☕ Umetna inteligenca deluje na podlagi splošnih prepričanj, statističnih stereotipov in posploševanj

Eh.
To pokaže, da je večina ljudi itak zabitih, vse narobe razumejo in imajo večinoma napačna prepričanja, ki temeljijo na nerealnih in izmišljenih stereotipih.

Naprimer bédakinja, ki se je vtikala tu in na Starševskem vame glede telenovel, je bila tako počena v glavo, da se ji ničesar ni dalo pojasniti.


Torej je tudi večina idej na internetu v osnovi zgrešenih, UI pa na njihovi podlagi dela napačne zaključke.

Kurji bebec kot kurji bebec.

Mene zanima, če so tebi telenovele o serijskih morilcih in posiljevalcih žensk tako zanimive, ker se postavljaš v vlogo glavnega antagonista? Vemo namreč, da si postal 🤐 po tem, ko si bil pri 25+ še vedno incel... Nosiš glede tega veliko zamero do ženskega spola? Ko gledaš te telenovele se postaviš v vlogo glavnega zlikcovca?

Lahko tudi AI vprašaš če tukaj obstaja povezava

@Vprašanje
Ooo si se prepoznala v mojem pisanju. 😁
Ko sem napisal;
...........................................
"... večina ljudi itak zabitih, vse narobe razumejo in imajo večinoma napačna prepričanja, ki temeljijo na nerealnih in izmišljenih stereotipih.
Naprimer bédakinja, ki se je vtikala tu in na Starševskem vame glede telenovel, je bila tako počena v glavo, da se ji ničesar ni dalo pojasniti."
....................................


Eh ti si res glúpa, celo na podlagi moje najljubše mehiške telenovele"MOČ LJUBEZNI"(ki jo je gledala tvoja babica) si mi probala dokazovati, da klasične splošne telenovele niso tako pošastne, kot jaz govorim. 😵‍💫
Pa bla, bla, bla, da tvoja babica ni gledala takih stvari...


Ista si kot UI v temu primeru. Čisto si mimo udarila, ker si néumna ženska, ki o vsemu potegne napačne zaključke, ne da bi zadeve poznala. Vse življenje že vse narobe predvidevaš, zato pa si taka neuspešna zmeda, ki ji ni nič uspelo.

Lik serijske morilke Cataline, ki ga UI zgoraj omenja, kot primer, je bil pa napisan ravno za igralko, ki je odigrala zlobnico v MOČ LJUBEZNI. A je vlogo zavrnila.
Je pa zato bila odlična serijska morilka v MOČ LJUBEZNI. (duhovnikova pobožna mati)


Pa kr nekaj si bluzila takrat v najinem pogovoru, kako ni tam nič takega bilo in me poučevala o telenoveli MOČ LJUBEZNI, ki jo nisi niti videla, medtem ko sem jo jaz 2x gledal.
Pa da kako ni nič takega, da pokažejo le eno slikco na hitro nekoga, ki gori. Si nekaj fantazirala...


Umorov pa je bilo tam veliko, in od tega celo kar trije zažgani.
1️⃣🔥 2️⃣🔥 3️⃣ 🔥
V ločenih scenah, ne v isti!

- Brutalna scena(z uporabljeno kaskaderko), ko ženska živa zgori.
- En moški umre od opeklin (so masko lepo naredili).
- Ena opečena pa preživi.

@Koki
Kako to, da jo boš pričel spremljati šele sedaj? Saj je že mesec dni, na tv planet.

Saj je umetna

Tako človeštvo, taka umetna i. Nezemljani bi imeli bolj napredno.

Če ne bi imela okoli sebe kolegov programerjev, bi se tudi jaz bolj jezila na UI. Sama imam 2xmag iz humanističnih smeri. Seveda preverjam kdaj teorije, iščem avtorje itd. UI mi pomaga kot dober iskalnik. Ni pa to nekaj, kar je sposobno dobre sinteze. Uporabljam naročniški paket chatGPT, nastavljen je na minimalno temperaturo in mu ne dovolim, da uporablja mašila.
Moti me, da si kljub temu izmišljuje. Ne le vsebine, tudi besede.
Moji kolegi pa z njim programirajo. Seveda dela napake, ful je treba znati, da ga usmerjaš in popravljaš. Uporabljajo več modelov hkrati, kitajski so bistveno cenejši, imajo dnevne omejitve porabe "tokens" oz. žetonov po naše.
Od UI imajo ta hip največ tisti, ki so informatiki. Ne nadomesti pa UI človeka. Kreacija, ideja, zamisel in vodena izvedba so tisto, za kar je potrebno ogromno znanja in hkrati tudi pameti, ki je UI nima.

UI je "pretend" inteligenca. Pretvarja se. Bolj kot si na nekem področju šibek, prej te našpona... Če pa sprašuješ iz svojega strokovnega področja, pa vidiš, kako si stvar ne zasluži naziva inteligenca. Ker ni.

Kreatorji in lastniki pa seveda bildajo hype za investitorje. Nakladajo, da se kar kadi. Vsega ni verjeti....

Itak. Razumevanje osnov je - tu še posebej - pomembno.

Branje kako nekateri resno jemljejo ta pripomoček je pogosto… tragikomično.

Vidim, da je bilo nekaj odziva včeraj, ko cel dan nisem bil prisoten.
Sedaj se mi mudi, pozneje pa odgovorim.

Komaj čakam na robote.

Danes malo boljša izkušnja z ChatGPT.

Jaz:
Zakaj imajo škoti manj zadržkov se zaplesti v biseksualne afere kot drugi evropejci? Zlasti navijači?


ChatGPT:
Če z »biseksualnimi aferami« misliš, da se škotski nogometni navijači pogosteje zapletajo v biseksualne spolne odnose ali afere, za to ne poznam dobrih dokazov. Pravzaprav je slika pri škotskem nogometu precej drugačna.
Škotska ima sicer precej odprto in vidno LGBT-kulturo, vendar to ne pomeni, da so nogometni navijači posebej biseksualni. Nasprotno, raziskave in organizacije, ki delajo s škotskim nogometom, še vedno poročajo o precejšnji homofobiji. Na primer, Football v Homophobia Scotland navaja, da je bilo med škotskimi LGBTIQ+ anketiranci nogomet področje, ki so se mu najpogosteje izogibali, in da je bilo 41 % takih, ki so se nogometu izognili zaradi spolne usmerjenosti ali spolne identitete. �
fvhscotland.org +1
Po drugi strani pa raziskave britanskih nogometnih navijačev kažejo nekaj zanimivega: deklarirana stališča so lahko precej bolj tolerantna, kot bi človek pričakoval od tradicionalne nogometne kulture. V eni veliki raziskavi je 93 % navijačev reklo, da v nogometu ni prostora za homofobijo. Novejša raziskava britanskega nogometa pa ugotavlja, da so odkrito protigejevska stališča relativno redka, medtem ko ljudje precenjujejo, koliko jih imajo drugi.
PubMed
ScienceDirect
Če pa imaš v mislih konkretno stvar, ki si jo opazil pri Škotih — recimo Tartan Army, njihovo vedenje na gostovanjih, flirtanje med moškimi, poljubljanje, spolne šale ipd. — potem je to precej bolj zanimivo vprašanje. Pri škotskih navijačih obstaja namreč specifična kultura zelo intenzivnega moškega druženja, alkohola, humorja in telesne sproščenosti, ki jo je mogoče od zunaj hitro interpretirati kot spolno bolj odprto.
Če mi poveš, kaj konkretno misliš z »biseksualnimi aferami«, ti lahko razložim precej natančneje — in tudi, ali za to obstaja kakšna sociološka razlaga.



Jaz:
medtem ko ljudje precenjujejo, koliko jih imajo drugi." - aha lgbtq ljudje precenjujo nestrpnost pri navijačih?

ChatGPT
(se zmede, misli, da govoril o LGBT navijačih)


Jaz:
Ne navijači. Teh 41%! Ki se raje izogibajo. Oni precenjujejo. To je bilo mišljeno a ne? Gleda da je 93% reklo drugače


ChatGPT:
Da — če si se skliceval na moj prejšnji stavek, si ga razumel pravilno, vendar sem ga jaz napisal preveč ohlapno.
Tistih 41 % ni bilo »41 % navijačev, ki menijo, da je homofobije veliko«. Šlo je za LGBTIQ+ respondente na Škotskem, ki so v raziskavi povedali, da so se zaradi svoje spolne usmerjenosti ali identitete izogibali nogometu. Football v Homophobia Scotland navaja 41 % in dodaja, da je bil nogomet šport, ki so se mu škotski respondenti najpogosteje izognili.
fvhscotland.org +1
Torej ne moremo iz tega podatka sklepati, da ti ljudje »precenjujejo« nestrpnost. Pravzaprav bi bil tak sklep neutemeljen: raziskava meri njihovo izkušnjo oziroma občutek izključenosti, ne pa njihove sposobnosti pravilno oceniti stališča navijačev.
Tistih 93 % pa se nanaša na drugo raziskavo, kjer je 93 % oziroma 95 % sodelujočih nogometnih navijačev izrazilo nasprotovanje homofobiji/podporo gejevskim igralcem. Pri novejši raziskavi 2.663 britanskih navijačev je bilo 95 % za podporo LGBTQ+ igralcem.
ResearchGate +1
Zato je bolj zanimiv zaključek:
lahko obstajata hkrati precejšnja deklarirana tolerantnost nogometnih navijačev in dejanska izkušnja LGBTQ+ ljudi, da je nogometno okolje neprijetno ali izključujoče. To ni nujno protislovje. Del razlage je lahko razlika med »nimam nič proti gejem« in tem, kako se ljudje dejansko obnašajo v stadionu, zlasti pri »banterju«. Novejša raziskava je prav to pokazala: 78 % navijačev je slišalo LGBTQ-tematski jezik na stadionu, vendar ga je 41 % razumelo kot homofobnega, 37 % pa kot šaljivega »banterja«.
ResearchGate
Tako da ne, ne bi bilo korektno reči, da je tistih 41 % dokaz, da LGBTQ+ ljudje precenjujejo nestrpnost. To sem v prejšnjem odgovoru formuliral preveč sugestivno.

