Upam, da oče nakazuje te zneske na trr račun.
Csdju pa tudi lahko sporoči opravljanje dejavnosti tujih jezikov.
Sad but true
Csdju pa tudi lahko sporoči opravljanje dejavnosti tujih jezikov.
Sad but true
1
@Jp Tvoj komentar perfektno ilustrira to kar sem govoril o epistemski asimetriji.
Kar ti vidiš je en podatek (finančno neskladje). Predlagaš “očitno” rešitev: “Samo naredi X in bo OK”
Česar NE vidiš: 4+ leta dokumentiranja, desetine pozivov CSD, dejstva da se to ŽE dela in dejstva, da sistem ne ukrepa tudi ko ve.
“Upam, da oče nakazuje te zneske na trr račun”
→ Kot da problem je tehnični (način plačila)
→ Ne sistemski (enforcement ne obstaja)
“Csdju pa tudi lahko sporoči opravljanje dejavnosti tujih jezikov”
→ Kot da CSD ne ve
→ Kot da bo CSD ukrepala če se “samo sporoči”
→ Vera v sistem
“Sad but true”
→ Kot da je to rešitev
→ Kot da je problem “preprost, če veš kako”
To je naivnost nekoga ki verjame, da sistem deluje, ki misli da “pravilni postopek” = rezultat.
Naivnost je vera da “če bi le vedeli…” bi sistem ukrepal.
Realnost je: Sistem ve. In izbira ne ukrepati.
Kar ti vidiš je en podatek (finančno neskladje). Predlagaš “očitno” rešitev: “Samo naredi X in bo OK”
Česar NE vidiš: 4+ leta dokumentiranja, desetine pozivov CSD, dejstva da se to ŽE dela in dejstva, da sistem ne ukrepa tudi ko ve.
“Upam, da oče nakazuje te zneske na trr račun”
→ Kot da problem je tehnični (način plačila)
→ Ne sistemski (enforcement ne obstaja)
“Csdju pa tudi lahko sporoči opravljanje dejavnosti tujih jezikov”
→ Kot da CSD ne ve
→ Kot da bo CSD ukrepala če se “samo sporoči”
→ Vera v sistem
“Sad but true”
→ Kot da je to rešitev
→ Kot da je problem “preprost, če veš kako”
To je naivnost nekoga ki verjame, da sistem deluje, ki misli da “pravilni postopek” = rezultat.
Naivnost je vera da “če bi le vedeli…” bi sistem ukrepal.
Realnost je: Sistem ve. In izbira ne ukrepati.
1
Željkič, ne peri umazanega perila tukaj. Si že na monu naredil čisto preveč škode otrokom. Piši dnevnik, hodi na psihoterapije. Vse privat, nič javno.
0
Seveda ni tako enostavno.
Je vsaj evidentirano, da s tvoje strani upostevas dogovorjeno.
Bi pa morda, morda dosegel kaksen dogovor, da na nek csdjev račun nakazuje in oni sprostijo njej sredstva, ko bo ona upodtevala dogovor...pač, samo razmišljam.
Tudi jaz sem locena, pa nimava takih problemov. So zneski za 2 precej nižja, pa tudi otroka lahko vidi kadar želi, oz ko je v kraju, skoraj vsak dan po nekaj ur oz lahko tudi cel dan, če ima čas....
Vem pa, da nekatere znajo biti zelo zobne...kar pa je največ v škodo otrok
Je vsaj evidentirano, da s tvoje strani upostevas dogovorjeno.
Bi pa morda, morda dosegel kaksen dogovor, da na nek csdjev račun nakazuje in oni sprostijo njej sredstva, ko bo ona upodtevala dogovor...pač, samo razmišljam.
Tudi jaz sem locena, pa nimava takih problemov. So zneski za 2 precej nižja, pa tudi otroka lahko vidi kadar želi, oz ko je v kraju, skoraj vsak dan po nekaj ur oz lahko tudi cel dan, če ima čas....
Vem pa, da nekatere znajo biti zelo zobne...kar pa je največ v škodo otrok
0
@Jp Hvala za predlog. To bi bilo super, če bi CSD prevzel aktivno vlogo izvrševanja in držal sredstva kot leverage. Žal moja izkušnja kaže, da CSD tega ne dela.
Urgenca z novembra 2024 še vedno čaka.
Tvoja situacija zveni kot normalen vzorec, primer kako bi moralo biti. Kooperativno in fleksibilno, fokusirano na otroke. To je cilj.
Žal pri visoko konfliktnih primerih, kjer ena stran sistematično onemogoča stike kljub sodnim odločbam, sistem nima efektivnih orodij.
Vsekakor pa dokumentiram vse - nakazila so na TRR, CSD je obveščen o vsem, evidence so popolne. Problem ni pomanjkanje podatkov. Problem je pomanjkanje kompetenc in volje za rešitev.
Urgenca z novembra 2024 še vedno čaka.
Tvoja situacija zveni kot normalen vzorec, primer kako bi moralo biti. Kooperativno in fleksibilno, fokusirano na otroke. To je cilj.
Žal pri visoko konfliktnih primerih, kjer ena stran sistematično onemogoča stike kljub sodnim odločbam, sistem nima efektivnih orodij.
Vsekakor pa dokumentiram vse - nakazila so na TRR, CSD je obveščen o vsem, evidence so popolne. Problem ni pomanjkanje podatkov. Problem je pomanjkanje kompetenc in volje za rešitev.
0
ne bom pametoval, ker ne vem kako je ... ampak ali ni tako, da že malo večji otroci lahko jasno in glasno - inštituciji - povedo- želim, hočem biti , imeti stike z očetom... in jih morajo upoštevat... to so otroci cca deset letniki ... in pri tebi so trije... se vkup vzamejo in tetam na csd- jasno povejo- hočemo atija. pika.
kje je varuh otrokovih pravic.. .kjer otrok jasno izraža svoje pravice- do očeta recimo...tak bo že polnoleten -pa ga ne šmirglajo ali kaj... čudaško vse skupaj-
csd- ima tudi višji nadzor, inštanco... sigurno je še kakšna nevladna , da bi razčistili...
mati in njene fore- tako dolgotrajno- ne more biti nedotakljiva in veljati samo njena.
kje je varuh otrokovih pravic.. .kjer otrok jasno izraža svoje pravice- do očeta recimo...tak bo že polnoleten -pa ga ne šmirglajo ali kaj... čudaško vse skupaj-
csd- ima tudi višji nadzor, inštanco... sigurno je še kakšna nevladna , da bi razčistili...
mati in njene fore- tako dolgotrajno- ne more biti nedotakljiva in veljati samo njena.
1
@Jojno To je sistemska kritika, ne osebni napad. Največja škoda otrokom je odsotnost očeta 32 mesecev - ne pa javno govorjenje o sistemskem problemu. Če je tvoj edini predlog na takšna pisanja ‘molči’, ker ščitiš nekoga, ki ga ti poznaš - to služi zgolj ohranjanju status quo, ne otrokom, mar ne? Bi se bilo vredno zamisliti o takih ‘nasvetih’.
0
to so veliki otroci- najstniki... če bi želeli te videt, imeti kontakt.. verjamem, da bi pri teh letih našli način, da ste skupaj... razen, če je pri 16- tako opran in presran, da ne upa do fotra , ker je matka bog i batina...
a ni bil primet, ko sta si ločenca tud tak otroke podajala... -ti so pobegnili k očetu ... in so jih potem iskali.. nekaj se je premikalo potem v korist otrok...
a ni bil primet, ko sta si ločenca tud tak otroke podajala... -ti so pobegnili k očetu ... in so jih potem iskali.. nekaj se je premikalo potem v korist otrok...
0
Stari, v večini primerov je CSD podn od podna. Se strinjam, da bi bilo treba vse razgnati in tisto prepričanje, da je tudi čisto zanič mama še vedno boljša kot en normalen oče, je kolosalna katastrofa, da bi CSD (in sodišča) moral kazensko odgovarjati. Tudi rejništvo je ena velika s.vnjarija, namesto da bi otroke teh brezupnih primerkov od staršev dali pravočasno v posvojitev.
Če ne bi poznali tvojih eskapad, bi še rekel, da se ti dogaja huda krivica. Tako pa.... Je že prav, da niso izpostavljeni vsaj enemu strupenemu staršu. Zagotovo pa tudi drugemu nekaj ne špila čisto prav v glavi, da je uspel pridelati kar tri otroke z njim. Ubogi otroci, ki bodo imeli posledice celo življenje. Žal.
Če ne bi poznali tvojih eskapad, bi še rekel, da se ti dogaja huda krivica. Tako pa.... Je že prav, da niso izpostavljeni vsaj enemu strupenemu staršu. Zagotovo pa tudi drugemu nekaj ne špila čisto prav v glavi, da je uspel pridelati kar tri otroke z njim. Ubogi otroci, ki bodo imeli posledice celo življenje. Žal.
-2
ma kaj nisi že pri prvem otroku vidu kako in kaj... nee, ne seže inteligenca, smisel in logika... pa dajmo naštepat še otrok- ker otroci bodo vse rešili.. - vse vajine probleme... kakšno zmotno mišljenje... pameten spregleda pri ta prvemu in adijos. ne gre , gremo dalje. pač- labilnost in s spodnjo glavo bezljat...
itak ,ko je že en omenil.. kot najstnik, če bi hotu fotra videt, bi ga sam klicu, počaku, pozvonu, se dobil na pijsači, v kinu.. tega mi mat ne bi mogla preprečit , niti nobeno sodišče- nobody.. štekaš... to uporništvo mladine...
itak ,ko je že en omenil.. kot najstnik, če bi hotu fotra videt, bi ga sam klicu, počaku, pozvonu, se dobil na pijsači, v kinu.. tega mi mat ne bi mogla preprečit , niti nobeno sodišče- nobody.. štekaš... to uporništvo mladine...
-2
@brane V konkretem primeru je to uporništvo naperjeno proti očetu. Najbrž to, da otrok bere o svoji familiji na javnem forumu ali pa celo, da fotr trdi, da naj naj en otrok ni njegov (ker je kao testiral prek ene žblj strani ali kako že), ne govori ravno njemu v prid. Sploh ko se je šlo za preživnino. Kateri otrok pa se ne bi ob tem počutil slabo? Kateri otrok tega ne bi zameril lastnemu očetu?
