- 1
- 2
Kako je Jazon vedel v katero smer je morje in sploh da je tam nekje morje?
0
V cerkljanskih gozdovih se razprostira prijazna dolina.
Ljudstvo jo je od nekdaj imenovalo PRI AJDOVSKIH DEKLICAH.
Tam je stal ponosen grad.
V gradu so prebivali orjaški ajd in njegovi hčerki.
Bili sta očarljivo lepi.
Daleč v svoji deželi za devetim morjem je pesjanski kralj zvedel o lepih ajdinjah.
S silno vojsko se je podal na pot.
Čudni so bili ti ljudje.
Imeli so pasje glave.
Povsod, koder je hodila ta kruta drhal, je požigala in plenila.
Deklici sta se rešili in zbežali visoko v planine, kamor jima pesjani na konjih niso mogli slediti.
To je divjake tako razsrdilo, da so razdejali grad njunega očeta.
Dolgo časa sta deklici živeli na planini.
Visoko na gori sta sedeli in noč in dan zrli v dolino na razdejani očetov grad.
Bridko sta jokali in potočili toliko krvavih solz, da je z vrha gore pritekel v dolino krvav potok njunih solza.
Tako je Krvavec dobil svoje ime.
Ljudstvo jo je od nekdaj imenovalo PRI AJDOVSKIH DEKLICAH.
Tam je stal ponosen grad.
V gradu so prebivali orjaški ajd in njegovi hčerki.
Bili sta očarljivo lepi.
Daleč v svoji deželi za devetim morjem je pesjanski kralj zvedel o lepih ajdinjah.
S silno vojsko se je podal na pot.
Čudni so bili ti ljudje.
Imeli so pasje glave.
Povsod, koder je hodila ta kruta drhal, je požigala in plenila.
Deklici sta se rešili in zbežali visoko v planine, kamor jima pesjani na konjih niso mogli slediti.
To je divjake tako razsrdilo, da so razdejali grad njunega očeta.
Dolgo časa sta deklici živeli na planini.
Visoko na gori sta sedeli in noč in dan zrli v dolino na razdejani očetov grad.
Bridko sta jokali in potočili toliko krvavih solz, da je z vrha gore pritekel v dolino krvav potok njunih solza.
Tako je Krvavec dobil svoje ime.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/porajkel/ porajkel
Kako je Jazon vedel v katero smer je morje in sploh da je tam nekje morje?Proti jugu je šel... Nič ne piše, mogoče je šele v Albaniji našel morje.:P
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/dojencek/ Dojenček
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/wicked-witch/ WiCkEd WiTcH
Kaj pa ajd pomeni?Pogan.
Jaz našega pogana pogrešam 🙂
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
V cerkljanskih gozdovih se razprostira prijazna dolina.Ljudstvo jo je od nekdaj imenovalo PRI AJDOVSKIH DEKLICAH.
Tam je stal ponosen grad.
V gradu so prebivali orjaški ajd in njegovi hčerki.
Bili sta očarljivo lepi.
Daleč v svoji deželi za devetim morjem je pesjanski kralj zvedel o lepih ajdinjah.
S silno vojsko se je podal na pot.
Čudni so bili ti ljudje.
Imeli so pasje glave.
Povsod, koder je hodila ta kruta drhal, je požigala in plenila.
Deklici sta se rešili in zbežali visoko v planine, kamor jima pesjani na konjih niso mogli slediti.
To je divjake tako razsrdilo, da so razdejali grad njunega očeta.
Dolgo časa sta deklici živeli na planini.
Visoko na gori sta sedeli in noč in dan zrli v dolino na razdejani očetov grad.
Bridko sta jokali in potočili toliko krvavih solz, da je z vrha gore pritekel v dolino krvav potok njunih solza.
Tako je Krvavec dobil svoje ime.
Tole pa poznam 🙂
0
Tam, kjer danes stoji Šmarna gora, je bila v davnih časih ravnina.
Ta je bila last velikana Hrusta.
Z velikim psom je živel v podzemski votlini in ustrahoval kmete.
Kradel jim je živino in teptal polja.
Nekega dne se je Kajžarjev Janez, sin revne kajžarice, odločil, da temu naredi konec.
»Ni važna le moč v rokah, važna je bistra pamet in hrabro srce!« je pogumni fant dejal materi, ki ga je hotela zadržati.
Pri velikanovi votlini je odvezal vrečo, v katero je skril zajca.
Velikanov pes je planil za zajcem in tako se je Janez rešil enega sovražnika.
