Enooki bog s sivo brado je bil vedno skrit prisoten na bojišču.
On je odločal, kdo bo zmagal in kdo umrl.
»Odin vas ima v lasti« so vpili Vikingi čez bojišče, preden so zalučali svoje sekire in zabodli meč globoko v sovražnikovo drobovje.
Izid bitke je odločil Odin, še preden je na tla padla prva kaplja krvi.
Za bojevnika ni bilo pomembno, ali bo zmagal ali preživel, ampak da bo pokazal pogum, ko bo stal iz oči v oči s smrtjo.
Častna smrt na bojišču je vodila v Valhalo.
»Kdo želi umreti z njim?«
je vprašal družinski član umrlega sužnje, ki so služili poglavarju.
»Jaz !«
je odgovorila sužnja.
Dva sužnja sta dobila nalogo, da jo pripravita na potovanje z ladjo.
Sužnji sta umila noge in ji priskrbela pivo, da bi postala boljše volje.
Sužnja je pela z veseljem, ki je naznanjalo srečo, ki jo čaka.
Šla je od šotora do šotora, kjer so nanjo čakali moški.
»Povej gospodarju, da sem to naredil iz ljubezni do njega !«
je obredno rekel vsak moški, preden je sužnjo slekel in se ljubil z njo.
Obred so izvajali, da bi seme in življenje predala mrtvemu poglavarju.
Umrli poglavar je bil namenjen v Valhalo.
Pred smrtjo so sužnjo simbolično dvignili nad podboj vrat.
Ko je sužnja pogledala skozi okvir, je vzkliknila:
»Poglejte!
Vidim gospodarja, kako sedi v raju in raj je lep in zelen.
In skupaj z njim so moški in otroci.«
Nato so sužnjo obredno zadavili in zelo bojevito večkrat zabodli z bodalom.
Na kopnem je stala velika ladja.
Na palubi je stala klop, na kateri je bil umrli viking.
Poleg njega so položili sužnjo, ki so jo zadavili in zabodli.
Gledalci so bili malo stran od ladje.
Najbližji sorodnik umrlega se je postavil pred ljudi.
Vzel je kos lesa in ga prižgal.
Nato je šel vzvratno, s hrbtom obrnjen proti ladji in z obrazom obrnjen proti ljudem.
V eni roki je držal kos lesa, medtem ko je druga roka počivala na zadnjici.
Bil je gol.
Prižgal je kup vej pod ladjo.
Vsi ostali oblečeni vikingi so naredili enako s svojimi gorečimi kosi lesa.
Nato so se vsi umaknili od ladje in gledali, kako plameni mirno in tiho ližejo ladjo.
»Arabci se neumni,«
je rekel viking arabskemu odposlancu Fadlanu.
»Ko umre oseba, ki jo ljubite in jo cenite bolj kot vse ljudi, jo položite v zemljo, kjer jo napadejo črvi.
Mi jo sežgemo, da takoj pride v raj.«
Kmalu je bila ladja prekrita s plameni.
Poglavar in sužnja sta na krovu ladje gorela.
Ladja, sužnja in poglavar so se spremenili v pepel.
Poglavar je zapustil Midgard in bil na poti v Valhalo, kjer se bo pridružil bojevnikom.
Z njimi bo čakal na sodni dan Ragnarok.
Na ta dan bodo prišli velikani iz razžarjenega Muspelheima, da bi se zbrali pred Bifrostom.
Ko jih zagleda paznik bogov Heimdall, zatrobi v rog Gjallarhorn in pokliče bogove in bojevnike v boj.
Velikani, ki jih vodi Surt, s svojimi žarečimi meči prečkajo Bifrost.
Začne se bitka.
Sonce potemni, svet prekrijejo poplave in zvezde padejo z neba.
Odina požre volk Fenrir.
Thor s svojim kladivom Mjolnirjem ubije midgardsko kačo.
Nato smrtno ranjen bog groma Thor naredi le še 9 korakov, preden se zgrudi mrtev.
Boji se končajo, ko Surt zabije svoj goreči meč v tla in svet zavije v goreče plamene.
Ogenj dogori in voda se umakne.
Preživita le ženska Liv in moški Livtrasir, ki morata ponovno obljuditi zemljo.
Iz dežele mrtvih Hel se dvigneta Odinova sinova Balder in Höder, da prevzameta mesto očeta v Valhali.
Če je Odin našel padlega bojevnika, vrednega Valhale, je poslal svoje bojevnice valkire ponj na bojišče.
Z mrtvim vikingom pred sabo na konju je valkira odjezdila po zraku, mimo mavrice Bifrost vse do Valhale.
