☕ STARO TOLMINSKE PRAVCE

1. KOSEŠKA ŠKRLICA

Zgoraj v skalovju, tu nad vasjo, je bilo kar nekaj tistih posebnih skal škrlic, pod katerimi so nekoč živeli grmači, ki so ljudem prinašali le dobro.
Skrbeli so, da so bile letine dobre, živina rodna in ljudje srečni in zdravi.

Toda gorje, če si se jim zameril.
Bili so zelo kruti in maščevalni.
Takrat so celo zajahali strelo in šli z njo nad nehvaležneža.

Grmač je bil zelo majhen, koščen in človeku skoraj podoben.
Od rojstva do smrti je živel pod svojo škrlico.
Ko je zelo star umrl, se je škrlica pri tleh odlomila, mu zasula votlino in zgrmela v dolino.
Ko pa je grmač še živel, v škrlico ni nikoli udarila strela.
Plaz se ji je vedno ognil in pozimi jo je sonce tako grelo, da je vedno gledala iz snega.

Ena od teh škrlic se je v davnini prikotalila do Koseča in obstala pod starim pokopališčem, ki naj bi bilo najstarejše na Tolminskem, saj so vanj pokopavali tudi z bohinjske strani.
Tisti, ki so verovali v dobroto grmačev, so škrlico postavili pokonci.
Ta jim je prinašala srečo in blagostanje.
Mnogi so se kamna na daleč ognili, ker naj bi po njihovem imel v sebi preveč črne moči umrlega grmača in je nekatere omamljal.

Da bi bilo konec teh obtožb in da bi zlo za vedno odšlo iz vasi, sta se mladeniča odločila, da z njo opravita kar sama.
Z vsem orodjem sta šla do škrlice, jo prevrnila in zavalila v globel potoka Brusnik.
Kot vedno so eni odkimavali, drugi prikimavali, iz previdnosti pa molčali.

Toda, kot da bi se jima škrlica maščevala, oba sta padla v prvi svetovni vojni in njuna grobova niso nikoli našli, prav tako ne tudi škrlice.

Koseč, 1964





Med Drežnico in Kosečem stoji ob cesti še ena škrlica.
Toda le zato, ker je tako velika, da jo niso mogli odstraniti.

Pavel Medvešček
Iz nevidne strani neba

Puščavnik Grmač

Nekoč je Grmača in njegovega psa prehitela zima, zato sta v jami, v kateri sta živela, ostala brez hrane. Nekaj časa sta se prehranjevala z živalmi, ki so se v jamo zatekale pred mrazom, žejo pa sta si tešila s snegom. Zaradi brezdelja, ki ga je bilo na pretek, je Grmač pregledal vse jamske špranje in jame. Tako je v eni našel vrečko boba, ki jo je nekdo tja skril. Bob je razporedil na dneve, vse do za­ četka pomladi. A to je bila hrana le zanj. Zvesti pes, ki je ležal ob njem, pa ga je nemočen gledal. Ker je cenil njegovo zvestobo in pogum, s katerim ga je branil pred divjimi zvermi, se je odločil, da mu bo vsak dan odrezal delček svoje noge. Zimo sta komaj preživela oba, le da je Grmač ostal brez nog. Zato si je moral najprej stesati obe nogi in bergle, da je lahko hodil.
Ko sta se nekoč v Padencah vzpenjala po zelo strmi steni, da bi prišla do zelo cenjene zeli, je obema zdrsnilo. Preden sta zletela na skale v dnu globeli, pa se je Grmaču iz žepa skotalil poseben kamen­ ček, tako da se je močno zasvetilo. V tistem trenutku sta se oba spremenila v krokarja, ki še vedno preletavata dolino Doblarca in se tudi oglašata, a drugače kot drugi krokarji. Tudi peresa na vratu imata svetlejša kot drugi.

V Dragi, 1955

čudovito si napisala 🙂

Zahvali se Pavletu 🙂

bom 🙂

2. KAKO JE PASTIR UGNAL TURKE
Ko so v davnih časih Turki ropali in požigali po Soški dolini, je bilo ljudstvo prestrašeno in zaskrbljeno.
Nihče ni vedel, kako naj se ubrani te krvoločne golazni.

Nekemu pastirju pa se je neke viharne noči prikazala vodna vila in mu rekla, naj gre naslednje jutro pod slap Boko in naj iz struge Pisnice vzame le rdeče kamne.

Pastir res stori, kar mu je naročila vila.
Ko pride pod slap, z lahkoto najde 5 lepo rdečih prodnikov.
Takrat mu vila ukaže, naj jih na Žagi postavi na cesto in zbeži.
Pastir naredi, kar mu je bilo naročeno.

Ko pridejo turški konjeniki do rdečih prodnikov, se konji postavijo na zadnje noge, kot da bi bili pod njimi modrasi.
Poveljnik zato ukaže, naj gredo na levo in tako pridejo v Tarčent namesto v Bovec, kamor so bili namenjeni.

Kred 1963

Pripovedovalka je povedala drugačno zgodbo.

Pastirju se je prikazala mrtva materina sestra, mu naročila, kaj naj stori in mu obljubila pomoč

Ko je turška vojska prekoračila prodnike, se je iz gore usul plaz, ki jih je pokopal pod seboj
Izpod plazu se je čudežno rešil samo tetin sin, ki so ga Turki kot otroka odpeljali v suženjstvo.

