☕ CESARICA ELIZABETA

ROJSTVO

Pred svetim dnevom leta 1837 se je sprehajal vojvoda Maksimilijan Bavarski ves srečen in vesel v bližini gradu Posenhofen.
Tu mu pride nasproti revna, stara ženica, ki je komaj nesla težko butaro drv domu.

»Zakaj si pa naložite tako težko butaro?
Saj boste obnemogli pod njo«, jo nagovori vojvoda.

»I, danes je sveti večer, in ker moji otroci ne bodo dobili druzega božičnega darila, naj imajo ti revčeki nocoj vsaj zakurjeno sobo«, odgovori ženica.

»Da, da.
Danes je sveti večer.
Jaz sem dobil že danes lepo božično darilo, pravo božje dete, Lisika ji bo ime.
Zelo sem srečen in vesel.
Z mano se pa morate veseliti nocoj tudi vi in vaši otroci ter obhajati srečen in vesel sveti večer«, pravi vojvoda, kateremu je sijala sreča in veselje na obrazu.

Vojvodovo božje dete je bila naša blaga cesarica Elizabeta.

Proti večeru pa prineseta dva služabnika iz vojvodovega gradu dva polna jerbasa jedil in pijače in pismo, v katerem sta bila dva stotaka.
Ubogo ženico so zalile solze veselja.
Polna hvaležnosti do ljubega Boga, ki ji je v tej hudi stiski in bedi poslal tacega dobrotnika, pade s svojimi nedolžnimi otročički pred jaslice ter goreče prosijo Odrešenika sveta za blagor in srečo vojvode, za njegovo dobrotljivo soprogo, vojvodinjo Ludoviko Viljelmino in za nju novorojenko Elizabeto.

Hvala, lelj. Kar paše prebrati nekaj lepega, obsijanega s srečo, čeprav se je zgodilo pred mnogimi leti. Tega nam sedaj manjka,
vse je tako žalostno in turobno, ludje so agresivni, zlobni....
Kar napiši še kaj lepega.

BRATJE IN SESTRE

Elizabeta je bila izmed osmih otrok vojvode Maksa Jožefa Bavarskega in vojvodinje Ludovike, rojene princezinje Viljelmine Bavarske, tretjerojena, izmed sester pa drugorojena.

Njena najstarejša sestra je bila princezinja Helena, poročena z dednim princem Maksom Thurntaksis, umrl dne 16. maja 1890.

Mlajše sestre so bile princezinje Marija, Matilda in Zofija Šarlota.

Princezinja Marija je bila udova leta 1894 umrlega kralja Franca II. Neapoljskega.

Princezinja Matilda je bila udova leta 1886 umrlega princa Ludovika Sicilijskega, grofa Trani.

Princezinja Zofija Šarlota je bila soproga vojvode Ferdinanda Alencon, ki je zgorela v dobrodelnem bazaru v Parizu dne 4. maja 1897.

Bratje so vojvoda Ludovik Bavarski, med. dr. vojvoda Karol Teodor Bavarski, znani zdravnik za oči, in vojvoda Maks Emanuel, ki je umrl dne 12. junija 1893.

A jaz to prav razumem, da je od 220m2 stanovanja uporabne povrsine samo 51m2?

Krasna okolica, lepa stavba, verjetno so tudi stanovanja lepa in dobro vzdrzevana, ampak dvorisce je pa cisto neuporabno in mene odbija s tistimi nedostopnimi travicami.

LEPOTA

Starši so Elizabeto prav po domače vzgojili.
Oblačila se je vedno najbolj priprosto.
S svojo ljubeznivostjo in prijaznostjo je očarala vsakogar.
Postave je bila vitke.
Bila je lehka in vesela, ljubezniva, živahna in odločna.
Njene temnomodre oči so očarale vsacega.
Bila je lepo rudečkastega obraza in lepih potez.
Dolgi plavi lasje so ji v debelih kitah padali po hrbtu.
Še sedaj, po tolikih letih, je prekosila še vsako žensko na lepoti.
Kako je morala biti lepa šele tedaj!
Ni čuda, da se je vsakdo takoj navdušil zanjo, ko jo je zagledal!

Ni čuda, da pesniki niso mogli dovelj opevati nje lepote.
Jeden jo je imenoval rožo bavarsko.
Drugi veli pomladi, da skliče skupaj vse svoje otroke: ptice in cvetice, da bi pozdravljali najlepšo vseh žena.
Tretji ji želi, da bi največja sreča kinčala nje življenje.