V Valhali je Odin obudil mrtvega in ga izbral za einherjara ali tistega, ki je del vojske in ki bo stal ob strani Odinu v boju proti volku Fenriru in velikanom.
Valhalo je pokrivala zlata streha, ki je bila sestavljena iz bleščečih ščitov.
Stene Valhale so bile okrašene s sulicami in oklepi.
Valhala je imela 540 velikih dvoran z velikimi vrati.
Pred vrati Valhale je stal moški in žongliral s sedmimi kratkimi meči.
Vrata so bila tako velika, da je 800 mož lahko šlo hkrati skozi njih, da so pravočasno prispeli na zadnjo bitko.
Pred Valhalo je bila ravnina Idavoll, kjer so se padli junaki urili za obračun z velikani.
Bojevniki svoje dni preživljajo tako, da se pripravljajo na konec sveta Ragnarok.
V bojni opremi se možje ves dan bojujejo na ravnini Idavoll pred visokimi zidovi Valhale.
Vsako jutro so si padli bojevniki nadeli čelado, verižno srajco, prijeli v roke meč in se podali na bojišče, kjer so se urili.
Pogosto so umrli.
Valkire so jih vedno oživile, da so se bojevali naprej.
Zvečer se je v Valhali ponovno začela zabava in bojevniki so se gostili s svinjino in pivom v pričakovanju novega dne.
Ko sonce zaide, se izčrpani Vikingi vrnejo v Valhalo, kjer dobijo neomejene količine svinjine in medice od prašiča Särimnera in koze Heidrun.
Strežejo jim valkire.
Tam igrajo namizne igre in se za zabavo ruvajo.
V ogromni dvorani iz masivnih tramov odmeva mogočen krik, ko eden od dveh Vikingov pade po tleh.
Zmagovalec dvigne svoje krvave pesti v zmagoslavju.
Publika vzklika od navdušenja.
Nič ne spravi bojevnikov v tako dobro voljo kot pretep v mogočnem bivališču boga Odina, v Valhali.
Ob zori večina bojevnikov sključenih obsedi ob mizah.
A, ko petelin zakikirika, so naenkrat vsi pripravljeni na nov dan bojevanja in veseljačenja.
Odin je na svojem prestolu v Valhali imel pregled nad vsem.
Njegovi volkovi in krokarji so spremljali dogajanje zunaj zidov Valhale.
Odin je pil samo vino in ni nikoli jedel.
Hrano je vrgel svojima volkovoma po imenu Gere in Freke.
Na Odinovih ramenih sta sedela krokarja Hugin in Munin, ki sta mu šepetaje poročala.
Vsak dan je kuhar Andrimner zaklal prašiča Särimnera za večerno pojedino, kjer so junaki jedli svinjino, ki je nikoli ni zmanjkalo.
Naslednji dan je bil Särimner spet živ in pripravljen za zakol.
Koza Heidrun je živela na strehi Valhale, kjer je jedla veje in listje z drevesa Lärad.
V njenem želodcu se je listje spremenilo v medico.
Obenem je iz njenih seskov tekla medica v veliko korito.
Jelen Elktymer je živel od listov drevesa Lärad.
Z njegovih rogov je stalno kapljala voda po strehi Valhale v izvir Vergelmer, ki je napajal vse reke na svetu.
Staro nordijsko poganstvo je bilo mešanica germanskih bogov, grških mitov in zgodb o sodnem dnevu.
V središču je bila Valhala, kjer je živel Odin s svojimi bojevniki.
Za Vikinge je bil ta raj enako resničen kot resničnost, v kateri so živeli.
Vse pripovedi o bogovih in mitologiji Vikingov so bile zapisane šele 200 let zatem, ko se je čas Vikingov končal.
Opise so pisali krščanski pisci, katerih vir je bilo ustno izročilo.
Zgodbe so bile stare legende, ki so jih pripovedovali pred ognjem v mrzlih zimskih večerih.
Nordijska vera je bila sprva mešanica vsega.
Od indijskih do sirskih božanstev za naravne pojave do mitoloških sag germanskih ljudstev.
Od Germanov so prevzeli bojevnico sköldmo, ki se je borila skupaj z moškimi.
Iz te bojevnice so se razvile Odinove valkire.
Šele na runskih kamnih iz 8. stoletja so našli napise, ki kažejo na to, da so na severu častili bogove.
Različne dele ver so sestavili v novo nordijsko vero.
Obstajalo je 9 kraljestev.
Od teh sta bili dve kraljestvi končna postaja za duše umrlih.
Prvo je bilo kraljestvo HEL.
Tja so prišli vsi, ki so umrli naravne smrti.
