@enri Lepo si to napisala - in se strinjam. Samota res lahko cveti. Polna je drobnih stvari, lepote, ki se je dotaknemo, ko smo prisotni.
In hkrati poznamo tudi drugačno samoto.
O samoti, ki ni izbira iz polnosti, ampak beg pred bolečino. Ko nekdo reče "bolje sama" - ne pripoveduje iz prostora, kjer vidi meglice nad dolino in sončni zahod. Ampak iz prostora, kjer odnos straši bolj, kot straši praznina.
Takrat se srce ne odpre niti v samoti. Ker se ni zaprlo zaradi samote - zaprlo se je pred odnosom. In potem tudi drobne stvari izgubijo barvo. Ker ni prisotnosti. Ker je tam otopelost, ne tišina.
Razlika je subtilna, a ključna: Zdrava samota je prostor, kjer živimo.Obrambna samota je prostor, kjer čakamo, da mine strah.
In ja - to je žalostno, kot si napisala. Ne zato, ker je samota slaba. Ampak ker je strah pred življenjem. In življenje se oplaja zgolj v odnosu.
In hkrati poznamo tudi drugačno samoto.
O samoti, ki ni izbira iz polnosti, ampak beg pred bolečino. Ko nekdo reče "bolje sama" - ne pripoveduje iz prostora, kjer vidi meglice nad dolino in sončni zahod. Ampak iz prostora, kjer odnos straši bolj, kot straši praznina.
Takrat se srce ne odpre niti v samoti. Ker se ni zaprlo zaradi samote - zaprlo se je pred odnosom. In potem tudi drobne stvari izgubijo barvo. Ker ni prisotnosti. Ker je tam otopelost, ne tišina.
Razlika je subtilna, a ključna: Zdrava samota je prostor, kjer živimo.Obrambna samota je prostor, kjer čakamo, da mine strah.
In ja - to je žalostno, kot si napisala. Ne zato, ker je samota slaba. Ampak ker je strah pred življenjem. In življenje se oplaja zgolj v odnosu.
0
@iDESI 🏍
Razlogov zakaj je nekdo samski je toliko kot je samskih. Ja veliko njih ima nerazčiščene stvari pri sebi. Ampak bodimo realni, tudi tisti poparčkani jih imajo. Na splošno je ekstremno malo ljudi, ki vejo kdo so, ki delajo na tem da spremenijo kar jim ni všeč na sebi, ki razpakirajo svojo prtljago in jo probajo popucat, ki ne pričakujejo od drugih, da jih "rešijo". Osebno mi je pa bolj etično, da tisti ki niso zmožni odnosov, vanje ne vstopajo. Ampak spet smo pri tem da moraš vedeti kdo si. Večina ljudi samo išče nekoga ki bo nek manjko v njih zapolnil. In jasno tega ne najdeš, ker ne gre tako. In zato te frustracije ljudi.
Razlogov zakaj je nekdo samski je toliko kot je samskih. Ja veliko njih ima nerazčiščene stvari pri sebi. Ampak bodimo realni, tudi tisti poparčkani jih imajo. Na splošno je ekstremno malo ljudi, ki vejo kdo so, ki delajo na tem da spremenijo kar jim ni všeč na sebi, ki razpakirajo svojo prtljago in jo probajo popucat, ki ne pričakujejo od drugih, da jih "rešijo". Osebno mi je pa bolj etično, da tisti ki niso zmožni odnosov, vanje ne vstopajo. Ampak spet smo pri tem da moraš vedeti kdo si. Večina ljudi samo išče nekoga ki bo nek manjko v njih zapolnil. In jasno tega ne najdeš, ker ne gre tako. In zato te frustracije ljudi.
0
@kaj ima spol s tem?
Imaš prav - mehanizem je univerzalen. Beg pred seboj, iskanje nekoga, ki bo zapolnil praznine, nerazčiščena prtljaga. To ni žensko ali moško. To je človeško. In ja, tudi poparčkani imajo svoje nerazrešene stvari. Nihče ni dokončan projekt.
Spomnimo pa se: "Tu quoque" ni argument. Je preusmeritev.
Čeprav je mehanizem univerzalen, se manifestira različno. Ne zaradi biologije. Ampak zaradi socializacije.
Ženske so usmerjane v odnose. "Skrbi zanj. Prilagodi se. Ne bodi preveč.. (junejmit)." To ustvarja specifičen vzorec bega: raje ostane sama, ker biti v odnosu z mirnim moškim pomeni soočanje s tem, da ona ni mirna. In to boli.
In prav zato je smiselno včasih gledati obliko, ne samo mehanizem. Ne zato, ker bi bil mehanizem drugačen. Ampak ker če hočeš nekomu pomagati iz bega – moraš razumeti kam beži.
Ženska beži v samoto. Moški beži v zasičenost.
Imaš prav - mehanizem je univerzalen. Beg pred seboj, iskanje nekoga, ki bo zapolnil praznine, nerazčiščena prtljaga. To ni žensko ali moško. To je človeško. In ja, tudi poparčkani imajo svoje nerazrešene stvari. Nihče ni dokončan projekt.
Spomnimo pa se: "Tu quoque" ni argument. Je preusmeritev.
Čeprav je mehanizem univerzalen, se manifestira različno. Ne zaradi biologije. Ampak zaradi socializacije.
Ženske so usmerjane v odnose. "Skrbi zanj. Prilagodi se. Ne bodi preveč.. (junejmit)." To ustvarja specifičen vzorec bega: raje ostane sama, ker biti v odnosu z mirnim moškim pomeni soočanje s tem, da ona ni mirna. In to boli.
In prav zato je smiselno včasih gledati obliko, ne samo mehanizem. Ne zato, ker bi bil mehanizem drugačen. Ampak ker če hočeš nekomu pomagati iz bega – moraš razumeti kam beži.
Ženska beži v samoto. Moški beži v zasičenost.
0
@iDESI 🏍
Smo v 21. stoletju. Pretirano filozofiranje ni dobro - o tem - zakaj je nekdo samski oziroma ne. Imamo pravico do svoje odločitve. Nekateri so raje samski, kot v zvezi, ker so se sami tako odločili. Ni to beg pred bolečino, kot se tako rado dokazuje v neskončnost. Ne velja to za vse. Za nekatere. So ženske, ki ìščejo izključno nekoga z dobrim gmotnim položajem in tiste, ki jih to manj zanima, ker imajo višje kriterije. Ne bodo jih spustile, ker nimajo razloga za to. Raje bodo ostale same, kot z nekom, s katerim ne čutijo prave povezanosti. ( to je stvar posameznika in ne duhamornih filozofij).
Smo v 21. stoletju. Pretirano filozofiranje ni dobro - o tem - zakaj je nekdo samski oziroma ne. Imamo pravico do svoje odločitve. Nekateri so raje samski, kot v zvezi, ker so se sami tako odločili. Ni to beg pred bolečino, kot se tako rado dokazuje v neskončnost. Ne velja to za vse. Za nekatere. So ženske, ki ìščejo izključno nekoga z dobrim gmotnim položajem in tiste, ki jih to manj zanima, ker imajo višje kriterije. Ne bodo jih spustile, ker nimajo razloga za to. Raje bodo ostale same, kot z nekom, s katerim ne čutijo prave povezanosti. ( to je stvar posameznika in ne duhamornih filozofij).
0
Raje same, kakor v zdravem odnosu??? Težko verjamem, da si kdo ne bi želel zdravih odnosov (če si že želi odnosa). Ravno nepopolnega odnosa se bi vsi radi izognili.
Kolikor opazujem, vidim pogosteje obratno situacijo: vse preveč jih rine v odnos, ker od partnerja pričakujejo suport, podporo, dopolnitev. Verjamejo, da bodo v odnosu lažje kos izzivom, da bo partner dopolnjeval njihove primanjkljaje (pa ne mislim financ, ampak lastnosti, kot so neodločnost, negotovost, manko moči). Da bo življenje v paru porazdelilo breme, ki ga je težko nositi sam. Da jih bo odnos pozdravil.
Kako pa sicer pojasniš to krčevito željo ne biti sam? Predvsem pri ljudeh, ki bi dejansko morali pred vstopom v odnos pri sebi urediti celo vrsto težav.
Preveč srečujem parov, kjer vsaj eden, običajno pa kar oba pričakujeta od partnerja, da obvlada tisto, kar sam ne obvlada. Kar je pa najhuje, tega niti ne povedo, ampak nasprotno -skrivajo. In kar naivno čakajo na samodejni čudež in rešitev, ki jo naj prinese partner.
Sploh pa se mi zdi znak zrelosti in odgovornosti, da ne rineš v zvezo, če se zavedaš svojih hib. Jih naložiti partnerju je krivično, nepošteno in tudi neproduktivno. Nihče ne more zoreti namesto tebe. Samo pokvariš lahko sebi (lažno) upanje, partnerju pa zagreniš življenje.
Če si imel v mislih, da je težko biti iskren, odprt in zato tudi ranljiv -a, seveda je težko. Ampak vse velike stvari so težke. Zato pa tudi so najceč vredne.
Kolikor opazujem, vidim pogosteje obratno situacijo: vse preveč jih rine v odnos, ker od partnerja pričakujejo suport, podporo, dopolnitev. Verjamejo, da bodo v odnosu lažje kos izzivom, da bo partner dopolnjeval njihove primanjkljaje (pa ne mislim financ, ampak lastnosti, kot so neodločnost, negotovost, manko moči). Da bo življenje v paru porazdelilo breme, ki ga je težko nositi sam. Da jih bo odnos pozdravil.
Kako pa sicer pojasniš to krčevito željo ne biti sam? Predvsem pri ljudeh, ki bi dejansko morali pred vstopom v odnos pri sebi urediti celo vrsto težav.
Preveč srečujem parov, kjer vsaj eden, običajno pa kar oba pričakujeta od partnerja, da obvlada tisto, kar sam ne obvlada. Kar je pa najhuje, tega niti ne povedo, ampak nasprotno -skrivajo. In kar naivno čakajo na samodejni čudež in rešitev, ki jo naj prinese partner.
Sploh pa se mi zdi znak zrelosti in odgovornosti, da ne rineš v zvezo, če se zavedaš svojih hib. Jih naložiti partnerju je krivično, nepošteno in tudi neproduktivno. Nihče ne more zoreti namesto tebe. Samo pokvariš lahko sebi (lažno) upanje, partnerju pa zagreniš življenje.
Če si imel v mislih, da je težko biti iskren, odprt in zato tudi ranljiv -a, seveda je težko. Ampak vse velike stvari so težke. Zato pa tudi so najceč vredne.
