6. FRIEDRICH HEINRICH KARL HAARMANN
https://i.pinimg.com/564x/b2/0b/d4/b20bd429c62b9bddeb857b2f3d3e3f2f.jpg
Bil je najmlajši od šestih otrok v revni družini.
Rodil se je 25 OKT 1879.
Kot otrok se je raje igral s punčkami svoje sestre, namesto da bi počel fantovske reči.
V šoli mu ni šlo najbolje.
Ko je bil star 16 let, se je vpisal na vojaško akademijo v Franciji in se med urjenjem dobro odrezal.
Po letu dni so ga iz zdravstvenih razlogov odpustili, ker je doživel več napadov.
Vrnil se je v Hannover, kjer je delal v očetovi tovarni cigar.
Leta 1898 so ga prijeli in obtožili zaradi spolnega nadlegovanja otrok.
Psihologi so ga razglasili za duševno nesposobnega za sojenje in ga poslali v psihiatrično bolnišnico.
Čez 6 mesecev je pobegnil v Švico.
Dve leti kasneje se je vrnil v Nemčijo in se pridružil vojski.
Leta 1901 je med urjenjem doživel nov napad, zato so ga odpustili.
Desetletje je preživel kot tat in vlomilec, zaradi česar so ga večkrat prijeli.
Pogosto je moral tudi v zapor.
Leta 1918 so ga zadnjič izpustili iz zapora.
Spet je zašel na stara pota.
Tokrat mu je uspelo odvračati pozornost tako, da je postal policijski ovaduh.
Redno je patruljiral po hannovrski glavni postaji.
Vendar je, namesto da bi zbiral informacije o mestni kriminalni mreži, tam pobiral mlade ubežnike, potepuhe in prostitute, ki so postali njegove žrtve umorov.
Zločine je priznal 6 let zatem, ko je prvič poskusil človeško kri.
Ko so ga vprašali, koliko jih je umoril, je skomignil z rameni in dejal, da nekje med 50 in 70.
Priznanje je sledilo, ko je na obrežje Leine v Hannovru naplavilo človeško lobanjo, malo pozneje pa še nekaj drugih človeških kosti.
Ker je bilo veliko pogrešanih ljudi, se je policija odločila očistiti rečno dno.
Med iskalno akcijo so našli več kot 500 kosti, za katere so zdravniki potrdili, da pripadajo najmanj 22 ljudem, pretežno mlajšim moškim.
Nekatere kosti so bile na rečnem dnu dlje časa, druge pa od nedavnega, saj je bilo mogoče na sklepih še vedno videti sledi noža.
Policija je začela zasliševati vse kriminalce na tem območju, med njimi tudi spolne prestopnike in homoseksualce.
https://i.pinimg.com/564x/e2/59/b5/e259b56f5782f3f9500de4f365bb6ba7.jpg
44 letni Friedrich Fritz Haarman je postal glavni osumljenec.
Ko so se zoper njega pojavile nove obtožbe zaradi spolnega nadlegovanja, so ga prijeli in privedli na zaslišanje.
Med preiskavo majhnega podstrešnega stanovanja so naleteli na grozljive dokaze.
Tla, zidovi in postelja so bili zamazani s krvjo, kar je Fritz pojasnjeval s svojo nezakonito trgovino z mesom.
V omarah so našli več oblačil najstniških fantov.
Fritz je trdil, da so bila v omarah zato, ker se ukvarja s preprodajanjem rabljenih oblačil.
Na policiji so oblačila starši začeli prepoznavati kot oblačila, ki so pripadali njihovim pogrešanim sinovom.
https://i.pinimg.com/564x/b3/5d/6b/b35d6b9d20998207e5c7c07ed978b8fa.jpg
Ko so se pojavila oblačila 18 letnega Roberta Witzela, čigar posmrtne ostanke so našli v reki, je Fritz vedno težje našel pojasnilo za vse očitke.
Prepoznali so ga tudi kot moškega, ki so ga nazadnje videli v družbi Roberta tisto noč, preden je izginil.
Kmalu je sledilo njegovo dolgo priznanje.
https://i.pinimg.com/564x/76/6f/a7/766fa71554bc076f32728f7c029148a3.jpg
https://i.pinimg.com/564x/b2/0b/d4/b20bd429c62b9bddeb857b2f3d3e3f2f.jpg
Bil je najmlajši od šestih otrok v revni družini.
Rodil se je 25 OKT 1879.
Kot otrok se je raje igral s punčkami svoje sestre, namesto da bi počel fantovske reči.
V šoli mu ni šlo najbolje.
Ko je bil star 16 let, se je vpisal na vojaško akademijo v Franciji in se med urjenjem dobro odrezal.
Po letu dni so ga iz zdravstvenih razlogov odpustili, ker je doživel več napadov.
Vrnil se je v Hannover, kjer je delal v očetovi tovarni cigar.
Leta 1898 so ga prijeli in obtožili zaradi spolnega nadlegovanja otrok.
Psihologi so ga razglasili za duševno nesposobnega za sojenje in ga poslali v psihiatrično bolnišnico.
Čez 6 mesecev je pobegnil v Švico.
Dve leti kasneje se je vrnil v Nemčijo in se pridružil vojski.
Leta 1901 je med urjenjem doživel nov napad, zato so ga odpustili.
Desetletje je preživel kot tat in vlomilec, zaradi česar so ga večkrat prijeli.
Pogosto je moral tudi v zapor.
Leta 1918 so ga zadnjič izpustili iz zapora.
Spet je zašel na stara pota.
Tokrat mu je uspelo odvračati pozornost tako, da je postal policijski ovaduh.
Redno je patruljiral po hannovrski glavni postaji.
Vendar je, namesto da bi zbiral informacije o mestni kriminalni mreži, tam pobiral mlade ubežnike, potepuhe in prostitute, ki so postali njegove žrtve umorov.
Zločine je priznal 6 let zatem, ko je prvič poskusil človeško kri.
Ko so ga vprašali, koliko jih je umoril, je skomignil z rameni in dejal, da nekje med 50 in 70.
Priznanje je sledilo, ko je na obrežje Leine v Hannovru naplavilo človeško lobanjo, malo pozneje pa še nekaj drugih človeških kosti.
Ker je bilo veliko pogrešanih ljudi, se je policija odločila očistiti rečno dno.
Med iskalno akcijo so našli več kot 500 kosti, za katere so zdravniki potrdili, da pripadajo najmanj 22 ljudem, pretežno mlajšim moškim.
Nekatere kosti so bile na rečnem dnu dlje časa, druge pa od nedavnega, saj je bilo mogoče na sklepih še vedno videti sledi noža.
Policija je začela zasliševati vse kriminalce na tem območju, med njimi tudi spolne prestopnike in homoseksualce.
https://i.pinimg.com/564x/e2/59/b5/e259b56f5782f3f9500de4f365bb6ba7.jpg
44 letni Friedrich Fritz Haarman je postal glavni osumljenec.
Ko so se zoper njega pojavile nove obtožbe zaradi spolnega nadlegovanja, so ga prijeli in privedli na zaslišanje.
Med preiskavo majhnega podstrešnega stanovanja so naleteli na grozljive dokaze.
Tla, zidovi in postelja so bili zamazani s krvjo, kar je Fritz pojasnjeval s svojo nezakonito trgovino z mesom.
V omarah so našli več oblačil najstniških fantov.
Fritz je trdil, da so bila v omarah zato, ker se ukvarja s preprodajanjem rabljenih oblačil.
Na policiji so oblačila starši začeli prepoznavati kot oblačila, ki so pripadali njihovim pogrešanim sinovom.
https://i.pinimg.com/564x/b3/5d/6b/b35d6b9d20998207e5c7c07ed978b8fa.jpg
Ko so se pojavila oblačila 18 letnega Roberta Witzela, čigar posmrtne ostanke so našli v reki, je Fritz vedno težje našel pojasnilo za vse očitke.
Prepoznali so ga tudi kot moškega, ki so ga nazadnje videli v družbi Roberta tisto noč, preden je izginil.
Kmalu je sledilo njegovo dolgo priznanje.
https://i.pinimg.com/564x/76/6f/a7/766fa71554bc076f32728f7c029148a3.jpg
0
6.2 PRIZNANJE
Moja sla je bila veliko močnejša od groze rezanja in sekljanja.
V 6 letih sem umoril veliko mladih fantov.
Vse sem ubil tako, da sem se vrgel nanje, jih z rokami prijel za vrat ter jim pregriznil adamovo jabolko, zaradi česar so izkrvaveli.
Nisem jih nameraval umoriti.
Padel sem v delirij, jim zadal ljubezenski ugriz in sesal njihovo kri.
Ko so obležali na tleh, sem si najprej skuhal močno črno kavo.
Potem sem jih razkosal in se jih znebil.
Truplo sem položil na tla, fantov obraz prekril s krpo, da me ne bi gledal.
Dvakrat sem zarezal v trebuh, vzel iz njega črevesje in ga dal v vedro.
Z brisačo sem popivnal kri, ki se je nabrala v trebušni votlini.
To sem počel tako dolgo, dokler ni bilo več krvi.
Nato sem naredil 3 reze od reber do ramen, se naslonil na rebra in tako močno pritisnil nanje, da so kosti okoli ramen počile.
Srce, pljuča in ledvice sem na drobno nasekljal in jih dal v vedro k črevesju, nato pa odrezal noge in roke ter s kosti odstranil meso.
Da sem vse znosil ven in odvrgel v stranišče ali v reko, sem moral stanovanje zapustiti petkrat ali šestkrat.
Odrezal sem jim tudi penis in ga sesekljal.
Tega nisem nikoli preveč rad počel, vendar si nisem mogel pomagat.
Z malim kuhinjskim nožem sem lasišče razrezal na majhne kvadratke.
Glavo sem položil na slamnat predpražnik in jo obrnil z obrazom navzdol.
Pokril sem jo s preprogami, da ne bi bilo slišati udarcev.
Nato sem s topim delom sekire udarjal po njej, da so lobanjski šivi popustili in je lobanja počila.
Tudi te kosti sem pozneje odvrgel v reko.
Oblačil sem se znebil tako, da sem jih prodal ali podaril prijateljem in znancem.
Eden teh je bil mladi ljubimec Hans Grans, za katerega je trdil, da je sodeloval pri zločinih.
Dva izmed umorov naj bi zagrešil na ukaz ljubimca.
Grans naj bi si prisvojil stvari, ki so pripadale fantom, ali jih prodal.
Moja sla je bila veliko močnejša od groze rezanja in sekljanja.
V 6 letih sem umoril veliko mladih fantov.
Vse sem ubil tako, da sem se vrgel nanje, jih z rokami prijel za vrat ter jim pregriznil adamovo jabolko, zaradi česar so izkrvaveli.
Nisem jih nameraval umoriti.
Padel sem v delirij, jim zadal ljubezenski ugriz in sesal njihovo kri.
Ko so obležali na tleh, sem si najprej skuhal močno črno kavo.
Potem sem jih razkosal in se jih znebil.
Truplo sem položil na tla, fantov obraz prekril s krpo, da me ne bi gledal.
Dvakrat sem zarezal v trebuh, vzel iz njega črevesje in ga dal v vedro.
Z brisačo sem popivnal kri, ki se je nabrala v trebušni votlini.
To sem počel tako dolgo, dokler ni bilo več krvi.
Nato sem naredil 3 reze od reber do ramen, se naslonil na rebra in tako močno pritisnil nanje, da so kosti okoli ramen počile.
Srce, pljuča in ledvice sem na drobno nasekljal in jih dal v vedro k črevesju, nato pa odrezal noge in roke ter s kosti odstranil meso.
Da sem vse znosil ven in odvrgel v stranišče ali v reko, sem moral stanovanje zapustiti petkrat ali šestkrat.
Odrezal sem jim tudi penis in ga sesekljal.
Tega nisem nikoli preveč rad počel, vendar si nisem mogel pomagat.
Z malim kuhinjskim nožem sem lasišče razrezal na majhne kvadratke.
Glavo sem položil na slamnat predpražnik in jo obrnil z obrazom navzdol.
Pokril sem jo s preprogami, da ne bi bilo slišati udarcev.
Nato sem s topim delom sekire udarjal po njej, da so lobanjski šivi popustili in je lobanja počila.
Tudi te kosti sem pozneje odvrgel v reko.
Oblačil sem se znebil tako, da sem jih prodal ali podaril prijateljem in znancem.
Eden teh je bil mladi ljubimec Hans Grans, za katerega je trdil, da je sodeloval pri zločinih.
Dva izmed umorov naj bi zagrešil na ukaz ljubimca.
Grans naj bi si prisvojil stvari, ki so pripadale fantom, ali jih prodal.
0
6.3 SOJENJE
4 DEC 1924 so v Hannovru začeli soditi obema.
Fritz je bil obtožen umora 27 ljudi, ki jih je policija lahko prepoznala.
Grans je bil obtožen napeljevanja k dvema umoroma.
https://i.pinimg.com/564x/9b/80/ac/9b80ac12d19a140c9be58813a9e80689.jpg
Sojenje je postalo velik medijski dogodek, ker v Nemčiji česa takega še ni bilo nikoli.
Ker beseda seriski morilec v javnem besednjaku še ni obstajala, so mu pravili v časopisih volkodlak, vampir ali volčji človek.
Na sodišču je prišlo na dan, da je bil Fritz policijski ovaduh, zato policija ni takoj pomislila, da je on kriv za večje število pogrešanih ljudi, čeprav so priče navajale, da so nekatere žrtve tik pred izginotjem videle v njegovi družbi.
Na sodišče je bilo povabljenih 200 prič, med njimi tudi obtoženčevi znanci in sosedje.
Povedali so, da so fantje redno hodili k Fritzu, vendar jih skoraj nikoli niso videli oditi.
Fritz je stanovanje zapuščal sam, običajno otovorjen s paketi in vrečami v katerih naj bi bilo konjsko meso ali svinjina, ki ju je prodajal na tržnici.
Še danes ni znano, ali je kupcem pravzaprav prodajal meso svojih žrtev.
Na sodišču so psihiatri izjavili, da je osebnostno moten in da se je svobodno odločal in se zavedal odgovornosti, ko je zagrešil zločine.
Fritz je s to diagnozo soglašal in priznal:
Nisem bolan,
le občasno imam te smešne potrebe!
Po dveh tednih sta bila oba obtožena spoznana za kriva in obsojena na smrtno kazen.
Med sojenjem je bil Fritz odločen, da bo ljubimca potegnil s seboj v smrt, saj naj bi ta izkoristil njegovo norost in ga cele dneve prepričeval, naj fante ubije, ker je hotel imeti njihove hlače.
V nekem trenutku je bil tako obupan, da je v joku dejal:
Tudi on je moril,
zagrešil je hujše stvari kot jaz!
Toda, ko je bila razsodba razglašena, je začel obžalovati usodo ljubimca in je, medtem ko je v svoji zaporniški celici čakal na usmrtitev, napisal pismo, v katerem je zatrdil, da Grans ni niti nič vedel o umorih niti sodeloval pri njih.
Napisal je, da so ga policisti pred začetkom sojenja pretepli in prisilili, da ga je lažno obtožil.
Gransovo smrtno kazen so kmalu preklicali.
Potem, ko je odslužil 20 let zapora, je preostanek življenja preživel v Hannovru.
Umrl je leta 1975.
Fritz, ki so ga spoznali za krivega 24 od skupno 27 umorov, se je sprijaznil s tem, kaj ga čaka in je bil vesel, da ga bodo obglavili:
Opravite čim prej in kratko.
V svoji celici bi rad preživel samo še eno veselo noč, s kavo, sirom in cigarami.
Nato bom preklel svojega očeta in odšel na usmrtitev, kot da bi šel na poroko.
Potem, ko so mu izpolnili zadnjo željo, se je Fritz 15 APR 1925 po stopnicah povzpel do giljotine.
Čeprav je bil videti bled in nervozen, se je do konca držal junaško.
Preden je rezilo padlo na njegov vrat, je še izustil:
Kesam se,
vendar se ne bojim smrti!
https://i.pinimg.com/564x/57/42/ff/5742ff45b0e41f04684f4381a53334a2.jpg
https://i.pinimg.com/564x/26/f7/8b/26f78b677e6c21e60522a074bc30764b.jpg
4 DEC 1924 so v Hannovru začeli soditi obema.
Fritz je bil obtožen umora 27 ljudi, ki jih je policija lahko prepoznala.
Grans je bil obtožen napeljevanja k dvema umoroma.
https://i.pinimg.com/564x/9b/80/ac/9b80ac12d19a140c9be58813a9e80689.jpg
Sojenje je postalo velik medijski dogodek, ker v Nemčiji česa takega še ni bilo nikoli.
Ker beseda seriski morilec v javnem besednjaku še ni obstajala, so mu pravili v časopisih volkodlak, vampir ali volčji človek.
