Za Berkowitza, kot je videti, nikoli ni bilo dvoma o tem, da je krivec. Umore je priznal.
So pa trije psihiatri rekli (v drugem viru pa piše, da so ga 4x spoznali za sposobnega), da zaradi shizofrenije ni zmožen sodelovati pri svoji obrambi, medtem ko je četrti zatrdil, da je imel svoje "demone" pod nadzorom in da je tega zmožen.
Pred prvim umorom naj bi pa celo zanetil več kot 1400 požarov.
Zanimivo pri njem je tudi to, kako so ga dobili. Dobil je parkirno kazen na noč zadnjega umora, nekaj ulic stran. Neka ženska se je kasneje spomnila, da je v tisti noči v bližini umora videla nekega sumljivega moškega zraven avta s kaznijo. Na podlagi te izjave so preiskovali vse kazni tisto noč in prišli tudi do Berkowitzovega avta. Notri pa na vidnem mestu puška (kar je bilo takrat dovoljeno imeti). Sumi so se povečali, sploh ker so ga sumili še drugih kaznivih dejanj in po pol ure zaslišanja je priznal.
Med prijetjem je imel pri sebi .44 pištolo. "A paper bag containing a .44-caliber Bulldog revolver of the type that was identified in ballistics tests was found next to Berkowitz in the car." Tega ne razumem čisto dobro. So se naboji te pištole ujemali z naboji pri umorih ali je le kaliber isti?
Po njegovem sojenju so se vnele debate o tem, kako težko (in pomembno) je ugotoviti obtoženčevo zmožnost prisostvovati sojenju. Navdihnil je še en zakon, Son of Sam Law. Obsojenci in njihova družina od leta 1991 ne smejo več služiti na račun svojega dejanja (intervjuji, knjige...), kar je Berkowitz prej veselo počel.
Veliko stvari je še vedno skrivnost.
Zakaj je priznal?
Je moril sam?
Koliko deklet je v resnici ubil?
Njegova beseda je bila edino, na kar se je lahko policija oprla.
Mediji so mu nadeli vzdevek Pošast iz Ardennesa.
1966
Prijeli in spoznali so ga krivega spolnega nadlegovanja otrok.
Zaradi tega je kmalu razpadel njegov zakon s prvo ženo.
V drugem zakonu so se mu rodili trije otroci.
Tud tega zakona je bilo hitro konec, potem ko so ga prijeli zaradi posilstva in spolnega napada na mladoletnice.
Obtožbe so se hitro kopičile
Sčasoma je bilo njegovih napadov vedno več.
1987
Ko je v priporu čakal na začetek sojenja zaradi spolnega napada v Parizu, je v katoliški reviji objavil oglas, da išče dopisovalca ali dopisovalko.
Pisala mu je Monique Olivier.
Bila je medicinska sestra v bolnišnici in mati treh otrok.
Nekaj časa sta si dopisovala, dokler se nista v živo srečala na njegovem sojenju, med katerim so ga spoznali za krivega.
Monique je vrsto let zlorabljal njen bivši mož.
Michel je sočustvoval z njo in sklenila sta dogovor.
On bo ubil vse, ki so zlorabljali.
Ona pa mu bo pomagala pri zločinih, ki jih bo nameraval zagrešiti v prihodnosti.
Sprožilec in motivacija za umore so bile zanj device.
To bi lahko bilo povezano s tem, da je trpel zaradi prezgodnjega izliva.
Po besedah ženske, ki je njegov napad preživela, naj bi bil nedolžen, ko se je poročil s prvo ženo.
Nato pa je odkril, da prva žena ni bila nedolžna.
Morda je zato oprezal za devicami.
Morda pa je bil nezadovoljen s svojimi spolnimi sposobnostmi.
Da je lahko začel prelivati kri, je potreboval pomoč.
In tu mu je prišla prav Monique.
On svojega dela dogovora ni mogel izpolniti.
Vendar zaradi tega ona svojemu novemu možu ni nehala pomagati pri snovanju nove serije njegovih zločinov.
Postala je lovka na device.
Pravila sta jim izbor ozkih špranjic.
Hotel je mlada in nedolžna dekleta, da bi jih posilil in ubil.
Konec leta 1987 so ga po 3 letih in pol izpustili iz zapora.
Kmalu se je preselil k njej.
Odločila sta se preseliti v Saint-Cyr-les-Colons.
To je bila prva napaka policije.
Niso ju imeli več pod nadzorom, zato sta lahko počela, kar sta hotela.
16 let pozneje je priznal, da je po prihodu iz zapora ugrabil, posilil in umoril 9 deklet.
Prijeli in obsodili so ga skupaj z Olivierovo.
Tožilci so ga označili za hudiča z dvema obrazoma.
To je bil razlog, da jo je Olivierova izbrala.
Pozneje je povedala, da je hotel device, ki so predstavljale njegovo ženo.
Z avtom sta jo pobrala kot avtostoparico in jo omamila z velikim odmerkom rohypnola.
Našli so jo julija 2006 na dnu vodnjaka v Auxerru.