3. BUČJANA MATI

Med ljudmi je ohranjenih več zgodb o nenavadnem kamnitem mostu čez Nadižu pri Podbeli.

Ena pripoveduje, da ga je dala postaviti mlada grofična iz Rožača zaradi zaobljube.

Druga pripoveduje o trgovcu s soljo, ki se je po čudežnem naključju rešil iz narasle reke in potem v zahvalo zgradil most.

Pogosto pa pripoveduje, da ga je plačal tihotapec, ki je obogatel, medtem ko so vse njegove pajdaše pobili.

Mene je najbolj prevzela mistična pripoved o Bučjani materi, kot so imenovali skalo sredi Nadiže.
Po obliki je bila podobna doječi ženi, ki se dviga iz Nadiže.
Skalo so dojili naši predniki od kdo ve kdaj.
Vplivala naj bi na vreme, pridelek in mnoge druge stvari.
Zaradi nje naj bi bila voda zdravilna, v kar mnogi verjamejo še danes.
Nasprotniki stare vere so se, opogumljeni, ker so pregnali luterance, spravili tudi na to skalo, jo razbili in potem na tem mestu zgradili most.

Izročilo pravi, da je mojster kamnar iz Benečije v tem mostu vgradil 3 kamne, ki jih je izklesal iz ostankov kamnite dobrotnice.
Tisti, ki so še vztrajali v stari veri, so se pri prečkanju mosta vedno sezuli, da ne bi oskrunili ostankov božanstva.
Iz kosa razbite skale so po naročilu župana izklesali tudi kropilnik v opomin in za pokoro.
Postavili naj bi ga v staro cerkev svetega Jelerja nad Robičem.

Kred 1963


Pripovedovalec je izrazil željo, naj te pripovedi ne objavim, dokler je živ.
Ker sem ocenil, da mu to danes ne more škodovati, sem jo uvrstil v zbirko.

http://www.slotrips.si/sis-mapa/skupina_doc/slo/galerija/1344546971_1166_img_4219.jpg

4. BELINOVA KAPA

Nekje na Stolu je bila Belinova špranja, v kateri je Grulj našel okamnelo kapo.
Kmalu potem so mu jo neznanci ukradli.

Čez nekaj let so vaški fantje izvedeli, da je Belinova kapa v Ajdni jami nad Trnovim, kamor hodijo zelo pogosto Belinovi častilci.
Ker so želeli, da bi kapa prišla zopet v Kred, se je 5 fantov odločilo, da gredo ponjo.
Od takrat je Belinova kapa postala last tistih petih fantov v enakih deležih.
Eden od deležev pripada še danes Urejčevi kmetiji.

Ostale 4 ne bom imenoval, ker so se svojim deležem, pod pritiski, že zdavnaj odpovedali in nočejo, da bi bili imenovani.

Belinova kapa naj bi pomagala pri zdravljenju raznih bolezni, zato si jo je teh 5 kmetij v preteklosti po potrebi izmenjavalo.
Nekaj zapletov je bilo le pri pripravi Belinove zeli.
Ta je bila mešanica 9ih zelišč, ki jih je bilo treba nabrati v enem dnevu, jih sveže natlačiti v kamnito posodo in nato obtežiti z Belinovo kapo ter jo tako pustiti v temi 21 dni.
Šele potem so zelišča posušili v senci.
Čaj iz te mešanice je imel nenavadno moč, zato je bil zelo iskan in cenjen.
Ker se je Belinova zel pripravljala od junija do septembra, so vrstni red za uporabo kamnite kape vsako leto posebej izžrebali.

Verovanje v Belina in z njim povezano zdravljenje je bilo živo še pred prvo svetovno vojno.
Po njej je pa zamrlo.
Pri naši hiši smo to počeli zadnji, zato je Belinova kapa tudi pri nas ostala.
Ker sme lastnik le petine in ker je pri zdravljenju ne uporabljam več, vam kapo z veseljem podarjam.
Verjamem, da je ne boste zavrgli in da bo o njej slišal še kdo.

Kred 1960


Bližnji sosed, ki pa noče biti imenovan, se zgraža nad ponovnim oživljanjem Belinovega kulta.
Pove, da sta pred meseci 2 študenta iz Ljubljane po hišah poizvedovala, koliko je o njem še ohranjeno ljudsko izročilo.
Z zgornjo izjavo pa se ne strinja, ker je v njej kar nekaj netočnosti.
Vendar zaradi nepomembnosti teh podatkov, ne bo ničesar izjavil.

http://staroverci.si/wp-content/uploads/2017/08/belin.jpg

5. MROUN KAMEN

Kadar je sadno drevo nenadoma usahnilo, so bili ljudje prepričani, da je to zato, ker je nekdo pod njega postavil mroun kamen.
Mroun kamne so hudobni in nevoščljivi ljudje kupovali pri ženskah, ki so se ukvarjale s čarovnijo.
Če je hotel gospodar na istem posaditi drugo drevo, je moral vse kamne, ki so bili ob usahlem drevesu, pobrati in jih odvreči na grobljo.

Zgodilo pa se je tudi to, da je gospodar zasačil hudobneža na delu, ko je mroun kamen ravno zakopaval pod drevo.
Vzel mu ga je, ga obrcal, nato pa ga na skrivaj vrgel skozi okno v hudobneževo klet.
Temu sta ves krompir in repa segnila, ne da bi vedel zakaj.