Na sodišču je prišlo na dan, da je bil Fritz policijski ovaduh, zato policija ni takoj pomislila, da je on kriv za večje število pogrešanih ljudi, čeprav so priče navajale, da so nekatere žrtve tik pred izginotjem videle v njegovi družbi.
Na sodišče je bilo povabljenih 200 prič, med njimi tudi obtoženčevi znanci in sosedje.
Povedali so, da so fantje redno hodili k Fritzu, vendar jih skoraj nikoli niso videli oditi.
Fritz je stanovanje zapuščal sam, običajno otovorjen s paketi in vrečami v katerih naj bi bilo konjsko meso ali svinjina, ki ju je prodajal na tržnici.
Še danes ni znano, ali je kupcem pravzaprav prodajal meso svojih žrtev.
Na sodišču so psihiatri izjavili, da je osebnostno moten in da se je svobodno odločal in se zavedal odgovornosti, ko je zagrešil zločine.
Fritz je s to diagnozo soglašal in priznal:
Nisem bolan,
le občasno imam te smešne potrebe!
Po dveh tednih sta bila oba obtožena spoznana za kriva in obsojena na smrtno kazen.
Med sojenjem je bil Fritz odločen, da bo ljubimca potegnil s seboj v smrt, saj naj bi ta izkoristil njegovo norost in ga cele dneve prepričeval, naj fante ubije, ker je hotel imeti njihove hlače.
V nekem trenutku je bil tako obupan, da je v joku dejal:
Tudi on je moril,
zagrešil je hujše stvari kot jaz!
Toda, ko je bila razsodba razglašena, je začel obžalovati usodo ljubimca in je, medtem ko je v svoji zaporniški celici čakal na usmrtitev, napisal pismo, v katerem je zatrdil, da Grans ni niti nič vedel o umorih niti sodeloval pri njih.
Napisal je, da so ga policisti pred začetkom sojenja pretepli in prisilili, da ga je lažno obtožil.
Gransovo smrtno kazen so kmalu preklicali.
Potem, ko je odslužil 20 let zapora, je preostanek življenja preživel v Hannovru.
Umrl je leta 1975.
Fritz, ki so ga spoznali za krivega 24 od skupno 27 umorov, se je sprijaznil s tem, kaj ga čaka in je bil vesel, da ga bodo obglavili:
Opravite čim prej in kratko.
V svoji celici bi rad preživel samo še eno veselo noč, s kavo, sirom in cigarami.
Nato bom preklel svojega očeta in odšel na usmrtitev, kot da bi šel na poroko.
Potem, ko so mu izpolnili zadnjo željo, se je Fritz 15 APR 1925 po stopnicah povzpel do giljotine.
Čeprav je bil videti bled in nervozen, se je do konca držal junaško.
Preden je rezilo padlo na njegov vrat, je še izustil:
Kesam se,
vendar se ne bojim smrti!
https://i.pinimg.com/564x/57/42/ff/5742ff45b0e41f04684f4381a53334a2.jpg
https://i.pinimg.com/564x/26/f7/8b/26f78b677e6c21e60522a074bc30764b.jpg
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
6.2 PRIZNANJEMoja sla je bila veliko močnejša od groze rezanja in sekljanja.
V 6 letih sem umoril veliko mladih fantov.
Vse sem ubil tako, da sem se vrgel nanje, jih z rokami prijel za vrat ter jim pregriznil adamovo jabolko, zaradi česar so izkrvaveli.
Nisem jih nameraval umoriti.
Padel sem v delirij, jim zadal ljubezenski ugriz in sesal njihovo kri.
Ko so obležali na tleh, sem si najprej skuhal močno črno kavo.
Potem sem jih razkosal in se jih znebil.
Truplo sem položil na tla, fantov obraz prekril s krpo, da me ne bi gledal.
Dvakrat sem zarezal v trebuh, vzel iz njega črevesje in ga dal v vedro.
Z brisačo sem popivnal kri, ki se je nabrala v trebušni votlini.
To sem počel tako dolgo, dokler ni bilo več krvi.
Nato sem naredil 3 reze od reber do ramen, se naslonil na rebra in tako močno pritisnil nanje, da so kosti okoli ramen počile.
Srce, pljuča in ledvice sem na drobno nasekljal in jih dal v vedro k črevesju, nato pa odrezal noge in roke ter s kosti odstranil meso.
Da sem vse znosil ven in odvrgel v stranišče ali v reko, sem moral stanovanje zapustiti petkrat ali šestkrat.
Odrezal sem jim tudi penis in ga sesekljal.
Tega nisem nikoli preveč rad počel, vendar si nisem mogel pomagat.
Z malim kuhinjskim nožem sem lasišče razrezal na majhne kvadratke.
Glavo sem položil na slamnat predpražnik in jo obrnil z obrazom navzdol.
Pokril sem jo s preprogami, da ne bi bilo slišati udarcev.
Nato sem s topim delom sekire udarjal po njej, da so lobanjski šivi popustili in je lobanja počila.
Tudi te kosti sem pozneje odvrgel v reko.
Oblačil sem se znebil tako, da sem jih prodal ali podaril prijateljem in znancem.
Eden teh je bil mladi ljubimec Hans Grans, za katerega je trdil, da je sodeloval pri zločinih.
Dva izmed umorov naj bi zagrešil na ukaz ljubimca.
Grans naj bi si prisvojil stvari, ki so pripadale fantom, ali jih prodal.
WTF!!!
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
treba priznat, da so si nekateri morilci dali velik dela z umoriSamski, zagrenjeni in so kakšnega skrajšali za glavo.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
obstaja primer 11 letnice k je dva zadavlaVerjetno kar nekaj mlajša od sebe?
0
Napadi pri Fritzu so mišljeni epilepsija?
Zanimivo, pri 20. so ga obsodili spolnega nadlegovanja otrok, kasneje pri umorih pa ni govora o nobenih seksualnih vzgibih. V bistvu ni nobenega motiva zapisanega. Koliko so bile pa stare žrtve?
Zanimivo, pri 20. so ga obsodili spolnega nadlegovanja otrok, kasneje pri umorih pa ni govora o nobenih seksualnih vzgibih. V bistvu ni nobenega motiva zapisanega. Koliko so bile pa stare žrtve?
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
obstaja primer 11 letnice k je dva zadavlaČe misliva isto, sem že gledala dokumentarec o njej. Popolnoma hladnokrvna dečva.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/wicked-witch/ WiCkEd WiTcH
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
obstaja primer 11 letnice k je dva zadavlaČe misliva isto, sem že gledala dokumentarec o njej. Popolnoma hladnokrvna dečva.
https://i.pinimg.com/564x/13/df/95/13df95f7d670a8bd4e9a74c62b222d2b.jpg
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/wicked-witch/ WiCkEd WiTcH
Napadi pri Fritzu so mišljeni epilepsija?Zanimivo, pri 20. so ga obsodili spolnega nadlegovanja otrok, kasneje pri umorih pa ni govora o nobenih seksualnih vzgibih. V bistvu ni nobenega motiva zapisanega. Koliko so bile pa stare žrtve?
po mojem več kot 25 niso bile
0
Tale, ja. Sem šla brati Wiki o njej; je govora o njenem težkem otroštvu. V dokumentarcu to ni bilo predstavljeno. Malo drugače potem gledaš na vso stvar...
0
Še ena zgodba iz serije podeželskih umorov, tokrat iz naših krajev, letos mineva 15 let: http://zgodbe.siol.net/dokumentarna-serija-kartoteka-6-del/ trojni umor na Gorjancih
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/yara/ Yara
Še ena zgodba iz serije podeželskih umorov, tokrat iz naših krajev, letos mineva 15 let: http://zgodbe.siol.net/dokumentarna-serija-kartoteka-6-del/ trojni umor na Gorjancih Se še spomnim, koliko je bilo govora o tem takrat. Eden izmed umrlih je bil iz mojega naselja.:(
0
7. RICHARD RAMIREZ
Obsojen je bil umora 13 ljudi in osumljen umora še 16 ljudi.
Imenoval se je za satanista.
Njegovo poslanstvo je bilo ropanje, posiljevanje in pohabljanje ljudi.
https://i.pinimg.com/564x/4a/65/72/4a65728143e768728a68cc822946c8aa.jpg
Rodil se je Mehičanu iz revne kmečke družine Julianu in ameriški državljanki Mercedes, ki sta živela v Mehiki ob meji.
Julian je bi priden slabo izobražen delavec, medtem ko je žena izvirala iz boljše družine.
Julian je verjel v tradicijo in čast, žena pa v pravičnost Jezusa.
Ko je Julian v ZDA našel boljše delo, je posredovala imigracijska policija in družino pahnila nazaj v brezup.
Dom družine v El Pasu je bil na udaru močnih vetrov iz Los Alamosa, kjer je ameriška vlada testirala jedrsko orožje.
Več otrok se je tam rodilo z motnjami, kakršna je Collierova bolezen, pri kateri se kosti med rastjo ukrivljajo in onemogočajo gibanje.
Zaradi tega je tudi Richard veliko časa preživel v bolnišnici.
Če se je kateri otrok grdo obnašal, ga je Julian s pasom pretepel.
Richie je bil ljubljenček družine.
Njegova starejša sestra Ruth je bila nora nanj.
Richie ni bil razgrajač.
Bil je prijeten in iznajdljiv otrok z bujno domišljijo.
Ko so dobili vizume, so odšli v ZDA, kjer so z drugimi priseljenci živeli v skupnosti polni mamil.
Richie je že pri 10 letih kadil travo.
Začel je spati na lokalnem pokopališču, kjer je imel več miru kot doma.
Vizije pošasti, ki jih je izkusil tam, so se mu zdele v nasprotju s strah vzbujajočim očetom fascinantne.
Te vizije so napovedovale hudo epilepsijo, zaradi katere so ga izključili iz šolske nogometne ekipe.
Mislil je, da so te vizije posredovanje iz onostranstva in znak, da je eden izmed izbranih.
Starejšega brata Reubena so zasačili pri kraji avtomobila in oče ga je hudo pretepel.
Otroci so do svojega očeta gojili vse večjo zamero.
Richie je začel bežati in se umikal v svoj svet.
Starejši fantje so kradli avtomobile, vlamljali v hiše in kadili crack.
Med njimi je bil tudi starejši bratranec Miguel, znan tudi kot Mike.
Mike je bil za sosesko junak, ki se je šel borit v Vietnam.
Richiju je pripovedoval zgodbe o zmagah in mu kazal svoje trofeje v obliki slik odrezanih glav vietnamskih žensk, ki jih je prisilil, da so ga zadovoljile, nato pa jih je ubil.
Pokazal mu je tudi skrinjo s pomanjšanimi glavami, ki jo je prinesel iz te vojne.
Mike je bil za Richija idol
Nekega dne je Mike pred očmi malega Richieja svojo ženo ustrelil v obraz, ker je nergala, ker je Mike premleval svoje zgodbe iz vojne, namesto da bi živel naprej.
Sodišče je vojnega junaka celo nagradilo s tem, da je lahko kazen odslužil v bolnišnici, namesto v zaporu.
Richie se je z očetom vrnil, da bi odnesla reči, ki so pripadale umorjeni ženi.
Bil je zraven, ko je oče našel tulec naboja, ki je razmrcvaril njene možgane.
Po sobi je še vedno zaudarjalo po posušeni krvi.
Po prihodu iz bolnišnice se je Mike vrnil na ulice in začel preprodajati mamila.
V osmih letih je Richieja naučil tako spretno vlamljati, da ga niso nikoli ujeli.
Richie se je začel spraševati, ali ni satan večji dobrotnih od Jezusa in začel brati knjige Antona LaVeyja ter prakticirati svoj satanizem.
Njegov starejši brat Reuben se je reselil v Los Angeles.
Richie mu je sledil in mesto se mu je zdelo raj za ropanje.
Postal je redni gost erotičnih trgovin s poudarkom na podrejanju žensk.
https://i.pinimg.com/564x/5d/24/d7/5d24d7eae70a70f2b2713e4fc7bd3b9a.jpg
Prvič je moril 27. junija 1984.
Oblekel se je v črno.
Zalezoval je ljudi, zato je dobil vzdevek Nočni zalezovalec.
Vlamljal je v njihove domove, moške ubil, ženske spolno zlorabil, otroke analno posilil.
Stene in truplo ene izmed žrtev je porisal s satanističnimi simboli.
https://i.pinimg.com/564x/2c/07/25/2c07259b5858bc754fa5baa4bb3e1900.jpg
Zasačili so ga zato, ker je bil prepričan, da ga satan varuje pred policijo.
Povezali so ga z odtisi športnih čevljev.
Obsodili so ga umora 13 ljudi.
Pozornost je pritegnil s svojimi nastopi na sodišču.
Enkrat je začel kričati na sodnika in mu kazati pentagram, ki ga je imel vtetoviranega na svoji roki, pri čemer se je režal.
https://i.pinimg.com/564x/65/df/ab/65dfab29081497a6ad6382d85354f260.jpg
Leta 1996 se je poročil s svobodno novinarko.
Doreen Lioy je bila normalna ženska, dokler se ni zaljubila v Ramireza.
V njegovih očeh je videla nekaj, kar jo je očaralo, ko je na televiziji videla njegovo sliko.
Začela mu je pisati…
https://i.pinimg.com/564x/25/6c/2d/256c2db8ea88650b92f70e199f12c338.jpg
https://i.pinimg.com/564x/1a/84/12/1a8412b39a26f315f8753127c5246ddb.jpg
Leta 2013 je Ramirez umrl za rakom med čakanjem na usmrtitev.
Obsojen je bil umora 13 ljudi in osumljen umora še 16 ljudi.
Imenoval se je za satanista.
Njegovo poslanstvo je bilo ropanje, posiljevanje in pohabljanje ljudi.
https://i.pinimg.com/564x/4a/65/72/4a65728143e768728a68cc822946c8aa.jpg
Rodil se je Mehičanu iz revne kmečke družine Julianu in ameriški državljanki Mercedes, ki sta živela v Mehiki ob meji.
Julian je bi priden slabo izobražen delavec, medtem ko je žena izvirala iz boljše družine.
Julian je verjel v tradicijo in čast, žena pa v pravičnost Jezusa.
Ko je Julian v ZDA našel boljše delo, je posredovala imigracijska policija in družino pahnila nazaj v brezup.
Dom družine v El Pasu je bil na udaru močnih vetrov iz Los Alamosa, kjer je ameriška vlada testirala jedrsko orožje.
Več otrok se je tam rodilo z motnjami, kakršna je Collierova bolezen, pri kateri se kosti med rastjo ukrivljajo in onemogočajo gibanje.
Zaradi tega je tudi Richard veliko časa preživel v bolnišnici.
Če se je kateri otrok grdo obnašal, ga je Julian s pasom pretepel.
Richie je bil ljubljenček družine.
Njegova starejša sestra Ruth je bila nora nanj.
Richie ni bil razgrajač.
Bil je prijeten in iznajdljiv otrok z bujno domišljijo.
Ko so dobili vizume, so odšli v ZDA, kjer so z drugimi priseljenci živeli v skupnosti polni mamil.
Richie je že pri 10 letih kadil travo.
Začel je spati na lokalnem pokopališču, kjer je imel več miru kot doma.
Vizije pošasti, ki jih je izkusil tam, so se mu zdele v nasprotju s strah vzbujajočim očetom fascinantne.
Te vizije so napovedovale hudo epilepsijo, zaradi katere so ga izključili iz šolske nogometne ekipe.
Mislil je, da so te vizije posredovanje iz onostranstva in znak, da je eden izmed izbranih.
Starejšega brata Reubena so zasačili pri kraji avtomobila in oče ga je hudo pretepel.
Otroci so do svojega očeta gojili vse večjo zamero.
Richie je začel bežati in se umikal v svoj svet.
Starejši fantje so kradli avtomobile, vlamljali v hiše in kadili crack.
Med njimi je bil tudi starejši bratranec Miguel, znan tudi kot Mike.
Mike je bil za sosesko junak, ki se je šel borit v Vietnam.
Richiju je pripovedoval zgodbe o zmagah in mu kazal svoje trofeje v obliki slik odrezanih glav vietnamskih žensk, ki jih je prisilil, da so ga zadovoljile, nato pa jih je ubil.
Pokazal mu je tudi skrinjo s pomanjšanimi glavami, ki jo je prinesel iz te vojne.
Mike je bil za Richija idol
Nekega dne je Mike pred očmi malega Richieja svojo ženo ustrelil v obraz, ker je nergala, ker je Mike premleval svoje zgodbe iz vojne, namesto da bi živel naprej.
Sodišče je vojnega junaka celo nagradilo s tem, da je lahko kazen odslužil v bolnišnici, namesto v zaporu.
Richie se je z očetom vrnil, da bi odnesla reči, ki so pripadale umorjeni ženi.
Bil je zraven, ko je oče našel tulec naboja, ki je razmrcvaril njene možgane.
Po sobi je še vedno zaudarjalo po posušeni krvi.
Po prihodu iz bolnišnice se je Mike vrnil na ulice in začel preprodajati mamila.