1
@Čveka Te popolnoma razumem, da se ti zdi nemogoče. Žal pa je kar blizu resnice, da - sploh v današnjem svetu, nasičenem z dražljaji - večina ni zmožna shajati z nelagodjem zdravega odnosa.
0
@Čveka
Odnosa se ne da izsiliti. Nekateri ne želijo biti v nobenen odnosu. Tudi zdravem ne. Tako je. Je pa neprimerno več tistih, ki si zdrave zveze želijo, kjer stoji odgovor sam zase.
Odnosa se ne da izsiliti. Nekateri ne želijo biti v nobenen odnosu. Tudi zdravem ne. Tako je. Je pa neprimerno več tistih, ki si zdrave zveze želijo, kjer stoji odgovor sam zase.
0
https://www.cvek123.com/vprasanje-za-samske-zenske.7.html#782217 @Btw
Imaš prav. Nekateri so samski iz zavestne izbire – ker jim to ustreza, ker se dobro počutijo, ker je to resnično njihova pot.
Ženska, ki mirno reče: "Imam visoke kriterije in raje ostajam sama" - in je res mirna - ni subjekt tega besedila. Ona ve, kaj želi. In je pomirjena s tem.
Ženska, ki reče: "Ni dobrih moških" in se tako ali drugače sproži ob branju besedila, pa je.
Ker če nekdo res hoče ostati sam, se ne pritožuje. Se ne počuti izzvano. Uživa. Če pa se pritožuje in hkrati odklanja, pa to predstavlja paradoks. In paradoks kaže na nezavedno.
"Višji kriteriji" lahko so legitimni. Ali pa so racionalizacija strahu. Razlika? Notranji mir. Če je mir - so legitimni. Če je nemir, pritožba, gnev – niso kriteriji. Je strah.
In ne, to ni "duhamorna filozofija". To je razlikovanje med zavestnim in nezavednim.
21. stoletje nas ne osvobaja odgovornosti razumevanja sebe.
Ravno nasprotno.
Imaš prav. Nekateri so samski iz zavestne izbire – ker jim to ustreza, ker se dobro počutijo, ker je to resnično njihova pot.
Ženska, ki mirno reče: "Imam visoke kriterije in raje ostajam sama" - in je res mirna - ni subjekt tega besedila. Ona ve, kaj želi. In je pomirjena s tem.
Ženska, ki reče: "Ni dobrih moških" in se tako ali drugače sproži ob branju besedila, pa je.
Ker če nekdo res hoče ostati sam, se ne pritožuje. Se ne počuti izzvano. Uživa. Če pa se pritožuje in hkrati odklanja, pa to predstavlja paradoks. In paradoks kaže na nezavedno.
"Višji kriteriji" lahko so legitimni. Ali pa so racionalizacija strahu. Razlika? Notranji mir. Če je mir - so legitimni. Če je nemir, pritožba, gnev – niso kriteriji. Je strah.
In ne, to ni "duhamorna filozofija". To je razlikovanje med zavestnim in nezavednim.
21. stoletje nas ne osvobaja odgovornosti razumevanja sebe.
Ravno nasprotno.
0
@iDESI 🏍
Se strinjam. Predvsem še z zadnjim stavkom. Za iskreno (zavestno izbrano) samostojno pot se navadno odločijo tisti, ki so izživeli sebe v zvezah z vsemi segmenti dobrega in slabega. So se izbrusili tako rekoč. Navadno so preživeli najtežje možne partnerske izkušnje. Osvobojanje sebe ni lahek življenjski proces. Je poslanstvo, ki ga človek zazna v sebi. Tak človek je -drži - dejansko pomirjen sam s sabo, kar se odraža tudi navzven. Ne da se blefirati z nobenim ezoteričnim enegijskim procesom, ki so na trgu, to stanje je potrebno doseči globoko v sebi kjer ni bližnjic. Vsak zase moramo vedeti na "čem je".
Se strinjam. Predvsem še z zadnjim stavkom. Za iskreno (zavestno izbrano) samostojno pot se navadno odločijo tisti, ki so izživeli sebe v zvezah z vsemi segmenti dobrega in slabega. So se izbrusili tako rekoč. Navadno so preživeli najtežje možne partnerske izkušnje. Osvobojanje sebe ni lahek življenjski proces. Je poslanstvo, ki ga človek zazna v sebi. Tak človek je -drži - dejansko pomirjen sam s sabo, kar se odraža tudi navzven. Ne da se blefirati z nobenim ezoteričnim enegijskim procesom, ki so na trgu, to stanje je potrebno doseči globoko v sebi kjer ni bližnjic. Vsak zase moramo vedeti na "čem je".
0
Runkelj od cifre spet nori. Ja, moški imamo previsoke standarde. Keri pingo. Res pa, da je prav to tisto sajenje rožic na katero padajo. Bolj komlažeš bolj ti gre. Sploh, če v laži še sam verjameš. Keri runkelj.
0
@iDESI 🏍
Hm. Jaz vidim še tretjo možnost pri formulacijo “ni dobrih moških”. Poleg seveda čisto sprejemljive, ki si jo navedel.
Namreč slabo skomunicirano prepričanje ali poenostavljeno slabo izbiro besed. Ki je prav tako rakrana mnogih. Ne zna pravilno obesediti, kar v resnici misli.
Idealnih ljudi ni. Kdor čaka idealnega, se bo krepko načakal.
Kriteriji so pa prav tako stvar debate. Meni zvenijo prehladno in preveč neosebno, da bi mi ta izraz pasal v koncept iskanja partnerja.
Imamo želje, predstave, pričakovanja, neko sliko, ki pomeni zbirko željenih lastnosti in nabor nadopustnih napak, ki izločijo potencialne kandidate, ne morem pa tega hladno združiti v besedo “kriterij”, ker je po defoltu izločevalen in nefleksibilen. Zabetoniran in neživljenjski. Tudi mi se namreč z leti spreminjamo, s tem pa tudi naše potrebe in pričakovanja.
Banalen primer: sanjala sem o črnolasem, visokoraslem, širokoplečem kitaristu z dolgimi prsti, nemirnim duhom, večnem humoristu in z motorjem, zaljubila sem se pa v resnega blondinca brez glasbenega posluha in motorja…😉
Še vedno trdim, da gole razumske komponente za vzpostavitev partnerstva ne zadostujejo.
Hm. Jaz vidim še tretjo možnost pri formulacijo “ni dobrih moških”. Poleg seveda čisto sprejemljive, ki si jo navedel.
Namreč slabo skomunicirano prepričanje ali poenostavljeno slabo izbiro besed. Ki je prav tako rakrana mnogih. Ne zna pravilno obesediti, kar v resnici misli.
Idealnih ljudi ni. Kdor čaka idealnega, se bo krepko načakal.
Kriteriji so pa prav tako stvar debate. Meni zvenijo prehladno in preveč neosebno, da bi mi ta izraz pasal v koncept iskanja partnerja.
Imamo želje, predstave, pričakovanja, neko sliko, ki pomeni zbirko željenih lastnosti in nabor nadopustnih napak, ki izločijo potencialne kandidate, ne morem pa tega hladno združiti v besedo “kriterij”, ker je po defoltu izločevalen in nefleksibilen. Zabetoniran in neživljenjski. Tudi mi se namreč z leti spreminjamo, s tem pa tudi naše potrebe in pričakovanja.
Banalen primer: sanjala sem o črnolasem, visokoraslem, širokoplečem kitaristu z dolgimi prsti, nemirnim duhom, večnem humoristu in z motorjem, zaljubila sem se pa v resnega blondinca brez glasbenega posluha in motorja…😉
Še vedno trdim, da gole razumske komponente za vzpostavitev partnerstva ne zadostujejo.
0
Hvala za izziv. Poraja se mi nekaj misli:
1. Slabo skomunicirano prepričanje
Ja, to obstaja. In pomembno je razlikovati med "ne znam povedati, kaj želim" in "ne morem prenesti določene ravni odnosa".
Prvo je komunikacijski problem. Drugo je strukturni. In moje besedilo govori o drugem.
2. "Kriterij" ni pravi izraz - imaš prav
Tu ne govorim o seznamu željenih lastnosti (visok, črnolas, kitarist). Niti o pričakovanjih ali predstavah.
Govorim o osebnostno strukturni kapaciteti: kakšno raven psihološke zrelosti lahko vzdržim v odnosu. Koliko prisotnosti. Koliko ranljivosti. Koliko stabilnosti.
To ni izbira. To je omejitev. Ne moreš se odločiti, da boš zdržal več, kot te tvoja lastna integracija nosi.
3. Tvoj primer s kitaristom vs. blondincem – to POTRJUJE tezo
Sanjala si o fantaziji (črnolas, kitarist, motor). Zaljubila si se v realnost (resen blondinec brez motorja).
Zakaj? Ker fantazija ni bila strukturno kompatibilna s tabo. Blondinec pa - očitno - je bil. Čeprav ni ustrezal "sliki".
To je točno to, o čemer pišem.
Ljubezen se ne zgodi z glavo (seznam kriterijev). Zgodi se z resonanco (strukturna kompatibilnost).
4. Razumske komponente ne zadostujejo – strinjam se
A strukturna kompatibilnost ni razumska. Je občutena. Prepoznaš jo po tem, da lahko ostaneš. Da ni bega. Da ni maske. Da je... varno.
Kako ti resonira to, da je razlika med "čakam na idealnega" in "ne morem vzdržati tistega, ki je mi strukturno dosegljiv"?
1. Slabo skomunicirano prepričanje
Ja, to obstaja. In pomembno je razlikovati med "ne znam povedati, kaj želim" in "ne morem prenesti določene ravni odnosa".
Prvo je komunikacijski problem. Drugo je strukturni. In moje besedilo govori o drugem.
2. "Kriterij" ni pravi izraz - imaš prav
Tu ne govorim o seznamu željenih lastnosti (visok, črnolas, kitarist). Niti o pričakovanjih ali predstavah.
Govorim o osebnostno strukturni kapaciteti: kakšno raven psihološke zrelosti lahko vzdržim v odnosu. Koliko prisotnosti. Koliko ranljivosti. Koliko stabilnosti.
To ni izbira. To je omejitev. Ne moreš se odločiti, da boš zdržal več, kot te tvoja lastna integracija nosi.
3. Tvoj primer s kitaristom vs. blondincem – to POTRJUJE tezo
Sanjala si o fantaziji (črnolas, kitarist, motor). Zaljubila si se v realnost (resen blondinec brez motorja).
Zakaj? Ker fantazija ni bila strukturno kompatibilna s tabo. Blondinec pa - očitno - je bil. Čeprav ni ustrezal "sliki".
To je točno to, o čemer pišem.
