13. JOHN WAYNE GACY JR.
Po vsej hiši so ležala oblačila, nakit in denarnice, ki so pripadale lokalnim najstnikom.
Potem, ko so iz podhišja izčrpali vso vodo, se je spet pojavil smrad, ki so ga forenziki zaznali že 8 dni prej, med prvo preiskavo hiše 13 DEC 1978.
Tedaj je policijski inšpektor menil, da je smrad posledica počene kanalizacijske cevi.
Toda dokazi proti Gacyju so se množili, smrad pa je postajal vse hujši.
Daniel Genty, izvedenec za dokazno gradivo, se je skozi okence za omaro v dnevni sobi spustil na smrdljivo blato v podhišju doma Johna Gacyja.
Z rokami in koleni je pristal na tleh, oborožen z lopato in svetilko.
Medtem, ko se je plazil, je v kotu hiše opazil jarka.
Oba sta bila 2 metra dolga in pol metra široka.
Medtem, ko se je premikal proti kotu hiše, sta njegovo pozornost pritegnili motni luži.
Ena je bila polna črvov, ki so se takoj zarili v zemljo, ko jih je oplazila svetloba.
Genty je zasadil lopato v blato, ki je začelo tedaj še huje zaudarjati.
Ko je to storil še enkrat, je na površje pritekla mastna snov, kakršna se začne iz trupel izločati po letu dni.
Tretjič je z lopato zadel ob kost človeške roke.
To ni bil Robert Piest, ki so ga pogrešali od 11 DEC, toda za Gentyja je bilo dovolj.
»Obtožite ga umora,« se je zadrl kolegom.
Gentyju se je pridružil še en izvedenec in odkrila sta še več luž s črvi ter kosti.
Robert Jerome Piest je bil Gacyjeva zadnja, 33 žrtev.
15 letnika so nazadnje videli 11 DEC, ko je odšel iz službe.
Nekaj ur na dan je delal v lekarni, ki jo je tisti dan zjutraj obiskal Gacy, da bi se pozanimal, ali bi lahko njegovo podjetje tam opravilo adaptacijska dela.
Piest, sicer vzorni študent, je po končanem delu v službi dejal, da odhaja k lastniku nekega gradbenega podjetja, da bi videl, ali mu morda čez poletje priskrbi kakšno delo, nato pa je izginil.
Policija se je takoj posvetila Gacyju, saj je lekarnar dejal, da je odšel k njemu.
Podjetje PDM Contractors je stalno najemalo srednješolce, ki so iskali delo.
Gacy je policijskemu inšpektorju dejal, da Piestu ni ponudil dela.
Ob 15.20 se je prijazni poslovnež na zaslišanje vrnil ves blaten, menda zaradi prometne nesreče.
Tedaj je že imel pojasnilo, kaj je počel 11 DEC.
Policisti so preverili njegovo preteklost in izkazalo se je, da je bil v Iowi zaradi posilstva najstnika obsojen na 10 letno zaporno kazen.
Vendar je bil leta 1970 po 18 mesecih zaradi vzornega vedenja pogojno izpuščen iz zapora.
Poleg tega ga je čikaška policija iskala zaradi obtožb povzročitve hudih telesnih poškodb.
To je zadostovalo, da je policijski inšpektor 13 DEC 1978 pridobil prvi nalog za preiskavo hiše.
Poleg nenavadnega smrada so preiskovalci tedaj odkrili vrsto pornografskih revij, spolne igračke in prstan, kakršnega so nosili dijaki srednje šole Maine, ki so maturirali leta 1975.
Vanj so bile vgravirane inicialke JAS.
V tistem trenutku niso vedeli, da je prstan pripadal Johnu Szycu, ki je izginil 20 JAN 1977.
Policija je Gacyja nadzirala 24 ur na dan.
Gacy je bil prijazen do policistov in jih vabil na kosila.
Dva je 18 DEC povabil na zajtrk, med katerim je, potem ko jima je povedal vse o svojem življenju, tiho pripomnil, da klovni se pa lahko izmažejo z umorom.
3 dni pred tem je prišlo na dan več podrobnosti o napadu, ki mu ga je očitala čikaška policija.
Gacy je ugrabil Jeffreya Rignalla, ga omamil s kloroformom in brutalno spolno zlorabil.
Rignall se je nato zbudil v Lincolnovem parku.
Gacy ga je tako močno omamil, da je utrpel trajne poškodbe jeter.
Napada se ni dobro spomnil, zato policija ni imela dovolj dokazov, da bi Gacyja prijela.
Rignall se je pozneje spomnil dovolj podrobnosti, denimo da je napadalec vozil črni oldsmobile in da sta se peljala po hitri cesti I – 55.
Prijatelje je prosil, naj mu pomagajo izslediti napadalca.
Potem, ko je zagledal črni avto, si je Rignall zapisal registrsko številko in prišel do naslova.
Še isti dan je policija v Des Plainesu izvedela za napad na Rignalla.
Med pregledom zaseženih vozil so v enem izmed njih našli las, ki se je izkazal za Piestovega, hkrati pa so razrešili uganko v zvezi s prstanom in izginotjem Johna Szyca.
Naslednji večer, 19 DEC 1978, je Gacy kriminaliste, ki so dežurali pred vrati, povabil v hišo in eden izmed njih je moral na stranišče.
Skozi zračnik se je spet širil ogabni smrad, toda tokrat je spominjal na vonj razpadajočega trupla.
Policijski inšpektor Kozenczak je pridobil še drugi nalog za hišno preiskavo.
Zaradi preiskave je bil Gacy pod hudim pritiskom, zato se je napil in vse priznal svojemu odvetniku.
To je bilo 20 DEC zvečer, dan preden so ga prijeli.
Gacy je priznal, da je od leta 1972 ugrabil in umoril 33 mladih moških.
Narisal je načrt podhišja, da so lahko policisti trupla izkopali iz grobov.
Med DEC 1978 in MAR 1979 so iz podhišja odnesli 29 trupel.
Druge žrtve je Gacy odvrgel v reko, ker je pod hišo zmanjkalo prostora.
Samuel Stapleton in Michael Marino sta bila stara le 14 let.
Gacyjev odvetnik je kljub priznanju med 5 tedenskim sojenjem, ki se je začelo 6 FEB 1980, ves čas trdil, da je Gacy priznal krivdo zaradi neprištevnosti.
Obstajali naj bi štirje Johni.
Podjetnik, klovn, politik in četrti John, ki je bil Gacyjev alter ego Jack Hanley, ki je zagrešil vse njegove zločine.
Ta argument je Gacy preiskovalcem navedel že med zaslišanjem 22 DEC 1978, vendar ga sodišče ni sprejelo.
Gacy je pri tem vztrajal ves čas sojenja.
Ob priložnosti je dejal, da je kriv le tega, da ni pridobil dovoljenja za ureditev pokopališča.
Porota je potrebovala le 2 uri, da je nekoč uglednega podjetnika spoznala za krivega v vseh točkah obtožnice.
Sodnik Louis Garippo ga je 13 MAR 1980 zaradi 12 umorov, ki so se zgodili po ponovni uvedbi smrtne kazni v zvezni državi Illinois, obsodil na smrtno kazen.
Na izvršitev smrtne kazni je čakal 14 let, dokler ga niso 10. maja 1994 odpeljali v kaznilnico Stateville, kjer je bil usmrčen z injekcijo.
John Wayne Gacy, ki ga je v otroštvu zlorabljal oče, se je leta 1972 vrnil v Čikago, potem ko je bil v Iowi nekaj časa zaprt zaradi posilstva nekega fanta.
To je bil tudi razlog za razpad prvega zakona.
Malo za tem, ko se mu je iztekla pogojna kazen, je v Čikagu zagrešil nov spolni napad.
Tokrat se je obsodbi izognil, ker žrtev ni prišla na sodišče.
Prvi umor je zagrešil leta 1972.
Na avtobusni postaji je pobral najstnika in ga odpeljal k sebi domov, da bi z njim spolno občeval.
Naslednje jutro ga je fant napadel z nožem.
Gacy se je branil in na koncu on zabodel fanta.
Ob tem se je, kot je povedal pozneje, počutil orgazmično.
Ko je bil poročen z drugo ženo, je bil njegov apetit do neke mere potešen, toda ko se je leta 1976 spet ločil, se je število umorov močno povečalo.
Skoraj vsak mesec je k sebi domov zvabil kakšnega mladega moškega in mu obljubil alkohol.
Večina jih je delala za njegovo podjetje.
Ko so bili v njegovi hiši, jih je spolno napadel, nato pa zadavil, pri čemer je uporabil svoj trik z vrvjo.
Mnoge je pred tem z njihovim dovoljenjem vklenil v lisice.
Žrtvam je v grlo zatlačil njihove spodnjice.
Sčasoma so postajale njegove želje vse bolj sprevržene.
Nekatere je pred smrtjo mučil z navideznim potapljanjem ali pa jim je čez glavo poveznil vrečko.
Včasih je potem spolno občeval z njihovimi trupli.
Gacy je kot klovn Pogo nastopal na otroških zabavah.
S tem si je prislužil vzdevek Morilski klovn.
Ustvaril je vrsto umetniških del.
Mnoga so po njegovem prijetju zažgali, čeprav po njih vlada veliko povpraševanje zbirateljev predmetov, povezanih z umori, zlasti po tistih, na katerih je klovn Pogo.
Po vsej hiši so ležala oblačila, nakit in denarnice, ki so pripadale lokalnim najstnikom.
Potem, ko so iz podhišja izčrpali vso vodo, se je spet pojavil smrad, ki so ga forenziki zaznali že 8 dni prej, med prvo preiskavo hiše 13 DEC 1978.
Tedaj je policijski inšpektor menil, da je smrad posledica počene kanalizacijske cevi.
Toda dokazi proti Gacyju so se množili, smrad pa je postajal vse hujši.
Daniel Genty, izvedenec za dokazno gradivo, se je skozi okence za omaro v dnevni sobi spustil na smrdljivo blato v podhišju doma Johna Gacyja.
Z rokami in koleni je pristal na tleh, oborožen z lopato in svetilko.
Medtem, ko se je plazil, je v kotu hiše opazil jarka.
Oba sta bila 2 metra dolga in pol metra široka.
Medtem, ko se je premikal proti kotu hiše, sta njegovo pozornost pritegnili motni luži.
Ena je bila polna črvov, ki so se takoj zarili v zemljo, ko jih je oplazila svetloba.
Genty je zasadil lopato v blato, ki je začelo tedaj še huje zaudarjati.
Ko je to storil še enkrat, je na površje pritekla mastna snov, kakršna se začne iz trupel izločati po letu dni.
Tretjič je z lopato zadel ob kost človeške roke.
To ni bil Robert Piest, ki so ga pogrešali od 11 DEC, toda za Gentyja je bilo dovolj.
»Obtožite ga umora,« se je zadrl kolegom.
Gentyju se je pridružil še en izvedenec in odkrila sta še več luž s črvi ter kosti.
Robert Jerome Piest je bil Gacyjeva zadnja, 33 žrtev.
15 letnika so nazadnje videli 11 DEC, ko je odšel iz službe.
Nekaj ur na dan je delal v lekarni, ki jo je tisti dan zjutraj obiskal Gacy, da bi se pozanimal, ali bi lahko njegovo podjetje tam opravilo adaptacijska dela.
Piest, sicer vzorni študent, je po končanem delu v službi dejal, da odhaja k lastniku nekega gradbenega podjetja, da bi videl, ali mu morda čez poletje priskrbi kakšno delo, nato pa je izginil.
Policija se je takoj posvetila Gacyju, saj je lekarnar dejal, da je odšel k njemu.
Podjetje PDM Contractors je stalno najemalo srednješolce, ki so iskali delo.
Gacy je policijskemu inšpektorju dejal, da Piestu ni ponudil dela.
Ob 15.20 se je prijazni poslovnež na zaslišanje vrnil ves blaten, menda zaradi prometne nesreče.
Tedaj je že imel pojasnilo, kaj je počel 11 DEC.
Policisti so preverili njegovo preteklost in izkazalo se je, da je bil v Iowi zaradi posilstva najstnika obsojen na 10 letno zaporno kazen.
Vendar je bil leta 1970 po 18 mesecih zaradi vzornega vedenja pogojno izpuščen iz zapora.
Poleg tega ga je čikaška policija iskala zaradi obtožb povzročitve hudih telesnih poškodb.
To je zadostovalo, da je policijski inšpektor 13 DEC 1978 pridobil prvi nalog za preiskavo hiše.
Poleg nenavadnega smrada so preiskovalci tedaj odkrili vrsto pornografskih revij, spolne igračke in prstan, kakršnega so nosili dijaki srednje šole Maine, ki so maturirali leta 1975.
Vanj so bile vgravirane inicialke JAS.
V tistem trenutku niso vedeli, da je prstan pripadal Johnu Szycu, ki je izginil 20 JAN 1977.
Policija je Gacyja nadzirala 24 ur na dan.
Gacy je bil prijazen do policistov in jih vabil na kosila.
Dva je 18 DEC povabil na zajtrk, med katerim je, potem ko jima je povedal vse o svojem življenju, tiho pripomnil, da klovni se pa lahko izmažejo z umorom.
3 dni pred tem je prišlo na dan več podrobnosti o napadu, ki mu ga je očitala čikaška policija.
Gacy je ugrabil Jeffreya Rignalla, ga omamil s kloroformom in brutalno spolno zlorabil.
Rignall se je nato zbudil v Lincolnovem parku.
Gacy ga je tako močno omamil, da je utrpel trajne poškodbe jeter.
Napada se ni dobro spomnil, zato policija ni imela dovolj dokazov, da bi Gacyja prijela.
Rignall se je pozneje spomnil dovolj podrobnosti, denimo da je napadalec vozil črni oldsmobile in da sta se peljala po hitri cesti I – 55.
Prijatelje je prosil, naj mu pomagajo izslediti napadalca.
Potem, ko je zagledal črni avto, si je Rignall zapisal registrsko številko in prišel do naslova.
Še isti dan je policija v Des Plainesu izvedela za napad na Rignalla.
Med pregledom zaseženih vozil so v enem izmed njih našli las, ki se je izkazal za Piestovega, hkrati pa so razrešili uganko v zvezi s prstanom in izginotjem Johna Szyca.
Naslednji večer, 19 DEC 1978, je Gacy kriminaliste, ki so dežurali pred vrati, povabil v hišo in eden izmed njih je moral na stranišče.
Skozi zračnik se je spet širil ogabni smrad, toda tokrat je spominjal na vonj razpadajočega trupla.
Policijski inšpektor Kozenczak je pridobil še drugi nalog za hišno preiskavo.
Zaradi preiskave je bil Gacy pod hudim pritiskom, zato se je napil in vse priznal svojemu odvetniku.
To je bilo 20 DEC zvečer, dan preden so ga prijeli.
Gacy je priznal, da je od leta 1972 ugrabil in umoril 33 mladih moških.
Narisal je načrt podhišja, da so lahko policisti trupla izkopali iz grobov.
Med DEC 1978 in MAR 1979 so iz podhišja odnesli 29 trupel.
Druge žrtve je Gacy odvrgel v reko, ker je pod hišo zmanjkalo prostora.
Samuel Stapleton in Michael Marino sta bila stara le 14 let.
Gacyjev odvetnik je kljub priznanju med 5 tedenskim sojenjem, ki se je začelo 6 FEB 1980, ves čas trdil, da je Gacy priznal krivdo zaradi neprištevnosti.
Obstajali naj bi štirje Johni.
Podjetnik, klovn, politik in četrti John, ki je bil Gacyjev alter ego Jack Hanley, ki je zagrešil vse njegove zločine.
Ta argument je Gacy preiskovalcem navedel že med zaslišanjem 22 DEC 1978, vendar ga sodišče ni sprejelo.
Gacy je pri tem vztrajal ves čas sojenja.
Ob priložnosti je dejal, da je kriv le tega, da ni pridobil dovoljenja za ureditev pokopališča.
Porota je potrebovala le 2 uri, da je nekoč uglednega podjetnika spoznala za krivega v vseh točkah obtožnice.
Sodnik Louis Garippo ga je 13 MAR 1980 zaradi 12 umorov, ki so se zgodili po ponovni uvedbi smrtne kazni v zvezni državi Illinois, obsodil na smrtno kazen.
Na izvršitev smrtne kazni je čakal 14 let, dokler ga niso 10. maja 1994 odpeljali v kaznilnico Stateville, kjer je bil usmrčen z injekcijo.
John Wayne Gacy, ki ga je v otroštvu zlorabljal oče, se je leta 1972 vrnil v Čikago, potem ko je bil v Iowi nekaj časa zaprt zaradi posilstva nekega fanta.
To je bil tudi razlog za razpad prvega zakona.
Malo za tem, ko se mu je iztekla pogojna kazen, je v Čikagu zagrešil nov spolni napad.
Tokrat se je obsodbi izognil, ker žrtev ni prišla na sodišče.
Prvi umor je zagrešil leta 1972.
Na avtobusni postaji je pobral najstnika in ga odpeljal k sebi domov, da bi z njim spolno občeval.
Naslednje jutro ga je fant napadel z nožem.
Gacy se je branil in na koncu on zabodel fanta.
Ob tem se je, kot je povedal pozneje, počutil orgazmično.
Ko je bil poročen z drugo ženo, je bil njegov apetit do neke mere potešen, toda ko se je leta 1976 spet ločil, se je število umorov močno povečalo.
Skoraj vsak mesec je k sebi domov zvabil kakšnega mladega moškega in mu obljubil alkohol.
Večina jih je delala za njegovo podjetje.
Ko so bili v njegovi hiši, jih je spolno napadel, nato pa zadavil, pri čemer je uporabil svoj trik z vrvjo.
Mnoge je pred tem z njihovim dovoljenjem vklenil v lisice.
Žrtvam je v grlo zatlačil njihove spodnjice.
Sčasoma so postajale njegove želje vse bolj sprevržene.
Nekatere je pred smrtjo mučil z navideznim potapljanjem ali pa jim je čez glavo poveznil vrečko.
Včasih je potem spolno občeval z njihovimi trupli.
Gacy je kot klovn Pogo nastopal na otroških zabavah.
S tem si je prislužil vzdevek Morilski klovn.
Ustvaril je vrsto umetniških del.
Mnoga so po njegovem prijetju zažgali, čeprav po njih vlada veliko povpraševanje zbirateljev predmetov, povezanih z umori, zlasti po tistih, na katerih je klovn Pogo.
0
14. DENNIS NILSEN
Znan je tudi kot Prijazni morilec.
Po rodu je Škot.
Od nekdaj so ga privlačile mračne stvari.
Živel je s čustveno odsotno mamo.
Zelo močno se je navezal na dedka, ki je bil ribič.
Nekega dne je dedek med ribolovom umrl zaradi srčne kapi.
Dennis je bil star 6 let, ko ga je videl mrtvega ležati v odprti krsti.
Kot najstnik je bil precej negotov, saj je hitro spoznal, da je gej, vendar je živel v skupnosti, v kateri tega niso odobravali.
Pobegnil je v vojsko in postal obseden s podobami smrti.
Sebe je slikal, potem ko si je z ličili po telesu narisal rane.
Tudi svoje fante je prosil, naj mu pozirajo, kot da so mrtvi.
Po odsluženi vojski se je pridružil policiji, a je po letu dni obupal.
2 leti je živel z Davidom Gallichanom.
Imela sta psa Bleepa.
Toda njuno razmerje se je končalo in Gallichan se je odselil.
Nilsen je pogosto obiskoval londonske gejevske pube in klube.
Tisti večer je odšel v javno hišo Cricklewood Arms na severu Londona.
Tam je spoznal 14 letnega Stephena.
Vso noč sta pila, nato pa sta šla v Nilsenovo stanovanje in spolno občevala.
Zjutraj se je Nilsen ustrašil, da ga bo Stephen zapustil.
Stephena je zadavil s kravato.
Ko je spoznal, da še ni mrtev, je njegovo glavo tako dolgo tiščal pod vodo, dokler iz njegovih ust ni prišel noben mehurček več.
Stephenovega imena ni poznal in ni imel pojma, kdo sploh je, saj fant pri sebi ni imel nobenih dokumentov.
Edino, kar je imel pri sebi, je bil ključ stanovanja.
Stephenova družina ni imela pojma, kam je odšel.
Mama je umrla, ne da bi vedela, kaj se je z njim zgodilo.
Izginotje je bilo razvozlano vrsto let pozneje, ko ga je Nilsen prepoznal na sliki, ki so mu jo med zaslišanjem pokazali policisti.
Veliko Nilsenovih žrtev še vedno niso prepoznali in jih morda tudi nikoli ne bodo.
Nilsen smrti ni povezoval z umiranjem.
Ubijanje je postalo način, na katerega je lahko te ljudi za zmeraj prikoval nase.
Temu primerno je potem skrbel za trupla.
Igral je vlogo njihovega partnerja, saj jih je umival, skupaj z njimi jedel ter spal v postelji.
Z njimi je tudi spolno občeval.
Ker so ostali z njim, se je v svojem umu z njimi povzdignil na drugo duhovno raven.
Ustvaril je svoj svet, v katerega so vstopali resnični moški, vendar se jim v teh živih, čeprav neresničnih sanjah ni nikoli nič zgodilo.
Z žrtvami se ni čutil povezanega zaradi njihove bližine, marveč zaradi izkušnje, ki jo je delil z njimi.
Ta svet je zanj postal resničen.
Smrt je postala kreativna.
Fantje, ki jih je ubil, zanj niso bili le ljudje, ampak umetnine.
Bili so slika lepote moških, ki jih je mogoče občudovati.
Bili so muze njegovega uma, ki mu je pomagal v glavi sestavljati slike.
Smrt zanj ni pomenila konca, marveč začetek pustolovščine.
Ubil je tiste, ki so prišli v njegovo stanovanje, da bi jih spoznal in z njimi vzpostavil umetniško razmerje.
Čutil je potrebo po tem, da se vrne v svoj lep, topel in neresničen svet.
Od njega je postal odvisen so te mere, da se je zavedal, kako nevaren je za ljudi.
Te moške je ubil nedolžni primitivni moški iz teh sanj.
Čeprav je videl lepoto v smrti, pa ni bila to, kar naj bi bila.
Namesto, da bi umori postali veličastni, sanjski prizori teles, se je moral zadovoljiti z vladavino naravnih zakonov.
Več ko jih je pobral po lokalih, več je bilo trupel.
Prihajali so iz različnih držav.
Od Irske do Tajske.
Bili so brezdomci ali spolni delavci ali pa v življenju niso imeli sreče.
Dvema, hipiju in transvestitu, je uspelo pobegniti.
Ko so začela trupla razpadati, jih je pospravil v podhišje.
In ko se je smrad začel prebijati v njegov sanjski svet, jih je sežgal na kresu na svojem vrtu.
Na kres je vrgel še kakšno gumo, da je prekril smrad.
Tako je počel, dokler se ni leta 1981 preselil v stanovanje v nadstropju hiše v ulici Cranely Gardens.
Ker ni imel vrta, je moral trupla razrezati in jih odvreči v stranišče.
Kmalu so deli trupel zamašili odtoke v stanovanju.
Iz stanovanja je začelo smrdeti in sosedje so se pritožili in poklicali komunalne delavce, da bi odmašili odtočne cevi.
Ko so prišli komunalni delavci, da bi težavo odpravili, so v ceveh našli ostanke kakšnih 12 moških, ter stvar prijavili policiji.
Iz njegovih omar je padlo še več trupel.
Ob prihodu policije se je delal presenečenega.
Pred prijetjem je dejal:
To je dolga zgodba.
Začela se je daleč nazaj.
Vse vam bom povedal.
Rad bi si olajšal dušo.
Vendar ne tukaj, ampak na policijski postaji.
Policiji je pokazal vreče za smeti, v katere je skril dele trupel.
Dennis ni bil nikoli prijeten človek, čeprav se je znal poetično izražati.
Bil je aroganten in znan po tem, da je med ljudmi izzival prepire.
Obstaja posnetek, na katerem verbalno zlorablja bivšega partnerja.
Na sodišču se je boril za pravico, da bi objavil svoje spomine.
Pri zločinu so ga zasačili, ko je delal kot javni uslužbenec na zavodu za zaposlovanje.
Obsojen je bil umora in poskusa umora številnih mladih moških.
Umoril naj bi vsaj 12 do 15 ljudi.
Spoznaval jih je v barih ter jih odpeljal v stanovanje.
Z njimi je najprej spolno občeval, jih zadavil in utopil.
Trupla je razkosal, pri čemer so mu bile v pomoč mesarske spretnosti, ki se jih je naučil v vojski.
Sprva so ga obsodili na dosmrtno zaporno kazen z možnostjo, da ga po 25 letih izpustijo na prostost.
Ko so ocenili, da rehabilitacija ni možna, so kazen spremenili v dosmrtni zapor brez možnosti predčasnega izpusta.
Do konca svojih dni bo zaprt v kaznilnici v Full Suttonu.
Znan je tudi kot Prijazni morilec.
Po rodu je Škot.
Od nekdaj so ga privlačile mračne stvari.
Živel je s čustveno odsotno mamo.
Zelo močno se je navezal na dedka, ki je bil ribič.
Nekega dne je dedek med ribolovom umrl zaradi srčne kapi.
Dennis je bil star 6 let, ko ga je videl mrtvega ležati v odprti krsti.
Kot najstnik je bil precej negotov, saj je hitro spoznal, da je gej, vendar je živel v skupnosti, v kateri tega niso odobravali.
Pobegnil je v vojsko in postal obseden s podobami smrti.
Sebe je slikal, potem ko si je z ličili po telesu narisal rane.
Tudi svoje fante je prosil, naj mu pozirajo, kot da so mrtvi.
Po odsluženi vojski se je pridružil policiji, a je po letu dni obupal.
2 leti je živel z Davidom Gallichanom.
Imela sta psa Bleepa.
Toda njuno razmerje se je končalo in Gallichan se je odselil.
Nilsen je pogosto obiskoval londonske gejevske pube in klube.
Tisti večer je odšel v javno hišo Cricklewood Arms na severu Londona.
Tam je spoznal 14 letnega Stephena.
Vso noč sta pila, nato pa sta šla v Nilsenovo stanovanje in spolno občevala.
Zjutraj se je Nilsen ustrašil, da ga bo Stephen zapustil.
Stephena je zadavil s kravato.
Ko je spoznal, da še ni mrtev, je njegovo glavo tako dolgo tiščal pod vodo, dokler iz njegovih ust ni prišel noben mehurček več.
Stephenovega imena ni poznal in ni imel pojma, kdo sploh je, saj fant pri sebi ni imel nobenih dokumentov.
Edino, kar je imel pri sebi, je bil ključ stanovanja.
Stephenova družina ni imela pojma, kam je odšel.
Mama je umrla, ne da bi vedela, kaj se je z njim zgodilo.
Izginotje je bilo razvozlano vrsto let pozneje, ko ga je Nilsen prepoznal na sliki, ki so mu jo med zaslišanjem pokazali policisti.
Veliko Nilsenovih žrtev še vedno niso prepoznali in jih morda tudi nikoli ne bodo.
Nilsen smrti ni povezoval z umiranjem.
Ubijanje je postalo način, na katerega je lahko te ljudi za zmeraj prikoval nase.
Temu primerno je potem skrbel za trupla.
Igral je vlogo njihovega partnerja, saj jih je umival, skupaj z njimi jedel ter spal v postelji.
Z njimi je tudi spolno občeval.
Ker so ostali z njim, se je v svojem umu z njimi povzdignil na drugo duhovno raven.
Ustvaril je svoj svet, v katerega so vstopali resnični moški, vendar se jim v teh živih, čeprav neresničnih sanjah ni nikoli nič zgodilo.
Z žrtvami se ni čutil povezanega zaradi njihove bližine, marveč zaradi izkušnje, ki jo je delil z njimi.
Ta svet je zanj postal resničen.
Smrt je postala kreativna.
Fantje, ki jih je ubil, zanj niso bili le ljudje, ampak umetnine.
Bili so slika lepote moških, ki jih je mogoče občudovati.
Bili so muze njegovega uma, ki mu je pomagal v glavi sestavljati slike.
Smrt zanj ni pomenila konca, marveč začetek pustolovščine.
Ubil je tiste, ki so prišli v njegovo stanovanje, da bi jih spoznal in z njimi vzpostavil umetniško razmerje.
Čutil je potrebo po tem, da se vrne v svoj lep, topel in neresničen svet.
Od njega je postal odvisen so te mere, da se je zavedal, kako nevaren je za ljudi.
Te moške je ubil nedolžni primitivni moški iz teh sanj.
Čeprav je videl lepoto v smrti, pa ni bila to, kar naj bi bila.
Namesto, da bi umori postali veličastni, sanjski prizori teles, se je moral zadovoljiti z vladavino naravnih zakonov.
Več ko jih je pobral po lokalih, več je bilo trupel.
Prihajali so iz različnih držav.
Od Irske do Tajske.
Bili so brezdomci ali spolni delavci ali pa v življenju niso imeli sreče.
Dvema, hipiju in transvestitu, je uspelo pobegniti.
Ko so začela trupla razpadati, jih je pospravil v podhišje.
In ko se je smrad začel prebijati v njegov sanjski svet, jih je sežgal na kresu na svojem vrtu.
Na kres je vrgel še kakšno gumo, da je prekril smrad.
Tako je počel, dokler se ni leta 1981 preselil v stanovanje v nadstropju hiše v ulici Cranely Gardens.
Ker ni imel vrta, je moral trupla razrezati in jih odvreči v stranišče.
Kmalu so deli trupel zamašili odtoke v stanovanju.
Iz stanovanja je začelo smrdeti in sosedje so se pritožili in poklicali komunalne delavce, da bi odmašili odtočne cevi.
Ko so prišli komunalni delavci, da bi težavo odpravili, so v ceveh našli ostanke kakšnih 12 moških, ter stvar prijavili policiji.
Iz njegovih omar je padlo še več trupel.
Ob prihodu policije se je delal presenečenega.
Pred prijetjem je dejal:
To je dolga zgodba.
Začela se je daleč nazaj.
Vse vam bom povedal.
Rad bi si olajšal dušo.
Vendar ne tukaj, ampak na policijski postaji.
Policiji je pokazal vreče za smeti, v katere je skril dele trupel.
Dennis ni bil nikoli prijeten človek, čeprav se je znal poetično izražati.
Bil je aroganten in znan po tem, da je med ljudmi izzival prepire.
Obstaja posnetek, na katerem verbalno zlorablja bivšega partnerja.
Na sodišču se je boril za pravico, da bi objavil svoje spomine.
Pri zločinu so ga zasačili, ko je delal kot javni uslužbenec na zavodu za zaposlovanje.
Obsojen je bil umora in poskusa umora številnih mladih moških.
Umoril naj bi vsaj 12 do 15 ljudi.
Spoznaval jih je v barih ter jih odpeljal v stanovanje.
Z njimi je najprej spolno občeval, jih zadavil in utopil.
Trupla je razkosal, pri čemer so mu bile v pomoč mesarske spretnosti, ki se jih je naučil v vojski.
Sprva so ga obsodili na dosmrtno zaporno kazen z možnostjo, da ga po 25 letih izpustijo na prostost.
Ko so ocenili, da rehabilitacija ni možna, so kazen spremenili v dosmrtni zapor brez možnosti predčasnega izpusta.
Do konca svojih dni bo zaprt v kaznilnici v Full Suttonu.
0
Še en članek na podlagi te revije:
http://www.moskisvet.com/clanek/zanimivo/kako-prepoznati-serijskega-morilca-kriminologi-razkrili-pet-kljucnih-znakov.html www.moskisvet.com/clanek/zanimivo/kako-prepoznati-serijskega-morilca-kriminologi-razkrili-pet-kljucnih-znakov.html
http://www.moskisvet.com/clanek/zanimivo/kako-prepoznati-serijskega-morilca-kriminologi-razkrili-pet-kljucnih-znakov.html www.moskisvet.com/clanek/zanimivo/kako-prepoznati-serijskega-morilca-kriminologi-razkrili-pet-kljucnih-znakov.html
0
15. PETER SUTCLIFFE
Na zahodu Jorkšira je med leti 1975 in 1980 umoril vsaj 13 žensk, še 7 pa jih je napadel.
Zaradi brutalnosti so ga novinarji imenovali za Jorkširskega razparača.
Bil je umirjen človek, ki ni v ničemer izstopal.