Sprva je bilo samo počivališče za duše.
To se je sčasoma spremenilo.
V Eddi iz 13. stoletja je HEL podoben peklu.
Opisujejo ga kot temen in neprijeten kraj.
Hel straži pes Garm, ki glasno zatuli vsakič, ko v Hel prispe nova duša.
V grški mitologiji deželo mrtvih straži pes Kerber.
Če je bojevnik umrl v boju, je pristal v Asgardu pri Odinu, ki je živel v Valhali.
Valhalo omenjajo prvič v islandskih pesnitvah iz 9. stoletja.
Omembi je mogoče slediti v obdobje leta 500.
Valhala in potek posmrtnega življenja v njej je izvirna zamisel severnjakov.
V Valhali so se veselili bojevniškega raja z boji in pretepi, ki so trajali cel dan.
Bojem so sledile velike požrtije z velikimi količinami svinjine in medice.
Vsak Viking je upal, da bo živel po smrti v Valhali.
Tam bo dobil priložnost, da se bojuje v Ragnaroku.
Odin je odločil, ali je bil bojevnik tega vreden.
V Valhali je vladal kot vodja bogov in vikinški bog smrti Odin, ki je izviral iz germanskega boga Wodana.
Nihče, ki je umrl v starem telesu, ni mogel upati na mesto pri Odinu v Valhali.
Vikingi so bili prepričani, da jih po smrti čaka potovanje v posmrtno kraljestvo.
Ustaljeni običaj je bil, da so grob napolnili s hrano in pijačo.
S tem so poskrbeli, da bi bil umrli med potovanjem preskrbljen.
Če je pokojni bil premožen, so v grob položili tudi konja, da bi lahko jahal na njem.
Grob revnega kmeta ni vseboval več kot nož in nekaj hrane.
Pomemben in premožen Viking je dobil veličasten pogreb z veliko orožja in opreme.
Pogreb na ladji je bila najodličnejša vrsta pogreba.
Lokalna skupnost ni mogla žrtvovati ladje vsakič, ko je nekdo umrl.
Vikingi so namesto tega zbrali kamne in jih položili v obliki ladje, da so umrlega simbolično poslali na pot z ladjo.
Najbolj veličastni obredi so se končali tako, da so ladjo s pokojnikom na krovu potisnili v morje ali v fjord, medtem ko so plameni lizali trup ladje.
Kmalu je ladja, ki je bila natovorjena z živili, orožjem, nakitom, skledami in novci, potonila.
Včasih so ladjo zažgali na kopnem, s premcem obrnjenim proti vodi.
Na Danskem so bili običajni pokopi, kjer so zakopali moške z orožjem in ženske z nakitom.
Drugod so poglavarje pokopavali nesežgane v grobnih komorah.
Pri teh so nakopičili zemljo v visoko gomilo in naredili votlino, ki so jo okrepili s plohi.
V prostor so položili truplo z osebnimi predmeti.
Vplivnejši kot je bil umrli, večji je bil grob.
Bogati so postavili ogromne gomile, ki so jih gradili sužnji.
Kasneje so grobove okrasili z velikimi kamnitimi krogi.
Posebno pomembnim je družbo v grobu delal suženj ali sužnja.
Najpogosteje so Vikingi žrtvovali konje, krave in prašiče.
Včasih so v grob položili nakit, skodele in kelihe.
Redko so sužnji dali življenje kot najpomembnejši dar.
Nekateri vikingi so sužnjem odsekali glavo ali jih prisilili v grob, tako da so jim zvezali roke in noge.
Odin, bog smrti je zahteval človeške žrtve.
Sanje o Valhali so zahtevale žrtvovanje ljudi.
To ni bilo potrebno, ko so vikingi umrli zaradi starosti ali bolezni, ker v takem primeru niso imeli možnosti, da bi jih valkire odpeljale v Valhalo.
Eden bolj razširjenih pogrebnih obredov je bil pitje medice, kar se danes imenuje sedmina.
Tretjino premoženja umrlega so porabili za medico.
Zabava s popivanjem po pogrebu je bila vrhunec za vikinge.
Ker so se do mrtvega napili in ker je bilo pitje medice povezano z bogovi in kraljestvom mrtvih.
To je bila obredna pijača, ki je umrlega popeljala po pravi poti.
Prvo, kar je pričakalo umrlega v Valhali, je bil rog z božansko pijačo.
Ta je padlega junaka uvedla v življenje v Valhali.
Mavrica Bifrost je bila edina pot iz sveta ljudi v svet bogov.
Ko je viking umrl je dosegel Valhalo, tako da je prečkal orjaško mavrico.