To je bil idealen otrok. In znanje? Kaj so jo ucili?

Ampak a ni to res nefer, kako se eni rodijo v prevec vsega, drugi pa v hudo pomanjkanje.

ZAROKA

Kakor se prikaže na jasnem večernem nebu zvezda za zvezdo, da je razsvitljeno vse nebo, tako se je prikazala tudi na nebu življenja cesarja Franca Jožefa svetla zvezda, ki je razširjala s svojim bleskom luč in blagoslov ter postala danica srečne bodočnosti.
Te blagodejne zvezde pa niso našli na kaki visoki zvezdarni, ampak v prijetni dolini Ischelski.
Ta svetla zvezda je bila presvetla cesarica Elizabeta.

V tem krasnem kopališču so preživeli starši našega cesarja poletje leta 1853.
Semkaj je prišel tudi cesar Franc Jožef, da bi praznoval v rodbinskih krogih svoj rojstni dan.
Vojvodinja Ludovika Viljelmina Bavarska in njene hčerke so bivale tudi tačas v Ischlu.

Mati cesarjeva, nadvojvodinja Zofija, je priredila svojemu sinu na čast domači ples, na kateri je prišla tudi vojvodinja Ludovika s svojimi ljubeznivimi hčerkami.
Ker je vedela kakšna je Dojenček, ji je prepovedala priti na ples.
Da prečudovita Elizabeta ne bi točila solze.

Vladar se je s svojimi nečakinjami prav prijetno zabaval.
Najmlajšo Elizabeto, naprosi za ples ter ji podari krasen cvetlični šopek.
Po dunajski navadi se daje tak šopek le nevestam.
To je presenetilo vse prisotne in to presenečenje se je izpremenilo v začudenje, ko stopi cesar po plesu k svoji materi in ji pravi:

»Izbral sem si princezinjo Elizabeto.
Ta in nobena druga bo moja žena!«

Ob jednem naprosi svojo mater, da naj snubi zanj pri Elizabeti, vendar brez pritiska.
Mati rada vstreže sinovi prošnji, tembolj, ker se ji je Elizabeta zaradi njenih lepih čednosti posebno dopadla.
Princezinja Elizabeta sprva ni mogla verjeti, da bi bila to resnica.
Z naivnim in neverjetnim glasom odgovori:

»To je nemogoče, jaz sem tako nevidno bitje!«

Ko se pa prepriča, da misli cesar resno, mu da z veseljem svojo besedo in srce.

Ko je šla drugi dan cela družina v cerkev, je dovolila nadvojvodinja svoji najmlajši nečakinji, hoditi pred njo.
Vsi nadvojvode so spoznali takoj, da bo Elizabeta bodoča cesarica avstrijska.
Po sveti maši stopi cesar s svojo zaročenko pred duhovnika in mu reče:

»Gospod župnik, prosim, blagoslovite naju, ta je moja nevesta!«

..........že v 19 stoletju so bili osladni.
Pisci kronik..

:)

SLOVO OD DOMA

Dne 20. aprila 1854 je nastopila princezinja Elizabeta v spremstvu svojih staršev, bratov in sester pot na Dunaj ter vzela slovo od rojstnega kraja.
Poprej je bila v domači kapeli še pri sveti maši in potem se je začela visoka nevesta poslovljati od svojcev.
Tudi najnižji dekli je podala ljubeznivo svojo roko v slovo ter se ji priporočala, da jo ohrani v spominu.
Nobeno oko ni ostalo suho, vse je jokalo, najbolj pa nevesta.
Potem so se prišli poslovljat od nje kralja Maksimilijan in Ludovik, vsak s svojo soprogo, kraljevi princi in princezinje.
Tudi župan glavnega mesta je prišel k nji ter ji sporočil najboljša voščila, srečo in blagoslov vseh prebivavcev.
Najbolj ginljiv je pa bil trenotek, ko je pokleknila pred svoje starše ter jih prosila blagoslova.
Iskreno sta objemala oče in mati svojo hčer, ki njima je vedno delala le veselje, ter jo goreče pritiskala na srce.