Iz votline se je tedaj prikazal velikan Hrust, ki se je ravnokar prebudil.
V tistem trenutku je kihnil in silni piš, ki je nastal, je pogumnega fanta odpihnil na drugi breg Save.
Do večera je razjarjeni velikan metal kamenje za Janezom.
Ni vedel, da mu je fant urnih nog ušel.
Ob sončnem zahodu je velikan stopil na goro kamenja, ki jo je sam nametal in se zaril vanjo.
Še danes se na tistem mestu pozna vdrtina.
To je sedlo, ki ločuje Šmarno goro in Grmado.
Ta je bila last velikana Hrusta.
Z velikim psom je živel v podzemski votlini in ustrahoval kmete.
Kradel jim je živino in teptal polja.
Nekega dne se je Kajžarjev Janez, sin revne kajžarice, odločil, da temu naredi konec.
»Ni važna le moč v rokah, važna je bistra pamet in hrabro srce!« je pogumni fant dejal materi, ki ga je hotela zadržati.
Pri velikanovi votlini je odvezal vrečo, v katero je skril zajca.
Velikanov pes je planil za zajcem in tako se je Janez rešil enega sovražnika.
Iz votline se je tedaj prikazal velikan Hrust, ki se je ravnokar prebudil.
V tistem trenutku je kihnil in silni piš, ki je nastal, je pogumnega fanta odpihnil na drugi breg Save.
Do večera je razjarjeni velikan metal kamenje za Janezom.
Ni vedel, da mu je fant urnih nog ušel.
Ob sončnem zahodu je velikan stopil na goro kamenja, ki jo je sam nametal in se zaril vanjo.
Še danes se na tistem mestu pozna vdrtina.
To je sedlo, ki ločuje Šmarno goro in Grmado.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/wicked-witch/ WiCkEd WiTcH
Kaj pa ajd pomeni?Ajde so imenivali prvotne prebivalce oziroma staroselce.
Šele z okupacijo krščanstva so Ajde imenovali pogane kot nekaj slabega.
0
V cerovih gozdovih Crngroba je živela ajdovska deklica.
Bila je takšna velikanka, da je lahko pogledala čez najvišji hrast.
Žejo si je pogasila tako, da je stopila z eno nogo na vrh Šmarne gore, z drugo nogo pa na vrh Šmarjetne gore, se sklonila in pila iz Save.
Pod težo te ajdovske deklice se je Šmarna gora na sredini udrla.
Bila je takšna velikanka, da je lahko pogledala čez najvišji hrast.
Žejo si je pogasila tako, da je stopila z eno nogo na vrh Šmarne gore, z drugo nogo pa na vrh Šmarjetne gore, se sklonila in pila iz Save.
Pod težo te ajdovske deklice se je Šmarna gora na sredini udrla.
0
"Ajd je bila v slovenski mitologiji oznaka za nadnaravno velika bitja oz. božanstva, odtod Ajdovske deklice, hčere takih bitij. Kasneje, v času pokristjanjevanja Karantanije, pa je bila to oznaka kar za pogane same oz. za ljudstva, ki so verovala v tovrstno politeistično mitologijo." ( https://sl.wikipedia.org/wiki/Ajdovska_deklica vir )
0
Prvo nedeljo malega srpana leta 1547 se je sešla v Ljubljani na Starem trgu po davni navadi vsa soseska pri vodnjaku, ki ga je krasila starodavna lipa.
Tu so se ob prijetni godbi gostili, uživali jedila in kramljali v prijateljski zaupljivosti.
Razveseljevali so se po stari kranjski šegi.
To je v pošteni, odkritosrčni dobrodušnosti in iskreni prijaznosti in se zabavali s plesom.
Ko so bili že vsi dobre volje, je pristopil lepo opravljen mladenič zale postave in se delal, ko da je tudi njegova volja zaplesati ta ali oni raj.
Najprej je zbrane prav vljudno pozdravil in vsakemu prijazno stisnil roko.
A ob dotiku je vse spreletel nenavaden občutek, zakaj tujčeve roke so bile čisto mrzle in mehke.
Takoj nato si je izbral plesalko, sicer lepo, nališpano in na zunaj prikupno.
Vendar po mišljenju in nraveh prešerno dekle, ki je bilo kaj živega in razposajenega vedenja.
Mlada lahkoživka, njeno ime je bilo Urška Šeferjeva, se je znala prilagoditi njegovemu vedenju.
