☕ STARO TOLMINSKE PRAVCE - 2

Zelo zanimivo. Vso temo sem na dušek prebral.

Samozdravljenje in napajanje z magično močjo s pomočjo Mohorjevih temnakov iz Kneške grape, po (na prejšnji strani) natančno opisanem postopku 🙂

O, hvala 🙂 . Plajhanje, knajpanje in podobno.
To o Mohorjevih temnakih sem prebrala .

Zdaj bi bilo samo še zanimivo najti etimološki izvor tega izraza.
Plajhanje bi lahko mogoče bilo prečišćevanje? Je možno? bledenje bolezni?

V https://zalozba.zrc-sazu.si/sites/default/files/slovar_bovskega_govora.pdf slovarju bovškega govora ( zračna razdalja med Bovcem in Slapom ob Idrijci je okoli 30 km) sem našla izraz plejhati ( dezevati), v http://www.pef.uni-lj.si/markor/zbirkacb.htm cerkljanskem slovarju ( Cerkno, ki je bistveno blizji Slapu ob Idrijci) najdeš izraz plajhati ( dezevati).
Menim, da ima v tem primeru izraz plajhanje več skupnega z -na „ kapljanju“ ( polaganju) temnakov na določena mesta na telesu, kot z bledenjem bolezni.
Dopuščam pa veliko verjetnost, da sem v zmoti. 🙂

Več in bolje bi vedel raztolmačit FriLLox, če ga bo zaneslo na Čvek.

Ja,to bo verjetno! Če je položenih več prodnikov, so kot dežne kaplje.
Po moje si ti mnogo bližje, kot jaz s tistim posvetljevanjem . Plajhanje je v slovarju slov. knjižnega jezika pljuskanje.
Npr. Voda je plajhala v nepolni steklenici.


Fri bi res vedel.


Lelj, prosim vprašaj Frija.

20. KAČONOV KAMEN

Bolj ko se je bližalo prelomno leto 1900, bolj so ljudje o tem govorili in pričakovali, da se bo, kot je bilo prerokovano, nekaj hudega ali usodnega zgodilo.
Kar bi lahko bilo temu pričakovanju zelo blizu, so doživeli tisti, ki so sredi decembra 1899 stali v kraju Spodnji Log, na trasi bodoče železniške proge Jesenice – Trst.

Nenadoma so zaslišali nenavadno šumenje, ki je prihajalo z nasprotnega brega Soče.
Ko so se zazrli v tisto smer, so videli, kako skozi grmovje lomasti proti Soči čudna pošast, zato so od strahu onemeli.
Najmanj, kar se jim je takrat zazdelo, je bilo to, da se je morda v pečevju prebudil kačon, ki sedaj drvi proti reki.
Od strahu se še premakniti niso upali.
Močan šum je prihajal vse bliže in bliže.
Kamenje in skale so skozi prašni oblak preskakovale cesto in se usipale v reko z verižnimi poki, ki so v strugi dvigali spenjeno vodo.
Eden od kamnov je v velikem loku priletel na levi breg Soče in se zaril v pesek.
Ko je šum ponehal in se je prašni oblak pomaknil proti levem bregu, so se, ne da bi kdo kar koli rekel, vsi v hipu obrnili in zbežali proti Gorenjemu Logu.

V vasi so se kmalu razširile govorice o neznani pošasti, ki se je menda prebudila visoko zgoraj v skalovju in se z divjo silo pognala po strmini navzdol.
Nekaj pogumnih pa je le hotelo videti tisti kraj, kjer naj bi pošast potonila v reko.

Ko so prišli tja, je bila voda še vedno kalna.
Zato so nekateri menili, da se pošast še vedno prevrača v njej.
Ker je bila gladina vode mirna, so to izključili.
Potem so si ogledali za mizo velik kamen, ki je bil zarit v pesku.
Modrovali so o nenavadni sili kačona, ki ga je vrgel z desnega na levi breg reke.
Pri tem so celo opazili, da je bila površina kamna obdana s travo in s skorjo dreves, ki jih je med potjo olupil.
Eden je na njem celo videl svetleče luske, ki pa niso pripadali kači, ker so bile prevelike, zato so bile gotovo kačonove, ki pa bi lahko vsak čas pomolil glavo iz vode in se pognal na kopno.
Ne da bi še kakšno rekli, so se urno obrnili in s hitrimi koraki odšli proti vasi.