Ljubezen se ne zgodi z glavo (seznam kriterijev). Zgodi se z resonanco (strukturna kompatibilnost).
4. Razumske komponente ne zadostujejo – strinjam se
A strukturna kompatibilnost ni razumska. Je občutena. Prepoznaš jo po tem, da lahko ostaneš. Da ni bega. Da ni maske. Da je... varno.
Kako ti resonira to, da je razlika med "čakam na idealnega" in "ne morem vzdržati tistega, ki je mi strukturno dosegljiv"?
0
@iDESI 🏍
To je čista logika. Vibra. !Pogoj za vzdrav odnos!. Poenostavljeno.
Kdor ni nikoli videl ali doživel zdrav partn. odnos jo težko obdrži. S teorijami si nastavi past.
To je čista logika. Vibra. !Pogoj za vzdrav odnos!. Poenostavljeno.
Kdor ni nikoli videl ali doživel zdrav partn. odnos jo težko obdrži. S teorijami si nastavi past.
0
Ženske s polno ritjo so najbolj fukjene. To je samo za pri miru pustit. Boljš it k veterinaru, da te kastrira, kot se ukvarjat z močno in samostojno. Svoje standarde si naj nekam zatkačijo.
0
@Runkelj
Pari so različni. Enim take odgovarjajo. Bolj so komplicirane, raje jih imajo. Močna in samostojna 🙂 na primer, je pa težko s sebi nedoraslim. Enako je tudi njemu, v kolikor noče stopiti korak naprej...in ona malo nazaj.
Pari so različni. Enim take odgovarjajo. Bolj so komplicirane, raje jih imajo. Močna in samostojna 🙂 na primer, je pa težko s sebi nedoraslim. Enako je tudi njemu, v kolikor noče stopiti korak naprej...in ona malo nazaj.
0
@iDESI 🏍
"ne morem prenesti določene ravni odnosa".
- ne razumem najbolje te formulacije. Kako "ne prenesem"? Odnos lahko obstaja le ob kompatibilnosti dveh oseb, sicer ga ni (ali vsaj ne v smislu te teme). Vsekakor se s prenizko ravnijo odnosa ne bo strinjal nihče oziroma v tak odnos ne bo šel, če v nekem trenutku nastane, pa ga bo prekinil. Če pa imaš v mislih previsoko "kvalificiranega" partnerja, ki bi te čital tudi po tvojih skritih kotičkih (ki jih nisi želel obelodaniti), je pa prav tako odnos obsojen na propad oziroma niti ne nastane.
Razumem te nekako takole: občutek ogroženosti ob partnerju, ki bi ti prišel preblizu, ti pa imaš recimo namen celemu svetu prikriti neke svoje težave / neželjene lastnosti / odklone / primanjkljaje, najbrž sproži v tebi strah. Po eni strani pred razkritjem, ki ga ne želiš, po drugi strani izgubo tega partnerja, po tretji strani občutke manjvrednosti,... Ja, seveda najbrž v tako partnerstvo ne rineš.
Čeprav je po drugi strani s tem zamujena edinstvena prilika, da razrešiš s svojimi težavami, motiviran zaradi obetajoče se uspešne in zaželjene zveze, česar se morda brez te motivacije ne bi lotil. Jasno, po vrsti: najprej razrešiti svoje dileme, nato pa vstopiti v zvezo.
Tukaj lahko kar pogosto beremo o takih primerih. Recimo "ne bi imel prepametne, samostojne, sposobne ženske, ker me bo prehitro prečitala, zato se bom počutil ogroženega, ali kot bi rekel Navajo, kastriranega.
Intermezzo s črnolascem: "Ker fantazija ni bila strukturno kompatibilna s tabo."
saj sem ti napisala, da gre za banalen primer. Kitarist je bil sinonim za osebnostne lastnosti, ki jih visoko cenim: sproščenost, spontanost, optimizem, družabnost, smisel za humor, širok spekter interesov, samozavest, govori pa tudi o čustveni opremi, ki nujno spremlja nekoga, ki se ukvarja z neko umetnostjo. Ni nujno kitara, škodi pa ne 🙂
Fantazijski opis je služil zgolj zaželjeni zunanji podobi, kakršno bi naj imel meni privlačen moški, dokler ga v resnici ne srečam, nikakor pa ni pogoj. Služi kvečjemu najstniškemu sanjarjenju ali kakim erotičnim sanjam, nikakor pa ni pogoj niti za spolno privlačnost. Ta je pri moškem predvsem v njegovi osebnosti, karizmi, samozavesti, telesni atributi so drugotnega pomena.
Kako ti resonira to, da je razlika med "čakam na idealnega" in "ne morem vzdržati tistega, ki je mi strukturno dosegljiv"?
Saj pa ne more obstajati noben drug odnos, kakor med dvema kompatibilnima osebama! Torej osebama z enakimi vrednotami, podobnimi osebnostnimi kapacitetami, z enako mero odprtosti, iskrenosti, spoštovanja,... samo dva, ki sta drug drugemu "dosegljiva", sta sploh lahko skupaj.
Ne razumem najbolje te formulacije "ne morem vzdržati strukturno dosegljivega". Nedosegljivega itak nimam, a ne? S tem, da nedosegljivo ni enako idealno. Nekdo mi je nedosegljiv, a niti približno ni idealen, niti si ga ne želim. On mene gotovo tudi ne.
Res ne razumem, kaj bi pomenila beseda "vzdržati" v tem kontekstu. Da ne bi vzdržala bližine? Zakaj pa ne? Saj pa sem si predhodno sama izbrala biti z njim in to točno zaradi njegovih lastnosti. Kaj je zdaj tukaj nevzdržnega? Da mi pride preblizu? Saj v bližini je vendar ves čar odnosa.
Kak pa izgleda odnos, v katerem ima vsak svoje skrivnosti? Po moje ga ne more biti. Iskrenost je bistven gradnik odnosa. Sama ne bi vzdržala v neiskrenem odnosu. Pa naj gre za še tako nevarne, rizične, alarmantne zadeve. Kvaliteten odnos predstavlja ravno prva vrata za odpiranje in reševanje morebitnih težav. Če pa moraš nekaj skrivati pred lastnim partnerjem, je pa to gotovo jasen znak, da zveza nima smisla.
"ne morem prenesti določene ravni odnosa".
- ne razumem najbolje te formulacije. Kako "ne prenesem"? Odnos lahko obstaja le ob kompatibilnosti dveh oseb, sicer ga ni (ali vsaj ne v smislu te teme). Vsekakor se s prenizko ravnijo odnosa ne bo strinjal nihče oziroma v tak odnos ne bo šel, če v nekem trenutku nastane, pa ga bo prekinil. Če pa imaš v mislih previsoko "kvalificiranega" partnerja, ki bi te čital tudi po tvojih skritih kotičkih (ki jih nisi želel obelodaniti), je pa prav tako odnos obsojen na propad oziroma niti ne nastane.
Razumem te nekako takole: občutek ogroženosti ob partnerju, ki bi ti prišel preblizu, ti pa imaš recimo namen celemu svetu prikriti neke svoje težave / neželjene lastnosti / odklone / primanjkljaje, najbrž sproži v tebi strah. Po eni strani pred razkritjem, ki ga ne želiš, po drugi strani izgubo tega partnerja, po tretji strani občutke manjvrednosti,... Ja, seveda najbrž v tako partnerstvo ne rineš.
Čeprav je po drugi strani s tem zamujena edinstvena prilika, da razrešiš s svojimi težavami, motiviran zaradi obetajoče se uspešne in zaželjene zveze, česar se morda brez te motivacije ne bi lotil. Jasno, po vrsti: najprej razrešiti svoje dileme, nato pa vstopiti v zvezo.
Tukaj lahko kar pogosto beremo o takih primerih. Recimo "ne bi imel prepametne, samostojne, sposobne ženske, ker me bo prehitro prečitala, zato se bom počutil ogroženega, ali kot bi rekel Navajo, kastriranega.
Intermezzo s črnolascem: "Ker fantazija ni bila strukturno kompatibilna s tabo."
saj sem ti napisala, da gre za banalen primer. Kitarist je bil sinonim za osebnostne lastnosti, ki jih visoko cenim: sproščenost, spontanost, optimizem, družabnost, smisel za humor, širok spekter interesov, samozavest, govori pa tudi o čustveni opremi, ki nujno spremlja nekoga, ki se ukvarja z neko umetnostjo. Ni nujno kitara, škodi pa ne 🙂
Fantazijski opis je služil zgolj zaželjeni zunanji podobi, kakršno bi naj imel meni privlačen moški, dokler ga v resnici ne srečam, nikakor pa ni pogoj. Služi kvečjemu najstniškemu sanjarjenju ali kakim erotičnim sanjam, nikakor pa ni pogoj niti za spolno privlačnost. Ta je pri moškem predvsem v njegovi osebnosti, karizmi, samozavesti, telesni atributi so drugotnega pomena.
Kako ti resonira to, da je razlika med "čakam na idealnega" in "ne morem vzdržati tistega, ki je mi strukturno dosegljiv"?
Saj pa ne more obstajati noben drug odnos, kakor med dvema kompatibilnima osebama! Torej osebama z enakimi vrednotami, podobnimi osebnostnimi kapacitetami, z enako mero odprtosti, iskrenosti, spoštovanja,... samo dva, ki sta drug drugemu "dosegljiva", sta sploh lahko skupaj.
Ne razumem najbolje te formulacije "ne morem vzdržati strukturno dosegljivega". Nedosegljivega itak nimam, a ne? S tem, da nedosegljivo ni enako idealno. Nekdo mi je nedosegljiv, a niti približno ni idealen, niti si ga ne želim. On mene gotovo tudi ne.
Res ne razumem, kaj bi pomenila beseda "vzdržati" v tem kontekstu. Da ne bi vzdržala bližine? Zakaj pa ne? Saj pa sem si predhodno sama izbrala biti z njim in to točno zaradi njegovih lastnosti. Kaj je zdaj tukaj nevzdržnega? Da mi pride preblizu? Saj v bližini je vendar ves čar odnosa.
Kak pa izgleda odnos, v katerem ima vsak svoje skrivnosti? Po moje ga ne more biti. Iskrenost je bistven gradnik odnosa. Sama ne bi vzdržala v neiskrenem odnosu. Pa naj gre za še tako nevarne, rizične, alarmantne zadeve. Kvaliteten odnos predstavlja ravno prva vrata za odpiranje in reševanje morebitnih težav. Če pa moraš nekaj skrivati pred lastnim partnerjem, je pa to gotovo jasen znak, da zveza nima smisla.