1
@Anonimnež Hvala za dobo iztočnico.
KO OTROCI REČEJO “ATI” - AMPAK NIHČE NE SLIŠI
O tem, kako postaneš duh medtem ko še vedno dihaš
—-
Klik.
Klik.
Klik.
Tipkovnica. Dokument številka – kateri že? Stoti? Dvestoti? Izgubila se je sled štetja.
Datum: 19.11.2025. Naslovnik: Center za socialno delo. Zadeva: Poziv za dopolnitev strokovnega mnenja.
Petnajst strani. Štiristo dvaintrideset vprašanj. Citirane pravne podlage. Roki: 30 dni.
Klik. Klik. Pošlji.
In čakanje.
Kot vedno.
Trije otroci. Živ oče. Nič stikov.
Nekje, v drugem stanovanju, trije otroci jedo kosilo. Brez njega. Spet.
Že dvaintrideset mesecev.
Tisoč dni.
Skoraj tri leta.
Kako dolgih je tisoč dni brez očeta?
—-
I. ČAKALNICA
Center za socialno delo. Neonska luč. Lepljivi, plastični stoli. Plakat: ”Otrokove pravice so pomembne.”
Sedi. Čaka.
Socialna delavka zamuja. Petnajst minut. Dvajset. Nič opravičila. Seveda. Čas je samo tvoj problem.
Ko končno pride: brezhiben makeup. Urejena. Nasmejena. Kava v roki.
Sestanek o čem? O tem kako urgenca iz novembra 2024 še vedno čaka? O tem kako trije otroci nimajo očeta tisoč dni?
Ne. O proceduri. Vedno o proceduri.
Odpre mapo. Tvoja mapa. Debela. Pet, deset centimetrov papirja. Štiri leta življenja stlačenih v fascikel dokumentov A4 formata.
Za vas. Kot da je to tvoj problem. Tvoja potreba. Ne problem sistema. Ne potreba treh otrok ki nimajo očeta.
Roka začne trepetati. Ona tega ne opazi. Seveda. Zakaj bi?
Začneš razlagati. Spet. Tisoči zapis. Pet zavezujočih aktov. Urgenca. Dvaintrideset mesecev.
Zapisuje. Kima. ”Ja, ja, razumem.”
Ne razume. Kako bi lahko? Ona gre domov ob petih. K svojim otrokom. K običajnemu življenju.
Ti greš domov v prazen prostor kjer spiš v sobi poleg tiste, kjer je prazna otroška postelja.
Kateri poziv po vrsti že? Sto deseti? Sto dvajseti?
Počakamo. Vedno počakamo.
Urgenca čaka dvanajst mesecev. Kako dolgo je “počakamo”?
—-
II. TIPKOVNICA
Doma. Zvečer. Čaj ki se ohlaja. Nikoli ga ne spiješ. Samo gledaš kako se para dviga in izginja.
Kot stiki z otroki. Tam. Na papirju. Potem pa izginjajo. Eden za drugim.
Odpre dokument. Številka 157. Ali 189? Vseeno.
Začne pisati:
”Spoštovani, dne 19.11.2025 vam posredujem…”
Dejstva. Zakoni. Roki. Vprašanja.
Klik. Klik. Klik.
Vsak klik je dan brez njih. Vsaka tipka je beseda ki je ne bodo prebrali. Vsak dokument je krik v praznino.
Ampak piše. Ker kaj drugega lahko stori?
Če neha pisati - bodo lahko nekoč rekli: ”Ampak zakaj nisi poskusil.”
Če piše - lahko pokaže dokumentacijo. Dokaz. ”Glejte. Poskusil sem. Tisoč krat.”
Komu bo pokazal? Otrokom čez deset let? ”Vidite, ata vas ni opustil, sistem je zatajil.”
Bo to dovolj? Ne ve. Ne more vedeti.
Piše.
Ob treh zjutraj konča. Prečita. Popravi vejice. Jako pomembno, vejice. Sistem obožuje vejice. Ne obožuje otrok brez očetov.
Pošlje.
Odpre e-mail čez tri dni: ”Prejeli smo vaše sporočilo. Obravnavamo. Hvala za potrpežljivost.”
Hvala za potrpežljivost.
Tisoč dni potrpežljivosti.
Koliko rabibiti potrpežljivosti, da sistem začne delati?
—-
III. TELEFON
Zvoni. Srce skoči. Vedno skoči. Morda otroci? Morda…
Ne. Številka CSD.
Da?
Kakšno dokumentacijo? Poslal je dvesto strani. Dokazila. Bančne izpiske. E-maile. Sporazume. Vse.
Že poslano. Pšnajstkrat.
Že poslano.
Kdaj?
Kdaj?
Pavza. Malce predolga.
Prioriteta. Urgenca iz novembra 2024 je prioriteta. Enajst mesecev pozneje je še vedno prioriteta. Koliko časa je prioriteta?
Ne razume. Ne more. Nima treh otrok ki jih ni videla tisoč dni.
Zaključi klic. Roke trepetajo. Spet.
Grlo se stisne. Ne jočeš. Ni časa za jokanje. Delo je treba narediti. Dokumenti. Pozivi. Evidence.
Sizifova skala se ne potiska sama.
—-
IV. OBRAVNAVA
Februar 2026. Enajsta obravnava. Ali dvanajsta? Izgubil se je štetje nekje pri tretji.
Čakalnica pred sodno dvorano. Hladen hodnik. Neonske luči. Tisti zvok - koraki po linoleju.
Nekdanja žena pride. Urejena. Odvetnik ob strani.
On: sam. Spet. Ne more si privoščiti odvetnika za vsako obravnavo. Plača preživnine. Plača stroške postopka. Plača življenje ki ga ne živi.
Vhod v dvorano. Sodnik. Isti kot prejšnjič. In prejšnjič. Utrujen pogled. Kup zadev. Tvoja je samo še ena.
Glede česa? Glede tega da trije otroci nimajo očeta tisoč dni? Glede petih zavezujočih aktov ki se ne izvajajo? Glede urgence ki čaka leto?
Ah. Preživninske obveznosti. To je pomembno. Denar je pomemben. Otroci? Ne toliko.
Nekdanja žena spregovor:
Sodnik:
Kateri stik? Zadnji je bil pred trinajst mesecev.
On poskusi:
Po trinajst mesecih brez očeta seveda se ne počuti dobro.
Ne moremo prisiliti.
Pet zavezujočih aktov. Pet. In “ne moremo prisiliti”.
Sporazum? Spet.
Še štiri mesece. Tisoč sto dvajset dni. In counting.
Vstane. Hodnik. Hladen zrak. Težko diha. Trebuh se stisne. Ne bruha. Še ne. Ampak je blizu.
Avto. Sedi. Roke na volanu. Trepetajo.
Joče. Končno. Pet minut. Deset. Dokler ne more več.
Potem obriše obraz. Vžge motor. Gre domov.
K praznim sobam.
K tisoč sto dvajset dnem brez njih.
—-
V. KAJ LJUDJE VPRAŠAJO
Komu? CSD ki čaka leto na urgenco? Sodišču ki ima enajst obravnav brez rezultata?
Lahko. Po tisoč dneh brez očeta. Po tisočih ”Ata je slab” ki so jih slišali. Po tisočih ”Ne rabiš ga” ki so se jih naučili.
Lahko povedo. Ampak kaj bodo povedali?
Nekje. Prisesan na državne jasli. Naročen na plačo. Nima interesa.
Ima. Preverja procedure. Ne rezultatov.
Urgenca čaka leto? Procedure OK. Obravnave brez rezultata? Procedure OK. Otroci brez očeta? Ni merilo.
Pet zavezujočih aktov. Nobene izvršbe. Nobenih posledic. Nič sankcij.
Kako to poimenuješ če ne “nedotakljiva”?
—-
VI. MIDVA
Pogovor z otrokom - če bi se zgodil:
”Ata, zakaj nas nisi obiskal?”
Kako razložiš?
”Poskušal sem. Tisoč krat. Glejte dokumentacijo.”
Otroku deset let pokažeš petsto strani pravnih dokumentov?
”Mama je rekla da ne želiš priti.”
To. To je jedro.
Mama je rekla. In mama je tam. Vsak dan. Ata je… kje? Nekje. Daleč. V dokumentih. V urgencah. V obravnavah.
Kdo je bolj realen? Mama ki je tam? Ali ata ki piše dokumente?
”Hotel sem. Sodišče je reklo da lahko. Ampak mama je rekla da se ne počutiš dobro.”
”Jaz sem se počutil dobro.”
”Vem. Piše tako v poročilu šole. Ampak potem se ni več. Kaj se je zgodilo?”
”Ne vem. Incident. In potem… ne vem.”
Seveda ne veš. Imaš deset let. Nositi odgovornost za izvajanje sodnih odločb. Na tvojih ramenih. Deset let.
”Nisem hotel da nosiš odgovornost. To ni tvoja dolžnost. Je mamina dolžnost po zakonu. Ampak sistem ne…”
Kako razložiš sistem otroku?
Kako razložiš da ugotovitve CSD ne pomenijo ničesar?
Kako razložiš da pet zavezujočih aktov ne pomeni stikov?
Kako razložiš da urgenca čaka leto?
Ne moreš.
Lahko samo rečeš: ”Oprosti.”
Za kaj? Za sistem? Za brezvoljnost? Za tisoč dni?
”Oprosti mi, da nisem bil tam.”
—-
VII. NOČNA MORA KI JE STVARNOST
Tri zjutraj. Še vedno buden. Strop. Tišina.
Možgani ne morejo prenehati:
Kaj če bi…
Kaj če bi poslal še en dokument? Kaj če bi klical vsak dan? Kaj če bi… kaj?
Kaj če bi bilo dovolj?
Ampak ve. Ni dovolj. Ne bo nikoli dovolj.
Ker problem ni količina dokumentov. Problem je da sistemu ni mar.
Urgenca čaka leto? ”Obravnavamo.”
Otroci tisoč dni brez očeta? ”Poskusite najti sporazumno pot.”
Pet aktov ignoriranih? ”Ne moremo prisiliti.”
Če ne morejo prisiliti - zakaj izdajajo akte?