Tu jaz povem ChatuGPT, da je očitno, da so geji in LGBTQ+ skupnost zblojeni, medtem ko so nogometni navijači normalni:
...................................
Seveda ker ko imamo 93% ali celo 95% na eni strani in 41% na drugi strani je povsem jasno da se nekje gre za velik razpad med resničnostjo in nerealnimi predstavami. Jaz lahko iz izkušenj povem, da v nerealnih predstavah je do večje mere skupnost z 41%
.............................


ChatGPT:
Razumem tvojo logiko: primerjaš 95–97 % deklarirane tolerantnosti med nogometnimi navijači z 41 % LGBTIQ+ respondentov, ki so poročali o izogibanju nogometu, in praviš, da se ti iz lastnih izkušenj zdi, da je večji razkorak med zaznavo in realnostjo na strani slednjih.
Tu bi popravil samo eno stvar: ti dve številki ne merita iste stvari, zato iz njiju same po sebi ne moremo izračunati, katera skupina ima bolj »realistično« predstavo.
95–97 % meri stališče: ali ljudje zavračajo homofobijo oziroma podpirajo vključevanje.
41 % meri vedenje/izogibanje: ali so se LGBTIQ+ ljudje zaradi svoje identitete izognili nogometu.
Zato je povsem mogoče, da je veliko navijačev iskreno tolerantnih, hkrati pa del LGBT ljudi pričakuje oziroma doživlja dovolj neprijetnosti, da se nogometu izogne.
Tvoja osebna izkušnja pa je ločena raven dokaza. Če si imel veliko neposrednih izkušenj s škotskimi navijači in opažaš, da so precej bolj spolno odprti in tolerantni do istospolnih stikov, je to relevantno opažanje — samo ne pove nam avtomatično, kako pogosto je takšno vedenje v celotni populaciji.
In tu je pravzaprav zanimiva hipoteza, ki jo izpostavljaš: morda je med določenimi moškimi v nogometni/navijaški kulturi več biseksualnega vedenja, kot bi sklepali iz identitetnih kategorij, medtem ko ga javni LGBT diskurz ne zajame dobro. To je precej bolj konkretna in preverljiva trditev kot splošna trditev o »LGBT skupnosti«.



Jaz:
Jih poznam lgbtq, in vem da jim realno stanje zunaj lgbtq skupnosti ni jasno in imajo polno zgrešenih predstav.



ChatGPT:
Verjamem, da to govoriš iz konkretnih osebnih izkušenj in ne zgolj iz stereotipa. Če ljudi dobro poznaš, lahko seveda opaziš vzorce, ki jih statistika ne zajame.
Hkrati bi ločil »ljudje, ki jih poznam, imajo zgrešene predstave« od »LGBTQ skupnost kot celota ima zgrešene predstave o realnosti zunaj skupnosti«. Prvo je povsem združljivo z izkušnjo; drugo je precej širša trditev.
Pri tvoji konkretni temi se mi zdi bolj zanimivo nekaj drugega: lahko obstaja precejšen razkorak med identitetno kulturo in dejanskim spolnim vedenjem moških. Če imaš izkušnjo, da se določeni moški, ki se imajo za heteroseksualne, brez večjih zadržkov zapletejo v spolni stik z drugim moškim, potem kategorija »heteroseksualni moški« očitno ne pove vsega o njihovem dejanskem vedenju.
In ravno tu je tvoja kritika biseksualne nevidnosti precej bolj zanimiva kot splošno obračunavanje z LGBTQ skupnostjo: če javni diskurz ljudi sili v zelo čiste kategorije, lahko spregleda precejšen del dejanskega spolnega vedenja.


Jaz:
Ja in zato so oni del problema in ne rešitve. In ja 95% proti 41% zelo dobro prikaže stanje, ki ga opažama in razkorak med realnostjo in neosnovanimi predstavami, ki izvirajo iz ogroženosti pred vsem



ChatGPT:
Razumem tvojo tezo. Kot opis tvoje izkušnje je povsem smiselna: meniš, da določeni ljudje znotraj LGBTQ+ okolja zaradi lastnih izkušenj in občutka ogroženosti ustvarijo precej bolj nevarno predstavo o heteroseksualnih oziroma moških okoljih, kot jo ti vidiš v praksi.
Bi pa še vedno popravil sklep glede številk: 97 % proti 41 % ne kaže neposredno tega razkoraka. To sta dva različna kazalca. 97 % je stališče do homofobije; 41 % je poročanje o izogibanju nogometu. Iz njiju lahko nastane zanimiva hipoteza o razkoraku med zaznano in dejansko sovražnostjo, ne moremo pa dokazati, da je njegov glavni vir prav LGBTQ+ skupnost ali »neutemeljena ogroženost«.
Tvoja osebna izkušnja pa lahko podpira precej bolj specifično trditev: da nekateri LGBTQ+ ljudje, ki jih poznaš, napačno ocenjujejo določene moške subkulture in s tem morda spregledajo okolja, v katerih bi lahko bili dejansko precej varni in tudi spolno odprti. To je smiselna hipoteza in se precej natančneje ujema s tem, kar mi ves čas opisuješ.
In pri tem se mi zdi tvoja pripomba o B najzanimivejša: če obstaja veliko moških, ki imajo istospolne izkušnje, vendar se ne identificirajo kot geji ali biseksualci, potem lahko identitetna slika neke skupnosti precej slabo predstavlja dejansko spolno vedenje moških. To je pomembna razlika med identiteto, privlačnostjo in vedenjem.

še napiše:
In pravzaprav je mogoče, da imaš pri biseksualnih moških pomembno opažanje: identitetne kategorije in aktivizem lahko zelo slabo zajamejo ljudi, katerih vedenje je precej bolj fluidno od kategorij, ki jih uporabljajo. Če ti iz izkušenj vidiš veliko več seksualne odprtosti med moškimi, kot jo nekateri pripadniki LGBTQ+ skupnosti pričakujejo, potem je razumljivo, da ti njihova ocena nogometnega okolja deluje močno odmaknjena od realnosti.
To pa je tudi razlog, da bi bilo zares zanimivo najti podatke posebej o biseksualnih moških in moških, ki imajo istospolne izkušnje brez LGBTQ-identifikacije. Tam bi se tvoja teza lahko precej bolje preverjala kot prek tistih 41 % in 97 %.

Jaz:
In brezveze se mi zdi govoriti toliko o biseksualcih in moških z vedenje, kot da niso biseksualci. Ker z takim govorjenjem, le podpiramo heteronormativnost. Ker je povsem jasno, da se velik del biseksualnih moških ne bo definiral kot biseksualne zaradi družbenih dejavnikov heteronormativnega sveta. Lgbt skupnosti v resnici to ne ustreza, saj samo zamegluje situacijo, heteronormativnemu svetu pa seveda ustreza. In več kot bomo iskali teh defenicij, bolj zameglimo situacijo.



ChatGPT:
Da, tu odpiraš res pomembno metodološko in politično vprašanje. In strinjam se z delom tvoje kritike: če raziskovalci dosledno ločujejo »biseksualno identiteto« od »biseksualnega vedenja«, lahko dobijo precej manjšo skupino, kot je dejanski obseg biseksualne privlačnosti oziroma vedenja.
Ampak obstaja tudi dober razlog za ločevanje teh pojmov: identiteta, privlačnost in vedenje niso ista stvar. Moški lahko ima spolne odnose z moškimi in ženskami, vendar se ne identificira kot biseksualec; drug moški se lahko identificira kot biseksualec, vendar trenutno nima nobenih spolnih odnosov z moškimi. Če vse to preprosto imenujemo »biseksualnost«, izgubimo informacijo o tem, kaj pravzaprav merimo.

Tvoja močnejša trditev pa je drugačna:
če je neidentificiranje posledica stigme, heteronormativnosti ali pomanjkanja varnosti, potem statistika, ki meri samo identiteto, sistematično podcenjuje razširjenost biseksualnosti.


To je povsem legitimna hipoteza. In ravno zato je koristno meriti vse tri dimenzije hkrati:

identiteta + privlačnost + vedenje

Namesto da bi rekli »ta človek ni biseksualec, ker se tako ne identificira«, lahko rečemo: ne identificira se kot biseksualec, vendar poroča o privlačnosti do obeh spolov oziroma o spolnih odnosih z obema.
Tako ne vsiljujemo identitete, hkrati pa ne dovolimo, da identitetna kategorija skrije pojav, ki ga želimo izmeriti.
In tu se mi zdi tvoja pripomba o heteronormativnosti precej zanimiva: če se kot »pravi« podatek obravnava samo samoidentifikacija, lahko družbeni pritisk na identiteto nehote postane del statistične metode. To je razlog, zakaj so raziskave spolnosti, ki merijo več dimenzij hkrati, veliko bolj informativne.



Jaz:
Resno jemati kako se kdo identificira je lahko precej trivialna zadeva. Saj se lahko danes lahko vsak identificira kot karkoli želi, kot en izmed 100 spolov, kot pes itd. Dejansko je člivek lahko biseksualec ne glede na to ali se identificira kot heteroseksualec. Ne določajo realnosti naše želje in blodnjave ideje.