V osmih letih je Richieja naučil tako spretno vlamljati, da ga niso nikoli ujeli.
Richie se je začel spraševati, ali ni satan večji dobrotnih od Jezusa in začel brati knjige Antona LaVeyja ter prakticirati svoj satanizem.
Njegov starejši brat Reuben se je reselil v Los Angeles.
Richie mu je sledil in mesto se mu je zdelo raj za ropanje.
Postal je redni gost erotičnih trgovin s poudarkom na podrejanju žensk.
https://i.pinimg.com/564x/5d/24/d7/5d24d7eae70a70f2b2713e4fc7bd3b9a.jpg
Prvič je moril 27. junija 1984.
Oblekel se je v črno.
Zalezoval je ljudi, zato je dobil vzdevek Nočni zalezovalec.
Vlamljal je v njihove domove, moške ubil, ženske spolno zlorabil, otroke analno posilil.
Stene in truplo ene izmed žrtev je porisal s satanističnimi simboli.
https://i.pinimg.com/564x/2c/07/25/2c07259b5858bc754fa5baa4bb3e1900.jpg
Zasačili so ga zato, ker je bil prepričan, da ga satan varuje pred policijo.
Povezali so ga z odtisi športnih čevljev.
Obsodili so ga umora 13 ljudi.
Pozornost je pritegnil s svojimi nastopi na sodišču.
Enkrat je začel kričati na sodnika in mu kazati pentagram, ki ga je imel vtetoviranega na svoji roki, pri čemer se je režal.
https://i.pinimg.com/564x/65/df/ab/65dfab29081497a6ad6382d85354f260.jpg
Leta 1996 se je poročil s svobodno novinarko.
Doreen Lioy je bila normalna ženska, dokler se ni zaljubila v Ramireza.
V njegovih očeh je videla nekaj, kar jo je očaralo, ko je na televiziji videla njegovo sliko.
Začela mu je pisati…
https://i.pinimg.com/564x/25/6c/2d/256c2db8ea88650b92f70e199f12c338.jpg
https://i.pinimg.com/564x/1a/84/12/1a8412b39a26f315f8753127c5246ddb.jpg
Leta 2013 je Ramirez umrl za rakom med čakanjem na usmrtitev.
0
Danes sem neverjetno srečna in zelo,
zelo ponosna,
da sem njegova žena.
Doreen Lioy
zelo ponosna,
da sem njegova žena.
Doreen Lioy
0
Ne razumete me in tudi ne pričakujem,
da me boste razumeli.
Tega niste sposobni.
Sem onstran vašega izkustva.
Sem onstran dobrega in zlega.
Lucifer živi v vseh nas.
Rad ubijam ljudi.
Rad jih gledam,
ko umirajo.
Ustrelim jih v glavo,
oni pa se majejo in zvijajo,
potem pa prenehajo.
Ali pa jih razrežem z nožem in opazujem,
Kako njihovi obrazi postanejo beli.
Rad imam vso tisto kri.
Richard Ramirez
da me boste razumeli.
Tega niste sposobni.
Sem onstran vašega izkustva.
Sem onstran dobrega in zlega.
Lucifer živi v vseh nas.
Rad ubijam ljudi.
Rad jih gledam,
ko umirajo.
Ustrelim jih v glavo,
oni pa se majejo in zvijajo,
potem pa prenehajo.
Ali pa jih razrežem z nožem in opazujem,
Kako njihovi obrazi postanejo beli.
Rad imam vso tisto kri.
Richard Ramirez
0
Ko sem bil star 11 let,
se mi je nekaj zgodilo.
Videl sem,
kako je bratranec ustrelil svojo ženo.
Zame to ni bilo travmatično.
Toda šok veliko pomeni.
Z očetom sva se vrnila v stanovanje po nekaj reči,
ker je bil bratranec v zaporu.
Postelja je bila vsa krvava.
Nanjo je padla,
ko jo je zadel naboj.
V obraz je dobila 38 kalibrski naboj.
Hkrati je bila zelo...
Uh.
Spokojnost sobe,
srhljivost,
veste…
Morala sva odpreti okna,
da sva jo prezračila.
V njej je bilo nekaj.
Bilo je.
Bila je smrt!
Žensko sem poznal.
Zelo dobro sem jo poznal.
Odšel sem v dnevno sobo in videl njeno torbico.
Pogledal sem vanjo,
videl njeno osebno izkaznico in druge stvari.
Imel sem čuden občutek.
To je bilo prvič,
da sem se srečal s smrtjo.
Od tedaj sem bil nad njo fasciniran.
Richard Ramirez
se mi je nekaj zgodilo.
Videl sem,
kako je bratranec ustrelil svojo ženo.
Zame to ni bilo travmatično.
Toda šok veliko pomeni.
Z očetom sva se vrnila v stanovanje po nekaj reči,
ker je bil bratranec v zaporu.
Postelja je bila vsa krvava.
Nanjo je padla,
ko jo je zadel naboj.
V obraz je dobila 38 kalibrski naboj.
Hkrati je bila zelo...
Uh.
Spokojnost sobe,
srhljivost,
veste…
Morala sva odpreti okna,
da sva jo prezračila.
V njej je bilo nekaj.
Bilo je.
Bila je smrt!
Žensko sem poznal.
Zelo dobro sem jo poznal.
Odšel sem v dnevno sobo in videl njeno torbico.
Pogledal sem vanjo,
videl njeno osebno izkaznico in druge stvari.
Imel sem čuden občutek.
To je bilo prvič,
da sem se srečal s smrtjo.
Od tedaj sem bil nad njo fasciniran.
Richard Ramirez
0
Doreen je celo rekla, da se bo ubila, ko bodo njega usmrtili. A sta se kasneje razšla.
Njegovo sojenje je bilo najdražje v Kaliforniji, do O.J.-jevega.
Njegovo sojenje je bilo najdražje v Kaliforniji, do O.J.-jevega.
0
8. PEDRO ALONSO LÓPEZ
https://i.pinimg.com/564x/9e/9f/04/9e9f04eaacf19af8bfa46e81e76fda71.jpg
Rojen 8. oktobra 1948.
Prvi zločin leta 1969.
300 žrtev.
Znan je kot Pošast z Andov.
Priznal je, da je ubil okoli 300 ljudi, če ne štejemo moških, ki jih je umoril v zaporu.
Bil je ogromen človek, s tako močnim prijemom, da bi lahko drobil prste.
Moril je majhne revne deklice kot maščevanje za zlorabe, ki jih je doživel v otroštvu.
Pri razgovoru z novinarjem je bil kot prevajalka prisotna tudi guvernerjeva hčerka.
López ni hotel nadaljevati, dokler mu ni dovolila, da se je dotakne.
Nato je s prsti zdrsnil po njeni roki.
Takrat se ni nihče od prisotnih upal preprečiti, da bi se dotaknil hčerke
Pozneje je priznal, da ga ne privlači, ker je s 26 leti zanj prestara.
Leta 1980 so ga ujeli.
Takrat je policistom pokazal 57 grobov.
Leta 1994 so ga zaradi lepega vedenja izpustili iz zapora.
Kmalu so ga spet prijeli zaradi drugih zločinov in ga razglasili za neprištevnega.
Leta 1998 so to oceno duševnega stanja preklicali in ga izpustili na prostost.
Takrat je izginil brez sledi.
https://i.pinimg.com/564x/9e/9f/04/9e9f04eaacf19af8bfa46e81e76fda71.jpg
Rojen 8. oktobra 1948.
Prvi zločin leta 1969.
300 žrtev.
Znan je kot Pošast z Andov.
Priznal je, da je ubil okoli 300 ljudi, če ne štejemo moških, ki jih je umoril v zaporu.
Bil je ogromen človek, s tako močnim prijemom, da bi lahko drobil prste.
Moril je majhne revne deklice kot maščevanje za zlorabe, ki jih je doživel v otroštvu.
Pri razgovoru z novinarjem je bil kot prevajalka prisotna tudi guvernerjeva hčerka.
López ni hotel nadaljevati, dokler mu ni dovolila, da se je dotakne.
Nato je s prsti zdrsnil po njeni roki.
Takrat se ni nihče od prisotnih upal preprečiti, da bi se dotaknil hčerke
Pozneje je priznal, da ga ne privlači, ker je s 26 leti zanj prestara.
Leta 1980 so ga ujeli.
Takrat je policistom pokazal 57 grobov.
Leta 1994 so ga zaradi lepega vedenja izpustili iz zapora.
Kmalu so ga spet prijeli zaradi drugih zločinov in ga razglasili za neprištevnega.
Leta 1998 so to oceno duševnega stanja preklicali in ga izpustili na prostost.
Takrat je izginil brez sledi.
0
Pa je res o njem bolj malo. Verjetno tudi zaradi neučinkovite in brezbrižne policije in sodstva...
0
9. EDMUND KEMPER
https://i.pinimg.com/564x/c6/4b/8d/c64b8de6942f95a189425b11fca97e1d.jpg
18 DEC 1948
Se je rodil Edmund Kemper, ki je imel težko otroštvo.
1957
Po ločitvi staršev je s sestrama živel z mamo alkoholičarko in bil nenehno tarča njenih kritik.
Nanj je zvalila vso krivdo za svoje težave.
Tako se je v kleti skrival pred njo in začel poln sovraštva snovati maščevanje.
Ko njenih zlorab ni mogel več prenašati, se je preselil k starim staršem.
Pri 13 letih je s kuhinjskim nožem umoril domačo mačko.
https://i.pinimg.com/564x/0e/88/7e/0e887e9bbbd46acb3c39526aa8610a4e.jpg
27 AVG 1964
Ubil je stare starše.
Po prepiru je oba ustrelil.
Po umoru so ga sprejeli v bolnišnico za neprištevne kaznjence Atascadero State Hospital.
Tu se je njegov bes le še okrepil.
Pri 21 letih se je iz nje na ulice vrnil s še bolj bolnim umom.
Imel je več slabih služb.
Med prometno nesrečo si je poškodoval roko.
Ker ni bil sposoben delati, se je v prostem času učil uporabljati strelno orožje in ga kupoval.
Potem, ko ga niso sprejeli v njegovo sanjsko službo pri kalifornijski državni policiji, se je spoprijateljil z njenimi uslužbenci, ki so ga naučili uporabljati strelno orožje.
Vozil je avtomobil, podoben policijskemu vozilu.
Pobiral je štoparke, jih odpeljal, kamor so bile namenjene in jih nato izpustil.
Tako se je več kot leto dni pripravljal na prvi umor.
Moril je nagonsko in ne po kakšnem posebnem načrtu.
K umorom so ga spodbudili različni motivi.
Od prepirov z mamo, do želje po zadovoljitvi svojih nekrofilskih fantazij.
Ni bil nor in to je tudi vedel.
https://i.pinimg.com/564x/f8/0b/36/f80b36492b810ccf0ac253722e2ce0a0.jpg
Mary Ann
https://i.pinimg.com/564x/6c/cf/08/6ccf08d934e8e8c3bdd0b6fdcdc74e48.jpg
Anita
7 MAJ 1972
Mary Ann Pesce in Aniti Luchessa je ponudil prevoz do univerze Stanford.
Čez nekaj časa je zapeljal na osamljen kraj in v dekleti uperil puško.
Anito je prisilil, da je zlezla v prtljažnik avtomobila.
Mary Ann je vklenil v lisice, da je bila z obrazom obrnjena navzdol.
Čez glavo ji je poveznil vrečo in jo poskušal zadaviti.
Toda borila se je za življenje in pregriznila tkanino.
Vendar več kot 2 metra visoki Kempler je bil zanjo premočan in jo zabodel v vrat.
Anita je slišala, kaj se je zgodilo.
Ko je prišel Kempler k njej, je začela z vso silo udrihati po njem in ga brcati.
Kempler ni nehal zabadati noža vanjo, dokler ni obmirovala.
Nekaj časa je sedel v avtu in premišljeval, kaj naj stori.
Odločil se je, da se vrne v svoje stanovanje.
V stanovanju je Mary Ann slekel in razkosal, Anito pa obglavil.
Trupli je odvrgel v bližnji vintgar, njuni glavi pa je še nekaj časa obdržal.
Mary Ann so pozneje prepoznali, toda morilec je ostal neznan.
https://i.pinimg.com/564x/a4/8f/25/a48f259ebbe3a93afa0deaf4ccecf103.jpg
14 SEP 1972
15 letna plesalka Aiko Koo je čakala na avtobus, ki je zamujal.
Zato se je na uro plesa odpravila z avtoštopom.
Kempler je zavil proti goram, ji z lepilnim trakom prelepil usta in ji s prsti stisnil nos, da je izgubila zavest.
Nekaj trenutkov pozneje se je za kratek čas prebudila.
Kemper jo je takoj zadavil z njenim šalom in jo mrtvo posilil.
Položil jo je na odejo v prtljažniku, nato pa odšel v gostilno, da bi s pivom proslavil svojo najnovejšo zmago.
Ker je bil videti razumen, vljuden in skromen človek ni noben nič posumil.
Tehtal je več kot 130 kg in bil višji od dveh metrov.
Več mesecev ni zagrešil nobenega zločina.
Nato si je kupil 22 kalibrsko avtomatično pištolo.
Pozneje je priznal, da je bil čisto nor, ko je kupil to pištolo.
Ker se je zavedal, da ga lahko policija zaradi pištole hitreje izsledi, so postali zločini še bolj grozljivi.
https://i.pinimg.com/564x/97/84/5d/97845d75d1b3a45d6b5ca2328463759c.jpg
7 JAN 1973
Cynthio Cindy Schall je odpeljal v gore in jo ustrelil v glavo z novo pištolo.
Nato jo je doma v kadi razkosal in pozneje odvrgel v prepad.
Priskrbel si je dovolilnico za parkiranje na študentskem kampusu Univerze v Kaliforniji.
https://i.pinimg.com/564x/6d/e7/7b/6de77b9a3eae9a004540a60ddb4128f3.jpg
Rosalind
5 FEB 1973
Se je sprl z mamo.
Še vedno jezen si je rekel, da bo na poti domov pobral prvo spodobno žensko in ji razstrelil možgane.
23 letno Rosalind Thorpe in 21 letno Alice Liu je prepričal, da sta sedli v avto.
Čez nekaj minut je Rosalind dejal naj pogleda skozi okno in jo ustrelil.
Pred tem je poskrbel, da so bila vrata sopotnice zaklenjena, da jih od znotraj ni bilo mogoče odpreti.
Takoj nato je večkrat ustrelil tudi Alice na zadnjem sedežu.
Ta ni bila takoj mrtva, zato je moral nekje ustaviti in jo še enkrat ustreliti.
Na varnem v slepi ulici je trupli premestil v prtljažnik.
Najprej ju je obglavil, nato pa razkosal.
Alice je, preden jo je razkosal, odnesel v stanovanje in spolno občeval z njo.
https://i.pinimg.com/564x/b9/d5/d8/b9d5d8acd7d99db9d7b0ef78538deeec.jpg
Alice
Po prvih umorih je vedno odstranil naboje iz glav svojih žrtev.
Razkosanih žrtev se je znebil na različnih krajih v okolici svojega doma.
Ostanke Thorpejeve in Liujeve so v bližini avtoceste v okrožju San Mateo odkrili pohodniki.
Večino delov trupel so odkrili zunaj Santa Cruza, medtem ko so glave in roke našli celo v Pacifiku.
Kemper je tedaj že prežal na svojo mamo Clarnell Strandberg.
https://i.pinimg.com/564x/48/b1/39/48b139a247a9036958ea9caa685cfa25.jpg
20 APR 1973
Umoril je svojo mamo in nato še njeno prijateljico ter poklical policijo.
Po prijetju je dejal:
Nek glas v glavi mi pravi Vau,
kakšna privlačna ženska.
Rad bi se pogovarjal z njo,
šel z njo na zmenek.
Drug glas pa mi reče:
Zanima me,
kako bi bila njena glava videti nataknjena na kol.
Obtožili so ga osmih umorov in ga obsodili na 8 zaporednih dosmrtnih kazni brez možnosti pogojnega izpusta.
Zaprt je na psihiatričnem oddelku kaznilnice v Vacavillu v Kaliforniji.
Kempler, ki je po intelektu podoben Jeffreyu Dahmerju, ima ves čas nadzor nad pogovorom ter poskuša uveljavljati svojo moč.
Tako se je po zaslugi izjemno visoke inteligence IQ 145 vedno znova izognil zapora.
Še danes mu uspe pritegniti pozornost, kadarkoli si to želi.
https://i.pinimg.com/564x/99/bc/cf/99bccfb32cfb8854516a141c37f12ec1.jpg
V dokumentarnem filmu televizije HBO Umor: Brez očitnega motiva je spregovoril o svoji preteklosti.
V njem vidimo človeka, za katerega so značilni zamišljeno drgnjenje s prstom po licu, nepremično strmenje in hitro menjavanje razpoloženja.