Če urgenca čaka leto - kaj je urgentno?
Če tisoč dni ni dovolj za ukrepanje - koliko je?
Pet tisoč? Deset tisoč?
Do kdaj je “počakajmo še”?
V trebuhu zvije. Spet. Fizična bolečina. Kot pest v želodcu. Psihosomatsko? Verjetno. Zdravnik pravi: ”Stres.”
Zdravilo? Ni zdravila za tisoč dni brez otrok.
Vstane. Kuhinja. Voda. Ne pomaga. Nikoli ne pomaga.
Nazaj v posteljo. Strop. Šest zjutraj. Sedem. Siva svetloba.
Še en dan. Tisoč sto dvajset in prvi dan.
Tipkovnica čaka.
—-
VIII. SISTEM BREZ OBRAZA
Kdo je kriv?
CSD? Delajo kar lahko. Preobremenjenost. Premalo ljudi. Preveč zadev.
Sodišče? Dela kar more. Pravila so pravila. Procedure so procedure.
Mama? Dela kar… kaj? Zaščiti otroke? Od česa? Od očeta ki jih ljubi?
Nihče ni kriv. Vsi so krivi. Sistem je kriv.
Sistem ki ima:
- Urgence ki čakajo leto
- Obravnave ki trajajo štiri leta
- Akte brez izvrševanja
- Procedure brez rezultatov
- Dokumente brez akcije
Dokumentacijski stroj ki zapisuje kako otroci izgubljajo očeta. Ne preprečuje. Zapisuje.
Kot opazovalec ki gleda kako se nekdo utaplja. Zapisuje: ”Subjekt se utaplja. Opazujem. Dokumentiram.”
Ne skoči v vodo. ”Ni moja vloga.”
Kdo skoči? Nihče. Vsi opazujejo. Vsi dokumentirajo.
In subjekt se utopi.
In vsi imajo popolno dokumentacijo kako se je utapljal.
—-
IX. KO OTROK REČE “ATA”
Nekje, v drugem stanovanju, otrok - najmlajši - se zbudi. Sobota. Ata bi moral priti. Po začasni odredbi. Vsak drugi teden.
”Mama, ali pride ata danes?”
”Zakaj?”
”Povedala si?”
”Ah. Ja.”
Ali se res boji? Ali je povedala da se boji? Ali je mama povedala da se boji in ona je… kima? Ne ve več. Zmeda.
”Ja, mama.”
Kaj drugega naj reče?
Če reče ”Želim atija” - mama bo žalostna. In mama je tukaj. Vsak dan. Ata ni.
Če reče ”Ne bojim se” - mama bo rekla ”Ampak povedala si…” In zmeda.
Lažje je reči: ”Ja, mama.”
In pozabiti na ata. Poskusiti pozabiti. Težko je pozabiti. Ampak poskušati moraš.
Ker vsakič ko pomisliš ”Ata” - boli. In nihče ne pride. In nihče ne razloži zakaj.
Lažje je ne misliti.
In počasi, počasi - res pozabiš.
Obraz postane meglen. Glas postane tih. Spomin postane… bil je nekdo. Kdaj? Davno.
Tako izgledaš ko te sistematično izbrišejo.
—-
X. MANIFEST
To ni osebna zgodba.
To je sistemska zgodba.
Tisočih družin. Desetih tisoč otrok.
Otrok ki povedo ”Želim atija” - ampak nihče ne sliši.
Ker v času ko povedo - že tisoč dni niso videli atija. In njihov glas je glas odtujitelja, ne avtentične želje.
In sistem to tretira kot ”otrokova želja”.
Otroci niso brez glasu. Sistem je gluh.
X.1 Odgovornost
Kdo je odgovoren ko urgenca čaka leto?
Kdo je odgovoren ko pet aktov ne prinaša rezultata?
Kdo je odgovoren ko otroci tisoč dni brez starša?
Če nihče - sistem ne dela.
Odgovornost pomeni: Glava na pladnju ko sistem fejla.
Javno. Transparentno. Posledice.
—-
ZAKLJUČEK
Klik. Klik. Klik.
Tipkovnica. Dokument številka tisoč sto dvajset.
Še en dokument. Še en poziv. Še eno čakanje.
Ker kaj drugega lahko stori?
Somewhere, trije otroci ne vedo da nekdo misli nanje vsak dan.
Ne vedo da nekdo piše dokumente ob treh zjutraj.
Ne vedo da nekdo joče v avtu po obravnavah.
Ne vedo da jih ima nekdo rad.
Ker sistem je gluh.
In urgenca čaka.
In tisoč dni postane tisoč sto dvajset.
In postane tisoč petsto.
In postane…
Koliko dni lahko trajajo preden postaneš duh?
Koliko dokumentov lahko pišeš preden priznaš da nihče ne bere?
Koliko obravnav lahko preživiš preden razumeš da ni resolucije?
Ne vem.
Ampak vem to:
Pet zavezujočih aktov. Nobenih posledic, nobenih sankcij. Trije otroci brez očeta. Tisoč dni.
To ni osebna zgodba.
To je sistemski fail.
In dokler vsak od nas ne reče naglas -
Dokler vsak od nas ne vstane in reče ”Dovolj” -
bo sistem nadaljeval.
Dokumentiral. Čakal. Procesiral.
In otroci bodo postali duhovi ob živih starših.
—-
Klik.
Klik.
Pošlji.
Čakaj.
Spet.
—-
Ta tekst je sinteza izkušnje, ne fikcija. Imena in lokacije anonimizirane. Bolečina resnična. Sistem realen. Tisoč dni dokumentiranih.
Za vse očete in matere ki pišejo dokumente ob treh zjutraj.
Za vse otroke ki ne vedo da jih ima nekdo rad.
Za vse, ki vedo da sistem lahko deluje - ampak izbere, da ne bo.
Dovolj.
KO OTROCI REČEJO “ATI” - AMPAK NIHČE NE SLIŠI
O tem, kako postaneš duh medtem ko še vedno dihaš
—-
Klik.
Klik.
Klik.
Tipkovnica. Dokument številka – kateri že? Stoti? Dvestoti? Izgubila se je sled štetja.
Datum: 19.11.2025. Naslovnik: Center za socialno delo. Zadeva: Poziv za dopolnitev strokovnega mnenja.
Petnajst strani. Štiristo dvaintrideset vprašanj. Citirane pravne podlage. Roki: 30 dni.
Klik. Klik. Pošlji.
In čakanje.
Kot vedno.
Trije otroci. Živ oče. Nič stikov.
Nekje, v drugem stanovanju, trije otroci jedo kosilo. Brez njega. Spet.
Že dvaintrideset mesecev.
Tisoč dni.
Skoraj tri leta.
Kako dolgih je tisoč dni brez očeta?
—-
I. ČAKALNICA
Center za socialno delo. Neonska luč. Lepljivi, plastični stoli. Plakat: ”Otrokove pravice so pomembne.”
Sedi. Čaka.
Socialna delavka zamuja. Petnajst minut. Dvajset. Nič opravičila. Seveda. Čas je samo tvoj problem.
Ko končno pride: brezhiben makeup. Urejena. Nasmejena. Kava v roki.
”Oprostite zamudo, bili smo v sestanku.”
Sestanek o čem? O tem kako urgenca iz novembra 2024 še vedno čaka? O tem kako trije otroci nimajo očeta tisoč dni?
Ne. O proceduri. Vedno o proceduri.
Odpre mapo. Tvoja mapa. Debela. Pet, deset centimetrov papirja. Štiri leta življenja stlačenih v fascikel dokumentov A4 formata.
”Tako, kaj lahko danes storimo za vas?”
Za vas. Kot da je to tvoj problem. Tvoja potreba. Ne problem sistema. Ne potreba treh otrok ki nimajo očeta.
Roka začne trepetati. Ona tega ne opazi. Seveda. Zakaj bi?
Začneš razlagati. Spet. Tisoči zapis. Pet zavezujočih aktov. Urgenca. Dvaintrideset mesecev.
Zapisuje. Kima. ”Ja, ja, razumem.”
Ne razume. Kako bi lahko? Ona gre domov ob petih. K svojim otrokom. K običajnemu življenju.
Ti greš domov v prazen prostor kjer spiš v sobi poleg tiste, kjer je prazna otroška postelja.
”Bomo poslali poziv materi.”
Kateri poziv po vrsti že? Sto deseti? Sto dvajseti?
”In potem?”
”Potem počakamo na odgovor.”
Počakamo. Vedno počakamo.
Urgenca čaka dvanajst mesecev. Kako dolgo je “počakamo”?
—-
II. TIPKOVNICA
Doma. Zvečer. Čaj ki se ohlaja. Nikoli ga ne spiješ. Samo gledaš kako se para dviga in izginja.
Kot stiki z otroki. Tam. Na papirju. Potem pa izginjajo. Eden za drugim.
Odpre dokument. Številka 157. Ali 189? Vseeno.
Začne pisati:
”Spoštovani, dne 19.11.2025 vam posredujem…”
Dejstva. Zakoni. Roki. Vprašanja.
Klik. Klik. Klik.
Vsak klik je dan brez njih. Vsaka tipka je beseda ki je ne bodo prebrali. Vsak dokument je krik v praznino.
Ampak piše. Ker kaj drugega lahko stori?
Če neha pisati - bodo lahko nekoč rekli: ”Ampak zakaj nisi poskusil.”
Če piše - lahko pokaže dokumentacijo. Dokaz. ”Glejte. Poskusil sem. Tisoč krat.”
Komu bo pokazal? Otrokom čez deset let? ”Vidite, ata vas ni opustil, sistem je zatajil.”
Bo to dovolj? Ne ve. Ne more vedeti.
Piše.
Ob treh zjutraj konča. Prečita. Popravi vejice. Jako pomembno, vejice. Sistem obožuje vejice. Ne obožuje otrok brez očetov.
Pošlje.
Odpre e-mail čez tri dni: ”Prejeli smo vaše sporočilo. Obravnavamo. Hvala za potrpežljivost.”
Hvala za potrpežljivost.
Tisoč dni potrpežljivosti.
Koliko rabibiti potrpežljivosti, da sistem začne delati?
—-
III. TELEFON
Zvoni. Srce skoči. Vedno skoči. Morda otroci? Morda…
Ne. Številka CSD.