Ko sta odplesala najprej nekaj rajev, sta se spustila v obsežnejši ples in začela krožiti vedno dalje od prostora, ki je omejeval raj.
Tako sta privršela do lipe, mimo Stiškega dvorca proti Ljubljanici.
Vpričo brodnikov, ki čakajo tam vedno pripravljeni na prevoz, sta skočila v Ljubljanico in izginila gledalcem izpred oči.
Tudi pozneje ju ni bilo več videti.
Ob tej priliki se je družba tako zgrozila, da je bilo raju še tisto uro konec.
Posihmal so te vesele zabave sploh povsem prenehale.
Mlademu svetu pa je služil ta grozni primer kot strašilni nauk, naj se ogiblje razuzdanosti in goji vzdržnost.
Valvasor
Tu so se ob prijetni godbi gostili, uživali jedila in kramljali v prijateljski zaupljivosti.
Razveseljevali so se po stari kranjski šegi.
To je v pošteni, odkritosrčni dobrodušnosti in iskreni prijaznosti in se zabavali s plesom.
Ko so bili že vsi dobre volje, je pristopil lepo opravljen mladenič zale postave in se delal, ko da je tudi njegova volja zaplesati ta ali oni raj.
Najprej je zbrane prav vljudno pozdravil in vsakemu prijazno stisnil roko.
A ob dotiku je vse spreletel nenavaden občutek, zakaj tujčeve roke so bile čisto mrzle in mehke.
Takoj nato si je izbral plesalko, sicer lepo, nališpano in na zunaj prikupno.
Vendar po mišljenju in nraveh prešerno dekle, ki je bilo kaj živega in razposajenega vedenja.
Mlada lahkoživka, njeno ime je bilo Urška Šeferjeva, se je znala prilagoditi njegovemu vedenju.
Ko sta odplesala najprej nekaj rajev, sta se spustila v obsežnejši ples in začela krožiti vedno dalje od prostora, ki je omejeval raj.
Tako sta privršela do lipe, mimo Stiškega dvorca proti Ljubljanici.
Vpričo brodnikov, ki čakajo tam vedno pripravljeni na prevoz, sta skočila v Ljubljanico in izginila gledalcem izpred oči.
Tudi pozneje ju ni bilo več videti.
Ob tej priliki se je družba tako zgrozila, da je bilo raju še tisto uro konec.
Posihmal so te vesele zabave sploh povsem prenehale.
Mlademu svetu pa je služil ta grozni primer kot strašilni nauk, naj se ogiblje razuzdanosti in goji vzdržnost.
Valvasor
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
jepo tem lahko sklepamo, da je Prešeren plagiator
Ne, samo v rime je dal zgodbico.:P Da ne gre v pozabo...
0
Erazem Lueger Jamski, zadnji potomec plemičev Luegerjev iz gradu Jama, je bil divje samosvoje narave.
V bitkah s Turki je dokazal izjemen pogum.
Dvakrat je s prijateljem Andrejem Baumkircherjem rešil življenje cesarju Frideriku III, zato ga je ta postavil za vodjo svoje osebne straže.
Nekega dne je Erazem v dvoboju ubil grofa Pappenheima, ker je žalil spomin na njegovega prijatelja Andreja, ki ga je cesar dal ubiti.
Erazma so zaprli v ječo in obsodili na smrt, a Erazem je ušel iz ječe in se prebil do svojega gradu Jama.
Cesar je Erazma izobčil, mu zaplenil vse gradove in ukazal tržaškemu vitezu Ravbarju, naj Erazma izsledi, živega ali mrtvega.
Ravbarjevi vojaki so zaman iskali drznega Erazma, ki je postal roparski vitez.
A nekega dne je Erazem sam prišel izzivat svoje zasledovalce pred grad Planino.
Stopinje Erazmovega konja v snegu so zasledovalce pripeljale pred neosvojljivo skalnato Erazmovo orlovsko gnezdo.
Celo zimo je Ravbar s svojo četo prezebal pod Erazmovim gradom in upal, da bo viteza izstradal.
Osuplo pa je pomladi sprejemal sveže češnje in pečene ribe, ki mu jih je Erazem pošiljal s skalnate trdnjave.
Erazmov grad je imel skrivni izhod v gozd nad pečino in od tam je bila le kratka pot do Vipavske doline.
Ker Erazma ni mogel premagati s silo, je Ravbar podkupil slugo, ki mu je prinašal Erazmove dobrote.