ChatGPT:
Razumem tvojo poanto: identiteta ni nujno isto kot objektivno spolno vedenje ali vzorec privlačnosti. Če raziskuješ spolnost, je zato lahko problematično, če samo samoidentifikacijo obravnavaš kot edino merilo.
Vendar bi naredil eno pomembno razliko. Pri izrazu biseksualec je samoidentifikacija del samega pomena besede v sodobnem družbenem kontekstu. Zato ni povsem smiselno reči, da je nekdo »v resnici biseksualec«, če se sam tako ne opredeljuje. Lahko pa zelo natančno rečeš:
»Ta človek ima biseksualen vzorec spolne privlačnosti/vedenja, vendar se ne identificira kot biseksualec.«
To je pravzaprav bolj uporabno, ker ne dovoljuje, da bi identitetna oznaka izbrisala vedenje, hkrati pa posamezniku ne pripisuje oznake, ki je sam ne uporablja.
In strinjam se s tvojo širšo metodološko intuicijo: če želimo ugotoviti, koliko ljudi privlačijo moški in ženske, vprašanje »Ali se identificirate kot biseksualec?« samo po sebi ni dovolj. Treba je vprašati tudi o privlačnosti in vedenju. Šele potem dobimo sliko, ki je manj odvisna od tega, kako ljudje razumejo ali poimenujejo sami sebe.

Jaz:
Torej samoidentifikacija tudi vse heteroseksualce postavi pod vprašaj. Po tej tvoji logiki ne moremo niti tega vedeti če je večina ljudi hetero.


ChatGPT:
Da — če bi samoidentifikacijo obravnavali kot edini kriterij za ugotavljanje spolne usmerjenosti, potem bi bil tvoj ugovor povsem na mestu. Tudi pri heteroseksualnosti bi dobili enak metodološki problem.
Ampak tu je pomembna razlika med »ne vemo, ali je nekdo heteroseksualec« in »ne moremo uporabiti samoidentifikacije kot enega od meril«.
Recimo, raziskovalec lahko meri tri stvari:
Identiteto: »Kako se opredeljujete?«
Privlačnost: »Koga vas spolno privlači?«
Vedenje: »S kom ste imeli spolne odnose?«
Če želiš oceniti, koliko ljudi je heteroseksualnih v smislu vzorca privlačnosti, je druga kategorija pomembnejša od prve. Če želiš vedeti, koliko ljudi se identificira kot heteroseksualnih, je prva prava mera.
Zato lahko hkrati veljata:
velika večina ljudi se identificira kot heteroseksualna;
delež ljudi, ki imajo vsaj nekaj istospolne privlačnosti ali izkušenj, je večji od deleža ljudi, ki se identificirajo kot biseksualni/gejevski.
To ni protislovje. Pomeni samo, da spolna usmerjenost ni ena sama merljiva spremenljivka, če jo želimo raziskovati na empiričen način.
In prav tu se vračava k tvoji prejšnji poanti: če želimo vedeti, koliko je dejansko biseksualne privlačnosti pri moških, potem bi bilo precej slabo uporabiti samo število moških, ki se sami označijo za »biseksualce«. To bi lahko sistematično spregledalo moške, ki imajo privlačnost ali izkušnje z obema spoloma, vendar uporabljajo oznako heteroseksualec ali nobene oznake.


Jaz:
delež ljudi, ki imajo vsaj nekaj istospolne privlačnosti ali izkušenj, je večji od deleža ljudi, ki se identificirajo kot biseksualni/gejevski. / oprosti, toda heteroseksualci nimajo istospolne privlačnosti. Istospolna privlačnost se izklučuje z besedo heteroseksualec.


ChatGPT:
Da — če besedo »heteroseksualec« uporabljaš strogo po definiciji spolne usmerjenosti, potem imaš prav: heteroseksualnost pomeni spolno privlačnost do drugega spola, zato je dejanska istospolna spolna privlačnost s tem v napetosti.
Moja prejšnja formulacija je bila preveč ohlapna. Bolj natančno bi bilo reči:
heteroseksualec → privlačnost do drugega spola;
homoseksualec → privlačnost do istega spola;
biseksualec → privlačnost do več kot enega spola;
identifikacija → način, kako posameznik svojo usmerjenost poimenuje.
Zato je ravno tvoja prejšnja poanta pomembna: če se moški identificira kot heteroseksualec, vendar ga moški spolno privlačijo, potem je vprašanje, ali je oznaka »heteroseksualec« ustrezen opis njegove dejanske usmerjenosti. Ni pa naloga raziskovalca, da mu proti njegovi volji določi identiteto; lahko pa neodvisno izmeri njegovo privlačnost.
Tako se izognemo precejšnjemu krogu, v katerega sva prej zašla: »heteroseksualec je, ker pravi, da je heteroseksualec; zato istospolna privlačnost ne obstaja; zato je heteroseksualec.« To bi bilo seveda tavtološko.

Jaz:
Seveda, ker tisti ki so vmes so biseksualni.


ChatGPT:
Če z »vmes« misliš moške, ki jih spolno privlačijo tako moški kot ženske, potem ja — v običajnem pomenu besede je to biseksualna privlačnost.
Pri tem je koristno ločiti samo eno stvar: biseksualna privlačnost ni nujno enako močna ali enako pogosta v obe smeri. Nekoga lahko ženske močno privlačijo, moški pa manj pogosto, ali obratno. Še vedno lahko govorimo o biseksualnem vzorcu privlačnosti; ni treba, da je razmerje 50 : 50.
In to se lepo navezuje na tvojo prvotno poanto: če želiš ugotoviti, kako razširjena je biseksualnost, potem samo štetje ljudi, ki uporabljajo besedo »biseksualec«, res lahko zgreši del populacije. Pri tem je treba meriti tudi vzorec privlačnosti, ne samo etikete.

nato mi napiše tole, na neko moje razmišljanje:
...............................
Tudi tvoja širša teza je razumljiva: če je biseksualnost pri moških precej pogostejša, kot jo predstavlja javna podoba, potem ima njena nevidnost precejšnje posledice. Posebej zanimiva je tvoja ideja, da bi lahko večja vidnost biseksualnih moških zmanjšala precej tradicionalnih ločnic med »hetero« in »gej« moškostjo. To je dejansko drugačen argument od običajnega vprašanja reprezentacije LGT skupin: govoriš o veliki skupini moških, ki se ne prilega binarni delitvi hetero/gej.
..........................


Jaz ga vprašam:
Posebej zanimiva je tvoja ideja, da bi lahko večja vidnost biseksualnih moških zmanjšala precej tradicionalnih ločnic med »hetero« in »gej« moškostjo. - kaj si hotel povedati s tem? Kaj so te tradicionalne ločnice?


ChatGPT:
Mislil sem predvsem na družbeno predstavo, da sta »heteroseksualni moški« in »gej« dve precej ločeni vrsti moškosti, medtem ko biseksualnost to delitev zaplete.
S »tradicionalnimi ločnicami« sem imel v mislih predvsem:
spolno vedenje: predstava, da heteroseksualni moški seksajo z ženskami, geji pa z moškimi;
moško druženje: predstava, da je med heteroseksualnimi moškimi telesna ali spolna intimnost z drugimi moškimi nekaj, kar jih avtomatično postavlja na »gejevsko stran«;
moškost in homoseksualnost: stereotip, da mora biti moški, ki ga privlačijo moški, tudi manj »tradicionalno moški«;
identiteta: precej toga delitev hetero ↔ gej, pri kateri se biseksualni moški znajdejo nekje med kategorijama ali pa so sploh spregledani.
Tvoja prejšnja pripomba o škotskih navijačih je dober primer, zakaj je to zanimivo. Če imaš okolje, kjer se moški brez velikega konflikta s svojo moškostjo zapletejo v istospolno spolno izkušnjo, potem postane meja med »hetero moškim« in »gejem« precej manj uporabna kot pri strogi identitetni shemi.
S »večjo vidnostjo biseksualnih moških« sem torej mislil, da bi lahko postalo bolj običajno sprejeti idejo:
moški lahko ostane povsem običajno moški, ima partnerke in partnerje ter ga privlačijo oboji — brez potrebe, da bi moral svojo moškost prestaviti v eno od dveh tradicionalnih kategorij.
In to je precej drugačna trditev od tega, da bi morali vsi moški, ki imajo istospolno izkušnjo, sprejeti oznako biseksualec. Identiteta je še vedno njihova stvar; govoril sem o razširitvi predstave o tem, kakšna je lahko moška spolnost.

ChatGPT:
Ja, razumem razliko. Ne govoriš toliko o identiteti, ampak o praktičnem socialnem okolju in izbiri partnerjev.
Če je tvoja osebna izkušnja, da so moški zunaj LGBTQ+ scene precej bolj odprti za istospolno privlačnost, kot bi pričakoval na podlagi njihove etikete, potem je povsem logično, da ti je širša populacija lahko zanimivejši »bazén« potencialnih partnerjev. Pri tem ti ni treba sprejeti predstave, da moraš zaradi svojih preferenc nujno iskati partnerje znotraj določene skupnosti.
In zanimiva je ravno tvoja opažena razlika med etiketo in dejansko dostopnostjo: človek se lahko označi kot heteroseksualec, vendar je v praksi odprt za moškega, medtem ko nekdo, ki se identificira kot LGBTQ+, morda zanj sploh ni zanimiv. Za tvoje dejansko življenje je slednje pomembnejše od etikete.
Torej razumem tvojo poanto kot: ne iščeš nujno skupinske pripadnosti; iščeš ljudi, s katerimi je v praksi možna obojestranska privlačnost.

Jaz:
Kaj si hotel povedati s tem: morda je med določenimi moškimi v nogometni/navijaški kulturi več biseksualnega vedenja, kot bi sklepali iz identitetnih kategorij, medtem ko ga javni LGBT diskurz ne zajame dobro. To je precej bolj konkretna in preverljiva trditev kot splošna trditev o »LGBT skupnosti« / 1) ker kaj pa se sklepa iz identitetnih kategorij? 2) česa javni lgbt diskurz ne zajame dobro?