”Gospa Renata tukaj. Glede vašega poziva…”
Da?
”Potrebovali bi od vas dodatno dokumentacijo.”
Kakšno dokumentacijo? Poslal je dvesto strani. Dokazila. Bančne izpiske. E-maile. Sporazume. Vse.
”Potrebujemo potrdilo o plačanih preživninah za obdobje…”
Že poslano. Pšnajstkrat.
”Aha. Bom preverila. Pa še eno vprašanje - ali imate dokumentacijo o…”
Že poslano.
”Ah, prav. Torej bomo to sedaj pregledali in…”
Kdaj?
”No, veste, imamo veliko zadev. Ampak vsekakor bomo…”
Kdaj?
Pavza. Malce predolga.
”Težko vam dam konkreten datum. Ampak prioriteta je.”
Prioriteta. Urgenca iz novembra 2024 je prioriteta. Enajst mesecev pozneje je še vedno prioriteta. Koliko časa je prioriteta?
”Razumem vašo frustracijo, ampak…”
Ne razume. Ne more. Nima treh otrok ki jih ni videla tisoč dni.
Zaključi klic. Roke trepetajo. Spet.
Grlo se stisne. Ne jočeš. Ni časa za jokanje. Delo je treba narediti. Dokumenti. Pozivi. Evidence.
Sizifova skala se ne potiska sama.
—-
IV. OBRAVNAVA
Februar 2026. Enajsta obravnava. Ali dvanajsta? Izgubil se je štetje nekje pri tretji.
Čakalnica pred sodno dvorano. Hladen hodnik. Neonske luči. Tisti zvok - koraki po linoleju.
Nekdanja žena pride. Urejena. Odvetnik ob strani.
On: sam. Spet. Ne more si privoščiti odvetnika za vsako obravnavo. Plača preživnine. Plača stroške postopka. Plača življenje ki ga ne živi.
Vhod v dvorano. Sodnik. Isti kot prejšnjič. In prejšnjič. Utrujen pogled. Kup zadev. Tvoja je samo še ena.
”Dobro, zadeva II N xxx/2022. Gospod van der Stille, gospa von Friedhoff. Smo tukaj glede…”
Glede česa? Glede tega da trije otroci nimajo očeta tisoč dni? Glede petih zavezujočih aktov ki se ne izvajajo? Glede urgence ki čaka leto?
”Glede ureditve stikov in preživninske obveznosti.”
Ah. Preživninske obveznosti. To je pomembno. Denar je pomemben. Otroci? Ne toliko.
Nekdanja žena spregovor:
”Veste, otroci se ne počutijo dobro pri očetu. Ne želijo stikov.”
Sodnik:
”In zakaj se ne počutijo dobro?”
”Najmlajši se je bal. Po stiku je bil vznemirjen.”
Kateri stik? Zadnji je bil pred trinajst mesecev.
”In starejša?”
”Tudi. Ne želijo.”
On poskusi:
”Zanimivo, pred incidentom je najmlajši opisoval stike kot prijetne. To je dokumentirano v poročilu šole…”
”Ja, vidim. Ampak otrok se sedaj ne počuti dobro.”
Po trinajst mesecih brez očeta seveda se ne počuti dobro.
”Psihološka izvedenka je opozorila na tveganje za alienacijo…”
”Ja, vidim mnenje. Ampak ne moremo prisili otrok v stike če se ne počutijo dobro.”
Ne moremo prisiliti.
Pet zavezujočih aktov. Pet. In “ne moremo prisiliti”.
”Torej predlagam, da poskusita še naprej z iskanjem sporazuma…”
Sporazum? Spet.
”Naslednja obravnava bo… poglejmo… junij 2026.”
Še štiri mesece. Tisoč sto dvajset dni. In counting.
Vstane. Hodnik. Hladen zrak. Težko diha. Trebuh se stisne. Ne bruha. Še ne. Ampak je blizu.
Avto. Sedi. Roke na volanu. Trepetajo.
Joče. Končno. Pet minut. Deset. Dokler ne more več.
Potem obriše obraz. Vžge motor. Gre domov.
K praznim sobam.
K tisoč sto dvajset dnem brez njih.
—-
V. KAJ LJUDJE VPRAŠAJO
”Ampak zakaj otroci ne povejo, česa si želijo?”
Komu? CSD ki čaka leto na urgenco? Sodišču ki ima enajst obravnav brez rezultata?
”So že deset let, lahko jasno povedo.”
Lahko. Po tisoč dneh brez očeta. Po tisočih ”Ata je slab” ki so jih slišali. Po tisočih ”Ne rabiš ga” ki so se jih naučili.
Lahko povedo. Ampak kaj bodo povedali?
”Kje je varuh otrokovih pravic?”
Nekje. Prisesan na državne jasli. Naročen na plačo. Nima interesa.
”CSD ima višji nadzor.”
Ima. Preverja procedure. Ne rezultatov.
Urgenca čaka leto? Procedure OK. Obravnave brez rezultata? Procedure OK. Otroci brez očeta? Ni merilo.
”Mati ne more biti nedotakljiva.”
Pet zavezujočih aktov. Nobene izvršbe. Nobenih posledic. Nič sankcij.
Kako to poimenuješ če ne “nedotakljiva”?
—-
VI. MIDVA
Pogovor z otrokom - če bi se zgodil:
”Ata, zakaj nas nisi obiskal?”
Kako razložiš?
”Poskušal sem. Tisoč krat. Glejte dokumentacijo.”
Otroku deset let pokažeš petsto strani pravnih dokumentov?
”Mama je rekla da ne želiš priti.”
To. To je jedro.
Mama je rekla. In mama je tam. Vsak dan. Ata je… kje? Nekje. Daleč. V dokumentih. V urgencah. V obravnavah.
Kdo je bolj realen? Mama ki je tam? Ali ata ki piše dokumente?
”Hotel sem. Sodišče je reklo da lahko. Ampak mama je rekla da se ne počutiš dobro.”
”Jaz sem se počutil dobro.”
”Vem. Piše tako v poročilu šole. Ampak potem se ni več. Kaj se je zgodilo?”
”Ne vem. Incident. In potem… ne vem.”
Seveda ne veš. Imaš deset let. Nositi odgovornost za izvajanje sodnih odločb. Na tvojih ramenih. Deset let.
”Nisem hotel da nosiš odgovornost. To ni tvoja dolžnost. Je mamina dolžnost po zakonu. Ampak sistem ne…”
Kako razložiš sistem otroku?
Kako razložiš da ugotovitve CSD ne pomenijo ničesar?
Kako razložiš da pet zavezujočih aktov ne pomeni stikov?
Kako razložiš da urgenca čaka leto?
Ne moreš.
Lahko samo rečeš: ”Oprosti.”
Za kaj? Za sistem? Za brezvoljnost? Za tisoč dni?
”Oprosti mi, da nisem bil tam.”
—-
VII. NOČNA MORA KI JE STVARNOST
Tri zjutraj. Še vedno buden. Strop. Tišina.
Možgani ne morejo prenehati:
Kaj če bi…
Kaj če bi poslal še en dokument? Kaj če bi klical vsak dan? Kaj če bi… kaj?
Kaj če bi bilo dovolj?
Ampak ve. Ni dovolj. Ne bo nikoli dovolj.
Ker problem ni količina dokumentov. Problem je da sistemu ni mar.
Urgenca čaka leto? ”Obravnavamo.”
Otroci tisoč dni brez očeta? ”Poskusite najti sporazumno pot.”
Pet aktov ignoriranih? ”Ne moremo prisiliti.”
Če ne morejo prisiliti - zakaj izdajajo akte?
Če urgenca čaka leto - kaj je urgentno?
Če tisoč dni ni dovolj za ukrepanje - koliko je?
Pet tisoč? Deset tisoč?
Do kdaj je “počakajmo še”?
V trebuhu zvije. Spet. Fizična bolečina. Kot pest v želodcu. Psihosomatsko? Verjetno. Zdravnik pravi: ”Stres.”
Zdravilo? Ni zdravila za tisoč dni brez otrok.
Vstane. Kuhinja. Voda. Ne pomaga. Nikoli ne pomaga.
Nazaj v posteljo. Strop. Šest zjutraj. Sedem. Siva svetloba.
Še en dan. Tisoč sto dvajset in prvi dan.
Tipkovnica čaka.
—-
VIII. SISTEM BREZ OBRAZA
Kdo je kriv?
CSD? Delajo kar lahko. Preobremenjenost. Premalo ljudi. Preveč zadev.
Sodišče? Dela kar more. Pravila so pravila. Procedure so procedure.
Mama? Dela kar… kaj? Zaščiti otroke? Od česa? Od očeta ki jih ljubi?
Nihče ni kriv. Vsi so krivi. Sistem je kriv.
Sistem ki ima:
- Urgence ki čakajo leto
- Obravnave ki trajajo štiri leta
- Akte brez izvrševanja
- Procedure brez rezultatov
- Dokumente brez akcije
Dokumentacijski stroj ki zapisuje kako otroci izgubljajo očeta. Ne preprečuje. Zapisuje.
Kot opazovalec ki gleda kako se nekdo utaplja. Zapisuje: ”Subjekt se utaplja. Opazujem. Dokumentiram.”
Ne skoči v vodo. ”Ni moja vloga.”
Kdo skoči? Nihče. Vsi opazujejo. Vsi dokumentirajo.
In subjekt se utopi.
In vsi imajo popolno dokumentacijo kako se je utapljal.
—-
IX. KO OTROK REČE “ATA”
Nekje, v drugem stanovanju, otrok - najmlajši - se zbudi. Sobota. Ata bi moral priti. Po začasni odredbi. Vsak drugi teden.
”Mama, ali pride ata danes?”
”Ne, ljubica. Rekla sem ti. Ne pride več.”
”Zakaj?”
”Ker… ker te je zapustil. Se pominiš? Povedala sem ti.”
”Povedala si?”
”Ja. In ti… Povedala si da se ga bojiš.”
”Ah. Ja.”
Ali se res boji? Ali je povedala da se boji? Ali je mama povedala da se boji in ona je… kima? Ne ve več. Zmeda.
”Ne rabiš ga. Imava midve vse kar potrebuješ. Mar ne?”
”Ja, mama.”