Po dogovoru z njim je Ravbar usmeril topove proti grajskemu oknu, ko se je neke usodne noči leta 1485 prižgala izdajalčeva lučka.
Topovska krogla je smrtno ranila gospodarja gradu Jama.
V boju, ki je sledil, so padli tudi vsi Erazmovi soborci.
Erazma in njegove prijatelje so kmetje pokopali pri cerkvici pod gradom.
Tam kjer danes raste velika stara lipa.
V ječi na Ljubljanskem gradu so našli na steni vrisan Erazmov grb.
V bitkah s Turki je dokazal izjemen pogum.
Dvakrat je s prijateljem Andrejem Baumkircherjem rešil življenje cesarju Frideriku III, zato ga je ta postavil za vodjo svoje osebne straže.
Nekega dne je Erazem v dvoboju ubil grofa Pappenheima, ker je žalil spomin na njegovega prijatelja Andreja, ki ga je cesar dal ubiti.
Erazma so zaprli v ječo in obsodili na smrt, a Erazem je ušel iz ječe in se prebil do svojega gradu Jama.
Cesar je Erazma izobčil, mu zaplenil vse gradove in ukazal tržaškemu vitezu Ravbarju, naj Erazma izsledi, živega ali mrtvega.
Ravbarjevi vojaki so zaman iskali drznega Erazma, ki je postal roparski vitez.
A nekega dne je Erazem sam prišel izzivat svoje zasledovalce pred grad Planino.
Stopinje Erazmovega konja v snegu so zasledovalce pripeljale pred neosvojljivo skalnato Erazmovo orlovsko gnezdo.
Celo zimo je Ravbar s svojo četo prezebal pod Erazmovim gradom in upal, da bo viteza izstradal.
Osuplo pa je pomladi sprejemal sveže češnje in pečene ribe, ki mu jih je Erazem pošiljal s skalnate trdnjave.
Erazmov grad je imel skrivni izhod v gozd nad pečino in od tam je bila le kratka pot do Vipavske doline.
Ker Erazma ni mogel premagati s silo, je Ravbar podkupil slugo, ki mu je prinašal Erazmove dobrote.
Po dogovoru z njim je Ravbar usmeril topove proti grajskemu oknu, ko se je neke usodne noči leta 1485 prižgala izdajalčeva lučka.
Topovska krogla je smrtno ranila gospodarja gradu Jama.
V boju, ki je sledil, so padli tudi vsi Erazmovi soborci.
Erazma in njegove prijatelje so kmetje pokopali pri cerkvici pod gradom.
Tam kjer danes raste velika stara lipa.
V ječi na Ljubljanskem gradu so našli na steni vrisan Erazmov grb.
0
Od Turkov obleganim ljudem je zmanjkalo živeža.
Ko sta dva hlapca kuhala na dvorišču svoj zadnji del pšena, jima je padel iz droga nad kotlom v lonec repni olupek in se prav dobro skuhal.
Olupkov pa je bilo v gradu na pretek.
S tem so se potem preživeli ljudje, ki o veliki noči niso imeli druge hrane.
Rekli so olupkom zaradi tega ALELUJA, ki pride še sedaj pri mnogih kmečkih domačijah na Kranjskem o veliki noči na mizo.
Janez Trdina
Ko sta dva hlapca kuhala na dvorišču svoj zadnji del pšena, jima je padel iz droga nad kotlom v lonec repni olupek in se prav dobro skuhal.
Olupkov pa je bilo v gradu na pretek.
S tem so se potem preživeli ljudje, ki o veliki noči niso imeli druge hrane.
Rekli so olupkom zaradi tega ALELUJA, ki pride še sedaj pri mnogih kmečkih domačijah na Kranjskem o veliki noči na mizo.
Janez Trdina
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Erazem Lueger Jamski, zadnji potomec plemičev Luegerjev iz gradu Jama, je bil divje samosvoje narave.V bitkah s Turki je dokazal izjemen pogum.
Dvakrat je s prijateljem Andrejem Baumkircherjem rešil življenje cesarju Frideriku III, zato ga je ta postavil za vodjo svoje osebne straže.
Nekega dne je Erazem v dvoboju ubil grofa Pappenheima, ker je žalil spomin na njegovega prijatelja Andreja, ki ga je cesar dal ubiti.
Erazma so zaprli v ječo in obsodili na smrt, a Erazem je ušel iz ječe in se prebil do svojega gradu Jama.