0
@iDESI 🏍
Da, srce se zapre pred odnosom, ki samo še rani. Kar je v redu. A dokler je v srcu še upanje, da pa vseeno še obstaja kdo, kaj, kar hrani življenje, oživlja in ne muči, trpinči, je ključ tam, pa četudi to pomeni beg od tam, kjer tega ni.
Še o otopelosti-če se pojavi, je smer iz tega postopna. Danes pokukamo iz polžje hišice za milimeter in ugledamo sončni žarek, jutri opazimo kamen, nato marjetico in kar naenkrat je okrog nas polno življenja, tudi s temi stvarmi smo lahko v odnosu. Res ne bodo spregovorile, kar bi mi radi, bodo pa kaj drugega. Ko prisluhnemo naravi, prisluhnemo tudi sebi…
Da, srce se zapre pred odnosom, ki samo še rani. Kar je v redu. A dokler je v srcu še upanje, da pa vseeno še obstaja kdo, kaj, kar hrani življenje, oživlja in ne muči, trpinči, je ključ tam, pa četudi to pomeni beg od tam, kjer tega ni.
Še o otopelosti-če se pojavi, je smer iz tega postopna. Danes pokukamo iz polžje hišice za milimeter in ugledamo sončni žarek, jutri opazimo kamen, nato marjetico in kar naenkrat je okrog nas polno življenja, tudi s temi stvarmi smo lahko v odnosu. Res ne bodo spregovorile, kar bi mi radi, bodo pa kaj drugega. Ko prisluhnemo naravi, prisluhnemo tudi sebi…
0
Ne gre tudi spregledat, da lahko v odnosu zelo vplivamo drug na drugega in manjši osebnostni felerji niso nek problem, če sta se našla dva kompatibilna, potegneta najboljše en iz druzga.
To se mi zdi tudi eden od pokazateljev, ali je neka ženska prava zate, ali potegne iz tebe najboljše. Ker kot smo se verjetno vsi naučili na lastnih napakah, ni vsaka taka. Tista najbolj redka ti je pa muza in največja navijačica, taka te inspirira, taka je taprava.
Btw, na Katstiku so zelo odzivne, vsaj tiste, ki imajo v opisu mejl napisan, brez plačane članarine itak lahko samo te kontaktiraš. Mogoče tam ne dobivajo sto mejlov vsak dan, veliko ljudi ima predsodke do vsega, kar je povezano z vero in mislijo, da je to nek crkvenarski portal s tipi v ponošenih črnih oblekah, stil voditeljev na Novi24.
Pa tudi dobre ženske mi zgledajo tam, če je na Katstiku, najbrž ne objavlja nagih slik na Instagramu, ampak je bolj nagnjena k tradicionalnim, družinskim vrednotam, najbrž je razmišljujoča ženska in ni plehka, če je na poti duhovnega razvoja, in najbrž je intelektualno široka in odprtega duha, da je ne omejujo predsodki.
To se mi zdi tudi eden od pokazateljev, ali je neka ženska prava zate, ali potegne iz tebe najboljše. Ker kot smo se verjetno vsi naučili na lastnih napakah, ni vsaka taka. Tista najbolj redka ti je pa muza in največja navijačica, taka te inspirira, taka je taprava.
Btw, na Katstiku so zelo odzivne, vsaj tiste, ki imajo v opisu mejl napisan, brez plačane članarine itak lahko samo te kontaktiraš. Mogoče tam ne dobivajo sto mejlov vsak dan, veliko ljudi ima predsodke do vsega, kar je povezano z vero in mislijo, da je to nek crkvenarski portal s tipi v ponošenih črnih oblekah, stil voditeljev na Novi24.
Pa tudi dobre ženske mi zgledajo tam, če je na Katstiku, najbrž ne objavlja nagih slik na Instagramu, ampak je bolj nagnjena k tradicionalnim, družinskim vrednotam, najbrž je razmišljujoča ženska in ni plehka, če je na poti duhovnega razvoja, in najbrž je intelektualno široka in odprtega duha, da je ne omejujo predsodki.
0
Samskost ni samo osebna izbira. Je tudi kulturni simptom.
Ko je kontracepcija odstranila biološko posledico seksa, se ni zgodila samo osvoboditev. Zgodil se je strukturni reset igre.
Pred tem je bila ženska gatekeeper. Njen seks je imel višjo "ceno" – ne moralno, ampak biološko. Nosečnost je bila njena, ne njegova. In to ji je dajalo pogajalsko moč. Moški je moral "plačati" za dostop – z angažmajem, z varnostjo, s statusom.
Po iznajdbi kontracepcije je seks postal vedenjsko enak za oba. Brez posledic. Brez asimetrije.
Enakopravnost.
Ampak enakopravnost v kateri igri?
Ženska je vstopila v moško igro. Seks brez obvez. Brez cene. Brez čakanja. In hkrati izgubila svojo interaktivno vlogo – tisto diferencialno pozicijo, iz katere je pogajala.
Vprašanje, ki si ga redko upamo zastaviti: Sem sploh še ženska v bio-psihološkem smislu, če več ne tvegam tistega, zaradi česar je žensko telo evolucijsko oblikovano?
Ne kot moralno vprašanje. Strukturno.
Obljubljali so ji: "Bodi svobodna. Uživaj. Seks brez obvez je osvoboditev."
In morda je – kratkoročno.
A dolgoročno?
Moški, ki ga ne stane nič, ne vlaga nič. Zakaj bi?
Ona sama je odstranila edino strukturno asimetrijo, ki je ustvarjala prostor za angažma. In zdaj se čudi, zakaj on ne ostane.
Ne ostane, ker ni moral zaslužiti dostopa.
Tisto, kar je zastonj, nima vrednosti. To ni moraliziranje. To je opazovanje trga.
In tu pride do paradoksa.
Ženska pričakuje, da bo moški "prevzel odgovornost". Da bo prisoten. Da bo vlagal. Da bo ostal.
Ampak – odgovornost za kaj?
Evolucijsko gledano je moški razvil nagnjenost k prevzemanju odgovornosti, ker je ženska tvegala. Tvegala je telo. Tvegala je nosečnost. Tvegala je preživetje.
Njegova odgovornost je bila odgovor na njeno tveganje.
Kaj pa zdaj, ko ne tvega več?
Kaj pa, ko seks nima posledic? Ko je brez cene? Ko je... brez tveganja?
Je pravično od moškega pričakovati antropološko utemeljeno odgovornost, če sama ne tvegam več tistega, zaradi česar je ta odgovornost evolucijsko nastala?
Vprašanje ni obtožba. Je provokacija k refleksiji.
Hookup kultura ni osvoboditev. Je simptom.
Simptom bega pred čutenjem. Pred ranljivostjo. Pred bolečino rasti.
Ker seks brez angažmaja je tudi povezanost brez ranljivosti. Dotik brez ostajanja. Intimnost brez čutenja.
Lahko se dotikam, ne da bi se morala predati. Lahko sem blizu, ne da bi morala ostati. Lahko "izkusim" intimnost, ne da bi tvegala srce.
Kar je hkrati varno – in smrtonosno.
Varno, ker me zaščiti pred zrcaljenjem. Pred soočenjem. Pred bolečino rasti. Smrtonosno, ker me odreže od edine stvari, ki jo v resnici iščem: pristne povezanosti.
In tukaj se pojavlja še eno vprašanje: Kakšna je sploh vloga spolnosti, ko ta izgubi element tveganja in reproduktivnosti?
Postane užitek? Igra? Potrošnja?
Ali pa – praznina, ki se spreobrne v zasvojenost?
Ženska je postala enaka moškemu v seksualnem vedenju. In v tem je izgubila svojo moč.
Ne svojo vrednost kot človek. Ampak svojo interaktivno vlogo v spolni dinamiki.
Moški išče kratkoročno? Dobi to brez truda.
Moški išče dolgoročno? Išče nekoga, ki ga prisili, da vlaga. Nekoga, ki ni kot on.
In ženska, ki je postala "kot on", ni več tisto, kar išče.
Postala je strukturno zamenljiva.
Ni to njena krivda. Je posledica kulturnega eksperimenta, katerega posledic še ne razumemo.
A vprašanje ostaja: Je "moški umik v votlino" – ta odtegnitev, ta nedostopnost – res moja samoaktualizacija? Ali je morda zgolj odsev tega, da sem strukturno postala... moški?
Samskost ni pomanjkanje ljudi.
Je pomanjkanje diferenciacije.
Vsi smo postali enaki. In v enakosti ni privlačnosti.
Privlačnost zahteva napetost. Asimetrijo. Prostor za pogajanje. Ko je ta prostor izginil – je ostala samo... praznina.
In v tej praznini ostajamo. Sami.
Ne ker ni dobrih moških. Ampak ker smo odstranili strukturo, ki je omogočala, da postanejo dobri.
Struktura, ki je zahtevala vlaganje. Čakanje. Zasluženje.
In zdaj se sprašujemo: zakaj ne ostanejo?
Morda bi bilo prav vprašanje: Zakaj bi?
Ko je kontracepcija odstranila biološko posledico seksa, se ni zgodila samo osvoboditev. Zgodil se je strukturni reset igre.
Pred tem je bila ženska gatekeeper. Njen seks je imel višjo "ceno" – ne moralno, ampak biološko. Nosečnost je bila njena, ne njegova. In to ji je dajalo pogajalsko moč. Moški je moral "plačati" za dostop – z angažmajem, z varnostjo, s statusom.
Po iznajdbi kontracepcije je seks postal vedenjsko enak za oba. Brez posledic. Brez asimetrije.
Enakopravnost.
Ampak enakopravnost v kateri igri?
Ženska je vstopila v moško igro. Seks brez obvez. Brez cene. Brez čakanja. In hkrati izgubila svojo interaktivno vlogo – tisto diferencialno pozicijo, iz katere je pogajala.
Vprašanje, ki si ga redko upamo zastaviti: Sem sploh še ženska v bio-psihološkem smislu, če več ne tvegam tistega, zaradi česar je žensko telo evolucijsko oblikovano?
Ne kot moralno vprašanje. Strukturno.
Obljubljali so ji: "Bodi svobodna. Uživaj. Seks brez obvez je osvoboditev."
In morda je – kratkoročno.
A dolgoročno?
Moški, ki ga ne stane nič, ne vlaga nič. Zakaj bi?
Ona sama je odstranila edino strukturno asimetrijo, ki je ustvarjala prostor za angažma. In zdaj se čudi, zakaj on ne ostane.
Ne ostane, ker ni moral zaslužiti dostopa.
Tisto, kar je zastonj, nima vrednosti. To ni moraliziranje. To je opazovanje trga.
In tu pride do paradoksa.
Ženska pričakuje, da bo moški "prevzel odgovornost". Da bo prisoten. Da bo vlagal. Da bo ostal.