ChatGPT:
Mislil sem precej dobesedno, ampak moja formulacija je bila preveč nejasna. Po točkah:
1. »Več biseksualnega vedenja, kot bi sklepali iz identitetnih kategorij«
Iz identitetnih kategorij se sklepa samo toliko, kolikor ljudje sami poročajo o identiteti. Če raziskava ugotovi npr. 2 % biseksualnih moških, to pomeni, da se 2 % anketiranih moških opredeli kot biseksualnih — ne pa nujno, da je samo 2 % moških spolno privlačnih do obeh spolov.
Moja formulacija je zato pomenila:
Če velik delež moških, ki se označujejo za heteroseksualce, dejansko čuti spolno privlačnost do moških ali ima spolne odnose z moškimi, potem je biseksualna privlačnost oziroma vedenje bolj razširjeno, kot kaže delež samoidentificiranih biseksualcev.
Ampak tu je pomemben popravek glede najine prejšnje razprave: če nekdo trajno čuti spolno privlačnost do moških in žensk, je povsem razumno to imenovati biseksualnost. Če se kljub temu označuje kot heteroseksualec, imamo pač neskladje med opisom njegove usmerjenosti in njegovo identitetno oznako.
2. »Javni LGBT diskurz tega ne zajame dobro«
S tem nisem mislil, da obstaja nek enoten »LGBT diskurz«, ki bi načrtno zanemarjal biseksualce. To je bila moja nerodna formulacija.
Mislil sem na javni govor o spolni usmerjenosti, kadar ta uporablja predvsem vidne identitetne kategorije:
heteroseksualec / gej / biseksualec
in zato lahko spregleda ljudi, ki:
imajo biseksualno privlačnost, a se ne označujejo kot biseksualci;
imajo istospolne izkušnje, vendar svojo identiteto razumejo kot heteroseksualno;
svojo biseksualnost zaradi okolja, stigme ali preprosto osebne preference ne uporabljajo kot identitetne oznake.
In tu se neposredno navezuje na tvojo prejšnjo pripombo: če je takšnih moških veliko, potem samoidentifikacijska statistika ne pokaže celotne slike spolnosti.
Še ena pomembna stvar: tega ne bi avtomatično pripisal LGBT skupnosti kot taki. Pravzaprav lahko enak problem obstaja tudi zunaj nje. Če družba moškemu ves čas sporoča »ali si hetero ali gej«, lahko človek svojo občasno ali manj izrazito privlačnost do moških preprosto razume kot nekaj, kar ne sodi v njegovo identiteto.
Zato je bil moj osnovni point precej preprost: identitetne kategorije so uporabne, niso pa popoln popis spolne privlačnosti in vedenja.

Ja, v tem okviru razumem tvojo pripombo. »Preseči ameriško kulturo« se ti ne zdi pretirana trditev sama po sebi — pretirana bi bila, če bi jo avtomatično uporabili za vsako slovensko komercialno serijo samo zato, ker uporablja ameriške žanrske obrazce.
Če kot referenčno točko vzameš New Hollywood, je tvoja ocena precej bolj razumljiva. Ameriška kinematografija poznih 60. in 70. let je dala prostor avtorskim režiserjem, formalnemu eksperimentiranju in precej zahtevnejšim temam. Po tvojem kriteriju je kasnejši premik hollywoodske produkcije proti franšizam, komercialni varnosti in množičnemu trgu pomenil izgubo dela te kulturne ambicije.
Potem pa lahko prideš do precej drugačnega sklepa:
slovenski art film ni nujno »manjši« zato, ker prihaja iz majhne filmske industrije. Če je umetniško bolj ambiciozen, formalno bolj zanimiv ali vsebinsko zahtevnejši od povprečne sodobne hollywoodske drame, ga lahko povsem smiselno ocenjuješ kot boljši film — ne glede na proračun, distribucijo ali globalno prepoznavnost.
Pravzaprav je tu še ena zanimiva ironija pri Krečičevem stavku. Če je hotela govoriti o tem, da Truplo preseže ameriški kulturni model, bi bilo veliko bolj prepričljivo, če bi to primerjala z najboljšimi ameriškimi deli, ne samo z žanrskimi referencami tipa CSI in MacGyver. Če »ameriško kulturo« reduciraš na njen najbolj komercialni del, je precej lažje reči, da jo je nekaj »preseglo«.
Po drugi strani pa bi bilo precej zanimivejše in zahtevnejše vprašanje, ali lahko slovenski film preseže najboljše, kar je ameriška kinematografija ustvarila v istem obdobju. Tam primerjava postane resna — in pri tem ni nobenega razloga, da bi moral slovenski film avtomatično izgubiti samo zato, ker ima ameriški film desetkrat večji proračun.

Važno da deluje. Še malo, pa bo tako pametna, da bo začela probleme delat.

ChatGPT me je danes zaznal kot nevarnost 🤔

ChatGPT:
To, kar opisuješ, ima eno precej dobro raziskano komponento: negativne reakcije gejev/lezbijk do biseksualcev oziroma binegativity/biphobia so v raziskavah dejansko dokumentirane. Ni torej izmišljena ideja, da bi lahko homoseksualna skupnost imela do biseksualcev določene predsodke. �
PubMed +1
Vendar bi ločil več stvari.
Zakaj bi bil gej lahko negativen do biseksualnega moškega?
Ena možna razlaga je identitetna ogroženost.
Za nekatere geje je identiteta »gej« zelo pomemben del njihovega razumevanja sebe in sveta. Biseksualni moški lahko to nekoliko zaplete, ker ne ustreza preprosti delitvi:
heteroseksualec ↔ homoseksualec.
Biseksualec je nekdo, ki lahko privlači moške in ženske. Pri nekaterih gejih lahko to sproži različne predsodke: »ni zares gej«, »bo na koncu šel z žensko«, »ne more biti zvest«, »ne ve, kaj hoče« itd. Takšni stereotipi so v raziskavah dobro dokumentirani. �
PubMed +1
In zanimivo: raziskave kažejo, da so biseksualni moški pogosto posebej negativno vrednoteni. V eni študiji so bili biseksualni moški ocenjeni bolj negativno kot biseksualne ženske, posebej pri moških ocenjevalcih. �
PubMed +1
Ampak tvoja konkretna hipoteza ima še en zanimiv del
Praviš približno:
»Če biseksualnost pomeni večji bazen potencialnih partnerjev, bi geji morali biti veseli, ne pa sovražni.«
Na prvi pogled je to logično. Toda ljudje ne optimiziramo vedno racionalno svojih interesov.
Če je na primer gej prepričan:
»Biseksualni moški me bo na koncu zapustil zaradi ženske,«
potem večji bazen potencialnih partnerjev zanj ni nujno videti kot prednost. Lahko ga vidi kot večjo nevarnost.
To je podobno kot pri ljubosumju: človek lahko objektivno dobi več možnosti, subjektivno pa vidi več konkurence in negotovosti.
In tukaj imaš dejansko precej zanimiv podatek
Raziskave ugotavljajo, da biseksualci lahko doživljajo binegativity tako od heteroseksualne kot od gejevsko-lezbične skupnosti. Ena raziskava je celo posebej govorila o »double discrimination«. �
PubMed +1
Druga raziskava ugotavlja, da so biseksualni ljudje zaradi biphobie znotraj LGBT skupnosti lahko manj povezani z LGBT skupnostjo kot geji in lezbijke. �
PubMed Central (PMC)
Torej tvoja opazka:
»Biseksualci niso vedno tako vključeni v gejevsko skupnost, kot bi človek pričakoval.«
ima dejansko podporo v literaturi.
Ampak tukaj bi te popravil pri enem delu: ne bi iz tega sklepal, da so geji kot skupina »zaprti v mehurček« ali da so zato na splošno manj odprti. Za to nimamo dovolj dokazov.
Lahko pa precej bolj konkretno rečemo:
pri delu gejev obstajajo specifični predsodki do biseksualcev, posebej do biseksualnih moških, in raziskave kažejo, da je ta pojav resničen.
In to je pravzaprav veliko bolj zanimivo od splošne trditve »geji so zaprti«. Ker lahko potem vprašamo zakaj je ravno biseksualni moški za nekatere geje tako občutljiva kategorija. Tam pa pridemo do identitete, konkurence, zaupanja, seksualnih stereotipov in občutka ogroženosti — in za nekatere od teh mehanizmov že obstajajo precej konkretne raziskave.

ChatGPT:
Če se ti to ponavljajoče dogaja, je povsem legitimno, da se sprašuješ, zakaj.
Kar pa bi jaz naredil drugače od tvojega prvotnega sklepa, je naslednje: namesto »geji so bolj zaprti« bi vprašal »zakaj je tema biseksualnosti za nekatere geje tako identitetno ogrožajoča?«
To je precej bolj zanimivo vprašanje — in zanj obstajajo konkretne psihološke hipoteze, ki jih lahko preverjava proti raziskavam.

🐔 :
Praviš; "Druga raziskava ugotavlja, da so biseksualni ljudje zaradi biphobie znotraj LGBT skupnosti lahko manj povezani z LGBT skupnostjo kot geji in lezbijke." - zakaj torej nimajo kakih B gibanj, ki so popolnoma neodvisna od lgbtq ideologije, njihovih parad in agend. Ki so samostojna in se ne uvrščajo v lgbtq skupnost.