Cesar je Erazma izobčil, mu zaplenil vse gradove in ukazal tržaškemu vitezu Ravbarju, naj Erazma izsledi, živega ali mrtvega.
Ravbarjevi vojaki so zaman iskali drznega Erazma, ki je postal roparski vitez.
A nekega dne je Erazem sam prišel izzivat svoje zasledovalce pred grad Planino.
Stopinje Erazmovega konja v snegu so zasledovalce pripeljale pred neosvojljivo skalnato Erazmovo orlovsko gnezdo.
Celo zimo je Ravbar s svojo četo prezebal pod Erazmovim gradom in upal, da bo viteza izstradal.
Osuplo pa je pomladi sprejemal sveže češnje in pečene ribe, ki mu jih je Erazem pošiljal s skalnate trdnjave.
Erazmov grad je imel skrivni izhod v gozd nad pečino in od tam je bila le kratka pot do Vipavske doline.
Ker Erazma ni mogel premagati s silo, je Ravbar podkupil slugo, ki mu je prinašal Erazmove dobrote.
Po dogovoru z njim je Ravbar usmeril topove proti grajskemu oknu, ko se je neke usodne noči leta 1485 prižgala izdajalčeva lučka.
Topovska krogla je smrtno ranila gospodarja gradu Jama.
V boju, ki je sledil, so padli tudi vsi Erazmovi soborci.
Erazma in njegove prijatelje so kmetje pokopali pri cerkvici pod gradom.
Tam kjer danes raste velika stara lipa.
V ječi na Ljubljanskem gradu so našli na steni vrisan Erazmov grb.
Tržaški Ravbar? Potem to ni tisti iz Ravbarjevega stolpa pred Postojno? Kateri je pa grad Planina?
0
je tisti, samo takrat je bil tržaški glavar
grad Planina pa je po mojem mišljen tisti grad v Planini, kjer je sedaj samo še stolp
mogoče ta Ravbarjev stolp misliš
grad Planina pa je po mojem mišljen tisti grad v Planini, kjer je sedaj samo še stolp
mogoče ta Ravbarjev stolp misliš
0
Tega, ja. http://kraji.eu/slovenija/mali_grad_rauberjev_stolp/slo kraji.eu/slovenija/mali_grad_rauberjev_stolp/slo
Vidim pa, da se mu reče (poleg grad Planina) tudi Mali grad.
Vidim pa, da se mu reče (poleg grad Planina) tudi Mali grad.
0
so pa bili Ravbarji in Luegerji v žlahti in v sporu, ker ga je že prej en Lueger sral
1456
Po izumrtju Celjskih grofov je grad pripadel Habsburžanom.
Ti so ga kmalu kot deželnoknežji fevd podelili Ravbarjem.
Mali grad je doživel razcvet v času Nikolaja Ravbarja in žene Doroteje, ki je bila hči Nikolaja Luegerja Jamskega.
Na sklepnikih in konzolah oboka grajske kapele v stolpu sta upodobljena grba njunih rodovin.
1462
Nikolaj Ravbar je z drugimi kranjskimi plemiči rešil cesarja Friderika III. na Dunaju pred obleganjem upornih Dunajčanov.
1463
Na ukaz Friderika III. je Nikolaj Ravbar posredoval zoper svojega tasta, glavarja Nikolaja Luegerja.
Tega je po uporu Tržačanov leta 1463 cesar poslal v mesto, tam pa se je okrutno izživljal nad nedolžnimi meščani.
Cesar je Luegerja vtaknil v ječo, na mesto tržaškega glavarja pa je postavil Nikolaja Ravbarja.
Od takrat Ravbarji in Luegerji niso bili več v dobrih odnosih.
1466
Ravbarji so se bojevali na strani cesarja Friderika zoper ogrskega kralja Matijo Korvina.
Rodil se je sin Krištof (1466 – 1536).
Bil je drugi ljubljanski škof, svetovalec cesarja Maksimilijana I. in Ferdinanda I., glavar v Postojni in na Krasu, deželni glavar na Kranjskem, cesarjev namestnik v Dolnji Avstriji, mecen renesančnih umetnikov, državnik, vojak, duhovni vodja in odločujoča osebnost na Slovenskem.
Boril se je proti Turkom, Benečanom in protestantizmu.
1476
Nikolaj Ravbar se omenja kot pobiralec naklade na Kranjskem.
1477
Nikolaj Ravbar je dobil v oskrbo Gornji Dravograd na Koroškem.
1478
Nikolaj Ravbar je dobil v zakup grada Veprinac in Moščenice v Istri.
