, med. dr. vojvoda Karol Teodor Bavarski, znani zdravnik za oči, in vojvoda Maks Emanuel, ki je umrl dne 12. junija 1893.

A jaz to prav razumem, da je od 220m2 stanovanja uporabne povrsine samo 51m2?

Krasna okolica, lepa stavba, verjetno so tudi stanovanja lepa in dobro vzdrzevana, ampak dvorisce je pa cisto neuporabno in mene odbija s tistimi nedostopnimi travicami.

LEPOTA

Starši so Elizabeto prav po domače vzgojili.
Oblačila se je vedno najbolj priprosto.
S svojo ljubeznivostjo in prijaznostjo je očarala vsakogar.
Postave je bila vitke.
Bila je lehka in vesela, ljubezniva, živahna in odločna.
Njene temnomodre oči so očarale vsacega.
Bila je lepo rudečkastega obraza in lepih potez.
Dolgi plavi lasje so ji v debelih kitah padali po hrbtu.
Še sedaj, po tolikih letih, je prekosila še vsako žensko na lepoti.
Kako je morala biti lepa šele tedaj!
Ni čuda, da se je vsakdo takoj navdušil zanjo, ko jo je zagledal!

Ni čuda, da pesniki niso mogli dovelj opevati nje lepote.
Jeden jo je imenoval rožo bavarsko.
Drugi veli pomladi, da skliče skupaj vse svoje otroke: ptice in cvetice, da bi pozdravljali najlepšo vseh žena.
Tretji ji želi, da bi največja sreča kinčala nje življenje.

To je bil idealen otrok. In znanje? Kaj so jo ucili?

Ampak a ni to res nefer, kako se eni rodijo v prevec vsega, drugi pa v hudo pomanjkanje.

ZAROKA

Kakor se prikaže na jasnem večernem nebu zvezda za zvezdo, da je razsvitljeno vse nebo, tako se je prikazala tudi na nebu življenja cesarja Franca Jožefa svetla zvezda, ki je razširjala s svojim bleskom luč in blagoslov ter postala danica srečne bodočnosti.
Te blagodejne zvezde pa niso našli na kaki visoki zvezdarni, ampak v prijetni dolini Ischelski.
Ta svetla zvezda je bila presvetla cesarica Elizabeta.

V tem krasnem kopališču so preživeli starši našega cesarja poletje leta 1853.
Semkaj je prišel tudi cesar Franc Jožef, da bi praznoval v rodbinskih krogih svoj rojstni dan.
Vojvodinja Ludovika Viljelmina Bavarska in njene hčerke so bivale tudi tačas v Ischlu.

Mati cesarjeva, nadvojvodinja Zofija, je priredila svojemu sinu na čast domači ples, na kateri je prišla tudi vojvodinja Ludovika s svojimi ljubeznivimi hčerkami.
Ker je vedela kakšna je Dojenček, ji je prepovedala priti na ples.
Da prečudovita Elizabeta ne bi točila solze.

Vladar se je s svojimi nečakinjami prav prijetno zabaval.
Najmlajšo Elizabeto, naprosi za ples ter ji podari krasen cvetlični šopek.
Po dunajski navadi se daje tak šopek le nevestam.
To je presenetilo vse prisotne in to presenečenje se je izpremenilo v začudenje, ko stopi cesar po plesu k svoji materi in ji pravi:

»Izbral sem si princezinjo Elizabeto.
Ta in nobena druga bo moja žena!«

Ob jednem naprosi svojo mater, da naj snubi zanj pri Elizabeti, vendar brez pritiska.
Mati rada vstreže sinovi prošnji, tembolj, ker se ji je Elizabeta zaradi njenih lepih čednosti posebno dopadla.
Princezinja Elizabeta sprva ni mogla verjeti, da bi bila to resnica.
Z naivnim in neverjetnim glasom odgovori:

»To je nemogoče, jaz sem tako nevidno bitje!«

Ko se pa prepriča, da misli cesar resno, mu da z veseljem svojo besedo in srce.

Ko je šla drugi dan cela družina v cerkev, je dovolila nadvojvodinja svoji najmlajši nečakinji, hoditi pred njo.
Vsi nadvojvode so spoznali takoj, da bo Elizabeta bodoča cesarica avstrijska.
Po sveti maši stopi cesar s svojo zaročenko pred duhovnika in mu reče:

»Gospod župnik, prosim, blagoslovite naju, ta je moja nevesta!«

..........že v 19 stoletju so bili osladni.
Pisci kronik..