Še dolgo je tisti kačonov kamen buril domišljijo domačinov in drugih radovednežev, gotovo pa vse dotlej, dokler ga ni velika voda porinila na dno reke.

Gorenji Log 1956

Prej sem poslušal, ko ste se v vasi pogovarjali s tistim starejšim možakom in ga spraševali o Babji jami, ki je ob potoku Vogršček.
Čisto prav je naredil, ko vam je rekel, da o tem ne ve ničesar.
Zagotovo pa ve o tej jami veliko več kot jaz, saj je starejši od mene celo desetletje.

Tisto o kačonovem kamnu sem slišal, da so vam povedali.
Niti besede pa o Babji jami in tisti znameniti vrtači pod Pršem, kjer se je v preteklosti dogajalo to, da se vam še sanja ne.
Babja jama z okolico je bila nekoč pomemben kraj za staroverce, a ga je potem popolnoma uničila železnica in še vse drugo, kar je z njo prišlo v našo dolino.

Zdi se mi, da bi bilo bolje, da s tem ne drezate v ljudi.
To so čisto osebne stvari, ki so globoko zasidrane v človeku in o čemer mnogi nočejo niti govoriti, kaj šele da bi se o tem pogovarjali s tujcem.
Mogoče je nekatere tudi sram, ker je čas, v katerem živimo, nenaklonjen temu, o čemer vi sprašujete.

Pa še to vam moram povedati, da tujcem nismo in ne bomo zaupali.
Prav nič ne vem, komu bo to služilo, kar vi tako vztrajno sprašujete starejše ljudi, ki so v življenju že marsikaj hudega doživeli.

Kaj pa, če bo to komu škodovalo?

Gorenji Log 1966

Mi je prav grozno, v kakih časih so živeli (ali so mislili, da živijo), da o svoji veri ne želijo govoriti...:(

21. ŠKURBLJA IN AŠURE

Med Spodnjim in Gorenjim Logom, kjer doseže potok Vogršček Sočo, se nad njim pne kamnit železniški most.
Prav pod njim je bila pred gradnjo bohinjske železnice velika zlizana skala Škurblja, ki je bila podobna polžu velikanu.

Izročilo pravi, da so te polže jahale vodne babe, ki so prebivale v Babji jami in ob deževju večkrat prihajale skozi brezno prav na vrh hriba.
Ob hudih nalivih, ko sta Soča in potok narasla in je tudi skozi Babjo jamo bruhala penasta voda, so se okoli Škurblje v divjem plesu, ki so ga povzročile vodne babe, vrteli kosi naplavljenih debel, vej in korenin.
Ko so vode upadle, je na bregu ostalo vse polno ašur.

Kasneje so jih revni ljudje ob sušnem času pobrali za kurjavo.
Toda ne tistih s posebnimi oblikami.
Nekatere naj bi namreč prinašale srečo, druge nesrečo, zato so jih raje pustili tam, kjer jih je odložila voda.

Neka ženska, ki je stalno hodila od vasi do vasi in vedeževala, je bila dobra poznavalka ašur.
Prepričana je bila, da se z dobro ašuro na njivi zagotovo ubraniš toče, suše in slane in da ti slaba ašura lahko pokonča živino, prinese strelo pod streho ali izsuši izvir.

Nihče od domačinov ni vedel, kam je izginila Škurblja.
Nekateri so verjeli, da so jo vodne babe spravile v jamo, ker iz nje ne bruha več tko kot nekoč.
Medtem ko so drugi menili, da so jo graditelji mostu porabili za temelj.

Log 1956

Pripovedovalec ve, da so prave ašure samo tiste iz Babje jame, kajti le tiste obrusijo divje babe, da imajo potem tretjo moč.

Odkar je izginila skala Škurblja, se tudi Soča ob povodjih drugače obnaša.
Zlasti ob izlivu Vogrščka je vse manj ašur.
Za to je malo kriv tudi jez v Podselih.
Da pa so divje babe za vedno odšle, se lahko zahvalimo samo železnici in njenemu hrupu.