Na cesti se je nabrala ta čas ogromna množica ljudi.
Vse je hotelo ljubeznivo cesarsko nevesto še enkrat videti in jo pozdraviti.
Kar pridrdra lepa kočija iz dvora in gromoviti slava – klici so ji zaorili v pozdrav.
Princezinja je na vse strani prijazno odzdravljala.
Premagana od čuta domoljubja, vstane v vozu, zalita s solzami po obrazu ter namigne z robcem svojim ljubljenim Monakovcem zadnji pozdrav.
Vse je bilo ginjeno do solz in vsakdo je mislil, da ga zapušča najdražji član svoje družine.

Bil je četrtek, dan 20. aprila 1854, ko je 17 letna princeza Elizabeta kot krasna, srečna in vesela nevesta v spremstvu svojih staršev, brata in sestre zapustila svojo domovino bavarsko ter se odpeljala v drugo svojo domovino, v prestolnico mogočnih avstrijskih cesarjev ob široki Donavi.
Od Stravbinga na bavarsko avstrijski meji do cesarske prestolnice vozila se je na zalenih valovih donavskih, ki dotlej ni nosil dragocenejšega bisera, kakor je bila roža bavarska, in ni videl večjega slavja, kakor iste dni, ko so stotisočere množice navdušenih Avstrijcev pozdravljale prihodnjo svojo vladarico, prevzvišeno soprogo preljubljenega cesarja.
V Pasavi, na deželni meji, so prihodnjo cesarico pozdravili prvi avstrijski zastopniki ter klicali očarujoči nevesti:

»Prijazna kakor naše livade, trdna kakor naše gore je zvestoba vsega avstrijskega prebivavstva.
Iz globočine src kličemo Vaši kraljevski visokosti: Dobro došli!«

V Lincu je nevesto pozdravil cesarski ženin ter se naprej odpeljal, da na Dunaju med gromom topov in nepopisnim veseljem neštetih množic radosti poln objame svojo izvoljenko.
Solze veselja v očeh neveste, njen deviški smehljaj, njena ljubka prijaznost so si v trenotku osvojile vsa srca vriskajočega prebivavstva.

Dne 22. aprila, ob 11. uri dopoldne so pripeljali ta dragoceni biser na Dunaj.
Po poti od Nussdorfa do Schönbruna, kjer se je vozila visoka nevesta, je bilo vse postljano s cvetlicami, vse v zastavah in velikanskih slavolokih.
Po vseh cerkvah je zvonilo in ljudstvo je navdušeno pozdravljalo visoki par.

Ne vem, kaj je hujse, trdo delati na kmetih ali ziveti kot lutka na oceh javnosti.

Kaj je bilo tisti z utopitvijo v dobrodelnem bazenu?

Redki so tisti, ki so izkusili oboje, da lahko komentirajo...

Nič kaj dosti je niso učili, zato pa so dvorjani na Dunaju vihali nos nad njo in se čudili, da česa tako divjega še niso videli 🙂. Njen ata Maxl je bil veseljak in umetnik, svobodnega duha, ki se je požvižgal na etiketo. Sisi in druga otročad so se igrali z okoliškimi otroci, preživljali dneve v očetovemu cirkusu in, če je čas dopuščal so se kaj malega (na)učili. Sisika je rada jezdila, klempala verze in risala. Kaj drugega je ni zanimalo.

Dojenček se je ( po Maxlovem naročilu, da bi malo pošpijonirala) sicer nerada, infiltrirala v imenitno druščino. Maxlnu se ni dalo ubadati s togimi Dunajčani (le kdo bi mu zameril) in je poslal Sisiko na ples, da bi ga zastopala. Nesrečnik je bil prepričan (kot ostala svojat), da bo konzervativen Francl Neno za družico vzel. Max je lepo doma v cirkusu norce bril, ako ni imel točke s konji, je preoblečen v klovna afne guncal. Inu, za priležnice je časa še pa še bilo 😆. Tisti ultramega čedni oficir s sijajnimi brki, ki je prvi zavrtel Sisiko sem bila jaz inkognito 🙂.

POROKA

Dne 24. aprila, med šesto in sedmo uro zvečer, leta 1854, je bila v dvorni kapeli poroka.
Poročal je visoki in srečni par knezonadškof Jožef Otmar plemeniti Rauscher, kateremu je prisostvovalo nad 70 nadškofov in škofov.
V lepem, navdušenem in dolgem nagovoru je rekel proti koncu:

»Vse, kar je deviškega, lepega in nežnega, gleda v cesarici Elizabeti svoj uzor in svojo zaščitnico, da naj sije kakor prva gospa ne samo po kroni, katera ji venča glavo, temveč, nego še več po vrlinah, katere razširjajo s prestola svetlobo med narode«.