Ampak – odgovornost za kaj?
Evolucijsko gledano je moški razvil nagnjenost k prevzemanju odgovornosti, ker je ženska tvegala. Tvegala je telo. Tvegala je nosečnost. Tvegala je preživetje.
Njegova odgovornost je bila odgovor na njeno tveganje.
Kaj pa zdaj, ko ne tvega več?
Kaj pa, ko seks nima posledic? Ko je brez cene? Ko je... brez tveganja?
Je pravično od moškega pričakovati antropološko utemeljeno odgovornost, če sama ne tvegam več tistega, zaradi česar je ta odgovornost evolucijsko nastala?
Vprašanje ni obtožba. Je provokacija k refleksiji.
Hookup kultura ni osvoboditev. Je simptom.
Simptom bega pred čutenjem. Pred ranljivostjo. Pred bolečino rasti.
Ker seks brez angažmaja je tudi povezanost brez ranljivosti. Dotik brez ostajanja. Intimnost brez čutenja.
Lahko se dotikam, ne da bi se morala predati. Lahko sem blizu, ne da bi morala ostati. Lahko "izkusim" intimnost, ne da bi tvegala srce.
Kar je hkrati varno – in smrtonosno.
Varno, ker me zaščiti pred zrcaljenjem. Pred soočenjem. Pred bolečino rasti. Smrtonosno, ker me odreže od edine stvari, ki jo v resnici iščem: pristne povezanosti.
In tukaj se pojavlja še eno vprašanje: Kakšna je sploh vloga spolnosti, ko ta izgubi element tveganja in reproduktivnosti?
Postane užitek? Igra? Potrošnja?
Ali pa – praznina, ki se spreobrne v zasvojenost?
Ženska je postala enaka moškemu v seksualnem vedenju. In v tem je izgubila svojo moč.
Ne svojo vrednost kot človek. Ampak svojo interaktivno vlogo v spolni dinamiki.
Moški išče kratkoročno? Dobi to brez truda.
Moški išče dolgoročno? Išče nekoga, ki ga prisili, da vlaga. Nekoga, ki ni kot on.
In ženska, ki je postala "kot on", ni več tisto, kar išče.
Postala je strukturno zamenljiva.
Ni to njena krivda. Je posledica kulturnega eksperimenta, katerega posledic še ne razumemo.
A vprašanje ostaja: Je "moški umik v votlino" – ta odtegnitev, ta nedostopnost – res moja samoaktualizacija? Ali je morda zgolj odsev tega, da sem strukturno postala... moški?
Samskost ni pomanjkanje ljudi.
Je pomanjkanje diferenciacije.
Vsi smo postali enaki. In v enakosti ni privlačnosti.
Privlačnost zahteva napetost. Asimetrijo. Prostor za pogajanje. Ko je ta prostor izginil – je ostala samo... praznina.
In v tej praznini ostajamo. Sami.
Ne ker ni dobrih moških. Ampak ker smo odstranili strukturo, ki je omogočala, da postanejo dobri.
Struktura, ki je zahtevala vlaganje. Čakanje. Zasluženje.
In zdaj se sprašujemo: zakaj ne ostanejo?
Morda bi bilo prav vprašanje: Zakaj bi?
0
@8409
Čisto enako je na ženski strani. Moški, zaradi katerega postanem najboljša jaz, je tisti pravi. Pomeni, da je vreden vložka, skrbi, oazovanja, razumevanja, da se zanj instinktivno potrudim narediti najboljše možno.
Posledično on isto stori zame in odnos raste.
Ravno na tej točki tudi opaziš, ali je zveza zastala. Ko se ti več ne zdi vredno truda ali pozornosti, ko začneš jemati zvezo kot samoumevno, rutinsko.
Včasih težko ločiš, ali si v zvezi iz navade, ali iz ljubezni. Rečeš “rada se imava” in lahko to pomeni samo nasprotno od “ne marava se”. Pomeni, da ni naboja, iskre, ni pa tudi slabo. Samo je pač. Takrat je zanesljiv pokazatelj prav razlika med “trudim se” in “vzdržujem”. Ali najslabše: “vseeno mi je”.
Čisto enako je na ženski strani. Moški, zaradi katerega postanem najboljša jaz, je tisti pravi. Pomeni, da je vreden vložka, skrbi, oazovanja, razumevanja, da se zanj instinktivno potrudim narediti najboljše možno.
Posledično on isto stori zame in odnos raste.
Ravno na tej točki tudi opaziš, ali je zveza zastala. Ko se ti več ne zdi vredno truda ali pozornosti, ko začneš jemati zvezo kot samoumevno, rutinsko.
Včasih težko ločiš, ali si v zvezi iz navade, ali iz ljubezni. Rečeš “rada se imava” in lahko to pomeni samo nasprotno od “ne marava se”. Pomeni, da ni naboja, iskre, ni pa tudi slabo. Samo je pač. Takrat je zanesljiv pokazatelj prav razlika med “trudim se” in “vzdržujem”. Ali najslabše: “vseeno mi je”.
0
@iDESI 🏍
Presegaš sam sebe, skok iz čustvenega odnosa na zgolj seksualni. Čustvena zapuščenost tudi zelo boli. Ko se zdi, da nekaj gradiš leta, zaznavaš povezanost, a se lahko poruši v trenutku zaradi različnih vrednot, interesov. Ali drugo, dolgo ne odgovarjaš na drobne geste pozornosti, že veš zakaj, a nastopi točka preloma, ko reagiraš, se navežeš… To so taki odhodi na čustveni ravni, ki pustijo sledi in spremenijo prioritete življenja.
Presegaš sam sebe, skok iz čustvenega odnosa na zgolj seksualni. Čustvena zapuščenost tudi zelo boli. Ko se zdi, da nekaj gradiš leta, zaznavaš povezanost, a se lahko poruši v trenutku zaradi različnih vrednot, interesov. Ali drugo, dolgo ne odgovarjaš na drobne geste pozornosti, že veš zakaj, a nastopi točka preloma, ko reagiraš, se navežeš… To so taki odhodi na čustveni ravni, ki pustijo sledi in spremenijo prioritete življenja.
0
@enri poskušam vnesti malo t.i. širine v ta diskurz. Eni bodo seveda rekli, da "tečnarim". Težim. 🤭 😇
0
Če pa koga zanima moški vidik, sem ga pa objavil v https://www.cvek123.com/ce-ima-moski-denar-ne-rabi-novodobnih-zensk-take-kot-so-danasnji-cas.2.html#782486 oni temi tam .
0
Se strinjam, @čveka, ampak vseeno mislim, da je za moške za odtenek drugače, ženska se lahko samorealizira tudi samo kot žena in mama, moški pa mora iti in "osvojiti svet" in ob dobri ženski lažje uresničiš vse svoje potenciale, postaneš najboljša verzija samege sebe, če si sposodim kliše.
O tem govorijo veliki ustvarjalci, ko omenjajo muze, Prešeren je imel Julijo, Dante Beatrice, muza Jamesa Joyca je bila kar njegova žena, Joyce jo je oboževal, tudi Dali je imel muzo, prav tako Picasso, mnogi slavni glasbeniki, modni oblikovalci..., ki jih je njihova muza navdihnila za največje mojstrovine.
Morda obstajajo, ampak nisem pa še nikoli slišal za moško muzo, za primer, kjer bi bil moški muza (muz?) ženski ustvarjalki. Kar mogoče pove več o moških, kot o ženskah. 🙂
O tem govorijo veliki ustvarjalci, ko omenjajo muze, Prešeren je imel Julijo, Dante Beatrice, muza Jamesa Joyca je bila kar njegova žena, Joyce jo je oboževal, tudi Dali je imel muzo, prav tako Picasso, mnogi slavni glasbeniki, modni oblikovalci..., ki jih je njihova muza navdihnila za največje mojstrovine.
Morda obstajajo, ampak nisem pa še nikoli slišal za moško muzo, za primer, kjer bi bil moški muza (muz?) ženski ustvarjalki. Kar mogoče pove več o moških, kot o ženskah. 🙂
0
Morda, čeprav biti muza pomeni, da žrtvuješ svoj kreativni potencial, tvoja primarna naloga je amplificirati ustvarjalnost tvojega "principala", moški tipično ne bo pristal na podrejeno vlogo, ženske s tem nimajo težav.
V vsakem primeru je m/ž zelo zanimiva dinamika, skoraj magično je, ko klikneš s tapravo zate, s tisto energijo lahko gore premikaš. Saj po moje tudi ženske to doživljajo, vidiš včasih katero, kako se ob pravem moškem zanjo prav razcveti, naenkrat z levo roko dokončuje stvari, ki jih je prej odlagala, od sebe daje vrhunsko produkcijo, z lahkoto shujša, prej se je pa leta matrala, kot da se nekako nacentrira sama v sebi.
V vsakem primeru je m/ž zelo zanimiva dinamika, skoraj magično je, ko klikneš s tapravo zate, s tisto energijo lahko gore premikaš. Saj po moje tudi ženske to doživljajo, vidiš včasih katero, kako se ob pravem moškem zanjo prav razcveti, naenkrat z levo roko dokončuje stvari, ki jih je prej odlagala, od sebe daje vrhunsko produkcijo, z lahkoto shujša, prej se je pa leta matrala, kot da se nekako nacentrira sama v sebi.
0
Ko moškemu odvzamemo občutek odgovornosti, mu odvzamemo nujnost dozorevanja.
Evolucijsko je moški zorеl, ker je moral. Ker je bila od njegove zrelosti odvisna ženska. Otroci. Preživetje.
Ta pritisk. Potreba po tem, da ga potrebujejo ga je silila, da postane več. Da preseže svoj hedonizem. Da opusti fantovstvo. Da postane zanesljiv.
Ne zato, ker bi bil moralno superioren. Ampak ker ni bilo druge izbire.
Danes?
Država prevzame funkcijo preskrbovalca. Socialna varnost nadomesti potrebo po moškem, ki varuje. Ženska ni več strukturno odvisna od njega.
In moški to čuti.
Čuti, da ga ne potrebujejo. Ne resnično. Ne strukturno.
In če ga ne potrebujejo – zakaj bi zorеl?
Zakaj bi opustil igro? Zakaj bi postal resen? Zakaj bi se vezal, ko lahko ostane v večni adolescenci?
Tako dobimo moške pri štiridesetih, ki še vedno furajo hedonizem.
Ne zato, ker bi to bila njihova samoaktualizacija. Ampak ker jim nihče ni dal razloga, da odrastejo.
Ni ženske, ki bi rekla: "Potrebujem te. Zanesem se nate." In to mislila zares. Strukturno. Ne romantično.