S prezirljivom strmenjem kaže, da ne prenaša tistih, ki jih ima za neumne in sogovornika prekinja, tako da njegove komentarje dopolni s svojo akademsko natančnostjo.
Njegovo ugotovitev, da se je po svojih poznejših umorih izognil prijetju, ker je dajal videz povprečnega človeka, popravi z besedami, da je živel kot povprečen človek.
Njegov nestrpen odziv z dvignjenimi obrvmi nakazuje, da se prav zaradi svojega običajnega načina življenja ljudem ni zdel nenavaden.
Tako je dosegel, da ni bil nikoli videti sumljiv.
Njegovi razgovori so kombinacija spominov na njegove zločine in opisov njegovih metod.
Zanj so nekakšen učni pripomoček in hkrati način, s katerim se poskuša sprijazniti s svojim težavnim položajem.
Zdi se, da Kemper sogovornika poučuje, kako naj preko njega razume psihiatrično teorijo v praksi.
Navsezadnje je človek, ki je psihiatre s svojim vedenjem prepričal, da so ga razglasili za neprištevnega in s tem rešili pred kaznijo zaradi umora.
Kljub vsemu ni brezčuten in ravno čustva pri njem spodbujajo nasilno vedenje.
Ed se pripravlja, da bo spregovoril o svojih čustvih pri umoru svoje mame.
Namesto, da bi užival v nasilju, dvigne svojo pest proti sogovorniku, kakor da bi izražal politično stališče ter hkrati grozi in zadržuje ihtenje.
Med opisovanja zadnjega pogovora z mamo se mu zlomi glas, nato obrne glavo stran in si v grozi z roko pokrije usta.
Zdi se, da si želi, da bi se končalo drugače, ter razpravlja o tem, kako bi v tem primeru z veseljem imel ženo in otroke.
S tem čustvom pusti prosto pot.
Tu gre za proces psihološke rehabilitacije serijskega morilca.
Za nekoga, ki tako dobro nadzira svoje vedenje, je očitna odsotnost razumevanja lastnih nasilniških reakcij, medtem ko na stolu odgovarja na vprašanja sogovornika, naravnost osupljiva.
Kempler ljudi v zaporu še danes zabava s svojimi izjavami.
https://i.pinimg.com/564x/c6/4b/8d/c64b8de6942f95a189425b11fca97e1d.jpg
18 DEC 1948
Se je rodil Edmund Kemper, ki je imel težko otroštvo.
1957
Po ločitvi staršev je s sestrama živel z mamo alkoholičarko in bil nenehno tarča njenih kritik.
Nanj je zvalila vso krivdo za svoje težave.
Tako se je v kleti skrival pred njo in začel poln sovraštva snovati maščevanje.
Ko njenih zlorab ni mogel več prenašati, se je preselil k starim staršem.
Pri 13 letih je s kuhinjskim nožem umoril domačo mačko.
https://i.pinimg.com/564x/0e/88/7e/0e887e9bbbd46acb3c39526aa8610a4e.jpg
27 AVG 1964
Ubil je stare starše.
Po prepiru je oba ustrelil.
Po umoru so ga sprejeli v bolnišnico za neprištevne kaznjence Atascadero State Hospital.
Tu se je njegov bes le še okrepil.
Pri 21 letih se je iz nje na ulice vrnil s še bolj bolnim umom.
Imel je več slabih služb.
Med prometno nesrečo si je poškodoval roko.
Ker ni bil sposoben delati, se je v prostem času učil uporabljati strelno orožje in ga kupoval.
Potem, ko ga niso sprejeli v njegovo sanjsko službo pri kalifornijski državni policiji, se je spoprijateljil z njenimi uslužbenci, ki so ga naučili uporabljati strelno orožje.
Vozil je avtomobil, podoben policijskemu vozilu.
Pobiral je štoparke, jih odpeljal, kamor so bile namenjene in jih nato izpustil.
Tako se je več kot leto dni pripravljal na prvi umor.
Moril je nagonsko in ne po kakšnem posebnem načrtu.
K umorom so ga spodbudili različni motivi.
Od prepirov z mamo, do želje po zadovoljitvi svojih nekrofilskih fantazij.
Ni bil nor in to je tudi vedel.
https://i.pinimg.com/564x/f8/0b/36/f80b36492b810ccf0ac253722e2ce0a0.jpg
Mary Ann
https://i.pinimg.com/564x/6c/cf/08/6ccf08d934e8e8c3bdd0b6fdcdc74e48.jpg
Anita
7 MAJ 1972
Mary Ann Pesce in Aniti Luchessa je ponudil prevoz do univerze Stanford.
Čez nekaj časa je zapeljal na osamljen kraj in v dekleti uperil puško.
Anito je prisilil, da je zlezla v prtljažnik avtomobila.
Mary Ann je vklenil v lisice, da je bila z obrazom obrnjena navzdol.
Čez glavo ji je poveznil vrečo in jo poskušal zadaviti.
Toda borila se je za življenje in pregriznila tkanino.
Vendar več kot 2 metra visoki Kempler je bil zanjo premočan in jo zabodel v vrat.
Anita je slišala, kaj se je zgodilo.
Ko je prišel Kempler k njej, je začela z vso silo udrihati po njem in ga brcati.
Kempler ni nehal zabadati noža vanjo, dokler ni obmirovala.
Nekaj časa je sedel v avtu in premišljeval, kaj naj stori.
Odločil se je, da se vrne v svoje stanovanje.
V stanovanju je Mary Ann slekel in razkosal, Anito pa obglavil.
Trupli je odvrgel v bližnji vintgar, njuni glavi pa je še nekaj časa obdržal.
Mary Ann so pozneje prepoznali, toda morilec je ostal neznan.
https://i.pinimg.com/564x/a4/8f/25/a48f259ebbe3a93afa0deaf4ccecf103.jpg
14 SEP 1972
15 letna plesalka Aiko Koo je čakala na avtobus, ki je zamujal.
Zato se je na uro plesa odpravila z avtoštopom.
Kempler je zavil proti goram, ji z lepilnim trakom prelepil usta in ji s prsti stisnil nos, da je izgubila zavest.
Nekaj trenutkov pozneje se je za kratek čas prebudila.
Kemper jo je takoj zadavil z njenim šalom in jo mrtvo posilil.
Položil jo je na odejo v prtljažniku, nato pa odšel v gostilno, da bi s pivom proslavil svojo najnovejšo zmago.
Ker je bil videti razumen, vljuden in skromen človek ni noben nič posumil.
Tehtal je več kot 130 kg in bil višji od dveh metrov.
Več mesecev ni zagrešil nobenega zločina.
Nato si je kupil 22 kalibrsko avtomatično pištolo.
Pozneje je priznal, da je bil čisto nor, ko je kupil to pištolo.
Ker se je zavedal, da ga lahko policija zaradi pištole hitreje izsledi, so postali zločini še bolj grozljivi.
https://i.pinimg.com/564x/97/84/5d/97845d75d1b3a45d6b5ca2328463759c.jpg
7 JAN 1973
Cynthio Cindy Schall je odpeljal v gore in jo ustrelil v glavo z novo pištolo.
Nato jo je doma v kadi razkosal in pozneje odvrgel v prepad.
Priskrbel si je dovolilnico za parkiranje na študentskem kampusu Univerze v Kaliforniji.
https://i.pinimg.com/564x/6d/e7/7b/6de77b9a3eae9a004540a60ddb4128f3.jpg
Rosalind
5 FEB 1973
Se je sprl z mamo.
Še vedno jezen si je rekel, da bo na poti domov pobral prvo spodobno žensko in ji razstrelil možgane.
23 letno Rosalind Thorpe in 21 letno Alice Liu je prepričal, da sta sedli v avto.
Čez nekaj minut je Rosalind dejal naj pogleda skozi okno in jo ustrelil.
Pred tem je poskrbel, da so bila vrata sopotnice zaklenjena, da jih od znotraj ni bilo mogoče odpreti.
Takoj nato je večkrat ustrelil tudi Alice na zadnjem sedežu.
Ta ni bila takoj mrtva, zato je moral nekje ustaviti in jo še enkrat ustreliti.
Na varnem v slepi ulici je trupli premestil v prtljažnik.
Najprej ju je obglavil, nato pa razkosal.
Alice je, preden jo je razkosal, odnesel v stanovanje in spolno občeval z njo.
https://i.pinimg.com/564x/b9/d5/d8/b9d5d8acd7d99db9d7b0ef78538deeec.jpg
Alice
Po prvih umorih je vedno odstranil naboje iz glav svojih žrtev.
Razkosanih žrtev se je znebil na različnih krajih v okolici svojega doma.
Ostanke Thorpejeve in Liujeve so v bližini avtoceste v okrožju San Mateo odkrili pohodniki.
Večino delov trupel so odkrili zunaj Santa Cruza, medtem ko so glave in roke našli celo v Pacifiku.
Kemper je tedaj že prežal na svojo mamo Clarnell Strandberg.
https://i.pinimg.com/564x/48/b1/39/48b139a247a9036958ea9caa685cfa25.jpg
20 APR 1973
Umoril je svojo mamo in nato še njeno prijateljico ter poklical policijo.
Po prijetju je dejal:
Nek glas v glavi mi pravi Vau,
kakšna privlačna ženska.
Rad bi se pogovarjal z njo,
šel z njo na zmenek.
Drug glas pa mi reče:
Zanima me,
kako bi bila njena glava videti nataknjena na kol.
Obtožili so ga osmih umorov in ga obsodili na 8 zaporednih dosmrtnih kazni brez možnosti pogojnega izpusta.
Zaprt je na psihiatričnem oddelku kaznilnice v Vacavillu v Kaliforniji.
Kempler, ki je po intelektu podoben Jeffreyu Dahmerju, ima ves čas nadzor nad pogovorom ter poskuša uveljavljati svojo moč.
Tako se je po zaslugi izjemno visoke inteligence IQ 145 vedno znova izognil zapora.
Še danes mu uspe pritegniti pozornost, kadarkoli si to želi.
https://i.pinimg.com/564x/99/bc/cf/99bccfb32cfb8854516a141c37f12ec1.jpg
V dokumentarnem filmu televizije HBO Umor: Brez očitnega motiva je spregovoril o svoji preteklosti.
V njem vidimo človeka, za katerega so značilni zamišljeno drgnjenje s prstom po licu, nepremično strmenje in hitro menjavanje razpoloženja.
S prezirljivom strmenjem kaže, da ne prenaša tistih, ki jih ima za neumne in sogovornika prekinja, tako da njegove komentarje dopolni s svojo akademsko natančnostjo.
Njegovo ugotovitev, da se je po svojih poznejših umorih izognil prijetju, ker je dajal videz povprečnega človeka, popravi z besedami, da je živel kot povprečen človek.
Njegov nestrpen odziv z dvignjenimi obrvmi nakazuje, da se prav zaradi svojega običajnega načina življenja ljudem ni zdel nenavaden.
Tako je dosegel, da ni bil nikoli videti sumljiv.
Njegovi razgovori so kombinacija spominov na njegove zločine in opisov njegovih metod.
Zanj so nekakšen učni pripomoček in hkrati način, s katerim se poskuša sprijazniti s svojim težavnim položajem.
Zdi se, da Kemper sogovornika poučuje, kako naj preko njega razume psihiatrično teorijo v praksi.
Navsezadnje je človek, ki je psihiatre s svojim vedenjem prepričal, da so ga razglasili za neprištevnega in s tem rešili pred kaznijo zaradi umora.
Kljub vsemu ni brezčuten in ravno čustva pri njem spodbujajo nasilno vedenje.
Ed se pripravlja, da bo spregovoril o svojih čustvih pri umoru svoje mame.
Namesto, da bi užival v nasilju, dvigne svojo pest proti sogovorniku, kakor da bi izražal politično stališče ter hkrati grozi in zadržuje ihtenje.
Med opisovanja zadnjega pogovora z mamo se mu zlomi glas, nato obrne glavo stran in si v grozi z roko pokrije usta.
Zdi se, da si želi, da bi se končalo drugače, ter razpravlja o tem, kako bi v tem primeru z veseljem imel ženo in otroke.
S tem čustvom pusti prosto pot.
Tu gre za proces psihološke rehabilitacije serijskega morilca.
Za nekoga, ki tako dobro nadzira svoje vedenje, je očitna odsotnost razumevanja lastnih nasilniških reakcij, medtem ko na stolu odgovarja na vprašanja sogovornika, naravnost osupljiva.
Kempler ljudi v zaporu še danes zabava s svojimi izjavami.
0
10. ALEKSANDER PIČUŠKIN
https://i.pinimg.com/564x/3d/df/60/3ddf603540889a5cb7a68caac2a0af75.jpg
Po prvem udarcu je žrtev padla na tla, toda njeno usodo sta zapečatila drugi in tretji udarec.
Bil je previden in napadel od zadaj.
Tako je poskrbel, da njegova oblačila niso bila zamazana s krvjo.
Preden se je skozi park sprehodil do doma, je pustil svoj podpis in v počeno lobanjo svoje žrtve zaril steklenico vodke.
Marina Moskaljova je z morilcem nekaj časa delala v supermarketu in je neko popoldne sprejela njegovo povabilo za sprehod.
Do nje je bil vedno prijazen in tisti dan je potrebovala družbo.
Aleksandru je povedala, da je sinu pustila sporočilo kam je šla in s kom.
V glavi se mu je oglasil alarm, vendar je bil v primerjavi z njegovimi krvoželjnimi mislimi slišati kot šepet.
Hotel in moral je nekoga ubiti.
In ta nekdo je bila tisti dan Marina.
Navzven je živel normalno življenje.
Z mamo in sestro je živel v majhnem stanovanju.
Imel je redno zaposlitev.
Pod površjem se je trudil biti drugačen.
V življenju ni bil srečen.
Pogosto se je počutil osamljenega in neljubljenega.
Poskušal si je najti žensko in si ustvariti družino, vendar se to ni nikoli zgodilo.
V sebi je bil agresiven in ni mogel preprečiti, da želja po ubijanju ne bi privrela na površje.
Ubijal je, ker je imel možnost in ker je pri tem občutil neverjetno sprostitev.
Njegov največji talent je bila sposobnost, da je dobro shajal z ljudmi in jih znal pomiriti.
Ko je dobil priložnost, je napadel brez oklevanja.
Moril je neusmiljeno, ne da bi bil izzvan.
Tako močno kot si je želel moriti, tako obupano je hrepenel tudi po slavi.
Andrej Čikatilo, znan kot ruski Hannibal Lector, je med leti 1978 in 1990 v mestu Rostov ubil 53 ljudi.
Posiljeval, moril, pohabljal in jedel je meso žensk in otrok.
Čikatilo je bil Pičuškinov idol, hkrati pa se je obupano trudil prekositi njegov rekord umorov.
Leta 1994, ko so Čikatila usmrtili, je Pičuškin umoril prvo žrtev.
Po zaslišanju na policiji se je ustrašil in se je psihopatskega potenciala ponovno zavedel čez 7 let.
Njegova morilska pot se je v resnici začela šele tedaj.
Park Bitsa je 22 kvadratnih kilometrov veliko z gozdom poraščeno območje na jugu Moskve.
Pičuškin je park zelo dobro poznal.
Imel je tudi zelo dober spomin.
V glavi je imel shranjen podroben zemljevid parka, njegovih poti, potokov in odtočnih kanalov.
Ko je začel pogosteje moriti, mu je prišlo zelo prav, da je vedel, mimo katerih kanalov ne hodi veliko ljudi.
Zato si je lahko za umore vzel več časa.
Žrtve je zvabil do katerega izmed kanalov in jih nato napadel.
Več umorov, ko je zagrešil, večji strokovnjak za ubijanje je bil in tudi večji izvedenec za to, kako ne biti zasačen.
Vedel je, da ga zagotovo ne bodo ujeli, če bo trupla odvrgel v odtočne kanale.
Vendar se je nenadoma odločil trupla puščati kar na kraju zločina.
Verjetno je hotel, da svet izve za njegove zločine.
Do konca je izpopolnil tehniko ubijanja in se osredotočal na to, da ga ne zasačijo.
Do tedaj, ko je policija našla mrtvega 31 letnega Nikolaja Vorobjevega, bi lahko ubil še koga, ne da bi za seboj pustil sled.
Toda ta umor je bil drugačen.
Ko ga je s kladivom udaril po glavi, ta ni padel na tla, marveč je začel bežati.
Tekel je za njim in ga vedno znova udarjal s kladivom, dokler nista oba padla in se začela pretepati.
To se je dogajalo le 30 metrov stran od zelo prometne ceste.
Vorobjev je bil zelo vztrajen, a Pičuškin je bil neusmiljen in ga je vedno znova udarjal s kladivom.
Na koncu se je Vorobjev zvil v položaj zarodka in izdihnil.
Med sojenjem je Pičuškin razkril, da je bilo temu priča kar nekaj ljudi, vendar ga nihče ni prijavil.
Verjetno so mislili, da gre za navaden pretep.
Pičuškin je po umoru odkorakal s kraja zločina.