Mavrica se omenja v islandskih Eddah iz 13. stoletja.
Imenuje se tudi Bilfröst in Bivrost.
Most je bil pot med svetom ljudi Midgard in svetom bogov Asgard.
Na koncu mostu v Asgardu je bil Himmelberg, kjer je živel bog Heimdall.
Heimdall je imel 9 mater, ki so bile sestre.
Lahko je videl dlje kot kdorkoli in slišal travo rasti.
Stražil je Bifrost, da velikani ne bi mogli priti k bogovom.
Imel je mogočen rog Gjallarhorn.
Ob Ragnaroku je zatrobil v rog in posvaril bogove, ko so se velikani iz Muspelheima zbrali pri Bifrostu.
Ko bi vojska velikanov prečkala most, bi se ta zrušil.
Pa so znali ladjo tako narediti, da ni zgorela in potonila, preden ni truplo dokončno zgorelo? Ker je drugače čisto isto ali te ribe ali črvi požrejo.:P
Pa so znali ladjo tako narediti, da ni zgorela in potonila, preden ni truplo dokončno zgorelo? Ker je drugače čisto isto ali te ribe ali črvi požrejo.:P
Po tem kar je prikazano že velikokrat je bil mrtvi na sredini ladje na veliki skladovnici drv, zažgali so najprej to skladovnico in ogenj je kasneje zajel celo ladjo, verjetno je ta skladovnica skupaj z mrtvim prej pogorela kot ostala ladja pa še lupina ladje zaradi vlage gori mnogo počasneje kot suha sredina palube in podpalube.
Pa so znali ladjo tako narediti, da ni zgorela in potonila, preden ni truplo dokončno zgorelo? Ker je drugače čisto isto ali te ribe ali črvi požrejo.:P
Po tem kar je prikazano že velikokrat je bil mrtvi na sredini ladje na veliki skladovnici drv, zažgali so najprej to skladovnico in ogenj je kasneje zajel celo ladjo, verjetno je ta skladovnica skupaj z mrtvim prej pogorela kot ostala ladja pa še lupina ladje zaradi vlage gori mnogo počasneje kot suha sredina palube in podpalube.
kakor sem razbral, se je redko ladja zažigala na morju ampak ob obali na suhem
In porinili v morje oziroma stran od obale po nekih zapisih pa naj bi jo zažgali, ko je bila že stran od brega in to naj bi izstrelili goreče puščice, ki so jo zažgale.
kakor sem razbral, se je redko ladja zažigala na morju ampak ob obali na suhem
In porinili v morje oziroma stran od obale po nekih zapisih pa naj bi jo zažgali, ko je bila že stran od brega in to naj bi izstrelili goreče puščice, ki so jo zažgale.
Sicer ne vem koliko verodstojnosti je prikazane v seriji Vikingi, ampak tam so umrle naložili na ladje, jih odrinili od obale in potem zažgali z gorečimi puščicami, kot ti praviš.
če ni bilo na slame na ladji se je po mojem bolj težko vžgalo
Če je kakšna baraka v tvoji bližini poskusi, ovij puščico s krpo, zažgi in izstreli v zid barake, pa ne povedat, da sm te jst nagovoru, za boljši učinek namoči krpo v nafto ali olje to je sicer bolj moderno zažigalno sredstvo ampak tudi takrat so poznali podobne zadeve.
Boginja morja je vabila k sebi mornarje.
Poročena je bila z bogom morja Ägirom.
Utopljene vikinge je ujela v mrežo in jih odpeljala v svoje kraljestvo na dnu morja.
In bojevniki so se znašli v Ranini postelji z boginjo ali pa z devetimi njenimi hčerami.
Na veliko vikinških kamnih je upodobljeno 9 Raininih hčera v vlogi spolnih partnerk na oni strani.
Boginja ljubezni in plodnosti.
Na pomoč so jo klicale ženske, ki so hotele zanositi.
Zahtevala je polovico mrtvih.
Njeno kraljestvo je bilo Folkvang.
Ko so valkire peljale padle junake v Valhalo, si jih je Freiya polovico izbrala in jih odpeljala s seboj.
Izbrala je tiste, ki so bili bolj miroljubni kot krvoločni.
Strahopetci so pristali pri Hel.
Če Viking ni umrl v boju, ga je po smrti čakalo potovanje v Helin svet.
Tam ga je čakala tema in trpljenje.
Mirno zaspati zaradi starosti ali umreti zaradi bolezni je bilo najhujše za Vikinga, ker je tako prišel v Hel.
Sprva je bil Hel kraj, kjer so pristali mrtvi.