FARIDA HELLEGOUARCH
Bila je edino dekle, ki jo je ubil le iz koristi.
Bila je dekle bančnega roparja, ki je bil v zaporu njegov nekdanji sokaznjenec.
Z umorom je prišel do denarja, s katerim je nato kupil grad Sautou.
18. marca 1989 je izginila z železniške postaje v Charleville-Mézieresu.
Ko jo je napadel, ga je poskušala prepričati, da ni več devica.
Bila je posiljena in umorjena.
Imel jo je2 dni v zamrzovalniku, preden jo je zakopal v bližini gradu.
Policija je ni našla, dokler ni priznal, da jo je umoril in povedal, kje jo je zakopal.
Še ena žrtev naj bi bilo 16 letno dekle, ki je pri njiju delalo kot au pair.
Umoril naj bi jo v času njunega sojenja leta 1993.
Trupla niso našli, zato ju tudi niso mogli obtožiti, da sta jo ubila.
Njeno ime je še vedno skrivnost, če je to dekle sploh obstajalo.
Ko so Fourniretova priznanja za njo postala preveč nevarna, ga je začela izdajati in zanikati njegove trditve.
Vztrajala je, da ni toliko vpletena, kot on pravi, da je.
Ustrašila se je, da bo pristala v zaporu. Potem ko je slišala za primer Marca Dutrouxa.
Marcu in njegovi ženi so sodili 1 leto.
Tudi on je bil serijski morilec, posiljevalec, pedofil in ugrabitelj, ki je mučil in spolno zlorabil 6 deklic.
Štiri med njimi je tudi ubil.
Čeprav žena ni neposredno sodelovala pri najhujših dejanjih, so ji sodili kot sokrivki in ji izrekli kazen 30 let zapora.
Fournireta so prijeli 26 junija 2003 po neuspešnem poskusu ugrabitve dekleta.
Leto pozneje je priznal 9 primerov ugrabitve, posilstva in umora.
Obsodili so ga na dosmrtno zaporno kazen.
Olivierovo so obtožili enega umora in sodelovanja pri šestih umorih.
Nekatere stvari so še vedno neznane.
Vztrajal je pri tem, da med letom 1990 in 2000 ni zagrešil zločinov.
Toda policija je v Franciji, Belgiji, Nemčiji, Danski in Nizozemski zbrala dokaze, ki govorijo drugače.
Med njimi so med preiskavo posilstev izdelani portreti nekoga, ki je zelo podoben Fourniretu.
Toda DNK testi niso nikoli pokazali nič neizpodbitnega.
Teh zločinov ni nikoli priznal.
Poleg priznanih zločinov je bil osumljen še devetih umorov v Franciji in enega v Belgiji.
Spoznali so ga za krivega sedmih umorov.
Obtožbe v primeru ostalih pa so brez pojasnila ovrgli.
Razširile so se govorice, da je on umoril 8 letno Marie Dolores Rambla, ki je bila ugrabljena in do smrti zabodena 3. junija 1974.
Christiana Ranuccija, ki so ga zaradi tega obsodili na smrt, so usmrtili leta 1976.
Ranucci je zločin priznal.
Vedel je, kje je skrito morilsko orožje.
V njegovem avtu so našli od krvi umazane dekliške hlače.
Pozneje so se pojavili dokazi, da je bil Fourniret tisto poletje na počitnicah v Marseillu, kjer se je zgodil zločin.
Imel je avto enake barve kot Ranucci.
Bil je enako star kot Ranucci.
V nasprotju z njim je imel Fourniret policijsko kartoteko zaradi spolnih zlorab.
Nobena izmed prič ugrabitve, Ranuccija ni identificirala kot storilca.
Fourniret in Olivierova sta na koncu pokazala obžalovanje.
Toda ni mogoče reči, ali je šlo za obžalovanje zaradi dejanj.
Ali za obžalovanje, ker so ju obsodili na dosmrtni zapor.
Myra je bila dekle iz sosednje hiše in je prav zaradi te svoje običajnosti lahko pristopala k otrokom in si pridobila njihovo zaupanje.
Območje nad vodnim zbiralnikom Greenfield, kjer so izkopali 3 trupla, je psihopata privlačilo kot magnet...
Ian Brady se je rodil 2. januarja 1938 v Glasgowu kot Ian Duncan Stewart.
Njegova mati, neporočena natakarica Patricia Stewart ga je oddala v posvojitev.
Mali Ian je bil nagnjen k izbruhom jeze.
Opravil je sprejemne izpite za akademijo Shawlands.
Njegov uporniški in ustrahovalni značaj je postajal vse hujši.
V šoli sta se ga prijela vzdevka Veliki Lassie zaradi njegovih slabih športnih dosežkov in vzdevek Drakula.
Nekaj časa je čutil močno potrebo po tem, da je trpinčil živali.
Kmalu se je začel ukvarjati z vlomi, zaradi česar je najprej pristal v poboljševalnici, pozneje pa v zaporu.