1482
Umrl je Nikolaj Ravbar.
Tržaški glavar in gospodar na Malem gradu je postal Nikolajev nečak Gašper Ravbar.
1484
Gašper Ravbar je oblegal grad Jama in premagal zadnjega roparskega viteza na Kranjskem Erazma Luegerja.
1456
Po izumrtju Celjskih grofov je grad pripadel Habsburžanom.
Ti so ga kmalu kot deželnoknežji fevd podelili Ravbarjem.
Mali grad je doživel razcvet v času Nikolaja Ravbarja in žene Doroteje, ki je bila hči Nikolaja Luegerja Jamskega.
Na sklepnikih in konzolah oboka grajske kapele v stolpu sta upodobljena grba njunih rodovin.
1462
Nikolaj Ravbar je z drugimi kranjskimi plemiči rešil cesarja Friderika III. na Dunaju pred obleganjem upornih Dunajčanov.
1463
Na ukaz Friderika III. je Nikolaj Ravbar posredoval zoper svojega tasta, glavarja Nikolaja Luegerja.
Tega je po uporu Tržačanov leta 1463 cesar poslal v mesto, tam pa se je okrutno izživljal nad nedolžnimi meščani.
Cesar je Luegerja vtaknil v ječo, na mesto tržaškega glavarja pa je postavil Nikolaja Ravbarja.
Od takrat Ravbarji in Luegerji niso bili več v dobrih odnosih.
1466
Ravbarji so se bojevali na strani cesarja Friderika zoper ogrskega kralja Matijo Korvina.
Rodil se je sin Krištof (1466 – 1536).
Bil je drugi ljubljanski škof, svetovalec cesarja Maksimilijana I. in Ferdinanda I., glavar v Postojni in na Krasu, deželni glavar na Kranjskem, cesarjev namestnik v Dolnji Avstriji, mecen renesančnih umetnikov, državnik, vojak, duhovni vodja in odločujoča osebnost na Slovenskem.
Boril se je proti Turkom, Benečanom in protestantizmu.
1476
Nikolaj Ravbar se omenja kot pobiralec naklade na Kranjskem.
1477
Nikolaj Ravbar je dobil v oskrbo Gornji Dravograd na Koroškem.
1478
Nikolaj Ravbar je dobil v zakup grada Veprinac in Moščenice v Istri.
1482
Umrl je Nikolaj Ravbar.
Tržaški glavar in gospodar na Malem gradu je postal Nikolajev nečak Gašper Ravbar.
1484
Gašper Ravbar je oblegal grad Jama in premagal zadnjega roparskega viteza na Kranjskem Erazma Luegerja.
0
Erazem je bil sin Nikolaja Jamskega?
Zakaj pa sin Krištof ni postal gospodar na Malem gradu? Premlad?
Zakaj pa sin Krištof ni postal gospodar na Malem gradu? Premlad?
0
sin ali pa kaj mlajšega
mogoče, ker je bila gospodar potem Doroteja ali pa ker je bil kot škof glavni v Ljubljani
to, da je postal škof so Ravberji izsilili
mogoče, ker je bila gospodar potem Doroteja ali pa ker je bil kot škof glavni v Ljubljani
to, da je postal škof so Ravberji izsilili
0
Ob mestnih vratih, znotraj mesta, je bil v pekariji zaposlen kuharski vajenec.
Vsak dan je opazoval menjavo turške straže ter občudoval njihova pisana, vzhodnjaška oblačila.
Tu in tam je ujel kako turško besedo in si jo dobro zapomnil.
Nekega dne se je odločil, da pomaga svojemu mestu iz lakote, ki jo je povzročilo turško obleganje.
Skrivoma je preplezal mestno obzidje, se priplazil za hrbet turškemu stražarju ob mestnih vratih, ga z lopato lopnil po glavi, oblekel njegovo pisano turško obleko, zajahal njegovega konja in oddirjal proti turškemu taboru in ves čas kričal po turško:
Bežite!
Bežite!
Vojska prihaja!
Turki, ki jih ni bilo veliko in so pričakovali, da bo mesto dobilo okrepitve, so se tako prestrašili, da so skočili vsak na svojega konja in odvihrali izpred Ljubljane.
Vsak dan je opazoval menjavo turške straže ter občudoval njihova pisana, vzhodnjaška oblačila.
Tu in tam je ujel kako turško besedo in si jo dobro zapomnil.
Nekega dne se je odločil, da pomaga svojemu mestu iz lakote, ki jo je povzročilo turško obleganje.