:)

SLOVO OD DOMA

Dne 20. aprila 1854 je nastopila princezinja Elizabeta v spremstvu svojih staršev, bratov in sester pot na Dunaj ter vzela slovo od rojstnega kraja.
Poprej je bila v domači kapeli še pri sveti maši in potem se je začela visoka nevesta poslovljati od svojcev.
Tudi najnižji dekli je podala ljubeznivo svojo roko v slovo ter se ji priporočala, da jo ohrani v spominu.
Nobeno oko ni ostalo suho, vse je jokalo, najbolj pa nevesta.
Potem so se prišli poslovljat od nje kralja Maksimilijan in Ludovik, vsak s svojo soprogo, kraljevi princi in princezinje.
Tudi župan glavnega mesta je prišel k nji ter ji sporočil najboljša voščila, srečo in blagoslov vseh prebivavcev.
Najbolj ginljiv je pa bil trenotek, ko je pokleknila pred svoje starše ter jih prosila blagoslova.
Iskreno sta objemala oče in mati svojo hčer, ki njima je vedno delala le veselje, ter jo goreče pritiskala na srce.

Na cesti se je nabrala ta čas ogromna množica ljudi.
Vse je hotelo ljubeznivo cesarsko nevesto še enkrat videti in jo pozdraviti.
Kar pridrdra lepa kočija iz dvora in gromoviti slava – klici so ji zaorili v pozdrav.
Princezinja je na vse strani prijazno odzdravljala.
Premagana od čuta domoljubja, vstane v vozu, zalita s solzami po obrazu ter namigne z robcem svojim ljubljenim Monakovcem zadnji pozdrav.
Vse je bilo ginjeno do solz in vsakdo je mislil, da ga zapušča najdražji član svoje družine.

Bil je četrtek, dan 20. aprila 1854, ko je 17 letna princeza Elizabeta kot krasna, srečna in vesela nevesta v spremstvu svojih staršev, brata in sestre zapustila svojo domovino bavarsko ter se odpeljala v drugo svojo domovino, v prestolnico mogočnih avstrijskih cesarjev ob široki Donavi.
Od Stravbinga na bavarsko avstrijski meji do cesarske prestolnice vozila se je na zalenih valovih donavskih, ki dotlej ni nosil dragocenejšega bisera, kakor je bila roža bavarska, in ni videl večjega slavja, kakor iste dni, ko so stotisočere množice navdušenih Avstrijcev pozdravljale prihodnjo svojo vladarico, prevzvišeno soprogo preljubljenega cesarja.
V Pasavi, na deželni meji, so prihodnjo cesarico pozdravili prvi avstrijski zastopniki ter klicali očarujoči nevesti:

»Prijazna kakor naše livade, trdna kakor naše gore je zvestoba vsega avstrijskega prebivavstva.
Iz globočine src kličemo Vaši kraljevski visokosti: Dobro došli!«

V Lincu je nevesto pozdravil cesarski ženin ter se naprej odpeljal, da na Dunaju med gromom topov in nepopisnim veseljem neštetih množic radosti poln objame svojo izvoljenko.
Solze veselja v očeh neveste, njen deviški smehljaj, njena ljubka prijaznost so si v trenotku osvojile vsa srca vriskajočega prebivavstva.

Dne 22. aprila, ob 11. uri dopoldne so pripeljali ta dragoceni biser na Dunaj.
Po poti od Nussdorfa do Schönbruna, kjer se je vozila visoka nevesta, je bilo vse postljano s cvetlicami, vse v zastavah in velikanskih slavolokih.
Po vseh cerkvah je zvonilo in ljudstvo je navdušeno pozdravljalo visoki par.

Ne vem, kaj je hujse, trdo delati na kmetih ali ziveti kot lutka na oceh javnosti.

Kaj je bilo tisti z utopitvijo v dobrodelnem bazenu?

Redki so tisti, ki so izkusili oboje, da lahko komentirajo...

Nič kaj dosti je niso učili, zato pa so dvorjani na Dunaju vihali nos nad njo in se čudili, da česa tako divjega še niso videli . Njen ata Maxl je bil veseljak in umetnik, svobodnega duha, ki se je požvižgal na etiketo. Sisi in druga otročad so se igrali z okoliškimi otroci, preživljali dneve v očetovemu cirkusu in, če je čas dopuščal so se kaj malega (na)učili. Sisika je rada jezdila, klempala verze in risala. Kaj drugega je ni zanimalo.