Selišče 1964

6. JOKAVA PEČ V ŠKRBINKU

Na samotni kmetiji sta živela mladoporočenca.
Ob trdem delu in skrbeh sta se z leti odtujila.
Žena se je zagledala v mladega godca, ki je prišel od morja.
Ko je mož izvedel za njuno razmerje, ji je zagrozil, da ga bo spremenil v pasji 🤐, če se še kdaj sestaneta.
Ker je bila ljubezen močnejša od grožnje, se nista nehala sestajati in mož ju je nekoč zasačil.

Godca je pripeljal zvezanega domov in ga pretepel do krvi.
Vrgel ga je v klet, kjer je že imel nekaj časa zaprte sestradane potepuške pse.
Ženo je zaklenil v kamro, da je lahko le nemočno poslušala brezupno kričanje godca, ki so ga glodali sestradani in podivjani psi.

Ko je bilo po tednu dni vsega konec, je mož pse izpustil, ženi pa naročil, naj klet očisti pasjih drekov in jih odnese v Škrbinek pod peč, kjer je že izkopal jamo.
Ko jih je vsa pretresena zakopala, se ni več vrnila domov.

Skesani mož je potem pogosto zahajal v podnožje pečine in objokaval svoje početje.
Nekoč je tam zaslišal jokajoče gosli.
Vedel je, da je to dobro znamenje in da mu je godec končno odpustil njegovo zlobo.

Od takrat so k jokavi pečini, ki je imela na težko dostopnem vrhu vrezane Lunine poti, hodili tudi drugi, še posebno pa tisti, ki so drugim po krivem kaj hudega storili in tisti, ki so izgubili duševni mir.
Nekateri so imeli srečo, da so slišali jokave zvoke strun nesrečnega godca.

Domačini so imeli za to svojo razlago.
Trdili so, da zvoke povzroča veter, ki tu nenehno piha.
Posebno močno piha takrat, ko se vidi morje, od koder je v davnini prišel godec.

Skala, ki je imela vklesane znake, je bila na vrhu obstoječe pečine.
Italijanski topničarji so jo v prvi vojni med preganjanjem dolgčasa med ofenzivama razstrelili.

Livške Ravne 1965

Tele teme ti pa ratujejo. Okolica Kobarida je res fantastična in prepojena z mistiko.
Tudi ljudje so tam prav posebni. Drugačni in zelo zelo zanimivi.

hvala
tudi tebi ratuje hvaljenje 🙂

7. KAMEN Z ZLATO KAČO

Na Petrovo je strela s tremi kraki udarila v Runik, ki je severno od Livških Raven, in s tem zanetila požar.
Tisti, ki je kmalu za tem prišel na sam vrh, je našel kamen s špranjo, v kateri je bila kača, ki jo je Petrova strela spremenila v zlato.
Ko so ljudje izvedeli za ta nenavadni zaklad v podobi zlate kače, so vedeli, da ga bodo nekateri prav kmalu odnesli.
Da bi to preprečili, so zaupni možje iz vasi odšli na Runik in tam izkopali jamo.
Po posvetu so kamen namestili v jamo, tako da je bila zlata kača obrnjena proti zemlji, da bi zavedla iskalce, in ga skrbno zasuli.

Ker se je spomin na zaklad ohranjal, so ga mnogi poskušali najti.
Vendar do danes ni to nikomur uspelo.
Kaj pa, če ga je najditelj zamolčal in zaklad prodal?
Morda je to storil mladenič, ki je odšel v Trst že pod Avstrijo in postal prav kmalu bogataš.

Soseda, ki je sicer mlajša, pove, da o zlati kači ne ve ničesar.
Je pa slišala, kako je strela nekoč udarila v Matajur in spremenila kozo v zlato in to ravno na Petrovo, ko bi morali kuriti kres.
Ko so trije pastirji zlato kozo prodali, so si vsak svojo hišo zgradili.

Livške Ravne 1965

8. MAČJI KAMEN

Ko sem bil mlad, je po okoliških vaseh hodil Ferenc, ki je zdravil ljudi in živali.
Spominjam se, da je vedno imel pri sebi Mačji kamen, ki je bil oblikovan po njegovi dlani.

Pravil je, da ga je našel njegov oče, ki je bil tudi zdravilec, v Mačji grapi imenovani tudi Kocepoh pri Podbrdu.
Z njim je mečkal suha zelišča in jih spreminjal v prah.
S tem je pripravljal razna tekoča zdravila in maže.

Mačji kamen je bil res poseben kamen, ki se je prilagodil njegovi roki in ki ga ni nikoli dal od sebe, da ne bi nanj vplival hudobni duh.
Ferenc je bil prepričan, da je kamen po petdesetih letih postal njegova izključna lastnina.
Si lahko predstavljate, je večkrat rekel, koliko garaških ur in več zelišč je bilo treba, da sva se skupaj sooblikovala.
Resnično je bil Mačji kamen podaljšek njegove sicer res velike roke.
Tudi površina kamna je bila neverjetno zglajena, njegova barva pa je dajala vtis, da gre za Ferencovo kožo.