Jeza v njem se je krepila in kmalu so se pojavile mračne obsesije in nenavadno vedenje.
Preden se je avgusta 1974 poročil s svojim prvim dekletom, je imel več služb.
Med drugim je kopal grobove.
Svoje sodelavce je šokiral z izjavo, da je kradel dele trupel, ki jih je pokopal, in jih hranil kot trofeje.
Leta 1969 je prvič napadel.
Ker naj bi ga prostitutka ogoljufala, se je odločil, da jo s prijateljem poiščeta.
Ker je nista našla, je napadel drugo žensko, pri čemer je uporabil kamen, zavit v nogavico.
Nato se je vrnil k prijateljevemu kombiju in prijatelju ukazal, naj ga odpelje domov.
Priče so si zapisale številke na registrski tablici in naslednji dan ga je zaslišala policija.
Trdil je, da je žensko udaril samo z roko.
Ker je bila ženska znana prostitutka, njen fant pa je sedel v zaporu zaradi nasilja, ga ni ovadila.
JUNIJ 1975
Začel je delati kot voznik tovornjaka.
Tedaj je izvedel, da z ženo ne bosta mogla imeti otrok.
Na oknu tovornjaka je imel sporočilo:
V tem tovornjaku sedi moški,
čigar skriti genij bo,
če se bo prebudil,
pretresel državo,
čigar dinamična energija bo obvladala vse naokrog.
Naj ga raje pustim spati?
Malo za tem je začel svoj morilski pohod.
5 JUL 1975
Anna Rogulskyj se je zgodaj zjutraj vračala domov k fantu.
Napadel jo je s kladivom in po njej tako dolgo tolkel, da je skoraj umrla.
Potem jo je še večkrat zabodel z nožem.
Zmotil ga je sosed.
Vendar ga je prepričal, da je vse v redu.
Nato je pobegnil.
Anno so našli in odpeljali v bolnišnico.
Napad je preživela, vendar s trajnimi posledicami.
15 AVG 1975
Olive Smelt je zvečer odšla na pijačo s prijatelji, ko jo je napadel s kladivom in nožem.
Pretepel jo je do nezavesti in jo hotel še zabosti, vendar je mimo pripeljal avto.
Pobegnil je.
OKTOBER 1975
Wilma McCann je bila prostitutka.
Bila je prva umorjena.
Napadel jo je z nožem in kladivom.
Zabodel jo je 15 krat.
Policija kljub obsežni preiskavi z več kot 100 policisti in med katero je zaslišala na tisoče ljudi, umora ni povezala z njegovimi prejšnjimi napadi.
20 JAN 1976
Emily Jackson je napadel s kladivom in jo 51 krat zabodel z izvijačem.
Pri tem ji je tako močno stopil na nogo, da je na njej pustil odtis svojega čevlja.
Umrla je.
5 FEB 1977
Irene Richardson je s kladivom pretepel do smrti, njeno truplo pa iznakazil z nožem.
23 APR 1977
Patricio Atkinson je s kladivom in nožem ubil v njenem stanovanju.
26 JUN 1977
Jayne MacDonald je napadel potem, ko je zamudila avtobus in ni mogla priklicati taksija.
Truplo so našli v lokalnem pustolovskem parku.
Stara je bila 16 let in ni bila prostitutka, marveč je delala v trgovini.
Časniki so jo označili za prvo nedolžno žrtev in objavili vsako grozljivo podrobnost.
Dlje, ko je trajal lov na morilca, hujši je bil pritisk novinarjev, politikov in javnosti.
Pred tem umorom je bil strah rezerviran za prostitutke.
Po tem umoru ni bila varna nobena ženska več.
JUL 1977
Maureen Long je napad preživela, ker je morilca spet nekdo zmotil.
1 OKT 1977
Umoril je Jean Jordan.
Našli je niso 10 dni, zato se je lahko čez 4 dni vrnil, da bi na kraju zločina poiskal bankovec za 5 funtov, zaradi katerega bi ga lahko izsledili.
Bankovca ni našel.
Je pa iznakazil truplo in ga prestavil tja, kjer ga je našel delavec iz mlekarne Bruce Jones.
Policija je bankovec našla v njeni torbici in ugotovila v kateri banki so ga dali v promet.
Morilca je zaslišala, ker ga je prepoznala kot enega izmed 5000 moških, ki bi lahko na banki prejeli bankovec.
Toda pozneje je bil izpuščen.
14 DEC 1977
Marilyn Moore je napad preživela in ga opisala policistom.
Policija je na kraju zločina odkrila tudi sledi gum, ki so bile enake tistim na kraju prejšnjega napada.
JANUAR 1978
Prostitutka Yvonne Pearson je bila stara 21 let.
Njeno truplo je bilo skrito za zapuščeno zofo in ga niso odkrili vse do marca.
Konec januarja je policija našla prostitutko Helen Rytka.
3 dni pred tem jo je brutalno pretepel in zabodel do smrti.
MAREC 1978
Lažni razparač Jack iz Wearsida je policiji in časnikom poslal več pisem.
Med dvominutnem zvočnim posnetkom se je norčeval iz glavnega preiskovalca:
Sem Jack.
Očitno me še vedno niste ujeli.
Zelo vas spoštujem, George, toda za božjo voljo danes niste nič bližje temu, da me primete, kot ste bili pred 4 leti, ko sem začel moriti.
Njegovo početje je močno škodovalo preiskavi umorov.
Vsi viri, finančni in človeški, so bili takoj preusmerjeni v iskanje Jacka, ko ga je glavni preiskovalec označil za glavnega osumljenca.
To je pomenilo, da se je pravi morilec, čigar glas ni ustrezal tistemu na zvočnem posnetku, spet izmazal.
Jack ali John Humble je priznal, da se je vse skupaj začelo kot šala.
Večkrat je poklical policijo, da bi jo prepričal, da je Jack le plod njegove domišljije.
Toda, ko je policijo enkrat prepričal, da je razparač Jack, mu je ni več uspelo prepričati, da ni morilec.
Njegova šala je imela grozljive posledice za Humbla, policijo in žrtve.
Ko se je soočala z velikim javnim, medijskim in političnim pritiskom, je policija zaslišala 40 000 osumljencev in sprožila za milijon funtov vredno kampanijo.
Na podlagi DNK, ki so mu ga odvzeli leta 1991, potem ko so ga prijeli zaradi pijančevanja in razgrajanja, so Humbla prepoznali kot razparača Jacka.
Leta 2006 so ga zaradi oviranja preiskave obsodili na 8 let zapora.
Ko je po odsluženi kazni prišel iz zapora, se je močno zapil in večkrat poskusil storiti samomor.
Zaradi slabega slovesa so mu večkrat razdejali dom.
16 MAJ 1978
Vero Millward so odkrili mrtvo na parkirišču Manchesterske kraljeve bolnišnice
Nato je minilo skoraj leto dni, preden je znova napadel.
V tem času je umrla njegova mama.
4 APR 1979
Josephine Whitaker, 19 letno uslužbenko gradbenega podjetja, so našli mrtvo na barju v Halifaxu.
9 MAJ 1979
Marcello Clayton je napadel potem, ko je pristala, da jo pelje domov.
Napad je preživela in je pozneje pričala med njegovim sojenjem.
1 SEP 1979
Umorjena je bila 20 letna Barbara Leach, študentka Univerze v Bradfordu.
Našli so jo blizu njenega študentskega stanovanja.
20 AVG 1980
Umoril je Marguerite Walls.
24 SEP 1980
Napad je preživela Uphadye Bandara.
25 OKT 1980
Hudo je ranil študentko Mureen Leo.
5 NOV 1980
Napadel je 16 letno Thereso Sykes.
Napad je komaj preživela.
17 NOV 1980
Umoril je 20 letno študentko Jacqueline Hill.
Našli so jo pri rezidenci Lupton blizu kampusa.
2 JAN 1981
Sutcliffa so prijeli, medtem ko je sedel v svojem avtu.
Ob njem je bila prostitutka Olivia Rievers, ki jo je nameraval umoriti.
Prijeli so ga, ker so bile registrske tablice na njegovem avtu ukradene.
Ker so ga do tedaj zaslišali že 9 krat, ne da bi ga česa obtožili, je pričakoval, da se bo to zgodilo tudi tokrat.
4 JAN 1981
Na presenečenje policistov je vse priznal.
Policisti so se vrnili na kraj prijetja in tam našli nož, vrv in kladivo.
Drugi nož so našli v straniščnem kotličku na policijski postaji.
Podrobno je opisal svoje zločine.
Še najbolj mu je bilo žal Jayne MacDonald.
Ko so ga obtožili umora Joan Harrison, je zanikal krivdo.
Pozneje so umor na podlagi DNK povezali z obsojenim spolnim prestopnikom Christopherjem Smithom, ki je umrl leta 2011.
Začeli so mu soditi.
Kljub številnim pravosodnim napakam ni bilo dvoma, da bo preostanek življenja preživel v zaporu.
5 JAN 1981
Pred sodišče je stopil najprej zaradi umora Jacqueline Hill in kraje registrskih tablic.
Zaslišanje je trajalo 5 minut, nato so ga priprli.
20 FEB 1981
Začeli so mu soditi zaradi 13 umorov in 7 poskusov umora.
14 APR 1981
Tožilstvo in obramba sta pred sodiščem v Leedsu soglašala, da zaradi sovražno nastrojene javnosti ne bi bil deležen pravičnega sojenja.
Odločili so se, da mu sodijo pred glavnim sodiščem v Londonu.
29 APR 1981
Pred začetkom sojenja so ocenili njegovo duševno stanje.
Kriminalna neprištevnost je opredeljena drugače, saj gre za to, ali obtoženec razume naravo svojih dejanj in ve, da je z njimi zagrešil zločin.
V primeru duševne bolezni se obtoženec še ni nesposoben izreči o svoji krivdi.
Sutcliff se je sprva glede 13 umorov izrekel za nedolžnega, vendar za krivega umorov na osnovi zmanjšane prištevnosti.
Trdil je, da je ubogal božjo voljo, da so mu glasovi ukazali, naj mori prostitutke, in da so glasovi prihajali od Boga iz groba poljskega delavca.
Priznal je krivdo za 7 poskusov umorov.
Tožilstvo je bilo pripravljeno sprejeti njegov zagovor, a sodnik je bil skeptičen.
Sledil je pravni spor.
Več psihiatrov je dejalo, da bi lahko trpel zaradi paranoidne shizofrenije.
Zato se je sodnik posvetoval z glavnim tožilcem Sirom Michaelom Haversom.
Po posvetu je sodnik zavrnil zagovor in razsodil, da mu bodo začeli soditi.
5 MAJ 1981
Začelo se je sojenje, ki je trajalo 2 tedna.
Sodna dvorana je bila vsak dan nabito polna.
Spričo vrste dokazov, zlasti pričevanj preživelih žrtev in morilčevega priznanja, je bilo sojenje le formalnost.
Razsodba je bila znana, a ker ima vsak pravico do sojenja, so se teh formalnosti držali.
Po dveh tednih je porota po 6 urah posvetovanja sporočila odločitev.
Porota je bolj razpravljala o njegovi prištevnosti kot nesporni krivdi.
Posvetovala se je s sodnikom in mu povedala, da ni enotnega mnenja.
Sodnik je sklenil, da je razmerje 10 proti 2 glasovoma sprejemljivo.
Tako so ga spoznali za krivega v vseh točkah obtožnice.
Sodnik ga je obsodil na dosmrtno kazen ter dodal, da mora najmanj 30 let preživeti v zaporu, preden lahko zaprosi za pogojni odpust.
Izrazil je tudi upanje, da ga ne bodo nikoli izpustili.
Potem, ko je pohvalil policijo, ker ga je prijela, je nekaj besed namenil tudi Jacku:
S prave sledi vas je speljal goljuf.
Pri tem mislim na pisma in zvočni posnetek.
Upam, da ga nekega dne dobite.
Po izreku kazni so Sutcliffa odpeljali v Parkhurst, kaznilnico A kategorije na otoku Wight za najbolj nevarne zločince.
10 JAN 1983
Sojetnik James Costello ga je z zlomljeno kavno skodelico grdo porezal po obrazu.
Ko se je shizofrenija leta 1984 poslabšala, so ga odpeljali v bolnišnico Broadmoor.
Tam ga je pacient Paul Watson hotel zadaviti z vrvico slušalk.
10 MAR 1997
Pacient Ian Kay ga je napadel s penkalom in ga hudo poškodoval na obeh očeh.
Na eno oko je oslepel.
Kay je priznal, da ga je hotel umoriti, zato so ga obsodili na dosmrtno psihiatrično zdravljenje.
22 DEC 2007
Pacient Patrick Sureda ga je z jedilnim nožem zabodel v obraz, da bi oslepel še na drugo oko.
Sutcliffe je napad kljub hudim poškodbam preživel.
MAREC 2010
Poslanec, ki je zastopal eno izmed žrtev, je notranjega ministra vprašal, ali obstaja možnost, da ga kdaj spustijo na prostost.
Straw je dal jasno vedeti, da ne bo nikoli izpuščen iz zapora.
Ker so ga jetniki vseskozi napadali in je bilo njegovo zdravje vse slabše, je Sutcliffe večkrat prosil, naj mu kazen skrajšajo, in se pritožil proti dosmrtni kazni.
Pritožbeno sodišče in višji sodniki so njegove prošnje zavračali zaradi psihiatričnih ocen, števila žrtev in brutalnosti zločinov.
Sutcliffe ni nikoli izrazil obžalovanja za zločine.
Nekoč je dejal, da so bile ženske, ki jih je ubil, svinjarija in prostitutke, ki so smetile ulice, on pa jih je počistil.
Po tem primeru je policija prešla s papirja na obsežno računalniško podatkovno bazo HOLMES.
Ta je kriminalistom omogočila, da so dokaze preverili veliko hitreje kot prej, ko so morali ročno pregledati na tisoče kartotečnih lističev in papirnatih dokumentov, samo da so lahko nek manjši dokaz primerjali z drugim.
Preiskovalni novinar Tim Tate in nekdanji pripadnik policijske obveščevalne službe Chris Clark namigujeta, da je zagrešil veliko več zločinov, vendar jih je policija prikrila.
Menita, da so Stephena Downinga obsodili po krivem.
Ta je v zaporu sedel 27 let.
Anthony Steel je sedel 25 let zaradi umora Carol Wilkinson leta 1977.
Andrew Evans je sedel 25 let, ker naj bi leta 1972 ubil Judith Roberts.
Vsi trije so imeli učne in duševne težave, zaradi česar so bili bolj občutljivi za pritiske preiskovalcev.
Skupaj so odslužili 77 let zapora, nato pa so njihove obsodbe razveljavili.
Ali je policija res prikrila Sutcliffove druge zločine, da bi rešila svoj ugled, zaenkrat še ni znano.
Na zahodu Jorkšira je med leti 1975 in 1980 umoril vsaj 13 žensk, še 7 pa jih je napadel.
Zaradi brutalnosti so ga novinarji imenovali za Jorkširskega razparača.
Bil je umirjen človek, ki ni v ničemer izstopal.
Jeza v njem se je krepila in kmalu so se pojavile mračne obsesije in nenavadno vedenje.
Preden se je avgusta 1974 poročil s svojim prvim dekletom, je imel več služb.
Med drugim je kopal grobove.
Svoje sodelavce je šokiral z izjavo, da je kradel dele trupel, ki jih je pokopal, in jih hranil kot trofeje.
Leta 1969 je prvič napadel.
Ker naj bi ga prostitutka ogoljufala, se je odločil, da jo s prijateljem poiščeta.
Ker je nista našla, je napadel drugo žensko, pri čemer je uporabil kamen, zavit v nogavico.
Nato se je vrnil k prijateljevemu kombiju in prijatelju ukazal, naj ga odpelje domov.
Priče so si zapisale številke na registrski tablici in naslednji dan ga je zaslišala policija.
Trdil je, da je žensko udaril samo z roko.
Ker je bila ženska znana prostitutka, njen fant pa je sedel v zaporu zaradi nasilja, ga ni ovadila.
JUNIJ 1975
Začel je delati kot voznik tovornjaka.
Tedaj je izvedel, da z ženo ne bosta mogla imeti otrok.
Na oknu tovornjaka je imel sporočilo:
V tem tovornjaku sedi moški,
čigar skriti genij bo,
če se bo prebudil,
pretresel državo,
čigar dinamična energija bo obvladala vse naokrog.
Naj ga raje pustim spati?
Malo za tem je začel svoj morilski pohod.
5 JUL 1975
Anna Rogulskyj se je zgodaj zjutraj vračala domov k fantu.
Napadel jo je s kladivom in po njej tako dolgo tolkel, da je skoraj umrla.
Potem jo je še večkrat zabodel z nožem.
Zmotil ga je sosed.
Vendar ga je prepričal, da je vse v redu.
Nato je pobegnil.
Anno so našli in odpeljali v bolnišnico.
Napad je preživela, vendar s trajnimi posledicami.
15 AVG 1975
Olive Smelt je zvečer odšla na pijačo s prijatelji, ko jo je napadel s kladivom in nožem.
Pretepel jo je do nezavesti in jo hotel še zabosti, vendar je mimo pripeljal avto.
Pobegnil je.
OKTOBER 1975
Wilma McCann je bila prostitutka.
Bila je prva umorjena.
Napadel jo je z nožem in kladivom.
Zabodel jo je 15 krat.
Policija kljub obsežni preiskavi z več kot 100 policisti in med katero je zaslišala na tisoče ljudi, umora ni povezala z njegovimi prejšnjimi napadi.
20 JAN 1976
Emily Jackson je napadel s kladivom in jo 51 krat zabodel z izvijačem.
Pri tem ji je tako močno stopil na nogo, da je na njej pustil odtis svojega čevlja.
Umrla je.
5 FEB 1977
Irene Richardson je s kladivom pretepel do smrti, njeno truplo pa iznakazil z nožem.
23 APR 1977
Patricio Atkinson je s kladivom in nožem ubil v njenem stanovanju.
26 JUN 1977
Jayne MacDonald je napadel potem, ko je zamudila avtobus in ni mogla priklicati taksija.
Truplo so našli v lokalnem pustolovskem parku.
Stara je bila 16 let in ni bila prostitutka, marveč je delala v trgovini.
Časniki so jo označili za prvo nedolžno žrtev in objavili vsako grozljivo podrobnost.
Dlje, ko je trajal lov na morilca, hujši je bil pritisk novinarjev, politikov in javnosti.
Pred tem umorom je bil strah rezerviran za prostitutke.
Po tem umoru ni bila varna nobena ženska več.
JUL 1977
Maureen Long je napad preživela, ker je morilca spet nekdo zmotil.
1 OKT 1977
Umoril je Jean Jordan.
Našli je niso 10 dni, zato se je lahko čez 4 dni vrnil, da bi na kraju zločina poiskal bankovec za 5 funtov, zaradi katerega bi ga lahko izsledili.
Bankovca ni našel.
Je pa iznakazil truplo in ga prestavil tja, kjer ga je našel delavec iz mlekarne Bruce Jones.
Policija je bankovec našla v njeni torbici in ugotovila v kateri banki so ga dali v promet.
Morilca je zaslišala, ker ga je prepoznala kot enega izmed 5000 moških, ki bi lahko na banki prejeli bankovec.
Toda pozneje je bil izpuščen.
14 DEC 1977
Marilyn Moore je napad preživela in ga opisala policistom.
Policija je na kraju zločina odkrila tudi sledi gum, ki so bile enake tistim na kraju prejšnjega napada.
JANUAR 1978
Prostitutka Yvonne Pearson je bila stara 21 let.
Njeno truplo je bilo skrito za zapuščeno zofo in ga niso odkrili vse do marca.
Konec januarja je policija našla prostitutko Helen Rytka.
3 dni pred tem jo je brutalno pretepel in zabodel do smrti.
MAREC 1978
Lažni razparač Jack iz Wearsida je policiji in časnikom poslal več pisem.
Med dvominutnem zvočnim posnetkom se je norčeval iz glavnega preiskovalca:
Sem Jack.
Očitno me še vedno niste ujeli.
Zelo vas spoštujem, George, toda za božjo voljo danes niste nič bližje temu, da me primete, kot ste bili pred 4 leti, ko sem začel moriti.
Njegovo početje je močno škodovalo preiskavi umorov.
Vsi viri, finančni in človeški, so bili takoj preusmerjeni v iskanje Jacka, ko ga je glavni preiskovalec označil za glavnega osumljenca.
To je pomenilo, da se je pravi morilec, čigar glas ni ustrezal tistemu na zvočnem posnetku, spet izmazal.
Jack ali John Humble je priznal, da se je vse skupaj začelo kot šala.
Večkrat je poklical policijo, da bi jo prepričal, da je Jack le plod njegove domišljije.
Toda, ko je policijo enkrat prepričal, da je razparač Jack, mu je ni več uspelo prepričati, da ni morilec.
Njegova šala je imela grozljive posledice za Humbla, policijo in žrtve.
Ko se je soočala z velikim javnim, medijskim in političnim pritiskom, je policija zaslišala 40 000 osumljencev in sprožila za milijon funtov vredno kampanijo.
Na podlagi DNK, ki so mu ga odvzeli leta 1991, potem ko so ga prijeli zaradi pijančevanja in razgrajanja, so Humbla prepoznali kot razparača Jacka.
Leta 2006 so ga zaradi oviranja preiskave obsodili na 8 let zapora.
Ko je po odsluženi kazni prišel iz zapora, se je močno zapil in večkrat poskusil storiti samomor.
Zaradi slabega slovesa so mu večkrat razdejali dom.
16 MAJ 1978
Vero Millward so odkrili mrtvo na parkirišču Manchesterske kraljeve bolnišnice
Nato je minilo skoraj leto dni, preden je znova napadel.
V tem času je umrla njegova mama.
4 APR 1979
Josephine Whitaker, 19 letno uslužbenko gradbenega podjetja, so našli mrtvo na barju v Halifaxu.
9 MAJ 1979
Marcello Clayton je napadel potem, ko je pristala, da jo pelje domov.
Napad je preživela in je pozneje pričala med njegovim sojenjem.
1 SEP 1979
Umorjena je bila 20 letna Barbara Leach, študentka Univerze v Bradfordu.
Našli so jo blizu njenega študentskega stanovanja.
20 AVG 1980
Umoril je Marguerite Walls.
24 SEP 1980
Napad je preživela Uphadye Bandara.
25 OKT 1980
Hudo je ranil študentko Mureen Leo.
5 NOV 1980
Napadel je 16 letno Thereso Sykes.
Napad je komaj preživela.
17 NOV 1980
Umoril je 20 letno študentko Jacqueline Hill.
Našli so jo pri rezidenci Lupton blizu kampusa.
2 JAN 1981
Sutcliffa so prijeli, medtem ko je sedel v svojem avtu.
Ob njem je bila prostitutka Olivia Rievers, ki jo je nameraval umoriti.
Prijeli so ga, ker so bile registrske tablice na njegovem avtu ukradene.
Ker so ga do tedaj zaslišali že 9 krat, ne da bi ga česa obtožili, je pričakoval, da se bo to zgodilo tudi tokrat.
4 JAN 1981
Na presenečenje policistov je vse priznal.
Policisti so se vrnili na kraj prijetja in tam našli nož, vrv in kladivo.
Drugi nož so našli v straniščnem kotličku na policijski postaji.
Podrobno je opisal svoje zločine.
Še najbolj mu je bilo žal Jayne MacDonald.
Ko so ga obtožili umora Joan Harrison, je zanikal krivdo.
Pozneje so umor na podlagi DNK povezali z obsojenim spolnim prestopnikom Christopherjem Smithom, ki je umrl leta 2011.
Začeli so mu soditi.
Kljub številnim pravosodnim napakam ni bilo dvoma, da bo preostanek življenja preživel v zaporu.
5 JAN 1981
Pred sodišče je stopil najprej zaradi umora Jacqueline Hill in kraje registrskih tablic.
Zaslišanje je trajalo 5 minut, nato so ga priprli.
20 FEB 1981
Začeli so mu soditi zaradi 13 umorov in 7 poskusov umora.
14 APR 1981
Tožilstvo in obramba sta pred sodiščem v Leedsu soglašala, da zaradi sovražno nastrojene javnosti ne bi bil deležen pravičnega sojenja.
Odločili so se, da mu sodijo pred glavnim sodiščem v Londonu.
29 APR 1981
Pred začetkom sojenja so ocenili njegovo duševno stanje.
Kriminalna neprištevnost je opredeljena drugače, saj gre za to, ali obtoženec razume naravo svojih dejanj in ve, da je z njimi zagrešil zločin.
V primeru duševne bolezni se obtoženec še ni nesposoben izreči o svoji krivdi.
Sutcliff se je sprva glede 13 umorov izrekel za nedolžnega, vendar za krivega umorov na osnovi zmanjšane prištevnosti.
Trdil je, da je ubogal božjo voljo, da so mu glasovi ukazali, naj mori prostitutke, in da so glasovi prihajali od Boga iz groba poljskega delavca.
Priznal je krivdo za 7 poskusov umorov.
Tožilstvo je bilo pripravljeno sprejeti njegov zagovor, a sodnik je bil skeptičen.
Sledil je pravni spor.
Več psihiatrov je dejalo, da bi lahko trpel zaradi paranoidne shizofrenije.
Zato se je sodnik posvetoval z glavnim tožilcem Sirom Michaelom Haversom.
Po posvetu je sodnik zavrnil zagovor in razsodil, da mu bodo začeli soditi.
5 MAJ 1981
Začelo se je sojenje, ki je trajalo 2 tedna.
Sodna dvorana je bila vsak dan nabito polna.
Spričo vrste dokazov, zlasti pričevanj preživelih žrtev in morilčevega priznanja, je bilo sojenje le formalnost.
Razsodba je bila znana, a ker ima vsak pravico do sojenja, so se teh formalnosti držali.
Po dveh tednih je porota po 6 urah posvetovanja sporočila odločitev.
Porota je bolj razpravljala o njegovi prištevnosti kot nesporni krivdi.
Posvetovala se je s sodnikom in mu povedala, da ni enotnega mnenja.
Sodnik je sklenil, da je razmerje 10 proti 2 glasovoma sprejemljivo.
Tako so ga spoznali za krivega v vseh točkah obtožnice.
Sodnik ga je obsodil na dosmrtno kazen ter dodal, da mora najmanj 30 let preživeti v zaporu, preden lahko zaprosi za pogojni odpust.
Izrazil je tudi upanje, da ga ne bodo nikoli izpustili.
Potem, ko je pohvalil policijo, ker ga je prijela, je nekaj besed namenil tudi Jacku:
S prave sledi vas je speljal goljuf.
Pri tem mislim na pisma in zvočni posnetek.
Upam, da ga nekega dne dobite.
Po izreku kazni so Sutcliffa odpeljali v Parkhurst, kaznilnico A kategorije na otoku Wight za najbolj nevarne zločince.
10 JAN 1983
Sojetnik James Costello ga je z zlomljeno kavno skodelico grdo porezal po obrazu.
Ko se je shizofrenija leta 1984 poslabšala, so ga odpeljali v bolnišnico Broadmoor.
Tam ga je pacient Paul Watson hotel zadaviti z vrvico slušalk.
10 MAR 1997
Pacient Ian Kay ga je napadel s penkalom in ga hudo poškodoval na obeh očeh.
Na eno oko je oslepel.
Kay je priznal, da ga je hotel umoriti, zato so ga obsodili na dosmrtno psihiatrično zdravljenje.
22 DEC 2007
Pacient Patrick Sureda ga je z jedilnim nožem zabodel v obraz, da bi oslepel še na drugo oko.
Sutcliffe je napad kljub hudim poškodbam preživel.
MAREC 2010
Poslanec, ki je zastopal eno izmed žrtev, je notranjega ministra vprašal, ali obstaja možnost, da ga kdaj spustijo na prostost.
Straw je dal jasno vedeti, da ne bo nikoli izpuščen iz zapora.
Ker so ga jetniki vseskozi napadali in je bilo njegovo zdravje vse slabše, je Sutcliffe večkrat prosil, naj mu kazen skrajšajo, in se pritožil proti dosmrtni kazni.
Pritožbeno sodišče in višji sodniki so njegove prošnje zavračali zaradi psihiatričnih ocen, števila žrtev in brutalnosti zločinov.
Sutcliffe ni nikoli izrazil obžalovanja za zločine.
Nekoč je dejal, da so bile ženske, ki jih je ubil, svinjarija in prostitutke, ki so smetile ulice, on pa jih je počistil.
Po tem primeru je policija prešla s papirja na obsežno računalniško podatkovno bazo HOLMES.
Ta je kriminalistom omogočila, da so dokaze preverili veliko hitreje kot prej, ko so morali ročno pregledati na tisoče kartotečnih lističev in papirnatih dokumentov, samo da so lahko nek manjši dokaz primerjali z drugim.
Preiskovalni novinar Tim Tate in nekdanji pripadnik policijske obveščevalne službe Chris Clark namigujeta, da je zagrešil veliko več zločinov, vendar jih je policija prikrila.
Menita, da so Stephena Downinga obsodili po krivem.
Ta je v zaporu sedel 27 let.
Anthony Steel je sedel 25 let zaradi umora Carol Wilkinson leta 1977.
Andrew Evans je sedel 25 let, ker naj bi leta 1972 ubil Judith Roberts.
Vsi trije so imeli učne in duševne težave, zaradi česar so bili bolj občutljivi za pritiske preiskovalcev.
Skupaj so odslužili 77 let zapora, nato pa so njihove obsodbe razveljavili.
Ali je policija res prikrila Sutcliffove druge zločine, da bi rešila svoj ugled, zaenkrat še ni znano.
0
16. KENNETH ERSKINE
Kot otrok je pogosto grozil staršem, učiteljem, sorojencem in drugim otrokom ter jih napadal.
Ko se je njegovo vedenje v najstniških letih poslabšalo, so se mu starši odrekli, ker niso več mogli obvladovati njegovih nasilnih nagnjenj.
Postal je klatež, odvisnik in tat.
Pri 18 letih se je pri njem prebudila želja, da bi nekoga prizadel.
In zabodel je brez opozorila in izzivanja svojega fanta.
Ta je napad preživel, vendar ga ni prijavil policiji.
Z umorom upokojene učiteljice Eileen Emms, ki je sama živela v kletnem stanovanju je pri 24 letih z vlomov prešel na umore.
Časopisi so mu dali vzdevek Davitelj iz Stockwella.
8 APR 1986
Z levo roko je Eileen zaprl usta, da bi utišal njene krike na pomoč.
S kolenom se je močno uprl na njene prsi, da jo je pritisnil ob posteljo.
S težo svojega telesa je preprečil, da bi se lahko premikala.
Bil je močnejši od nje, zato je bilo njeno upiranje zaman.
Z desno roko jo je prijel za vrat, močno stisnil, da ni mogla dihati.
Njeno telo in možgani so ostali brez kisika.
Ko je nehala dihati in je njena duša začela zapuščati njeno telo, jo je počasi spustil.
Pokril jo je z rjuhami, da je bilo videti, kot da je mirno umrla med spanjem.
Nezavest in smrt bi lahko nastopili hitro, lahko pa bi podaljšal njeno trpljenje in užival v nadzoru, ki ga je imel nad njenim življenjem.
Zdravnik, ki je zjutraj na poziv negovalke prišel k njej domov, ni opazil modric na njenem vratu in prsih.
Šele, ko so opazili, da je izginil njen televizor, so poklicali policijo.
Med preiskavo stanovanja policisti niso našli dokazov, ki bi jih lahko pripeljali do morilca.
Le kratek las, ki bi lahko pripadal afrokaribčanu.
Ni bilo veliko, toda policija se je lotila preiskave.
Čez 2 meseca je 67 letno vdovo Janet Cockett spolno zlorabil in zadavil na njeni postelji.
Rebra je imela polomljena, kjer jo je morilec s koleni pritisnil ob vzmetnico.
Pred tem ji je s telesa strgal spalno srajco, ki jo je nato zložil in položil na posteljo.
Vse družinske slike na nočni omarici je obrnil stran ali položil z licem navzdol.
Policisti so odkrili delne odtise dlani.
Enega na oknu v kopalnici in drugega na cvetličnem lončku.
Policija je primerjala podrobnosti Eileeninega in Janetinega umora.
Ker sta se umora zgodila 2 meseca in več kilometrov narazen in ker pri nobenemu niso našli podobnih sledi, niso mogli z gotovostjo trditi, da gre za istega morilca.