Skrivoma je preplezal mestno obzidje, se priplazil za hrbet turškemu stražarju ob mestnih vratih, ga z lopato lopnil po glavi, oblekel njegovo pisano turško obleko, zajahal njegovega konja in oddirjal proti turškemu taboru in ves čas kričal po turško:
Bežite!
Bežite!
Vojska prihaja!
Turki, ki jih ni bilo veliko in so pričakovali, da bo mesto dobilo okrepitve, so se tako prestrašili, da so skočili vsak na svojega konja in odvihrali izpred Ljubljane.
0
Še 300 let pozneje so se Ljubljančani vsako leto na velikonočni ponedeljek veselili zmage nad Turki in to veselje kazali s kanonadami v Turški jami.
Še ob koncu 19. stoletja je bila živa ta ljubljanska velikonočna šega.
Množice ljudi so se na velikonočni ponedeljek zlivale proti Turški jami.
V jami jih je pričakala množica fantičev, ki so predstavljali Turke.
Zgoraj, ob robu jame se je trlo gospode, ki so mladino v jami obmetavali z jabolki, pirhi, prestami, žemljami, krhlji in drugimi dobrotami.
Fantje so se te kanonade vneto udeleževali.
Kdor je ujel kak prileteli dar, ga je spravil v žep in se brž pripravil na naslednji ulov.
Dobrote so se vsipale kot dež na srečne lovilce.
To je bil za ljubljanske otroke srečen dan.
Šega je prenehala, ko so tedanje pokopališče pri svetem Krištofu razširili in jamo zasuli.
Še ob koncu 19. stoletja je bila živa ta ljubljanska velikonočna šega.
Množice ljudi so se na velikonočni ponedeljek zlivale proti Turški jami.
V jami jih je pričakala množica fantičev, ki so predstavljali Turke.
Zgoraj, ob robu jame se je trlo gospode, ki so mladino v jami obmetavali z jabolki, pirhi, prestami, žemljami, krhlji in drugimi dobrotami.
Fantje so se te kanonade vneto udeleževali.
Kdor je ujel kak prileteli dar, ga je spravil v žep in se brž pripravil na naslednji ulov.
Dobrote so se vsipale kot dež na srečne lovilce.
To je bil za ljubljanske otroke srečen dan.
Šega je prenehala, ko so tedanje pokopališče pri svetem Krištofu razširili in jamo zasuli.
0
Neke sobote je bila zelo velika nevarnost, da Turki porušijo obzidje in vdrejo v cerkev, polno ljudi.
Ko bo ura zgoraj v cerkvi zvonila poldan,
bo moj konj zobal z oltarja zgoraj v cerkvi!
Tako se je bahal krvoločni aga, poglavar turške čete, ki je drvela proti vrhu gore.
Ura je bila tedaj ravno pol dvanajstih.
Nenadoma se je nebo nad Šmarno goro stemnilo.
Silen vihar je nastal in kot bi zrasel iz zemlje, se je pred osuplimi Turki znašel mož v beli obleki in z ognjenim mečem v rokah.
Beli mož je bil sveti Ahac, zaščitnik pred Turki.
Prestrašeni Turki so se razbežali.
Hvaležni kmetje so v spomin na čudežno rešitev na prostoru, kjer je beli mož ustavil Turke, zgradili kapelico svete Sobote, ki stoji še danes.
Še danes na Šmarni gori zvoni poldan ob pol dvanajstih v spomin na ta dogodek.
Ko bo ura zgoraj v cerkvi zvonila poldan,
bo moj konj zobal z oltarja zgoraj v cerkvi!
Tako se je bahal krvoločni aga, poglavar turške čete, ki je drvela proti vrhu gore.
Ura je bila tedaj ravno pol dvanajstih.
Nenadoma se je nebo nad Šmarno goro stemnilo.
Silen vihar je nastal in kot bi zrasel iz zemlje, se je pred osuplimi Turki znašel mož v beli obleki in z ognjenim mečem v rokah.
Beli mož je bil sveti Ahac, zaščitnik pred Turki.
Prestrašeni Turki so se razbežali.
Hvaležni kmetje so v spomin na čudežno rešitev na prostoru, kjer je beli mož ustavil Turke, zgradili kapelico svete Sobote, ki stoji še danes.
Še danes na Šmarni gori zvoni poldan ob pol dvanajstih v spomin na ta dogodek.