Ko mu je nekoč v neki hiši postalo slabo, so ga takoj dali na toplo peč, kjer je nekaj časa ležal, dokler ni prišel k sebi.
Takrat mu je Mačji kamen ušel iz žepa in ostal na peči.
Ko je odšel iz hiše, ni opazil, da nima kamna.
Ves prestrašen in zaskrbljen se je čez nekaj ur vrnil in bil zelo zadovoljen, da ga je našel, ker bi sicer, kot je rekel, ne mogel več opravljati svojega dela.
Takrat se je prvič zgodilo, da je dovolil gospodinji, da je kamen vzela v roke in si ga od blizu ogledala.
Ko mu ga je vrnila, ji je zatrdil, da je prejela od Mačjega kamna obilo novih moči, ki ji bodo pomagali pri zdravju.

Ko je čez čas Ferenc umrl, so njegovi znanci poskrbeli, da je Mačji kamen odšel z njim v grob, kot si je želel.

Rut 1963

Zanimivo. Soča nikoli ni bila zlatonosna reka. Le kdo je skril zlato kačo med skale?

Škoda, da je Mačji kamen pod rušo 🙁

Zelo zanimive pravce 🙂

9. PUŠEVI KAMNI

V davnini so bili ljudje še bolj vraževerni, kot so danes.
Dobro se še spominjam svoje stare matere, kako mi je nekoč živo in zavzeto pripovedovala o možu, ki je živel na samoti v Drseli nad Keško grapo in ki so mu rekli Puš.

Vsakemu je bil pripravljen napovedati srečo ali nesrečo, le da mu je prinesel jajce, ki ga je nato ubil in vrgel v vrelo vodo, v kateri so se že prej kuhale bezgove jagode.
Cena za njegovo delo ni bila velika.
Treba mu je bilo pustiti kakšen kos slanine, masla ali skute.

Pred hišo je imel Puš dve kamniti mizi, vendar je bila ena polna različnih prodnikov, ki niso bili večji od pesti.
Tisti, ki je hotel izbrati svoj kamen, je to lahko storil, vendar tako, kot je želel Puš.
To pa je pomenilo, da je tistemu najprej zavezal oči z ruto, nato ga je odpeljal do tiste mize, kjer je lahko po mili volji otipaval kamne in si enega tudi vzel.
Seveda je Puš vsakemu povedal, da bo zaznal v prstih neke vrste ščemenje, ko bo otipaval svoj kamen.
Če se to ne bi zgodilo, naj raje odneha in naj ta izbor opravi drugič.
Človek je namreč za tovrstno zaznavo najbolj občutljiv ob svoji luni.
Torej ob tisti lunini meni, v kateri se je rodil.
Kdor to ve, bo prišel k njemu takrat.

Pa še nekaj je pomembno pri izbiri kamna.
Takrat, ko ga otipavaš, sploh ne smeš misliti na kamen, ampak na tistega človeka ali na stvar, ki jo imaš v tistem trenutku najbolj rad.
Le tako izbran kamen bo človeku dajal ob dotiku novih moči.
Odganjal pa bo tudi hudobnega duha, da mu ne bo prišel preblizu.
Tak kamen pa lahko v določenem trenutku izgubi vso svojo moč.
Takrat se ga je treba najhitreje znebiti.

Če pa hočeš kasneje imeti drugega, ga moraš poiskati v drugem kraju, sicer ne bo deloval.
Drugi kraj pa je zelo daleč, nekje v Trebuši, menda na Plešarskem vrhu.

Hudajužna 1965

10. KAMEN TRNAR

Po stari zgodbi naj bi Trebušarje naučil kuhati oglje sam gozdni mož, žgati apno pa njegova bela žena.
Prav zato so ta opravila počeli zelo dobro in vedno, ko je bilo to potrebno.
Ti mojstri so tudi dobro vedeli in poznali, da je kamen, ki pride iz apnenice in ki mu voda ne pride do živega, kamen trnar s tretjo močjo.
Tisti, ki so to moč poznali, so ga vgradili v pajštvo ali sušilnico za sadje, kjer je v črnini prebival hudi duh.
Trnar je pajštvo obvaroval tudi pred ognjem, pa tudi sadje se v njem ni nikoli presušilo.
Krtov stric iz Pršjaške grape je bil takrat v starih časih najboljši poznavalec trnarjev in tudi zadnji, ki je še vedel, kam in kako je treba kamen trnar namestiti v pajštvo, da bo njegova moč, ki jo je dobil v ognju apnenice, delovala do konca.
On je tudi znal s trnarjem zdraviti in z njegovo močjo tudi izdelovati trnarjevo mast.

Mica z Na Brd je v Krmenski grapi pobirala neke posebne kamne, ki so tudi postali trnarji, le da jih je ona zaupala nekemu oglarju, ki jih je skupaj z lesom kuhal v oglarski kopi.
Tisti trnarji so bili veliki kot jajce in jih je Mica uporabljala za izganjanje ognja iz bolnikovega telesa.
Sama je prav zaradi tega umrla na samoti.
V neurju, ki jo je zajelo, se je zmočila in se hudo prehladila.
Ko so jo našli, je še kazala znake življenja, vendar je kmalu potem umrla.
Pri njej takrat niso našli niti enega trnarja, ki bi ji lahko pomagal, da bi preživela.



Gorenja Trebuša 1962

Ampak, zakaj imenujejo kamen - trnar?