Kaj drugega naj reče?
Če reče ”Želim atija” - mama bo žalostna. In mama je tukaj. Vsak dan. Ata ni.
Če reče ”Ne bojim se” - mama bo rekla ”Ampak povedala si…” In zmeda.
Lažje je reči: ”Ja, mama.”
In pozabiti na ata. Poskusiti pozabiti. Težko je pozabiti. Ampak poskušati moraš.
Ker vsakič ko pomisliš ”Ata” - boli. In nihče ne pride. In nihče ne razloži zakaj.
Lažje je ne misliti.
In počasi, počasi - res pozabiš.
Obraz postane meglen. Glas postane tih. Spomin postane… bil je nekdo. Kdaj? Davno.
Tako izgledaš ko te sistematično izbrišejo.
—-
X. MANIFEST
To ni osebna zgodba.
To je sistemska zgodba.
Tisočih družin. Desetih tisoč otrok.
Otrok ki povedo ”Želim atija” - ampak nihče ne sliši.
Ker v času ko povedo - že tisoč dni niso videli atija. In njihov glas je glas odtujitelja, ne avtentične želje.
In sistem to tretira kot ”otrokova želja”.
Otroci niso brez glasu. Sistem je gluh.
X.1 Odgovornost
Kdo je odgovoren ko urgenca čaka leto?
Kdo je odgovoren ko pet aktov ne prinaša rezultata?
Kdo je odgovoren ko otroci tisoč dni brez starša?
Če nihče - sistem ne dela.
Odgovornost pomeni: Glava na pladnju ko sistem fejla.
Javno. Transparentno. Posledice.
—-
ZAKLJUČEK
Klik. Klik. Klik.
Tipkovnica. Dokument številka tisoč sto dvajset.
Še en dokument. Še en poziv. Še eno čakanje.
Ker kaj drugega lahko stori?
Somewhere, trije otroci ne vedo da nekdo misli nanje vsak dan.
Ne vedo da nekdo piše dokumente ob treh zjutraj.
Ne vedo da nekdo joče v avtu po obravnavah.
Ne vedo da jih ima nekdo rad.
Ker sistem je gluh.
In urgenca čaka.
In tisoč dni postane tisoč sto dvajset.
In postane tisoč petsto.
In postane…
Koliko dni lahko trajajo preden postaneš duh?
Koliko dokumentov lahko pišeš preden priznaš da nihče ne bere?
Koliko obravnav lahko preživiš preden razumeš da ni resolucije?
Ne vem.
Ampak vem to:
Pet zavezujočih aktov. Nobenih posledic, nobenih sankcij. Trije otroci brez očeta. Tisoč dni.
To ni osebna zgodba.
To je sistemski fail.
In dokler vsak od nas ne reče naglas -
Dokler vsak od nas ne vstane in reče ”Dovolj” -
bo sistem nadaljeval.
Dokumentiral. Čakal. Procesiral.
In otroci bodo postali duhovi ob živih starših.
—-
Klik.
Klik.
Pošlji.
Čakaj.
Spet.
—-
Ta tekst je sinteza izkušnje, ne fikcija. Imena in lokacije anonimizirane. Bolečina resnična. Sistem realen. Tisoč dni dokumentiranih.
Za vse očete in matere ki pišejo dokumente ob treh zjutraj.
Za vse otroke ki ne vedo da jih ima nekdo rad.
Za vse, ki vedo da sistem lahko deluje - ampak izbere, da ne bo.
Dovolj.
2
Ločitev, šok za otroke, pa za nas babice in dedke. Otroci imajo oba radi. Če je nasilje je druga zgodba.
Groza, kako bodo hčerke to prenesle, kot babici se mi je trgalo srce. Še zdaj po dveh letih se mi trga.
Sin se je odselil in poiskal stanovanje v bližini, da bo skrbel za hčerke.
Takoj sta se vse dogovorila, brez jeze, brez odvetnikov. Res lepo. Glede obiskov je vse po dogovorov, ne glede kakšen je sklep sodišča. Če en starš neki ne more, se pokličeta in vskoči drugi starš. Vsak drugi vikend sta pri sinu, pa lahko gresta tudi k mami na obisk če želita ali obratno. Je vse lažje, ker živita v istem kraju. Tudi jaz grem k bivši snahi na obisk in sta punci tako veseli ko pridem. Kot babica sem pomirjena, ker vidim da res oba skrbita za hčerki po dogovoru.Tako sem bala, da si bosta kaj nagajala. Poznam kar neki parov, ki imajo boj po sodiščih zaradi obiskov
predvsem očetje. Tega ni malo, ko
matere manipulirajo z otroki proti očetom. Sistem pa ne deluje, žrtve so ničkrivi otroci. Res, kot babica sem pomirjena, da kot starša sodelujeta, kot partnerja pa se ni izšlo, žal.
Mamice, ne jim odvzet očetov, ker jih imajo otroci radi, tako kot vas.
Groza, kako bodo hčerke to prenesle, kot babici se mi je trgalo srce. Še zdaj po dveh letih se mi trga.
Sin se je odselil in poiskal stanovanje v bližini, da bo skrbel za hčerke.
Takoj sta se vse dogovorila, brez jeze, brez odvetnikov. Res lepo. Glede obiskov je vse po dogovorov, ne glede kakšen je sklep sodišča. Če en starš neki ne more, se pokličeta in vskoči drugi starš. Vsak drugi vikend sta pri sinu, pa lahko gresta tudi k mami na obisk če želita ali obratno. Je vse lažje, ker živita v istem kraju. Tudi jaz grem k bivši snahi na obisk in sta punci tako veseli ko pridem. Kot babica sem pomirjena, ker vidim da res oba skrbita za hčerki po dogovoru.Tako sem bala, da si bosta kaj nagajala. Poznam kar neki parov, ki imajo boj po sodiščih zaradi obiskov
predvsem očetje. Tega ni malo, ko
matere manipulirajo z otroki proti očetom. Sistem pa ne deluje, žrtve so ničkrivi otroci. Res, kot babica sem pomirjena, da kot starša sodelujeta, kot partnerja pa se ni izšlo, žal.
Mamice, ne jim odvzet očetov, ker jih imajo otroci radi, tako kot vas.
3
če otrok res želi, bo dosegel, pa naj pišejo predsednici, novinarjem., nevladnim- za otroke gre... . dosežejo, dosežejo, imajo to moč otroci... ne pustijo se vsi -prepričevat-.. zakaj se otroci ne uprejo sistemu.. mami.. in hočejo ateja.. jasno, glasno, javno.. to niso -nemočni- dojenčki.. bodo kasneje- tožili- državo, ker jim ni bilo dovoljen atej... tožba otrok proti državi... za prestane otroške bolečine... kdaj lahko tožijo, najamejo zagovornika...
-2
@Ɓabica: Čestitke za tako zrelo ločitev. To je res najbolj zaželen scenarij - oba starša kooperativna, otroci vidijo oba, babice lahko obiskujejo. Tako, kot bi moralo biti.
Razlika: Ko obe strani sodelujeta (vaš sin in bivša snaha) - sistem ni potreben. Vse deluje.
Ko ena stran sistematično ne kooperira kljub petim zavezujočim aktom - apeli na drugo stran (“ne odvzemajte očetov”) ne pomagajo. Problem ni več njena (samo-)volja, ampak pomanjkanje prisile.
Veseli me da imajo vaše vnukinje oba starša prisotna. To je največ vredno. Želim si, da bi tudi pri nas in drugje bilo tako.
---
@hdebhg234: Razumem zamisel, ampak... Otroci (9, 13, 15 let) ne morejo “preprosto napisati predsednici” ali “se upreti sistemu”. So pod 24/7 vplivom primarnega skrbnika, eksistencialno odvisni od taistega. Po 32 mesecih alienacije jih ne motivira “hočem atija” - naučeni so da “ati je problem”.
To bi od otrok zahtevalo heroizem ki ga odrasli ne zmoremo. In bi jih izpostavilo dodatnemu pritisku in krivdi.
Odgovornost za izvajanje stikov je po zakonu (2. odst. 141. člen DZ) dolžnost starša s skrbništvom - ne breme otroka.
Sistem bi moral delovati za otroke. Ne otroci za sistem.
Razlika: Ko obe strani sodelujeta (vaš sin in bivša snaha) - sistem ni potreben. Vse deluje.
Ko ena stran sistematično ne kooperira kljub petim zavezujočim aktom - apeli na drugo stran (“ne odvzemajte očetov”) ne pomagajo. Problem ni več njena (samo-)volja, ampak pomanjkanje prisile.
Veseli me da imajo vaše vnukinje oba starša prisotna. To je največ vredno. Želim si, da bi tudi pri nas in drugje bilo tako.
---
@hdebhg234: Razumem zamisel, ampak... Otroci (9, 13, 15 let) ne morejo “preprosto napisati predsednici” ali “se upreti sistemu”. So pod 24/7 vplivom primarnega skrbnika, eksistencialno odvisni od taistega. Po 32 mesecih alienacije jih ne motivira “hočem atija” - naučeni so da “ati je problem”.
To bi od otrok zahtevalo heroizem ki ga odrasli ne zmoremo. In bi jih izpostavilo dodatnemu pritisku in krivdi.
Odgovornost za izvajanje stikov je po zakonu (2. odst. 141. člen DZ) dolžnost starša s skrbništvom - ne breme otroka.
Sistem bi moral delovati za otroke. Ne otroci za sistem.
2
vsak "zločin" je razrešljiv. so samo nesposobneži po sistemu. in ko se zamenjajo- je rešitev takojšnja. je pa vsak nadomestljiv. tudi odločevalec.
0
Desi, ne razgaljaj vsega v javnosti!
Se spomnimo tudi tega, kako si dvomil, da so otroci sploh tvoji.
Pa tega, kako je s stiki z najstarejšo hčerko.
Ne razgaljaj vsega!
Se spomnimo tudi tega, kako si dvomil, da so otroci sploh tvoji.
Pa tega, kako je s stiki z najstarejšo hčerko.
Ne razgaljaj vsega!
1
@Se spomnimo: Sistemska kritika je po tvojem mnenju “razgaljanje”? Če misliš da obstaja kontekst ki spreminja situacijo, ga navedi konkretno. Razni površni vložki brez pojasnil pa so zgolj manipulativni poskusi utišanja skozi namigovanje.