40 minut je rabil, da je s sebe in s svojih oblačil spral vso kri.
Marina Moskaljova je svojemu sinu napisala v sporočilu Pičuškinovo ime in telefonsko številko, da bi vedel, s kom je šla na sprehod in da bi ga lahko v nujnem primeru poklical.
Ko ga je sin poklical, ker se mama ni vrnila domov, mu je Pičuškin dejal, da je ni videl 2 meseca.
Druga poročila navajajo, da so na truplu ene izmed žrtev našli vozovnico za podzemno železnico.
Ko so pregledali posnetke nadzornih kamer, je policija Pičuškina prepoznala kot njenega spremljevalca.
Ko je bilo tako daleč, je Aleksander vedel, da je vsega konec in se ni upiral prijetju, ko je policija potrkala na njegova vrata.
https://i.pinimg.com/564x/6f/a5/e3/6fa5e375f0917bd7d1bd84552d341faa.jpg
Med zaslišanjem je razkril podrobnosti o umorih.
Tudi tiste, ki so jih preiskovalci spregledali.
V tem je užival.
Ponosen je bil, da je lahko končno pokazal prave razsežnosti svoje genijalnosti.
Nekega dne je povedal zasliševalcu, da je ubil 61 ljudi.
Policija je poskušala ugotoviti, kdo so bile žrtve in ali Pičuškin govori resnico.
Njegovo stanovanje so zasedli forenziki, ki so se trudili najti čim več sledi.
Odkrili so šahovnico.
Na vsakem od polj je bila prilepljena številka, kar je nakazovalo, da je res ubil 61 ljudi.
Vendar bi morala policija najti še 45 trupel, da bi ga lahko obtožila vseh umorov.
Toliko žrtev je odvrgel v odtočne kanale, da policija ni mogla najti vseh dokazov, kaj šele trupel.
Da bi mrežo odtočnih kanalov preiskali, bi trajalo desetletja.
Policija je s simulacijo preverila, kaj bi se zgodilo s truplom, če bi ga odvrgli v katerega izmed kanalov.
V kanal so odvrgli izložbeno lutko, tako kot je morilec odvrgel žrtve.
Izkazalo se je, da je pritisk vode lutko takoj uničil.
Zelo verjetno je, da se je v nekaj sekundah enako zgodilo z žrtvami.
Vsak psiholog je morilca ocenil, da je pri zdravi pameti.
Preprosto rad je ubijal.
Bil je lovec, ki je ljubil lov.
Življenje brez umorov je bilo zanj kot življenje brez hrane.
Morilska kariera je trajala 15 let.
Trupla skoraj vseh žrtev je odvrgel v parku.
Prvega je umoril Mihaila Odijčuka, sošolca na kolidžu, za katerega je mislil, da se mu bo pridružil pri umorih.
Ko je spoznal, da mu ni do tega, ga je ubil.
Prava morilska kariera se je začela 7 let pozneje.
Od maja do julija 2001 je ubil 9 ljudi, v naslednjih 5 letih pa je pokončal še najmanj 38 ljudi.
Žrtve je izbiral naključno, od 9 letnega dečka do žensk srednjih let in starejših brezdomcev.
Žrtve je pokončal tako, da jih je večkrat s kladivom udaril po glavi, trupla pa odvrgel v odtočne kanale v parku Bitsa.
Na koncu je iznakažena trupla puščal kar na kraju zločina.
Pod svoje umore se je podpisal tako, da je v razbite lobanje žrtev vstavljal različne predmete.
Najraje steklenico vodke, če jo je imel pri roki.
Ko ga je policija prijela, so mislili, da je ubil 14 ljudi.
Med zaslišanjem je povedal, da je ubil vsaj 61 ljudi.
Točnega števila niti sam ni vedel.
To je preiskovalce presenetilo, saj za večino umorov niso vedeli, da so se sploh zgodili.
Na koncu so zbrali dovolj dokazov, da so ga obtožili umora 49 ljudi.
Spoznali so ga krivega 48 umorov in ga obsodili na dosmrtno zaporno kazen, s tem da bo 15 let najprej zaprt v samici.
Danes je zaprt v kaznilnici z najvišjo stopnjo varnosti.
https://i.pinimg.com/564x/14/8f/e4/148fe48a4a20e68291dcb9fa123c7240.jpg
Natalija - ženska, ki bi se rada poročila z morilcem
https://i.pinimg.com/564x/3d/df/60/3ddf603540889a5cb7a68caac2a0af75.jpg
Po prvem udarcu je žrtev padla na tla, toda njeno usodo sta zapečatila drugi in tretji udarec.
Bil je previden in napadel od zadaj.
Tako je poskrbel, da njegova oblačila niso bila zamazana s krvjo.
Preden se je skozi park sprehodil do doma, je pustil svoj podpis in v počeno lobanjo svoje žrtve zaril steklenico vodke.
Marina Moskaljova je z morilcem nekaj časa delala v supermarketu in je neko popoldne sprejela njegovo povabilo za sprehod.
Do nje je bil vedno prijazen in tisti dan je potrebovala družbo.
Aleksandru je povedala, da je sinu pustila sporočilo kam je šla in s kom.
V glavi se mu je oglasil alarm, vendar je bil v primerjavi z njegovimi krvoželjnimi mislimi slišati kot šepet.
Hotel in moral je nekoga ubiti.
In ta nekdo je bila tisti dan Marina.
Navzven je živel normalno življenje.
Z mamo in sestro je živel v majhnem stanovanju.
Imel je redno zaposlitev.
Pod površjem se je trudil biti drugačen.
V življenju ni bil srečen.
Pogosto se je počutil osamljenega in neljubljenega.
Poskušal si je najti žensko in si ustvariti družino, vendar se to ni nikoli zgodilo.
V sebi je bil agresiven in ni mogel preprečiti, da želja po ubijanju ne bi privrela na površje.
Ubijal je, ker je imel možnost in ker je pri tem občutil neverjetno sprostitev.
Njegov največji talent je bila sposobnost, da je dobro shajal z ljudmi in jih znal pomiriti.
Ko je dobil priložnost, je napadel brez oklevanja.
Moril je neusmiljeno, ne da bi bil izzvan.
Tako močno kot si je želel moriti, tako obupano je hrepenel tudi po slavi.
Andrej Čikatilo, znan kot ruski Hannibal Lector, je med leti 1978 in 1990 v mestu Rostov ubil 53 ljudi.
Posiljeval, moril, pohabljal in jedel je meso žensk in otrok.
Čikatilo je bil Pičuškinov idol, hkrati pa se je obupano trudil prekositi njegov rekord umorov.
Leta 1994, ko so Čikatila usmrtili, je Pičuškin umoril prvo žrtev.
Po zaslišanju na policiji se je ustrašil in se je psihopatskega potenciala ponovno zavedel čez 7 let.
Njegova morilska pot se je v resnici začela šele tedaj.
Park Bitsa je 22 kvadratnih kilometrov veliko z gozdom poraščeno območje na jugu Moskve.
Pičuškin je park zelo dobro poznal.
Imel je tudi zelo dober spomin.
V glavi je imel shranjen podroben zemljevid parka, njegovih poti, potokov in odtočnih kanalov.
Ko je začel pogosteje moriti, mu je prišlo zelo prav, da je vedel, mimo katerih kanalov ne hodi veliko ljudi.
Zato si je lahko za umore vzel več časa.
Žrtve je zvabil do katerega izmed kanalov in jih nato napadel.
Več umorov, ko je zagrešil, večji strokovnjak za ubijanje je bil in tudi večji izvedenec za to, kako ne biti zasačen.
Vedel je, da ga zagotovo ne bodo ujeli, če bo trupla odvrgel v odtočne kanale.
Vendar se je nenadoma odločil trupla puščati kar na kraju zločina.
Verjetno je hotel, da svet izve za njegove zločine.
Do konca je izpopolnil tehniko ubijanja in se osredotočal na to, da ga ne zasačijo.
Do tedaj, ko je policija našla mrtvega 31 letnega Nikolaja Vorobjevega, bi lahko ubil še koga, ne da bi za seboj pustil sled.
Toda ta umor je bil drugačen.
Ko ga je s kladivom udaril po glavi, ta ni padel na tla, marveč je začel bežati.
Tekel je za njim in ga vedno znova udarjal s kladivom, dokler nista oba padla in se začela pretepati.
To se je dogajalo le 30 metrov stran od zelo prometne ceste.
Vorobjev je bil zelo vztrajen, a Pičuškin je bil neusmiljen in ga je vedno znova udarjal s kladivom.
Na koncu se je Vorobjev zvil v položaj zarodka in izdihnil.
Med sojenjem je Pičuškin razkril, da je bilo temu priča kar nekaj ljudi, vendar ga nihče ni prijavil.
Verjetno so mislili, da gre za navaden pretep.
Pičuškin je po umoru odkorakal s kraja zločina.
40 minut je rabil, da je s sebe in s svojih oblačil spral vso kri.
Marina Moskaljova je svojemu sinu napisala v sporočilu Pičuškinovo ime in telefonsko številko, da bi vedel, s kom je šla na sprehod in da bi ga lahko v nujnem primeru poklical.
Ko ga je sin poklical, ker se mama ni vrnila domov, mu je Pičuškin dejal, da je ni videl 2 meseca.
Druga poročila navajajo, da so na truplu ene izmed žrtev našli vozovnico za podzemno železnico.
Ko so pregledali posnetke nadzornih kamer, je policija Pičuškina prepoznala kot njenega spremljevalca.
Ko je bilo tako daleč, je Aleksander vedel, da je vsega konec in se ni upiral prijetju, ko je policija potrkala na njegova vrata.
https://i.pinimg.com/564x/6f/a5/e3/6fa5e375f0917bd7d1bd84552d341faa.jpg
Med zaslišanjem je razkril podrobnosti o umorih.
Tudi tiste, ki so jih preiskovalci spregledali.
V tem je užival.
Ponosen je bil, da je lahko končno pokazal prave razsežnosti svoje genijalnosti.
Nekega dne je povedal zasliševalcu, da je ubil 61 ljudi.
Policija je poskušala ugotoviti, kdo so bile žrtve in ali Pičuškin govori resnico.
Njegovo stanovanje so zasedli forenziki, ki so se trudili najti čim več sledi.
Odkrili so šahovnico.
Na vsakem od polj je bila prilepljena številka, kar je nakazovalo, da je res ubil 61 ljudi.
Vendar bi morala policija najti še 45 trupel, da bi ga lahko obtožila vseh umorov.
Toliko žrtev je odvrgel v odtočne kanale, da policija ni mogla najti vseh dokazov, kaj šele trupel.
Da bi mrežo odtočnih kanalov preiskali, bi trajalo desetletja.
Policija je s simulacijo preverila, kaj bi se zgodilo s truplom, če bi ga odvrgli v katerega izmed kanalov.
V kanal so odvrgli izložbeno lutko, tako kot je morilec odvrgel žrtve.
Izkazalo se je, da je pritisk vode lutko takoj uničil.
Zelo verjetno je, da se je v nekaj sekundah enako zgodilo z žrtvami.
Vsak psiholog je morilca ocenil, da je pri zdravi pameti.
Preprosto rad je ubijal.
Bil je lovec, ki je ljubil lov.
Življenje brez umorov je bilo zanj kot življenje brez hrane.
Morilska kariera je trajala 15 let.
Trupla skoraj vseh žrtev je odvrgel v parku.
Prvega je umoril Mihaila Odijčuka, sošolca na kolidžu, za katerega je mislil, da se mu bo pridružil pri umorih.
Ko je spoznal, da mu ni do tega, ga je ubil.
Prava morilska kariera se je začela 7 let pozneje.
Od maja do julija 2001 je ubil 9 ljudi, v naslednjih 5 letih pa je pokončal še najmanj 38 ljudi.
Žrtve je izbiral naključno, od 9 letnega dečka do žensk srednjih let in starejših brezdomcev.
Žrtve je pokončal tako, da jih je večkrat s kladivom udaril po glavi, trupla pa odvrgel v odtočne kanale v parku Bitsa.
Na koncu je iznakažena trupla puščal kar na kraju zločina.
Pod svoje umore se je podpisal tako, da je v razbite lobanje žrtev vstavljal različne predmete.
Najraje steklenico vodke, če jo je imel pri roki.
Ko ga je policija prijela, so mislili, da je ubil 14 ljudi.
Med zaslišanjem je povedal, da je ubil vsaj 61 ljudi.
Točnega števila niti sam ni vedel.
To je preiskovalce presenetilo, saj za večino umorov niso vedeli, da so se sploh zgodili.
Na koncu so zbrali dovolj dokazov, da so ga obtožili umora 49 ljudi.
Spoznali so ga krivega 48 umorov in ga obsodili na dosmrtno zaporno kazen, s tem da bo 15 let najprej zaprt v samici.
Danes je zaprt v kaznilnici z najvišjo stopnjo varnosti.
https://i.pinimg.com/564x/14/8f/e4/148fe48a4a20e68291dcb9fa123c7240.jpg
Natalija - ženska, ki bi se rada poročila z morilcem
0
11. DENNIS RADER
https://i.pinimg.com/564x/c7/25/c2/c725c2f02cdc925f807c2d65c7e5979f.jpg
15 JAN 1974
Neznanec je vdrl v hišo družine Otero.
Člane družine je zvezal in zadavil z vrvico.
38 letni Joseph Otero, 34 letna žena Julie, 11 letna hči Josephine in 9 letni sin Joseph mlajši so bili ubiti le malo za tem, ko je 15 letni sin Charlie odšel v šolo.
Josephine je vprašala morilca, kaj se bo zgodilo z njo.
Rekel ji je:
No, srček, odšla boš v nebesa skupaj z drugimi člani tvoje družine!
https://i.pinimg.com/564x/a1/c1/15/a1c115bd51baed296cc1c0cb9e613c10.jpg
Najprej je zločin priznal moški, ki se je zdravil v psihiatrični bolnici.
Dejal je, da sta sodelovala tudi njegov brat in nek tretji moški.
Vsi so imeli v preteklosti težave z duševnim zdravjem in policija je njihovo krivdo kmalu izključila.
Sosedje so poročali, da so ob 10.35 na dan umora videli moškega, ki se je odpeljal od hiše Oterovih.
Toda nekomu vsi ti napačni namigi o umoru družine niso bili všeč.
Poklical je na časnik in oglasil se je Don Granger, ki je bil pri časnikih Wichita Eagle in Beacon odgovoren za vročo linijo za namige.
Klicatelj mu je povedal naslov knjige in kje v mestni knjižnici jo bo našel.
Dejal mu je, da je v njej med stranmi spravljeno pismo.
Granger je takoj poklical policijo in ji posredoval informacijo.
Policija je med stranmi inženirskega učbenika našla pismo, ki je bilo grdo napisano in polno pravopisnih napak.
To pismo vam pišem zavoljo davkoplačevalcev in vašega časa.
Tiste trije tipčki, ki ste jih priprli, si le želijo publicitete zaradi umora Oterovih.
V resnici ne vedo ničesar.
Jaz sem jih ubil, sam, nihče mi ni pomagal.
To naj bo jasno.
V pismu je podrobno opisal žrtve, mesta v hiši, kjer jih je ubil, ter kako jih je pustil ležati.
Tudi Josephine, ki so jo našli obešeno v kleti.
Potem, ko jo je zadavil, je še masturbiral nad njenim truplom.
Žal mi je, da se to dogaja družbi.
Ona je tista, ki najbolj trpi.
Težko se kontroliram.
Verjetno me imate za psihotika s seksualnimi perverzijami.
Nikoli ne vem, kdaj se ta pošast vtihotapi v moje možgane.
Toda tukaj bo ostala za vedno.
Kako naj se pozdravim?
Če prosiš za pomoč, ker si ubil 4 ljudi, se ti smejijo ali takoj pritisnejo na gumb za preplah in pokličejo policijo.
Ne morem je ustaviti, zato bo pošast morila naprej in me preganjala tako kot družbo.
Družba je lahko hvaležna, da obstajajo načini, na katere se lahko ljudje, kot sem jaz, včasih olajšamo s sanjarjenjem o tem, kako mučimo svoje žrtve.
V tej veliki zapleteni igri, ki jo igra, si moja prijateljica pošast najprej izbere žrtve, jih zasleduje, preverja kaj počnejo, čaka v temi, čaka, čaka…
Pritisk je velik in včasih stvari naredi po svoje.
Morda jo lahko vi ustavite.
Jaz je ne morem.
Izbrala si je že naslednjo žrtev ali žrtve.
Kdo so, še ne vem.
Vedel bom naslednji dan, ko bom prebral časopis.
A tedaj bo prepozno.
Vso srečo pri lovu.
VAŠ PRAVI STORILEC
P.S.
Ker spolni zločinci ne spreminjajo svoj modus operandi ali ga po naravi ne morejo, ga tudi jaz ne bom spremenil.
Ključne besede zame bodo:
Zveži jih.
Muči jih.
Ubij jih.
BTK.
Spet jih boste videli na naslednji žrtvi.