In pokojna cesarica je bila res izvanredne lepote, ne samo po obrazu in telesu, temveč tudi po duši.
Milosrčna in blagodarna je tešila solze siromakov, kjer je le mogla in dobrot, katerih je podelila s svojim pospeševanjem na vse strani, je nebroj.

Ta dan je bil dan občnega veselja za vse narode našega cesarstva.
Vršila se je slavnost za slavnostjo.
Mesto Dunaj je bilo vse v zastavah in slavolokih, zvečer pa tako krasno razsvetljeno, kakor še nikdar.
V Pratru je bila velika ljudska veselica, katero sta cesar in cesarica dvakrat obiskala.
V vseh gledališčih so bile slavnostne predstave.
Pa ne samo na Dunaju, ampak po vsem našem cesarstvu je vladalo tako veselje in po vseh mestih, trgih in vaseh se je z največjim navdušenjem prepevala zadnja kitica cesarske pesmi:

In s Cesarjem zaročnica,
Ene misli in krvi,
Vlada mila Cesarica
Polna dušne žlahtnosti.
Kar se more v srečo šteti,
Večni Bog naj podeli:
Franc Jožefu, Lizabeti,
Celi hiši Habsburški!

Cesar je daroval ta dan revežem 200.000 goldinarjev, cesarica pa 50.000 goldinarjev.
In od tega dne je izdala cesarica že milijone v dobrodelne namene.
Med tem, ko je vodil cesar svojo širno državo, pa je kraljevala cesarica v kraljestvu krščanske ljubezni do bližnjega.
Obiskovala je bolnišnice, učne in dobrodelne zavode.
Čestokrat je obiskovala šole ter se kar najbolj prijazno pogovarjala z otroci in pridnim delila darove.
Najbolj se je veselila, če je prišla nepoznana v kako uborno kočo ter mogla pomagati revežem in bolnikom.
Ob vseh potrebah, ob povodnjih, ob požarih, ob slabih letinah je bila cesarica vedno prva, ki je prišla prizadetim na pomoč ter se pokazala kot pravi angelj varuh Avstrije.
Kako je bila pobožna, nam pričajo besede, ki jih je rekla nekemu cerkvenemu knezu:

»Vsi smo v življenji potrebni tolažila svete vere.«

In te preblage cesarice ni več med nami!

https://64.media.tumblr.com/803bcb051fc4da7b7a1a1d4e8114b17b/tumblr_o6pmvsxh4v1ti8s2bo1_1280.png

Opomba:

Straža je bila vrlo jako resno opozorjena naj pazi na tistega Dojenčka.

Kajpak Dojenček ni nikoli odnehal.
Njena zadnja akcija je bila leta 1898, ko je poskušala spet priti do cesarice.
Takrat je bila že 89 letna ženica, ki si je pomagala z dvemi palčkami pri hoji.
Morda bi ji uspelo, če je ne bi grobo odrinil nesramen italijanček Luigi.
Naključje je hotelo, da sta takrat padli na tla tako cesarica kot Dojenček.

O požaru na dobrodelnem bazarju, kjer je zgorela princesa Zofija Šarlota veš kaj več?

Ne vem, ker sem rojen 13ga.
Dojenček sigurno ve.

Sophie Charlotte je preroško zapisala svojo zadnjo oporoko 4. oktobra 1896, sedem mesecev pred smrtjo. Umrla je v požaru v Bazar de la Charité v Parizu 4. maja 1897, kjer je pomagala zbirati sredstva v dobrodelne namene. Zavrnila je, da bi jo rešili, in vztrajala, da se najprej rešijo dekleta, obiskovalci in nune, ki delajo ob njej na bazarju. Dominikanska nuna, ki je uspelo pobegniti iz pekla je pojasnila, da je videla, vojvodinjo na kolenih in da je začela moliti.

Identifikacija posmrtnih ostankov Sophie Charlotte ni bila enostavna; njena osebna služkinja ni mogla prepoznati trupla, saj ga je ogenj močno iznakažil, zato je bil poklican vojvodinin zobozdravnik M. Lavanport. Po dveh urah pregleda različnih teles je na podlagi njenega zlata identificiral Sophie Charlotte. Tako je postala ena prvih ljudi, katerih posmrtne ostanke je odkrila forenzična stomatologija . Naslednje leto je bila umorjena njena sestra, avstrijska cesarica Elisabeth .