2
ali ne obstajajo neki povezani očetje v takih stvareh. ena grupa je bila, poišči , vsaj za kako podporo, nasvet. mogoče so na fejsbuku, ne vem točno.... ker nisi edini, nisi edini oče v tem zosu...so že prenašali muke, bobe za otroke ...s strani sistema, bivših, itd...
2
@združeni očetje
Ja, obstaja. Samo spet - zgodovinski spomin kaže na to, da avtorju to ni bistveno. Gre za pozornost oz. manko le-te.
Ko smo ze v referendumskih časih - tile postopki glede otrok se vlečejo kriminalno dolgo. Zberimo podpise, da se sprejme zakon, kjer bodo postopki skrajšani. Roki za odločitve pa fiksno določeni.
Ja, obstaja. Samo spet - zgodovinski spomin kaže na to, da avtorju to ni bistveno. Gre za pozornost oz. manko le-te.
Ko smo ze v referendumskih časih - tile postopki glede otrok se vlečejo kriminalno dolgo. Zberimo podpise, da se sprejme zakon, kjer bodo postopki skrajšani. Roki za odločitve pa fiksno določeni.
-2
@Rebel yelll ti pa že tako dolgo nabijaš to lajno, da je tudi že bolano. Da nisi ti mogoče ena tistih, ki je komu podtaknila sadove svoje razuzdanosti, da te je to tako vrglo iz tira? Kako že pravijo? Karma is a bitch.
2
eh desič a sedaj pa žena ni več socialkarica, ampak skriva dohodke???? Od berufsmutter do uspešne podjetnice je pa kar hitro napredovala, odkar se te je losala. Glede na to kaj pišeš tukaj gor o ženskah, je za hčere veliko bolje, da niso v bližini tebe.
-2
Tole je njegov vidik problema, otroci ga ne želijo, ne zaradi mame, pač pa ker jih je zapustil, ko so ga najbolj potrebovali, izginil je kot kafra. Tako jim je ostala samo šokirana in zlomljena mama, ki ni smela, mogla pobegniti nikamor, ker je imela 3 otroke, tako so se skupaj pobirali in se navadili biti brez očeta, celo ugotovili so, da jim je bolje. Kar se financ tiče je pa tako, nikoli nisi znal z denarjem, tudi lani je tvoje podjetje končalo v rdečih številkah, ti pa si si kupoval motorje in vozil audija, kaj to pove o tebi in denarju?
-4
@združeni očetje: Hvala za predlog. Poznam združenja očetov. Problem ni horizontalna podpora (to imam), ampak vertikalna prisila (je ni). Podporna skupina ne pripelje otrok domov ko sistem ignorira pet zavezujočih aktov.
---
@ta primer poznam: “Zapustil in izginil kot kafra” navadno ne pomeni štirih let dokumentacije, petih zavezujočih aktov, enajstih obravnav, urgence CSD, mar ne?
Zanimiva je ta tvoja definicija “zapustitve”.
Osebni napadi nimajo zveze s sistemsko kritiko. Če menda “poznaš nek konkreten primer” - potem poznaš tudi dokumentacijo. Ali pač ne?
---
@ta primer poznam: “Zapustil in izginil kot kafra” navadno ne pomeni štirih let dokumentacije, petih zavezujočih aktov, enajstih obravnav, urgence CSD, mar ne?
Zanimiva je ta tvoja definicija “zapustitve”.
Osebni napadi nimajo zveze s sistemsko kritiko. Če menda “poznaš nek konkreten primer” - potem poznaš tudi dokumentacijo. Ali pač ne?
2
@Wolfgang van der Stille
Zakaj niso otrok vzel s seboj, ko si pobegnil od "toksične" žene? Zakaj si kar izginil in pustil punce v tistem okolju?
In pa še vprašanje, zakaj te moti, če gre tvoji bivši finančno dobro, pa saj to je dobro za dekleta mar ne in še od tebe dobijo zaketen kup keša baje prostovolno, kje je torej problem?
Zakaj niso otrok vzel s seboj, ko si pobegnil od "toksične" žene? Zakaj si kar izginil in pustil punce v tistem okolju?
In pa še vprašanje, zakaj te moti, če gre tvoji bivši finančno dobro, pa saj to je dobro za dekleta mar ne in še od tebe dobijo zaketen kup keša baje prostovolno, kje je torej problem?
1
Poskusi razmišljati o rešitvah izven okvirjev a se vedno v skladu z zakoni.
Ko imaš določen dan stika, greš pred šolo in uveljavljas ta stik. Pa magazin v bližini slaščičarni. Poveš, da otroka pogrešaš, pa ne moreš do njega. Obljubi, da mu boš pisal. Pismo s povratnico...
Otroci rastejo in bodo slej kot prej začeli razmišljati s svojo glavo. Če ti bodo očitali, da jih nisi želel obiskovati, po njenih besedah, boš lahko povedal in dokazal.
Išči izven okvirjev a se vedno v skladu z zakoni.
Kaj pa predlog stikov v nadzorovanih prostorih? Torej na csdju, vsaj toliko, da vidiš otroke, da jim poveš, da jih imaš rad in da jih pogrešaš, da delaš vse, da jih vidis. Žal ne poznam dobro te problematike stikov ločenih parov. Ampak, da se jaz borim za otroke...se držim tudi slamice, ki štrli ven, da se oprimem
Ko imaš določen dan stika, greš pred šolo in uveljavljas ta stik. Pa magazin v bližini slaščičarni. Poveš, da otroka pogrešaš, pa ne moreš do njega. Obljubi, da mu boš pisal. Pismo s povratnico...
Otroci rastejo in bodo slej kot prej začeli razmišljati s svojo glavo. Če ti bodo očitali, da jih nisi želel obiskovati, po njenih besedah, boš lahko povedal in dokazal.
Išči izven okvirjev a se vedno v skladu z zakoni.
Kaj pa predlog stikov v nadzorovanih prostorih? Torej na csdju, vsaj toliko, da vidiš otroke, da jim poveš, da jih imaš rad in da jih pogrešaš, da delaš vse, da jih vidis. Žal ne poznam dobro te problematike stikov ločenih parov. Ampak, da se jaz borim za otroke...se držim tudi slamice, ki štrli ven, da se oprimem
3
Modri ljudje ne gredo na nož ampak špilajo diplomacijo dokler otroci ne odrastejo potem pa ločitev in tud če se nikdar več ne vidimo. Ne samo da je stres za otroke manjši-konflikti med staršema sprožajo čustvene in duševne motnje zato gre pri odločitvi za konflikt za ekstremno egoistično in neempatično ter osebnostno nezrelo potezo. Življenska lekcija..zorenje z zamikom? Kaj zdaj? Daš in narediš vse kar lahko da se jim približaš in si tiho. Prisiljevati inštitucije, otroke..to je nezrelo. Vzami usodo v svoje roke. Kaj ti bo denar če si nesrečen? Je sex res toliko vreden?? Ne a ne? Odrasli zreli moški NIKOLI ne zapenjajo z ženskami. Ne z mamo, ne z ženo, ne s hčerko in ne s sodelavko. Srečno!!
2
@vprašanje: Naj ji gre finančno dobro - to je dobro za otroke. Problem ni njen uspeh. Jaz sem jo v tem oziru spodbujal, podpiral. In bi jo še lahko. Problem je okoriščanje na tuj račun medtem ko otroci nimajo očeta.
Jaz nikoli nisem bil v "nerešljivem konfliktu". Pravzaprav še danes ne vem, kaj je sploh med nami spornega - če se postavimo v neke zdrave, zrele, odrasle pozicije. Verjel sem v dogovore - sama me je prepričevala, da mi se "bomo vse zmenili brez sodišča in odvetnikov".
In seveda bi bilo tako prav. Otroci si zaslužijo mater. In očeta. Ki medsebojno sodelujeta - kt starša. Zdaj imajo samo eno. Zaradi zavisti. Pohlepa.
Jaz nikoli nisem bil v "nerešljivem konfliktu". Pravzaprav še danes ne vem, kaj je sploh med nami spornega - če se postavimo v neke zdrave, zrele, odrasle pozicije. Verjel sem v dogovore - sama me je prepričevala, da mi se "bomo vse zmenili brez sodišča in odvetnikov".
In seveda bi bilo tako prav. Otroci si zaslužijo mater. In očeta. Ki medsebojno sodelujeta - kt starša. Zdaj imajo samo eno. Zaradi zavisti. Pohlepa.
2
Torej še 1x vprašam, zakaj nisi vzel otrok s seboj, ko si zapustil bivšo?
-2
ZRCALO: KO NAPADALCI POSTANEJO PRIČE
Zakaj so anonimni komentarji dragocenejši od izvedenskih mnenj
—-
Včasih ti največji dar dajo tisti, ki ti želijo škodovati.
—-
KAJ PRAVIJO KOMENTARJI
—-
KAJ KOMENTARJI RAZKRIVAJO
To niso naključni troli.
To so ljudje ki menda ”poznajo primer”. Govorijo preveč specifično. Preveč osebno. Preveč usklajeno.
In s tem razkrivajo točen narativ ki kroži:
- V družini
- Med prijatelji
- Pred otroki
—-
ZGODBA KI JO SLIŠIJO OTROCI
”Ata vas je zapustil ko ste ga najbolj potrebovali.”
”Izginil je. Mi smo ostali sami.”
”Mama se je morala pobrati - sama, z vami tremi.”
”Bolje vam je brez njega. Mar ne?”
Kaj naj otrok odgovori? ”Ne, mama, hočem atija”?
Ko je mama tukaj. Vsak dan. In ata je… kje? V dokumentih. V “izginotju”.
Lažje je reči: ”Ja, mama. Bolje nam je.”
In po tisoč ponovitvah - začne verjeti.
—-
PROJEKCIJA V ŽIVO
↳ Štiri leta dokumentacije. Enajst obravnav. Pet zavezujočih aktov. Urgenca CSD.
Zanimivo izginotje.
↳ Prostovoljno znižanje lastnega dohodka za 40%. Neevidentrani prihodki iz tečajev, od dejavnosti prevajanja. Presežek iz sredstev za otroke v th štirih letih: 24.000-55.000€. Na otroških računih: 0€.