V tem pismu je morilec razkril svoj vzdevek BTK in kaj pomeni.
Šlo je za metodo, ki jo je uporabljal pri umorih.
Zveži – Muči – Ubij.
Potem, ko je priznal 7 umorov, je v enem naslednjih pisem menil, da si zasluži dostojno ime:
P.S.:
Čas je, da mi daste ime.
7 ljudi je že mrtvih in še več jih bo.
Všeč so mi spodaj napisana.
Pa vam?
DAVITELJ BTK
DAVITELJ IZ WICHITE
POETIČNI DAVITELJ
PSIHOPAT – RABELJ IZ WICHITE
KRVNIK IZ WICHITE
DAVEČI FANTOM
ASFIKSIATOR
Pisem niso objavili.
Policija se je bala, da bo v mestu zavladala panika.
Policija je sodelovala z množico psihologov, da bi izdelali profil BTK.
Vezanje je bil njegov fetiš.
Lahko bi bil nekdo, ki ne privlači pozornosti.
Samotar, ki gradi svoje fantazijsko življenje in je dovolj pameten, da tega ne pokaže.
Policija je v časniku Wichita Eagle objavila oglas, da bi vzpostavila stik z morilcem:
BTK.
Pomoč je na voljo.
Pokliči na 684 6321 do 22.00 ure.
Oglas so do 24. oktobra objavljali 4 dni.
Vendar brez uspeha.
Potem, ko je poskus z oglasom spodletel, je Granger napisal članek v katerem je morilca prosil, naj pokliče telefonsko številko v oglasu.
Ni bilo odziva.
BTK je ta čas moril, čeprav teh umorov naslednjih nekaj let niso povezali z njim.
Ni si mogel pomagati in je pisal pisma v katerih se je norčeval iz policije.
Hotel je, da bi policija vedela, da za vsem stoji on.
Februarja 1978 je v poštni nabiralnik televizije KAKE prispelo pismo:
Koliko ljudi moram še ubiti,
da se bo moje ime znašlo v časopisu ali pritegnilo javno pozornost.
V pismu je bil podrobno opisan umor Nancy Fox, ki se je zgodil 8 DEC 1977.
Takrat so jo našli zvezano in zadavljeno z vrvico v njenem stanovanju.
9. decembra je morilec z javnega telefona poklical policijo in dejal:
V ulici 843 South Pershing se je zgodil umor.
Nancy Fox.
Ko je postalo jasno, da je v mestu serijski morilec, je načelnik lokalne policije po televiziji nagovoril prebivalce.
Na ulice je poslal več policistov, prebivalce pa pozval, naj poskrbijo za svojo varnost, zaklepajo domove, naj bodo pozorni drug na drugega in na vsako sumljivo dogajanje.
Izjavo načelnika je videla tudi strojepiska časnika Wichita Eagle.
Spomnila se je nenavadne pesmice, ki je prispela po pošti in za katero so menili, da bi jo morali na valentinovo objaviti na straneh z malimi oglasi.
Odložila jo je v posebno košaro, ker na njej ni bilo naslova, na katerega bi poslali račun.
Pesem se je začela z besedami:
Kodrasta Shirley,
Kodrasta Shirley ali boš moja?
Ko je policija proučila pesem, je vedela, da pesem govori o 26 letni Shirley Vian, materi treh otrok, ki je bila umorjena 17 marca 1977.
BTK je zjutraj potrkal na vrata.
Njen 6 letni sin mu je odprl vrata.
BTK je prestrašene otroke zaprl v kopalnico in zagozdil vrata, nato pa ubil mamo.
Ko so se otroci rešili iz kopalnice, o njem ni bilo več sledu.
Mati je ležala na svoji postelji gola, zvezana in zadavljena.
Čez glavo je imela plastično vrečko.
BTK je bil lačen pozornosti.
V enem svojih pisem je zapisal: »že en sam odstavek v časopisu bi zadostoval.«
Zapisal je, da ga k ubijanju žene dejavnik X.
Načelnik policije je postal obseden z BTK in izjavil:
Stvar je postala osebna.
Tako sem jezen.
To je zadnja stvar, o kateri razmišljam, preden ležem v posteljo in prva, na katero pomislim, ko zjutraj vstanem.
Po novi seriji pisem leta 1979 je policija okrepila svoja prizadevanja.
Ženska, ki jo je BTK zalezoval in se jo odločil ubiti, je imela srečo, da mu je ušla.
Anna Williams je zvečer 28 APR 1979 odšla na zabavo, kar je 63 letni vdovi rešilo življenje.
BTK je vlomil v njeno hišo.
Že nekaj časa jo je zasledoval in opazoval njeno hišo, nato pa se je odločil, da bo tisti dan umrla.
V hišo je vstopil skozi klet, prerezal telefonsko linijo, kot je storil tudi pri vseh drugih žrtvah.
Več ur je čakal nanjo, dokler ni ob 22.00 jezen odšel.
Ko se je vrnila domov, je opazila, da je bil nekdo v hiši.
Telefon ni delal, zato je policijo poklicala od sosedov.
Ko je policija preiskala hišo, je v spalnici našla iz žice izdelano zanko.
Anna se iz strahu tja ni več vrnila.
Čez nekaj mesecev je BTK na njen naslov poslal pismo s pesmijo, njenimi spodnjicami, risbo in nakitom, ki jih je vzel tisto noč.
Pesem se je glasila:
Oh,
Anna,
zakaj se nisi pojavila?
Poslal je tudi pismo na televizijo KAKE, ki so ga še neodprtega predali policiji.
Vzpostavili so posebno telefonsko linijo za namige.
Posnetek telefonskega klica BTK po umoru Nancy Fox je policija poslala profesorju, ki se je specializiral za računalniško ojačevanje zvoka, kar je takrat veljalo za precej revolucionarno.
Obdelan zvočni posnetek klica so 15 AVG 1979 predvajali vsi radii in televizije v Wichiti.
Prejeli so veliko telefonskih klicev ljudi, vendar pa nobene pametne informacije o tem, kdo bi lahko bil morilec.
To bilo zadnjič, da se je BTK oglasil.
V naslednjih 25 letih je BTK počasi izginjal iz spomina ljudi, dokler ga v 90 letih v tisku sploh niso več omenjali.
V tem času si je BTK vzel čas.
Zalezoval je žrtve, samozavesten glede svojih metod dolgotrajnega mučenja.
27 APR 1985
Je 53 letna Marine Hedge izginila s svojega doma.
8 dni pozneje so truplo našli blizu ulice 53rd North in Webb Road.
19 JAN 1991
Je Dolores Davis izginila s svojega doma.
Čez 2 tedna so nekaj kilometrov stran našli njeno truplo.
17 JAN 2004
Časnik Wichita Eagle je objavil članek ob 30 letnici umora družine Otero.
Dva dni pozneje je prispelo pismo.
Kot pošiljatelj je bil na njem naveden Bill Thomas Killman.
https://i.pinimg.com/564x/97/51/50/975150b5683c52968d8f28234343aafd.jpg
V pismu je bila fotokopija vozniškega dovoljenja Vicki Wegerle, 28 letne gospodinje in matere 2 letnega fantka, ki je bila umorjena leta 1986.
Bila je zadavljena na svojem domu, vendar umora so tega pisma niso povezali z BTK.
Njen mož je bil na poti domov na kosilo, da bi videl njo in sina, ko je na cesti srečal družinski avto, vendar za volanom ni sedela Vicki.
Ko je vstopil v hišo, je njun sin sam sedel na tleh.
Poklical je ženo in odšel v zgornje nadstropje, kjer jo je v spalnici našel mrtvo.
Najprej je bil osumljen njen mož.
Ljudje so na svojih domovih preverjali ali niso kje razbita okna.
Nekateri so spali z orožjem v rokah.
Ženske so kupovale poprov sprej.
Oče Kathryn Bright, ene izmed žrtev BTK, je mislil, da je BTK mrtev ali v zaporu.
Za članek, objavljen 27 MAR 2004 v časniku Wichita Eagle je povedal:
Zdaj je naloga policije,
da ga najde.
21 letna Kathryn je bila umorjena 4 APR 1974, le nekaj mesecev po umoru družine Otero.
Ko je BTK vstopil v njeno hišo, je bil tam tudi njen mlajši brat Kevin.
BTK ga ni pričakoval, zato ga je ustrelil.
Brat je na srečo preživel.
Kathryn je zabodel.
https://i.pinimg.com/564x/93/2b/f3/932bf3e243466a5b4689c0e30ab5c7ac.jpg
V naslednjih mesecih se je BTK pogosteje oglašal, predvsem na pobudo policije.
Vodja oddelka za umore si je prizadeval zadovoljiti potrebo BTK po priznanju in željo po pogovoru in bahanju.
Pozneje se je izkazalo, da je bilo to zanj usodno.
BTK je na televizijo KAKE poslal besedno uganko in v mestnem parku Murdock za policijo pustil paket.
V njem je bilo vozniško dovoljenje Nancy Fox in barbiki podobna punčka, ki je ponazarjala, kaj je storil žrtvi.
Imela je zavezane roke in stopala, čez glavo pa plastično vrečko.
Junija 2004 je bilo na znaku STOP prilepljeno sporočilo s povzetkom iz knjige z naslovom ZGODBA BTK, v kateri prvo poglavje nosi naslov SERIJSKI MORILEC JE ROJEN.
Januarja 2005 je BTK za komunikacijo uporabil škatlo kosmičev.
Škatlo je pustil na zadku poltovornjaka na parkirišču trgovine HOME DEPOT v Wichiti, ki pa je dekle lastnika poltovornjaka škatlo vrglo v smeti.
BTK je na televizijo poslal še eno pismo, v katerem je vprašal, kaj se je zgodilo s škatlo kosmičev.
Policija je škatlo poiskala in v njej našla srhljiva sporočila.
Nekatera so govorila o umorih, ki jih je načrtoval.
BTK je policiji zastavil tudi vprašanje, ki se je izkazalo za odločilno napako:
Ali lahko komuniciram preko diskete, ne da bi izsledili moj računalnik?
Bodite odkriti…
BTK je hotel, da policija v časopisu Wichita Eagle objavi oglas z odgovorom:
Rex.
Vse bo OK.
S tem bi mu dali vedeti, da lahko diskete varno uporablja za komunikacijo.
BTK je vstavil disketo v računalnik v luteranski cerkvi in shranil nekaj dokumentov, ki jih je poslal policiji.
Disketa je izdala ime Dennis ter lokaciji, kjer je bila uporabljena.
Luteranska cerkev in knjižnica.
Ko so na policiji pobrskali po internetu, so ugotovili, da obstaja Dennis, ki je povezan s cerkvijo.
Dennis Rader je bil predsednik kongregacije luteranske cerkve v Wichiti.
Policija je odkrila, da je njegova hči odšla v bolnišnico, kjer naj bi ji vzeli bris materničnega vratu.
Hitro so poskrbeli za sodni nalog za pridobitev vzorca, da so ga lahko primerjali z DNK, ki so jo našli pod nohti ene izmed žrtev BTK.
Izkazalo se je, da je DNK pripadala Raderju.
Tako je policija dobila zeleno luč za njegovo prijetje.
25 FEB 2005
Častiti Michael Clark je odhajal iz cerkve, ko mu je pristopil policijski inšpektor z več kriminalisti in mu povedal, da imajo nalog za preiskavo cerkve v zvezi z umori BTK.
Tihega božjega služabnika Dennisa Raderja, 60 letnega očeta dveh otrok, so prijeli še isti dan.
Bil je mestni uradnik, nekdanji vodja skavtov, nekdanji monter alarmnih naprav in aktivni član cerkve.
Ko so ga v prostoru za zaslišanje soočili z glavnima dokazoma, disketo in DNK, je začel praviti o svojem življenju in umorih.
Govoriti ni nehal 30 ur.
Podrobno je pojasnil, kako je začel moriti.
Najraje je igral vlogo režiserja.
Bil je opazovalec.
Držal se je rutine in pravil.
Opazovanje je bilo zanj najbolj vznemirljivo.
Imel je svoj zabojček z orodjem, v katerem so bile plastične vrečke, vrv, lepilni trak, nož in pištola, ki ga je nosil s seboj.
Med zalezovanjem sem začel spoznavati svojo žrtev.
Odšel sem v knjižnico, poiskal njeno ime, naslov in druge podatke, jo nekajkrat poklical, se vozil mimo njenega doma.
Imel sem fantazijo.
V glavi sem začel fantazirati.
Ko je ta oseba postala moja fantazija, sem čez njo vrgel zanko.
Ponoči sem ležal v postelji in razmišljal o njej, o umoru in kako ga bom zagrešil.
Bilo je tako, kakor da bi gledal film.
Hotel sem ga posneti, zrežirati in doživeti.
Naj stane kar hoče.
Ne glede na posledice.
Mislim, da sem obseden z demoni.
Kot otrok sem padel na glavo.
Nekaj me je gnalo, da sem to počel…
27 JUN 2005
Prvi dan sojenja je BTK priznal krivdo za 10 umorov.
Trenutno je zaprt v kaznilnici v Kansasu.
Iz zapora bi ga lahko spustili leta 2180.
Ko so med uvodnim zaslišanjem na sodišču kot dokaz pokazali reviji Penthouse, ki so ju našli med preiskavo Raderjeve lope, je skočil s stola in vpil: »Ugovor!«
Nobene težave ni imel s trupli in slikami svojih zvezanih in mučenih žrtev, malce zakonite pornografije pa ga je zelo motilo.
Po obsodbi je medijem priznal, da je načrtoval naslednji umor in zalezoval novo žrtev:
Verjetno bi ubil še nekoga.
Resnično sem premišljeval o tem.
Toda zaradi starosti se je moj miselni proces upočasnil.
Zato tega najbrž ne bi izpeljal.
Verjetno je šlo za stvar ega.
https://i.pinimg.com/564x/ca/61/b0/ca61b0e28a26a2cf7105c0a4ac859613.jpg
https://i.pinimg.com/564x/c7/25/c2/c725c2f02cdc925f807c2d65c7e5979f.jpg
15 JAN 1974
Neznanec je vdrl v hišo družine Otero.
Člane družine je zvezal in zadavil z vrvico.
38 letni Joseph Otero, 34 letna žena Julie, 11 letna hči Josephine in 9 letni sin Joseph mlajši so bili ubiti le malo za tem, ko je 15 letni sin Charlie odšel v šolo.
Josephine je vprašala morilca, kaj se bo zgodilo z njo.
Rekel ji je:
No, srček, odšla boš v nebesa skupaj z drugimi člani tvoje družine!
https://i.pinimg.com/564x/a1/c1/15/a1c115bd51baed296cc1c0cb9e613c10.jpg
Najprej je zločin priznal moški, ki se je zdravil v psihiatrični bolnici.
Dejal je, da sta sodelovala tudi njegov brat in nek tretji moški.
Vsi so imeli v preteklosti težave z duševnim zdravjem in policija je njihovo krivdo kmalu izključila.
Sosedje so poročali, da so ob 10.35 na dan umora videli moškega, ki se je odpeljal od hiše Oterovih.
Toda nekomu vsi ti napačni namigi o umoru družine niso bili všeč.
Poklical je na časnik in oglasil se je Don Granger, ki je bil pri časnikih Wichita Eagle in Beacon odgovoren za vročo linijo za namige.
Klicatelj mu je povedal naslov knjige in kje v mestni knjižnici jo bo našel.
Dejal mu je, da je v njej med stranmi spravljeno pismo.
Granger je takoj poklical policijo in ji posredoval informacijo.
Policija je med stranmi inženirskega učbenika našla pismo, ki je bilo grdo napisano in polno pravopisnih napak.
To pismo vam pišem zavoljo davkoplačevalcev in vašega časa.
Tiste trije tipčki, ki ste jih priprli, si le želijo publicitete zaradi umora Oterovih.
V resnici ne vedo ničesar.
Jaz sem jih ubil, sam, nihče mi ni pomagal.
To naj bo jasno.
V pismu je podrobno opisal žrtve, mesta v hiši, kjer jih je ubil, ter kako jih je pustil ležati.
Tudi Josephine, ki so jo našli obešeno v kleti.
Potem, ko jo je zadavil, je še masturbiral nad njenim truplom.
Žal mi je, da se to dogaja družbi.
Ona je tista, ki najbolj trpi.
Težko se kontroliram.
Verjetno me imate za psihotika s seksualnimi perverzijami.
Nikoli ne vem, kdaj se ta pošast vtihotapi v moje možgane.
Toda tukaj bo ostala za vedno.
Kako naj se pozdravim?
Če prosiš za pomoč, ker si ubil 4 ljudi, se ti smejijo ali takoj pritisnejo na gumb za preplah in pokličejo policijo.
Ne morem je ustaviti, zato bo pošast morila naprej in me preganjala tako kot družbo.
Družba je lahko hvaležna, da obstajajo načini, na katere se lahko ljudje, kot sem jaz, včasih olajšamo s sanjarjenjem o tem, kako mučimo svoje žrtve.