V slabih ašurah je bilo vedno tudi nekaj duha utopljencev, zlasti samomorilcev, zato ni čudno, da so nekateri slišali čudne glasove, kadar so ašure gorele.

https://c2.staticflickr.com/2/1625/24737346702_232128a4d7_c.jpg

Drasla kotel
Na Pršu

Strah je bil zakoreninjen v ljudeh, ohranil se je iz preteklosti in se prenašal kot izročilo.

In še nekaj misli dr.Debenjaka:
Zgodnjesrednjeveška Evropa je na svoj način posvojila krščanstvo - kot temelj osvajanj. Za monoteizem ni bila zrela, z izumom svetnikov je našla nadomestke za lokalne bogove. Bila pa je zrela za pokristjanjevalne pokole - nad Sasi, nad polabskimi in pribaltskimi Slovani in še kje. Prešeren sooča krščanstvo irskih misijonarjev z nasilnim Valjhunovim.

Tudi španski conquistadores v Ameriki so širili krščanstvo s strahovanjem, z ognjem in mečem.

Ko si je Karel Veliki uzurpiral naslov cesarja, je za to potreboval cerkveno avtoriteto, in temelji razkola med papeštvom in vzhodnimi cerkvami so bili položeni. V teološkem sporu o Sveti trojici je namreč podprl rimsko tezo, ki je bila v nasprotju s sprejetim simbolom vere (dostavek filioque). Velika shizma je potem odločilno vplivala naprej, ravnanje "Evrope" v času križarskih vojn je pospešilo tudi propad Bizanca. Odnos s pravoslavjem še danes ni brez bremen.

S križarskimi vojnami je Evropa vstopila na Bližnji vzhod. Pokol Judov in muslimanov ob osvojitvi Jeruzalema še danes zastruplja odnose, v muslimanskem svetu je iztanjšal sluh za vse, kar bi se moglo razumeti kot nov križarski pohod. Krščanstvo je obema drugima religijama, ki verujeta v Abrahamovega Boga, izkazalo največje možno sovraštvo. Križarske vojne so bile hkrati čas, ko se začenjajo v Evropi protijudovski pogromi.

http://www.mladina.si/94227/krscanstva-vsiliti-nikar/ Vir

22. MOČERADNIK

Nekoč je veliko ljudi poznalo kamen, ki so mu rekli Močeradnik.
Stal je blizu zaselka Kremence pri Kanalskem Lomu in je pomagal priklicati dež.
V moji mladosti je le malokdo vedel zanj.

Leta 1910, lahko tudi kakšno leto prej ali kasneje, je bila tu dolgotrajna suša.
Ljudi je skrbelo, kako bo s pridelkom.
Primanjkovalo pa je tudi vode za ljudi in živali.

V stiski so se ljudje obrnili na Močeradnik, ki je stal od vseh pozabljen blizu križišča poti, ki pelje v Kremenco in desno k Mešnjakom.
Naravni kamen je bil visok kak meter, temno sive barve in z rumenkastimi lisami.
Ljudje so začeli k njemu nositi zelenje in rože.

Nekdo ga je dobro ometal s kravjaki.
Tisti ga gotovo ni imel za svojega in ni verjel v njegovo moč.

Suša se je kljub temu nadaljevala, tako da so bila polja že zelo prizadeta.

Nekega dne je obupani neznanec ob njem zaklal črnega petelina.
Premazal ga je z njegovo krvjo, na vrhu pa je pustil njegovo glavo in repna peresa.
Mimoidoči so bili ob pogledu na vse tisto pretreseni in zbegani.
Nihče ni verjel, da bo tisto kaj pomagalo.

Toda še pred večerom je začelo deževati.
Lilo je nekaj dni, tako da je Vogršček tako narasel, da je pri izlivu metalo vodo na desni breg Soče.

Ko je posijalo sonce in so bili ljudje zadovoljni, so mimoidoči zijali in bili zmedeni, ker Močeradnika ni bilo nikjer.
Nekateri so pravili, da so ga našli prepolovljenega v grapi Bezen.

Gorenji Log 1960

https://www.dnevnik.si/1042781883 Pokristjanjevanje.