Hel je ledeno, temno in gnusno megleno kraljestvo, kjer vlada Lokijeva hči Hel in sestra volka Fenrira.
Boginja smrti je mračna, neizprosna in hladna.
Ena stran telesa je čudovito lepa, druga stran pa črna in smrdeče gnila.
03.12.2017 ob 16:33
Enooki bog s sivo brado je bil vedno skrit prisoten na bojišču.
On je odločal, kdo bo zmagal in kdo umrl.
»Odin vas ima v lasti« so vpili Vikingi čez bojišče, preden so zalučali svoje sekire in zabodli meč globoko v sovražnikovo drobovje.
Izid bitke je odločil Odin, še preden je na tla padla prva kaplja krvi.
Za bojevnika ni bilo pomembno, ali bo zmagal ali preživel, ampak da bo pokazal pogum, ko bo stal iz oči v oči s smrtjo.
Častna smrt na bojišču je vodila v Valhalo.
»Kdo želi umreti z njim?«
je vprašal družinski član umrlega sužnje, ki so služili poglavarju.
»Jaz !«
je odgovorila sužnja.
Dva sužnja sta dobila nalogo, da jo pripravita na potovanje z ladjo.
Sužnji sta umila noge in ji priskrbela pivo, da bi postala boljše volje.
Sužnja je pela z veseljem, ki je naznanjalo srečo, ki jo čaka.
Šla je od šotora do šotora, kjer so nanjo čakali moški.
»Povej gospodarju, da sem to naredil iz ljubezni do njega !«
je obredno rekel vsak moški, preden je sužnjo slekel in se ljubil z njo.
Obred so izvajali, da bi seme in življenje predala mrtvemu poglavarju.
Umrli poglavar je bil namenjen v Valhalo.
Pred smrtjo so sužnjo simbolično dvignili nad podboj vrat.
Ko je sužnja pogledala skozi okvir, je vzkliknila:
»Poglejte!
Vidim gospodarja, kako sedi v raju in raj je lep in zelen.
In skupaj z njim so moški in otroci.«
Nato so sužnjo obredno zadavili in zelo bojevito večkrat zabodli z bodalom.
Na kopnem je stala velika ladja.
Na palubi je stala klop, na kateri je bil umrli viking.
Poleg njega so položili sužnjo, ki so jo zadavili in zabodli.
Gledalci so bili malo stran od ladje.
Najbližji sorodnik umrlega se je postavil pred ljudi.
Vzel je kos lesa in ga prižgal.
Nato je šel vzvratno, s hrbtom obrnjen proti ladji in z obrazom obrnjen proti ljudem.
V eni roki je držal kos lesa, medtem ko je druga roka počivala na zadnjici.
Bil je gol.
Prižgal je kup vej pod ladjo.
Vsi ostali oblečeni vikingi so naredili enako s svojimi gorečimi kosi lesa.
Nato so se vsi umaknili od ladje in gledali, kako plameni mirno in tiho ližejo ladjo.
»Arabci se neumni,«
je rekel viking arabskemu odposlancu Fadlanu.
»Ko umre oseba, ki jo ljubite in jo cenite bolj kot vse ljudi, jo položite v zemljo, kjer jo napadejo črvi.
Mi jo sežgemo, da takoj pride v raj.«
Kmalu je bila ladja prekrita s plameni.
Poglavar in sužnja sta na krovu ladje gorela.
Ladja, sužnja in poglavar so se spremenili v pepel.
Poglavar je zapustil Midgard in bil na poti v Valhalo, kjer se bo pridružil bojevnikom.
Z njimi bo čakal na sodni dan Ragnarok.
Na ta dan bodo prišli velikani iz razžarjenega Muspelheima, da bi se zbrali pred Bifrostom.
Ko jih zagleda paznik bogov Heimdall, zatrobi v rog Gjallarhorn in pokliče bogove in bojevnike v boj.
Velikani, ki jih vodi Surt, s svojimi žarečimi meči prečkajo Bifrost.
Začne se bitka.
Sonce potemni, svet prekrijejo poplave in zvezde padejo z neba.
Odina požre volk Fenrir.
Thor s svojim kladivom Mjolnirjem ubije midgardsko kačo.
Nato smrtno ranjen bog groma Thor naredi le še 9 korakov, preden se zgrudi mrtev.
Boji se končajo, ko Surt zabije svoj goreči meč v tla in svet zavije v goreče plamene.
Ogenj dogori in voda se umakne.
Preživita le ženska Liv in moški Livtrasir, ki morata ponovno obljuditi zemljo.
Iz dežele mrtvih Hel se dvigneta Odinova sinova Balder in Höder, da prevzameta mesto očeta v Valhali.