Ni otroka, ki bi ga potreboval kot očeta. Ker lahko mama poskrbi sama. Država pomaga.
Ni družbe, ki bi od njega zahtevala, da postane njen steber.
Ostane samo... on. In njegove želje. In njegova praznina.
Z odvzemom odgovornosti z ramen ljudi in udejanjanjem državne pomoči uničujemo oba spola.
Ženske oropamo moških, na katere bi se lahko zanesle.
Ne finančno. Psihološko.
Moških, ki so zoreli skozi odgovornost. Ki so postali zanesljivi, ker so morali. Ki so presegli svoj ego, ker je bila od tega odvisna neka večja slika.
Namesto tega dobijo moške, ki so večni fantje. Privlačni, morda. Zabavni, zagotovo. Ampak ne zanesljivi. Ker niso morali postati.
In moške?
Moške oropamo zrelosti.
Ne zato, ker bi jim preprečili, da zorijo. Ampak ker jim odvzamemo nujnost zorenja.
Brez strukturne potrebe po odgovornosti ostane samo hedonizem. In hedonizem pri dvajsetih je zabava. Pri štiridesetih je... žalostno.
Ker v globini on ve.
Ve, da ga nihče ne potrebuje. Da ni potreben. Da lahko jutri izgine iz obličja zemlje in se svet vrti naprej.
In ta občutek nepomembnosti, ta strukturna odvečnost, se ne čuti kot svoboda.
Čuti se kot praznina.
Vprašanje, ki si ga ne upamo zastaviti:
Je bila "osvoboditev" od tradicionalnih vlog res osvoboditev?
Ali pa smo odstranili strukturo, ki je dajala smisel?
Ženska več ne potrebuje moškega za preživetje. Res je.
Ampak ali to pomeni, da ga ne potrebuje sploh?
Ali pa je potreba postala... drugačna? Globlja? Manj vidna?
Potreba po nekom, ki ostane. Ki se ne ustraši odgovornosti. Ki lahko nosi težo.
In tak moški, zrel, zanesljiv, prisoten, ne nastane spontano. Nastane skozi nujnost. Skozi strukturno potrebo, da nekdo – resnično – računa nanj.
Ko to odstranimo, ne dobimo svobodnih moških. Dobimo večne fante. Peterpane.
In večni fant pri štiridesetih ni simpatičen. Je žalosten.
Ker v njegovih očeh vidiš praznino. Vprašanje brez odgovora:
Če me nihče ne potrebuje – kdo sem?
To ni katastrofa samo za za moške. Je katastrofa za oba spola.
Ženske ostanejo brez zanesljivih moških.
Moški ostanejo brez razloga, da postanejo zanesljivi.
In oba spola sedita v isti praznini.
Sama. Svobodna. Nesrečna.
Ker svoboda brez strukture ni osvoboditev.
Je izguba kompasa.
In kompas ni tlaka. Je usmeritev.
Brez katere lahko samo tavamo.
Evolucijsko je moški zorеl, ker je moral. Ker je bila od njegove zrelosti odvisna ženska. Otroci. Preživetje.
Ta pritisk. Potreba po tem, da ga potrebujejo ga je silila, da postane več. Da preseže svoj hedonizem. Da opusti fantovstvo. Da postane zanesljiv.
Ne zato, ker bi bil moralno superioren. Ampak ker ni bilo druge izbire.
Danes?
Država prevzame funkcijo preskrbovalca. Socialna varnost nadomesti potrebo po moškem, ki varuje. Ženska ni več strukturno odvisna od njega.
In moški to čuti.
Čuti, da ga ne potrebujejo. Ne resnično. Ne strukturno.
In če ga ne potrebujejo – zakaj bi zorеl?
Zakaj bi opustil igro? Zakaj bi postal resen? Zakaj bi se vezal, ko lahko ostane v večni adolescenci?
Tako dobimo moške pri štiridesetih, ki še vedno furajo hedonizem.
Ne zato, ker bi to bila njihova samoaktualizacija. Ampak ker jim nihče ni dal razloga, da odrastejo.
Ni ženske, ki bi rekla: "Potrebujem te. Zanesem se nate." In to mislila zares. Strukturno. Ne romantično.
Ni otroka, ki bi ga potreboval kot očeta. Ker lahko mama poskrbi sama. Država pomaga.
Ni družbe, ki bi od njega zahtevala, da postane njen steber.
Ostane samo... on. In njegove želje. In njegova praznina.
Z odvzemom odgovornosti z ramen ljudi in udejanjanjem državne pomoči uničujemo oba spola.
Ženske oropamo moških, na katere bi se lahko zanesle.
Ne finančno. Psihološko.
Moških, ki so zoreli skozi odgovornost. Ki so postali zanesljivi, ker so morali. Ki so presegli svoj ego, ker je bila od tega odvisna neka večja slika.
Namesto tega dobijo moške, ki so večni fantje. Privlačni, morda. Zabavni, zagotovo. Ampak ne zanesljivi. Ker niso morali postati.
In moške?
Moške oropamo zrelosti.
Ne zato, ker bi jim preprečili, da zorijo. Ampak ker jim odvzamemo nujnost zorenja.
Brez strukturne potrebe po odgovornosti ostane samo hedonizem. In hedonizem pri dvajsetih je zabava. Pri štiridesetih je... žalostno.
Ker v globini on ve.
Ve, da ga nihče ne potrebuje. Da ni potreben. Da lahko jutri izgine iz obličja zemlje in se svet vrti naprej.
In ta občutek nepomembnosti, ta strukturna odvečnost, se ne čuti kot svoboda.
Čuti se kot praznina.
Vprašanje, ki si ga ne upamo zastaviti:
Je bila "osvoboditev" od tradicionalnih vlog res osvoboditev?
Ali pa smo odstranili strukturo, ki je dajala smisel?
Ženska več ne potrebuje moškega za preživetje. Res je.
Ampak ali to pomeni, da ga ne potrebuje sploh?
Ali pa je potreba postala... drugačna? Globlja? Manj vidna?
Potreba po nekom, ki ostane. Ki se ne ustraši odgovornosti. Ki lahko nosi težo.
In tak moški, zrel, zanesljiv, prisoten, ne nastane spontano. Nastane skozi nujnost. Skozi strukturno potrebo, da nekdo – resnično – računa nanj.
Ko to odstranimo, ne dobimo svobodnih moških. Dobimo večne fante. Peterpane.
In večni fant pri štiridesetih ni simpatičen. Je žalosten.
Ker v njegovih očeh vidiš praznino. Vprašanje brez odgovora:
Če me nihče ne potrebuje – kdo sem?
To ni katastrofa samo za za moške. Je katastrofa za oba spola.
Ženske ostanejo brez zanesljivih moških.
Moški ostanejo brez razloga, da postanejo zanesljivi.
In oba spola sedita v isti praznini.
Sama. Svobodna. Nesrečna.
Ker svoboda brez strukture ni osvoboditev.
Je izguba kompasa.
In kompas ni tlaka. Je usmeritev.
Brez katere lahko samo tavamo.
0
Kot sem že na prejšnji strani napisal. Moje izkušnje kažejo, da samska ženska ni pripravljena niti s prstom pomigati, da bi koga spoznala. Če bi s prstom pomigala, bi se morda poscrollala do konca vseh prejetih sporočil in morda prebrala kakšno res izstopajoče sporočilo. Lahko je moški še tako premožen, razumevajoč, družaben, humorističen, razgledan (vstavi še 100 drugih pridevnikov), pa ne bo dosegel nič, če ženska ni zainteresirana. Slika ne odraža človekovega materialnega stanja ali zrelosti. To ženska lahko ugotovi šele skozi pogovor ali še kasneje, ampak najprej je treba prebrati sporočilo.
Ne vem, morda pa obstajajo kakšni drugi razlogi in jih moški nismo sposobni razumeti. Ampak še zmeraj pravim, zainteresiran človek bo naredil vse, da svoj cilj doseže. To je to, kar pogrešam pri ženskah - one bi imele moškega, ki ga lahko opisujejo s presežniki, ampak niso pripravljene narediti nič, da bi ga spoznale.
Ne vem, morda pa obstajajo kakšni drugi razlogi in jih moški nismo sposobni razumeti. Ampak še zmeraj pravim, zainteresiran človek bo naredil vse, da svoj cilj doseže. To je to, kar pogrešam pri ženskah - one bi imele moškega, ki ga lahko opisujejo s presežniki, ampak niso pripravljene narediti nič, da bi ga spoznale.
0
"Samska ženska ni pripravljena niti s prstom pomigati."
To opažanje je legitimno. In pogosto.
Ampak vprašanje ni: Zakaj ne pomiga s prstom?
Vprašanje je: Zakaj se boji?
Ker pasivnost ni nujno lenoba ali nezainteresiranost. Je obrambni mehanizem.
Če ne odgovoriš na sporočilo, ne tvegaš.
Če ne bereš do konca, ostaneš varna.
Če ne pomigaš s prstom, te ne more nihče poškodovat.
To ni indiferenca. Je aktivna pasivnost.
In razlog je strukturen.
Kot smo že rekli: ženska je danes strukturno neodvisna. Ne potrebuje moškega za preživetje. Ne za varnost. Ne za status.
Ostane samo... emocionalno tveganje.
In prav to je strašljivo. Preveč strašljivo. Grozljivo. Groza pa... sproži t.i. freeze mode.
Ker če ne potrebuješ moškega za funkcijo, potem ga lahko potrebuješ samo za čutenje. Za intimnost. Za ranljivost. Za povezanost.
In to je veliko večje tveganje kot funkcija.
Funkcija je objektivna. Bodisi preživiš bodisi ne.
Čutenje je subjektivno. Boli. Odpira rane. Zahteva, da se pokažeš. Da se razgaluš.
Zato raje ne odgovori.
Ker če odgovori, se bo mogoče zgodilo nekaj resničnega. In resnično zares boli.
Ker če prebere sporočilo do konca, bo mogoče videla, da je ta moški resen. In resnost zahteva odgovornost. Od nje.
Ker če pomiga s prstom, prizna, da želi. In želja je ranljivost.
Lažje je ostati pasivna. V vlogi izbiranja. V vlogi, kjer oni tvegajo, ona pa izbira.
Ampak ta vloga je varnost brez povezave. Kontrola brez življenja.
In tu spet pride paradoks.
Na dating aplikacijah ima ženska preveč izbire.
Stotine sporočil. Desetine profilov. Neskončno možnosti.
In prav to jo paralizira.
Ker več opcij ne pomeni lažje izbire. Pomeni večje tveganje napačne izbire.
Kaj če izbere napačnega? Kaj če obstaja nekje tam nekdo boljši? Kaj če zamudi tistega pravega, ker se je ustavila pri prvem?