Ko se je preselil v Manchester, da bi se pridružil svoji pravi mami, ki se je poročila z Patrickom Bradyjem, naj bi si želel in se trudil biti vzorni sin.
Trudil se je vključiti v družbo in pustiti prestopniško življenje.
Ni trajalo dolgo, ko se je spet znašel v težavah.
Myra Hindley se je rodila leta 1942.
Odraščala je v revnem manchesterskem predelu Gorton, vzhodno od središča mesta, kjer so bili otroci bolj na ulici kot v šoli.
Ko sta se spoznala v podjetju Millward Merchendising, se je Myra takoj zaljubila v Bradyja.
Kljub temu še celo leto nista bila par, ker se je do nje obnašal vzvišeno.
Postala je obsedena z njim.
Pisala je dnevnik, v katerem je opisovala svoje ljubezensko trpljenje.
Ko jo je povabil na zmenek, sta šla v kino.
Nato sta postala neločljiva.
Hindleyeva je dobila vzdevek Hessie po Rudolphu Hessu, Hitlerjevi desni roki.
Ona mu je ljubkovalno pravila Neddie, po junaku iz oddaje The Boon Show.
Čez čas se je pri obeh pojavila želja, da bi počela grozljive stvari.
Bilo ji je 23 let, ko so jo prijeli in obtožili.
Čez noč se je znašla na slabem glasu in postala simbol človeške zlobe.
Svetovno javnost je najbolj pretreslo to, da je pri umorih sodelovala tako mlada ženska.
Kasneje je trdila, da je bila tudi ona žrtev Bradyjeve izprijenosti, čeprav je odigrala glavno vlogo pri ugrabitvah in ji je bilo všeč, da so jo umori tako zbližali z Ianom.
Zanikala je, da so jo umori spolno vzburjali.
Vozila je avto, ker ga Ian ni znal.
Ian je vozil motor znamke Tiger Cub.
Izbirala sta ranljive otroke, ki jim je pristopila.
Navzven je bila prijazna, da je prikrila svojo egoistično osebnost, ki ni bila sposobna izražati nobenega sočutja.
Bila je odlična manipulatorka.
Da je v soseskah, kjer je nekoč živela, ne bi prepoznali, je nosila črno lasuljo in usnjeno jakno.
Kasneje je poskušala ljudi prepričati drugače in je izrazila obžalovanje.
Toda prav ona je bila razlog, da je primer prebudil domišljijo javnosti in jo razburil.
Ona je bila tista, ki je spodkopala trditev, da ženske ne bi mogle biti vpletene v ugrabitve in umore otrok.
Ni bila kot kakšna čarovnica, za katero bi vsi mislili, da je zločinka.
Bila je dekle iz sosednje hiše, ki je lahko pristopala otrokom in si pridobila zaupanje.
Ugrabila sta jo, potem ko sta jo prepričala, naj pomaga Myri na Saddleworth Mooru poiskati izgubljeno rokavico.
Zvečer sta jo posilila in ji z nožem prerezala vrat.
Na podlagi njunih podatkov je skupina sodne medicine 1. julija 1987 odkrila ostanke 16 letne Pauline.
Truplo je bilo dobro ohranjeno.
Zakopana je bila 140 metrov od ceste, obrnjena na levi bok, s koleni, pokrčenimi proti trebuhu.
Pauline so 1. avgusta 1987 pokopali na pokopališču v Gartonu.
Ponudila sta mu prevoz domov.
Na poti so naredili ovinek pod pretvezo, da gredo poiskat izgubljeno rokavico.
Tam sta ga posilila, zadavila z vrvjo in nato še zabodla.
Našli so ga 21. oktobra 1965.
Zakopan je bil 25 cm pod površjem, obrnjen z obrazom navzdol, 340 metrov stran od Lesley Ann Downey.
Identificirali so ga po oblačilih, zobeh, laseh in delih kosti.
Zakopan je bil brez enega čevlja.
12 letni deček iz Longsighta je 16. junija 1964, samo 4 dni po svojem rojstnem dnevu, izginil brez sledi.
Bil je na poti k babici, kjer je pogosto prenočil skupaj s svojimi brati ali sestrami.
Ian in Myra sta se z avtom vozila naokrog, ko sta ga videla, kako sam hodi ob cesti.
Približala sta se mu in ga vprašala, ali bi jima lahko pomagal premakniti nekaj zabojev iz trgovine z alkoholnimi pijačami.
Nato sta ga posilila in zadavila z vrvjo.
Trajalo je več kot 20 let, da sta morilca sploh prevzela odgovornost za njegovo smrt.
Ian in Myra, ki sta bila nekoč ljubimca, po prijetju pa sta drug do drugega izražala sovraštvo, sta šele leta 1987 priznala, da sta ugrabila in umorila Keitha in svojo prvo žrtev Pauline Reade.
Keithovega trupla še niso našli.
Novembra 2002 je 60 letna Myra v bolnišnici umrla za posledicami pljučnice.
Brady se je takrat odločil, da z novimi podatki ne bo več pomagal ne družini ne policiji.
22.03.2018 ob 16:32