11. KAMNATA MIZA

Na Prdenskem vrhu, do katerega vodita kolovoz z Brda in steza od Medveda, je nekoč stala velika kamnata miza, ki je slonela na treh kamnih.

Kot so pripovedovali stari ljudje, naj bi tam naši predniki opravljali daritve.
Pri Kamnati mizi, kot se je na vrhu hriba takrat reklo, so nekoč našli tudi živalske kosti in kose lončevine.

Kot mladenič sem tudi sam hodil tam okoli, vendar takrat kamnate mize ni bilo več.

Gorenja Trebuša 1965

ne ve se še, zakaj

Me preseneca, da Soca ni bila zlatonosna reka, glede na to, da je v potresnem obmocju.

Samo Drava in Mura sta v Sloveniji zlatonosni.

Apnenčasta sestava naših alp seje dvom v zlatonosnost Soče. Je pa toliko več železa in bakra.

Ja, to je res, ampak zlato, kot diamanti, nastajajo v globini. No, zlato ne nastaja, ker je element, ampak se veze na druge. In ker je potresno obmocje, bi bil lahko tam okoli pri izviru nekdaj kaksen vulkancek, ki bi vse te drage zadeve zbruhal na plano,

Bogastvo Soče se ne odtehta v dragih kamnih in zlatu.

Se strinjam. Ampak kasen dodaten bonus bi pa lahko ponudila.

12. DREN NA PRVEJKU

Na levem bregu Idrijce v Dolenji Trebuši se nad reko dviga vzpetina Prvejk.

Ljudje stare vere so verjeli, da je v njegovi notranjosti štrajcen, v katerem je skrita magična moč, ki vpliva na vse, kar je na njem in kar tam raste.

Ta moč se je kazala zlasti na njegovem vrhu, kjer je rasel stoleten rogovilast dren.
V temnih nočeh se je večkrat videlo, kako je žarel, včasih pa ga je tudi podnevi obdajala posebna svetlikajoča se meglica.
Zaradi tega so ljudje skrbno nabirali njegove plodove in liste, s katerimi so zdravili sebe in živino ter s posebnimi vražami priklicali dobro letino.
Govorilo se je, da so vsa drenova drevesa, ki rastejo ob hišah in obilno rodijo, potomci svetega drevesa s Prvejka.

Ko ga je čas odnesel, so na njegovem mestu naši predniki spomladi postavljali mlaj, ki naj bi ga nadomestil, a tudi ta običaj je v vojnah, ki so tu pogosto divjale, šel v pozabo.

V času, ko so v teh grapah topili steklo, je bilo izročilo o čudežnem drenu na Prvejku še živo.
Neko steklenico, ki je bila namenjena zdravilstvu, so imenovali prvejska drnuljka.

Dolenja Trebuša 1968





O Prvejku obstaja tudi zgodba, ki govori o kosmati hudobi, ki se je iz same zlobe tam otrebila, da bi zajezila reko in tako povzročila škodo.
Zato je vse, kar tam raste, nevarno in strupeno za dušo dobrega človeka, za hudobne ljudi pa so tam zdravila, s katerimi bodo naokoli sejali še večje zlo.

Štrajcen je le vaba za dobre duše, da bi jih hudoba dobila v oblast.
Štrajcen je svetleča kamnina, tudi zlata ruda.

13. MOŽ S TREMI SKALAMI

V Trebuši je živel reven vdovec, ki je imel leseno kočo in 3 skale, eno v Krmenku, drugo v Žgani peči in tretjo v Žveplenici.
Ko je umiral, je k sebi poklical sinove in jim poleg orodja, ki ga je imel, razdelil še skale.
Tako je najstarejšemu dal sekač, kladivo in najmanjšo skalo v Krmenku.
Drugemu je dal kramp, lopato in srednje veliko skalo v Žgani peči.
Najmlajšemu je dal zakrivljeno drenovo palico in največjo, a krušečo se skalo v Žveplenici.

Najstarejši sin se je takoj lotil dela in začel iz kosov skale izdelovati kresila, s katerimi je kmalu obogatel.
Z delom je začel tudi srednji sin, le da je iz svoje skale pekel daleč najboljše apno in tako tudi on obogatel.
Le najmlajši sin ni vedel, kaj bi počel s krušečo se skalo, izpod katere je prihajala topla in zdravilna voda.

Minevala so leta, brata sta že zdavnaj odšla po srečo v veliko mesto in tam tudi kmalu umrla.
Najmlajši pa še vedno ni vedel, kaj bi počel z razpadajočo skalo, ki je postajala iz dneva v dan manjša, saj so bolniki, ki so se tam umivali in vodo odnašali, vedno vzeli tudi kos žveplene skale, ki je bila zdravilna kot voda.

Kot je tekel čas v grapah, se je iztekel tudi za žvepleno skalo, ki se je vidno manjšala, dokler ni izginila in utonila v pozabo kot njen lastnik, ki je zaradi zdravilne vode doživel visoko starost.

Gorenja Trebuša 1960



Pripovedovali so, da obstaja še ena različica te zgodbe, ki se je nanašala na 3 skale iz Plešarskega vrha.