Baza odtisov dlani tedaj še ni obstajala, da bi jih lahko primerjali.
27 JUN 1986
18 dni po umoru Janet se je zgodil nov napad.
73 letni Fred Prentice se je prebudil in v svoji sobi v domu za starostnike opazil vsiljivca.
Uspelo mu je prižgati luč, ko ga je moški napadel, ga z rokami stisnil za vrat in vpil UBIJ! UBIJ! UBIJ!
Fred je uspel pritisniti gumb za preplah in moški je pobegnil.
Fred je edini preživel srečanje z Daviteljem.
Policija je zdaj imela pričo, ki je lahko storilca opisala, vendar še vedno niso poznali imena.
28 JUN 1986
Nezadovoljen zaradi neuspeha v domu si je že naslednjo noč izbral novi žrtvi.
Vlomil je v drug dom in napadel Zbigniewa Stabrava in Valentina Glema.
Oba je spolno zlorabil in zadavil na njuni postelji.
Osebje doma je poklicalo policijo, ko ga je videlo oprezati po hodnikih.
Toda, ko je policija prispela, je že pobegnil.
Policija je pospešila preiskavo.
Vpoklicala je dodatne policiste, ki so ponoči stražili pred domovi za ostarele.
8 JUL 1986
Vdovca Williama Carmena so našli zadavljenega na njegovi postelji.
Bil je do brade pokrit z rjuhami, tako kot Eileen Emms.
Stanovanje je bilo oropano.
Ukradel je nekaj sto funtov.
12 JUL 1986
V kopalni kadi so našli Trevorja Thomasa.
Mrtev je bil že nekaj časa, zato so bili dokazi preveč načeti in zato neuporabni.
20 JUL 1986
Na svojem domu je bil spolno napaden in zadavljen William Downes.
Našli so delni odtis dlani.
Zdaj so imeli dokaz, na podlagi katerega so lahko povezali umore.
Proučili in primerjali so številne primere vlomilcev in tatov ter odkrili človeka, čigar odtisi dlani so se ujemali.
Toda Erskine ni imel stalnega naslova.
Medtem, ko ga je policija iskala po hostlih, je umoril 80 letno Florence Tisdall.
23 JUL 1986
Našli so jo zlorabljeno in umorjeno v njenem stanovanju.
Ker je zaprosil za nadomestilo za brezposelnost in so vedeli, da bo prišel 28 JUL na zavod za zaposlovanje po nadomestilo, so poslopje opazovali in čakali nanj.
Vklenili so ga v lisice in odpeljali.
Ker je bil duševno na ravni 11 letnika, so ga zelo težko zaslišali.
Pogosto se je zastrmel v okno ali se hihital.
Priznal je, da je kradel iz domov žrtev.
Policija je ugotovila, da je imel odprtih več bančnih računov, na katere je polagal izkupičke od ropov in vlomov.
Sprva je trdil, da se ne spominja ničesar v zvezi z umori.
Vztrajal je, da mu je nekdo moral slediti.
Ta naj bi potem, ko je on odšel, vstopil in ubil žrtve.
Pozneje je priznal, da je morda zagrešil umore, vendar se tega ne spominja.
Dejal je, da ga preganja ženski glas in ga napeljuje k morjenju.
Spričo njegove omejene sposobnosti logičnega sklepanja in nepripravljenosti, da bi prevzel odgovornost za umore, so vedeli, da od njega ne bodo dobili priznanja.
Zaradi odtisov dlani so ga povezali z dvema umoroma.
Fred ga je prepoznal kot moškega, ki ga je hotel zadaviti.
Toda policija je potrebovala več dokazov, da ga obsodijo tudi zaradi drugih umorov.
Obrnili so se na časopise, ki so objavili njegovo sliko ter javnost prosili za informacije.
Diane Keena ga je prepoznala kot moškega, ki ga je videla na mostu le uro po umoru Florence Tisdall.
Takrat naj bi se čudno obnašal.
Skupaj z drugimi dokazi je to zadostovalo za obsodbo.
JANUAR 1988
Po 18 dnevnem sojenju so ga prepoznali za krivega 7 umorov in poskusa umora.
Obsodili so ga na najmanj 40 let zapora.
Po sojenju se je izkazalo, da je hudo duševno moten.
Zdaj se zdravi v bolnišnici Broadmoor.
Obsodbo za umor so spremenili v obsodbo za umor, zagrešen v stanju zmanjšane prištevnosti.
Kot otrok je pogosto grozil staršem, učiteljem, sorojencem in drugim otrokom ter jih napadal.
Ko se je njegovo vedenje v najstniških letih poslabšalo, so se mu starši odrekli, ker niso več mogli obvladovati njegovih nasilnih nagnjenj.
Postal je klatež, odvisnik in tat.
Pri 18 letih se je pri njem prebudila želja, da bi nekoga prizadel.
In zabodel je brez opozorila in izzivanja svojega fanta.
Ta je napad preživel, vendar ga ni prijavil policiji.
Z umorom upokojene učiteljice Eileen Emms, ki je sama živela v kletnem stanovanju je pri 24 letih z vlomov prešel na umore.
Časopisi so mu dali vzdevek Davitelj iz Stockwella.
8 APR 1986
Z levo roko je Eileen zaprl usta, da bi utišal njene krike na pomoč.
S kolenom se je močno uprl na njene prsi, da jo je pritisnil ob posteljo.
S težo svojega telesa je preprečil, da bi se lahko premikala.
Bil je močnejši od nje, zato je bilo njeno upiranje zaman.
Z desno roko jo je prijel za vrat, močno stisnil, da ni mogla dihati.
Njeno telo in možgani so ostali brez kisika.
Ko je nehala dihati in je njena duša začela zapuščati njeno telo, jo je počasi spustil.
Pokril jo je z rjuhami, da je bilo videti, kot da je mirno umrla med spanjem.
Nezavest in smrt bi lahko nastopili hitro, lahko pa bi podaljšal njeno trpljenje in užival v nadzoru, ki ga je imel nad njenim življenjem.
Zdravnik, ki je zjutraj na poziv negovalke prišel k njej domov, ni opazil modric na njenem vratu in prsih.
Šele, ko so opazili, da je izginil njen televizor, so poklicali policijo.
Med preiskavo stanovanja policisti niso našli dokazov, ki bi jih lahko pripeljali do morilca.
Le kratek las, ki bi lahko pripadal afrokaribčanu.
Ni bilo veliko, toda policija se je lotila preiskave.
Čez 2 meseca je 67 letno vdovo Janet Cockett spolno zlorabil in zadavil na njeni postelji.
Rebra je imela polomljena, kjer jo je morilec s koleni pritisnil ob vzmetnico.
Pred tem ji je s telesa strgal spalno srajco, ki jo je nato zložil in položil na posteljo.
Vse družinske slike na nočni omarici je obrnil stran ali položil z licem navzdol.
Policisti so odkrili delne odtise dlani.
Enega na oknu v kopalnici in drugega na cvetličnem lončku.
Policija je primerjala podrobnosti Eileeninega in Janetinega umora.
Ker sta se umora zgodila 2 meseca in več kilometrov narazen in ker pri nobenemu niso našli podobnih sledi, niso mogli z gotovostjo trditi, da gre za istega morilca.
Baza odtisov dlani tedaj še ni obstajala, da bi jih lahko primerjali.
27 JUN 1986
18 dni po umoru Janet se je zgodil nov napad.
73 letni Fred Prentice se je prebudil in v svoji sobi v domu za starostnike opazil vsiljivca.
Uspelo mu je prižgati luč, ko ga je moški napadel, ga z rokami stisnil za vrat in vpil UBIJ! UBIJ! UBIJ!
Fred je uspel pritisniti gumb za preplah in moški je pobegnil.
Fred je edini preživel srečanje z Daviteljem.
Policija je zdaj imela pričo, ki je lahko storilca opisala, vendar še vedno niso poznali imena.
28 JUN 1986
Nezadovoljen zaradi neuspeha v domu si je že naslednjo noč izbral novi žrtvi.
Vlomil je v drug dom in napadel Zbigniewa Stabrava in Valentina Glema.
Oba je spolno zlorabil in zadavil na njuni postelji.
Osebje doma je poklicalo policijo, ko ga je videlo oprezati po hodnikih.
Toda, ko je policija prispela, je že pobegnil.
Policija je pospešila preiskavo.
Vpoklicala je dodatne policiste, ki so ponoči stražili pred domovi za ostarele.
8 JUL 1986
Vdovca Williama Carmena so našli zadavljenega na njegovi postelji.
Bil je do brade pokrit z rjuhami, tako kot Eileen Emms.
Stanovanje je bilo oropano.
Ukradel je nekaj sto funtov.
12 JUL 1986
V kopalni kadi so našli Trevorja Thomasa.
Mrtev je bil že nekaj časa, zato so bili dokazi preveč načeti in zato neuporabni.
20 JUL 1986
Na svojem domu je bil spolno napaden in zadavljen William Downes.
Našli so delni odtis dlani.
Zdaj so imeli dokaz, na podlagi katerega so lahko povezali umore.
Proučili in primerjali so številne primere vlomilcev in tatov ter odkrili človeka, čigar odtisi dlani so se ujemali.
Toda Erskine ni imel stalnega naslova.
Medtem, ko ga je policija iskala po hostlih, je umoril 80 letno Florence Tisdall.
23 JUL 1986
Našli so jo zlorabljeno in umorjeno v njenem stanovanju.
Ker je zaprosil za nadomestilo za brezposelnost in so vedeli, da bo prišel 28 JUL na zavod za zaposlovanje po nadomestilo, so poslopje opazovali in čakali nanj.
Vklenili so ga v lisice in odpeljali.
Ker je bil duševno na ravni 11 letnika, so ga zelo težko zaslišali.
Pogosto se je zastrmel v okno ali se hihital.
Priznal je, da je kradel iz domov žrtev.
Policija je ugotovila, da je imel odprtih več bančnih računov, na katere je polagal izkupičke od ropov in vlomov.
Sprva je trdil, da se ne spominja ničesar v zvezi z umori.
Vztrajal je, da mu je nekdo moral slediti.
Ta naj bi potem, ko je on odšel, vstopil in ubil žrtve.
Pozneje je priznal, da je morda zagrešil umore, vendar se tega ne spominja.
Dejal je, da ga preganja ženski glas in ga napeljuje k morjenju.
Spričo njegove omejene sposobnosti logičnega sklepanja in nepripravljenosti, da bi prevzel odgovornost za umore, so vedeli, da od njega ne bodo dobili priznanja.
Zaradi odtisov dlani so ga povezali z dvema umoroma.
Fred ga je prepoznal kot moškega, ki ga je hotel zadaviti.
Toda policija je potrebovala več dokazov, da ga obsodijo tudi zaradi drugih umorov.
Obrnili so se na časopise, ki so objavili njegovo sliko ter javnost prosili za informacije.
Diane Keena ga je prepoznala kot moškega, ki ga je videla na mostu le uro po umoru Florence Tisdall.
Takrat naj bi se čudno obnašal.
Skupaj z drugimi dokazi je to zadostovalo za obsodbo.
JANUAR 1988
Po 18 dnevnem sojenju so ga prepoznali za krivega 7 umorov in poskusa umora.
Obsodili so ga na najmanj 40 let zapora.
Po sojenju se je izkazalo, da je hudo duševno moten.
Zdaj se zdravi v bolnišnici Broadmoor.
Obsodbo za umor so spremenili v obsodbo za umor, zagrešen v stanju zmanjšane prištevnosti.
0
17. PETER TOBIN
https://i.pinimg.com/564x/01/4d/eb/014debe3f68a4c69b3bd19064b042993.jpg
Nekega dne sta dve 14 letnici prišli obiskat enega izmed Tobinovih sosedov.
Ker ga ni bilo doma, ju je zvabil v stanovanje in napadel.
Grozil jima je z nožem in se ju trudil napiti z jabolčnikom in vodko.
Nato ju je posilil in eno zabodel z nožem.
Vse to je storil pred očmi svojega njamlajšega sina.
Namesto, da bi ju izpustil, je odprl vse plinske ventile v hiši in ju pustil umreti.
Dekleti sta preživeli in Tobin je bil prisiljen zbežati.
Pod lažnim imenom se je skrival pri verski sekti Jezusova bratovščina, toda policija ga je našla in mu sledila.
Tobin je pred sodiščem priznal krivdo.
Zaradi napada so ga obsodili na 14 let zapora.
Po 10 letih so ga predčasno izpustili in vrnil se je na Škotsko.
https://i.pinimg.com/564x/ff/c9/6c/ffc96c02eca530efb7b8240007055103.jpg
FEBRUAR 1991
Umoril je svojo prvo žrtev.
Starši 15 letne Vicky Hamilton so se ločevali.
Starejši sestri je napisala pismo in jo prosila, ali lahko pride k njej za eno noč, da bi se izognila stresu pri njih doma.
Sestri sta se dobili in nadoknadili zamujen čas, popili malo vina, šli plesat in uživali v družbi druga druge.
Naslednje jutro sta se poslovili.
Vicky naj bi se z avtobusom vrnila domov, vendar domov ni nikoli prispela.
Njena mama, ki je bila vsa iz sebe, je umrla leta 1993.
27 JUL 2007 je škotska policija dala izjavo, da so v zvezi s primerom Vicky prijeli in obtožili moškega.
Oktobra so v hišo, v kateri je živel Peter Tobin, poslali skupino forenzikov.
Sled jih je vodila do hiše, kjer so na vrtu našli ostanke Vicky.
Priče so spregovorile o Tobinovem sumljivem vedenju.
Obstajali so dokazi, ki so spodkopavali njegov alibi ter DNK in prstni odtisi, ki jih je pustil na nožu.
Tu je bila še torbica od Vicky in plastična folija v katero je zavil truplo.
Po enomesečnem sojenju so ga 2 DEC 2008 pred višjim sodiščem spoznali za krivega umora.
5 AVG 1991
Izginila je Dinah McNicol.
Bila je študentka s kolidža Tilingham v Essexu.
S fantom se je z avtostopom vračala z glasbenega festivala v Hampshiru.
Fanta je voznik odložil na križišču.
Ona pa je ostala v avtu.
Potem je niso več videli.
Po njenem izginotju je nekdo z njenega računa začel na bankomatih dvigovati po 250 funtov.
Denar je varčevala za potovanja in šolanje, zato se je njenim prijateljem in svojcem to zdelo sumljivo.
Esseška policija je konec leta 2007 ponovno odprla Dinahin primer zaradi sledi, ki so jo pripeljale do njenega trupla.
Tako so 16 NOV 2007 našli njeno trupli na vrtu iste hiše kot so našli Vicky.
Tobinu so za njen umor sodili leta 2009.
Porota ga je spoznala za krivega po 15 minutnem posvetovanju.
Tobin je bil obsojen na tretjo dosmrtno zaporno kazen.
Sodnik je pripomnil, da bi morala dosmrtna kazen res biti dosmrtna.
Policija je sprožila tudi temeljito preiskavo njegovega življenja pod imenom Operacija Anagram.
Sumili so, da je odgovoren še za 13 umorov.
Poleg tega se je Tobin v zaporu hvalil, da je umoril 48 ljudi.
24. SEP 2006
Izginila je Angelika Kluk, ki je bila študentka iz Skoczowa na Poljskem.
Poleti 2006 je dopolnila 23 let in je že drugič obiskala Škotsko.
Stanovala je v domu cerkve svetega Patrika v središču Glasgowa.
Ker je hotela privarčevati nekaj denarja, da bi si plačala študij skandinavistike na Univerzi v Gdansku, je delala kot čistilka v cerkvi.
Ko je bila Angelika neko noč maja zunaj, je srečala brezdomnega moškega, ki si je poiskal zatočišče v okolici Glasgowa.
Predstavil se ji je kot Pat McLaughlin, da ne bi kdo česa posumil.
Avgusta 1993 so ga namreč dodali na seznam spolnih prestopnikov.
Vrnila sta se v cerkev svetega Patrika.
Angelika je odšla v svojo sobo, Pat pa si odšel poiskat delo.
Oče Gerard Nugent ga je zaposlil kot cerkvenega hišnika.
Med 4 mesečnim bivanjem je Pat navezal dobre odnose z drugimi obiskovalci cerkve, zlasti z Angeliko.
Zanjo je pravil, da je njegova mala vajenka, ona pa mu je pomagala pri hišnih opravilih.
24 SEP 2006 sta pleskala cerkveno lopo.
Čez dan so ju videli, kako skupaj pleskata, se smejita in šalita.
Tisti dan je Angelika izginila, Pat pa se ni več vrnil v cerkev.
Po kratkem boju jo je zabodel in jo zvezal z vrvjo.
Nato ji je z nogo mize raztreščil lobanjo in jo posilil.
Ko je njeno telo skril v prazen prostor pod tlemi spovednice, je še dihala.
Verniki so 5 dni hodili k maši, ne da bi vedeli, da leži pod njihovimi nogami.
Tobina so kmalu za tem prijeli v Londonu in ga obsodili na dosmrtno zaporno kazen, s tem da mora zaradi posilstva in umora Angelike za zapahi ostati najmanj 21 let.
JULIJ 2015
Njegov sojetnik, posiljevalec Sean Moynihan, ki je služil dosmrtno zaporno kazen je sredi noči Tobina zabodel in porezal z nožem, izdelanim iz britvice in ročaja.
Tobin je bil hudo ranjen in iznakažen.
Na desni strani obraza mu je naredil 20 cm dolgo rano.
Ko je Moynihan odšel, je pritisnil na gumb za alarm in kasneje paznikom dejal:
Iz zapora tako ne bom odšel nikoli.
Tobin mi gre na živce že mesece, ker ne neha govoriti o svojih umorih in ker noče povedati, kje je skril trupla žrtev.
Neznani serijski morilec, ki mu je novinar John Quinn nadel vzdevek Bible John, naj bi med leti 1968 in 1969 umoril 3 mlade ženske.
Identiteta morilca ni znana, toda njegov modus operandi je precej podoben Tobinovemu.
Patricia Docker, Jemima McDonald in Helen Puttock so vse večer pred smrtjo preživele v plesni dvorani Barrowland.
50 let pozneje je profesor David Wilson, ko je leta 2007 spremljal sojenje Tobinu, opazil povezave, da je Tobin verjetno Bible John.
Patricia, Jemima in Helen so bile posiljene in zadavljene.
Tudi vse tri Tobinove bivše žene so povedale, da jih je Tobin večkrat posilil, pretepel in davil.
Tobin je tudi zelo podoben Bible Johnu na risbi, ki je nastala po opisu Helenine sestre Jean.
Ime Bible John je dobil, ker je v družbi Helen in Jean vedno navajal odlomke iz Svetega pisma.
Tobin je znan kot goreč katolik.
Vse tri žrtve Bible Johna so imele v času umora menstruacijo.
Ena bivših žen je povedala, da je Tobina k nasilju spodbujala menstruacija.
Lov na Bible Johna se je končal po smrti Jean, edine še žive priče, ki ga je srečala.
Ker primerjava DNK ni več mogoča, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, ali je Tobin res Bible John.
https://i.pinimg.com/564x/01/4d/eb/014debe3f68a4c69b3bd19064b042993.jpg
Nekega dne sta dve 14 letnici prišli obiskat enega izmed Tobinovih sosedov.
Ker ga ni bilo doma, ju je zvabil v stanovanje in napadel.
Grozil jima je z nožem in se ju trudil napiti z jabolčnikom in vodko.
Nato ju je posilil in eno zabodel z nožem.
Vse to je storil pred očmi svojega njamlajšega sina.
Namesto, da bi ju izpustil, je odprl vse plinske ventile v hiši in ju pustil umreti.
Dekleti sta preživeli in Tobin je bil prisiljen zbežati.
Pod lažnim imenom se je skrival pri verski sekti Jezusova bratovščina, toda policija ga je našla in mu sledila.
Tobin je pred sodiščem priznal krivdo.
Zaradi napada so ga obsodili na 14 let zapora.
Po 10 letih so ga predčasno izpustili in vrnil se je na Škotsko.
https://i.pinimg.com/564x/ff/c9/6c/ffc96c02eca530efb7b8240007055103.jpg
FEBRUAR 1991
Umoril je svojo prvo žrtev.
Starši 15 letne Vicky Hamilton so se ločevali.
Starejši sestri je napisala pismo in jo prosila, ali lahko pride k njej za eno noč, da bi se izognila stresu pri njih doma.
Sestri sta se dobili in nadoknadili zamujen čas, popili malo vina, šli plesat in uživali v družbi druga druge.
Naslednje jutro sta se poslovili.
Vicky naj bi se z avtobusom vrnila domov, vendar domov ni nikoli prispela.
Njena mama, ki je bila vsa iz sebe, je umrla leta 1993.
27 JUL 2007 je škotska policija dala izjavo, da so v zvezi s primerom Vicky prijeli in obtožili moškega.
Oktobra so v hišo, v kateri je živel Peter Tobin, poslali skupino forenzikov.
Sled jih je vodila do hiše, kjer so na vrtu našli ostanke Vicky.
Priče so spregovorile o Tobinovem sumljivem vedenju.
Obstajali so dokazi, ki so spodkopavali njegov alibi ter DNK in prstni odtisi, ki jih je pustil na nožu.
Tu je bila še torbica od Vicky in plastična folija v katero je zavil truplo.
Po enomesečnem sojenju so ga 2 DEC 2008 pred višjim sodiščem spoznali za krivega umora.
5 AVG 1991
Izginila je Dinah McNicol.
Bila je študentka s kolidža Tilingham v Essexu.
S fantom se je z avtostopom vračala z glasbenega festivala v Hampshiru.
Fanta je voznik odložil na križišču.
Ona pa je ostala v avtu.
Potem je niso več videli.
Po njenem izginotju je nekdo z njenega računa začel na bankomatih dvigovati po 250 funtov.
Denar je varčevala za potovanja in šolanje, zato se je njenim prijateljem in svojcem to zdelo sumljivo.
Esseška policija je konec leta 2007 ponovno odprla Dinahin primer zaradi sledi, ki so jo pripeljale do njenega trupla.
Tako so 16 NOV 2007 našli njeno trupli na vrtu iste hiše kot so našli Vicky.
Tobinu so za njen umor sodili leta 2009.
Porota ga je spoznala za krivega po 15 minutnem posvetovanju.
Tobin je bil obsojen na tretjo dosmrtno zaporno kazen.
Sodnik je pripomnil, da bi morala dosmrtna kazen res biti dosmrtna.
Policija je sprožila tudi temeljito preiskavo njegovega življenja pod imenom Operacija Anagram.
Sumili so, da je odgovoren še za 13 umorov.
Poleg tega se je Tobin v zaporu hvalil, da je umoril 48 ljudi.
24. SEP 2006
Izginila je Angelika Kluk, ki je bila študentka iz Skoczowa na Poljskem.
Poleti 2006 je dopolnila 23 let in je že drugič obiskala Škotsko.
Stanovala je v domu cerkve svetega Patrika v središču Glasgowa.
Ker je hotela privarčevati nekaj denarja, da bi si plačala študij skandinavistike na Univerzi v Gdansku, je delala kot čistilka v cerkvi.
Ko je bila Angelika neko noč maja zunaj, je srečala brezdomnega moškega, ki si je poiskal zatočišče v okolici Glasgowa.
Predstavil se ji je kot Pat McLaughlin, da ne bi kdo česa posumil.
Avgusta 1993 so ga namreč dodali na seznam spolnih prestopnikov.
Vrnila sta se v cerkev svetega Patrika.
Angelika je odšla v svojo sobo, Pat pa si odšel poiskat delo.
Oče Gerard Nugent ga je zaposlil kot cerkvenega hišnika.
Med 4 mesečnim bivanjem je Pat navezal dobre odnose z drugimi obiskovalci cerkve, zlasti z Angeliko.
Zanjo je pravil, da je njegova mala vajenka, ona pa mu je pomagala pri hišnih opravilih.
24 SEP 2006 sta pleskala cerkveno lopo.
Čez dan so ju videli, kako skupaj pleskata, se smejita in šalita.
Tisti dan je Angelika izginila, Pat pa se ni več vrnil v cerkev.
Po kratkem boju jo je zabodel in jo zvezal z vrvjo.
Nato ji je z nogo mize raztreščil lobanjo in jo posilil.
Ko je njeno telo skril v prazen prostor pod tlemi spovednice, je še dihala.
Verniki so 5 dni hodili k maši, ne da bi vedeli, da leži pod njihovimi nogami.
Tobina so kmalu za tem prijeli v Londonu in ga obsodili na dosmrtno zaporno kazen, s tem da mora zaradi posilstva in umora Angelike za zapahi ostati najmanj 21 let.
JULIJ 2015
Njegov sojetnik, posiljevalec Sean Moynihan, ki je služil dosmrtno zaporno kazen je sredi noči Tobina zabodel in porezal z nožem, izdelanim iz britvice in ročaja.
Tobin je bil hudo ranjen in iznakažen.
Na desni strani obraza mu je naredil 20 cm dolgo rano.
Ko je Moynihan odšel, je pritisnil na gumb za alarm in kasneje paznikom dejal:
Iz zapora tako ne bom odšel nikoli.
Tobin mi gre na živce že mesece, ker ne neha govoriti o svojih umorih in ker noče povedati, kje je skril trupla žrtev.
Neznani serijski morilec, ki mu je novinar John Quinn nadel vzdevek Bible John, naj bi med leti 1968 in 1969 umoril 3 mlade ženske.
Identiteta morilca ni znana, toda njegov modus operandi je precej podoben Tobinovemu.
Patricia Docker, Jemima McDonald in Helen Puttock so vse večer pred smrtjo preživele v plesni dvorani Barrowland.
50 let pozneje je profesor David Wilson, ko je leta 2007 spremljal sojenje Tobinu, opazil povezave, da je Tobin verjetno Bible John.
Patricia, Jemima in Helen so bile posiljene in zadavljene.
Tudi vse tri Tobinove bivše žene so povedale, da jih je Tobin večkrat posilil, pretepel in davil.
Tobin je tudi zelo podoben Bible Johnu na risbi, ki je nastala po opisu Helenine sestre Jean.
Ime Bible John je dobil, ker je v družbi Helen in Jean vedno navajal odlomke iz Svetega pisma.
Tobin je znan kot goreč katolik.
Vse tri žrtve Bible Johna so imele v času umora menstruacijo.
Ena bivših žen je povedala, da je Tobina k nasilju spodbujala menstruacija.
Lov na Bible Johna se je končal po smrti Jean, edine še žive priče, ki ga je srečala.
Ker primerjava DNK ni več mogoča, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, ali je Tobin res Bible John.
0
18. ANDREJ ROMANOVIČ ČIKATILO
https://i.pinimg.com/564x/d8/56/e2/d856e223f8ee98dee37ad47a566bd1de.jpg
Rodil se je 16 OKT 1936.
Odraščal je pod temnim oblakom Stalinove nasilne kolektivizacije kmetijstva, zaradi katere je zavladala lakota.
Že od otroštva je imel težave z mehurjem in je pogosto močil posteljo, zato ga je mama nenehno grajala.
Ko je odrasel je bil impotenten, a se je kljub temu poročil.
Z ženo sta se dogovorila, da bo zanosila tako, da ji bo on spermo s prsti vnesel v vagino.
Leta 1970 je diplomiral iz ruske literature in začel učiti.
Že tedaj je spolno nadlegoval učence.
Leta 1981 so ga zaradi obtožb spolnega nadlegovanja odpustili, zato je začel delati kot trgovski potnik za neko tovarno.
Zaradi dela je moral veliko potovati po državi in tako je lahko zagrešil veliko umorov.
https://i.pinimg.com/564x/32/61/96/32619655947af37a6cb1ad531e9a52d9.jpg
DECEMBER 1978
9 letna Lena Zakotnova se je na strupeno mrzel večer vračala domov, ko jo je ustavil moški.
Bil je prijazen.
Imel je siveče lase in ogromna očala.
Vprašal jo je, če bi rada poskusila žvečilni gumi, ki ga je prinesel iz ZDA.
Ker je bila radovedna in je hotela vedeti, kakšen je ta žvečilni gumi, je odšla z njim.
Moški jo je za roko odpeljal v majhno barako ob reki Gruševki.
Takoj ko sta vstopila je z nje strgal obleko.
Da bi jo utišal, je s podlaktjo pritiskal ob njen vrat, dokler se ni umirila.
Njene oči so bile še vedno odprte, zato jih je zaprl.
Potem je hotel spolno občevati z njo.
Ker ni dobil erekcije, je začel s prsti drezati v njene genitalije.
Nato je v nakupovalni vrečki poiskal nož in trikrat zarezal v njen trebuh.
Ko je to storil, je ejakuliral.
Tedaj je spoznal, da lahko orgazem doživi ob skrajnem nasilju.
Po 42 letih impotentnosti je bil končno potešen.
Dekličino mrtvo in krvavo telo je odnesel do reke in jo vrgel v ledeno vodo.
Ko so jo naslednji dan našli, je neka ženska povedala, da je deklico videla govoriti z moškim srednjih let, ki je nosil ogromna očala in dolgi črni plašč.
Izdelali so risbo osumljenca.
Čikatila so zaslišali, toda žena je zatrdila, da je bil v času umora z njo.
Nato so prijeli Aleksaandra Kravčenka, ki je bil že obsojen zaradi posilstva.
Toda bil je star le 25 let.
Po brutalnem zasliševanju je zločin priznal.
Usmrtili so ga.
Zaradi strahu pred zakonom je Čikatilo uspel naslednja 3 leta brzdati svojo slo.
Toda spomin na umor in užitek, ki ga je občutil, ko je rezilo zdrsnilo skozi meso, je ostal v njegovi glavi.
SEPTEMBER 1981
Na avtobusni postaji pred rostovsko knjižnico je spoznal 17 letno Lariso Tkačenko, ki je bila za spolni odnos z njim.
Odpeljal jo je v gozd, kjer je začel z nje trgati obleko.
Ko jo je zagrabila panika in ga je poskušala ustaviti, jo je potisnil na tla, ji usta zamašil z zemljo ter jo zadavil.
Na koncu ji je odgriznil prsno bradavico in ejakuliral po njej.
To je bil začetek njegovega morilskega pohoda.
Začel je oprezati za mladimi ubežniki.
Spoznal jih je na avtobusnih in železniških postajah, jih zvabil v gozd, kjer jih je poskušal najprej posiliti.
Ker se mu ni uspelo spolno vzburiti, je začel uporabljati nož.
Pogosto je pojedel spolne organe žrtev ter jim odrezal vrh jezika ali nosu.
Skoraj vsem je iztaknil oči.
Med leti 1982 in 1983 so odkrili 15 tako iznakaženih trupel.
Kmalu so prijeli 19 letnega Jurija Kalenika, ki je večino življenja preživel v domu za duševno bolne otroke.
Po večdnevnem zasliševanju je priznal 7 umorov, toda forenzičnemu analitiku Burakovu je bilo jasno, da so priznanje od njega izsilili.
Kmalu so našli še eno iznakaženo žensko truplo.
Žrtev je bila umorjena 3 dni prej, ko je bil Kalenik že v priporu.
Prijeli so še enega fanta iz bolnišnice za duševno bolne otroke.
Toda trupla so se kar pojavljala.
Policija je odkrila prvi zanesljivi dokaz, ki se je kasneje izkazal kot nezanesljiv.
To je bila sperma v anusu ene od moških žrtev.
Končno so lahko določili krvno skupino morilca.
Do konca poletja leta 1984 so z rostovskim mesarjem povezali 24 umorov.
S primerom se je začelo ukvarjati še 12 kriminalistov.
Skupno število policistov, ki so reševali primer se je tako povečalo na 200.
Nekega dne je eden izmed kriminalistov v civilu opazil moškega, kako se na avtobusni postaji pogovarja z mladim dekletom.
Takoj ga je vprašal, kdo je.
Ko mu je Čikatilo dejal, da je upokojeni učitelj, ki pogreša pogovore z mladimi ljudmi, ga je izpustil.
Pozneje pa je videl, kako Čikatilo prostitutko nagovarja, naj ga oralno zadovolji, zato ga je prijel zaradi nespodobnega vedenja.
Ko so pregledali njegovo torbo, so v njej našli kozarec z vazelinom, dolgi kuhinjski nož, nekaj vrvi in umazano brisačo.
Toda rezultati krvnih testov se niso ujemali.