Mhm, ampak takrat ko je Medvešček zbiral pričevanja, že zdavnaj ni bilo več nasilnega pokristjanjevanja. Leta 1966, npr.? Bo verjetno kar držalo to, kar si prej zapisala, da je bil strah zakoreninjen in skoraj del folklore.

nasilno pokristjanjenje je še zdaj

krst je le en primer

Pa ne v tem kontekstu. Kristjani ne lovijo po hostah krivovercev in jih na silo krstijo, ampak krstijo svoje otroke. Ki imajo možnost se odpovedati veri kasneje.

Kateri so pa še drugi primeri nasilnega pokristjanjevanja?

maše niso nič drugega kot pranje možganov

Recimo da bi se strinjala... Ne moreš jih pa označiti kot nasilno pokristjanjevanje. Ne v tem kontekstu. Kot že rečeno, danes nihče ne vleče nekristjana v cerkev.

Kdaj si bil nazadnje pri maši? 😆

Janez Strgar je bil umorjen ker je bil staroverec. Leta 1966! Strah ni bil le odsev davnih časov ampak še kako prisoten.

Staroverce so preganjali tudi komunisti.

V https://www.dnevnik.si/1042604645 tem prispevku je tudi nekaj o Strgarju.

Ravno tega sem brala...

@Pokristanjevanje, nikjer ne vidim dokaza za tvoje trditve...

Medvešček pravi, da je umrl v nepojasnjenih okoliščinah. Očitno pa ti več veš od njega.

Verjetno si se zatipkal. Klančar je s Strgarjem imel pogovore še v letu 1967, v istem letu je Strgar preminil. V nenavadnih okoliščinah. Po Klančarjevih besedah je bil Strgar zdrav kot dren in bi lahko še nekaj let ostal med nami. Ljudje so govorili, da je bil umorjen, kakšno je odkritje naknadne obdukcije ostaja skrivnost.

Potem si pa ti to skrivnost o Strgarjevoi smrti napopal tu, vsem v ogled. Nerodni ste vi, ki sovražite vse, ki mislijo drugače kot vi.

Potem mi pa res ni jasno, kaj naj bi tu bila skrivnost.

Fril v črnem? Neki ne štima tle.

23. VOTLA ŽENA

Laputnikov Jur je bil kot krt, saj je preživel več v podzemlju kot na površju.
Poznal je vse jame in brezna daleč naokoli.
V nekaterih je bil celo večkrat.
Marsikaj je v njih videl, veliko pa je iz njih tudi prinesel.
Nekaj je od tega daroval, nekaj pa tudi prodal.
O vsem tem pa ni rad govoril, še manj pa pokazal.
Kadar je našel kaj zanimivega, je vedno z nahrbtnikom po najkrajši poti odšel k prijatelju na Most.
Od tam se je pozno ponoči okajen vračal proti domu.
Ker je običajno omagal, je prespal na kakšnem skednju.

Spoštoval in bal se je le nekega brezna z vodo, ki se mu je zato večkrat ognil.
Ni pa nikoli povedal, kje je v resnici to brezno.
Kot je povedal, je v njem živela bela Votla žena, ki jo je od daleč že večkrat videl.
V svitu in mraku leze počasi iz brezna ali se vanj vrača kot lena prozorna meglica.
Toda to je le zunanji videz, ki preslepi marsikoga, ki se ji približa.
Prav kmalu se znajde v tisti votli belini in nato brez sledu izgine v brezčasno podzemlje.
Velike vode potem njegove bele kosti izbljujejo skozi bruhalnik.

Kot je vedno rekel, bati se je najbolj tistih mlajših, pritlehnih meglic, ki se skoraj ne premikajo.
Tam ždijo in čakajo na žrtev, naj bo to človek ali žival.

Če je Votla žena lačna, ostaja zelo dolgo na enem kraju.
Ko pa jo sončni žarki obsijejo, potuhnjeno izgine.
Če ne more do brezna, se zavleče v špranje ali kamnite jame.

Kar nekajkrat je v teh kamnitih votlicah našel oglodane kosti nesrečnikov.
Nekoč je prinesel celo človeško lobanjo.
Na vrhu se je lepo videla luknja, ki jo je naredila Votla žena, da je iz nje posesala možgane.
Kogar je zapletla v tisto prosojno belo meglico, je bil pogubljen.