Zanimiva finančna kritika.
↳ On živi v stanovanju svojih staršev. Ona je izbrala najem - ob lastni nepremičnini. Kdo je “pobegnil”?
—-
VREDNOST ZRCALA
Izvedensko mnenje pove: ”Tveganje za instrumentalizacijo in odtujevanje.”
Anonimni komentar pokaže kako instrumentalizacija in odtujevanje izgledata v praksi.
Psiholog dokumentira: ”Otroci prevzemajo strahove in skrbi matere.”
Komentar demonstrira: Katere strahove. Katere skrbi. Kakšen narativ.
—-
HVALA
Hvala vsem ki ”poznate primer”.
Hvala za zapis narativa ki ga otroci živijo vsak dan.
Hvala za dokumentacijo ki je noben izvedenec ne bi mogel tako avtentično zajeti.
Hvala za zrcalo.
—-
ZA OTROKE - NEKOČ
Ko boste veliki. Ko boste brali. Ko se boste spraševali ”kaj se je res zgodilo”.
Poglejte te komentarje.
Ne mojih dokumentov - ti so boring - berite sočne izjave podpornikov vaše matere.
Oni so zapisali kaj so vam govorili.
Oni so dokumentirali narativ.
Jaz sem samo nastavil zrcalo.
—-
”Zapustil, izginil kot kafra.”
8 km oddaljen. Štiri leta. Enajst obravnav. Pet aktov. Tisoče dokumentov.
Kakšna kafra?
—-
Komentarji so citirani dobesedno. Zrcalo ne laže - samo reflektira.
Zakaj so anonimni komentarji dragocenejši od izvedenskih mnenj
—-
Včasih ti največji dar dajo tisti, ki ti želijo škodovati.
—-
KAJ PRAVIJO KOMENTARJI
”Zapustil jih je, izginil kot kafra.”
”Otroci ga ne želijo - ne zaradi mame, pač pa ker jih je zapustil.”
”Šokirana in zlomljena mama se je morala sama pobirati.”
”Ugotovili so, da jim je bolje brez njega.”
”Nikoli ni znal z denarjem - motorji, Audi…”
—-
KAJ KOMENTARJI RAZKRIVAJO
To niso naključni troli.
To so ljudje ki menda ”poznajo primer”. Govorijo preveč specifično. Preveč osebno. Preveč usklajeno.
In s tem razkrivajo točen narativ ki kroži:
- V družini
- Med prijatelji
- Pred otroki
—-
ZGODBA KI JO SLIŠIJO OTROCI
”Ata vas je zapustil ko ste ga najbolj potrebovali.”
”Izginil je. Mi smo ostali sami.”
”Mama se je morala pobrati - sama, z vami tremi.”
”Bolje vam je brez njega. Mar ne?”
Kaj naj otrok odgovori? ”Ne, mama, hočem atija”?
Ko je mama tukaj. Vsak dan. In ata je… kje? V dokumentih. V “izginotju”.
Lažje je reči: ”Ja, mama. Bolje nam je.”
In po tisoč ponovitvah - začne verjeti.
—-
PROJEKCIJA V ŽIVO
”Zapustil, izginil”
↳ Štiri leta dokumentacije. Enajst obravnav. Pet zavezujočih aktov. Urgenca CSD.
Zanimivo izginotje.
”Nikoli ni znal z denarjem”
↳ Prostovoljno znižanje lastnega dohodka za 40%. Neevidentrani prihodki iz tečajev, od dejavnosti prevajanja. Presežek iz sredstev za otroke v th štirih letih: 24.000-55.000€. Na otroških računih: 0€.
Zanimiva finančna kritika.
”Mama ni mogla pobegniti nikamor”
↳ On živi v stanovanju svojih staršev. Ona je izbrala najem - ob lastni nepremičnini. Kdo je “pobegnil”?
—-
VREDNOST ZRCALA
Izvedensko mnenje pove: ”Tveganje za instrumentalizacijo in odtujevanje.”
Anonimni komentar pokaže kako instrumentalizacija in odtujevanje izgledata v praksi.
Psiholog dokumentira: ”Otroci prevzemajo strahove in skrbi matere.”
Komentar demonstrira: Katere strahove. Katere skrbi. Kakšen narativ.
—-
HVALA
Hvala vsem ki ”poznate primer”.
Hvala za zapis narativa ki ga otroci živijo vsak dan.
Hvala za dokumentacijo ki je noben izvedenec ne bi mogel tako avtentično zajeti.
Hvala za zrcalo.
—-
ZA OTROKE - NEKOČ
Ko boste veliki. Ko boste brali. Ko se boste spraševali ”kaj se je res zgodilo”.
Poglejte te komentarje.
Ne mojih dokumentov - ti so boring - berite sočne izjave podpornikov vaše matere.
Oni so zapisali kaj so vam govorili.
Oni so dokumentirali narativ.
Jaz sem samo nastavil zrcalo.
—-
”Zapustil, izginil kot kafra.”
8 km oddaljen. Štiri leta. Enajst obravnav. Pet aktov. Tisoče dokumentov.
Kakšna kafra?
—-
Komentarji so citirani dobesedno. Zrcalo ne laže - samo reflektira.
2
@vprašanje Odločitev o tem kje bodo otroci prijavljeni je bila skupna. Predlog da ostanejo pri meni je bil na mizi.
Dogovorila sva se drugače - ker so ji socialni transferji pomenili veliko. Meni nič. Verjel sem v dogovor: otroci bodo prosto prehajali. Midva bova kot starša sodelovala - v dobro otrok. In bil nategnjen.
Vprašanje torej ni "zakaj nisem vzel otrok". Otroci naj imajo oba starša. Jemati jim to bi bil po mojem mnenju smrtni greh Vprašanje je: zakaj dogovor o prostem prehajanju ni bil spoštovan?
Dogovorila sva se drugače - ker so ji socialni transferji pomenili veliko. Meni nič. Verjel sem v dogovor: otroci bodo prosto prehajali. Midva bova kot starša sodelovala - v dobro otrok. In bil nategnjen.
Vprašanje torej ni "zakaj nisem vzel otrok". Otroci naj imajo oba starša. Jemati jim to bi bil po mojem mnenju smrtni greh Vprašanje je: zakaj dogovor o prostem prehajanju ni bil spoštovan?
2
Zakaj torej nisi vzel otrok seboj, ko si zapustil ženo? Iz nemčije si pobegnil v Bosno in ne 8km proč! Govoril si o tem, da so ti zdravniki rekli, da bi zagotovo zbolel za rakom, če bi ostal! Desi, to vse si pisal po monu, to vse je shranjeno na monu, to vse smo nekateri brali in to vse samo kaže, kako obupen manipulant in narcis si, tudi svoje otroke bi žrtvoval!
Mimogrede, kako kaj odnos s prvo hčero?
PS
Saj vem da ne boš odgovoril, ampak toliko da bralec dobi občutek o tem, kdo si v resnici!
Mimogrede, kako kaj odnos s prvo hčero?
PS
Saj vem da ne boš odgovoril, ampak toliko da bralec dobi občutek o tem, kdo si v resnici!
0
@vprašanje: Poznavanje geografije zadeve: nezadostno (1). Poznavanje kronologije zadeve: nezadostno (1). Poznavanje konteksta zadeve: nezadostno (1).
Pravilno je samo eno: “Vem da ne boš odgovoril.” Na label-bombing res ne.
Dejstva govorijo. Dokumentacija govori. Nalepke ne.
Pravilno je samo eno: “Vem da ne boš odgovoril.” Na label-bombing res ne.
Dejstva govorijo. Dokumentacija govori. Nalepke ne.
2
Ego gre na moč, pravico, zmago, imeti prav, dokazati..samo cena je previsoka. Razmisli o tem in prilagodi bodoče težnje in dejanja. Vse dobro!
1
@Wolfgang van der Stille
Prav, če ti to toliko pomeni. Pa bom pač ponavljala razred/letnik, kakorkoli že, ti ga ne moreš ponavljati in popravljati, lahko pa bi že enkrat dal mir tvoji družini, potrebna ga je. Ti pa se raje ukvarjaj s seboj in tem, da ne bo še kaka tvoja družina šla po gobe.
Prav, če ti to toliko pomeni. Pa bom pač ponavljala razred/letnik, kakorkoli že, ti ga ne moreš ponavljati in popravljati, lahko pa bi že enkrat dal mir tvoji družini, potrebna ga je. Ti pa se raje ukvarjaj s seboj in tem, da ne bo še kaka tvoja družina šla po gobe.
-2
@vprašanje: Praviš: "Dal mir tvoji družini." Kdo govori v njenem imenu? Kdo tu govori v imenu (tudi) mojih otrok?
Mir bi bil: Spoštovani dogovori. Izvajani stiki. Otroci z obema staršema.
To ni mir ki ga jaz motim. To je mir, ki ga pet aktov ni doseglo. To je mir, ki ga rušijo tisti, ki potrebujejo kaost, da bi se počutili žive. Ker mir doživljajo kot grožnjo.
Mir bi bil: Spoštovani dogovori. Izvajani stiki. Otroci z obema staršema.
To ni mir ki ga jaz motim. To je mir, ki ga pet aktov ni doseglo. To je mir, ki ga rušijo tisti, ki potrebujejo kaost, da bi se počutili žive. Ker mir doživljajo kot grožnjo.
2
@Kk tk Hvala za solidarnost. Razumem “držati se slamice” - sam sem v istem modusu.
Tvoji predlogi so smiselni v kolikor toliko normalnih okoliščinah. V visoko-konfliktnih pa:
- Pred šolo = “zalezuje, pritiska na otroke”
- Pisma = “nadleguje, ne spoštuje meja”
- Nadzorovani stiki = CSD ki ne procesira urgence 12 mesecev
Ko je sistem paraliziran in alienacija globoka, vsako dejanje postane orožje. Paradoks: bolj ko “poskušaš”, več materiala daš za narativ “vidite, kako je obsesiven”.
Iščem izven okvirjev. Ampak v tem primeru je okvir - sistem ki ne deluje.