Leta 1988 so nove študije pokazale, da krvna skupina, določena na podlagi sperme, ne ustreza vedno pravi krvni skupini.
Do takrat je število žrtev poraslo na več kot 40 in leta trdega dela so bila zaman.
Leta 1990 so začeli nadzirati nekatere postaje, da bi morilca pregnali na druge postaje, kjer bi ga čakali kriminalisti v civilu.
Na eni izmed postaj so 6 NOV 1990 opazili moškega, ki je prišel iz gozda.
Na licu je imel kri.
Imel je porezan prst.
Na hrbtu je imel ostanke vej.
Policist si je zabeležil njegovo ime in o tem napisal poročilo.
Ko je glavni preiskovalec prebral poročilo, se je takoj spomnil poročila o nespodobnem vedenju moškega na avtobusni postaji.
Takoj je odredil aretacijo Čikatila in 20 NOV 1990 so ga privedli na zaslišanje.
Z običajnimi tehnikami iz njega niso uspeli izvleči priznanja.
K priznanju so ga poskušali prepričati z obljubo, da ga bodo pred sojenjem razglasili za neprištevnega.
Vendar je Čikatilo vztrajal pri svoji nedolžnosti.
10 dan bi ga morali izpustiti.
V zadnjem poskusu je Čikatila zaslišal psihiater Buhanovski.
Namesto brutalnih in zgrešenih taktik zasliševanja je uporabil sočutje.
Ko mu je opisal značilnosti in primere njegove duševne motnje, se je Čikatilo omehčal.
Začel se je tresti.
Bruhnil je v jok in priznal, da je zagrešil zločine.
Spominjal se je vseh podrobnosti vsakega izmed 36 umorov, ki jih je naštel Kostojev.
Priznal je še 20 umorov, toda potrdili so jih lahko samo 52.
Trajalo je 13 let, da je stopil pred sodnika.
Ko se je po stopnicah povzpel v kletko za obtožene, so začeli ljudje v natrpani sodni dvorani ihteti in kričati.
Nekateri so planili proti njemu in se drli:
»Dajte nam ga!«
Varnostniki so jih morali s silo spraviti nazaj na sedeže.
Obtoženec je vedel, da ga bodo, če ga ne bo država, zagotovo ubili ti ljudje.
Sodnik je potreboval 2 dni, da je prebral obtožnico.
Ko je dobil besedo obtoženec, se je označil za moškega, ki že vse življenje trpi zaradi seksualnih frustracij, ki so ga napeljale k umorom.
Sojenje se je nadaljevalo še 6 mesecev.
Ves ta čas je le nekaj mrmral in momljal sam zase ali se neuravnovešeno režal.
Ob priložnosti je skočil na noge, slekel hlače in s penisom mahal proti množici in kričal:
Poglejte to neuporabno reč.
Kaj mislite, da bi lahko storil z njo!?
Za sodnika je bil Čikatilo prištevni hladnokrvni morilec.
15 OKT 1992 ga je razglasil za krivega 5 spolnih napadov in 52 umorov.
Potem, ko je prebral razsodbo, je sodnik dejal:
»Če upoštevamo pošastne zločine, ki jih je zagrešil, to sodišče nima druge možnosti, kot da mu izreče edino kazen, ki si jo zasluži.
Zato ga obsojam na smrt.«
2 leti pozneje so Čikatila skozi temen koridor v kaznilnici Rostov odpeljali v celico, kjer so ga usmrtili s strelom v glavo, za desnim ušesom.
https://i.pinimg.com/564x/d8/56/e2/d856e223f8ee98dee37ad47a566bd1de.jpg
Rodil se je 16 OKT 1936.
Odraščal je pod temnim oblakom Stalinove nasilne kolektivizacije kmetijstva, zaradi katere je zavladala lakota.
Že od otroštva je imel težave z mehurjem in je pogosto močil posteljo, zato ga je mama nenehno grajala.
Ko je odrasel je bil impotenten, a se je kljub temu poročil.
Z ženo sta se dogovorila, da bo zanosila tako, da ji bo on spermo s prsti vnesel v vagino.
Leta 1970 je diplomiral iz ruske literature in začel učiti.
Že tedaj je spolno nadlegoval učence.
Leta 1981 so ga zaradi obtožb spolnega nadlegovanja odpustili, zato je začel delati kot trgovski potnik za neko tovarno.
Zaradi dela je moral veliko potovati po državi in tako je lahko zagrešil veliko umorov.
https://i.pinimg.com/564x/32/61/96/32619655947af37a6cb1ad531e9a52d9.jpg
DECEMBER 1978
9 letna Lena Zakotnova se je na strupeno mrzel večer vračala domov, ko jo je ustavil moški.
Bil je prijazen.
Imel je siveče lase in ogromna očala.
Vprašal jo je, če bi rada poskusila žvečilni gumi, ki ga je prinesel iz ZDA.
Ker je bila radovedna in je hotela vedeti, kakšen je ta žvečilni gumi, je odšla z njim.
Moški jo je za roko odpeljal v majhno barako ob reki Gruševki.
Takoj ko sta vstopila je z nje strgal obleko.
Da bi jo utišal, je s podlaktjo pritiskal ob njen vrat, dokler se ni umirila.
Njene oči so bile še vedno odprte, zato jih je zaprl.
Potem je hotel spolno občevati z njo.
Ker ni dobil erekcije, je začel s prsti drezati v njene genitalije.
Nato je v nakupovalni vrečki poiskal nož in trikrat zarezal v njen trebuh.
Ko je to storil, je ejakuliral.
Tedaj je spoznal, da lahko orgazem doživi ob skrajnem nasilju.
Po 42 letih impotentnosti je bil končno potešen.
Dekličino mrtvo in krvavo telo je odnesel do reke in jo vrgel v ledeno vodo.
Ko so jo naslednji dan našli, je neka ženska povedala, da je deklico videla govoriti z moškim srednjih let, ki je nosil ogromna očala in dolgi črni plašč.
Izdelali so risbo osumljenca.
Čikatila so zaslišali, toda žena je zatrdila, da je bil v času umora z njo.
Nato so prijeli Aleksaandra Kravčenka, ki je bil že obsojen zaradi posilstva.
Toda bil je star le 25 let.
Po brutalnem zasliševanju je zločin priznal.
Usmrtili so ga.
Zaradi strahu pred zakonom je Čikatilo uspel naslednja 3 leta brzdati svojo slo.
Toda spomin na umor in užitek, ki ga je občutil, ko je rezilo zdrsnilo skozi meso, je ostal v njegovi glavi.
SEPTEMBER 1981
Na avtobusni postaji pred rostovsko knjižnico je spoznal 17 letno Lariso Tkačenko, ki je bila za spolni odnos z njim.
Odpeljal jo je v gozd, kjer je začel z nje trgati obleko.
Ko jo je zagrabila panika in ga je poskušala ustaviti, jo je potisnil na tla, ji usta zamašil z zemljo ter jo zadavil.
Na koncu ji je odgriznil prsno bradavico in ejakuliral po njej.
To je bil začetek njegovega morilskega pohoda.
Začel je oprezati za mladimi ubežniki.
Spoznal jih je na avtobusnih in železniških postajah, jih zvabil v gozd, kjer jih je poskušal najprej posiliti.
Ker se mu ni uspelo spolno vzburiti, je začel uporabljati nož.
Pogosto je pojedel spolne organe žrtev ter jim odrezal vrh jezika ali nosu.
Skoraj vsem je iztaknil oči.
Med leti 1982 in 1983 so odkrili 15 tako iznakaženih trupel.
Kmalu so prijeli 19 letnega Jurija Kalenika, ki je večino življenja preživel v domu za duševno bolne otroke.
Po večdnevnem zasliševanju je priznal 7 umorov, toda forenzičnemu analitiku Burakovu je bilo jasno, da so priznanje od njega izsilili.
Kmalu so našli še eno iznakaženo žensko truplo.
Žrtev je bila umorjena 3 dni prej, ko je bil Kalenik že v priporu.
Prijeli so še enega fanta iz bolnišnice za duševno bolne otroke.
Toda trupla so se kar pojavljala.
Policija je odkrila prvi zanesljivi dokaz, ki se je kasneje izkazal kot nezanesljiv.
To je bila sperma v anusu ene od moških žrtev.
Končno so lahko določili krvno skupino morilca.
Do konca poletja leta 1984 so z rostovskim mesarjem povezali 24 umorov.
S primerom se je začelo ukvarjati še 12 kriminalistov.
Skupno število policistov, ki so reševali primer se je tako povečalo na 200.
Nekega dne je eden izmed kriminalistov v civilu opazil moškega, kako se na avtobusni postaji pogovarja z mladim dekletom.
Takoj ga je vprašal, kdo je.
Ko mu je Čikatilo dejal, da je upokojeni učitelj, ki pogreša pogovore z mladimi ljudmi, ga je izpustil.
Pozneje pa je videl, kako Čikatilo prostitutko nagovarja, naj ga oralno zadovolji, zato ga je prijel zaradi nespodobnega vedenja.
Ko so pregledali njegovo torbo, so v njej našli kozarec z vazelinom, dolgi kuhinjski nož, nekaj vrvi in umazano brisačo.
Toda rezultati krvnih testov se niso ujemali.
Leta 1988 so nove študije pokazale, da krvna skupina, določena na podlagi sperme, ne ustreza vedno pravi krvni skupini.
Do takrat je število žrtev poraslo na več kot 40 in leta trdega dela so bila zaman.
Leta 1990 so začeli nadzirati nekatere postaje, da bi morilca pregnali na druge postaje, kjer bi ga čakali kriminalisti v civilu.
Na eni izmed postaj so 6 NOV 1990 opazili moškega, ki je prišel iz gozda.
Na licu je imel kri.
Imel je porezan prst.
Na hrbtu je imel ostanke vej.
Policist si je zabeležil njegovo ime in o tem napisal poročilo.
Ko je glavni preiskovalec prebral poročilo, se je takoj spomnil poročila o nespodobnem vedenju moškega na avtobusni postaji.
Takoj je odredil aretacijo Čikatila in 20 NOV 1990 so ga privedli na zaslišanje.
Z običajnimi tehnikami iz njega niso uspeli izvleči priznanja.
K priznanju so ga poskušali prepričati z obljubo, da ga bodo pred sojenjem razglasili za neprištevnega.
Vendar je Čikatilo vztrajal pri svoji nedolžnosti.
10 dan bi ga morali izpustiti.
V zadnjem poskusu je Čikatila zaslišal psihiater Buhanovski.
Namesto brutalnih in zgrešenih taktik zasliševanja je uporabil sočutje.
Ko mu je opisal značilnosti in primere njegove duševne motnje, se je Čikatilo omehčal.
Začel se je tresti.
Bruhnil je v jok in priznal, da je zagrešil zločine.
Spominjal se je vseh podrobnosti vsakega izmed 36 umorov, ki jih je naštel Kostojev.
Priznal je še 20 umorov, toda potrdili so jih lahko samo 52.
Trajalo je 13 let, da je stopil pred sodnika.
Ko se je po stopnicah povzpel v kletko za obtožene, so začeli ljudje v natrpani sodni dvorani ihteti in kričati.
Nekateri so planili proti njemu in se drli:
»Dajte nam ga!«
Varnostniki so jih morali s silo spraviti nazaj na sedeže.
Obtoženec je vedel, da ga bodo, če ga ne bo država, zagotovo ubili ti ljudje.
Sodnik je potreboval 2 dni, da je prebral obtožnico.
Ko je dobil besedo obtoženec, se je označil za moškega, ki že vse življenje trpi zaradi seksualnih frustracij, ki so ga napeljale k umorom.
Sojenje se je nadaljevalo še 6 mesecev.
Ves ta čas je le nekaj mrmral in momljal sam zase ali se neuravnovešeno režal.
Ob priložnosti je skočil na noge, slekel hlače in s penisom mahal proti množici in kričal:
Poglejte to neuporabno reč.
Kaj mislite, da bi lahko storil z njo!?
Za sodnika je bil Čikatilo prištevni hladnokrvni morilec.
15 OKT 1992 ga je razglasil za krivega 5 spolnih napadov in 52 umorov.
Potem, ko je prebral razsodbo, je sodnik dejal:
»Če upoštevamo pošastne zločine, ki jih je zagrešil, to sodišče nima druge možnosti, kot da mu izreče edino kazen, ki si jo zasluži.
Zato ga obsojam na smrt.«
2 leti pozneje so Čikatila skozi temen koridor v kaznilnici Rostov odpeljali v celico, kjer so ga usmrtili s strelom v glavo, za desnim ušesom.
0
19. FRED ROSE WEST
https://i.pinimg.com/564x/bb/1f/6b/bb1f6bfcbc6c32f5027992ab13be30c3.jpg
Bil je oblačen in hladen dan.
Pred hišo na ulici 25 Cromwell Street v Gloucestru se je gnetla množica novinarjev in policistov.
Na vrtu za vrstno hišo je bilo več policistov, oblečenih v rumene delovne obleke.
Ko je začelo deževati, se je vrt spremenil v blatno kopel.
Izpod prsti je pokukalo nekaj podobnega človeški kosti.
Po zraku se je razširili smrad po razpadajočem mesu in se pomešal z vonjem temne in lepljive gošče, ki je uhajala iz počene kanalizacijske cevi.
To je bil šele začetek.
Domneva, da je gradbeni podjetnik Fred West svojo hčerko Heather zakopal na dvorišču svoje hiše, je sprva zvenela kot bolna šala.
Toda bila je resnična.
Njuni otroci so bili v varstvu socialne službe.
Takrat je enemu izmed njih ušla družinska šala, češ da če se bodo grdo obnašali, bodo tudi oni zakopani na dvorišču tako kot Heather.
Takoj so začeli s preiskavo vrta.
Od trenutka, ko so 24 FEB 1994 odstranili prvi tlakovec, do tedaj, ko so jo porušili do temeljev, je hiša pripovedovala zgodbo o perverznosti in krutosti.
Takoj po prihodu policije je Rosemary West panična poklicala moža in mu dejala:
»Bolje, da prideš domov.
Razkopali bodo vrt.
Iščejo Heather.«
Kljub temu, da bil Fred na 20 minut oddaljenem gradbišču, se je domov vrnil šele čez 4 ure, ko so bila izkopavanja že v polnem teku.
Pozneje je trdil, da je na nekem počivališču omedlel zaradi hlapov barve, ki jo je prevažal v avtu.
Mnogi so podvomili in se spraševali, ali ni v tem času uničeval dokazov, ali se morda znebil trupla še kakšne žrtve.
Ko se je vračal domov, se je Fred ustavil na policijski postaji, kjer je policistom povedal, da z Rose nimata pojma, kam je odšla Heather.
Dejal jim je, da veliko deklet izgine, mnoge spremenijo ime in postanejo prostitutke.
Trdil je, da je bila hčerka lezbijka in odvisnica od mamil.
Po vrnitvi domov je vedno znova ponavljal, da policija s preiskovanjem vrta zapravlja čas.
Norčeval se je iz kriminalistov ter grozil, da bo od policije zahteval odškodnino za uničen vrt.
Fred in Rose sta se celo noč pogovarjala.
Pozneje se je izkazalo, da sta se dogovorila, da Fred prevzame vso odgovornost za hčerkin umor.
https://i.pinimg.com/564x/c7/01/49/c70149200e9aef04c2862cf80a4e71f5.jpg
Naslednji dan so Freda odpeljali na policijo, kjer je priznal, da je hčerko zadavil in jo razkosal, da jo je lažje zakopal.
Bila je zakopana na dvorišču hiše.
Medtem so naleteli na novo odkritje.
Poklicali so profesorja Bernarda Knighta.
Ko so izkopali več kosti, je spoznal, da kosti ne pripadajo le enemu dekletu.
Ko je Fred stal na vrtu in vztrajal, da je Heather njegova edina žrtev, mu je policistka Savage dejala, da Heather že ni imela treh nog.
Ob tem mu je zmanjkalo besed.
Fred se je držal dogovora, da Rose nima nič opraviti z umori.
Pristal je, da odide na vrt in pokaže, kje sta zakopani drugi dve najstnici Shirley Robinson in Alison Chambers, ki ju je spolno zlorabil, trpinčil in ubil.
Sčasoma je vrt razkril še več skrivnosti in vedno težje je bilo verjeti, da Rose ni imela nič s tem, in še težje, da ni vedela zanje.
Eno od trupel je bilo obglavljeno.
Na lobanji drugega so bili ostanki usnjenega pasu.
Rose je bila znana prostitutka.
Le leto dni pred tem jo je zaradi spolnega napada na najstnico odnesla samo z denarno kaznijo.
S Fredom sta jo ugrabila, posilila in ji zagrozila, da jo bosta ubila, če bo komu kaj povedala.
Primer so ovrgli, ker se ključni priči napada nista pojavili pred sodiščem.
Pomembno vlogo pri tem, da so zakonca West privedli pred sodišče, sta odigrali dve ženski.
Prva je bila policijska inšpektorica Hazel Savage, ki se je s primerom ukvarjala skoraj od začetka.
Dve leti pred tem je zaslišala otroke Westovih, ki so ji povedali, kakšnim fizičnim in duševnim zlorabam so bili izpostavljeni, zlasti Anna Marie, ki jo je oče vrsto let posiljeval pred materinimi očmi.
Hazel je najbolj skrbelo glede pogrešane hčerke Heather.
Po več mesecih iskanja dokazov proti Fredu, je nadrejene februarja 1994 končno prepričala, da morajo prekopati vrt.
Fred je priznal umor 3 deklet, katerih trupla so našli na vrtu, vendar ni hotel razkriti, ali utegnejo tam odkriti še katero, čeprav se je pred tem hvalil, da je umoril 30 ljudi.
S policijo ni hotel več sodelovati in vse je bilo odvisno od Janet Leach, ki je bila običajno navzoča na zaslišanjih mladoletnih prestopnikov.
Njena naloga je bila izvabiti informacije iz Westa.
Sčasoma je spregovoril.
Narisal je načrt kleti hiše in na njem označil, kje je zakopanih še 6 ljudi, posledic več kot 20 let mučenja, posiljevanja in morjenja.
Fred je tudi zaupal, da žena ni samo vedela za umore, ampak je pri njih tudi sodelovala.
Leta 1972 naj bi do smrti pretepla hčerko Charmaine, medtem ko je bil on v zaporu.
Njegovo priznanje je Janet preganjalo vse do sojenja Rose West, ko se je med pričevanjem zgrudila in so jo odpeljali v bolnišnico.
Med preiskavo so odkrili še več dokazov o trpinčenju.
Lobanja ene izmed žrtev je bila popolnoma prelepljena z lepilnim trakom, razen majhnega dela pri nosni odprtini.
Vsako truplo je povedalo svojo tragično zgodbo, svojci žrtev pa so izvedeli, kaj se je zgodilo z njihovimi ljubljenimi.
Potem, ko je hiša po svetu izzvala toliko zgražanja, so jo leta 1996 porušili.
Na njenem mestu zeva praznina, kakor da hiša ne bi nikoli obstajala.
https://i.pinimg.com/564x/e7/c0/3e/e7c03e30d7876873babdfdabfdfb6ae8.jpg
Fred in Rose sta se poročila junija 1972.
Do tedaj sta že umorila Ann McFall, Reno Costello in Charmaine West.
V 70ih letih sta ugrabila, posilila, mučila in ubila več žensk.
Z mnogimi sta se najprej spoprijateljila in jih zvabila v svojo hišo.
Posiljevala in pretepala sta tudi svojo hčerko Anno Marie, odkar je dopolnila 8 let.
Leta 1979 je Fred zadavil svojo 16 letno hčerko Heather.
Razkosal jo je v kopalni kadi in zakopal na vrtu za hišo.
Z ženo sta vsem povedala, da je Heather pobegnila.
Heather so našli šele leta 1994.
Istega leta so odkrili posmrtne ostanke še 8 žrtev.
3 žrtve sta zakopala na drugih krajih na območju Gloucestra.
Fred se je hvalil, da je bilo žrtev še več.
Toda skrivnost je odnesel s seboj v grob, ko se je 1 JAN 1995 obesil v zaporniški celici.
Rose je ves čas sojenja vztrajala pri nedolžnosti, vendar so jo spoznali za krivo 10 umorov in jo obsodili na 10 dosmrtnih zapornih kazni.
Še vedno je v zaporu in več ne vlaga prošenj za pogojni izpust.
Vseh žrtev naj bi bilo od 26 do 35.
Na začetku je bil v priporu le Fred.
Prijeli so tudi Rose, vendar so jo po plačilu varščine izpustili.
Par je bil skupaj 20 let.
Medtem, ko sta bila fizično ločena, se je njun odnos spremenil.
Začela sta misliti le nase.
Razhajanja v njunih odgovorih na vprašanja policistov so postala precej presenetljiva, glede na to, kako dolgo sta delovala skupaj.
Potem, ko so ju prijeli in obtožili, se je pri njiju predramil samoohranitveni nagon.
Fredov IQ je bil 84, tako da ni bil brihtne glave.
Na njegovih razgovorih s policisti je morala biti vedno navzoča ustrezna odrasla oseba.
Tu se gre za sorodnika ali osebo, ki ima z ranljivo osebo vzpostavljen socialni odnos in lahko komunicira z organi, s čemer ranljivi osebi omogoči uresničevanje njenih pravic.
Fred ni bil sposoben premisliti o dolgoročnih posledicah svojih besed, zato se je odzival avtomatično.
Obstaja psihotična motnja BLODNJAVOST V DVOJE.
Westova sta si ustvarjala resničnost, ki je bila zanju normalna, vendar kriminalna in sprevržena.
Določila sta svoje vrednote in norme.
Ker sta dolgo živela v svoji resničnosti, sta to sprejela kot normalno.
Zgradila sta svoje zidove, da sta svoje sprevrženo življenje skrila pred očmi sveta.
Ko so se zidovi podrli, je Fred prevzel krivdo za vse.
Nato je Rose pred sodiščem ostala sama, ko se je Fred obesil.
To ji je bilo v pomoč, saj Fred ni mogel več razkriti dodatnih podrobnosti o njuni vpletenosti.
Tako je lahko oblikovala svojo zgodbo, ne da bi jo skrbelo, ali bo Fred spregovoril o stvareh, ki se z njo ne bi ujemale.
Toda njena zgodba pred sodiščem ni bila prepričljiva.
Freda so zaradi spolnega nadlegovanja prvič aretirali pri 13ih letih.
Bil je nasilen in sadist, že preden je spoznal Rose.
Še preden so mu začeli soditi se je v zaporu obesil.
Rose je oče spolno zlorabljal.
Tolažbo je našla v Fredu, ki se je pozneje izkazal za krutega človeka.
https://i.pinimg.com/564x/51/0b/db/510bdbfd0a190a59842d6bd966ae5415.jpg
24 FEB 1994
Policija je dobila nalog za preiskavo hiše in vrta zakoncev West in začela z izkopavanji.
25 FEB 1994
Freda so prijeli, potem ko so na vrtu našli človeške kosti.
Na policiji je priznal, da je umoril hčerko Heather in poudaril, da žena pri tem ni imela nič.
Pozneje, po razgovoru s svojo ustrezno odraslo osebo Janet Leach, je priznal, da so v kleti tudi trupla drugih žrtev.
Rose je zanikala, da bi kaj vedela o tem.
26 FEB 1994
Policija je našla truplo hčerke Heather.
27 FEB 1994
Rose so po plačilu varščine izpustili na prostost.
28 FEB 1994
Freda so obtožili umora hčerke Heather, v kleti pa so našli še dve trupli.
5 MAR 1994
Med 5. in 7. marcem so v kleti našli še 6 trupel.
Rose je po besedah njenega odvetnika zanikala vpletenost v umore.
29 MAR 1994
Policija je začela z izkopavanji na Letterbox Fieldu.
10 APR 1994
Na Letterbox Fieldu so našli truplo Catherine West.
13 APR 1994
Policija je začela iskalno akcijo na Fingerpost Fieldu.
20 APR 1994
Prijeli so Rose.
25 APR 1994
Rose je prvič stopila pred sodišče.
Policija je začela preiskovati njuno hišo.
4 MAJ 1994
Policija je v hiši našla truplo Charmaine West.
5 MAJ 1994
Freda so obtožili 10ih umorov.
6 MAJ 1994
Rose so obtožili sodelovanja pri 5ih umorih.
26 MAJ 1994
Rose so obtožili umora hčerke Heather.
7 JUN 1994
Na Fingerpost Fieldu so našli truplo Anne McFall in nek zarodek.
30 JUN 1994
Westova sta se prvič pojavila pred sodiščem.
3 JUL 1994
Freda so obtožili umora Anne McFall.
Odpustil je svojega odvetnika in avgusta najel novega odvetnika.
1 JAN 1995
Fred se je obesil v svoji celici.
22 NOV 1995
Rose so obsodili na dosmrtne kazni, potem ko porota ni verjela posnetkom Fredovih priznanj, na katerih prevzema vso krivdo.
https://i.pinimg.com/564x/bb/1f/6b/bb1f6bfcbc6c32f5027992ab13be30c3.jpg
Bil je oblačen in hladen dan.
Pred hišo na ulici 25 Cromwell Street v Gloucestru se je gnetla množica novinarjev in policistov.
Na vrtu za vrstno hišo je bilo več policistov, oblečenih v rumene delovne obleke.
Ko je začelo deževati, se je vrt spremenil v blatno kopel.
Izpod prsti je pokukalo nekaj podobnega človeški kosti.
Po zraku se je razširili smrad po razpadajočem mesu in se pomešal z vonjem temne in lepljive gošče, ki je uhajala iz počene kanalizacijske cevi.
To je bil šele začetek.
Domneva, da je gradbeni podjetnik Fred West svojo hčerko Heather zakopal na dvorišču svoje hiše, je sprva zvenela kot bolna šala.
Toda bila je resnična.
Njuni otroci so bili v varstvu socialne službe.
Takrat je enemu izmed njih ušla družinska šala, češ da če se bodo grdo obnašali, bodo tudi oni zakopani na dvorišču tako kot Heather.
Takoj so začeli s preiskavo vrta.
Od trenutka, ko so 24 FEB 1994 odstranili prvi tlakovec, do tedaj, ko so jo porušili do temeljev, je hiša pripovedovala zgodbo o perverznosti in krutosti.
Takoj po prihodu policije je Rosemary West panična poklicala moža in mu dejala:
»Bolje, da prideš domov.
Razkopali bodo vrt.
Iščejo Heather.«
Kljub temu, da bil Fred na 20 minut oddaljenem gradbišču, se je domov vrnil šele čez 4 ure, ko so bila izkopavanja že v polnem teku.
Pozneje je trdil, da je na nekem počivališču omedlel zaradi hlapov barve, ki jo je prevažal v avtu.
Mnogi so podvomili in se spraševali, ali ni v tem času uničeval dokazov, ali se morda znebil trupla še kakšne žrtve.
Ko se je vračal domov, se je Fred ustavil na policijski postaji, kjer je policistom povedal, da z Rose nimata pojma, kam je odšla Heather.
Dejal jim je, da veliko deklet izgine, mnoge spremenijo ime in postanejo prostitutke.
Trdil je, da je bila hčerka lezbijka in odvisnica od mamil.
Po vrnitvi domov je vedno znova ponavljal, da policija s preiskovanjem vrta zapravlja čas.
Norčeval se je iz kriminalistov ter grozil, da bo od policije zahteval odškodnino za uničen vrt.
Fred in Rose sta se celo noč pogovarjala.
Pozneje se je izkazalo, da sta se dogovorila, da Fred prevzame vso odgovornost za hčerkin umor.
https://i.pinimg.com/564x/c7/01/49/c70149200e9aef04c2862cf80a4e71f5.jpg
Naslednji dan so Freda odpeljali na policijo, kjer je priznal, da je hčerko zadavil in jo razkosal, da jo je lažje zakopal.
Bila je zakopana na dvorišču hiše.
Medtem so naleteli na novo odkritje.
Poklicali so profesorja Bernarda Knighta.
Ko so izkopali več kosti, je spoznal, da kosti ne pripadajo le enemu dekletu.
Ko je Fred stal na vrtu in vztrajal, da je Heather njegova edina žrtev, mu je policistka Savage dejala, da Heather že ni imela treh nog.
Ob tem mu je zmanjkalo besed.
Fred se je držal dogovora, da Rose nima nič opraviti z umori.
Pristal je, da odide na vrt in pokaže, kje sta zakopani drugi dve najstnici Shirley Robinson in Alison Chambers, ki ju je spolno zlorabil, trpinčil in ubil.
Sčasoma je vrt razkril še več skrivnosti in vedno težje je bilo verjeti, da Rose ni imela nič s tem, in še težje, da ni vedela zanje.
Eno od trupel je bilo obglavljeno.
Na lobanji drugega so bili ostanki usnjenega pasu.
Rose je bila znana prostitutka.
Le leto dni pred tem jo je zaradi spolnega napada na najstnico odnesla samo z denarno kaznijo.
S Fredom sta jo ugrabila, posilila in ji zagrozila, da jo bosta ubila, če bo komu kaj povedala.
Primer so ovrgli, ker se ključni priči napada nista pojavili pred sodiščem.
Pomembno vlogo pri tem, da so zakonca West privedli pred sodišče, sta odigrali dve ženski.
Prva je bila policijska inšpektorica Hazel Savage, ki se je s primerom ukvarjala skoraj od začetka.
Dve leti pred tem je zaslišala otroke Westovih, ki so ji povedali, kakšnim fizičnim in duševnim zlorabam so bili izpostavljeni, zlasti Anna Marie, ki jo je oče vrsto let posiljeval pred materinimi očmi.
Hazel je najbolj skrbelo glede pogrešane hčerke Heather.
Po več mesecih iskanja dokazov proti Fredu, je nadrejene februarja 1994 končno prepričala, da morajo prekopati vrt.
Fred je priznal umor 3 deklet, katerih trupla so našli na vrtu, vendar ni hotel razkriti, ali utegnejo tam odkriti še katero, čeprav se je pred tem hvalil, da je umoril 30 ljudi.
S policijo ni hotel več sodelovati in vse je bilo odvisno od Janet Leach, ki je bila običajno navzoča na zaslišanjih mladoletnih prestopnikov.
Njena naloga je bila izvabiti informacije iz Westa.
Sčasoma je spregovoril.
Narisal je načrt kleti hiše in na njem označil, kje je zakopanih še 6 ljudi, posledic več kot 20 let mučenja, posiljevanja in morjenja.
Fred je tudi zaupal, da žena ni samo vedela za umore, ampak je pri njih tudi sodelovala.
Leta 1972 naj bi do smrti pretepla hčerko Charmaine, medtem ko je bil on v zaporu.
Njegovo priznanje je Janet preganjalo vse do sojenja Rose West, ko se je med pričevanjem zgrudila in so jo odpeljali v bolnišnico.
Med preiskavo so odkrili še več dokazov o trpinčenju.
Lobanja ene izmed žrtev je bila popolnoma prelepljena z lepilnim trakom, razen majhnega dela pri nosni odprtini.
Vsako truplo je povedalo svojo tragično zgodbo, svojci žrtev pa so izvedeli, kaj se je zgodilo z njihovimi ljubljenimi.
Potem, ko je hiša po svetu izzvala toliko zgražanja, so jo leta 1996 porušili.
Na njenem mestu zeva praznina, kakor da hiša ne bi nikoli obstajala.
https://i.pinimg.com/564x/e7/c0/3e/e7c03e30d7876873babdfdabfdfb6ae8.jpg
Fred in Rose sta se poročila junija 1972.
Do tedaj sta že umorila Ann McFall, Reno Costello in Charmaine West.
V 70ih letih sta ugrabila, posilila, mučila in ubila več žensk.
Z mnogimi sta se najprej spoprijateljila in jih zvabila v svojo hišo.
Posiljevala in pretepala sta tudi svojo hčerko Anno Marie, odkar je dopolnila 8 let.
Leta 1979 je Fred zadavil svojo 16 letno hčerko Heather.
Razkosal jo je v kopalni kadi in zakopal na vrtu za hišo.
Z ženo sta vsem povedala, da je Heather pobegnila.
Heather so našli šele leta 1994.
Istega leta so odkrili posmrtne ostanke še 8 žrtev.
3 žrtve sta zakopala na drugih krajih na območju Gloucestra.
Fred se je hvalil, da je bilo žrtev še več.
Toda skrivnost je odnesel s seboj v grob, ko se je 1 JAN 1995 obesil v zaporniški celici.