Lažje je... ne izbrati ničesar.
Scrollati. Gledati. Fantazirati. Ampak ne odgovoriti.
Ker dokler ne odgovoriš, ne tvegaš. Možnosti ostanejo odprte. Še vedno si v poziciji kontrole.
Zainteresiran človek bo naredil vse, da svoj cilj doseže. Res je.
Ampak kaj, če ona ni prepričana, da je to njen cilj?
Kaj, če del nje ne želi partnerja? Ne zaradi arogance. Ampak zaradi strahu?
Strah pred predajo. Strah pred čutenjem. Strah pred tem, da bo morala biti pristna.
Zato ne gre za to, da bi moški moral biti še bolj premožen, razumevajoč, humorističen.
Gre za to, da ona še ni pripravljena.
Ne na njega. Na sebe.
Na svojo ranljivost. Na svoje potrebovanje. Na tveganje, da bo videna - resnično videna.
Paradoks je:
Ženska je danes svobodna. Lahko izbira.
Ampak prav ta svoboda jo paralizira.
Ker brez strukturne nujnosti (preživetje, varnost) ostane samo emocionalna nujnost.
In emocionalna nujnost zahteva pogum.
Pogum, da priznaš: potrebujem te.
In prav tega poguma danes primanjkuje.
Torej ne: "Ženske niso pripravljene vložiti truda."
Ampak: "Ženske se bojijo tvegati čutenje."
In zato raje ne odgovorijo.
Ker neodgovor je varen.
Povezanost ni (bila).
To opažanje je legitimno. In pogosto.
Ampak vprašanje ni: Zakaj ne pomiga s prstom?
Vprašanje je: Zakaj se boji?
Ker pasivnost ni nujno lenoba ali nezainteresiranost. Je obrambni mehanizem.
Če ne odgovoriš na sporočilo, ne tvegaš.
Če ne bereš do konca, ostaneš varna.
Če ne pomigaš s prstom, te ne more nihče poškodovat.
To ni indiferenca. Je aktivna pasivnost.
In razlog je strukturen.
Kot smo že rekli: ženska je danes strukturno neodvisna. Ne potrebuje moškega za preživetje. Ne za varnost. Ne za status.
Ostane samo... emocionalno tveganje.
In prav to je strašljivo. Preveč strašljivo. Grozljivo. Groza pa... sproži t.i. freeze mode.
Ker če ne potrebuješ moškega za funkcijo, potem ga lahko potrebuješ samo za čutenje. Za intimnost. Za ranljivost. Za povezanost.
In to je veliko večje tveganje kot funkcija.
Funkcija je objektivna. Bodisi preživiš bodisi ne.
Čutenje je subjektivno. Boli. Odpira rane. Zahteva, da se pokažeš. Da se razgaluš.
Zato raje ne odgovori.
Ker če odgovori, se bo mogoče zgodilo nekaj resničnega. In resnično zares boli.
Ker če prebere sporočilo do konca, bo mogoče videla, da je ta moški resen. In resnost zahteva odgovornost. Od nje.
Ker če pomiga s prstom, prizna, da želi. In želja je ranljivost.
Lažje je ostati pasivna. V vlogi izbiranja. V vlogi, kjer oni tvegajo, ona pa izbira.
Ampak ta vloga je varnost brez povezave. Kontrola brez življenja.
In tu spet pride paradoks.
Na dating aplikacijah ima ženska preveč izbire.
Stotine sporočil. Desetine profilov. Neskončno možnosti.
In prav to jo paralizira.
Ker več opcij ne pomeni lažje izbire. Pomeni večje tveganje napačne izbire.
Kaj če izbere napačnega? Kaj če obstaja nekje tam nekdo boljši? Kaj če zamudi tistega pravega, ker se je ustavila pri prvem?
Lažje je... ne izbrati ničesar.
Scrollati. Gledati. Fantazirati. Ampak ne odgovoriti.
Ker dokler ne odgovoriš, ne tvegaš. Možnosti ostanejo odprte. Še vedno si v poziciji kontrole.
Zainteresiran človek bo naredil vse, da svoj cilj doseže. Res je.
Ampak kaj, če ona ni prepričana, da je to njen cilj?
Kaj, če del nje ne želi partnerja? Ne zaradi arogance. Ampak zaradi strahu?
Strah pred predajo. Strah pred čutenjem. Strah pred tem, da bo morala biti pristna.
Zato ne gre za to, da bi moški moral biti še bolj premožen, razumevajoč, humorističen.
Gre za to, da ona še ni pripravljena.
Ne na njega. Na sebe.
Na svojo ranljivost. Na svoje potrebovanje. Na tveganje, da bo videna - resnično videna.
Paradoks je:
Ženska je danes svobodna. Lahko izbira.
Ampak prav ta svoboda jo paralizira.
Ker brez strukturne nujnosti (preživetje, varnost) ostane samo emocionalna nujnost.
In emocionalna nujnost zahteva pogum.
Pogum, da priznaš: potrebujem te.
In prav tega poguma danes primanjkuje.
Torej ne: "Ženske niso pripravljene vložiti truda."
Ampak: "Ženske se bojijo tvegati čutenje."
In zato raje ne odgovorijo.
Ker neodgovor je varen.
Povezanost ni (bila).
0
“Oče Bog, zahvaljujem se ti, ker me ljubiš, ker si dal Jezusa, svojega Sina, da je umrl namesto mene. Hvala ti, da je on nosil moje grehe, da je vzel mojo zavrženost, da je plačal mojo kazen. Ker prihajam k tebi preko njega, nisem zavržen-a, nisem nezaželen-a, nisem izključen-a. Ti me zares ljubiš. Zares sem tvoj otrok. Ti si zares moj Oče. Jaz sem v tvoji družini. Pripadam najboljši družini v vesolju. Nebesa so moj dom in zares jim pripadam. O Bog, hvala ti, hvala ti!”
0
Seveda so pripravljene, ampak dejting appi so specifično in omejeno okolje, ne morete po tem majhnem vzorcu sklepat, kako ženske razmišljajo in se obnašajo, sploh pa ne vse, ogromna večina jih ni na appih.
Da je pa na appih slika ključni, če ne edini faktor, je logično in pričakovano, to je v naravi stvari, ne morete pričakovat, da bojo ženske brale profile, tega tudi mi ne počnemo, že časa nimaš, ali pa da bojo brale vsa sporočila, to je nerealistično, tega je preprosto preveč.
Enkrat sem prosil eno kolegico, da mi pokaže svoj Tinder, praktično kogarkoli je svajpnila v desno, je bil match, s tem, da je bejba na vozičku. Nič narobe z žensko na vozičku, ampak prepričan sem, da je to za vsaj 90% tipov no-go, pa vseeno svajpnejo, ker niso niti dobro pogledal fotke, ker avtomatsko svajpajo vse bejbe, ker mislijo, da več ko jih bojo svajpnil, večja je verjetnost za match in na koncu svajpajo vse oz. kolikor ti Tinder dovoli, ker vsaj v brezplačni verziji ti ne pusti, da svajpneš v desno več kot nek odstotek.
Tako da mogoče niso problem previsoki standardi žensk, ampak prenizki standardi moških, ki svajpnejo vse, kar leze in gre (in celo kar ne leze in gre), ni čudno potem, da imajo ženske toliko lajkov in sporočil.
Podobno kot pri Onlyfans, seveda lahko obsojamo ženske, da se nage ponujajo po netu, ampak to lahko počnejo samo zato, ker moški to nagrajujejo s kešem, brez moških se tega ženske ne bi šle, stavim, da se jih ne bi veliko ponujalo nagih iz dobrote.
Komot najdeš iver v očesu žensk, ampak kaj pa bruno v lastnem?
Da je pa na appih slika ključni, če ne edini faktor, je logično in pričakovano, to je v naravi stvari, ne morete pričakovat, da bojo ženske brale profile, tega tudi mi ne počnemo, že časa nimaš, ali pa da bojo brale vsa sporočila, to je nerealistično, tega je preprosto preveč.
Enkrat sem prosil eno kolegico, da mi pokaže svoj Tinder, praktično kogarkoli je svajpnila v desno, je bil match, s tem, da je bejba na vozičku. Nič narobe z žensko na vozičku, ampak prepričan sem, da je to za vsaj 90% tipov no-go, pa vseeno svajpnejo, ker niso niti dobro pogledal fotke, ker avtomatsko svajpajo vse bejbe, ker mislijo, da več ko jih bojo svajpnil, večja je verjetnost za match in na koncu svajpajo vse oz. kolikor ti Tinder dovoli, ker vsaj v brezplačni verziji ti ne pusti, da svajpneš v desno več kot nek odstotek.
Tako da mogoče niso problem previsoki standardi žensk, ampak prenizki standardi moških, ki svajpnejo vse, kar leze in gre (in celo kar ne leze in gre), ni čudno potem, da imajo ženske toliko lajkov in sporočil.
Podobno kot pri Onlyfans, seveda lahko obsojamo ženske, da se nage ponujajo po netu, ampak to lahko počnejo samo zato, ker moški to nagrajujejo s kešem, brez moških se tega ženske ne bi šle, stavim, da se jih ne bi veliko ponujalo nagih iz dobrote.
Komot najdeš iver v očesu žensk, ampak kaj pa bruno v lastnem?
0
@8409
Tole o muzah: se ti zdi, da ženske nismo ustvarjalne, da nimamo težnje po samouresničitvi izven kroga družine? Da ne moremo biti umetnice, raziskovalke, inovatorke?
Vemo, koliko genialnih ženskih umov se je zaradi družbenih zapovedi moralo skrivati pod psevdonimi, ali pa so kar “podarile” svoje delo možu, bratu… da je stvar smela priti na dan.
Govorimo o ekstremih, seveda. Saj je tudi le peščica moških veleumov in genialnih ustvarjalcev, velika večina živi v povprečju, nekateri celo pod njim. Ista slika je pri ženskah.
Nekaj jih štrli iz povprečja. So zato manj ženske? One v klasičnem vzorcu so pa prave ženske?
Ja, moški mi je še kako lahko navdih za ustvarjanje! Pa ne potrebuje naziva, pomembna je njegova vloga, ki name deluje stimulativno in me žene, da nekaj ustvarim. Knjigo. Sliko. Arhitekturno posebnost.
Ali pa ekstravagantno večerjo 😉
Tole o muzah: se ti zdi, da ženske nismo ustvarjalne, da nimamo težnje po samouresničitvi izven kroga družine? Da ne moremo biti umetnice, raziskovalke, inovatorke?
Vemo, koliko genialnih ženskih umov se je zaradi družbenih zapovedi moralo skrivati pod psevdonimi, ali pa so kar “podarile” svoje delo možu, bratu… da je stvar smela priti na dan.