Pripovedovalki se je zdelo čudno, da prva pripovedovalka ni povedala zgodbe o treh kamnih, ki so bili za njihovo hišo na gozdni poti, pa jih nihče od domačih ni hotel odstraniti.
Počakati so morali več rodov, da so jih dež, veter in sneg počasi razgnali, pa čeprav so komaj vozili seno in drva mimo njih.

http://www.visit-idrija.si/images/map/800-bbc6ce2e9d207ab98dc45b02afca7ed2.jpg

14. BALANTINOV KAMEN

V zapuščeni hiši Na Brdu pri Krmenski grapi so čisto slučajno razkrili skrivnost krušne peči, v kateri se je nekoč daleč naokoli pekel najboljši kruh.
Tisti, ki so takrat stikali po notranjosti hiše, ki se je počasi že podirala, so ugotovili, da je bila peč tlakovana s steklenimi tlakovci, ki jih je gospodar prinesel iz steklarne v Melinah.

Druga skrivnost, ki se je takrat razkrila, pa je bil vzidan Balantinov kamen.
Ta je stoletja stal tam pod staro lipo ob cesti, na njega so okoličani gledali za vremenom in letino.
Ko je izginil, so tarnali, da ni več pravega vremena in ne dobrih letin.

Najditelji obeh skrivnosti se niso potrudili, da bi našli lastnika ali da bi kamen vrnili na svoje staro mesto, ampak so ga prodali mlinarju na Slap.
Ta pa jim je namesto obljubljenega denarja dal žganje, kar jim je ravno tako ustrezalo.

Stopnik 1962




Balantinov kamen je stal v bližini kmetije Balantin pod Kobilico 929m.
Balantinov kamen gotovo ni bil vzidan v krušni peči, ker je takrat ko je izginil, bila hiša že zapuščena.

Za vreme, letino in še kaj, je vsak posameznik, ki je šel mimo, vrgel nanj 3 kamenčke.
Potem je pogledal, pri katerem vklesanem znamenju so se ti ustavili.
Seveda je napoved veljala le zanj in do naslednjega meta kamenčkov.

Gorenja Trebuša 1962

15. KAMRTNA

Stari Jerin iz Skutnice, ki je vedel le za leto svojega rojstva, ker mu je mati umrla na porodu, mi je nekoč, ko se je v neurju zatekel k nam, povedal, da so, kdo še ve kdaj, pogani imeli na skali Kamrtna nad reko Idrijco pod Šebreljami svoje svetišče.
Tja so hodili predvsem iz šebreljskega kamuna, ker so Trebušarji in Kanomeljci imeli svoje svetišče, menda na Prvejku in nekje na Škratovšah.

https://c1.staticflickr.com/5/4484/37636416896_bcd901328e_c.jpg

Od vseh svetišč pa je bila Kamrtna posebno svetišče, saj so enkrat na leto, ko se je velika zvezda poravnala s Kamrtno spodaj, tam imeli posebno praznovanje.
Ne vem kakšno božanstvo so častili, zdi se mi, da v povezavi z vodo, saj so se ob Idrijci umivali in še druge reči počeli.

https://c1.staticflickr.com/5/4479/36975163344_f156fbd6f0_c.jpg
kraj obrednega kopanja in umivanja

K sreči je bilo teh zaostalih premaknjencev zelo malo.
Ne vem ali je kdo od tistih preživel.
Če je, gotovo živi v kakšni odmaknjeni in nedostopni grapi in je žabe in kače kot vsi pogani.

Stopnik 1963

16. ZMAJ V KAMNITI KROGLI

Pod hribom Lipnik, na levem bregu Idrijce v Stopniku, so že od nekdaj uporabljali kamen zelenc in ga tam tudi kamnoseško obdelovali.
Nekaj let je tam delal Jakob, rojen leta 1850, iz Oblakovega Vrha.
Okoli leta 1935 mi je pripovedoval zgodbo:

Ko je lesni trgovec iz Gorice okoli leta 1880 videl, kako lep marmor zelenc lomijo v Stopniku, je enemu od kamnarjev naročil, naj mu izdela iz njega veliko kroglo, ki jo bo postavil v parku.
Ko je bila krogla še v delu, so v njej videli krilato žival.
Ko pa je bila zgrajena in se je svetila, se je iz njenih črt pokazal zmaj.
Bil je tak, kot da bo vsak čas zletel iz zelene krogle.

Ko je prišel furman ponjo, je naredil vse, da bi krogla med potjo ostala na svojem mestu in prišla srečno do naročnika.
Ko pa se je voz začel iz Spodnje Trebuše vzpenjati proti prevalu Drnulk pod Kobilico, je šele videl, v kako slabem stanju je cesta.
Ko je prišel nad Krmenk, je voz iznenada poskočil.
Pretrgala se je vrv in krogla je padla z voza.
Še preden je furmanu uspelo, da bi jo zadržali, je zletela pod cesto.
Nekajkrat je poskočila in izginila daleč v grapo Trebuščice.
Kmet, ki je v Krmenku takrat stal ob cesti, ni mogel verjeti svojim očem.
Nad sabo je zagledal črno sonce, ki se je svetilo in z nenavadnim zvokom letelo proti grapi.

Ko se je razvedelo, kaj se je zgodilo, so ljudje govorili o marsičem.
Celo to, da je bilo tisto, kar je letelo čez Krmenk, zmajevo jajce.
Kaj se bo izleglo iz njega, pa vsak ve.
Mnogi so kamnito kroglo iskali tudi iz radovednosti, vendar sledu o njej ni bilo.
Pojavile so se govorice, da je pri nekom na Prdenskem Vrhu.
Vendar po tistem zmajeve krogle ni nihče več videl.
Čeprav nekateri verjamejo, da je vse to zakrivil zmaj v krogli in da se sedaj skriva v eni izmed neprehodnih grap.