Je bil v sorodu z Monaskimi?

A vidva oba sta sposobna potovati skozi cas? A bi se mene naucila?

Nikakor ne.
Slovensko ime za München je bilo Monakovo, po mojem ime izvira iz italijanskega Monaco di Baviera.

Zakaj je prislo do pozara?

Leta 1897 je bil Bazar v 8. pariškem okrožju na naslovu Rue Jean-Goujon, 17, v velikem lesenem skladišču, ki so ga organizatorji obnovili v srednjeveški ulici z barvanim lesom, kartonom, tkanino in papi-machejem. Ena ključnih zanimivosti Bazarja , ki je bila načrtovana za 3. do 6. maja, naj bi bila kinematografska instalacija, ki je delovala z eternimi žarnicami.

4. maja popoldne se je zagorela oprema projekcionista in 126 ljudi - večinoma aristokratskih žensk - je umrlo zaradi naslednjega plamena in panike navzoče množice. Več kot 200 drugih je utrpelo dodatne poškodbe, o nesreči, ki je bila opažena zaradi nepravilno označenih izhodov , so poročali tako na nacionalni kot na mednarodni ravni.

Nekaterim obiskovalcem, ki so bežali z dvorišča, je upraviteljica hotela, gospa Roche-Sautier in kuharica M Gauméry pomagala pobegniti skozi okna sosednje kuhinje hotela Hôtel du Palais. Stanje zoglenelih posmrtnih ostankov žrtev je bilo takšno, da so bile za identifikacijo potrebne zobozdravstvene evidence, kar je samo po sebi postalo mejnik v zgodnji zgodovini forenzičnega zobozdravstva.

Obstaja tudi serija na to temo.

https://i0.wp.com/ilberk.com/wp-content/uploads/2020/01/alevlerin-ardindan.jpg?resize=426%2C597&ssl=1

Sem se bala, da bo prislo do nesporazuma zaradi imena. Mislila sem zaradi cirkusa. Oni se tudi ukvarjajo vec s cirkusom kot z drzavo.

Ti bi lahko naredil tudi temo o izvoru imen krajev. spomnim se, da si nekaj o tem ze pisal in bi bilo zanimivo se vec prebrati.

OTROCI

Bog je blagoslovil zakon s tremi hčerkami in enim sinom.

Dne 5. marca 1855 se je rodila nadvojvodinja Zofija Friderika Doroteja, ki je pa umrla že 29. maja 1857 v Budi.

Dne 12. julija 1856 je bila rojena druga hčerka, nadvojvodinja Gizela Ludovika Marija, poročena z bavarskim princem Leopoldom dne 20. aprila 1873.

Tretja hčerka, nadvojvodinja Marija Valerija Matilda Amalija je zagledala luč sveta dne 22. aprila 1868, poročena dne 31. Julija 1890 z nadvojvodom Francem Salvatorjem, sinom nadvojvode Karola Salvatorja.

Dne 21. avgusta 1858 je zagledal v Leksenburgu blizu Dunaja cesarjevič Rudolf luč sveta.
Ni mogoče popisati veselja, še manj pa povedati, koliko dobrega sta storila oče in mati ob tej priliki.
Cesarjevič Rudolf Franc Karol Jožef se je poročil dne 10. majnika 1881 z belgijsko princezinjo Štefanijo, rojeno dne 21. maja 1864.

Dne 2. septembra 1883 se je rodila cesarjeviču hčerka Elizabeta Marija Henrijeta Štefanija.

Rudolf je bil največje veselje svojih staršev, ponos in upanje avstro – ogerske monarhije.
Žal, da je umrl mnogo prezgodaj, v veliko žalost svojih staršev in vseh narodov dne 30. Januvarja 1889.