V tej veliki zapleteni igri, ki jo igra, si moja prijateljica pošast najprej izbere žrtve, jih zasleduje, preverja kaj počnejo, čaka v temi, čaka, čaka…
Pritisk je velik in včasih stvari naredi po svoje.
Morda jo lahko vi ustavite.
Jaz je ne morem.
Izbrala si je že naslednjo žrtev ali žrtve.
Kdo so, še ne vem.
Vedel bom naslednji dan, ko bom prebral časopis.
A tedaj bo prepozno.
Vso srečo pri lovu.
VAŠ PRAVI STORILEC
P.S.
Ker spolni zločinci ne spreminjajo svoj modus operandi ali ga po naravi ne morejo, ga tudi jaz ne bom spremenil.
Ključne besede zame bodo:
Zveži jih.
Muči jih.
Ubij jih.
BTK.
Spet jih boste videli na naslednji žrtvi.
V tem pismu je morilec razkril svoj vzdevek BTK in kaj pomeni.
Šlo je za metodo, ki jo je uporabljal pri umorih.
Zveži – Muči – Ubij.
Potem, ko je priznal 7 umorov, je v enem naslednjih pisem menil, da si zasluži dostojno ime:
P.S.:
Čas je, da mi daste ime.
7 ljudi je že mrtvih in še več jih bo.
Všeč so mi spodaj napisana.
Pa vam?
DAVITELJ BTK
DAVITELJ IZ WICHITE
POETIČNI DAVITELJ
PSIHOPAT – RABELJ IZ WICHITE
KRVNIK IZ WICHITE
DAVEČI FANTOM
ASFIKSIATOR
Pisem niso objavili.
Policija se je bala, da bo v mestu zavladala panika.
Policija je sodelovala z množico psihologov, da bi izdelali profil BTK.
Vezanje je bil njegov fetiš.
Lahko bi bil nekdo, ki ne privlači pozornosti.
Samotar, ki gradi svoje fantazijsko življenje in je dovolj pameten, da tega ne pokaže.
Policija je v časniku Wichita Eagle objavila oglas, da bi vzpostavila stik z morilcem:
BTK.
Pomoč je na voljo.
Pokliči na 684 6321 do 22.00 ure.
Oglas so do 24. oktobra objavljali 4 dni.
Vendar brez uspeha.
Potem, ko je poskus z oglasom spodletel, je Granger napisal članek v katerem je morilca prosil, naj pokliče telefonsko številko v oglasu.
Ni bilo odziva.
BTK je ta čas moril, čeprav teh umorov naslednjih nekaj let niso povezali z njim.
Ni si mogel pomagati in je pisal pisma v katerih se je norčeval iz policije.
Hotel je, da bi policija vedela, da za vsem stoji on.
Februarja 1978 je v poštni nabiralnik televizije KAKE prispelo pismo:
Koliko ljudi moram še ubiti,
da se bo moje ime znašlo v časopisu ali pritegnilo javno pozornost.
V pismu je bil podrobno opisan umor Nancy Fox, ki se je zgodil 8 DEC 1977.
Takrat so jo našli zvezano in zadavljeno z vrvico v njenem stanovanju.
9. decembra je morilec z javnega telefona poklical policijo in dejal:
V ulici 843 South Pershing se je zgodil umor.
Nancy Fox.
Ko je postalo jasno, da je v mestu serijski morilec, je načelnik lokalne policije po televiziji nagovoril prebivalce.
Na ulice je poslal več policistov, prebivalce pa pozval, naj poskrbijo za svojo varnost, zaklepajo domove, naj bodo pozorni drug na drugega in na vsako sumljivo dogajanje.
Izjavo načelnika je videla tudi strojepiska časnika Wichita Eagle.
Spomnila se je nenavadne pesmice, ki je prispela po pošti in za katero so menili, da bi jo morali na valentinovo objaviti na straneh z malimi oglasi.
Odložila jo je v posebno košaro, ker na njej ni bilo naslova, na katerega bi poslali račun.
Pesem se je začela z besedami:
Kodrasta Shirley,
Kodrasta Shirley ali boš moja?
Ko je policija proučila pesem, je vedela, da pesem govori o 26 letni Shirley Vian, materi treh otrok, ki je bila umorjena 17 marca 1977.
BTK je zjutraj potrkal na vrata.
Njen 6 letni sin mu je odprl vrata.
BTK je prestrašene otroke zaprl v kopalnico in zagozdil vrata, nato pa ubil mamo.
Ko so se otroci rešili iz kopalnice, o njem ni bilo več sledu.
Mati je ležala na svoji postelji gola, zvezana in zadavljena.
Čez glavo je imela plastično vrečko.
BTK je bil lačen pozornosti.
V enem svojih pisem je zapisal: »že en sam odstavek v časopisu bi zadostoval.«
Zapisal je, da ga k ubijanju žene dejavnik X.
Načelnik policije je postal obseden z BTK in izjavil:
Stvar je postala osebna.
Tako sem jezen.
To je zadnja stvar, o kateri razmišljam, preden ležem v posteljo in prva, na katero pomislim, ko zjutraj vstanem.
Po novi seriji pisem leta 1979 je policija okrepila svoja prizadevanja.
Ženska, ki jo je BTK zalezoval in se jo odločil ubiti, je imela srečo, da mu je ušla.
Anna Williams je zvečer 28 APR 1979 odšla na zabavo, kar je 63 letni vdovi rešilo življenje.
BTK je vlomil v njeno hišo.
Že nekaj časa jo je zasledoval in opazoval njeno hišo, nato pa se je odločil, da bo tisti dan umrla.
V hišo je vstopil skozi klet, prerezal telefonsko linijo, kot je storil tudi pri vseh drugih žrtvah.
Več ur je čakal nanjo, dokler ni ob 22.00 jezen odšel.
Ko se je vrnila domov, je opazila, da je bil nekdo v hiši.
Telefon ni delal, zato je policijo poklicala od sosedov.
Ko je policija preiskala hišo, je v spalnici našla iz žice izdelano zanko.
Anna se iz strahu tja ni več vrnila.
Čez nekaj mesecev je BTK na njen naslov poslal pismo s pesmijo, njenimi spodnjicami, risbo in nakitom, ki jih je vzel tisto noč.
Pesem se je glasila:
Oh,
Anna,
zakaj se nisi pojavila?
Poslal je tudi pismo na televizijo KAKE, ki so ga še neodprtega predali policiji.
Vzpostavili so posebno telefonsko linijo za namige.
Posnetek telefonskega klica BTK po umoru Nancy Fox je policija poslala profesorju, ki se je specializiral za računalniško ojačevanje zvoka, kar je takrat veljalo za precej revolucionarno.
Obdelan zvočni posnetek klica so 15 AVG 1979 predvajali vsi radii in televizije v Wichiti.
Prejeli so veliko telefonskih klicev ljudi, vendar pa nobene pametne informacije o tem, kdo bi lahko bil morilec.
To bilo zadnjič, da se je BTK oglasil.
V naslednjih 25 letih je BTK počasi izginjal iz spomina ljudi, dokler ga v 90 letih v tisku sploh niso več omenjali.
V tem času si je BTK vzel čas.
Zalezoval je žrtve, samozavesten glede svojih metod dolgotrajnega mučenja.
27 APR 1985
Je 53 letna Marine Hedge izginila s svojega doma.
8 dni pozneje so truplo našli blizu ulice 53rd North in Webb Road.
19 JAN 1991
Je Dolores Davis izginila s svojega doma.
Čez 2 tedna so nekaj kilometrov stran našli njeno truplo.
17 JAN 2004
Časnik Wichita Eagle je objavil članek ob 30 letnici umora družine Otero.
Dva dni pozneje je prispelo pismo.
Kot pošiljatelj je bil na njem naveden Bill Thomas Killman.
https://i.pinimg.com/564x/97/51/50/975150b5683c52968d8f28234343aafd.jpg
V pismu je bila fotokopija vozniškega dovoljenja Vicki Wegerle, 28 letne gospodinje in matere 2 letnega fantka, ki je bila umorjena leta 1986.
Bila je zadavljena na svojem domu, vendar umora so tega pisma niso povezali z BTK.
Njen mož je bil na poti domov na kosilo, da bi videl njo in sina, ko je na cesti srečal družinski avto, vendar za volanom ni sedela Vicki.
Ko je vstopil v hišo, je njun sin sam sedel na tleh.
Poklical je ženo in odšel v zgornje nadstropje, kjer jo je v spalnici našel mrtvo.
Najprej je bil osumljen njen mož.
Ljudje so na svojih domovih preverjali ali niso kje razbita okna.
Nekateri so spali z orožjem v rokah.
Ženske so kupovale poprov sprej.
Oče Kathryn Bright, ene izmed žrtev BTK, je mislil, da je BTK mrtev ali v zaporu.
Za članek, objavljen 27 MAR 2004 v časniku Wichita Eagle je povedal:
Zdaj je naloga policije,
da ga najde.
21 letna Kathryn je bila umorjena 4 APR 1974, le nekaj mesecev po umoru družine Otero.
Ko je BTK vstopil v njeno hišo, je bil tam tudi njen mlajši brat Kevin.
BTK ga ni pričakoval, zato ga je ustrelil.
Brat je na srečo preživel.
Kathryn je zabodel.
https://i.pinimg.com/564x/93/2b/f3/932bf3e243466a5b4689c0e30ab5c7ac.jpg
V naslednjih mesecih se je BTK pogosteje oglašal, predvsem na pobudo policije.
Vodja oddelka za umore si je prizadeval zadovoljiti potrebo BTK po priznanju in željo po pogovoru in bahanju.
Pozneje se je izkazalo, da je bilo to zanj usodno.
BTK je na televizijo KAKE poslal besedno uganko in v mestnem parku Murdock za policijo pustil paket.
V njem je bilo vozniško dovoljenje Nancy Fox in barbiki podobna punčka, ki je ponazarjala, kaj je storil žrtvi.
Imela je zavezane roke in stopala, čez glavo pa plastično vrečko.
Junija 2004 je bilo na znaku STOP prilepljeno sporočilo s povzetkom iz knjige z naslovom ZGODBA BTK, v kateri prvo poglavje nosi naslov SERIJSKI MORILEC JE ROJEN.
Januarja 2005 je BTK za komunikacijo uporabil škatlo kosmičev.
Škatlo je pustil na zadku poltovornjaka na parkirišču trgovine HOME DEPOT v Wichiti, ki pa je dekle lastnika poltovornjaka škatlo vrglo v smeti.
BTK je na televizijo poslal še eno pismo, v katerem je vprašal, kaj se je zgodilo s škatlo kosmičev.
Policija je škatlo poiskala in v njej našla srhljiva sporočila.
Nekatera so govorila o umorih, ki jih je načrtoval.
BTK je policiji zastavil tudi vprašanje, ki se je izkazalo za odločilno napako:
Ali lahko komuniciram preko diskete, ne da bi izsledili moj računalnik?
Bodite odkriti…
BTK je hotel, da policija v časopisu Wichita Eagle objavi oglas z odgovorom:
Rex.
Vse bo OK.
S tem bi mu dali vedeti, da lahko diskete varno uporablja za komunikacijo.
BTK je vstavil disketo v računalnik v luteranski cerkvi in shranil nekaj dokumentov, ki jih je poslal policiji.
Disketa je izdala ime Dennis ter lokaciji, kjer je bila uporabljena.
Luteranska cerkev in knjižnica.
Ko so na policiji pobrskali po internetu, so ugotovili, da obstaja Dennis, ki je povezan s cerkvijo.
Dennis Rader je bil predsednik kongregacije luteranske cerkve v Wichiti.
Policija je odkrila, da je njegova hči odšla v bolnišnico, kjer naj bi ji vzeli bris materničnega vratu.
Hitro so poskrbeli za sodni nalog za pridobitev vzorca, da so ga lahko primerjali z DNK, ki so jo našli pod nohti ene izmed žrtev BTK.
Izkazalo se je, da je DNK pripadala Raderju.
Tako je policija dobila zeleno luč za njegovo prijetje.
25 FEB 2005
Častiti Michael Clark je odhajal iz cerkve, ko mu je pristopil policijski inšpektor z več kriminalisti in mu povedal, da imajo nalog za preiskavo cerkve v zvezi z umori BTK.
Tihega božjega služabnika Dennisa Raderja, 60 letnega očeta dveh otrok, so prijeli še isti dan.
Bil je mestni uradnik, nekdanji vodja skavtov, nekdanji monter alarmnih naprav in aktivni član cerkve.
Ko so ga v prostoru za zaslišanje soočili z glavnima dokazoma, disketo in DNK, je začel praviti o svojem življenju in umorih.
Govoriti ni nehal 30 ur.
Podrobno je pojasnil, kako je začel moriti.
Najraje je igral vlogo režiserja.
Bil je opazovalec.
Držal se je rutine in pravil.
Opazovanje je bilo zanj najbolj vznemirljivo.
Imel je svoj zabojček z orodjem, v katerem so bile plastične vrečke, vrv, lepilni trak, nož in pištola, ki ga je nosil s seboj.
Med zalezovanjem sem začel spoznavati svojo žrtev.
Odšel sem v knjižnico, poiskal njeno ime, naslov in druge podatke, jo nekajkrat poklical, se vozil mimo njenega doma.
Imel sem fantazijo.
V glavi sem začel fantazirati.
Ko je ta oseba postala moja fantazija, sem čez njo vrgel zanko.
Ponoči sem ležal v postelji in razmišljal o njej, o umoru in kako ga bom zagrešil.
Bilo je tako, kakor da bi gledal film.
Hotel sem ga posneti, zrežirati in doživeti.
Naj stane kar hoče.
Ne glede na posledice.
Mislim, da sem obseden z demoni.
Kot otrok sem padel na glavo.
Nekaj me je gnalo, da sem to počel…
27 JUN 2005
Prvi dan sojenja je BTK priznal krivdo za 10 umorov.
Trenutno je zaprt v kaznilnici v Kansasu.
Iz zapora bi ga lahko spustili leta 2180.
Ko so med uvodnim zaslišanjem na sodišču kot dokaz pokazali reviji Penthouse, ki so ju našli med preiskavo Raderjeve lope, je skočil s stola in vpil: »Ugovor!«
Nobene težave ni imel s trupli in slikami svojih zvezanih in mučenih žrtev, malce zakonite pornografije pa ga je zelo motilo.
Po obsodbi je medijem priznal, da je načrtoval naslednji umor in zalezoval novo žrtev:
Verjetno bi ubil še nekoga.
Resnično sem premišljeval o tem.
Toda zaradi starosti se je moj miselni proces upočasnil.
Zato tega najbrž ne bi izpeljal.
Verjetno je šlo za stvar ega.
https://i.pinimg.com/564x/ca/61/b0/ca61b0e28a26a2cf7105c0a4ac859613.jpg
0
UMOR DRUŽINE OTERO
Pogovor med sodnikom in Raderjem na sojenju:
Torej, kaj ste storili Josephu Oteru?
Josephu Oteru?
Josephu Oteru starejšemu, gospodu Oteru, očetu.
Čez glavo sem mu dal plastično vrečko, ki sem jo zavezal z vrvico in zategnil.
To je bilo v spalnici?
Ja, gospod.
Se je dejansko zadušil in umrl zaradi tega?
Ne takoj.
Ne, gospod, ni.
Kaj se je zgodilo?
No, potem sem se lotil gospe Otero.
Še nikoli nisem nikogar zadavil, zato res nisem vedel, kako močno moram pritisniti in kako dolgo bo trajalo.
Toda…
Je bila tudi ona zvezana?
Ja, uh – huh.
Oba sta imela zvezane roke in stopala.
Kje sta bila otroka?
No, Josephine je bila na postelji.
Junior pa je bil na tleh.
Spregovoriva najprej o Josephu Oteru.
Čez njegovo glavo ste poveznili vrečko in jo zavezali in ni takoj umrl.
Mi lahko poveste, kaj se je zgodilo z njim?
Zelo hitro se je premikal in mislim, da je raztrgal vrečko, in videl sem, da ima nekaj težav.
Ampak takrat je cela družina, uh, začela paničariti, zato sem delal precej hitro.
Delali ste precej hitro.
Kaj ste delali?
No, mislim.
Zadavil sem gospo Otero in potem jo je zmanjkalo ali je omedlela.
Mislil sem, da je mrtva.
Omedlela je.
Potem sem zadavil Josephine.
Tudi ona je omedlela oziroma mislil sem, da je mrtva.
In potem sem šel do Juniorja in mu dal vrečko čez glavo.
In potem, če se prav spomnim, je prišla gospa Otero nazaj.
Prišla je nazaj in …
Naj vas vprašam o Josephu Oteru starejšemu.
Dejali ste, da je v vrečko naredil luknjo.
Kaj ste potem naredili z njim?
Čez glavo sem mu dal novo vrečko.