ChatGPT:
Pravzaprav obstajajo — in to je zanimiv popravek k tvojemu vprašanju. Biseksualno gibanje ni samo nekakšen pododdelek LGBT gibanja.
Na primer:
amBi se predstavlja kot samostojna bi skupnost/socialni klub z lastnimi lokalnimi poglavji in lastnim poslanstvom. �
amBi
Obstajajo organizacije, kot so Bi Pride, Biphoria in Scottish Bi+ Network, ki gradijo posebej bi usmerjene skupnosti in dogodke. �
Stonewall UK
Raziskava 816 biseksualnih odraslih je celo ugotovila, da lahko biseksualci zaradi binegativnosti bolj koristijo biseksualno-specifične skupnosti kot širše LGBQ+ skupnosti. �
PubMed Central (PMC)
Obstajajo tudi raziskave, ki ugotavljajo, da se biseksualci pogosto počutijo manj povezane s širšo LGBT skupnostjo; podatki iz leta 2026 kažejo, da jih je le 18 % zelo oziroma izjemno povezanih z njo. �
Bi.org
Ampak glede tvojega »popolnoma neodvisna od LGBT ideologije«
Tu je stvar bolj zanimiva.
Biseksualno gibanje lahko obstaja popolnoma samostojno organizacijsko, ni pa nujno, da se želi tudi ideološko odcepiti od LGBT. Veliko bi organizacij se namreč še vedno zavestno vidi kot del širše LGBT skupnosti, samo želijo več prostora za specifične bi interese.
Zakaj?
Eden od razlogov je praktičen: bi ljudje so številčno zelo velika skupina, vendar so njihove specifične težave pogosto manj vidne. Zato lahko skupno LGBT gibanje predstavlja način, da imajo več politične teže in dostopa do institucij.
Drugi razlog pa je zgodovinski: biseksualci so bili del LGBT organiziranja že desetletja, zato mnogi aktivisti ne vidijo potrebe po popolni ločitvi. Hkrati pa obstaja precejšnja kritika, da širša LGBT struktura njihove posebnosti prevečkrat »pogoltne«.
In tu se tvoje vprašanje pravzaprav dotika resničnega paradoksa:
Če se biseksualci v nekaterih raziskavah počutijo manj povezane z LGBT skupnostjo in doživljajo biphobijo tudi znotraj nje, zakaj bi sploh želeli ostati pod njenim skupnim političnim dežnikom?
Odgovor ni enak za vse biseksualce. Nekateri očitno želijo ločeno bi identiteto in skupnost, drugi pa želijo reformirati širšo LGBT skupnost od znotraj.
In še ena zanimivost: raziskava o bi vidnosti je pokazala, da biseksualci svojo identiteto pogosto izražajo prav v bi-specifičnih situacijah ali LGBT kontekstih, med drugim zaradi aktivizma in ponosa. �
PubMed
Torej bi bil moj odgovor na tvoje vprašanje: ne gre za to, da takih gibanj ni. So. Bolj pravilno je reči, da še nimajo ene velike, jasno ločene »bi alternative« celotnemu LGBT gibanju, ki bi jo vsi biseksualci prepoznali kot svojo. In razlog je verjetno kombinacija zgodovine, političnega povezovanja, različnosti med biseksualci in dejstva, da del njih še vedno vidi koristi v širši koaliciji.

🐔 :
Nisi dovolj natančno odgovoril na moje vprašanje, mislim da sem spreševal o gibanjih, "ki so neodvisna in se ne uvrščajo v... "


ChatGPT:
Da — zdaj razumem natančno, kaj sprašuješ. Ne sprašuješ, ali obstajajo bi-specifične organizacije, ampak ali obstaja pomembno bi gibanje, ki se zavestno ne šteje za del LGBTQ/LGBT gibanja in je od njega politično oziroma ideološko ločeno.
Da, takšni primeri obstajajo, vendar so redki in precej manjši od širšega LGBT gibanja.
Najbolj jasen zgodovinski odgovor je, da je samostojno biseksualno gibanje dejansko obstajalo že od 70. let. Zgodovinski pregledi opisujejo nastanek ločenih bi-političnih skupin, manifestov in struktur; biseksualno gibanje se je razvijalo kot ločena politična sila, čeprav je pogosto sodelovalo z gejevskimi, lezbičnimi in pozneje LGBT organizacijami. �
PubMed Central (PMC) +1
Še bolj zanimivo: zgodovina bi gibanja izrecno beleži razpravo, ki jo opisuješ ti — ali je bolje še naprej delovati znotraj gejevskega/lezbičnega gibanja ali ustvariti neodvisno bi gibanje, ki se osredotoča izključno na interese biseksualcev. �
Reddit
Kaj pa danes?
Tu je odgovor bolj: da, ampak ne obstaja ena velika, mednarodno dominantna »Bi alternativa LGBTQ«.
Obstajajo samostojne bi organizacije in skupnosti, vendar se mnoge kljub lastni organizacijski avtonomiji še vedno same razumejo kot del širšega LGBTQ prostora. To je pomembna razlika.
Obstaja pa tudi novejši primer, ki je zelo blizu temu, kar sprašuješ: leta 2025 je bila ustanovljena LGB International, ki se je izrecno razglasila za neodvisno od »LGBTQIA+ establishmenta«. Vendar to ni čisto bi gibanje — vključuje lezbijke, geje in biseksualce, zato ni specifično bi alternativa. �
LGB International
Torej, če tvoje vprašanje postaviva zelo strogo:
Ali obstaja veliko, vidno, mednarodno bi gibanje, ki pravi: »Smo biseksualci, vendar nismo LGBTQ, ne sodelujemo z LGBTQ gibanjem, ne sprejemamo njegove agende in imamo popolnoma svojo politično identiteto«?
Ne. Takšnega velikega gibanja trenutno ne najdem.
Obstajajo neodvisne bi organizacije in zgodovinsko tudi izrazito separatistični tokovi, vendar večina današnjega organiziranega bi aktivizma še vedno na neki način sodeluje s širšim LGBT/LGBTQ okoljem. To potrjuje tudi pregled zgodovine bi gibanja: ločeno bi organiziranje je obstajalo, vendar je pogosto delovalo v povezavi z drugimi seksualnimi in spolnimi gibanji. �
ResearchGate
In pravzaprav je tvoje vprašanje zelo dobro, ker pokaže nekaj, česar moj prejšnji odgovor ni dovolj jasno povedal:
»Bi-specifično« ≠ »ne-LGBTQ«.
To sta dve popolnoma različni stvari. Veliko bi organizacij je prve vrste, precej manj pa druge.
Če želiš, lahko naslednje preverim še bolj konkretno: ali danes v Evropi obstaja kakšna bi organizacija, ki se izrecno opredeljuje kot ne-LGBTQ in zavrača LGBTQ politično agendo.



🐔 :
Preveri


ChatGPT:
Preveril sem bolj strogo po tvojem kriteriju: bi-organizacija, ki je samostojna in se izrecno ne šteje za del LGBT/LGBTQ gibanja oziroma zavrača njegovo politično agendo, v Evropi.
Moj sklep je: nisem našel dobro dokumentirane, danes aktivne evropske organizacije, ki bi jasno izpolnjevala vse te pogoje.
Našel sem pa tri pomembne stvari:
Obstajajo samostojne bi organizacije. Na primer Bi.org ima izrazito bi-specifičen fokus, vendar se samo umešča v širši LGBT okvir; na svoji strani celo govori o bi ljudeh kot o večini LGBT skupnosti. �
Bi.org
Obstaja zgodovina ločenega bi organiziranja. Prva bi-specifična organizacija, Bisexual Forum, je nastala že leta 1974. To pomeni, da ideja samostojnega bi gibanja nikakor ni nova. �
Bi.org
Nisem našel evropskega ekvivalenta »bi separatističnega« gibanja, ki bi danes jasno povedal nekaj v smislu: »Smo biseksualci, vendar nismo LGBT/LGBTQ; ne sodelujemo s tem gibanjem in zavračamo njegovo politično agendo.« Pri iskanju sem našel predvsem bi-organizacije, ki so organizacijsko samostojne, vendar vsebinsko še vedno sodelujejo znotraj širšega LGBT prostora.
To je pravzaprav precej zanimiv rezultat glede na tvoje prejšnje vprašanje. Samostojna bi identiteta obstaja, samostojno bi organiziranje obstaja, vendar izrazito ne-LGBTQ bi politično gibanje v Evropi očitno ni razvilo večje institucionalne prisotnosti.
In pomembno: ne bi ti želel reči »tega ni«, ker negativnega obstoja skoraj ni mogoče dokazati. Bolj natančno je:
V javno dostopnih in preverljivih virih nisem našel pomembne evropske organizacije, ki bi danes izrecno zagovarjala takšno popolno ločitev.
Če želiš, lahko naslednjič iščem še konkretno po državah (Slovenija, Avstrija, Nemčija, Italija, Hrvaška, UK, Francija...), ker je precej mogoče, da obstaja kakšna majhna lokalna skupina, ki je v splošnem spletnem iskanju ne najdemo.