Od smrti cesarjevičeve ni bila cesarica nikdar več vesela.
Grozno jo je zadela vest o smrti in vendar je bila cesarju v teh hudih dneh najboljša tolažnica, dasi je sama trpela grozne muke v svojem ranjenem materinem srcu.
Z občudovanjem gledamo podobo vladarice, katera je kazala v nesrečnih dnevih toliko moči in velikodušnosti, kakor je ne vidimo nikjer.
V dnevih brezmejne nesreče, katera je zadela s smrtjo prestolonaslednikovo cesarsko hišo in vse avstrijske narode, je moralo njeno trpeče materino srce molčati.
Videli smo vzvišeno gospo, kako junaško je obvladala nepopisno gorje, ki je prevzelo njeno dušo, da je mogla prihiteti na pomoč potrtemu cesarskemu soprogu, ga tolažiti, vspodbujevati.
Njeno materino srce se ni smelo oglašati, biti je morala močna opora žalujočega cesarja, in bila je, kakoršne svet do tedaj še ni videl.

Ko so kmalu po nesrečnem dogodku prišli ljudski zastopniki k cesarju, da izrazijo silno žalost, ki je napolnila vse avstrijske narode, je cesar odgovoril plakajoč:

»Koliko se imam v teh težkih dnevih svoji iskreno ljubljeni ženi, cesarici, zahvaliti, kako velika opora mi je bila ona, tega vam ne morem opisati, ne dovolj toplo povedati.
Ne morem dovolj zahvaliti nebes, da so mi dala tako družico v življenju.
Povejte to drugim, čim bolj to razširite, tembolj vam bodem hvaležen.«

In te družice ni več!
Ni je več one, ki mu je stala na strani kakor angelj varuh v težkih dneh ter mu znala ljubko lajšati težave.

Ko so bili njeni otroci še majhni, je bila vsako jutro ona prva pri njih posteljah ter jih prebudila iz spanja z gorečim poljubom.
Po noči je prišla večkrat k njim in presrečna poslušala dihanje malih ljubljencev.
Če se je pa kedaj pripetilo, da je kateri otrok kaj obolel ter moral ostati v postelji, je bilo dostikrat treba cesarskega njenega soproga, da jo je pregovoril, naj ostavi za par ur mladega bolnika ter si odpočije.
To se je posrečilo prav težko kdaj njenemu spremstvu, in celo cesarju je bilo često skoro nemogoče.

Dnevi, ko so polagali že bolj odrastli njeni otroci v navzočnosti cesarjevi izpite, kateri so bili dostikrat prav težki, taki dnevi so bili za cesarico polni skrbi in ob jednem polni radosti.
V skrbeh za izid izpraševanja je bila dostikrat do solz ganjena, ko je čula iz ust visokega soproga, da sta Gizela in Valerija izpite zopet prav pridno napravili.

Telesno in še posebno duševno razvijanje svojih otrok je cesarica opazovala z vidnim veseljem in tistimi ponosnimi čutili, ki jih pozna le materino srce.

Kaksne tezke izpite sta morali delati hceri? O tvoji ljubljeni sem mislila, da ni bila prav prevec materinska.

A ni imel Rudolf ene hcere in zakaj nje niso razglasili za prestolonaslednico?

Enkrat je Dojencek pisala, da se bila posredi mamila. Jaz ne verjame. In ne verjamem, da sta naredila samomor.

https://www.dnevnik.si/1042844436 https://www.dnevnik.si/1042844436

Pod cirkusom sem mislila Monasko vladarsko familijo. Iz Monaca. Mikro drzavice. Pohotni Albert, pa nori sestri. Te cirkusante.

USMILJENO SRCE

Cesarico so kinčale najlepše cvetice milosrčnosti.
Ona ni imela le imena po sveti Elizabeti, ampak tudi vse njene čednosti.
Njeno največje veselje je bilo, obiskovati reveže, bolnike tolažiti ter stradajočim in obupajočim brisati solze.
Komaj nekaj dni je cesarica bivala v novi domovini, se je njeno blago srce že spominjalo revežev, in od tistega časa je razdelila že mnogo tisočakov med reveže.
Kadorkoli se je cesar spominjal svojih revežev, ni nikdar izostala cesarica.
Ni ga v državi dobrodelnega zavoda in tudi ne ustanove za sirote in revne otroke, da bi cesarica ne prispevala z večjim darom.
In nebroj je tudi tacih dobrodelnih zavodov in ustanov, katere je cesarica sama vzdrževala.
Kadar sta potovala cesar in cesarica skupaj, obiskala je cesarica vse dekliške šole, sirotišnice in bolnišnice.
Ni se bala ob tacih prilikah nalezljive bolezni, ne neprijetnega vzduha v bolnišnicah, ampak neustrašno je stopala od bolnika do bolnika ter se pogovarjala z vsakim kar najprijazneje.