Tvoji predlogi so smiselni v kolikor toliko normalnih okoliščinah. V visoko-konfliktnih pa:
- Pred šolo = “zalezuje, pritiska na otroke”
- Pisma = “nadleguje, ne spoštuje meja”
- Nadzorovani stiki = CSD ki ne procesira urgence 12 mesecev
Ko je sistem paraliziran in alienacija globoka, vsako dejanje postane orožje. Paradoks: bolj ko “poskušaš”, več materiala daš za narativ “vidite, kako je obsesiven”.
Iščem izven okvirjev. Ampak v tem primeru je okvir - sistem ki ne deluje.
2
a ste opazili, da ima naš desič sebe za plemiča, ženo je pa poimenoval Friedhof - po slovensko pokopališče? Ne more, da ne bi njegova motenost ven udarila.
-1
Vse skupaj je tvoja življ.lekcija kako uničiti svoj Ego (ki je vedno uničevalen), ga skrčiti in zaživeti bolje na višji ravni. Z razlogom so ti neka vrata zaprta. Zato da se butaš obnje, doživiš spoznanje in ubereš drugo pot. V Egu sreče NI ! Je lahko kratko zadovoljstvo ob zmagi a je grenko. Spremeni misli, čustva in posledično (počasi) izberi drugo pot. Ki ni maščevalna. Je skromna, ponižna a osvobodilna otrok moj.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 40 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
23.11.2025 ob 20:15
Kako pravni sistem lahko ustvari sirote, ne da bi umrl starš
Zgodba o sistemu, ki dokumentira problem štiri leta – a ga ne reši
—-
MARMSTORF – Wolfgang van der Stille sedi za računalnikom in piše petnajst strani dolg dokument Centru za socialno delo. To je že stoti, morda dvestoti tak dokument v štirih letih. Vprašanja so konkretna, pravne podlage citirane pravilno, roki jasni. Odgovor pa ne pride. Sistem bi moral priznati, da je sam sebi namen. Rezultat je isti: trije otroci so še vedno brez stikov z očetom.
ŠTIRI LETA, DESET OBRAVNAV, PET ZAVEZUJOČIH AKTOV
April 2022. Začetek procesa razveze. Najstarejši otrok ima enajst let, srednji devet, najmlajši šest.
Avgust 2022. Mediacijsko sodišče. Sporazum o stikih podpisan. Van der Stille vzame otroke na ”zadnje počitnice” – dva tedna. Fraza ”zadnje” se bo izkazala za profetično.
Oktober 2022. Začetek formalnega postopka. Status: ”V procesu odločanja.” De facto: pravni limbo. Nekdanja soproga interpretira: ”Sodišče še ni odločilo, torej ni jasne odredbe, torej lahko ignoriram stike.”
Marec 2023. Popolna prekinitev stikov. Najstarejši in srednji otrok sta brez očeta. Razlog: ”Otroci se na stiku ne počutijo dobro.”
Marec 2024. Začasna odredba sodišča – po dveh letih procesa. Določa stike z najmlajšim otrokom vsak drugi teden.
Jesen 2024. Tudi najmlajši otrok preneha z obiski. Incident v šoli. Po tem trenutku: popolna prekinitev stikov z vsemi tremi.
November 2024. Center za socialno delo izda urgenco: ”Stiki ne tečejo več.” Urgenca čaka na procesiranje. Dvanajst mesecev pozneje še vedno čaka.
Februar 2026. Naslednja sodna obravnava. To bo - öe se ne motim - enajsta obravnava v štirih letih. Najstarejši otrok bo star petnajst let, srednji trinajst, najmlajši deset.
TRI SIROTE OB ŽIVEM IN KOOPERATIVNEM OČETU
Številke so brutalne: najstarejši in srednji otrok sta brez očeta že dvaintrideset mesecev. Najmlajši trinajst mesecev.
Obstaja pet zavezujočih aktov – štirje sporazumi, ena začasna odredba. Vsi določajo stike. Noben se ne izvaja.
Dr. Bernarda Dobnik Renko, psihološka izvedenka, je v svojem mnenju (avgust 2024) opozorila na ”tveganje za instrumentalizacijo otrok” in ”tveganje za odtujevanje otrok od očeta”. Priporočila je terapevtsko podporo za otroke in psihološko ter psihiatrično obravnavo za mater glede podpore stikom.
Šolska svetovalna služba je dokumentirala (september 2024), da najmlajši otrok ”v šoli doživlja stisko povezano z družinsko situacijo”. Pred incidentom je otrok opisoval stike z očetom kot ”prijetne”. Po incidentu je začel izražati strah.
Van der Stille vidi vzorec:
DOKUMENTACIJA NAMESTO AKCIJE
V štirih letih je Wolfgang van der Stille poslal na desetine dokumentov. E-pošte, pozive, analize, pravna mnenja. Vsak dokument je strukturiran, podprt s citirano zakonodajo, opremljen z dokazili.
Center za socialno delo dokumentira. Sodišče procesira. Obravnave se vrstijo. Čas teče.
A stiki se ne zgode.
Urgenca, ki jo je CSD izdal novembra 2024, naj bi pomenila ”nujno, takojšnje ukrepanje”. Dvanajst mesecev pozneje še ni bila procesirana.
FINANČNA SLIKA, KI NE PIJE VODE
Poleg odsotnosti stikov van der Stille opozarja še na drugo dimenzijo: finančno.
Nekdanja soproga je jeseni 2022 prostovoljno znižala svoj dohodek za več kot štirideset odstotkov. Opravila je prekvalifikacijo na slabše plačano delo. Hkrati izvaja tečaje tujih jezikov – podatkov o prihodkih iz te dejavnosti ni predložila.
Van der Stille plačuje 515 evrov preživnine mesečno za vse tri otroke skupaj. Poleg tega še 120 evrov žepnine. In prbl. sto do sto petdeset evrov v naravi. Nekdanja soproga je v vlogi za otroški dodatek navedla nižje zneske: 185, 180 in 150 evrov ”iz leta 2023”.
Analiza dohodkov kaže na mesečni finančni presežek med sedemsto in tisoč petsto evri. V štirih letih skupaj: med šestindvajset in petinpetdeset tisoč evrov. Kljub temu na otroških varčevalnih računih: nič evrov.
”Kam je šel denar?” je eno od vprašanj v dokumentu CSD.
SISTEM BREZ PRAVIL – ALI PRAVILA BREZ MOČI?
Začasna odredba določa obveznosti obeh staršev. Van der Stille plača preživnino – če ne bi, bi sledila izvršba, zaseg sredstev na računu, prisila. Izvršba finančnih obveznosti deluje takoj.
Nekdanja soproga naj bi omogočala stike – če ne omogoča… nič. Ni izvršbe. Ni sankcij. Ni posledic.
To ni izoliran primer. Družinski odvetniki potihoma priznavajo: izvršba nedenarnih obveznosti – stiki, skrb, sodelovanje – praktično ne obstaja.
Dr. Maja Novak, sistemska terapevtka (ime spremenjeno), ki ni vključena v ta primer, pojasnjuje: ”Sodišče se boji drastičnih ukrepov. Denarna kazen materi? To škoduje otrokom. Odvzem skrbništva? Preveč drastično za ‘manjše’ kršitve. Rezultat: opomini brez moči.”
OTROCI KOT BOJNO POLJE
Najhujša posledica štiriletnega procesa niso izgubljene obravnave ali neupoštevane odločbe.
Najhujša posledica so trije otroci, ki so štiri leta živeli na bojnem polju.
Psihološka izvedenka je opozorila: ”Otroci prevzemajo strahove in skrbi matere.” Šolska svetovalna služba je dokumentirala ”stisko povezano z družinsko situacijo”.
Otroci so naučeni, da so stiki z očetom dovoljeni samo ob darilih – božič, rojstni dnevi. Rutinski stiki so sistematično onemogočani.
Razlog za prenehanje stikov je bila večkrat fraza: ”Otrok se na stiku ni počutil dobro.” To prenaša odgovornost za izvajanje sodnih odločb na otroke – stare devet, trinajst, petnajst let.
”INFINITE GAME” – IGRA BREZ KONCA
Februarja 2026 bo sodna obravnava. Najstarejši otrok bo star šestnajst let – po sodni praksi lahko njegov glas postal odločilen. Kaj bo rekel? Po štirih letih brez stikov z očetom, po štirih letih življenja samo z materjo?
To ni igra z znanimi pravili, določenim igralnim poljem in jasnim časovnim okvirom – kjer lahko “zmagaš”.
PERFORMANS ALI INTEGRITETA?
Zakaj torej piše petnajst strani dolge dokumente, če ve, da sistem ne deluje?
Tu ne gre več za pričakovanje, da bo CSD odgovoril ali da se bo kaj spremenilo. To je zgolj spoznanje, da sistema ne moreš kontrolirati – lahko pa kontroliraš, ali si naredil svoje.
Albert Camus je rekel: ”Predstavljati si moramo Sizifa srečnega.” Ne zato, ker je kamen na vrhu. Ampak ker ve, da bo padel – in še vedno potiska.
EPILOG: SHADOW ON PLAIN SIGHT
Najbolj izolirajoč aspekt celotne situacije ni pravni proces, niso izgubljene obravnave, niso neupoštevani akti.
Najbolj izolirajoč aspekt je, da Wolfgang van der Stille vidi vzorec – dvajset let poznavanja, štiri leta dokumentacije, stotine interakcij – medtem ko sistem vidi samo posamezne trenutke.
Vsi podatki so tam. Na očeh. Javno dostopni. Pet zavezujočih aktov. Dvanajst strokovnjakov. Deset obravnav. Dvaintrideset mesecev brez stikov.
A sistem ne vidi vzorca. Ali pa ga ne želi videti.
Do februarja 2026 bo minilo že štiri leta od začetka procesa. Do takrat bo najstarejši otrok lahko pravno izrazil svojo željo. Do takrat bodo vsi trije otroci preživeli kritična razvojna obdobja brez enega od staršev.
Do takrat bo Wolfgang van der Stille še vedno pisal dokumente. Ne zato, ker bo delovalo. Ampak ker je to edino, kar lahko stori.
—-
Imena in nekateri detajli so bili spremenjeni zaradi varovanja zasebnosti. Zgodba temelji na dokumentiranih dejstvih in pravnih aktih. Center za socialno delo Ljubljana in Okrožno sodišče v Ljubljani do zaključka članka nista odgovorila na vprašanja.