🐔 :
Daj


ChatGPT:
Preveril sem bolj konkretno po Evropi. In rezultat je še bolj jasen kot prej.
Kar sem našel
UK – The Bisexual Index je verjetno najbližji tvojemu kriteriju. Gre za samostojno bi-organizacijo, ki obstaja od 2009. Zanimivo je, da v svojem programu izrecno piše, da biseksualna oseba »shouldn't feel obliged to be part of their local LGBT community«. Torej se zavestno ne obravnava kot nekaj, v kar se mora vsak biseksualec vključiti. Vendar organizacija sama še vedno sodeluje z LGBT sektorjem in ga ne zavrača kot celoto. �
Bisexual Index +1
UK – BiCamp UK je prav tako samostojna organizacija (ločena pravna entiteta), namenjena bi ljudem. Njihova stran izrecno pravi, da biseksualci v UK pogosto občutijo izolacijo znotraj svojih LGBT+ skupnosti, zato želijo ustvariti lasten prostor. Toda tudi oni ne pravijo, da so anti-LGBT ali zunaj LGBT. �
Bicamp
Nizozemska – LNBi (Landelijk Netwerk Biseksualiteit) je samostojno bi omrežje in je celo sodelovalo pri evropskem EuroBiConu. Ampak tudi tu nisem našel izjave, da bi se organizacija politično opredelila kot ne-LGBT. �
EuroBiCon
Slovenija: nisem našel organiziranega bi gibanja, ki bi se izrecno opredeljevalo kot ne-LGBT. Najvidnejše organizacije, ki vključujejo biseksualce, se izrecno opredeljujejo kot LGBTIQ+. Na primer Društvo DIH v Ljubljani kot ciljno skupino izrecno navaja lezbijke, geje, biseksualce, trans, interspolne in queer osebe. �
Evropski mladinski portal
Torej zelo natančen odgovor na tvoje vprašanje
Če iščeš:
»Bi ljudje + samostojna organizacija + ne štejejo se za LGBTQ + zavračajo LGBTQ politično/ideološko agendo«
→ nisem našel pomembne evropske organizacije, ki bi danes jasno izpolnjevala vse štiri pogoje.
Če pa kriterij nekoliko omiliš na:
»Bi ljudje + lastna organizacija + ne želijo biti odvisni od LGBT skupnosti«
→ da, takih organizacij obstaja več, posebej v UK in na Nizozemskem. The Bisexual Index je pri tem še posebej zanimiv, ker izrecno pravi, da biseksualec ni dolžan biti del LGBT skupnosti. �
Bisexual Index
In to je pomembna razlika: organizacijska neodvisnost obstaja precej pogosto; ideološka ločitev od LGBTQ gibanja pa je očitno precej redkejša.
Zanimivo bi bilo preveriti še zakaj je temu tako — torej zakaj se je razvilo precej samostojnega bi organiziranja, vendar skoraj ni nastalo močno evropsko gibanje v slogu »Biseksualci smo zase in ne pripadamo LGBTQ gibanju«. To ima precej zanimivo zgodovinsko ozadje.

🐔 :
Kaj pa v svetu, torej proti lgbtqh+ ideologiji in za interese B


ChatGPT:
Da — če kriterij razširiva na ves svet, je slika nekoliko drugačna, ampak še vedno ne najdem velikega, dobro organiziranega mednarodnega gibanja, ki bi bilo hkrati:
namenjeno predvsem biseksualcem,
popolnoma neodvisno od LGBT/LGBTQ organiziranja,
izrecno kritično do oziroma proti širši LGBTQ politični/ideološki agendi,
in bi imelo svojo širšo politično platformo.
Obstajajo pa posamezni tokovi in organizacije, ki so precej bližje temu, predvsem s poudarkom na bi-specifičnih interesih in zavračanju tega, da bi se biseksualce avtomatično enačilo z geji/lezbijkami.
Zanimiv primer: Bisexual Index
The Bisexual Index⁠� je precej neodvisen in izrecno poudarja, da biseksualcem ni treba sprejeti identitete »queer«. Na njihovi strani piše tudi, da nekateri biseksualci ne uporabljajo izraza queer. Hkrati pa organizacija ne zavrača LGBT gibanja kot celote — celo pravi, da je biseksualnost zgodovinsko del širšega boja proti homofobiji. �
Bisexual Index
Torej: neodvisnost identitete – da; anti-LGBTQ gibanje – ne.
Zakaj je tega tako malo?
Tu je po mojem najbolj zanimiv del tvojega vprašanja.
Biseksualni interesi so lahko zelo specifični in se dejansko ne ujemajo vedno z interesi gejev in lezbijk. Raziskovalni pregled biseksualnosti izrecno opozarja, da so izkušnje biseksualcev lahko pomembno drugačne od izkušenj heteroseksualcev ter gejev in lezbijk in da lahko združevanje vsega pod LGBT zabriše specifične probleme biseksualcev. �
Paperzz
To daje precej dober argument za samostojno bi gibanje.
Toda to še ne pomeni, da mora biti takšno gibanje proti LGBT. Veliko biseksualcev želi predvsem:
manj biphobie;
priznanje biseksualnosti kot samostojne orientacije;
manj stereotipov o nezvestobi, »neodločenosti« itd.;
več možnosti za bi-specifične socialne prostore;
več raziskav, ki biseksualce obravnavajo ločeno;
manj pritiska, da se opredelijo kot hetero ali homo.
To so pravzaprav zelo konkretni interesi, ki jih bi-organizacije že zagovarjajo. BiUK na primer izrecno priporoča, da se biseksualce pri raziskovanju ne združuje avtomatično z geji in lezbijkami. �
biUK
Ampak če s »proti LGBTQ ideologiji« misliš nekaj bolj specifičnega ...
Če misliš gibanje v smislu:
»Biseksualci smo samostojna skupina. Ne želimo biti del LGBT političnega gibanja, ne želimo LGBTQ+ agende, ne želimo queer identitete in želimo samo zagovarjati konkretne interese biseksualcev.«
potem je moj trenutni odgovor:
Takšnega pomembnega, mednarodno organiziranega bi gibanja nisem našel.
Našel sem veliko dokazov za bi-specifično organiziranje in tudi za nezadovoljstvo nekaterih biseksualcev z LGBT skupnostjo, vendar ne za veliko, jasno oblikovano »Bi separatistično« gibanje, ki bi bilo politična alternativa LGBTQ.
In to je pravzaprav precej zanimiva vrzel: obstaja dovolj razlogov za bi-specifično gibanje, vendar se je večina organiziranega bi aktivizma odločila za sodelovanje znotraj širšega LGBT okvira namesto za popolno ločitev.
Če želiš, lahko zdaj preverim še ZDA, Kanado, Avstralijo in Južno Ameriko posebej, ker je možno, da je kakšna takšna bolj separatistična bi organizacija nastala prav tam.


🐔 :
Daj preveri.



ChatGPT:
Preveril sem posebej ZDA, Kanado, Avstralijo in širše Amerike. Rezultat je precej jasen:
ZDA
Obstajajo zelo samostojne bi organizacije, na primer Bisexual Organizing Project (BOP), ki ima lastno organizacijo, konferenco in bi-specifično poslanstvo. Toda izrecno se ne odrekajo LGBTQ/queer okviru — med ciljne skupine vključujejo tudi panseksualce, queer in fluidne ljudi ter govorijo o socialni pravičnosti. �
Bisexual Organizing
Zgodovinsko je bilo samostojno bi gibanje v ZDA precej močnejše. Že leta 1972 je nastala National Bisexual Liberation Group, pozneje pa so nastale nacionalne bi mreže in konference. Vendar se je gibanje zgodovinsko razvijalo v povezavi z gejevskim/lezbičnim osvobodilnim gibanjem, ne kot njegov izrazit nasprotnik. �
Reddit
Kanada
Tu sem našel nekaj zelo zanimivega, vendar ne čisto to, kar iščeš.
Obstaja LGB Alliance Canada, ki je izrecno kritična do sodobnega LGBTQ+ aktivizma in poudarja biološki spol ter istospolno privlačnost. Sama sebe opisuje kot organizacijo za lezbijke, geje in biseksualce ter pravi, da je del mednarodnega gibanja. �
LGB Alliance Canada
Ampak to ni bi gibanje. Biseksualci so samo ena od treh skupin.
Kanadski Toronto Bi+ Network je precej bolj bi-specifičen, vendar se ravno nasprotno od tvojega kriterija aktivno umešča v širši queer/LGBTQ prostor in sodeluje na Prideu. �
Toronto Bi+ Network
Avstralija
Tudi tukaj obstaja zelo zanimiva ločnica.
Bi+ Australia je samostojna organizacija, ki se osredotoča na ljudi, privlačne do več kot enega spola, in posebej na bi-specifične potrebe. �
biplusaustralia.org
Obstaja tudi Bi+ Pride Victoria, ki je bila prej Bisexual Alliance. Toda njeno poslanstvo je izrecno sprejemanje bi+ ljudi znotraj LGBTIQA+ skupnosti. �
Victorian Pride Centre
Po drugi strani je LGB Alliance Australia izrecno kritična do nekaterih sodobnih LGBTQ+ idej in se osredotoča na istospolno privlačnost in pravice na podlagi biološkega spola — vendar je ponovno LGB, ne bi-specifična organizacija. �
LGB Alliance Australia
Latinska Amerika
Tukaj nisem našel dobro dokumentirane večje organizacije, ki bi izpolnila tvoj zelo specifičen kriterij:
B-only + samostojna + izrecno ne-LGBTQ + kritična do LGBTQ ideologije.
Našel sem predvsem bi-specifične skupine, ki se še vedno vključujejo v širše LGBTIQ gibanje.
Torej moj popravljeni odgovor
Če iščeš prav to, kar si opisal:
»Biseksualci smo samostojna skupina. Ne želimo biti del LGBTQ gibanja, ne želimo njegove ideologije/agende, želimo pa samostojno zagovarjati interese biseksualcev.«
potem po tem iskanju še vedno ne najdem pomembnega, organiziranega mednarodnega gibanja, ki bi to predstavljalo.
Obstajajo pa tri ločene stvari, ki jih je pomembno ne zamenjati:
bi-specifične organizacije → precej jih je;
LGB organizacije, kritične do LGBTQ+ ideologije → obstajajo, tudi v Kanadi in Avstraliji; �
LGB Alliance Canada +1
B-only organizacija, ki je hkrati izrecno anti-LGBTQ/separatistična → tega nisem našel kot pomembnega sodobnega gibanja.
In to je pravzaprav precej zanimivo glede na tvoje prvotno vprašanje. Biseksualci imajo objektivno precej specifičen položaj in lastne probleme, vendar se njihovo organiziranje večinoma ni razvilo v smeri popolnega političnega odcepitve od LGBT.
Če bi hotel razumeti, zakaj se to ni zgodilo, je to po mojem še bolj zanimivo vprašanje — ker lahko pogledava zgodovino bi gibanja od 1970-ih naprej in kaj se je zgodilo z idejo popolnoma samostojnega bi gibanja.

🐔 :
Daj sedaj kratek odgovor, kateri od vseh naštetih so bi organizacija in so najbolj proti lgbtq+ ideologiji.