Posebno leta 1866 se je pokazala cesarica kot pravi angelj ranjencev, kakor so jo pozneje čestokrat nazivljali.
Ko so se naši vojaki bojevali na bojiščih na severu in na jugu, kakor levi za čast Avstrije in ko so vlaki dovažali skoraj vsako uro ranjene vojake na Dunaj, tedaj je hitela naša usmiljena cesarica od lazareta do lazareta, od bolnišnice do bolnišnice ter je tega ranjenca tolažila, drugega povpraševala po njegovih željah, tretjega hvalila zaradi njegove hrabrosti ter mislila sploh na vse, le nase ne, zakaj za ranjenci se klatila kot črn strah kolera in vročinska bolezen.
Neštevilni so bili pretresljivi dogodki, kojih središče je bila cesarica.

Nekoč pride v vojaško bolnico.
Tu zagleda vojščaka, kojemu je sablja skoraj razdrobila del glave.
Ganjena cesarica vpraša ranjenca, če ima še kako željo, dragevolje mu jo bode skušala izpolniti.
Z umirajočimi ustni odgovori vojak:
» Zdaj, ko je bil toli srečen, da je videl Njeno Veličanstvo cesarico ob svoji smrtni postelji, nima na tem svetu nikake želje več in se bode zadovoljno ločil s sveta.«
Vsi so bili ganjeni, ko so slišali te besede in usmiljena cesarica naša se je pa bridko zjokala.

A potem ni bila avstrijska Katarina Velika?

Res ne vem, zakaj je jokala nad ubitimi vojaki. Saj jih je njen moz posiljal v smrt.

Ko je hodila nekega dne, kakor navadno brez spremstva po krasnih nasadih v miramarskem parku blizu Trsta, je začelo nenadoma deževati, in kmalu je lil dež, kakor iz škafa.
Cesarica je bila slednjič prisiljena, da si poišče strehe v neki votlini v parku.

V isto votlino je pribežala malo preje majhna šolarica, da se ubrani dežju.
Ko zapazi otrok, da se bliža neka imenitna gospa, se hoče s početka skriti, ko jo pa visoka dama prijazno nagovori in se napram nji tako ljubeznivo obnaša, postane kmalu zaupljivejša in se jame pogumno z njo razgovarjati.

Cesarica je kmalu zvedela vse razmere svoje mlade tovarišice.
Ko pa dež le ni pojenjal, je menila mlada deklica, da bi bilo le bolje, ko bi odšla domu, ker starši bi bili sicer zanjo v prevelikih skrbeh.

»Prav imaš, dete moje, starišem se ne sme delati nikoli skrbij, in ker si tako pridna, te bodem jaz sama spremila s svojim dežnikom do doma.«

Tako je dejala cesarica in spremila otroka v nalivu prav do kolodvora, v čegar bližini je otrok stanoval.
Tu se poslovi cesarica od svoje mlade varovanke ter ji da svoj dežnik z besedami:

»Tako, in tu ga vzemi, da imaš za vsak slučaj dežnik, ker ne dobi se vselej ljudi, ki bi koga spremljali domu.«

Presrečna hiti deklica domu, kjer pripoveduje dogodek, in ko so hiteli starši na kolodvor, da bi se zahvalili dobri gospej, je že ni bilo več tukaj, toda železnični služabniki so vedeli povedati, kdo je to bil – namreč cesarica.

Njen dežnik pa hrani družina kot svetinjo.

Kaksne deznike so dame nosile v tistih casih?
Miramar sem videla samo 1x od dalec. Se ga da obiskati?

Ves kaj me cudi? Da se je kraljica sprehajala sama, brez varnostnikov. Ali jih je imela in niso omenjeni? Pravzaprav, kdaj so sploh uvedli redne varnostnike za visoke sloje?

Kdor dvomi je podoben morskemu valu, ki ga veter žene in premetava. (Dobri, stari Jakob, Jezusov polbrat)

Sedemnajstletna Mary gotovo ni naredila samomora, jo je prestolonaslednik hladnokrvno umoril.
Kako zelo omračen um je imel, si mi ( še celo jaz 🙂 ) težko predstavljamo. Pa pustimo zdaj ob strani, duševne in telesne bolesti, ki so pestile monarhijo od Maksimiljanovega (tu imam v mislih Maximiljana I -Dürerjevega frenda ( iz Fatalnega sorodstva 🙂 ), ne Sissijinega fotra) ženitnega pokra dalje.