Edini, ki se je iz njenega črnega in kamnitega kraljestva rešil, je bil Pologarjev Ahac.
K sreči je imel takrat pri sebi smolnate trske.
Ko jih je prižgal, je svetloba pregnala Votlo ženo.

Kanalski Lom 1964


Sosed je povedal, da Jur, ki ni bil iz teh krajev, verjetno ni vedel, da je tu blizu potekala fronta v času prve vojne in da je lobanjo, ki jo je našel v potoku Vogršček, prebil granatni drobec in ne Votla žena.
Sosed, ki je tu rojen, prisega, da o Votli ženi ni nikoli ničesar slišal.
Je pa mogoče te neumnosti pozabil.

24. BELI KAMNI

Na vzhodnem delu slemena Kolovrat, nad Volčami, stoji med številnimi drugimi tudi vrh Deveti konfin.
To ime je nastalo v novejšem času za kamen mejnik.
Starejše ljudsko izročilo tega ne potrjuje.

Mnogo pred prvo vojno, ko so domačini na tem območju še kosili in pasli, so vedeli za bele kamne na treh vrhovih.
Ti stojijo v črti vzhod – zahod, ki ni daljša od 500 metrov.
Kamni so ležali na Devetem konfinu eden, na Očni pet in na Belinu trije.
Vse skupaj torej 9 belih kamnov.

Zakaj so te kamne staroselci postavili, se v izročilu ni ohranilo.
Za domačine je bil kamen na devetem konfinu zato, da so se okoli njega zbrali, ko je med beneškimi in tolminskimi lastniki zemljišč prišlo do spora, da bi ga tam v prisotnosti župana poravnali.

Znano je bilo, da imajo tam nabrana zelišča dvojno moč, še posebej klembuca, ki je pomagala ob hudi uri in kugi.

Kar sem povedal, sem večkrat slišal od starega gospodarja pri Vogrinkih.
Bil je to mož, ki je trdno verjel v izročilo starih in se je njihovega nauka tudi držal.
Prav zato je šel parkrat na leto k belim kamnom po spodbudo ali oprč, kot je dejal.
Pogosto pa je hodil od doma po stezi za Britnico, kjer je iz enega od izvirov Lepenke pil vodo, ki je bila zelo zdravilna.

Danes je celotno območje spremenjeno in zaraščeno, sleme Kolovrata pa preorano od avstrijskih granat.
Beli kamni so se spremenili v prah in z njim mistika, ki jih je obdajala.

Volčanski Ruti 1954

Kot se mi zdi, je Deveti konfin nekje blizu Livških Raven, kjer je bila nekoč meja z Beneško republiko, sicer pa je teh državnih konfinov več.
Nekateri imajo tudi vklesanega leva.

Tisto o belih kamnih sem tudi slišala.
Točno ne vem več, kje so.
Gotovo pa je eden pri Belem potoku v bližini zaselka Foni.

Za svetega Belina vem, da je pomagal pri ozdravitvah.
Njegovo znamenje je nekoč stalo tam, kjer je bila potem cerkev svetega Jakoba.
Stala je blizu Kovačičeve planine pod Kamnico.
Ampak to je bilo že zelo davno.
Verjetno v času otroštva mojega nonota.

Spominjam se tudi, da so nekateri rekli arniki belinova roža in so jo imeli za zelišče, ki se najpogosteje uporablja v ljudskem zdravilstvu.
Tu na Kolovratu pa so še posebno učinkovite.

Livške Ravne 1954

http://www.youtube.com/watch?v=$1

čudovito
pohvaljena

sedi 5

Joze Čančar - Pepi:
Kamen trpin pa je blizu devetega konfina, kjer so nekoč našli nekaj zelo starih delov človeškega okostja. Kamen trpin pa naj bi stal prav na tistem mestu. Znano je tudi, da so nekoč tudi nagrobniku rekli trpin. Trpini pa so bili tudi grobokopi. Drugi kamen trpin pa je bil nekje na Gomili, tik ob poti, kjer so prav tako našli nekaj človeških kosti. Več pa ne vem. Prej bi moral priti, vsaj po prvi vojni.

Pri Vogrinkih, 1963

Iz nevidne strani neba,
P.M. - Klančar