Rose je ves čas sojenja vztrajala pri nedolžnosti, vendar so jo spoznali za krivo 10 umorov in jo obsodili na 10 dosmrtnih zapornih kazni.
Še vedno je v zaporu in več ne vlaga prošenj za pogojni izpust.
Vseh žrtev naj bi bilo od 26 do 35.
Na začetku je bil v priporu le Fred.
Prijeli so tudi Rose, vendar so jo po plačilu varščine izpustili.
Par je bil skupaj 20 let.
Medtem, ko sta bila fizično ločena, se je njun odnos spremenil.
Začela sta misliti le nase.
Razhajanja v njunih odgovorih na vprašanja policistov so postala precej presenetljiva, glede na to, kako dolgo sta delovala skupaj.
Potem, ko so ju prijeli in obtožili, se je pri njiju predramil samoohranitveni nagon.
Fredov IQ je bil 84, tako da ni bil brihtne glave.
Na njegovih razgovorih s policisti je morala biti vedno navzoča ustrezna odrasla oseba.
Tu se gre za sorodnika ali osebo, ki ima z ranljivo osebo vzpostavljen socialni odnos in lahko komunicira z organi, s čemer ranljivi osebi omogoči uresničevanje njenih pravic.
Fred ni bil sposoben premisliti o dolgoročnih posledicah svojih besed, zato se je odzival avtomatično.
Obstaja psihotična motnja BLODNJAVOST V DVOJE.
Westova sta si ustvarjala resničnost, ki je bila zanju normalna, vendar kriminalna in sprevržena.
Določila sta svoje vrednote in norme.
Ker sta dolgo živela v svoji resničnosti, sta to sprejela kot normalno.
Zgradila sta svoje zidove, da sta svoje sprevrženo življenje skrila pred očmi sveta.
Ko so se zidovi podrli, je Fred prevzel krivdo za vse.
Nato je Rose pred sodiščem ostala sama, ko se je Fred obesil.
To ji je bilo v pomoč, saj Fred ni mogel več razkriti dodatnih podrobnosti o njuni vpletenosti.
Tako je lahko oblikovala svojo zgodbo, ne da bi jo skrbelo, ali bo Fred spregovoril o stvareh, ki se z njo ne bi ujemale.
Toda njena zgodba pred sodiščem ni bila prepričljiva.
Freda so zaradi spolnega nadlegovanja prvič aretirali pri 13ih letih.
Bil je nasilen in sadist, že preden je spoznal Rose.
Še preden so mu začeli soditi se je v zaporu obesil.
Rose je oče spolno zlorabljal.
Tolažbo je našla v Fredu, ki se je pozneje izkazal za krutega človeka.
https://i.pinimg.com/564x/51/0b/db/510bdbfd0a190a59842d6bd966ae5415.jpg
24 FEB 1994
Policija je dobila nalog za preiskavo hiše in vrta zakoncev West in začela z izkopavanji.
25 FEB 1994
Freda so prijeli, potem ko so na vrtu našli človeške kosti.
Na policiji je priznal, da je umoril hčerko Heather in poudaril, da žena pri tem ni imela nič.
Pozneje, po razgovoru s svojo ustrezno odraslo osebo Janet Leach, je priznal, da so v kleti tudi trupla drugih žrtev.
Rose je zanikala, da bi kaj vedela o tem.
26 FEB 1994
Policija je našla truplo hčerke Heather.
27 FEB 1994
Rose so po plačilu varščine izpustili na prostost.
28 FEB 1994
Freda so obtožili umora hčerke Heather, v kleti pa so našli še dve trupli.
5 MAR 1994
Med 5. in 7. marcem so v kleti našli še 6 trupel.
Rose je po besedah njenega odvetnika zanikala vpletenost v umore.
29 MAR 1994
Policija je začela z izkopavanji na Letterbox Fieldu.
10 APR 1994
Na Letterbox Fieldu so našli truplo Catherine West.
13 APR 1994
Policija je začela iskalno akcijo na Fingerpost Fieldu.
20 APR 1994
Prijeli so Rose.
25 APR 1994
Rose je prvič stopila pred sodišče.
Policija je začela preiskovati njuno hišo.
4 MAJ 1994
Policija je v hiši našla truplo Charmaine West.
5 MAJ 1994
Freda so obtožili 10ih umorov.
6 MAJ 1994
Rose so obtožili sodelovanja pri 5ih umorih.
26 MAJ 1994
Rose so obtožili umora hčerke Heather.
7 JUN 1994
Na Fingerpost Fieldu so našli truplo Anne McFall in nek zarodek.
30 JUN 1994
Westova sta se prvič pojavila pred sodiščem.
3 JUL 1994
Freda so obtožili umora Anne McFall.
Odpustil je svojega odvetnika in avgusta najel novega odvetnika.
1 JAN 1995
Fred se je obesil v svoji celici.
22 NOV 1995
Rose so obsodili na dosmrtne kazni, potem ko porota ni verjela posnetkom Fredovih priznanj, na katerih prevzema vso krivdo.
0
20. ALBERT FISH
https://i.pinimg.com/564x/27/1b/f2/271bf27fe759ba7aec5112f6788ce85a.jpg
Hamilton Howard Fish se je rodil 19. maja 1870.
Njegov oče je umrl, ko je bil še otrok, zato ga je mama odpeljala v sirotišnico.
Imel je vzdevke Volkodlak iz Wysterie, Sivi mož, Brooklynski vampir, ki so mu jih nadeli za časa življenja ali po smrti.
Njegovi najljubši hobiji so bili pedofilija, kanibalizem, koprofilija in mazohizem.
Rad je užival človeške iztrebke.
Ker je bil patološki lažnivec in blodnjav, se ne ve, koliko resnice je v njegovih izjavah.
Čeprav naj bi umoril le 3 otroke, jih je verjetno veliko več.
V času, ko ni bil zaprt zaradi kaznivih dejanj, je ugrabil, spolno zlorabil in umoril 8 letnega Francisa McDonnella, čigar truplo so našli viseti na drevesu.
11 FEB 1927
Ugrabil je 4letnega Billyja Gaffneya, medtem ko se je igral s prijateljem in ga odpeljal k sebi domov, kjer ga je umoril, skuhal in pojedel.
25 MAJ 1928
Fish je stik z družino Budd navezal, ko se je 25. maja 1928 odzval na oglas brata Grace Budd, da išče delo.
Na vratih doma Buddovih se je predstavil kot kmetovalec Frank Howard in Edwardu ponudil delo.
Tedaj je spoznal 10 letno Grace Budd.
Fish je pozneje trdil, da je hotel sprva umoriti Edwarda.
Potem, ko je zaposlil Edwarda, se mu je uspelo z družino tako zbližati, da mu je dovolila, da pelje Grace na sestrino zabavo.
Ostareli Fish se jim ni zdel nevaren.
Lepo je govoril in družino je ob svojem drugem obisku lepo obdaril.
Ko je Grace s Fishem odšla skozi vrata, so jo videli zadnjič.
5 SEP 1930
V zvezi s primerom Grace so prijeli nekdanjega policijskega inšpektorja Charlesa Edwarda Popa.
Policiji ga je naznanila žena, s katero sta se tedaj ločila.
Hkrati pa je več prič trdilo, da je bil blizu kraja, kjer so nazadnje videli Grace.
Na koncu je bil oproščen krivde, vendar je vseeno preživel 108 dni v zaporu, kolikor je minilo od prijetja do začetka sojenja 22 DEC 1930.
NOVEMBER 1934
Mati Grace Budd je prejela pismo.
Ker ni znala brati, ga je dala Edwardu, ki ga je nesel na policijo.
V prvem delu Fish omenja, kak je njegov prijatelj med obiskom na Kitajskem v 19. stoletju odkril užitke kanibalizma, ki ga je nato po vrnitvi v ZDA preizkusil tako, da je umoril 2 dečka in ju pojedel.
V drugem delu piše:
V nedeljo, 3 JUN 1928, sem se oglasil pri vas.
Prinesel sem vam skuto in jagode.
Skupaj smo pojedli kosilo.
Grace mi je sedela v naročju in me poljubljala.
Odločil sem se, da jo pojem.
Pod pretvezo, da jo peljem na zabavo.
Rekli ste, da lahko gre.
Odpeljal sem jo v prazno hišo v Westchestru, za katero sem vedel že prej.
Ko sva prišla tja, sem ji rekel, naj počaka zunaj.
Nabirala je cvetlice.
Odšel sem v zgornje nadstropje in slekel vsa oblačila.
Če jih ne bi, bi bila vsa zamazana od njene krvi.
Ko sem bi pripravljen, sem šel do okna in jo poklical.
Potem sem se skrival v omari, dokler ni vstopila.
Ko me je videla golega, je začela jokati in hotela pobegniti po stopnicah.
Zgrabil sem jo in rekla je, da me bo zatožila mami.
Najprej sem jo slekel.
Kako je brcala, grizla, praskala.
Potem sem jo zadavil.
Njeno telo sem razrezal na majhne koščke, da sem lahko meso odnesel s seboj.
Da bi ga skuhal in pojedel.
Kako sladka in mehka je bila njena majhna rit, potem ko sem jo spekel v pečici.
9 dni sem potreboval, da sem jo vso pojedel.
Nisem je pofukal, čeprav bi jo lahko, če bi hotel.
Umrla je kot devica.
Primera izginotja Grace Budd niso nikoli zaprli in to pismo je sprožilo vrsto novih aktivnosti.
Potem ko so ugotovili, da se pisava iz pisma ujema s tisto v sporočilu, ki ga je gospod Howard nekoč poslal družini, je kriminalist William King, ki je bil zadolžen za primer, izsledil Fisha v stanovanju v New Yorku.
Stisnjen v kot je Fish napadel Kinga z britvico, toda King je drobnega starčka obvladal in privedel na zaslišanje.
Fish je med zaslišanjem pojasnil, da je Grace ubil, ker je bil žejen krvi.
Ta sla naj bi bila posledica njegovega odraščanja v sirotišnici, ki jo je opisal kot kraj, kjer je zašel na kriva pota, kjer so ga nenehno pretepali in kjer je videl fante početi stvari, ki jih ne bi smeli.
Dejal je, da ne bi mogel nikoli pojasniti, zakaj je zločin zagrešil.
Med izkopavanji na vrtu hiše Wysteria Cottage, v kateri je umoril Grace, so pozneje našli več kot 50 prstov, nog in drugih kosti spravljenih v košari.
Fish je kriminaliste napotil tudi na kraj v gozdu, kjer je zakopal njeno lobanjo.
https://i.pinimg.com/564x/d5/f5/a4/d5f5a430494d4d7d16beb8551b390bb0.jpg
11 MAR 1935
Začeli so mu soditi.
Tedaj so na dan prišle podrobnosti.
Bil je nagnjen k samokaznovanju in si rad zabadal igle v telo.
Njegov odvetnik James Dempsey je zaman poskušal doseči, da bi ga razglasili za neprištevnega, zlasti zaradi njegovega kanibalizma.
Povabil je Fisheve otroke, da so ga pred sodiščem označili za ljubečega in skrbnega očeta.
https://i.pinimg.com/564x/38/a1/4b/38a14bb737ea0570314f42e186d0b395.jpg
Sojenje je trajalo 10 dni.
Porota ga je po enournem posvetu spoznala za krivega.
Fish se na odločitev skoraj ni odzval.
Novinar časnika Daily News je zapisal, da so njegove vodene oči ob misli, da bo gorel, zažarele močneje od plamenov, s katerimi je pogosto smodil svojo kožo, da bi zadovoljil svojo slo.
16 JAN 1936
Fisha so usmrtili na električnem stolu v kaznilnici Sing Sing v New Yorku.
Star je bil 65 let.
Njegove zadnje besede so bile:
Saj sploh ne vem,
zakaj sem tukaj.
Pokopali so ga na zaporniškem pokopališču.
https://i.pinimg.com/564x/fc/ea/39/fcea39ae07dae600f0a94ab958f7cea9.jpg
https://i.pinimg.com/564x/27/1b/f2/271bf27fe759ba7aec5112f6788ce85a.jpg
Hamilton Howard Fish se je rodil 19. maja 1870.
Njegov oče je umrl, ko je bil še otrok, zato ga je mama odpeljala v sirotišnico.
Imel je vzdevke Volkodlak iz Wysterie, Sivi mož, Brooklynski vampir, ki so mu jih nadeli za časa življenja ali po smrti.
Njegovi najljubši hobiji so bili pedofilija, kanibalizem, koprofilija in mazohizem.
Rad je užival človeške iztrebke.
Ker je bil patološki lažnivec in blodnjav, se ne ve, koliko resnice je v njegovih izjavah.
Čeprav naj bi umoril le 3 otroke, jih je verjetno veliko več.
V času, ko ni bil zaprt zaradi kaznivih dejanj, je ugrabil, spolno zlorabil in umoril 8 letnega Francisa McDonnella, čigar truplo so našli viseti na drevesu.
11 FEB 1927
Ugrabil je 4letnega Billyja Gaffneya, medtem ko se je igral s prijateljem in ga odpeljal k sebi domov, kjer ga je umoril, skuhal in pojedel.
25 MAJ 1928
Fish je stik z družino Budd navezal, ko se je 25. maja 1928 odzval na oglas brata Grace Budd, da išče delo.
Na vratih doma Buddovih se je predstavil kot kmetovalec Frank Howard in Edwardu ponudil delo.
Tedaj je spoznal 10 letno Grace Budd.
Fish je pozneje trdil, da je hotel sprva umoriti Edwarda.
Potem, ko je zaposlil Edwarda, se mu je uspelo z družino tako zbližati, da mu je dovolila, da pelje Grace na sestrino zabavo.
Ostareli Fish se jim ni zdel nevaren.
Lepo je govoril in družino je ob svojem drugem obisku lepo obdaril.
Ko je Grace s Fishem odšla skozi vrata, so jo videli zadnjič.
5 SEP 1930
V zvezi s primerom Grace so prijeli nekdanjega policijskega inšpektorja Charlesa Edwarda Popa.
Policiji ga je naznanila žena, s katero sta se tedaj ločila.
Hkrati pa je več prič trdilo, da je bil blizu kraja, kjer so nazadnje videli Grace.
Na koncu je bil oproščen krivde, vendar je vseeno preživel 108 dni v zaporu, kolikor je minilo od prijetja do začetka sojenja 22 DEC 1930.
NOVEMBER 1934
Mati Grace Budd je prejela pismo.
Ker ni znala brati, ga je dala Edwardu, ki ga je nesel na policijo.
V prvem delu Fish omenja, kak je njegov prijatelj med obiskom na Kitajskem v 19. stoletju odkril užitke kanibalizma, ki ga je nato po vrnitvi v ZDA preizkusil tako, da je umoril 2 dečka in ju pojedel.
V drugem delu piše:
V nedeljo, 3 JUN 1928, sem se oglasil pri vas.
Prinesel sem vam skuto in jagode.
Skupaj smo pojedli kosilo.
Grace mi je sedela v naročju in me poljubljala.
Odločil sem se, da jo pojem.
Pod pretvezo, da jo peljem na zabavo.
Rekli ste, da lahko gre.
Odpeljal sem jo v prazno hišo v Westchestru, za katero sem vedel že prej.
Ko sva prišla tja, sem ji rekel, naj počaka zunaj.
Nabirala je cvetlice.
Odšel sem v zgornje nadstropje in slekel vsa oblačila.
Če jih ne bi, bi bila vsa zamazana od njene krvi.
Ko sem bi pripravljen, sem šel do okna in jo poklical.
Potem sem se skrival v omari, dokler ni vstopila.
Ko me je videla golega, je začela jokati in hotela pobegniti po stopnicah.
Zgrabil sem jo in rekla je, da me bo zatožila mami.
Najprej sem jo slekel.
Kako je brcala, grizla, praskala.
Potem sem jo zadavil.
Njeno telo sem razrezal na majhne koščke, da sem lahko meso odnesel s seboj.
Da bi ga skuhal in pojedel.
Kako sladka in mehka je bila njena majhna rit, potem ko sem jo spekel v pečici.
9 dni sem potreboval, da sem jo vso pojedel.
Nisem je pofukal, čeprav bi jo lahko, če bi hotel.
Umrla je kot devica.
Primera izginotja Grace Budd niso nikoli zaprli in to pismo je sprožilo vrsto novih aktivnosti.
Potem ko so ugotovili, da se pisava iz pisma ujema s tisto v sporočilu, ki ga je gospod Howard nekoč poslal družini, je kriminalist William King, ki je bil zadolžen za primer, izsledil Fisha v stanovanju v New Yorku.
Stisnjen v kot je Fish napadel Kinga z britvico, toda King je drobnega starčka obvladal in privedel na zaslišanje.
Fish je med zaslišanjem pojasnil, da je Grace ubil, ker je bil žejen krvi.
Ta sla naj bi bila posledica njegovega odraščanja v sirotišnici, ki jo je opisal kot kraj, kjer je zašel na kriva pota, kjer so ga nenehno pretepali in kjer je videl fante početi stvari, ki jih ne bi smeli.
Dejal je, da ne bi mogel nikoli pojasniti, zakaj je zločin zagrešil.
Med izkopavanji na vrtu hiše Wysteria Cottage, v kateri je umoril Grace, so pozneje našli več kot 50 prstov, nog in drugih kosti spravljenih v košari.
Fish je kriminaliste napotil tudi na kraj v gozdu, kjer je zakopal njeno lobanjo.
https://i.pinimg.com/564x/d5/f5/a4/d5f5a430494d4d7d16beb8551b390bb0.jpg
11 MAR 1935
Začeli so mu soditi.
Tedaj so na dan prišle podrobnosti.
Bil je nagnjen k samokaznovanju in si rad zabadal igle v telo.
Njegov odvetnik James Dempsey je zaman poskušal doseči, da bi ga razglasili za neprištevnega, zlasti zaradi njegovega kanibalizma.
Povabil je Fisheve otroke, da so ga pred sodiščem označili za ljubečega in skrbnega očeta.
https://i.pinimg.com/564x/38/a1/4b/38a14bb737ea0570314f42e186d0b395.jpg
Sojenje je trajalo 10 dni.
Porota ga je po enournem posvetu spoznala za krivega.
Fish se na odločitev skoraj ni odzval.
Novinar časnika Daily News je zapisal, da so njegove vodene oči ob misli, da bo gorel, zažarele močneje od plamenov, s katerimi je pogosto smodil svojo kožo, da bi zadovoljil svojo slo.
16 JAN 1936
Fisha so usmrtili na električnem stolu v kaznilnici Sing Sing v New Yorku.
Star je bil 65 let.
Njegove zadnje besede so bile:
Saj sploh ne vem,
zakaj sem tukaj.
Pokopali so ga na zaporniškem pokopališču.
https://i.pinimg.com/564x/fc/ea/39/fcea39ae07dae600f0a94ab958f7cea9.jpg
0
21. GARY LEON RIDGWAY
https://i.pinimg.com/564x/8b/47/3c/8b473c1bb086300921ea04f54539152f.jpg
Rodil se je leta 1949.
Kot otrok je rad fantaziral, ko ga je mama kopala in mu umivala moda.
Ko je bil starejši je vedel, da ni prav, kar počne, vendar si ni mogel pomagati, saj je v njenih dotikih užival.
Pozneje je to preraslo v občutek sramu, zaradi katerega je mamo tako zasovražil, da jo je hotel ubiti.
Kar je zadevalo njega, so bili moški seksualna bitja, ženske pa pokvarjene.
Menil je, da morajo biti z njim pripravljene spolno občevati, kot je hotel in kadarkoli je hotel.
Problem serijskih morilcev ni otroštvo, marveč njihov prehod v odraslost, ko resnični svet ne izpolnjuje več njihovih pričakovanj.
Kot fant je bil med ljudmi precej priljubljen in so ga imeli za čudovito osebo.
Ena izmed sošolk je bila zaljubljena vanj, ker so se mu svetile oči, ko se je smejal.
Ko se je njenemu bratu iz užaljenosti polulal na nogo, je to videla le kot fantovsko norčijo.
Predrznost in nagajivost sta bili del njegove skrivnostnosti, privlačnosti in šarma.
Tedaj ni nihče vedel, da je sposoben podtakniti požar, zabosti vrstnika ali zadaviti mačko.
Oče ga je polnil s svojimi prepričanji in mnenji, dokler Gary ni začel verjeti, da ni prav, da si ženska želi spolnosti, zlasti če s to svojo slo moškega vznemiri.
Kmalu po koncu šole se je Gary poročil s Claudio Kraig.
Kmalu nato se je pridružil mornarici, kjer si je krajšal čas s prostitutkami.
Od njih se je nalezel gonoreje, za kar je krivil prostitutke.
Po prihodu domov se je ločil od žene, potem ko je izvedel, da je med njegovo odsotnostjo porivala druge.
Od tedaj je imel vse ženske za 🤐.
Zanj so bile ženske na svetu zato, da moškim nudijo užitek.
Kot moški se je počutil le tedaj, če je bila ženska, s katero je bil, pripravljena početi vse, kar je od nje zahteval.
Kmalu po ločitvi je spoznal in se poročil z Marcio, ki je postala dekla v kuhinji in 🤐 v postelji.
Naučil jo je početi tisto, kar je hotel in ko je hotel.
Na začetku mu je bila popolnoma podložna.
Kuhala je zanj in z njim spolno občevala, kadarkoli je hotel.
Spolno sta občevala na prostem, sredi narave, samo da so bile potešene njegove potrebe, ki jih je pozneje zadovoljeval s sadizmom.
Marcia je leta 1975 rodila otroka, ki je njeno telo potreboval bolj od njegovega očeta.
Spolnih igric kadarkoli kjerkoli je bilo zato precej manj.
Gary se je namesto predigre priplazil za njo in jo začel daviti.
Marcia je v tem videla zlorabo, zato ga je zapustila.
Užaljen se ji je odločil maščevati z umori.
Začel je krožiti po rdeči četrti in pobirati prostitutke.
Povabil jih je v avto in jih na osamljenih krajih zadavil ali kako drugače ubil.
Imel se je za tako šibkega, da je lahko svoj občutek vrednosti krepil le s tem, da se je vračal na kraje zločina in spolno občeval z mrtvimi.
Pravi moški se je počutil le tedaj, če je penis vtaknil v vedno bolj s črvi prekrito, žaltavo in razpadajoče truplo.
To se mu je zdelo celo romantično.
Šlo je za zmenek, za spolni akt, za katerega mu ni bilo treba plačati.
Zmenek s tistimi, ki jih je imel za smeti, kot je pravil svojim žrtvam.
Ženske, ki jih je pobiral so bile res žrtve.
Namesto, da bi v industriji seksa delale kot spremljevalke ali animatorke zavoljo zabave ali slave, so delale za denar.
Pogosto so bile to ženske, ki so bile na begu ali so se zaradi nesrečnih okoliščin znašle na dnu.
Trudile so se preživeti.
Včasih so morale skrbeti tudi za svoje družine.
Mnoge so bile prepričane, da nimajo druge možnosti.
Gary je vedel, da bodo najlažje tarče, ker nimajo prijateljev in svojcev, ki bi jih iskali.
Policija je tem ženskam težje sledila, ker so se kot prostitutke izogibale policiji.
Bolj se jim je zdelo verjetno, da bodo umrle zaradi revščine, kot da med na tisoče moškimi naletijo na morilca.
Policija je ustanovila enoto za lov na Morilca z Zelene reke, ki jo je sestavljalo 50 policistov.
Odprli so tudi telefonsko linijo za namige.
Imeli so do 15 000 osumljencev.
Zaslišali so tudi Garyja, potem ko so videli, da je ena prostitutka vstopila v njegov poltovornjak, preden je izginila.
Prečesavali so prizorišča zločinov, iskali dlake, ostanke barve, stekla in poškodbe na oblačilih…
Prišli so le do sledi sperme, ki so jih našli na nekaterih žrtvah.
Spoznali so, da morilec ni normalen.
Le kdo v spolne organe žrtev vstavi kamenje?
Gary po videzu ni izstopal.
Za vožnjo je uporabljal različne poltovornjake.
S prostitutkami je najprej pokramljal o svojem sinu, da jih je prepričal, da so z njim varne.
Uspešno je opravil tudi test na detektorju laži.
Vedel je, da ga policija opazuje.
https://i.pinimg.com/564x/e3/99/3d/e3993dd966fbf08b8ee81a0380e35d1d.jpg
Ko je policija zašla v slepo ulico, je na prizorišče stopil Theodore Ted Bundy, nekdanji študent prava in politični svetovalec.
Policistom je poslal pismo, v katerem jim je ponudil, da jim s svojim znanjem priskoči na pomoč pri iskanju človeka, ki mu je pravil Brodnik.
Ted se je srečal z izdelovalcem profilov serijskih morilcev, ki je dobro poznal podrobnosti primera Morilca z Zelene reke in jih je objavil v knjigi Ted Bundy and The hunt for the Green river killer.
Keppel v knjigi opisuje tudi to, kako je bil šokiran, ko mu je Ted začel govoriti o svojih zločinih v upanju, da bi jh primerjali z Garyjevimi.
Ljudje so Garyja prepoznali na policijskih prepoznavah, vendar je bil to samo dokaz, da se je pač mudil na določenih krajih.
Preiskali so hišo in niso našli dokazov.
Dosegli so le, da je spremenil svoj modus operandi.
Žrtve je začel voziti k sebi domov, kjer jih je umoril v spalnici.
Potem je zamenjal, opral in zavrgel posteljnino, da se je znebil dokazov.
Trupla je vozil na vedno bolj oddaljene kraje, da se je lahko dlje vračal k njim.
Mnoga je iz tega razloga celo preselil.
Čeprav je živel na zunaj normalno življenje in se je leta 1988 poročil z Judith Lynch, so ljudje postali sumničavi.
Ko so ga odpustili iz mornarice, je v tovarni tovornjakov vrsto let delal kot pleskar in promotor.
Sodelavci se spomnijo, da so ga večkrat zaslišali zaradi zločinov.
Ker se niti ni preveč trudil odvrniti sumov s sebe, so mu začeli šaljivo praviti Gary z Zelene reke.
Nekateri so v njem še vedno videli priljubljenega fanta, kakršen je bil v mladosti, medtem ko so drugi opazili, da je drugačen in da se mu je dobro izogniti.
Gary je začel v službo nositi nakit, ki ga je ukradel žrtvam.
Prirejal je dvoriščne sejme, na katerih je predmete žrtvam prodajal sosedom.
Potem je začel moriti manj pogosto in ker ni bilo več veliko novih sledi, so posebno enoto za lov na Morilca z Zelene reke razpustili.
Leta 2001, 19 let po prvem umoru, so proučili tekočine s trupla Marcie Chapman in jih primerjali z Garyjevimi.
Enako so storili še z dokazi s posmrtnih ostankov Carol Christensen.
Garyja so z umori povezali njegovi biološki podatki.
30 NOV 2001
Prijeli so ga.
Sprva je vse zanikal.
Sosedje so bili šokirani, družina pa mu je stala ob strani.
Toda on je bil strahopetec in je s tožilstvom sklenil dogovor.
Priznal je 48 umorov in pristal, da policiste odpelje na kraje, kjer je odvrgel žrtve, da so jih lahko dostojno pokopali.
To je bil eden izmed pogojev, da so mu prizanesli s smrtno kaznijo.
Nato je stopil pred sodišče ter nepremično strmel predse, ko se je odločno izrekel za krivega v vsaki točki obtožnice, ki so jo prebrali na glas.
Kazen so mu izrekli 18 DEC 2003.
Nekega dne je v sodni dvorani vstal moški z dolgo sivo brado in pisanimi naramnicami ter nagovoril Garyja, ki je umoril njegovo hčerko Lindo.
Ime mu je bilo Robert Rule.
Gospod Ridgway.
Tukaj je veliko ljudi, ki vas sovražijo.
Jaz nisem eden izmed njih.
Čeprav je v vašem primeru težko, bom vendarle storil to, v kar verjamem oziroma kar mi veleva Bog.
Govorim o odpuščanju.
Odpuščam vam, gospod !
https://i.pinimg.com/564x/bb/a0/12/bba012f6473ba39e3019a9e31623a33c.jpg
S tem je omehčal srce Garyja, ki je odgovoril:
Žal mi je, ker sem umoril vse te dame.
Vse življenje so še imele pred seboj.
Žal mi je, da sem povzročil toliko gorja njihovim družinam.
Ko je svoje žrtve označil za dame in priznal, kako pomembne so bile za svojce, je končno odrastel.
Prevzel je vsaj delček odgovornosti za zločine, ki jih je zagrešil, s čemer je ustvaril upanje, da obstaja odrešitev tudi za ljudi z najtršim srcem.
Spoznali so ga za krivega umora 48 žensk.
Njegova dejanja niso bila posledica grdega otroštva ali nižje inteligence.
Odločil se je sprejeti stališče, da imajo moški določene pravice, ženske pa jih nimajo.
Ker ni bil nikoli pripravljen odrasti in sprejeti dejstva, da to ni res.
Pozneje je priznal, da je umoril še več žensk, morda celo 70.
Policija je sumila, da jih je ubil še 14, vendar ga teh umorov niso obtožili, ker niso imeli dovolj dokazov.
Obsodili so ga na dosmrtno zaporno kazen, da je lahko pomagal pri preiskavah drugih umorov.
https://i.pinimg.com/564x/d8/ef/36/d8ef36753b323b934cdf722e43925608.jpg
https://i.pinimg.com/564x/8b/47/3c/8b473c1bb086300921ea04f54539152f.jpg
Rodil se je leta 1949.
Kot otrok je rad fantaziral, ko ga je mama kopala in mu umivala moda.
Ko je bil starejši je vedel, da ni prav, kar počne, vendar si ni mogel pomagati, saj je v njenih dotikih užival.
Pozneje je to preraslo v občutek sramu, zaradi katerega je mamo tako zasovražil, da jo je hotel ubiti.
Kar je zadevalo njega, so bili moški seksualna bitja, ženske pa pokvarjene.
Menil je, da morajo biti z njim pripravljene spolno občevati, kot je hotel in kadarkoli je hotel.
Problem serijskih morilcev ni otroštvo, marveč njihov prehod v odraslost, ko resnični svet ne izpolnjuje več njihovih pričakovanj.
Kot fant je bil med ljudmi precej priljubljen in so ga imeli za čudovito osebo.
Ena izmed sošolk je bila zaljubljena vanj, ker so se mu svetile oči, ko se je smejal.
Ko se je njenemu bratu iz užaljenosti polulal na nogo, je to videla le kot fantovsko norčijo.
Predrznost in nagajivost sta bili del njegove skrivnostnosti, privlačnosti in šarma.
Tedaj ni nihče vedel, da je sposoben podtakniti požar, zabosti vrstnika ali zadaviti mačko.
Oče ga je polnil s svojimi prepričanji in mnenji, dokler Gary ni začel verjeti, da ni prav, da si ženska želi spolnosti, zlasti če s to svojo slo moškega vznemiri.
Kmalu po koncu šole se je Gary poročil s Claudio Kraig.
Kmalu nato se je pridružil mornarici, kjer si je krajšal čas s prostitutkami.
Od njih se je nalezel gonoreje, za kar je krivil prostitutke.
Po prihodu domov se je ločil od žene, potem ko je izvedel, da je med njegovo odsotnostjo porivala druge.
Od tedaj je imel vse ženske za 🤐.
Zanj so bile ženske na svetu zato, da moškim nudijo užitek.
Kot moški se je počutil le tedaj, če je bila ženska, s katero je bil, pripravljena početi vse, kar je od nje zahteval.
Kmalu po ločitvi je spoznal in se poročil z Marcio, ki je postala dekla v kuhinji in 🤐 v postelji.
Naučil jo je početi tisto, kar je hotel in ko je hotel.
Na začetku mu je bila popolnoma podložna.
Kuhala je zanj in z njim spolno občevala, kadarkoli je hotel.
Spolno sta občevala na prostem, sredi narave, samo da so bile potešene njegove potrebe, ki jih je pozneje zadovoljeval s sadizmom.
Marcia je leta 1975 rodila otroka, ki je njeno telo potreboval bolj od njegovega očeta.
Spolnih igric kadarkoli kjerkoli je bilo zato precej manj.
Gary se je namesto predigre priplazil za njo in jo začel daviti.
Marcia je v tem videla zlorabo, zato ga je zapustila.
Užaljen se ji je odločil maščevati z umori.