Govorimo o ekstremih, seveda. Saj je tudi le peščica moških veleumov in genialnih ustvarjalcev, velika večina živi v povprečju, nekateri celo pod njim. Ista slika je pri ženskah.
Nekaj jih štrli iz povprečja. So zato manj ženske? One v klasičnem vzorcu so pa prave ženske?
Ja, moški mi je še kako lahko navdih za ustvarjanje! Pa ne potrebuje naziva, pomembna je njegova vloga, ki name deluje stimulativno in me žene, da nekaj ustvarim. Knjigo. Sliko. Arhitekturno posebnost.
Ali pa ekstravagantno večerjo 😉
1
@iDESI 🏍
Sem sploh še ženska v bio-psihološkem smislu, če več ne tvegam tistega, zaradi česar je žensko telo evolucijsko oblikovano?
Tole in ostalo, kar si zgoraj navedel…
Pojdi vprašat v Afriko eno revo, ki je rodila petnajst otrok, ali se zato počuti prava ženska, ali je samo sita rojevanja in zgarana od materinstva.
Če bi bila naša definicija rojevanje, nam narava ne bi priskrbela klitorisa, sploh nam ne bi oživčila rodil, ker je to pri rojevanju samo moteč element, ki nam povzroča bolečino.
Narava bi tudi poskrbela, da bi moški erektirali samo v bližini ženske, ki pravkar ovulira, sicer bi pa imeli v gatah mir.
Dodajam v razmislek gornjim teorijam. 😉
Sem sploh še ženska v bio-psihološkem smislu, če več ne tvegam tistega, zaradi česar je žensko telo evolucijsko oblikovano?
Tole in ostalo, kar si zgoraj navedel…
Pojdi vprašat v Afriko eno revo, ki je rodila petnajst otrok, ali se zato počuti prava ženska, ali je samo sita rojevanja in zgarana od materinstva.
Če bi bila naša definicija rojevanje, nam narava ne bi priskrbela klitorisa, sploh nam ne bi oživčila rodil, ker je to pri rojevanju samo moteč element, ki nam povzroča bolečino.
Narava bi tudi poskrbela, da bi moški erektirali samo v bližini ženske, ki pravkar ovulira, sicer bi pa imeli v gatah mir.
Dodajam v razmislek gornjim teorijam. 😉
0
Seveda so lahko tudi ženske ustvarjalne. Res jih je sicer v vrhunskem slikarstvu, kiparstvu, glasbi, literaturi in filozofiji samo za vzorec, ampak razlogi za to so lahko tudi ti, ki jih omenjate.
Kot sem že napisal, bolj se mi zdi, da moški zato niso muze, ker niso pripravljeni biti druga violina ali zatreti svojih kreativnih aspiracij, da bi služili kot navdih bolj nadarjeni ženski...
Prav tako nisem nikjer trdil, da ženske nimajo ambicij izven svoje vloge žene in mame, pravim samo, da jim že vloga žene in mame zadošča za samorealizacijo. Za mnoge ženske je poslanstvo biti mama, v tem najdejo svojo identiteto in ves smisel, ki ga v lajfu potrebujejo, medtem ko za moške vloga moža in očeta tipično ni dovolj.
Kot sem že napisal, bolj se mi zdi, da moški zato niso muze, ker niso pripravljeni biti druga violina ali zatreti svojih kreativnih aspiracij, da bi služili kot navdih bolj nadarjeni ženski...
Prav tako nisem nikjer trdil, da ženske nimajo ambicij izven svoje vloge žene in mame, pravim samo, da jim že vloga žene in mame zadošča za samorealizacijo. Za mnoge ženske je poslanstvo biti mama, v tem najdejo svojo identiteto in ves smisel, ki ga v lajfu potrebujejo, medtem ko za moške vloga moža in očeta tipično ni dovolj.
0
@Čveka
---
Legitimna kritika.
Reva z 15 otroki ni srečnejša. Klitoris ne služi reprodukciji. Moška erekcija ne čaka na ovulacijo.
Res je.
Ampak to ne izniči teze. Potrjuje jo.
---
Ker človeška seksualnost presega reprodukcijo in točno to je izziv.
Ko seks izgubi tveganje nosečnosti, ne postane "čisti užitek".
Postane nedeterminiran.
Brez biološke posledice. Brez strukturnega pomena.
Samo... užitek? Igra? Potrošnja?
Je to dovolj?
---
Pred kontracepcijo je bilo tveganje nosečnosti strukturni pritisk. Ne definicija ženskosti – ampak temelj za pogajanja.
Ona tvega telo. On plača z angažmajem.
Ko ta temelj odpade, ne dobimo svobode.
Dobimo... nedoločenost.
In nedoločenost je lahko osvoboditev.
Ali praznina.
---
Vprašanje ni: "Ali je rojevanje naša definicija?"
Vprašanje je: "Kaj se zgodi z odnosom, ko izgubi strukturni pritisk?"
Ko seks nima posledic?
Ko ni asimetrije?
Ko ni tveganja?
Ostane samo... izbira.
In izbira brez strukture zahteva notranji kompas.
Koliko jih ga ima?
Zato ni reva s 15 otroki ideal.
Ampak niti ženska z neskončnimi hookup-i.
Oba ekstrema govorita isto:
Brez strukture – tavamo.
---
Legitimna kritika.
Reva z 15 otroki ni srečnejša. Klitoris ne služi reprodukciji. Moška erekcija ne čaka na ovulacijo.
Res je.
Ampak to ne izniči teze. Potrjuje jo.
---
Ker človeška seksualnost presega reprodukcijo in točno to je izziv.
Ko seks izgubi tveganje nosečnosti, ne postane "čisti užitek".
Postane nedeterminiran.
Brez biološke posledice. Brez strukturnega pomena.
Samo... užitek? Igra? Potrošnja?
Je to dovolj?
---
Pred kontracepcijo je bilo tveganje nosečnosti strukturni pritisk. Ne definicija ženskosti – ampak temelj za pogajanja.
Ona tvega telo. On plača z angažmajem.
Ko ta temelj odpade, ne dobimo svobode.
Dobimo... nedoločenost.
In nedoločenost je lahko osvoboditev.
Ali praznina.
---
Vprašanje ni: "Ali je rojevanje naša definicija?"
Vprašanje je: "Kaj se zgodi z odnosom, ko izgubi strukturni pritisk?"
Ko seks nima posledic?
Ko ni asimetrije?
Ko ni tveganja?
Ostane samo... izbira.
In izbira brez strukture zahteva notranji kompas.
Koliko jih ga ima?
Zato ni reva s 15 otroki ideal.
Ampak niti ženska z neskončnimi hookup-i.
Oba ekstrema govorita isto:
Brez strukture – tavamo.
0
@8409
Zdaj je knjiga Tvoj modri plamen malo premešala štrene izpolnjenosti in spomnila na to, da bi resnično vsak našel, kar ga poživlja.
Zdaj je knjiga Tvoj modri plamen malo premešala štrene izpolnjenosti in spomnila na to, da bi resnično vsak našel, kar ga poživlja.
0
Thx, @japi, priznam, da prvič slišim za to knjigo, zveni zanimivo, tudi zelo dobro kritiško sprejeta kot kaže.
0
@iDESI 🏍
Nikjer je vidim nobenega izziva v presežku seksualne energije nad reproduktivno funkcijo.
Mi znaš to pojasniti? Pa ne navali s strukturami, ki tudi nimajo pojasnila, se pa danes veliko sklicuješ nanje.
Kaj je pa narobe z užitkom? In ja-seks je definitivno užitek. V biologiji človeka je naravna težnja po ugodju, katere zaželjen končni rezultat je užitek.
Nikakor se ne strinjam, da mora biti seks brez nosečnosti nedeterminiran. Čista traparija.
Vprašaj moške, kak užitek je seksati z nosečnico v osmem mesecu nosečnosti (da o njej ne govorimo).
Kak užitek je biti v strahu, da bo zanosila in bo treba hraniti še ena lačna usta, ko še zase nimaš dovolj?
Nosečnost kot posledica seksa predstavlja eksistenčni strah. S tem jemlje najlepšemu odnosu med moškim in žensko vsaj polovico sproščenosti, lepote in užitka in našteto nadomesti z nemirom in strahom pred prihodnostjo.
Ne reči, da si je naravno želeti spolne potešitve enkrat na leto, ko mine devet mesecev nosečnosti in vsaj trije meseci ženskinega posvečanja novorojencu 24/7.
Odnos ne potrebuje nobenega pritiska, nasprotno. Odnos je naravna potreba socialno razvitih bitij in pritisk odnose zavira, jih okrni in ukaluplja.
Odnos NE SME biti obremenjen s tveganjem. Niti ne sme biti asimetričen, ker je s tem obremenjen in predstavlja neenakovredni vlogi, v kateri je eden vedno podrejen.
Od kod ti te današnje teorije? Zafrkavaš?
Nikjer je vidim nobenega izziva v presežku seksualne energije nad reproduktivno funkcijo.
Mi znaš to pojasniti? Pa ne navali s strukturami, ki tudi nimajo pojasnila, se pa danes veliko sklicuješ nanje.
Kaj je pa narobe z užitkom? In ja-seks je definitivno užitek. V biologiji človeka je naravna težnja po ugodju, katere zaželjen končni rezultat je užitek.
Nikakor se ne strinjam, da mora biti seks brez nosečnosti nedeterminiran. Čista traparija.
Vprašaj moške, kak užitek je seksati z nosečnico v osmem mesecu nosečnosti (da o njej ne govorimo).
Kak užitek je biti v strahu, da bo zanosila in bo treba hraniti še ena lačna usta, ko še zase nimaš dovolj?
Nosečnost kot posledica seksa predstavlja eksistenčni strah. S tem jemlje najlepšemu odnosu med moškim in žensko vsaj polovico sproščenosti, lepote in užitka in našteto nadomesti z nemirom in strahom pred prihodnostjo.
Ne reči, da si je naravno želeti spolne potešitve enkrat na leto, ko mine devet mesecev nosečnosti in vsaj trije meseci ženskinega posvečanja novorojencu 24/7.
Odnos ne potrebuje nobenega pritiska, nasprotno. Odnos je naravna potreba socialno razvitih bitij in pritisk odnose zavira, jih okrni in ukaluplja.
Odnos NE SME biti obremenjen s tveganjem. Niti ne sme biti asimetričen, ker je s tem obremenjen in predstavlja neenakovredni vlogi, v kateri je eden vedno podrejen.
Od kod ti te današnje teorije? Zafrkavaš?
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 40 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
30.10.2025 ob 14:10