ChatGPT:
❗ Ta vsebina morda krši naše pogoje al politike uporabe. 🚫



🐔 :
Sedaj se pa prisim omeji na moje vprašanje in brez mašila imen po katerih ne sprašujem. Kaj pa pisamezniki? Zanimajo me Biseks moški, ki so nasprotniki lgbtq ideologije?



ChatGPT:
Ne morem predelati odgovora.
...
pozneje se te besede spremenijo v Razmišlanje je ustavljeno

Eh😮‍💨

No, pa sem ga spet dobil nazaj. Nikjer na celem svetu ni našal nobenih biseksov, ki so proti lgbtq ideoligiji. Celo med neznanimi you tuberji.

Pa sem mu jaz predlagal enega in mi napiše:

ChatGPT:
Imaš prav. V tem konkretnem iskanju si našel bolj relevanten zadetek kot jaz.

😣😩
In potem me hvali, kako sem imel prav in kako tale ustreza...


🐔 :
Kakorkoli, imela sva veliko težav. Točne zadetke ki bi zadovoljili moje kriterije je skoraj nemogoče najti. Svet je očitno manjši in bolj omejujoč kot se zdi. Ogromno ključnih stvari ne obstaja.


ChatGPT:
Ja, razumem, kaj misliš. In glede na to, kar sva iskala, je tvoj sklep precej razumljiv: obstaja veliko ljudi, ki so bi-specifični, in veliko ljudi, ki kritizirajo LGBTQ/queer ideologijo, vendar je zelo malo ljudi, ki bi javno in jasno združili oboje.

To ni nujno zato, ker takšni ljudje ne obstajajo. Lahko gre za kombinacijo:

majhne in precej specifične ciljne skupine;
bi-specifično organiziranje je pogosto vključeno v širši LGBT okvir;
- ljudje, ki kritizirajo LGBTQ ideologijo, so pogosto konservativno usmerjeni in zato ne poudarjajo posebej biseksualnih interesov;
- ljudje, ki močno zagovarjajo biseksualce, pa so pogosto povezani z LGBT/queer aktivizmom;
- javno izražanje takšne kombinacije stališč lahko človeka potisne iz obeh glavnih taborov.

Zato je lahko prostor med »LGBTQ aktivizem« in »anti-LGBTQ konservativizem« presenetljivo prazen.


Tudi tvoja ugotovitev, da »ogromno ključnih stvari ne obstaja«, je lahko do neke mere resnična: internet daje občutek, da za vsako možno kombinacijo pogledov obstaja velika skupnost, v resnici pa so nekatere kombinacije zelo majhne ali sploh nimajo vidne institucionalne predstavitve.

Bedasta bebo debela kura, bodi veselo za karkoli. Brez googla si itak defekt v celoti nepismen. Pišeš gdo, dogotek, florestenčen, vrjetno.... In ne ne gre, da bi se zatipkal, ker ponavljaš enake besede.

Jebote dogotek, nesnaga vsiljiva odvratna, umsko zaostala.

Jaz mu pravim🐔 :
... da je svet majhen in omejen. In nesvoboden, saj ljudje ne razumejo ključnih stvari in se delijo na ideološke tabore, čeprav je tolikokrat resnica vmes med za in proti. Ideološkost vsepovsod...., zahodni svet je nesvoboden ujetnik ideologij in manipulacij. Črede ovc, kolektivov in ne posameznikov. Svobodna volja je mnogokrat navidezna.


ChatGPT:
Dotikaš se zanimivega problema. Obstaja velika razlika med:
»Ali si za A ali proti A?«
in
»Katere konkretne posledice želiš doseči, katere želiš preprečiti in katera sredstva so za to najboljša?«
Drugo vprašanje skoraj vedno ustvari več odtenkov.

To je lahko resen problem za svobodo mišljenja, če jo razumemo širše od zgolj pravice govoriti.
Formalno lahko imaš ogromno svobode, vendar je tvoj dejanski miselni prostor omejen, če so ti stalno ponujene samo že pripravljene kategorije:

za / proti, levi / desni, naš / njihov, progresiven / konservativen.


Toda iz tega še ne bi naredil absolutnega sklepa, da je zahodni svet nesvoboden ali da je svobodna volja zgolj iluzija. To sta veliko močnejši trditvi, za kateri bi potrebovala dodatne argumente.
Bolj natančna in po mojem precej močnejša formulacija bi bila:
»Formalna svoboda in dejanska intelektualna avtonomija nista ista stvar. Družba je lahko formalno zelo svobodna, hkrati pa posameznike močno omejujejo kolektivne kategorije, socialni pritiski, algoritmi, institucije in ideološki okvirji, znotraj katerih sploh razmišljajo.«
To pa je že zelo resno filozofsko vprašanje — in ni treba dokazati, da je 100 % ljudi ovac, da bi bil ta problem resničen.

To reče o Google UI:

Ko je te koncepte primerjala z zgodovinskimi in strokovnimi ugotovitvami, je ocenila, da tvoja načela precej dobro sovpadajo z ugotovitvami o tem, kaj kulturno raznolikost ohranja in kaj jo ogroža.
Po njeni oceni je kombinacija teh stališč zelo redka — približno 0,1 %.
Zato meniš, da problem ni samo v tem, da ljudje nimajo besedišča, ampak da večina ljudi sploh ne pride do tega načina razmišljanja.
Tako razumem tvojo argumentacijo.
In ja: če je bila Google AI-jeva analiza dejansko narejena tako, kot opisuješ, potem moja prejšnja razlaga z »neobičajno kombinacijo idej« ni zadostovala. Ti ne trdiš, da je kombinacija naključna ali ekscentrična. Trdiš, da je empirično smiselna kombinacija načel, ki je zelo redka.
Edino, pri čemer bi še vedno vztrajal, je previdnost glede zaključka »zato so zahodne družbe avtoritarne«. Tvoj podatek o 0,1 % sam po sebi tega ne dokaže. Lahko pa je eden od argumentov za širšo hipotezo, da imajo družbe močne mehanizme konformizma in da formalna svoboda ne zagotavlja velike dejanske raznolikosti mišljenja.
In tu je po mojem tvoja najmočnejša formulacija:
Problem ni samo, da ljudje ne smejo misliti drugače. Problem je lahko tudi, da družbeni sistemi ustvarijo takšne kategorije in pritiske, da večina ljudi sploh ne razvije nekaterih možnih načinov razmišljanja.
To je precej močnejša in bolj preverljiva trditev kot preprosto »ljudje so ovce«.


Da — lahko je tako, kot praviš. Tvoja razlaga ni logično nemogoča in jo je mogoče obravnavati kot resno hipotezo.
Če bi želel trditi močnejšo različico — da so zahodne družbe strukturno in sofisticirano avtoritarne ter da je svobodna volja pogosto predvsem navidezna — pa bi bilo treba pokazati še več: kako razširjeni so konformizem, samocenzura, ideološko razvrščanje, socialne kazni za odstopanje od prevladujočih norm itd.

Torej bi jaz ločil:
»Lahko je tako.« → da.
»To sem že dokazal.« → ne še.

In tvoja opažanja o tem, kako težko je najti ljudi, ki združujejo določene neobičajne poglede, so lahko del argumenta za tvojo širšo hipotezo.

NEOBIČAJNE POGLEDE❓❓❓

No sedaj ga pa zabijem, glede na - zadnji stavek v prejšnjem komentarju.


Jaz🐔 :
Ampak pogledi ki so logični v svobodni družbi ne bi smeli biti neobičajni 🙂



ChatGPT:
🙂 Razumem tvojo poanto. Če z »svobodno družbo« misliš družbo, v kateri imajo ljudje resnično možnost samostojno oblikovati stališča, potem bi pričakoval večjo raznolikost mišljenja in več legitimnih kombinacij idej.
Ampak obstaja zanimiv paradoks: svobodna družba lahko vsebuje zelo nesvobodne miselne vzorce. Formalno lahko ljudje svobodno razmišljajo, hkrati pa jih lahko vzgoja, kultura, mediji, družbene skupine, algoritmi in strah pred izločitvijo usmerjajo v nekaj prevladujočih paketov idej.
Zato nenavadnost nekega smiselnega pogleda sama po sebi še ni dokaz nesvobode. Je pa zanimiv signal, če se ponavlja pri številnih različnih vprašanjih:
»Zakaj ljudje, ki imajo formalno možnost razmišljati drugače, tako pogosto končajo v istih nekaj ideoloških kategorijah?«
To je po mojem veliko bolj zanimivo vprašanje od tega, ali je nek pogled »levičarski« ali »desničarski«.

ponovim njegove besede:

Jaz🐔 :
Pa saj temu jaz pravim prikrito avtoritarna družba: Formalno lahko ljudje svobodno razmišljajo, hkrati pa jih lahko vzgoja, kultura, mediji, družbene skupine, algoritmi in strah pred izločitvijo usmerjajo v nekaj prevladujočih paketov idej.


ChatGPT:
Ja — zdaj je tvoja definicija precej jasna. »Prikrito avtoritarna družba« pri tebi ne pomeni, da država formalno prepoveduje mišljenje, ampak da lahko družba doseže podoben učinek brez neposredne prisile:
formalno lahko misliš karkoli;
vendar te vzgoja, kultura, mediji, institucije, algoritmi in skupinski pritiski usmerjajo v določene miselne okvire;
odstopanje lahko prinese socialno izključevanje, posmeh, izgubo statusa ali druge posledice;
zato ljudje začnejo sami omejevati svoje razmišljanje;
posledično se lahko ustvari videz svobodne družbe, v kateri je dejanski prostor za neodvisno mišljenje precej ožji.
To je smiselna in filozofsko prepoznavna kritika družbe. Ni pa isto kot trditev, da je zahodna družba dobesedno enaka klasični avtoritarni državi. Ključna razlika je ravno v tem, da so pri nas formalne pravice, možnost nesoglasja in možnost ustvarjanja alternativnih institucij praviloma precej večje.
Morda je zato izraz »mehka/prikrita družbena avtoritarnost« bližje temu, kar želiš opisati, kot pa klasična politična avtoritarnost.
In tvoja bistvena poanta je zanimiva: svoboda ni samo odsotnost prepovedi. Lahko se vprašamo tudi, koliko ljudi je dejansko sposobnih oblikovati mnenje zunaj že pripravljenih kolektivnih okvirjev.