Začel je krožiti po rdeči četrti in pobirati prostitutke.
Povabil jih je v avto in jih na osamljenih krajih zadavil ali kako drugače ubil.
Imel se je za tako šibkega, da je lahko svoj občutek vrednosti krepil le s tem, da se je vračal na kraje zločina in spolno občeval z mrtvimi.
Pravi moški se je počutil le tedaj, če je penis vtaknil v vedno bolj s črvi prekrito, žaltavo in razpadajoče truplo.
To se mu je zdelo celo romantično.
Šlo je za zmenek, za spolni akt, za katerega mu ni bilo treba plačati.
Zmenek s tistimi, ki jih je imel za smeti, kot je pravil svojim žrtvam.
Ženske, ki jih je pobiral so bile res žrtve.
Namesto, da bi v industriji seksa delale kot spremljevalke ali animatorke zavoljo zabave ali slave, so delale za denar.
Pogosto so bile to ženske, ki so bile na begu ali so se zaradi nesrečnih okoliščin znašle na dnu.
Trudile so se preživeti.
Včasih so morale skrbeti tudi za svoje družine.
Mnoge so bile prepričane, da nimajo druge možnosti.
Gary je vedel, da bodo najlažje tarče, ker nimajo prijateljev in svojcev, ki bi jih iskali.
Policija je tem ženskam težje sledila, ker so se kot prostitutke izogibale policiji.
Bolj se jim je zdelo verjetno, da bodo umrle zaradi revščine, kot da med na tisoče moškimi naletijo na morilca.
Policija je ustanovila enoto za lov na Morilca z Zelene reke, ki jo je sestavljalo 50 policistov.
Odprli so tudi telefonsko linijo za namige.
Imeli so do 15 000 osumljencev.
Zaslišali so tudi Garyja, potem ko so videli, da je ena prostitutka vstopila v njegov poltovornjak, preden je izginila.
Prečesavali so prizorišča zločinov, iskali dlake, ostanke barve, stekla in poškodbe na oblačilih…
Prišli so le do sledi sperme, ki so jih našli na nekaterih žrtvah.
Spoznali so, da morilec ni normalen.
Le kdo v spolne organe žrtev vstavi kamenje?
Gary po videzu ni izstopal.
Za vožnjo je uporabljal različne poltovornjake.
S prostitutkami je najprej pokramljal o svojem sinu, da jih je prepričal, da so z njim varne.
Uspešno je opravil tudi test na detektorju laži.
Vedel je, da ga policija opazuje.
https://i.pinimg.com/564x/e3/99/3d/e3993dd966fbf08b8ee81a0380e35d1d.jpg
Ko je policija zašla v slepo ulico, je na prizorišče stopil Theodore Ted Bundy, nekdanji študent prava in politični svetovalec.
Policistom je poslal pismo, v katerem jim je ponudil, da jim s svojim znanjem priskoči na pomoč pri iskanju človeka, ki mu je pravil Brodnik.
Ted se je srečal z izdelovalcem profilov serijskih morilcev, ki je dobro poznal podrobnosti primera Morilca z Zelene reke in jih je objavil v knjigi Ted Bundy and The hunt for the Green river killer.
Keppel v knjigi opisuje tudi to, kako je bil šokiran, ko mu je Ted začel govoriti o svojih zločinih v upanju, da bi jh primerjali z Garyjevimi.
Ljudje so Garyja prepoznali na policijskih prepoznavah, vendar je bil to samo dokaz, da se je pač mudil na določenih krajih.
Preiskali so hišo in niso našli dokazov.
Dosegli so le, da je spremenil svoj modus operandi.
Žrtve je začel voziti k sebi domov, kjer jih je umoril v spalnici.
Potem je zamenjal, opral in zavrgel posteljnino, da se je znebil dokazov.
Trupla je vozil na vedno bolj oddaljene kraje, da se je lahko dlje vračal k njim.
Mnoga je iz tega razloga celo preselil.
Čeprav je živel na zunaj normalno življenje in se je leta 1988 poročil z Judith Lynch, so ljudje postali sumničavi.
Ko so ga odpustili iz mornarice, je v tovarni tovornjakov vrsto let delal kot pleskar in promotor.
Sodelavci se spomnijo, da so ga večkrat zaslišali zaradi zločinov.
Ker se niti ni preveč trudil odvrniti sumov s sebe, so mu začeli šaljivo praviti Gary z Zelene reke.
Nekateri so v njem še vedno videli priljubljenega fanta, kakršen je bil v mladosti, medtem ko so drugi opazili, da je drugačen in da se mu je dobro izogniti.
Gary je začel v službo nositi nakit, ki ga je ukradel žrtvam.
Prirejal je dvoriščne sejme, na katerih je predmete žrtvam prodajal sosedom.
Potem je začel moriti manj pogosto in ker ni bilo več veliko novih sledi, so posebno enoto za lov na Morilca z Zelene reke razpustili.
Leta 2001, 19 let po prvem umoru, so proučili tekočine s trupla Marcie Chapman in jih primerjali z Garyjevimi.
Enako so storili še z dokazi s posmrtnih ostankov Carol Christensen.
Garyja so z umori povezali njegovi biološki podatki.
30 NOV 2001
Prijeli so ga.
Sprva je vse zanikal.
Sosedje so bili šokirani, družina pa mu je stala ob strani.
Toda on je bil strahopetec in je s tožilstvom sklenil dogovor.
Priznal je 48 umorov in pristal, da policiste odpelje na kraje, kjer je odvrgel žrtve, da so jih lahko dostojno pokopali.
To je bil eden izmed pogojev, da so mu prizanesli s smrtno kaznijo.
Nato je stopil pred sodišče ter nepremično strmel predse, ko se je odločno izrekel za krivega v vsaki točki obtožnice, ki so jo prebrali na glas.
Kazen so mu izrekli 18 DEC 2003.
Nekega dne je v sodni dvorani vstal moški z dolgo sivo brado in pisanimi naramnicami ter nagovoril Garyja, ki je umoril njegovo hčerko Lindo.
Ime mu je bilo Robert Rule.
Gospod Ridgway.
Tukaj je veliko ljudi, ki vas sovražijo.
Jaz nisem eden izmed njih.
Čeprav je v vašem primeru težko, bom vendarle storil to, v kar verjamem oziroma kar mi veleva Bog.
Govorim o odpuščanju.
Odpuščam vam, gospod !
https://i.pinimg.com/564x/bb/a0/12/bba012f6473ba39e3019a9e31623a33c.jpg
S tem je omehčal srce Garyja, ki je odgovoril:
Žal mi je, ker sem umoril vse te dame.
Vse življenje so še imele pred seboj.
Žal mi je, da sem povzročil toliko gorja njihovim družinam.
Ko je svoje žrtve označil za dame in priznal, kako pomembne so bile za svojce, je končno odrastel.
Prevzel je vsaj delček odgovornosti za zločine, ki jih je zagrešil, s čemer je ustvaril upanje, da obstaja odrešitev tudi za ljudi z najtršim srcem.
Spoznali so ga za krivega umora 48 žensk.
Njegova dejanja niso bila posledica grdega otroštva ali nižje inteligence.
Odločil se je sprejeti stališče, da imajo moški določene pravice, ženske pa jih nimajo.
Ker ni bil nikoli pripravljen odrasti in sprejeti dejstva, da to ni res.
Pozneje je priznal, da je umoril še več žensk, morda celo 70.
Policija je sumila, da jih je ubil še 14, vendar ga teh umorov niso obtožili, ker niso imeli dovolj dokazov.
Obsodili so ga na dosmrtno zaporno kazen, da je lahko pomagal pri preiskavah drugih umorov.
https://i.pinimg.com/564x/d8/ef/36/d8ef36753b323b934cdf722e43925608.jpg
0
Zakaj to tako verno spremljaš, Lelj?
Verjameš, da se te čist predstavljam v teh vlogah storilcev? Samo tebe zadržuje STRAH, čeprav uživaš, kajne?
V naših krajih se niti ne moreš skrit.
Verjameš, da se te čist predstavljam v teh vlogah storilcev? Samo tebe zadržuje STRAH, čeprav uživaš, kajne?
V naših krajih se niti ne moreš skrit.
0
jaz si pa predstavljam, da si ti najhujš serijska morilka v zgodovini vseh planetov kar jih obstaja
0
Mavro, pusti, nima smisla. Mala je ena razvajena komunistična r..it. Barvo je menjala, privilegijev se pa drži.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
Mavro, pusti, nima smisla. Mala je ena razvajena komunistična r..it. Barvo je menjala, privilegijev se pa drži.ja, sam to otroštvo ni vplivalo na njeno morjenje ljudi
krivo je, da jo noben ne povoha 🙂
0
22. TED BUNDY
https://i.pinimg.com/564x/31/8a/3e/318a3ea5a8fa9e8b5c9fe9d172926e55.jpg
Rojen je bil 24 NOV 1946.
Ted je bil v šoli tih in sramežljiv.
Kasneje je bil samozavesten, privlačen in karizmatičen.
Zato je brez težav očaral svoje žrtve in jih s tem obsodil na smrt.
30 DEC 1977
Ted je bil v kaznilnici okrožja Garfield v Glennwood Springsu v Koloradu zaprt 6 mesecev, potem ko so ga obsodili ugrabitve in napada na Carol DaRonch leta 1974.
Čakal je še na sojenje zaradi umora Caryn Campbell, ki ga je zagrešil leta 1975.
Načrtoval je svoj pobeg in zbral podatke o kaznilnici in navadah paznikov.
Vse je prepričal, da cele noči pripravlja svoj zagovor, nato pa je zjutraj dolgo spal.
V celici je odkril šibko točko, ki mu je omogočila, da je lahko neopazno raziskoval kaznilnico in pobegnil iz nje.
https://i.pinimg.com/564x/66/42/b8/6642b85ca946bb9946701326780c7351.jpg
Z žago za kovino je prežagal varjene spoje na odprtini zračnika na stropu celice in si zagotovil dostop do prezračevalnega sistema, po katerem je lahko prišel v vsak del poslopja.
Po večmesečnih pripravah ter glede na to, da naj bi mu 9 JAN 1978 začeli soditi, je napočil čas, da pobegne.
Pod odejo je razporedil nekaj knjig, da so pazniki v času jutranjega obhoda mislili, da še spi.
Nato se je s 500 dolarji stlačil skozi odprtino zračnika in se odplazil do upraviteljevega stanovanja.
Upravitelja in žene tisto noč ni bilo doma, zato je vstopil v stanovanje, iz omare vzel upraviteljeva oblačila in odkorakal skozi vrata.
Do tedaj, ko so zagnali preplah, je Ted z avtom, avtostopom in letalom iz Kolorada že prispel v Chicago.
Tam je sedel na vlak in na koncu z ukradenim avtom prispel na Florido, kjer je potem zagrešil nove umore.
Poiskal si je nastanitev v bližini kampusa floridske državne univerze.
Sobo je najel pod lažnim imenom.
Preživljal se je z ukradenimi kreditnimi karticami in tatvinami.
Čez dan se je zadrževal v kampusu in hodil na predavanja.
Zvečer pa je v svoji sobi gledal ukradeno televizijo.
15 JAN 1978
Dom sestrstva CHI OMEGA je bil le nekaj ulic stran od Tedovega stanovanja.
V njem so živele študentke z oskrbnico.
Nita Neary se je v mrzlih jutranjih urah vrnila v dom, potem ko je preživela večer pri svojemu fantu.
Ko je vstopila, so bile v spodnjem nadstropju prižgane luči.
Hodila je od sobe do sobe in ugašala luči, nato pa je v zgornjem nadstropju zaslišala topot čevljev.
Vrnila se je na hodnik in videla moškega s temno pleteno kapo, kako je zapustil hišo.
Najprej je zbudila sostanovalko Nancy Dowdy.
Skupaj sta preverili ali so vhodna vrata zaklenjena.
Šele potem sta se odločili zbuditi skrbnico Mamo Crenshaw in ji poročati o vsiljivcu.
Ko sta se odpravili proti njeni sobi, sta zagledali Karen Chandler, eno od sostanovalk, kako se drži za glavo in opoteka po hodniku.
Zgroženi sta opazili, da je njena glava vsa krvava.
Nancy je pomagala Karen, Nita pa je zbudila Mamo.
Potem je vstopila v Karenino sobo.
Karenina sostanovalka Kathy Kleiner je sedela na postelji.
Bila je vsa iz sebe.
Tudi ona se je držala za glavo in močno krvavela.
Dekleti sta bili napadeni med spanjem.
Policisti so zaslišali stanovalke hiše in preiskali vse sobe.
Najprej so našli Liso Levy, za katero so sprva mislili, da spi, saj je bila čez ramena pokrita z odejo.
Na njeni posteljnini je bil ogromni krvavi madež.
Policisti so takoj poklicali reševalce.
https://i.pinimg.com/564x/e5/fd/53/e5fd53da012f4bef456a90e23ffd1e33.jpg
Lisa ni imela srčnega utripa.
Njena čeljust je bila močno otečena, kar je nakazovalo, da je nekdo močno pritiskal nanjo.
Na ramah je imela modrice, na desni prsni bradavici pa sledi močnega ugriza.
Pravzaprav ji je prsno bradavico skoraj odgriznil.
Reševalci so hitro Lisi vbrizgali zdravila, da bi njeno srce spet začelo biti, ter sprostili njene dihalne poti.
Ob prihodu v bolnišnico so jo razglasili za mrtvo.
https://i.pinimg.com/564x/a3/32/22/a332221dd88be2a887a85e77fa72f65b.jpg
Ko so se dekleta zbrala, so opazila, da Margaret Bowman ni prišla iz svoje sobe.
Policisti so jo našli v njeni postelji, kako leži z obrazom navzdol.
Njeni lasje in blazina so bili krvavi.
Imela je razbito lobanjo.
V njenih laseh so bili leseni delci težkega kija, s katerim je bila pretepena do smrti.
Poleg tega jo je še zadavil z najlonsko nogavico.
Ena od deklet je govorila z Margaret nazadnje ob 2.35, Nita pa se je v dom vrnila ob 3.00
Medtem je bil Ted že pri drugi, le nekaj ulic oddaljeni hiši.
Vstopil je skozi kuhinjsko okno in napadel študentko Cheryl Thomas, ki je spala v postelji.
Sosedje, ki jih je prebudil hrup, so jo poklicali po telefonu in zmotili Teda, da je pobegnil v noč.
Cheryl je preživela.
9 FEB 1978
Ted je iz osnovne šole v Lake Cityju ugrabil 12 letno Kimberly Leach, jo posilil in umoril.
Njeno telo je odvrgel v naravnem rezervatu.
Našli so jo šele 2 meseca pozneje.
15 FEB 1978
Policist David Lee je v zgodnjih jutranjih urah ustavil VW hrošča.
Vozniku je ukazal, naj izstopi.
Ted je sprva ubogal, nato pa je policista napadel in poskušal pobegniti.
Lee ga je obvladal in vklenil v lisice.
Na poti na policijsko postajo mu je Ted rekel:
Ljubše bi mi bilo,
če bi me ubil.
https://i.pinimg.com/564x/22/c4/67/22c467d04796e2ff529d5f22d77a2843.jpg
Ted Bundy naj bi bil med leti 1974 in 1978 odgovoren za izginotje, ugrabitev, napad, posilstvo in umor več kot 30 mladih žensk po ZDA.
Priznal je 36 umorov, namignil pa je, da jih je zagrešil še več.
Čeprav je bil na seznamu najbolj iskanih kriminalcev FBI, ga dolgo niso dobili, ker je moril zelo geografsko razpršeno in zaradi slabe komunikacije me lokalnimi policijami.
Te so svoje primere obravnavale le na lokalni ravni.
V mnogih državah sploh niso vedeli za njegov pobeg iz zapora in pretekle zločine.
https://i.pinimg.com/564x/64/fc/a6/64fca6b95a226eb5f1271eb104ca57ae.jpg
Ključni za obsodbo so bili ugrizi, ki so jih našli na Lisi Levy.
Na podlagi slik Tedovih zob so ugotovili, da se ujemajo s sledmi ugriza, ko jo je napadel.
https://i.pinimg.com/564x/41/93/96/419396720d8bcbe4d69ea70975529b04.jpg
Tedovi nastopi pred sodiščem so mejili na norost.
Študiral je pravo in se je na sojenju zagovarjal sam.
Ted je vztrajal pri nedolžnosti tudi, ko so ga zaradi umora Levyjeve in Bowmanove obsodili na 2 smrtni kazni.
Tretjo smrtno kazen so mu izrekli FEB 1980 zaradi umora Kimberly Leach.
Med čakanjem na smrtno kazen se je vedno trudil biti na naslovnicah časopisov.
Poskušal se je izogniti usmrtitvi, tako da je policistom ponujal pomoč pri reševanju odprtih primerov serijskih umorov, celo svojih lastnih.
Bolj ko se je bližal dan usmrtitve, bolj je zavlačeval.
Začel je trditi, da se spet spomni krajev, kjer je skril več žrtev.
Dan pred usmrtitvijo je v srečanju z evangeličanskim duhovnikom trdil, da je surova in nasilna pornografija pri njem spodbudila fantazije in ga prisilila k umorom.
https://i.pinimg.com/564x/99/f9/c0/99f9c05792b1a8598fb5da1725a98ed3.jpg
24 JAN 1989
Usmrtili so ga na električnem stolu.
Usmrtitev je pred kaznilnico proslavilo 2000 ljudi.
https://i.pinimg.com/564x/8c/d2/13/8cd213a3f9e35b8800b6e1555f39048a.jpg
https://i.pinimg.com/564x/0b/f4/82/0bf48247ba045762c0913df9242f41d1.jpg
https://i.pinimg.com/564x/31/8a/3e/318a3ea5a8fa9e8b5c9fe9d172926e55.jpg
Rojen je bil 24 NOV 1946.
Ted je bil v šoli tih in sramežljiv.
Kasneje je bil samozavesten, privlačen in karizmatičen.
Zato je brez težav očaral svoje žrtve in jih s tem obsodil na smrt.
30 DEC 1977
Ted je bil v kaznilnici okrožja Garfield v Glennwood Springsu v Koloradu zaprt 6 mesecev, potem ko so ga obsodili ugrabitve in napada na Carol DaRonch leta 1974.
Čakal je še na sojenje zaradi umora Caryn Campbell, ki ga je zagrešil leta 1975.
Načrtoval je svoj pobeg in zbral podatke o kaznilnici in navadah paznikov.
Vse je prepričal, da cele noči pripravlja svoj zagovor, nato pa je zjutraj dolgo spal.
V celici je odkril šibko točko, ki mu je omogočila, da je lahko neopazno raziskoval kaznilnico in pobegnil iz nje.
https://i.pinimg.com/564x/66/42/b8/6642b85ca946bb9946701326780c7351.jpg
Z žago za kovino je prežagal varjene spoje na odprtini zračnika na stropu celice in si zagotovil dostop do prezračevalnega sistema, po katerem je lahko prišel v vsak del poslopja.
Po večmesečnih pripravah ter glede na to, da naj bi mu 9 JAN 1978 začeli soditi, je napočil čas, da pobegne.
Pod odejo je razporedil nekaj knjig, da so pazniki v času jutranjega obhoda mislili, da še spi.
Nato se je s 500 dolarji stlačil skozi odprtino zračnika in se odplazil do upraviteljevega stanovanja.
Upravitelja in žene tisto noč ni bilo doma, zato je vstopil v stanovanje, iz omare vzel upraviteljeva oblačila in odkorakal skozi vrata.
Do tedaj, ko so zagnali preplah, je Ted z avtom, avtostopom in letalom iz Kolorada že prispel v Chicago.
Tam je sedel na vlak in na koncu z ukradenim avtom prispel na Florido, kjer je potem zagrešil nove umore.
Poiskal si je nastanitev v bližini kampusa floridske državne univerze.
Sobo je najel pod lažnim imenom.
Preživljal se je z ukradenimi kreditnimi karticami in tatvinami.
Čez dan se je zadrževal v kampusu in hodil na predavanja.
Zvečer pa je v svoji sobi gledal ukradeno televizijo.
15 JAN 1978
Dom sestrstva CHI OMEGA je bil le nekaj ulic stran od Tedovega stanovanja.
V njem so živele študentke z oskrbnico.
Nita Neary se je v mrzlih jutranjih urah vrnila v dom, potem ko je preživela večer pri svojemu fantu.
Ko je vstopila, so bile v spodnjem nadstropju prižgane luči.
Hodila je od sobe do sobe in ugašala luči, nato pa je v zgornjem nadstropju zaslišala topot čevljev.
Vrnila se je na hodnik in videla moškega s temno pleteno kapo, kako je zapustil hišo.
Najprej je zbudila sostanovalko Nancy Dowdy.
Skupaj sta preverili ali so vhodna vrata zaklenjena.
Šele potem sta se odločili zbuditi skrbnico Mamo Crenshaw in ji poročati o vsiljivcu.
Ko sta se odpravili proti njeni sobi, sta zagledali Karen Chandler, eno od sostanovalk, kako se drži za glavo in opoteka po hodniku.
Zgroženi sta opazili, da je njena glava vsa krvava.
Nancy je pomagala Karen, Nita pa je zbudila Mamo.
Potem je vstopila v Karenino sobo.
Karenina sostanovalka Kathy Kleiner je sedela na postelji.
Bila je vsa iz sebe.
Tudi ona se je držala za glavo in močno krvavela.
Dekleti sta bili napadeni med spanjem.
Policisti so zaslišali stanovalke hiše in preiskali vse sobe.
Najprej so našli Liso Levy, za katero so sprva mislili, da spi, saj je bila čez ramena pokrita z odejo.
Na njeni posteljnini je bil ogromni krvavi madež.
Policisti so takoj poklicali reševalce.
https://i.pinimg.com/564x/e5/fd/53/e5fd53da012f4bef456a90e23ffd1e33.jpg
Lisa ni imela srčnega utripa.
Njena čeljust je bila močno otečena, kar je nakazovalo, da je nekdo močno pritiskal nanjo.
Na ramah je imela modrice, na desni prsni bradavici pa sledi močnega ugriza.
Pravzaprav ji je prsno bradavico skoraj odgriznil.
Reševalci so hitro Lisi vbrizgali zdravila, da bi njeno srce spet začelo biti, ter sprostili njene dihalne poti.
Ob prihodu v bolnišnico so jo razglasili za mrtvo.
https://i.pinimg.com/564x/a3/32/22/a332221dd88be2a887a85e77fa72f65b.jpg
Ko so se dekleta zbrala, so opazila, da Margaret Bowman ni prišla iz svoje sobe.
Policisti so jo našli v njeni postelji, kako leži z obrazom navzdol.
Njeni lasje in blazina so bili krvavi.
Imela je razbito lobanjo.
V njenih laseh so bili leseni delci težkega kija, s katerim je bila pretepena do smrti.
Poleg tega jo je še zadavil z najlonsko nogavico.
Ena od deklet je govorila z Margaret nazadnje ob 2.35, Nita pa se je v dom vrnila ob 3.00
Medtem je bil Ted že pri drugi, le nekaj ulic oddaljeni hiši.
Vstopil je skozi kuhinjsko okno in napadel študentko Cheryl Thomas, ki je spala v postelji.
Sosedje, ki jih je prebudil hrup, so jo poklicali po telefonu in zmotili Teda, da je pobegnil v noč.
Cheryl je preživela.
9 FEB 1978
Ted je iz osnovne šole v Lake Cityju ugrabil 12 letno Kimberly Leach, jo posilil in umoril.
Njeno telo je odvrgel v naravnem rezervatu.
Našli so jo šele 2 meseca pozneje.
15 FEB 1978
Policist David Lee je v zgodnjih jutranjih urah ustavil VW hrošča.
Vozniku je ukazal, naj izstopi.
Ted je sprva ubogal, nato pa je policista napadel in poskušal pobegniti.
Lee ga je obvladal in vklenil v lisice.
Na poti na policijsko postajo mu je Ted rekel:
Ljubše bi mi bilo,
če bi me ubil.
https://i.pinimg.com/564x/22/c4/67/22c467d04796e2ff529d5f22d77a2843.jpg
Ted Bundy naj bi bil med leti 1974 in 1978 odgovoren za izginotje, ugrabitev, napad, posilstvo in umor več kot 30 mladih žensk po ZDA.
Priznal je 36 umorov, namignil pa je, da jih je zagrešil še več.
Čeprav je bil na seznamu najbolj iskanih kriminalcev FBI, ga dolgo niso dobili, ker je moril zelo geografsko razpršeno in zaradi slabe komunikacije me lokalnimi policijami.
Te so svoje primere obravnavale le na lokalni ravni.
V mnogih državah sploh niso vedeli za njegov pobeg iz zapora in pretekle zločine.
https://i.pinimg.com/564x/64/fc/a6/64fca6b95a226eb5f1271eb104ca57ae.jpg
Ključni za obsodbo so bili ugrizi, ki so jih našli na Lisi Levy.
Na podlagi slik Tedovih zob so ugotovili, da se ujemajo s sledmi ugriza, ko jo je napadel.
https://i.pinimg.com/564x/41/93/96/419396720d8bcbe4d69ea70975529b04.jpg
Tedovi nastopi pred sodiščem so mejili na norost.
Študiral je pravo in se je na sojenju zagovarjal sam.
Ted je vztrajal pri nedolžnosti tudi, ko so ga zaradi umora Levyjeve in Bowmanove obsodili na 2 smrtni kazni.
Tretjo smrtno kazen so mu izrekli FEB 1980 zaradi umora Kimberly Leach.
Med čakanjem na smrtno kazen se je vedno trudil biti na naslovnicah časopisov.
Poskušal se je izogniti usmrtitvi, tako da je policistom ponujal pomoč pri reševanju odprtih primerov serijskih umorov, celo svojih lastnih.
Bolj ko se je bližal dan usmrtitve, bolj je zavlačeval.
Začel je trditi, da se spet spomni krajev, kjer je skril več žrtev.
Dan pred usmrtitvijo je v srečanju z evangeličanskim duhovnikom trdil, da je surova in nasilna pornografija pri njem spodbudila fantazije in ga prisilila k umorom.
https://i.pinimg.com/564x/99/f9/c0/99f9c05792b1a8598fb5da1725a98ed3.jpg
24 JAN 1989
Usmrtili so ga na električnem stolu.
Usmrtitev je pred kaznilnico proslavilo 2000 ljudi.
https://i.pinimg.com/564x/8c/d2/13/8cd213a3f9e35b8800b6e1555f39048a.jpg
https://i.pinimg.com/564x/0b/f4/82/0bf48247ba045762c0913df9242f41d1.jpg
0
23. GUY GEORGES
https://i.pinimg.com/564x/80/38/98/803898d7eda33fe2c3280c1c0925c4f1.jpg
Bil je nezakonski otrok mešanec, ki se je rodil v skrajno konservativni francoski družini.
Mati ga je dala v posvojitev, rejnika pa sta ga pozneje predla nazaj socialni službi.
V najstniških letih je hotel zadaviti 14 in 16 let stari hčerki rejnikov.
Nato je napadel še 2 ženski, pri čemer je eno zabodel v obraz.
Leta 1981 je zagrešil naslednji napad, ko je bil star 19 let.
Posilil in zabodel je svojo sosedo v pariškem skvotu, vendar je napad preživela.
Zaradi naslednjega napada, pri katerem je žrtev skoraj umrla, so ga obsodili na 5 mesecev zapora.
Za dlje časa so ga zaprli šele, ko je FEB 1984 tretjič poskušal posiliti in umoriti mlado žensko.
Proti koncu 10 letne zaporne kazni so mu zaradi lepega vedenja dovolili, da je čez dan zapustil zapor in se zvečer vrnil.
Nekega večera je pobegnil in umoril Pascale.
Čez teden dni se je vrnil v zapor, kjer so ga le ošteli, kljub temu, da je njegov profil kazal na to, da gre za psihopata, ki ne bo nikoli nehal moriti.
https://i.pinimg.com/564x/9e/8b/72/9e8b72ec591c9c563e5a6e7e36816bc5.jpg
24 JAN 1991
28 letni duševno moteni moški, znan po nasilnosti do žensk, je zvečer sedel v kavarni in počasi pil pivo.
V oko mu je padla drobna plavolaska Pascale Escarfail z odločnim korakom.
Na mizi je pustil 2 franka in ji sledil.
Pospešil je svoj korak.
Ko je v torbici poiskala ključe in odprla vrata, jo je zgrabil za roko in ji pred nos potisnil zložljivi nož.
Vdrl je v njeno stanovanje in jo brutalno posilil.
Nato je opazoval kako je izkrvavela in razmišljal.
Nad dejanjem je bil na nek način prevzet.
Medtem, ko je brskal po omarah, si je mislil, da ga je prav brca te ženske, ki jo je zvezal in posilil, spodbudila, da ji je potem še zamašil usta, jo pritisnil ob posteljo in ji prerezal vrat.
Takrat je moril prvič, toda v tistem trenutku je spoznal, da jo je že od začetka nameraval ubiti.
Do konca je popil hladno pivo in ugriznil v jabolko iz njene sklede s sadjem.
Potem, ko je odslužil kazen v zaporu, je dobil novo priložnost za napade.
Naslednji žrtvi je umoril na enak način, v njunem avtu, parkiranem v podzemni garaži.
Pri naslednjem posilstvu in umoru je za seboj pustil sledi sperme, na osnovi katere so prišli do DNK.
Guy je imel poleg lepilnega traku, s katerim je zvezal žrtve, v nahrbtniku tudi kondome, vendar ga tokrat ni uporabil.
Umoril je
Pascale Escrfail 1991
Catherine Rocher 1994
Elso Benady 1994
Agnes Nijkamp 1994
Helene Frinking 1995
Magali Sirotti 1997
Estelle Magd 1997
Francoska zakonodaja je ovirala preiskavo.
Sodišče je odločilo, da je DNK dovoljeno uporabiti kot dokaz pri obsodbah, po drugi strani pa gre za kršitev človekovih pravic, če policija DNK uporabi za to, da kriminalca poveže z njegovimi drugimi domnevnimi zločini.
Ker naj bi bila dva morilca, sta zločine preiskovali dve ločeni skupini.
Ena se je ukvarjala z umori v stanovanjih, druga pa z umori v avtomobilih.
Po besedah mame ene izmed žrtev, so policisti sosede njene hčerke zaslišali šele 2 leti po umoru, medtem ko naj bi ji dejali, da so serijski morilci anglo – saksonska posebnost.
Čeprav so Guya trikrat prijeli zaradi nasilja nad ženskami, ga zaradi domišljavosti niso povezali s temi umori.
Naloga sodnika je bila pripraviti sodni spis o umorih v stanovanjih, da bi zadevo pospešili.
Zaradi več pomot in napak se je Guy večkrat uspel izogniti prijetju.
Guy je tedaj služil 30 mesečno zaporno kazen zaradi ropa.
Preiskovalci so pozornost usmerili na zapornike, znane po nasilju do žensk.
Toda Guy se jim je spet izmuznil.
Medtem so preiskovalci, ki so se ukvarjali z umori na parkiriščih, razkrili njegovo nasilno preteklost, zato so ga v zaporu zaslišali in pridobili njegovo DNK.
Vendar se DNK ni ujemala s sledmi krvi v enem izmed avtomobilu.
Primerjava s sledmi DNK iz stanovanj ni bila možna, čeprav bi lahko umore povezali med seboj.
Konec 1997 sta bili v svojih stanovanjih posiljeni in do smrti zabodeni še dve ženski.
Sodnik je vsem laboratorijem v regiji ukazal, da izmenjajo genetske podatke.
Iz enega od njih so poročali o ujemanju vzorcev.
Tedaj je policija umore v stanovanjih in na parkiriščih povezala z Guyem in 26 MAR 1998 prijela Guya.
Kljub trdnim dokazom je Guy sprva priznal le 2 umora, nato pa je prvi dan sojenja priznanje umaknil in se izrekel za nedolžnega.
Ob pogledu na dokaze s prizorišč zločinov ni pokazal nobenih čustev, kar je močno razjezilo mamo ene od žrtev.
Kljub temu se ni niti opravičil niti pokazal, da svoja dejanja vsaj malo obžaluje.
Drugi teden sojenja se je med zaslišanjem zlomil in priznal vseh 7 umorov.
Preden so mu izrekli kazen, je družine žrtev prosil za odpuščanje in dejal, da bo storil samomor in tako sebe kaznoval za vse, kar je storil.