Ali to ali pa sem mu, kolikor se spomnim, čez glavo dal krpo ali majico in nato drugo vrečko.
https://i.pinimg.com/564x/bc/5a/29/bc5a294dc69ca5b699cf5852767b4609.jpg
Pogovor med sodnikom in Raderjem na sojenju:
Torej, kaj ste storili Josephu Oteru?
Josephu Oteru?
Josephu Oteru starejšemu, gospodu Oteru, očetu.
Čez glavo sem mu dal plastično vrečko, ki sem jo zavezal z vrvico in zategnil.
To je bilo v spalnici?
Ja, gospod.
Se je dejansko zadušil in umrl zaradi tega?
Ne takoj.
Ne, gospod, ni.
Kaj se je zgodilo?
No, potem sem se lotil gospe Otero.
Še nikoli nisem nikogar zadavil, zato res nisem vedel, kako močno moram pritisniti in kako dolgo bo trajalo.
Toda…
Je bila tudi ona zvezana?
Ja, uh – huh.
Oba sta imela zvezane roke in stopala.
Kje sta bila otroka?
No, Josephine je bila na postelji.
Junior pa je bil na tleh.
Spregovoriva najprej o Josephu Oteru.
Čez njegovo glavo ste poveznili vrečko in jo zavezali in ni takoj umrl.
Mi lahko poveste, kaj se je zgodilo z njim?
Zelo hitro se je premikal in mislim, da je raztrgal vrečko, in videl sem, da ima nekaj težav.
Ampak takrat je cela družina, uh, začela paničariti, zato sem delal precej hitro.
Delali ste precej hitro.
Kaj ste delali?
No, mislim.
Zadavil sem gospo Otero in potem jo je zmanjkalo ali je omedlela.
Mislil sem, da je mrtva.
Omedlela je.
Potem sem zadavil Josephine.
Tudi ona je omedlela oziroma mislil sem, da je mrtva.
In potem sem šel do Juniorja in mu dal vrečko čez glavo.
In potem, če se prav spomnim, je prišla gospa Otero nazaj.
Prišla je nazaj in …
Naj vas vprašam o Josephu Oteru starejšemu.
Dejali ste, da je v vrečko naredil luknjo.
Kaj ste potem naredili z njim?
Čez glavo sem mu dal novo vrečko.
Ali to ali pa sem mu, kolikor se spomnim, čez glavo dal krpo ali majico in nato drugo vrečko.
https://i.pinimg.com/564x/bc/5a/29/bc5a294dc69ca5b699cf5852767b4609.jpg
0
https://i.pinimg.com/564x/51/7a/ea/517aeaf73cb635116bbfcca33ca7d2b7.jpg
UMOR NANCY FOX
Pogovor med sodnikom in Raderjem na sojenju:
V redu.
Je prišla domov?
Je.
Kaj se je zgodilo?
Soočil sem se z njo.
Rekel sem ji, da sem, da imam težave, seksualne težave, da jo moram zvezati in seksati z njo.
Bila je nekoliko vznemirjena.
Nekaj časa sva se pogovarjala in pokadila cigareto.
Medtem ko sva kadila, sem pregledal njeno torbico in prepoznal nekaj stvari.
Potem je rekla:
Prav, pa opraviva, da lahko pokličem policijo.
Jaz sem pa rekel:
Okej.
Odšla je v kopalnico in prišla…
Rekel sem ji, naj bo gola, ko pride iz kopalnice.
Ko je prišla ven, sem jo vklenil in uh…
Vklenili ste jo?
Ste imeli lisice?
Da, gospod, uh – huh.
Kaj se je zgodilo potem?
No, torej.
Vklenil sem jo v lisice.
Leči je morala na posteljo.
Zvezal sem njena stopala.
Tudi jaz sem bil na pol slečen.
Nato sem legel na njo in z rokami segel proti njenim nogam in preveril, ali so res zvezane.
Torej, potem sem vzel…
Mislim, da sem imel pas.
Vzel sem pas in jo zadavil s pasom.
https://i.pinimg.com/564x/b9/ae/ed/b9aeed41f3cab4a510b83084a5a121b5.jpg
UMOR NANCY FOX
Pogovor med sodnikom in Raderjem na sojenju:
V redu.
Je prišla domov?
Je.
Kaj se je zgodilo?
Soočil sem se z njo.
Rekel sem ji, da sem, da imam težave, seksualne težave, da jo moram zvezati in seksati z njo.
Bila je nekoliko vznemirjena.
Nekaj časa sva se pogovarjala in pokadila cigareto.
Medtem ko sva kadila, sem pregledal njeno torbico in prepoznal nekaj stvari.
Potem je rekla:
Prav, pa opraviva, da lahko pokličem policijo.
Jaz sem pa rekel:
Okej.
Odšla je v kopalnico in prišla…
Rekel sem ji, naj bo gola, ko pride iz kopalnice.
Ko je prišla ven, sem jo vklenil in uh…
Vklenili ste jo?
Ste imeli lisice?
Da, gospod, uh – huh.
Kaj se je zgodilo potem?
No, torej.
Vklenil sem jo v lisice.
Leči je morala na posteljo.
Zvezal sem njena stopala.
Tudi jaz sem bil na pol slečen.
Nato sem legel na njo in z rokami segel proti njenim nogam in preveril, ali so res zvezane.
Torej, potem sem vzel…
Mislim, da sem imel pas.
Vzel sem pas in jo zadavil s pasom.
https://i.pinimg.com/564x/b9/ae/ed/b9aeed41f3cab4a510b83084a5a121b5.jpg
0
12. STEVE WRIGHT
https://i.pinimg.com/564x/b0/41/41/b041418d340cf78051fda00c7edfc312.jpg
Dve ženski sta bili umorjeni, 3 pa so pogrešali.
Ulice Ipswicha niso bile več varne.
Policiji je bilo v pomoč le dejstvo, da so bile vse ženske prostitutke.
Preiskavo umorov 19 letne Tanie Nicol in 25 letne Gemme Adams so poimenovali Operacija Sumac.
Obe ženski so našli slečeni in odvrženi v gozdu.
10 DEC 2006
Na tiskovni konferenci so kriminalisti vse ženske, ki so ponoči delale na ulicah Ipswicha, opozorili, da je to zanje nevarno.
Annete Nicholls, ki so jo pogrešali od 5 DEC 2006, so našli mrtvo blizu Levingtona.
Še isti dan je izginila 24 letna Paula Clennel, mati treh otrok.
Njeno truplo so 2 dni kasneje odkrili blizu kraja, kjer so našli tudi Nichollsovo.
Našli so tudi truplo 24 letne Anneli Alderton, ki so jo pogrešali od 3 DEC 2006.
Vse so bile gole in nameščene v položaj križa.
Pri preiskavi je sodelovalo več kot 850 policistov iz cele države.
Do 18 DEC 2006 je policija v zvezi s primerom prejela več kot 10 000 telefonskih klicev.
Kriminalisti so preučili za 10 000 ur posnetkov nadzornih kamer.
Javnost se je odločila, da bodo morilcu pravili Suffolški davitelj.
Ipswiški klicni center Call Connection je ponudil 25 000 funtov, časnik News Of The World pa 250 000 funtov nagrade za informacijo, ki bi vodila k prijetju morilca.
Sledilo je veliko lažnih klicev.
Državni tožilec je medije nato pozval, naj omejijo svoje poročanje, da ne bi škodili preiskavi.
Blizu Felixstowa v Suffolku so 18 DEC 2006 prijeli 37 letnega moškega.
Ker so mu pripor podaljšali za 24 ur, se je zdelo, da so morilca ujeli.
Naslednje jutro so zaradi suma umora prijeli 48 letnega Steva Wrighta.
Ker je bil reden obiskovalec bordelov, so se pojavili številni posredni dokazi.
Ne truplih treh žensk so našli sledi DNK, na truplih vseh žensk pa so odkrili delce z njegovih oblačil in avta.
Na posnetkih varnostnih kamer so zasledili, da je bil Wrightov Ford Mondeo prisoten v času izginotja vseh petih žensk.
Wright je pobral ženske, jih zadavil, slekel in se jih znebil v gozdu.
Med zaslišanjem ni hotel odgovarjati na vprašanja.
Njegov najpogostejši odgovor je bil NIMAM KOMENTARJA.
14 JAN 2008
Dve leti po umorih so začeli pred ipswiškim kraljevim sodiščem Stevu soditi.
Obtožen je bil umorov Nicolove, Adamsove, Aldertonove, Nichollsove in Clennellove.
Tožilstvo je poroti predvajalo vrsto video posnetkov, na katerih je bil Wright, kako se s svojim avtom vozi po rdeči četrti, kjer so ženske izginjale ter predložilo dokaze, da so njegovo DNK našli na truplih žrtev.
Najbolj obremenilni dokaz je bil, da so v laseh Tanie Nicol našli vlakno preproge iz Wrightovega avtomobila, čeprav je njeno truplo odvrgel v vodo.
Wright je pred sodiščem trdil, da je šlo za naključja.
Na koncu je molk prekinil s priznanjem, da je spolno občeval z žrtvami, razen z Nichollsovo in da že celo življenje obiskuje prostitutke.
Še naprej je zanikal, da je imel opravka z umori.
Trdil je, da se je znašel v napačnem trenutku na napačnem mestu.
V njegovih izjavah je bilo precej lukenj.
Ko so ga policisti ustavili v zgodnjih jutranjih urah, jim je dejal, da sploh ni vedel, da je v rdeči četrti in da se je le malo vozil naokrog, ker ni mogel spati.
Po 8 urnem posvetovanju je porota 21 FEB 2008 razglasila, da je kriv vseh petih umorov in da mora do smrti v zapor, brez možnosti pogojnega izpusta.
https://i.pinimg.com/564x/4e/e8/38/4ee838edf168c12b365afb1c4faf7286.jpg
Steven Gerald Wright se je rodil 24 APR 1958 v vasi Erpingham v Norfolku.
Njegov oče je bil vojak, zato se je družina večkrat selila, od Malte do Singapurja.
Mama in oče sta se pozneje ločila in se oba ponovno poročila.
Steve je živel pri očetu.
Po koncu šole je imel vrsto služb.
Najprej je bil glavni kuhar in član posadke Merchant Navy.
Potem je nekaj časa delal kot stevard na ladji Queen Elizabeth 2.
V tistem času se je poročil z Angelo O´Donovan, s katero je imel sina.
9 let pozneje sta se ločila.
Njegov drugi zakon z Diano Cassell, v katerem se mu je rodila hčerka, je trajal le kakšno leto.
Tedaj je delal kot voznik tovornjaka in točaj, pozneje pa je začel delati še kot voznik viličarja.
Leta 2004 se je s svojo dolgoletno življenjsko sopotnico Pamelo preselil v Ipswich.
Med oktobrom in decembrom 2006 je ugrabil in zadavil 5 žensk.
16 DEC 2006 so ga prijeli.
21 FEB 2008 so ga spoznali za krivega vseh petih umorov ter obsodili na dosmrtni zapor brez možnosti predčasnega izpusta.
Čeprav se je sprva nameraval zoper obsodbo pritožiti, si je premislil in je zdaj v zaporu.
Vse do danes ni priznal krivde.
https://i.pinimg.com/564x/77/bd/a7/77bda787f9b1ddc86f7d5830ebba4b47.jpg
https://i.pinimg.com/564x/b0/41/41/b041418d340cf78051fda00c7edfc312.jpg
Dve ženski sta bili umorjeni, 3 pa so pogrešali.
Ulice Ipswicha niso bile več varne.
Policiji je bilo v pomoč le dejstvo, da so bile vse ženske prostitutke.
Preiskavo umorov 19 letne Tanie Nicol in 25 letne Gemme Adams so poimenovali Operacija Sumac.
Obe ženski so našli slečeni in odvrženi v gozdu.
10 DEC 2006
Na tiskovni konferenci so kriminalisti vse ženske, ki so ponoči delale na ulicah Ipswicha, opozorili, da je to zanje nevarno.
Annete Nicholls, ki so jo pogrešali od 5 DEC 2006, so našli mrtvo blizu Levingtona.
Še isti dan je izginila 24 letna Paula Clennel, mati treh otrok.
Njeno truplo so 2 dni kasneje odkrili blizu kraja, kjer so našli tudi Nichollsovo.
Našli so tudi truplo 24 letne Anneli Alderton, ki so jo pogrešali od 3 DEC 2006.
Vse so bile gole in nameščene v položaj križa.
Pri preiskavi je sodelovalo več kot 850 policistov iz cele države.
Do 18 DEC 2006 je policija v zvezi s primerom prejela več kot 10 000 telefonskih klicev.
Kriminalisti so preučili za 10 000 ur posnetkov nadzornih kamer.
Javnost se je odločila, da bodo morilcu pravili Suffolški davitelj.
Ipswiški klicni center Call Connection je ponudil 25 000 funtov, časnik News Of The World pa 250 000 funtov nagrade za informacijo, ki bi vodila k prijetju morilca.
Sledilo je veliko lažnih klicev.
Državni tožilec je medije nato pozval, naj omejijo svoje poročanje, da ne bi škodili preiskavi.
Blizu Felixstowa v Suffolku so 18 DEC 2006 prijeli 37 letnega moškega.
Ker so mu pripor podaljšali za 24 ur, se je zdelo, da so morilca ujeli.
Naslednje jutro so zaradi suma umora prijeli 48 letnega Steva Wrighta.
Ker je bil reden obiskovalec bordelov, so se pojavili številni posredni dokazi.
Ne truplih treh žensk so našli sledi DNK, na truplih vseh žensk pa so odkrili delce z njegovih oblačil in avta.
Na posnetkih varnostnih kamer so zasledili, da je bil Wrightov Ford Mondeo prisoten v času izginotja vseh petih žensk.
Wright je pobral ženske, jih zadavil, slekel in se jih znebil v gozdu.
Med zaslišanjem ni hotel odgovarjati na vprašanja.
Njegov najpogostejši odgovor je bil NIMAM KOMENTARJA.
14 JAN 2008
Dve leti po umorih so začeli pred ipswiškim kraljevim sodiščem Stevu soditi.
Obtožen je bil umorov Nicolove, Adamsove, Aldertonove, Nichollsove in Clennellove.
Tožilstvo je poroti predvajalo vrsto video posnetkov, na katerih je bil Wright, kako se s svojim avtom vozi po rdeči četrti, kjer so ženske izginjale ter predložilo dokaze, da so njegovo DNK našli na truplih žrtev.
Najbolj obremenilni dokaz je bil, da so v laseh Tanie Nicol našli vlakno preproge iz Wrightovega avtomobila, čeprav je njeno truplo odvrgel v vodo.
Wright je pred sodiščem trdil, da je šlo za naključja.
Na koncu je molk prekinil s priznanjem, da je spolno občeval z žrtvami, razen z Nichollsovo in da že celo življenje obiskuje prostitutke.
Še naprej je zanikal, da je imel opravka z umori.
Trdil je, da se je znašel v napačnem trenutku na napačnem mestu.
V njegovih izjavah je bilo precej lukenj.
Ko so ga policisti ustavili v zgodnjih jutranjih urah, jim je dejal, da sploh ni vedel, da je v rdeči četrti in da se je le malo vozil naokrog, ker ni mogel spati.
Po 8 urnem posvetovanju je porota 21 FEB 2008 razglasila, da je kriv vseh petih umorov in da mora do smrti v zapor, brez možnosti pogojnega izpusta.
https://i.pinimg.com/564x/4e/e8/38/4ee838edf168c12b365afb1c4faf7286.jpg
Steven Gerald Wright se je rodil 24 APR 1958 v vasi Erpingham v Norfolku.
Njegov oče je bil vojak, zato se je družina večkrat selila, od Malte do Singapurja.
Mama in oče sta se pozneje ločila in se oba ponovno poročila.
Steve je živel pri očetu.
Po koncu šole je imel vrsto služb.
Najprej je bil glavni kuhar in član posadke Merchant Navy.
Potem je nekaj časa delal kot stevard na ladji Queen Elizabeth 2.
V tistem času se je poročil z Angelo O´Donovan, s katero je imel sina.
9 let pozneje sta se ločila.
Njegov drugi zakon z Diano Cassell, v katerem se mu je rodila hčerka, je trajal le kakšno leto.
Tedaj je delal kot voznik tovornjaka in točaj, pozneje pa je začel delati še kot voznik viličarja.
Leta 2004 se je s svojo dolgoletno življenjsko sopotnico Pamelo preselil v Ipswich.
Med oktobrom in decembrom 2006 je ugrabil in zadavil 5 žensk.
16 DEC 2006 so ga prijeli.
21 FEB 2008 so ga spoznali za krivega vseh petih umorov ter obsodili na dosmrtni zapor brez možnosti predčasnega izpusta.
Čeprav se je sprva nameraval zoper obsodbo pritožiti, si je premislil in je zdaj v zaporu.
Vse do danes ni priznal krivde.
https://i.pinimg.com/564x/77/bd/a7/77bda787f9b1ddc86f7d5830ebba4b47.jpg
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
28.04.2018 ob 7:21