Stopnik 1965

17. KNEŠKI TEMNAKI

Našemu staremu očetu je Mohor iz Kneške grape, kot mnogim drugim, nekoč prinesel kamne temnake iz potoka Temnak, ki teče za Temnim brdom.

To so bili posebni za pest veliki prodniki zelo temnih barv.
Vseh 5 temnakov je imel stari oče v posebni košari.

Kadar se je nameraval plajhati, je temnake dal v toplo krušno peč.
Ko so bili dovolj topli, jih je dal v volneno nogavico in jih v košari odnesel v posteljo.
Tam jih je polagal na razne dele telesa, posebno na tiste, kjer je imel bolečine.
Podrobnosti tega zdravljenja ni nikoli razkril.
Je pa ob tem uporabljal še kačjo mast z ne vem koliko zelišči.

Vsakomur, ki ga je bil pripravljen poslušati, je na široko pripovedoval, kakšno čudežno moč imajo ti kamni temnaki, saj se je v njih skozi čas nakopičila vsa moč vode, sonca in zemlje.
Zato ni čudno, da se je po plajhanju čutil nabit z novo močjo, da bi se kar lotil kakšne mladenke.
Še sreča, da ga je stara pamet držala na uzdah.

Stari oče je bil prepričan, da je bil Mohor velik zdravilec, ki je dobro poznal vse gorske zeli ter druge skrivnosti, gotovo pa zadnji, ki je vedel, kje in kakšne prodnike je potrebno poiskati, da so se zdravili.

Ob hudi uri, ko je zažigal posušeno trblinko, je dal v ogenj enega od temnakov, ki je odganjal strele.

Ko je dobil od Mohorja temnake, mu je ta povedal, da je eden od petih dupc, ki ima moč, da odkrije tudi skrite izvire vode in celo zakopane zaklade.
Vendar mora tega sam odkriti.

Zdi se mi, da staremu očetu to ni uspelo, saj bi bili sicer še danes bogati.



Slap ob Idrijci 1960

Ko sem bil otrok, se je kar veliko starih mož zdravilo s kamni, ki jim jih je priskrbel Mohor.

Spominjam se tudi, kako sem neko poletje šel s stricem, ki je imel hude bolečine v vratu, v Kneško grapo.
Hodila sva kar dolgo, ker je stric zaradi bolečin pogosto počival in stokal.
Bolečine si je lajšal tako, da je pil žganje.

Mohor, čeprav je bil že zelo star, je bil najinega obiska vesel, še posebno tobaka, ki mu ga je prinesel stric.
Ko ga je pregledal, je rekel, da mu bolečine ven potegne le skala Kačja miza.
Ko nas je Mohor pripeljal do nje, je strica najprej dobro namazal z neko zelenkasto mastjo po vratu in hrbtu in mu nato ukazal, naj hrbet obrne proti soncu.
Medtem je del skale zdrgnil s svežim listjem, ki ga je prinesel s seboj.
Nanjo se je potem ulegel stric.
Med prste rok in nog mu je nataknil še tiste zeli, ki je pa nisem poznal.
Tam je tako ležal kar nekaj ur, vmes je tudi zaspal.
Ker je bilo pozno, sva prespala kar na Mohorjevem skednju.

Drugo jutro je bil stric kot prerojen.
Bolečine so izginile in hodil je kot že dolgo ne.
Tudi Mohor je bil zadovoljen in je kar naprej vlekel svojo pipo in se smejal.
Kot je povedal, je tudi sam večkrat legel na tisto skalo in gledal v globoko nebo, pri tem pa razmišljal in sanjal obenem.

Dolgo je že od takrat, ko sem to doživel, a vseeno se mi zdi, da bi Kačjo mizo zlahka našel.



Slap ob Idrijci 1960

18. KAMNITE NIKULE

Ne vem, po koliko letih je Miha prekopal sedemletnega Tinčka, ki je umrl za špansko boleznijo.
Verjetno tega sploh ne bi vedeli, če ne bi Miha na njegovi medenični kosti, tam, kjer je bil nekoč Tinčkov hlačni žep, našel usnjen mošnjiček, ki je bil poln kamnitih nikul, rečnih kamenčkov prodnikov, imenovanih tudi frnikule ali ščinki.
Miha je mošnjiček z nikulami odnesel domov in jih dal na napo nad ognjiščem.

Za to najdbo je izvedela Mica iz Gorenje Trebuše, ki je po vaseh tu okoli vedeževala.
Oglasila se je tudi pri Mihu.
Povedala mu je, da bi tisti mošnjiček, predvsem pa kamnite nikule, zelo rada imela, da bi z njimi vedeževala.
Miha ni takoj razumel, zakaj ravno tiste nikule, ko pa bi ji on lahko ob Idrijci nabral mnogo več nikul in tudi lepših.
Seveda je Mica imela za to pripravljen odgovor.
Tiste Tinčkove iz mošnjička so boljše.
Imajo večjo moč.
V lasti jih je imel nedolžen otrok.
Torej so deviško čiste.
Vse obremenilne poglede in dotike je že zdavnaj prevzela zemlja v Ročah, kjer je pokojni deček ležal.
Sicer pa ima kamen, ki je bil pridan mrtvemu z nekim posebnim namenom, še posebno moč, ko se ga izkoplje.
Ta moč pa je lahko bela ali črna.
Vse je odvisno od namena pridatka.
Enako moč imajo tudi kosti usmrčenih ali utopljencev.