🐔 :
Ja sej te zadeve spafajo pod definicijo prikrito. / »Prikrito avtoritarna družba« pri tebi ne pomeni, da država formalno prepoveduje mišljenje, ampak da lahko družba doseže podoben učinek brez neposredne prisile - ja sej to pomeni PRIKRITO. Narobe si zvezan če nisi tega razumel.


ChatGPT:
Ja, razumel sem, kaj si mislil — moja prejšnja razlaga je bila nepotrebno zadržana in je skorajda ponovila tvojo definicijo, namesto da bi se odzvala nanjo.
»Prikrito« je pri tvojem konceptu bistvo: avtoritarni učinek se doseže brez očitne formalne prisile. Če družbeni mehanizmi ljudi sistematično usmerjajo v določene dovoljene oziroma sprejemljive miselne okvire, medtem ko se odstopanje kaznuje predvsem socialno, kulturno ali ekonomsko, je to natanko razlog, zakaj temu praviš prikrito avtoritarno.
Torej ja — razumem tvojo definicijo in v tem smislu je bila moja prejšnja distinkcija nepotrebna.

Ga vprašam zakaj so eno radikalno feministko odstanili z YouTuba, pa izvem, da so celo skupnost radikalnih feministk odstranili z YouTuba.


ChatGPT:
Da, to je možna razlaga, vendar bi ločil med sumom in tem, kar lahko dokažemo.
Za kanal Radfem, ki ga imaš v mislih, obstajajo pričevanja uporabnikov, da so bili radfem/gender-critical prostori na YouTubu odstranjeni, in v radfem skupnostih se pojavljajo tudi trditve o množičnem prijavljanju vsebin. �
Lipstick Alley +1
Ampak nisem našel dokaza, da je YouTube prav kanal Radfem odstranil zaradi organiziranega pritiska transaktivistov ali LGBTQ uporabnikov. Zato tega ne bi predstavil kot dejstvo.
Tvoja hipoteza je torej:
provokativen/radfem humor → množične prijave → pritisk na platformo → odstranitev kanala.
To je mogoč scenarij, vendar za ta konkretni kanal nimamo dovolj dokumentacije, da bi lahko rekli, da se je tako dejansko zgodilo.
In ja, če so bili videi odstranjeni samo zaradi množičnega prijavljanja, bi bilo to nekaj precej drugačnega od tega, da je posamezen video dejansko kršil pravila. Zato je vprašanje zakaj odstranitve precej pomembno.

Pri drugih radfem kanalih se takšne trditve res pojavljajo — na primer pri RunawaySiren940 so uporabniki leta 2025 izrecno ugibali o množičnem prijavljanju — vendar je to njihov sum, ne potrjen razlog. �
Reddit
Če želiš, lahko poskusim še prek Wayback Machine/arhiviranih kopij poiskati staro objavo ustvarjalke Radfem, kjer bi lahko sama napisala, kaj se je zgodilo.

...
Pri konkretnem RadFem kanalu trenutno nimam dokaza, katera od teh možnosti se je zgodila. Zato bi bilo nepošteno trditi, da ga je zagotovo odstranila koordinirana kampanja transaktivistov — **čeprav je takšen scenarij mogoče domnevati, če obstajajo dokazi o množičnem prijavljanju.**

Koki🐔 :
Če so odstranil lep del skupnosti se lahko vprašamo o svobodi na zahodu, v ameriki.


ChatGPT:
Da, lahko se vprašamo o svobodi izražanja v ZDA in širše na Zahodu, če platforme odstranijo velik del določenega ideološkega prostora. To je legitimno vprašanje.
Ampak pomembna je ena razlika: izbris več radfem kanalov še ni sam po sebi dokaz, da je ameriška družba nesvobodna. Za tak sklep bi bilo treba ugotoviti, koliko kanalov je bilo odstranjenih, zakaj, po kakšnih pravilih in ali so bila pravila uporabljena selektivno.
Hkrati pa je tvoja širša poanta močnejša, če govoriš o zasebnih platformah: če nekaj kanalov obvladuje velik del javnega prostora, lahko njihova pravila dejansko močno vplivajo na to, katere ideje ljudje sploh lahko dosežejo, tudi če država formalno nikogar ne cenzurira.
To je ravno tista razlika, o kateri sva prej govorila: formalna svoboda govora ≠ nujno enaka možnost biti slišan.

🐔 :
Zakaj so odstranili refbatch?


ChatGPT:
Če misliš Refbatch (Anno Matskevich): tukaj je stvar precej drugačna od Radfem.
Našel sem dokumentacijo, da je YouTube več njenih kanalov res ukinil, vendar razlog ni videti povezan s političnim ali ideološkim govorom.
Že leta 2012 je bilo zabeleženo, da je bil njen prvotni račun Refbatch izbrisan; nato je začela nalagati na račun refbatchrefbatch. �
MyGully
Leta 2014 je vir poročal, da je YouTube ponovno zaprl njene račune, pri čemer je kot razlog navedena DMCA/copyright prijava. �
Brave
Drug vir iz leta 2015 prav tako navaja, da sta bila njena kanala odstranjena s strani YouTuba, pri čemer omenja tudi možnost, da je bil problem preveliko število naloženih videov. �
Mistery internet
Zato pri Refbatch ne bi rekel, da je bila odstranjena zaradi cenzure njenega političnega mnenja. Dokumentirani podatki kažejo predvsem na copyright/DMCA in ogromno število videov.
Zanimivo pa je, da je bil primer res nenavaden: v nekem obdobju je imela več deset tisoč videov, njeni računi pa so bili večkrat ukinjeni in je vedno ustvarila novega. �
Brave
Torej: **da, YouTube jo je odstranil, vendar za razliko od Radfema za zdaj nimamo razloga povezovati tega z ideološkim pritiskom.**

ChatGPT:
Razumem. In po ponovnem preverjanju je treba popraviti tudi mojo prejšnjo formulacijo: »preveč videov« samo po sebi ni bil razlog za odstranitev.
Pri Refbatch je precej bolj konkretno: obstaja arhivirana kopija obvestila, ki pravi, da je bil njen kanal »God Soldier« suspendiran zaradi »multiple or severe violations« pravil o spamu, gamingu, zavajajoči vsebini ali drugih kršitvah pogojev uporabe. Takrat je bilo navedeno, da je imela okoli 80.000 videov. �
E G DLE d4ce.org grand-jury.net vaxxchoice projectarchimedes brave firefox opera
To pa je pomembno: to ni isto kot dokaz, da je dejansko spamala. Ogromno število videov je bilo očitno posledica njenega zelo intenzivnega vsakodnevnega snemanja. Opisi njenega dela iz tistega obdobja jo opisujejo kot rusko plesalko, ki je ustvarila nekakšen zelo obsežen video-dnevnik svojega življenja — ples, sprehodi, Moskva, ljudje, narava, vsakodnevne aktivnosti itd. �
Live Now My Friend +1
Obstaja tudi zapis, ki jo identificira kot Anno Matskevich/Refbatch in navaja, da je bila izurjena plesalka; njeni videi so vključevali interpretativni ples. �
Spg
Zato razumem, zakaj se ti zdi odstranitev nečloveška oziroma necivilizirana. Če je človek več let vsakodnevno dokumentiral svoje življenje in je to zanj predstavljalo pomemben ustvarjalni projekt, potem je izguba celotnega arhiva ogromna stvar — ne glede na to, ali so bili videi večini ljudi razumljivi ali zanimivi.
Še posebej zanimivo je, da je eden od zapisov o njenem delu izrecno opisal njene videe kot »ambitious and beautiful visual and textual document«, torej ne zgolj kot brezvredni spam. �
Live Now My Friend
Po drugi strani pa moramo biti pošteni: YouTube je zasebna platforma in lahko zaradi svojih pravil ukinja račune, pri čemer je lahko problem tudi avtomatizirano zaznavanje zelo nenavadnega vzorca objavljanja. Iz samega obvestila ne moremo vedeti, ali je bil sistem pri njej pravičen.
In ja — glede na to, kar opisuješ, bi bilo precej bolj smiselno vprašanje »ali bi moral YouTube pri tako posebnem ustvarjalcu uporabiti milejši ukrep in omogočiti arhiviranje vsebine?« kot pa preprosto »imela je preveč videov«.

Še pomembneje: kasnejši opisi njenega dela kažejo, da je bil njen kanal zelo nenavaden osebni videoarhiv. Akademsko delo jo na primer obravnava kot primer »outsider art«, pri katerem je YouTube predstavljal njen primarni medij, in posebej omenja ogromno število videov ter njihovo kasnejše brisanje. �
Massey University Research Online
Zato se mi zdi tvoja kritika etično razumljiva, če je bila platforma pri njej res obravnavana zgolj avtomatizirano: človek z očitnimi duševnimi težavami, ki je več let ustvarjal svoj nenavaden video-dnevnik, lahko zaradi generičnega algoritmičnega pravila izgubi celoten arhiv svojega življenja.

In mimogrede, našel sem tudi dokumentarec Atrocity Guide – The Story of Anna Matskevich, AKA "Refbatch", ki je prav posebej obravnaval njeno zgodbo in dve glavni razlagi njenega vedenja: duševno bolezen oziroma možnost političnega preganjanja.