Izkazalo se je, da je hotel le doseči, da bi mu pri izreku kazni prizanesli.
Sodnik je Zveri iz Bastilje izrekel dosmrtni zapor, pri čemer bo lahko za pogojni izpust zaprosil šele po 22 letih.
Sodnik in načelnik pariške policije menita, da je preveč nevaren, da bi ga kdaj izpustili na prostost.
https://i.pinimg.com/564x/80/38/98/803898d7eda33fe2c3280c1c0925c4f1.jpg
Bil je nezakonski otrok mešanec, ki se je rodil v skrajno konservativni francoski družini.
Mati ga je dala v posvojitev, rejnika pa sta ga pozneje predla nazaj socialni službi.
V najstniških letih je hotel zadaviti 14 in 16 let stari hčerki rejnikov.
Nato je napadel še 2 ženski, pri čemer je eno zabodel v obraz.
Leta 1981 je zagrešil naslednji napad, ko je bil star 19 let.
Posilil in zabodel je svojo sosedo v pariškem skvotu, vendar je napad preživela.
Zaradi naslednjega napada, pri katerem je žrtev skoraj umrla, so ga obsodili na 5 mesecev zapora.
Za dlje časa so ga zaprli šele, ko je FEB 1984 tretjič poskušal posiliti in umoriti mlado žensko.
Proti koncu 10 letne zaporne kazni so mu zaradi lepega vedenja dovolili, da je čez dan zapustil zapor in se zvečer vrnil.
Nekega večera je pobegnil in umoril Pascale.
Čez teden dni se je vrnil v zapor, kjer so ga le ošteli, kljub temu, da je njegov profil kazal na to, da gre za psihopata, ki ne bo nikoli nehal moriti.
https://i.pinimg.com/564x/9e/8b/72/9e8b72ec591c9c563e5a6e7e36816bc5.jpg
24 JAN 1991
28 letni duševno moteni moški, znan po nasilnosti do žensk, je zvečer sedel v kavarni in počasi pil pivo.
V oko mu je padla drobna plavolaska Pascale Escarfail z odločnim korakom.
Na mizi je pustil 2 franka in ji sledil.
Pospešil je svoj korak.
Ko je v torbici poiskala ključe in odprla vrata, jo je zgrabil za roko in ji pred nos potisnil zložljivi nož.
Vdrl je v njeno stanovanje in jo brutalno posilil.
Nato je opazoval kako je izkrvavela in razmišljal.
Nad dejanjem je bil na nek način prevzet.
Medtem, ko je brskal po omarah, si je mislil, da ga je prav brca te ženske, ki jo je zvezal in posilil, spodbudila, da ji je potem še zamašil usta, jo pritisnil ob posteljo in ji prerezal vrat.
Takrat je moril prvič, toda v tistem trenutku je spoznal, da jo je že od začetka nameraval ubiti.
Do konca je popil hladno pivo in ugriznil v jabolko iz njene sklede s sadjem.
Potem, ko je odslužil kazen v zaporu, je dobil novo priložnost za napade.
Naslednji žrtvi je umoril na enak način, v njunem avtu, parkiranem v podzemni garaži.
Pri naslednjem posilstvu in umoru je za seboj pustil sledi sperme, na osnovi katere so prišli do DNK.
Guy je imel poleg lepilnega traku, s katerim je zvezal žrtve, v nahrbtniku tudi kondome, vendar ga tokrat ni uporabil.
Umoril je
Pascale Escrfail 1991
Catherine Rocher 1994
Elso Benady 1994
Agnes Nijkamp 1994
Helene Frinking 1995
Magali Sirotti 1997
Estelle Magd 1997
Francoska zakonodaja je ovirala preiskavo.
Sodišče je odločilo, da je DNK dovoljeno uporabiti kot dokaz pri obsodbah, po drugi strani pa gre za kršitev človekovih pravic, če policija DNK uporabi za to, da kriminalca poveže z njegovimi drugimi domnevnimi zločini.
Ker naj bi bila dva morilca, sta zločine preiskovali dve ločeni skupini.
Ena se je ukvarjala z umori v stanovanjih, druga pa z umori v avtomobilih.
Po besedah mame ene izmed žrtev, so policisti sosede njene hčerke zaslišali šele 2 leti po umoru, medtem ko naj bi ji dejali, da so serijski morilci anglo – saksonska posebnost.
Čeprav so Guya trikrat prijeli zaradi nasilja nad ženskami, ga zaradi domišljavosti niso povezali s temi umori.
Naloga sodnika je bila pripraviti sodni spis o umorih v stanovanjih, da bi zadevo pospešili.
Zaradi več pomot in napak se je Guy večkrat uspel izogniti prijetju.
Guy je tedaj služil 30 mesečno zaporno kazen zaradi ropa.
Preiskovalci so pozornost usmerili na zapornike, znane po nasilju do žensk.
Toda Guy se jim je spet izmuznil.
Medtem so preiskovalci, ki so se ukvarjali z umori na parkiriščih, razkrili njegovo nasilno preteklost, zato so ga v zaporu zaslišali in pridobili njegovo DNK.
Vendar se DNK ni ujemala s sledmi krvi v enem izmed avtomobilu.
Primerjava s sledmi DNK iz stanovanj ni bila možna, čeprav bi lahko umore povezali med seboj.
Konec 1997 sta bili v svojih stanovanjih posiljeni in do smrti zabodeni še dve ženski.
Sodnik je vsem laboratorijem v regiji ukazal, da izmenjajo genetske podatke.
Iz enega od njih so poročali o ujemanju vzorcev.
Tedaj je policija umore v stanovanjih in na parkiriščih povezala z Guyem in 26 MAR 1998 prijela Guya.
Kljub trdnim dokazom je Guy sprva priznal le 2 umora, nato pa je prvi dan sojenja priznanje umaknil in se izrekel za nedolžnega.
Ob pogledu na dokaze s prizorišč zločinov ni pokazal nobenih čustev, kar je močno razjezilo mamo ene od žrtev.
Kljub temu se ni niti opravičil niti pokazal, da svoja dejanja vsaj malo obžaluje.
Drugi teden sojenja se je med zaslišanjem zlomil in priznal vseh 7 umorov.
Preden so mu izrekli kazen, je družine žrtev prosil za odpuščanje in dejal, da bo storil samomor in tako sebe kaznoval za vse, kar je storil.
Izkazalo se je, da je hotel le doseči, da bi mu pri izreku kazni prizanesli.
Sodnik je Zveri iz Bastilje izrekel dosmrtni zapor, pri čemer bo lahko za pogojni izpust zaprosil šele po 22 letih.
Sodnik in načelnik pariške policije menita, da je preveč nevaren, da bi ga kdaj izpustili na prostost.
0
24. JOHN BODKIN ADAMS
https://i.pinimg.com/564x/0f/fd/10/0ffd100c1919710ac61197b124836d6c.jpg
Bil je severnoirski vzvišeni zdravnik z dobrimi političnimi zvezami.
Visoki politiki so prikrili njegove umore, ker so se bali, da bi se zdravstveni sistem zaradi tega porušil, če bi ljudje zvedeli za njegove umore in bi ga obsodili na smrt.
Adamsa so kazensko preganjali zaradi smrti 163 starejših pacientov, ki so ga mnogi v svojih oporokah navedli kot edinega upravičenca.
Ko je leta 1950 umrla Edith Alice Worrel, je Adams po njej podedoval rollsroyca, denar, dragoceni jedilni pribor…
Leta 1956 je umrla Gertrude Hullett.
Ob prihodu mrliškega oglednika Francisa Campsa je bila še živa.
Camps je bil tako šokiran, da je Adamsa takoj obtožil nesposobnosti in začel sumiti, da gre za kriminalno dejanje.
Na koncu je pacientka umrla po Adamsovih besedah zaradi možganske krvavitve, toda Camps je menil, da je bila zastrupljena.
Adams je spet podedoval precej stvari, med drugim še enega rollsroyca.
Začele so se širiti govorice in policija jih je sklenila preveriti.
Adams se je zagovarjal, da ni storil nič drugega, kot omilil trpljenje in smrt bolnih.
Če bi res šlo za to, zakaj je Adams vedno dedoval po svojih pacientih?
Adamsu so sodili marca 1957.
Porota je aprila 1957 po 15 minutnem posvetovanju razsodila, da ni kriv.
Spoznali pa so ga krivega ponarejanja receptov.
Plačati je moral denarno kazen 2000 funtov.
Vzeli so mu tudi zdravniško licenco.
Leta 1961 je spet začel delati kot zdravnik splošne prakse.
Leta 1983 je umrl.
https://i.pinimg.com/564x/0f/fd/10/0ffd100c1919710ac61197b124836d6c.jpg
Bil je severnoirski vzvišeni zdravnik z dobrimi političnimi zvezami.
Visoki politiki so prikrili njegove umore, ker so se bali, da bi se zdravstveni sistem zaradi tega porušil, če bi ljudje zvedeli za njegove umore in bi ga obsodili na smrt.
Adamsa so kazensko preganjali zaradi smrti 163 starejših pacientov, ki so ga mnogi v svojih oporokah navedli kot edinega upravičenca.
Ko je leta 1950 umrla Edith Alice Worrel, je Adams po njej podedoval rollsroyca, denar, dragoceni jedilni pribor…
Leta 1956 je umrla Gertrude Hullett.
Ob prihodu mrliškega oglednika Francisa Campsa je bila še živa.
Camps je bil tako šokiran, da je Adamsa takoj obtožil nesposobnosti in začel sumiti, da gre za kriminalno dejanje.
Na koncu je pacientka umrla po Adamsovih besedah zaradi možganske krvavitve, toda Camps je menil, da je bila zastrupljena.
Adams je spet podedoval precej stvari, med drugim še enega rollsroyca.
Začele so se širiti govorice in policija jih je sklenila preveriti.
Adams se je zagovarjal, da ni storil nič drugega, kot omilil trpljenje in smrt bolnih.
Če bi res šlo za to, zakaj je Adams vedno dedoval po svojih pacientih?
Adamsu so sodili marca 1957.
Porota je aprila 1957 po 15 minutnem posvetovanju razsodila, da ni kriv.
Spoznali pa so ga krivega ponarejanja receptov.
Plačati je moral denarno kazen 2000 funtov.
Vzeli so mu tudi zdravniško licenco.
Leta 1961 je spet začel delati kot zdravnik splošne prakse.
Leta 1983 je umrl.
0
25. HAROLD SHIPMAN
https://i.pinimg.com/564x/3f/23/52/3f2352d7d0d3b62bbf8dcc4188b0dafd.jpg
Rodil se je 14 JAN 1946.
Njegov oče Harold je delal kot voznik tovornjaka.
Mati Vera je bila gospodinja in je skrbela za otroke.
Ko je bil star 17 let, so mami diagnosticirali pljučnega raka, za katerega je 21 JUN 1963 umrla.
Kot bodoči zdravnik je ob skrbi za bolno mamo pridobil veliko izkušenj, zlasti s predpisovanjem morfija.
Po smrti mame se je trudil, da bi bil sprejet na medicinsko fakulteto.
Ko je bil star 19 let mu je to uspelo.
Na sprejemnem izpitu je padel in tudi v drugo ga je komaj opravil.
Leta 1970 je diplomiral.
Bil je vzvišen, prepričan sam vase in samozavesten, vendar je imel slabe ocene.
Vendar je lahko nastopil pripravništvo in začel kariero serijskega morilca.
Leta 1975 se pojavi prva uradna žrtev, ko je delal kot zdravnik v ordinaciji splošne medicine v Todmordnu.
Toda obstajajo dokazi, da je moril že med 1970 in 1971, ko je delal kot pripravnik v splošni bolnici.
Avgusta 1971 je postal stažišč.
Diplomiral je iz pediatrije, ginekologije in porodništva.
Medicinska sestra, ki je v tej bolnici delala istočasno, se je obrnila na preiskovalce, ker se je spomnila, da je bila stopnja umrljivosti pacientov v tistem času nenavadno visoka.
Žrtve so bile večinoma starejše dame.
Toda Susan Garfitt je bil 4 letnica s cerebralno paralizo.
11 OKT 1972 so jo v bolnico sprejeli zaradi pljučnice in njena mama se spominja pogovora s Shipmanom.
Ta ji je dejal, da hčerka ne bo preživela in da bodo zdravila le podaljšala njeno trpljenje.
Spomnila se je, da mu je rekla, naj bo prijazen do njene hčerke.
Potem je odšla na čaj.
Ko se je vrnila, je k njej pristopila medicinska sestra in ji povedala, da je hčerka umrla.
Leta 1974 se je zaposlil v Zdravstvenem domu Abrahama Ormeroda v kraju Todmorden.
Kmalu je postal mlajši partner.
Kolegi so bili nad njim navdušeni in ga občudovali, ker je velikokrat v službi ostal dlje.
Opazili so tudi njegovo vse večjo priljubljenost pri pacientih.
Na dan je prišla tudi njegova odvisnost od petidina.
Mamilo je začel zlorabljati, kakor hitro je spoznal, da lahko brez težav pride do njega.
Toda bil je nepreviden.
Februarja 1975 sta mu bila državni inšpektorat in policija za petami, ker je nabavljal nenavadno velike količine petidina.
Zaslišali so lekarnarja.
Ta jim je povedal le to, da je Shipman dober človek in odličen zdravnik in da zagotovo ne počne nič slabega.
V tem obdobju so se pri Shipmanu začele pojavljati omedlevice, kar je bilo neprijetno, saj je izgubil spomin ali imel smešne izbruhe pred kolegi in pacienti.
Dnevno si je vbrizgal od 600 do 700 miligramov tega zdravila.
Septembra 1975 je bila odvisnost razkrita, zato so ga odpustili.
Decembra 1975 je zapustil bolnišnico Halifax Royal, kjer se je zdravil odvisnosti.
13 FEB 1976 je stopil pred sodišče, kjer se je zagovarjal zaradi obtožb, povezanih s ponarejanjem receptov in nezakonitim nabavljanjem zdravil.
Obtožen je bil, da je s prevaro trikrat pridobil 10 ampul s 100 miligrami petidina, da je trikrat nezakonito posedoval petidin in da je dvakrat ponaredil recept.
Krivdo je priznal in plačal kazen 600 funtov.
Spet se je zaposlil kot zdravnik splošne prakse v mestecu Hyde, katerega ugled sta že omadeževala Ian Brady in Myra Hindley.
Shipman je 14 let delal v zdravstvenem domu, kjer so ga spet videli kot vzornega člana skupnosti, pridnega delavca in vdanega uslužbenca.
Še posebej so njegovo pripravljenost, da je paciente obiskoval tudi na domu, cenili starejši ljudje.
Medtem je veselo pobijal ljudi, toda leta 1991 je odšel na svoje.
S tem si je zagotovil še več svobode.
Med sojenjem je navedel različne razloge za odhod.
Od tega da ni razumel računalniškega sistema za vnos podatkov o pacienta do finančnega dogovora za odprtje zasebne splošne prakse.
Trdil je, da so se odnosi z drugimi zdravniki močno poslabšali.
Kljub njegovi prijaznosti in skrbi za paciente so mnogi podrejeni uslužbenci v ordinaciji trdili, da je bil do njih aroganten in nesramen.
Toda, ko je odprl svojo zasebno prakso je uporabljal računalnik in je podatke o pacientih shranjeval tudi v elektronski obliki.
Te podatke je spreminjal, ne da bi se zavedal, da so spremembe ostale zabeležene.
Od januarja 1993 je delal sam.
Število umorov je naraščalo.
Leta 1995 je ubil 29 ljudi.
Leta 1996 je ubil 30 ljudi.
Leta 1997 je ubil 37 ljudi.
Leta 1998 mu je do aretacije uspelo ubiti 18 ljudi.
Končalo se je konec junija, ko je naredil več hudih napak in sprejel več napačnih odločitev.
Umor bivše županje Kathleen Grundy se je izkazal za usodnega.
Bila je robustne postave in je bila kljub 81 letom odličnega zdravja.
Ko je umrla, je bila njena družina šokirana nad dejstvom, da je Shipman edini dedič premoženja vrednega 386 000 funtov.
Hčerka je bila prepričana, da je oporoka ponarejena.
Med sojenjem je prišlo na dan, da je zdravnik oporoko ponaredil na svojem starem pisalnem stroju Brother.
Del oporoke je bil 1 FEB 2000 objavljen v časniku Guardian:
»Vse svoje premoženje, denar in hišo zapuščam svojemu zdravniku.
Moja družina ne potrebuje ničesar, njemu pa bi se rada oddolžila za vso skrb, ki jo je namenil meni in prebivalcem Hyda.«
Njena hčerka je pred sodiščem povedala:
»Mama je bila izredno natančna.
Da bi podpisala tako slabo napisan dokument, se mi ni zdelo smiselno.
Tudi podpis je bil videti čuden.«
Truplo bivše županje so izkopali.
Izkazalo se je, da je imela v organizmu velike količine diamorfina.
Stvar je postala še bolj sumljiva, zlasti zaradi dejstva, da je zdravnik odšel k njej, da bi vzel le vzorec krvi.
Diamorfin je opioid, ki ga uporabljajo za lajšanje bolečin.
Da se zdravnik odloči pacientu vbrizgati diamorfin, mora pacient res trpeti hude bolečine.
Diamorfin povzroča zasvojenost.
Pogosto je vzrok za dihalne težave.
V primeru prevelikega odmerka lahko pacient umre.
Kot zdravnik splošne prakse je lahko Shipman brez težav nabavljal diamorfin.
Med leti 1993 do 1998 ga je kupil zakonito 24 000 miligramov.
Poleg tega je ponarejal recepte in prikazoval nižje količine zdravila, kot ga je uporabil pri svojih dejanjih.
Poskrbeti je moral le za to, da so mu pacienti zaupali.
Potem jim je vbrizgal smrtonosni odmerek.
7 SEP 1998 so ga prijeli.
Večinoma je moril med obiski na domu, kjer je žrtvam vbrizgal smrtonosno ampulo diamorfina.
Dve pacientki je umoril v ordinaciji, nato odšel po opravkih ter se vrnil, da je razglasil nenadno in tragično smrt.
Žrtve je izbiral med bolnimi ljudmi, da je njihovo smrt lažje opravičil.
Bil je miren, zbran, profesionalen, pravi angleški psihopat.
Spoznan je bil za krivega, da je od leta 1995 do 1998 umoril 15 žensk ter ponareditve oporoke Kathleen Grundy.
Obsodili so ga na 15 dosmrtnih kazni in na 4 leta zaradi ponareditve oporoke.
10 dni po izreku kazni so ga izbrisali iz registra zdravnikov.
MURIEL GRIMSHAW
V krvi so odkrili veliko morfija.
Shipman je zapisal, da je umrla zaradi kapi in visokega krvnega tlaka.
MARIE QUINN
Umoril jo je na domu.
Trdil je, da ga je poklicala in mu dejala, da jo je zadela kap.
Dokazov, da ga je res klicala, ni.
KATHLEEN WAGSTAFF
Njene izvide naj bi zamešal z izvidi drugega pacienta, se oglasil pri njej na domu in ji dal smrtonosni odmerek.
BIANCA POMFRIT
Spremenil je njene zdravstvene podatke le uro pred tem, ko jo je umoril.
Izmislil si je, da je imela težave s srcem in da je umrla zaradi koronarne tromboze.
NORAH NUTTALL
Njen sin jo je našel mrtvo.
Shipman je lagal, da je poklical reševalce.
MARIE WEST
V času umora je v kuhinji 81 letne žrtve sedela njena prijateljica.
IRENE TURNER
Potem, ko se je vrnila s počitnic prehlajena, jo je obiskal na domu.
Po njegovih besedah je umrla zaradi sladkorne bolezni.
LIZZIE ADAMS
Lagal je, da je poklical reševalce, ki naj bi 77 letno pacientko odpeljali v bolnišnico.
JEAN LILLEY
Sosed jo je našel mrtvo kmalu za tem, ko jo je obiskal Shipman.
Umrla je zaradi zastrupitve z morfijem.
Trdil je, da je umrla zaradi odpovedi srca.
IVY LOMAS
Umoril jo je v ordinaciji.
Preden je razglasil njeno smrt, je pregledal še nekaj drugih pacientov.
PAMELA HILLIER
Teden dni pred umorom je še obnavljala svojo hišo.
Njene zdravstvene podatke je spremenil le 2 uri pred odhodom k njej.
MAUREEN WARD
Trdil je, da je umrla zaradi malignega možganskega tumorja.
Res je imela tumor, a zaradi njega ni umrla.
WINIFRED MELLOR
Umrla je po njegovem obisku.
Vzrok smrti naj bi bila koronarna tromboza.
JOAN MELIA
V času umora je imela pljučno okužbo.
Obiskala ga je v ordinaciji.
Pozneje jo je še on obiskal doma.
Trdil je, da je umrla za posledicami pljučnice.
13 JAN 2004
Zaporniško osebje je ob 6.20 našlo Shipmana viseti v njegovi celici.
Malo manj kot 2 uri pozneje so ga razglasili za mrtvega
https://i.pinimg.com/564x/3f/23/52/3f2352d7d0d3b62bbf8dcc4188b0dafd.jpg
Rodil se je 14 JAN 1946.
Njegov oče Harold je delal kot voznik tovornjaka.
Mati Vera je bila gospodinja in je skrbela za otroke.
Ko je bil star 17 let, so mami diagnosticirali pljučnega raka, za katerega je 21 JUN 1963 umrla.
Kot bodoči zdravnik je ob skrbi za bolno mamo pridobil veliko izkušenj, zlasti s predpisovanjem morfija.
Po smrti mame se je trudil, da bi bil sprejet na medicinsko fakulteto.
Ko je bil star 19 let mu je to uspelo.
Na sprejemnem izpitu je padel in tudi v drugo ga je komaj opravil.
Leta 1970 je diplomiral.
Bil je vzvišen, prepričan sam vase in samozavesten, vendar je imel slabe ocene.
Vendar je lahko nastopil pripravništvo in začel kariero serijskega morilca.
Leta 1975 se pojavi prva uradna žrtev, ko je delal kot zdravnik v ordinaciji splošne medicine v Todmordnu.
Toda obstajajo dokazi, da je moril že med 1970 in 1971, ko je delal kot pripravnik v splošni bolnici.
Avgusta 1971 je postal stažišč.
Diplomiral je iz pediatrije, ginekologije in porodništva.
Medicinska sestra, ki je v tej bolnici delala istočasno, se je obrnila na preiskovalce, ker se je spomnila, da je bila stopnja umrljivosti pacientov v tistem času nenavadno visoka.
Žrtve so bile večinoma starejše dame.
Toda Susan Garfitt je bil 4 letnica s cerebralno paralizo.
11 OKT 1972 so jo v bolnico sprejeli zaradi pljučnice in njena mama se spominja pogovora s Shipmanom.
Ta ji je dejal, da hčerka ne bo preživela in da bodo zdravila le podaljšala njeno trpljenje.
Spomnila se je, da mu je rekla, naj bo prijazen do njene hčerke.
Potem je odšla na čaj.
Ko se je vrnila, je k njej pristopila medicinska sestra in ji povedala, da je hčerka umrla.
Leta 1974 se je zaposlil v Zdravstvenem domu Abrahama Ormeroda v kraju Todmorden.
Kmalu je postal mlajši partner.
Kolegi so bili nad njim navdušeni in ga občudovali, ker je velikokrat v službi ostal dlje.
Opazili so tudi njegovo vse večjo priljubljenost pri pacientih.
Na dan je prišla tudi njegova odvisnost od petidina.
Mamilo je začel zlorabljati, kakor hitro je spoznal, da lahko brez težav pride do njega.
Toda bil je nepreviden.
Februarja 1975 sta mu bila državni inšpektorat in policija za petami, ker je nabavljal nenavadno velike količine petidina.
Zaslišali so lekarnarja.
Ta jim je povedal le to, da je Shipman dober človek in odličen zdravnik in da zagotovo ne počne nič slabega.
V tem obdobju so se pri Shipmanu začele pojavljati omedlevice, kar je bilo neprijetno, saj je izgubil spomin ali imel smešne izbruhe pred kolegi in pacienti.
Dnevno si je vbrizgal od 600 do 700 miligramov tega zdravila.
Septembra 1975 je bila odvisnost razkrita, zato so ga odpustili.
Decembra 1975 je zapustil bolnišnico Halifax Royal, kjer se je zdravil odvisnosti.
13 FEB 1976 je stopil pred sodišče, kjer se je zagovarjal zaradi obtožb, povezanih s ponarejanjem receptov in nezakonitim nabavljanjem zdravil.
Obtožen je bil, da je s prevaro trikrat pridobil 10 ampul s 100 miligrami petidina, da je trikrat nezakonito posedoval petidin in da je dvakrat ponaredil recept.
Krivdo je priznal in plačal kazen 600 funtov.
Spet se je zaposlil kot zdravnik splošne prakse v mestecu Hyde, katerega ugled sta že omadeževala Ian Brady in Myra Hindley.
Shipman je 14 let delal v zdravstvenem domu, kjer so ga spet videli kot vzornega člana skupnosti, pridnega delavca in vdanega uslužbenca.
Še posebej so njegovo pripravljenost, da je paciente obiskoval tudi na domu, cenili starejši ljudje.
Medtem je veselo pobijal ljudi, toda leta 1991 je odšel na svoje.
S tem si je zagotovil še več svobode.
Med sojenjem je navedel različne razloge za odhod.
Od tega da ni razumel računalniškega sistema za vnos podatkov o pacienta do finančnega dogovora za odprtje zasebne splošne prakse.
Trdil je, da so se odnosi z drugimi zdravniki močno poslabšali.
Kljub njegovi prijaznosti in skrbi za paciente so mnogi podrejeni uslužbenci v ordinaciji trdili, da je bil do njih aroganten in nesramen.
Toda, ko je odprl svojo zasebno prakso je uporabljal računalnik in je podatke o pacientih shranjeval tudi v elektronski obliki.
Te podatke je spreminjal, ne da bi se zavedal, da so spremembe ostale zabeležene.
Od januarja 1993 je delal sam.
Število umorov je naraščalo.
Leta 1995 je ubil 29 ljudi.
Leta 1996 je ubil 30 ljudi.
Leta 1997 je ubil 37 ljudi.
Leta 1998 mu je do aretacije uspelo ubiti 18 ljudi.
Končalo se je konec junija, ko je naredil več hudih napak in sprejel več napačnih odločitev.
Umor bivše županje Kathleen Grundy se je izkazal za usodnega.
Bila je robustne postave in je bila kljub 81 letom odličnega zdravja.
Ko je umrla, je bila njena družina šokirana nad dejstvom, da je Shipman edini dedič premoženja vrednega 386 000 funtov.
Hčerka je bila prepričana, da je oporoka ponarejena.
Med sojenjem je prišlo na dan, da je zdravnik oporoko ponaredil na svojem starem pisalnem stroju Brother.
Del oporoke je bil 1 FEB 2000 objavljen v časniku Guardian:
»Vse svoje premoženje, denar in hišo zapuščam svojemu zdravniku.
Moja družina ne potrebuje ničesar, njemu pa bi se rada oddolžila za vso skrb, ki jo je namenil meni in prebivalcem Hyda.«
Njena hčerka je pred sodiščem povedala:
»Mama je bila izredno natančna.
Da bi podpisala tako slabo napisan dokument, se mi ni zdelo smiselno.
Tudi podpis je bil videti čuden.«
Truplo bivše županje so izkopali.
Izkazalo se je, da je imela v organizmu velike količine diamorfina.
Stvar je postala še bolj sumljiva, zlasti zaradi dejstva, da je zdravnik odšel k njej, da bi vzel le vzorec krvi.
Diamorfin je opioid, ki ga uporabljajo za lajšanje bolečin.
Da se zdravnik odloči pacientu vbrizgati diamorfin, mora pacient res trpeti hude bolečine.
Diamorfin povzroča zasvojenost.
Pogosto je vzrok za dihalne težave.
V primeru prevelikega odmerka lahko pacient umre.
Kot zdravnik splošne prakse je lahko Shipman brez težav nabavljal diamorfin.
Med leti 1993 do 1998 ga je kupil zakonito 24 000 miligramov.
Poleg tega je ponarejal recepte in prikazoval nižje količine zdravila, kot ga je uporabil pri svojih dejanjih.
Poskrbeti je moral le za to, da so mu pacienti zaupali.
Potem jim je vbrizgal smrtonosni odmerek.
7 SEP 1998 so ga prijeli.
Večinoma je moril med obiski na domu, kjer je žrtvam vbrizgal smrtonosno ampulo diamorfina.
Dve pacientki je umoril v ordinaciji, nato odšel po opravkih ter se vrnil, da je razglasil nenadno in tragično smrt.
Žrtve je izbiral med bolnimi ljudmi, da je njihovo smrt lažje opravičil.
Bil je miren, zbran, profesionalen, pravi angleški psihopat.
Spoznan je bil za krivega, da je od leta 1995 do 1998 umoril 15 žensk ter ponareditve oporoke Kathleen Grundy.
Obsodili so ga na 15 dosmrtnih kazni in na 4 leta zaradi ponareditve oporoke.
10 dni po izreku kazni so ga izbrisali iz registra zdravnikov.
MURIEL GRIMSHAW
V krvi so odkrili veliko morfija.
Shipman je zapisal, da je umrla zaradi kapi in visokega krvnega tlaka.
MARIE QUINN
Umoril jo je na domu.
Trdil je, da ga je poklicala in mu dejala, da jo je zadela kap.
Dokazov, da ga je res klicala, ni.
KATHLEEN WAGSTAFF
Njene izvide naj bi zamešal z izvidi drugega pacienta, se oglasil pri njej na domu in ji dal smrtonosni odmerek.
BIANCA POMFRIT
Spremenil je njene zdravstvene podatke le uro pred tem, ko jo je umoril.
Izmislil si je, da je imela težave s srcem in da je umrla zaradi koronarne tromboze.
NORAH NUTTALL
Njen sin jo je našel mrtvo.
Shipman je lagal, da je poklical reševalce.
MARIE WEST
V času umora je v kuhinji 81 letne žrtve sedela njena prijateljica.
IRENE TURNER
Potem, ko se je vrnila s počitnic prehlajena, jo je obiskal na domu.
Po njegovih besedah je umrla zaradi sladkorne bolezni.
LIZZIE ADAMS
Lagal je, da je poklical reševalce, ki naj bi 77 letno pacientko odpeljali v bolnišnico.
JEAN LILLEY
Sosed jo je našel mrtvo kmalu za tem, ko jo je obiskal Shipman.
Umrla je zaradi zastrupitve z morfijem.
Trdil je, da je umrla zaradi odpovedi srca.
IVY LOMAS
Umoril jo je v ordinaciji.
Preden je razglasil njeno smrt, je pregledal še nekaj drugih pacientov.
PAMELA HILLIER
Teden dni pred umorom je še obnavljala svojo hišo.
Njene zdravstvene podatke je spremenil le 2 uri pred odhodom k njej.
MAUREEN WARD
Trdil je, da je umrla zaradi malignega možganskega tumorja.
Res je imela tumor, a zaradi njega ni umrla.
WINIFRED MELLOR
Umrla je po njegovem obisku.
Vzrok smrti naj bi bila koronarna tromboza.
JOAN MELIA
V času umora je imela pljučno okužbo.
Obiskala ga je v ordinaciji.
Pozneje jo je še on obiskal doma.
Trdil je, da je umrla za posledicami pljučnice.
13 JAN 2004
Zaporniško osebje je ob 6.20 našlo Shipmana viseti v njegovi celici.
Malo manj kot 2 uri pozneje so ga razglasili za mrtvega
0
26. GERALD CHARLENE GALLEGO
https://i.pinimg.com/564x/db/c5/8d/dbc58dcda7a326de8af29d57897bf5e1.jpg
Charlene je prihajala iz družine višjega srednjega razreda.
Bila je pametno dekle z IQ 160.
Igrala je violino.
Šele v srednji šoli so jo začele zanimati droge in seks.
Poročila se je z odvisnikom od heroina in se kmalu ločila.
Gerald je dobil policijsko kartoteko že pri 6ih letih.
Obtožen je bil vlomov in spolnih prekrškov.
6 let pozneje so ga obtožili in obsodili zaradi spolnega napada na 6 letno deklico.
Leta 1959 so ga odpeljali od mame ter premestili v posebno deško šolo.
Ni trajalo dolgo, ko so ga prijeli zaradi oboroženega ropa.