Dojenček se je ( po Maxlovem naročilu, da bi malo pošpijonirala) sicer nerada, infiltrirala v imenitno druščino. Maxlnu se ni dalo ubadati s togimi Dunajčani (le kdo bi mu zameril) in je poslal Sisiko na ples, da bi ga zastopala. Nesrečnik je bil prepričan (kot ostala svojat), da bo konzervativen Francl Neno za družico vzel. Max je lepo doma v cirkusu norce bril, ako ni imel točke s konji, je preoblečen v klovna afne guncal. Inu, za priležnice je časa še pa še bilo . Tisti ultramega čedni oficir s sijajnimi brki, ki je prvi zavrtel Sisiko sem bila jaz inkognito .

POROKA

Dne 24. aprila, med šesto in sedmo uro zvečer, leta 1854, je bila v dvorni kapeli poroka.
Poročal je visoki in srečni par knezonadškof Jožef Otmar plemeniti Rauscher, kateremu je prisostvovalo nad 70 nadškofov in škofov.
V lepem, navdušenem in dolgem nagovoru je rekel proti koncu:

»Vse, kar je deviškega, lepega in nežnega, gleda v cesarici Elizabeti svoj uzor in svojo zaščitnico, da naj sije kakor prva gospa ne samo po kroni, katera ji venča glavo, temveč, nego še več po vrlinah, katere razširjajo s prestola svetlobo med narode«.

In pokojna cesarica je bila res izvanredne lepote, ne samo po obrazu in telesu, temveč tudi po duši.
Milosrčna in blagodarna je tešila solze siromakov, kjer je le mogla in dobrot, katerih je podelila s svojim pospeševanjem na vse strani, je nebroj.

Ta dan je bil dan občnega veselja za vse narode našega cesarstva.
Vršila se je slavnost za slavnostjo.
Mesto Dunaj je bilo vse v zastavah in slavolokih, zvečer pa tako krasno razsvetljeno, kakor še nikdar.
V Pratru je bila velika ljudska veselica, katero sta cesar in cesarica dvakrat obiskala.
V vseh gledališčih so bile slavnostne predstave.
Pa ne samo na Dunaju, ampak po vsem našem cesarstvu je vladalo tako veselje in po vseh mestih, trgih in vaseh se je z največjim navdušenjem prepevala zadnja kitica cesarske pesmi:

In s Cesarjem zaročnica,
Ene misli in krvi,
Vlada mila Cesarica
Polna dušne žlahtnosti.
Kar se more v srečo šteti,
Večni Bog naj podeli:
Franc Jožefu, Lizabeti,
Celi hiši Habsburški!

Cesar je daroval ta dan revežem 200.000 goldinarjev, cesarica pa 50.000 goldinarjev.
In od tega dne je izdala cesarica že milijone v dobrodelne namene.
Med tem, ko je vodil cesar svojo širno državo, pa je kraljevala cesarica v kraljestvu krščanske ljubezni do bližnjega.
Obiskovala je bolnišnice, učne in dobrodelne zavode.
Čestokrat je obiskovala šole ter se kar najbolj prijazno pogovarjala z otroci in pridnim delila darove.
Najbolj se je veselila, če je prišla nepoznana v kako uborno kočo ter mogla pomagati revežem in bolnikom.
Ob vseh potrebah, ob povodnjih, ob požarih, ob slabih letinah je bila cesarica vedno prva, ki je prišla prizadetim na pomoč ter se pokazala kot pravi angelj varuh Avstrije.
Kako je bila pobožna, nam pričajo besede, ki jih je rekla nekemu cerkvenemu knezu:

»Vsi smo v življenji potrebni tolažila svete vere.«

In te preblage cesarice ni več med nami!

Odpri sliko ➜

Opomba:

Straža je bila vrlo jako resno opozorjena naj pazi na tistega Dojenčka.

Kajpak Dojenček ni nikoli odnehal.
Njena zadnja akcija je bila leta 1898, ko je poskušala spet priti do cesarice.
Takrat je bila že 89 letna ženica, ki si je pomagala z dvemi palčkami pri hoji.
Morda bi ji uspelo, če je ne bi grobo odrinil nesramen italijanček Luigi.
Naključje je hotelo, da sta takrat padli na tla tako cesarica kot Dojenček.

O požaru na dobrodelnem bazarju, kjer je zgorela princesa Zofija Šarlota veš kaj več?