Kupčijo sta sklenila tako, da je Mica dala Mihu za omenjeni mošnjiček steklenico pravega drnuljca, ki ga kuhajo le nekateri v Trebuši.
Potem je z nikulami prvič vedeževala prav Mihu, ne da bi za to zahtevala plačilo.
Ko je odšla, se je na vse, kar mu je povedala, iz srca nasmejal.
Nato pa je Micino prerokbo povedal še sosedu.

Najprej mu je povedala, da bo ostal brez potomcev.
V hudih časih, ki bodo kmalu prišli, pa bo telesno in duševno zelo trpel in na tujem tudi umrl in niti kosti ne bodo ležale na domači zemlji.

Ko mu je Mica to povedala, se je pisalo leto 1912.
Čez 2 leti se je začela prva vojna.
Miha je odšel na rusko fronto.
Nikoli več se ni oglasil.
Njegov dom se je počasi zrušil in robida je prekrila ruševino.

Še pred tem je umrla Mica.
Nihče ne ve, kje so ostale Tinčkove nikule, ki so nekomu prinesle nesrečo, drugemu pa srečo.


Slap ob Idrijci 1970

19. KAMNI NA BEZGUNJI

Na Robu v Gorenjem Logu so nekateri domačini živino, ki je bila stara 1 leto, v času polne lune šantunjali Na Bezgunji.

Pri nekem hlevu Na Robu, blizu bezgovega grma, so bile v zemlji postavljene 3 kamnite plošče.
Prednja in zadnja sta bili veliki.
Srednja je bila dosti manjša.
Vsem trem so rekli Na Bezgunji.

Ko je bila žival stara vsaj leto dni, so nekateri v času polne lune šantunjali.
To se je zgodilo proti večeru.
Žival so pripeljali Na Bezgunjo.
Postavili so jo tako, da je imela prednje noge na prednji plošči, zadnje pa na zadnji kamniti plošči.
Potem so z vrvjo najprej zavezali levo prednjo nogo, ki so jo speljali do zadnje desne noge, od tam na zadnjo levo in nato na prednjo desno, končali pa pri levi, kjer so začeli.
Vrv je bila tako prekrižana le na sredinskem kamnu.
Tisti, ki je šantunjal, je z olupljeno bezgovo palico, ki jo je namakal v prej pripravljeno zmes, žival na točno določenih mestih večkrat zaznamoval.
S tem je bil obred končan.

Šantunjali so proti boleznim in urokom ter za zdravje in plodnost živine.
Tudi živali, ki so jih kupili, so šantunjali, vendar to so počeli le nekateri.
Enak obred je veljal tudi za drobnico, le da je ta z vsemi štirimi nogami stala na prednji veliki plošči.

Italijanske granate so v prvi vojni ves ta prostor preorale in uničile tudi kraj Na Bezgunji.
Po tistem se pri nas ni več šantunjalo.

Gorenji Log 1963

Tinšku Franc je pravil...
O Beli ženi bi rad slišal? Prav na vrhu Kamrtne, ki je od sonca, lune in zvezd najbolj obsijan prostor, živi skrivnostna Bela žena. Njenega poslanstva pa ne poznamo več, saj je šlo v pozabo. Njen vrhnji prostor sega nad mejo dovoljenega. Do tiste nevidne meje bi lahko priplezal. Tisti, ki pa bi nevidno mejo prestopil, bi omahnil v globel. Nekoč, tega se še dobro spominjam, je v dolino priletela nenavadna črna ptica, za katero smo potem od učitelja izvedeli, da je čaplja. Letela je enkrat navzgor po dolini pa zopet navzdol vse tja do Spodnje Idrije. Proti večeru se je ustavila na drevesu na vrhu Kamrtne, kjer je prespala, naslednji dan pa je let ponovila. Stari možje pa so takrat začeli pripovedovati, da je to zelo slabo znamenje, ki gotovo napoveduje sušo, neurja, lakoto in celo kugo. Nekateri so se spraševali, zakaj Bela žena ne ukrepa in to leteče strašilo izžene tja, od koder je prišlo. Spet drugi pa so se spraševali, ali je ptico poklicala prav Bela žena, saj le-ta spi na njeni nam prepovedani zemlji. Hkrati pa so še pribili, da nam mogoče želi s tem dejanjem kaj povedati in nas opozoriti. Tretji dan pa je ptica iz Kamrtne priletela le dol, kjer se je ustavila na drevesu ob Idrijci. Ko se je čez čas dvignila, se je obrnila proti jugu in pri Stopniku zavila v dolino Trebuše. Od takrat naprej je nismo več videli. Ko pa je kmalu za tem začela vojna, so postali glasni vsi tisti, ki so trdili, da je bila črna ptica opozorilo in napoved začetka dolge in krvave prve svetovne vojne.

V Tilniku, 1970
Iz nevidne strani neba
Pavel Medvešček - Klančar

Plajhanje. Še vedno ne vem, kaj to je? Je to zdravljenje s kamni?