Preden sta se spoznala, je bil Gerald že petkrat poročen.
Poleg tega so ga že 23krat prijeli zaradi ropa, posilstva, incesta, kraje avtomobila…
Njegova mama je bila prostitutka.
Njegov oče je bil prvi zapornik, ki so ga pri Geraldovih 9ih letih usmrtili v novi plinski celici v kaznilnici v Mississipiju, ker je umoril dva policista.
Leta 1977 je Charlene Williams na zmenku na slepo spoznala Geralda Gallega.
Med leti 1978 in 1980 je par znan kot Morilca spolnih suženj, vzel življenje 10im ljudem in nerojenemu otroku.
Charlene je žrtve zvabila v poltovornjak, kjer jih je s pištolo pričakal Gerald.
Nato jih je zvezal, večkrat posilil in odpeljal na osamljen kraj, kjer jih je nato še pretepel in ubil, tako da jih je zadavil ali ustrelil, ter se znebil trupel.
Ker so ju po večmesečni preiskavi prijeli, je Charlene sklenila dogovor s tožilstvom.
V zameno za krajšo zaporno kazen je pričala proti možu.
Opisala ga je kot nasilnega in dominantnega moškega, ki jo je zlorabljal in prisilil, da je sodelovala pri njegovem početju.
Geralda so obsodili na smrt, Charlene pa na 16 let in 8 mesecev zapora.
Po njunem prvem zmenku ga je opisala kot prijaznega in čednega moškega.
Dal ji je vedeti, da je zanj nekaj posebnega.
Že naslednji dan ji je poslal 12 vrtnic s posvetilom »Za zelo ljubko dekle.«
Nato sta se začela redno videvati in že čez nekaj tednov skupaj živeti.
Charlene mu je morala dati ves denar, ki ga je zaslužila z delom v supermarketu.
Narekoval ji je tudi, kako naj se oblači in ureja svojo pričeško.
Dejala je, da ni vedela za Geraldove pretekle zločine.
Sprva je bilo njuno spolno življenje čudovito, nato pa ga ni mogla zadovoljiti, zato jo je začel zlorabljati in poniževati.
Zapustila ga ni, ker ni hotela ostati sama in mu je poskušala ugajati.
Ker mu je bila podložna, je bila pripravljena za moškega, ki ga je ljubila, storiti čisto vse.
Gerald je svojo ženo na sodišču predstavil kot odvisnico od mamil, ki je imela ljubezenska razmerja z drugimi ženskami.
10 SEP 1978
Vse se je začelo, ko ji je Gerald ukazal, naj mu poišče spolno sužnjo.
Tedaj je bila noseča.
Najstnici Rhondo Scheffler in Kippi Vaught je zvabila iz trgovskega centra v njun avto, tako da jima je ponudila travco.
Ko sta sedli v avto, jima je Gerald ob glavo prislonil pištolo.
Nato sta ju zvezala.
Charlene je po njegovih navodilih odpeljala na osamljen kraj, kjer je dekleti odpeljal iz avta in ju posilil.
Ko se je vrnil ji je dejal:
Nič ne sprašuj,
pa ti ne bom govoril laži!
Dekleti sta naslednji dan odpeljala na drug kraj, kjer sta ju s kovinskim ključem za menjavo gum udarila po glavi in ustrelila.
Po prvem umoru jo je prisilil, da je splavila.
Njegova hčerka iz enega izmed prejšnjih zakonov je zoper njega vložila tožbo zaradi analnega posilstva in zlorabe.
Gerald in Charlene sta se 30 SEP 1978 kljub temu poročila in preselila v Houston, da bi se on izognil kazenskemu pregonu.
Charlene je JUN 1979 najstnici Brendo Lynne Judd in Sandro Colley prepričala, da sta prisedli v njun kombi.
Ponudila jima je denar, če bosta zanjo delili letake.
V avtu sta ju zvezala.
Gerald ju je posilil v kombiju, nato pa do smrti pretepel z lopato ter ju zakopal.
SEP 1979 sta se pod imenom gospod in gospa Feil vrnila v Sacramento.
Gerald je začel delati kot točaj in je imel zunajzakonsko razmerje.
Ko se je to končalo, je spet na plano prišla njegova temna plat.
Iskati je začel novo spolno sužnjo in tretji par žrtve.
To sta bili Stacey Redican in Karen Chipman Twiggs.
Maja 1980 je bila Charlene spet noseča in junija sta se spet poročila.
Hkrati sta še naprej morila.
Naslednja žrtev je bila Linda Aguilar, noseča avtostoparka in mati dveh otrok, ki se je iz bara, kjer je delala, vračala domov.
Pobrala sta jo na cesti in jo posilila.
Nato sta jo s kamnom udarila po glavi in zadavila, čeprav je na koncu umrla, ker se je zadušila s peskom.
Virginio Mochel sta ugrabila, ko je odhajala iz bara v katerem sta si Charlene in Gerald naročila pijačo.
Bila je posiljena in zadavljena.
Ko je Gerald postal preveč nasilen, se je Charlene odselila, vendar se je že 2 NOV 1980 vrnila k njemu, potem ko ji je dejal, da se v njem spet prebuja tisti občutek.
Naslednji umor je bil zadnji.
Gerald je svoji žrtvi kar na ulici s pištolo prisilil, da sta vstopili v avto.
Gerald je Craiga Millerja ustrelil v glavo, Mary Beth Sowers pa je posilil in ustrelil.
Njun prijatelj je videl ugrabitev in si je zapisal registrsko številko avta, ki je bil registriran na Charlenino ime.
Policisti so prišli k njima domov, da bi ju zaslišali, vendar sta se jih uspešno znebila.
Par je potem pobegnil.
Toda, ko sta Charlenino mamo prosila, naj jima pošlje nekaj denarja, je ta policiji sporočila, kje se skrivata.
Prijeli so ju 17 NOV 1980 v Omahi.
Čeprav je Gerald vztrajal, da je Charlene sodelovala pri vseh umorih, ona še vedno trdi, da se ni nikoli strinjala z njegovimi načrti, da ga je imela za norega, vendar mu ni upala ugovarjati.
Nadziral jo je z grožnjami, da bo zlorabil in umoril njeno družino.
Prepričana je bila, da jo bo našel in ubil, če bo pobegnila.
Zagrozil ji je, naj ga ljubi, pa bo ostala živa, nato pa ji je dejal, da jo ljubi, da jo bo vedno ščitil in da ji ne bo treba nikogar ubiti, če ne bo hotela.
Res ga je ljubila.
Hotela je biti dekle s srcem, ki ga resnično ljubi, ki bo zanj storilo čisto vse.
Toda to je bila po njenih besedah ljubezen, ki se je spremenila v strah.
Leta 2013 je dejala, da je ponosna nase, ker je poskrbela, da so tega bolnega podleža obsodili na smrt.
Za zapahi je preživela 17 let in je v zaporu tudi rodila.
Toda vse življenje bo ujetnica preteklosti in grozljivih spominov.
Danes ima drugo ime.
Še vedno zelo težko izreče svoje pravo im in ime svojega moža.
Veliko časa namenja dobrodelnosti in pravi, da je spregovorila, ker upa, da bo s tem pomagala ženskam, ki so žrtve zlorab.
https://i.pinimg.com/564x/db/c5/8d/dbc58dcda7a326de8af29d57897bf5e1.jpg
Charlene je prihajala iz družine višjega srednjega razreda.
Bila je pametno dekle z IQ 160.
Igrala je violino.
Šele v srednji šoli so jo začele zanimati droge in seks.
Poročila se je z odvisnikom od heroina in se kmalu ločila.
Gerald je dobil policijsko kartoteko že pri 6ih letih.
Obtožen je bil vlomov in spolnih prekrškov.
6 let pozneje so ga obtožili in obsodili zaradi spolnega napada na 6 letno deklico.
Leta 1959 so ga odpeljali od mame ter premestili v posebno deško šolo.
Ni trajalo dolgo, ko so ga prijeli zaradi oboroženega ropa.
Preden sta se spoznala, je bil Gerald že petkrat poročen.
Poleg tega so ga že 23krat prijeli zaradi ropa, posilstva, incesta, kraje avtomobila…
Njegova mama je bila prostitutka.
Njegov oče je bil prvi zapornik, ki so ga pri Geraldovih 9ih letih usmrtili v novi plinski celici v kaznilnici v Mississipiju, ker je umoril dva policista.
Leta 1977 je Charlene Williams na zmenku na slepo spoznala Geralda Gallega.
Med leti 1978 in 1980 je par znan kot Morilca spolnih suženj, vzel življenje 10im ljudem in nerojenemu otroku.
Charlene je žrtve zvabila v poltovornjak, kjer jih je s pištolo pričakal Gerald.
Nato jih je zvezal, večkrat posilil in odpeljal na osamljen kraj, kjer jih je nato še pretepel in ubil, tako da jih je zadavil ali ustrelil, ter se znebil trupel.
Ker so ju po večmesečni preiskavi prijeli, je Charlene sklenila dogovor s tožilstvom.
V zameno za krajšo zaporno kazen je pričala proti možu.
Opisala ga je kot nasilnega in dominantnega moškega, ki jo je zlorabljal in prisilil, da je sodelovala pri njegovem početju.
Geralda so obsodili na smrt, Charlene pa na 16 let in 8 mesecev zapora.
Po njunem prvem zmenku ga je opisala kot prijaznega in čednega moškega.
Dal ji je vedeti, da je zanj nekaj posebnega.
Že naslednji dan ji je poslal 12 vrtnic s posvetilom »Za zelo ljubko dekle.«
Nato sta se začela redno videvati in že čez nekaj tednov skupaj živeti.
Charlene mu je morala dati ves denar, ki ga je zaslužila z delom v supermarketu.
Narekoval ji je tudi, kako naj se oblači in ureja svojo pričeško.
Dejala je, da ni vedela za Geraldove pretekle zločine.
Sprva je bilo njuno spolno življenje čudovito, nato pa ga ni mogla zadovoljiti, zato jo je začel zlorabljati in poniževati.
Zapustila ga ni, ker ni hotela ostati sama in mu je poskušala ugajati.
Ker mu je bila podložna, je bila pripravljena za moškega, ki ga je ljubila, storiti čisto vse.
Gerald je svojo ženo na sodišču predstavil kot odvisnico od mamil, ki je imela ljubezenska razmerja z drugimi ženskami.
10 SEP 1978
Vse se je začelo, ko ji je Gerald ukazal, naj mu poišče spolno sužnjo.
Tedaj je bila noseča.
Najstnici Rhondo Scheffler in Kippi Vaught je zvabila iz trgovskega centra v njun avto, tako da jima je ponudila travco.
Ko sta sedli v avto, jima je Gerald ob glavo prislonil pištolo.
Nato sta ju zvezala.
Charlene je po njegovih navodilih odpeljala na osamljen kraj, kjer je dekleti odpeljal iz avta in ju posilil.
Ko se je vrnil ji je dejal:
Nič ne sprašuj,
pa ti ne bom govoril laži!
Dekleti sta naslednji dan odpeljala na drug kraj, kjer sta ju s kovinskim ključem za menjavo gum udarila po glavi in ustrelila.
Po prvem umoru jo je prisilil, da je splavila.
Njegova hčerka iz enega izmed prejšnjih zakonov je zoper njega vložila tožbo zaradi analnega posilstva in zlorabe.
Gerald in Charlene sta se 30 SEP 1978 kljub temu poročila in preselila v Houston, da bi se on izognil kazenskemu pregonu.
Charlene je JUN 1979 najstnici Brendo Lynne Judd in Sandro Colley prepričala, da sta prisedli v njun kombi.
Ponudila jima je denar, če bosta zanjo delili letake.
V avtu sta ju zvezala.
Gerald ju je posilil v kombiju, nato pa do smrti pretepel z lopato ter ju zakopal.
SEP 1979 sta se pod imenom gospod in gospa Feil vrnila v Sacramento.
Gerald je začel delati kot točaj in je imel zunajzakonsko razmerje.
Ko se je to končalo, je spet na plano prišla njegova temna plat.
Iskati je začel novo spolno sužnjo in tretji par žrtve.
To sta bili Stacey Redican in Karen Chipman Twiggs.
Maja 1980 je bila Charlene spet noseča in junija sta se spet poročila.
Hkrati sta še naprej morila.
Naslednja žrtev je bila Linda Aguilar, noseča avtostoparka in mati dveh otrok, ki se je iz bara, kjer je delala, vračala domov.
Pobrala sta jo na cesti in jo posilila.
Nato sta jo s kamnom udarila po glavi in zadavila, čeprav je na koncu umrla, ker se je zadušila s peskom.
Virginio Mochel sta ugrabila, ko je odhajala iz bara v katerem sta si Charlene in Gerald naročila pijačo.
Bila je posiljena in zadavljena.
Ko je Gerald postal preveč nasilen, se je Charlene odselila, vendar se je že 2 NOV 1980 vrnila k njemu, potem ko ji je dejal, da se v njem spet prebuja tisti občutek.
Naslednji umor je bil zadnji.
Gerald je svoji žrtvi kar na ulici s pištolo prisilil, da sta vstopili v avto.
Gerald je Craiga Millerja ustrelil v glavo, Mary Beth Sowers pa je posilil in ustrelil.
Njun prijatelj je videl ugrabitev in si je zapisal registrsko številko avta, ki je bil registriran na Charlenino ime.
Policisti so prišli k njima domov, da bi ju zaslišali, vendar sta se jih uspešno znebila.
Par je potem pobegnil.
Toda, ko sta Charlenino mamo prosila, naj jima pošlje nekaj denarja, je ta policiji sporočila, kje se skrivata.
Prijeli so ju 17 NOV 1980 v Omahi.
Čeprav je Gerald vztrajal, da je Charlene sodelovala pri vseh umorih, ona še vedno trdi, da se ni nikoli strinjala z njegovimi načrti, da ga je imela za norega, vendar mu ni upala ugovarjati.
Nadziral jo je z grožnjami, da bo zlorabil in umoril njeno družino.
Prepričana je bila, da jo bo našel in ubil, če bo pobegnila.
Zagrozil ji je, naj ga ljubi, pa bo ostala živa, nato pa ji je dejal, da jo ljubi, da jo bo vedno ščitil in da ji ne bo treba nikogar ubiti, če ne bo hotela.
Res ga je ljubila.
Hotela je biti dekle s srcem, ki ga resnično ljubi, ki bo zanj storilo čisto vse.
Toda to je bila po njenih besedah ljubezen, ki se je spremenila v strah.
Leta 2013 je dejala, da je ponosna nase, ker je poskrbela, da so tega bolnega podleža obsodili na smrt.
Za zapahi je preživela 17 let in je v zaporu tudi rodila.
Toda vse življenje bo ujetnica preteklosti in grozljivih spominov.
Danes ima drugo ime.
Še vedno zelo težko izreče svoje pravo im in ime svojega moža.
Veliko časa namenja dobrodelnosti in pravi, da je spregovorila, ker upa, da bo s tem pomagala ženskam, ki so žrtve zlorab.
0
27. WILLIAM MACDONALD
https://i.pinimg.com/564x/2b/70/0f/2b700fac1c7a5352eea44d880ab55fe4.jpg
V otroštvu so pri njem ugotovili shizofrenijo in leta 1961 so se v njegovi glavi oglasili glasovi, željni krvi.
22 APR 1963
Sprehajal se je po ulici in v množici je zagledal znan obraz.
»Pa saj si vendar mrtev,« mu je dejal šokirani pešec.
MacDonald ga je vprašal »Kako to misliš?«
Moški mu je dejal, da je bil na njegovem pogrebu in da je prispeval denar za njegov venec.
Pod staro trgovino so našli truplo in domnevali, da gre zanj.
Moški, ki je stal pred njim, je bil John McCarthy, njegov kolega iz časov, ko je delal na pošti v Sydneyju.
John ga je poznal kot Alana Edwarda Bennana, sortirca pisem, ki se je, potem ko so ga odpustili, preselil v Concord in za 1120 dolarjev kupil majhno trgovino.
Novembra 1962 je izginil brez sledu.
Mesec za tem so v podhišju trgovine našli razpadajoče truplo, za katero so mislili, da je njegovo.
MacDonald se je paničen obrnil stran in pobegnil.
Zvečer je že sedel na vlaku za Melbourne.
John se je začel spraševati, čigavo je bilo potem truplo in zavil na policijsko postajo, kjer je povedal, da je srečal mrtvega Alana Brennana.
Čeprav so prejeli odlok mrliškega oglednika o smrti brez navedbe vzroka, policisti Johnu niso verjeli.
Zato je poklical časnik Daily Mirror in govoril z novinarjem, zadolženim za kriminal.
Nekaj dni pozneje se je v časniku pojavil članek PRIMER HODEČEGA TRUPLA.
Policija se je v okviru preiskave odpravila na pokopališče, kjer naj bi bil v skupnem grobu pokopan Brennan.
Poleg trupla so našli površnik, na truplu pa prstni odtis.
Na rokavu plašča je bila številka 1262.
Šlo je za plašč nekdanjega zapornika iz zapora Long Bay, Patricka Jamesa Hacketta, 42 letnega tatu, ki je živel na ulici, potem ko je prišel iz zapora, kjer je odslužil 10 dnevno kazen zaradi nespodobnega govorjenja.
Podrobna preiskava je pokazala, da je bil Patrick večkrat zaboden in da je nekdo iznakazil njegove genitalije.
To je bilo delo serijskega morilca, ki je ustrahoval sydneyjska predmestja od 4 JUN 1961, ko so na kopališču Domain Baths našli mrtvega Alfreda Reginalda Greenfielda.
Ta je imel več vbodnih ran, morilec pa mu je še odrezal spolovilo.
John je policiji opisal Brennana, da so lahko naredili njegov portret.
Sliko so poslali vsem časopisom, da se je že naslednji dan znašla na naslovnicah.
V mesecu dni so melbournski železniški delavci policijo obvestili, da je njihov novi sodelavec David Allan videti kot moški na sliki.
Konec tedna so ga prijeli, ko je prišel k šefu po svoj plačilni list.
Bil je na videz skromni in uglajeni moški, ki si je po srečanju z Johnom pobarval lase in pustil rasti brke.
Po prijetju so ga zaslišali.
Ni nasprotoval, da ga odpeljejo v Sydney, da bi se tam soočil z obtožbami za več umorov.
Na letališču se je zbrala množica besnih ljudi, da bi videli to pošast.
Toda bil je povsem drugačen, kot so pričakovali.
Umoril je že 4 ljudi, ko je v salonu Wine Palarace v Sydneyju srečal Patricka Jamesa Hacketta.
Bila je prva sobota v juniju in v njem se je po več mesecih ponovno prebudila želja po krvi.
Nazadnje je moril 31 MAR 1962, ko je razkosal Franka Gladstona McLeana.
S Patrickom sta se zapletla v pogovor, nato pa sta se odpravila v MacDonaldovo stanovanje.
Tam je Patricka omamil z alkoholom, da je pijan ležal na tleh.
Nato je vzel nož iz delikatese v trgovini pod stanovanjem in se z njim spravil nad Patricka, kakor da žrtvuje še eno dušo, da bi pomiril glasove v svoji glavi.
Ti glasovi so shizofrenega MacDonalda, ko je bil pod vplivom alkohola, prepričevali, da so vse njegove žrtve tisti desetar, ki ga je med vojno posilil.
In tako je v vlogi sodnika, porotnika in rablja nezavestnega Patricka z dolgim nožem zabodel v vrat.
Toda Patrick se je tedaj prebudil in se poskušal z rokami zaščititi pred drugim zamahom.
Nož, ki ga je usmeril proč od sebe, se je zaril v MacDonaldovo drugo roko.
V tem trenutku je nadzor prevzela njegova druga osebnost Iznakaževalec.
Besen je z obema rokama pograbil nož in ga zasadil Patricku naravnost v srce.
Bil je v trenutku mrtev.
Njegova temno rdeča kri se je razlila po tleh.
Toda MacDonald je še naprej zabadal nož in se ni ustavil, dokler ni bil povsem izčrpan in ni mogel več dihati.
Ko si je obvezal roko, je poskušal Patricku odrezati genitalije, vendar je bil nož od zabadanja že preveč zvit in top.
Zaradi izčrpanosti je padel v globok spanec.
Naslednje jutro se je zbudil oblit z lepljivo krvjo.
Z njo so bile zamazane tudi stene, tla in strop stanovanja.
Kri se je zažrla v lesena tla in bila je nevarnost, da začne skozi strop curljati na prodajni pult v trgovini.
Potem se je na hitro okopal in s sebe spral kri.
Obiskal je bolnišnico, da mu je zdravnik zašil rano na roki.
Zdravniku je pojasnil, da se je porezal med delom v trgovini.
Ko se je vrnil v stanovanje je poskušal zaman očistiti krvne madeže.
Nato se je odločil truplo skriti v najtemnejšem kotičku pod trgovino, kjer ga ni bilo mogoče videti.
Prepričan je bil, da ga bo policija ujela.
Lase si je pobarval na črno in se s prvim vlakom odpravil v Brisbane.
Tam je živel pod imenom Allan MacDonald in vsak dan kupoval časopis, da bi videl, kdaj bo začela policija iskati Alana Edwarda Brennana.
3 tedne je trajalo, da se je začel od trupla pod trgovino širiti ogaben smrad.
Zaskrbljeni kupci so se obrnili na ministrstvo za zdravje, ki je poklicalo policijo.
Ko so 20 NOV odkrili truplo, je bilo že tako razkrojeno, da so policisti sklepali, da gre za lastnika trgovine Alana Brennana, čeprav so nekatri dokazi pričali o nasprotnem.
V lokalnem časniku so objavili osmrtnico, ki so jo prebrali bivši sodelavci s pošte, ki so potem pripravili njegov pogreb.
Ko je MacDonald konec leta 1962 prispel na Novo Zelandijo, je bil mrtev človek, ki je imel pred seboj še vse življenje.
Če ga v glavi ne bi preganjal desetar, bi morda tako tudi ostalo.
MacDonald je bil kot 19 letni vojak leta 1943 v Lancashiru žrtev posilstva desetarja v zaklonišču.
Da bi pobegnil pred spolnimi zlorabami, je leta 1955 preko Kanade emigriral v Avstralijo.
Moriti je začel leta 1961.
Ena izmed žrtev je bil Amos Hurst, ki ga je zabodel v hotelski sobi v Brisbanu in ga pustil izkrvaveti.
Njegovo smrt so pozneje pripisali srčnemu infarktu
Januarja 1961 se je preselil v Sydney.
4 JUN 1961 je Alfreda Reginalda Greenfielda zvabil v kopališče Domain, kjer ga je na stranišču zabodel, ubil in mu odrezal genitalije in jih odvrgel v pristanišče.
Policiji morilca ni uspelo uloviti.
6 mesecev kasneje je na javnem stranišču na enak način umoril Ernesta Cobbina.
Naslednji žrtvi sta bili Frank McClean in Patrick James Hackett.
Ker je bil prepričan, da ga bo policija ujela, je pobegnil na Novo Zelandijo.
Ni pa vedel, da je policija mislila, da je Patrick pravzaprav Alan Brennan.
Ujeli so ga, ker se je zaradi morilskega nagona spomladi 1963 vrnil v Avstralijo ter tam srečal nekdanjega sodelavca.
Potem ko je priznal vse zločine, so ga obsodili na dosmrtno zaporno kazen.
Nekateri člani porote so omedlevali, medtem ko so med sojenjem poslušali grozljive podrobnosti umorov.
Ko je 12 APR 2015 umrl, je bil kaznjenec z najdaljšo dobo v zaporu v Novem Južnem Walesu in nikoli ni imel želje, da bi še kdaj živel na prostosti.
https://i.pinimg.com/564x/2b/70/0f/2b700fac1c7a5352eea44d880ab55fe4.jpg
V otroštvu so pri njem ugotovili shizofrenijo in leta 1961 so se v njegovi glavi oglasili glasovi, željni krvi.
22 APR 1963
Sprehajal se je po ulici in v množici je zagledal znan obraz.
»Pa saj si vendar mrtev,« mu je dejal šokirani pešec.
MacDonald ga je vprašal »Kako to misliš?«
Moški mu je dejal, da je bil na njegovem pogrebu in da je prispeval denar za njegov venec.
Pod staro trgovino so našli truplo in domnevali, da gre zanj.
Moški, ki je stal pred njim, je bil John McCarthy, njegov kolega iz časov, ko je delal na pošti v Sydneyju.
John ga je poznal kot Alana Edwarda Bennana, sortirca pisem, ki se je, potem ko so ga odpustili, preselil v Concord in za 1120 dolarjev kupil majhno trgovino.
Novembra 1962 je izginil brez sledu.
Mesec za tem so v podhišju trgovine našli razpadajoče truplo, za katero so mislili, da je njegovo.
MacDonald se je paničen obrnil stran in pobegnil.
Zvečer je že sedel na vlaku za Melbourne.
John se je začel spraševati, čigavo je bilo potem truplo in zavil na policijsko postajo, kjer je povedal, da je srečal mrtvega Alana Brennana.
Čeprav so prejeli odlok mrliškega oglednika o smrti brez navedbe vzroka, policisti Johnu niso verjeli.
Zato je poklical časnik Daily Mirror in govoril z novinarjem, zadolženim za kriminal.
Nekaj dni pozneje se je v časniku pojavil članek PRIMER HODEČEGA TRUPLA.
Policija se je v okviru preiskave odpravila na pokopališče, kjer naj bi bil v skupnem grobu pokopan Brennan.
Poleg trupla so našli površnik, na truplu pa prstni odtis.
Na rokavu plašča je bila številka 1262.
Šlo je za plašč nekdanjega zapornika iz zapora Long Bay, Patricka Jamesa Hacketta, 42 letnega tatu, ki je živel na ulici, potem ko je prišel iz zapora, kjer je odslužil 10 dnevno kazen zaradi nespodobnega govorjenja.
Podrobna preiskava je pokazala, da je bil Patrick večkrat zaboden in da je nekdo iznakazil njegove genitalije.
To je bilo delo serijskega morilca, ki je ustrahoval sydneyjska predmestja od 4 JUN 1961, ko so na kopališču Domain Baths našli mrtvega Alfreda Reginalda Greenfielda.
Ta je imel več vbodnih ran, morilec pa mu je še odrezal spolovilo.
John je policiji opisal Brennana, da so lahko naredili njegov portret.
Sliko so poslali vsem časopisom, da se je že naslednji dan znašla na naslovnicah.
V mesecu dni so melbournski železniški delavci policijo obvestili, da je njihov novi sodelavec David Allan videti kot moški na sliki.
Konec tedna so ga prijeli, ko je prišel k šefu po svoj plačilni list.
Bil je na videz skromni in uglajeni moški, ki si je po srečanju z Johnom pobarval lase in pustil rasti brke.
Po prijetju so ga zaslišali.
Ni nasprotoval, da ga odpeljejo v Sydney, da bi se tam soočil z obtožbami za več umorov.
Na letališču se je zbrala množica besnih ljudi, da bi videli to pošast.
Toda bil je povsem drugačen, kot so pričakovali.
Umoril je že 4 ljudi, ko je v salonu Wine Palarace v Sydneyju srečal Patricka Jamesa Hacketta.
Bila je prva sobota v juniju in v njem se je po več mesecih ponovno prebudila želja po krvi.
Nazadnje je moril 31 MAR 1962, ko je razkosal Franka Gladstona McLeana.
S Patrickom sta se zapletla v pogovor, nato pa sta se odpravila v MacDonaldovo stanovanje.
Tam je Patricka omamil z alkoholom, da je pijan ležal na tleh.
Nato je vzel nož iz delikatese v trgovini pod stanovanjem in se z njim spravil nad Patricka, kakor da žrtvuje še eno dušo, da bi pomiril glasove v svoji glavi.
Ti glasovi so shizofrenega MacDonalda, ko je bil pod vplivom alkohola, prepričevali, da so vse njegove žrtve tisti desetar, ki ga je med vojno posilil.
In tako je v vlogi sodnika, porotnika in rablja nezavestnega Patricka z dolgim nožem zabodel v vrat.
Toda Patrick se je tedaj prebudil in se poskušal z rokami zaščititi pred drugim zamahom.
Nož, ki ga je usmeril proč od sebe, se je zaril v MacDonaldovo drugo roko.
V tem trenutku je nadzor prevzela njegova druga osebnost Iznakaževalec.
Besen je z obema rokama pograbil nož in ga zasadil Patricku naravnost v srce.
Bil je v trenutku mrtev.
Njegova temno rdeča kri se je razlila po tleh.
Toda MacDonald je še naprej zabadal nož in se ni ustavil, dokler ni bil povsem izčrpan in ni mogel več dihati.
Ko si je obvezal roko, je poskušal Patricku odrezati genitalije, vendar je bil nož od zabadanja že preveč zvit in top.
Zaradi izčrpanosti je padel v globok spanec.
Naslednje jutro se je zbudil oblit z lepljivo krvjo.
Z njo so bile zamazane tudi stene, tla in strop stanovanja.
Kri se je zažrla v lesena tla in bila je nevarnost, da začne skozi strop curljati na prodajni pult v trgovini.
Potem se je na hitro okopal in s sebe spral kri.
Obiskal je bolnišnico, da mu je zdravnik zašil rano na roki.
Zdravniku je pojasnil, da se je porezal med delom v trgovini.
Ko se je vrnil v stanovanje je poskušal zaman očistiti krvne madeže.
Nato se je odločil truplo skriti v najtemnejšem kotičku pod trgovino, kjer ga ni bilo mogoče videti.
Prepričan je bil, da ga bo policija ujela.
Lase si je pobarval na črno in se s prvim vlakom odpravil v Brisbane.
Tam je živel pod imenom Allan MacDonald in vsak dan kupoval časopis, da bi videl, kdaj bo začela policija iskati Alana Edwarda Brennana.
3 tedne je trajalo, da se je začel od trupla pod trgovino širiti ogaben smrad.
Zaskrbljeni kupci so se obrnili na ministrstvo za zdravje, ki je poklicalo policijo.
Ko so 20 NOV odkrili truplo, je bilo že tako razkrojeno, da so policisti sklepali, da gre za lastnika trgovine Alana Brennana, čeprav so nekatri dokazi pričali o nasprotnem.
V lokalnem časniku so objavili osmrtnico, ki so jo prebrali bivši sodelavci s pošte, ki so potem pripravili njegov pogreb.
Ko je MacDonald konec leta 1962 prispel na Novo Zelandijo, je bil mrtev človek, ki je imel pred seboj še vse življenje.
Če ga v glavi ne bi preganjal desetar, bi morda tako tudi ostalo.
MacDonald je bil kot 19 letni vojak leta 1943 v Lancashiru žrtev posilstva desetarja v zaklonišču.
Da bi pobegnil pred spolnimi zlorabami, je leta 1955 preko Kanade emigriral v Avstralijo.
Moriti je začel leta 1961.
Ena izmed žrtev je bil Amos Hurst, ki ga je zabodel v hotelski sobi v Brisbanu in ga pustil izkrvaveti.
Njegovo smrt so pozneje pripisali srčnemu infarktu
Januarja 1961 se je preselil v Sydney.
4 JUN 1961 je Alfreda Reginalda Greenfielda zvabil v kopališče Domain, kjer ga je na stranišču zabodel, ubil in mu odrezal genitalije in jih odvrgel v pristanišče.
Policiji morilca ni uspelo uloviti.
6 mesecev kasneje je na javnem stranišču na enak način umoril Ernesta Cobbina.
Naslednji žrtvi sta bili Frank McClean in Patrick James Hackett.
Ker je bil prepričan, da ga bo policija ujela, je pobegnil na Novo Zelandijo.
Ni pa vedel, da je policija mislila, da je Patrick pravzaprav Alan Brennan.
Ujeli so ga, ker se je zaradi morilskega nagona spomladi 1963 vrnil v Avstralijo ter tam srečal nekdanjega sodelavca.
Potem ko je priznal vse zločine, so ga obsodili na dosmrtno zaporno kazen.
Nekateri člani porote so omedlevali, medtem ko so med sojenjem poslušali grozljive podrobnosti umorov.
Ko je 12 APR 2015 umrl, je bil kaznjenec z najdaljšo dobo v zaporu v Novem Južnem Walesu in nikoli ni imel želje, da bi še kdaj živel na prostosti.
0
ker je konec revije in sem imel že povhn kufer delanja zapiskov o morilcih
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
29.05.2018 ob 18:33