V svojem bolnem umu je načrtoval samomor s svojo omiljeno ljubico, nekdanjo prostitutko, nato madam, Mizzi Kaspar. Njej pa še na misel ni prišlo, da bi šla nad oblake zavoljo kompleksov njenega dobrotnika ( samo za vilo in nakit je zlistal skoraj 200.000,00 goldinarjev) in je, ne, da bi trenira z očesom informirala policijo o njegovi nakani, kar je policija mirno ignorirala. Predzadnjo noč je še preživel s takrat štiriindvajsetlno veseljakinjo, ji zapustil 30.000,00 guldnov, pohapsal nesrečno Mary in izpolnil namero. Mizzi je bila kot naša Mitzi 🙂, zanalašč ni dajala intervjujev, napisala spominov ali vsaj shranila pisma, - če je prej niso poslušali, se pač kasneje ne bodo naslajali 🙂.

Zakaj je nesrečnik to storil?
Njegov ata je bil briljant v avstrijski kroni, ponos monarhije, pameten, neustrašen, vse v superlativih (kar bi bil tako ali drugače vsak, ki bi nasledil Ferdinanda 🙂). Vseeno, ni pomembno.
Namenil mu je odlično šolanje, takšno, kakršno je sam absolviral. Pa se je Sisi vmešala in uveljavila svojo voljo. Saj ni hotela slabo, otroku je želela prihraniti nekaj muk (kot na primer zbujanje šestletnika s pokom pištole in podobnih reči, ki iz dečkov naredijo možakarje), tašči dokazati, da ni ta glavna in F. Jožefa kaznovati, ker ji je s poroko pristrigel krila. Deček Rudolf je bil fizično švohcano bitje, bolj Ferdinandove sorte, ampak po umski nadarjenosti pa je visoko štrlel iz povprečja njegovih prednikov. Sisi mu je namenila slovenskega učitelja https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi866082/ Jožefa Čižmana , ki mu je pokvaril glavo z liberalnimi idejami 🙂. Rudolf je razvil svetovni nazor, ki je bil diametralno nasprotje očetovemu. Naivnež je svoje misli anonimno objavljal, ampak seveda ne neopaženo. Franz Jožef je z grozo spoznal, da je njegov edini sin neuporaben material za bodočega cesarja in ga izključil iz političnega življenja ter zagotovil monarhiji še nekaj kilavih let životarjenja.

Zdolgočasenemu siromaku Rudiju, ki na političnem podestu ni imel kaj početi, so divje misli okupirale betico. Ko ga je ata poročil z belgijsko Štefko jo je tako kot njegov imeniten prednik Rudolf II ( glej Fatalno sorodstvo) popihal v Prago. Ah, moja lepa Praga, pribežališče nerazumljenih gešnikov 🙂. Svojo ženkico je onesrečil v vseh ozirih pa še okužil jo je, da je postala neplodna.
V poslovilnem pismu ji je napisal ( tokrat dobeseden prevod brez umetniške svobode 🙂): “ Draga Štefka! Odrešena si moje navzočnosti in trpljenja, postani srečna na svoj način. Bodi dobra ubogi malčici, kajti ona je vse kar je od mene ostalo.”


Droge, sifilis, gonorejo kroniki zamolčijo, tako, kot umske in telesne (ne)sposobnosti vladarjev.
Pa poglejmo v družinsko lekarno ( tu se bom osredotočila samo na Franclna, Sisiko in Rudija (drugače bo seznam predolg 😆):
Sisika nam je popularizirala travo, prej je niso kaj dosti obrajtali, z njeno pomočjo pa je postala tako popularna, da so cajtengi na Slovenskem na veliko objavljali oglase o čudežni moči indijske zeli.
Francl je svoj kadilski kašelj zdravil s kodeinom, njegov nečak Franz Ferdinand je za podobno nadlogo posegal po heroinu.
Rudi si je dražil gonorejo z morfijem v prahu in s kokainskimi svečkami.

O samomoru in umoru bom pisala kdaj drugič. Žalostna zgodba o naivni deklici in zagrenjenem odraslem. Ko bo čas dopuščal.

. 🙂
in zdaj bomo nestrpno čakalni nadaljevanja