0
TURŠKO KOPITO
Nekega dne se je Osman aga, vodja ene turških čet, ki so plenile po naših krajih, odločil, da bo zavzel šmarnogorski tabor ponoči.
Tiho in previdno so se vzpenjali v pobočje gore.
Želeli so presenetiti branilce.
Danilo se je, ko je Osman aga s svojo četo dosegel skale na južni strani gore, tik pod Sedlom med Grmado in Šmarno goro.
Star puščavnik, ki je živel v votlini blizu te skale, je turški četi zaustavil pot in zaklical:
Stojte,
cerkev je nezavzetna!
Glasen krohot je dobil v odgovor.
Osman je zamahnil z mečem in starec se je zgrudil.
V osrčju gore je nenadoma zagrmelo.
Zamajale so se skale.
Prestrašeni Osmanov konj je z vso silo udaril po skali.
Globoko se je kopiti zasekalo v kamen.
Čudna moč je Turke prikovala k tlom.
Okamneli so za vedno.
Na mestu tega dogodka stoji kapelica Turško kopito.
V skali pod njo so še danes sledovi kopita turškega konja.
Konj, njegov jezdec in četa so za vedno ostali na Šmarni gori.
Še danes okoli kapelice leže okamneli Turki.
Nekega dne se je Osman aga, vodja ene turških čet, ki so plenile po naših krajih, odločil, da bo zavzel šmarnogorski tabor ponoči.
Tiho in previdno so se vzpenjali v pobočje gore.
Želeli so presenetiti branilce.
Danilo se je, ko je Osman aga s svojo četo dosegel skale na južni strani gore, tik pod Sedlom med Grmado in Šmarno goro.
Star puščavnik, ki je živel v votlini blizu te skale, je turški četi zaustavil pot in zaklical:
Stojte,
cerkev je nezavzetna!
Glasen krohot je dobil v odgovor.
Osman je zamahnil z mečem in starec se je zgrudil.
V osrčju gore je nenadoma zagrmelo.
Zamajale so se skale.
Prestrašeni Osmanov konj je z vso silo udaril po skali.
Globoko se je kopiti zasekalo v kamen.
Čudna moč je Turke prikovala k tlom.
Okamneli so za vedno.
Na mestu tega dogodka stoji kapelica Turško kopito.
V skali pod njo so še danes sledovi kopita turškega konja.
Konj, njegov jezdec in četa so za vedno ostali na Šmarni gori.
Še danes okoli kapelice leže okamneli Turki.
0
ČRNUŠKI MOST
Leta 1813 je francoski general Belotti dobil ukaz, da mora s 7000 vojaki zavarovati most pri Črnučah.
Francoska vojska se je utrdila pri Mengšu.
Avstrijska vojska je prišla iz Celja in se ustavila pri Lukovici.
Slovenski fantje so šli v boj.
Eni na francoski, drugi na avstrijski strani.
Ljubljana,
Ljubljana,
o,
kaj se godi?
Okol in okol
armada leži!
Francoz jim je pisal,
se jih nič ne boji,
v Ljubljani na gradu
pripravlja gosti.
Bojo bombe letele
spod Šmarne gore.
Se bojo jokale
ljubljanske gospe.
Preljuba mat božja
s Šmarne gore,
ti meni pomagaj
s te strašne vojske!
8. septembra 1813 je bila huda bitka v bližini Črnuškega mostu.
Na severni strani mostu so utrdili staro obrambno postojanko Tabor.
V hribu nad mostom so še vidni sledovi obrambnega zidu.
Belotti je iz mengeškega zvonika vodil premike svoje vojske.
Avstrijci so zmagali in Belotti je bil ujet.
Francozi so se hitro umaknili iz naših krajev.
Leta 1813 je francoski general Belotti dobil ukaz, da mora s 7000 vojaki zavarovati most pri Črnučah.
Francoska vojska se je utrdila pri Mengšu.
Avstrijska vojska je prišla iz Celja in se ustavila pri Lukovici.
Slovenski fantje so šli v boj.
Eni na francoski, drugi na avstrijski strani.
Ljubljana,
Ljubljana,
o,
kaj se godi?
Okol in okol
armada leži!
Francoz jim je pisal,
se jih nič ne boji,
v Ljubljani na gradu
pripravlja gosti.
Bojo bombe letele
spod Šmarne gore.
Se bojo jokale
ljubljanske gospe.
Preljuba mat božja
s Šmarne gore,
ti meni pomagaj
s te strašne vojske!
8. septembra 1813 je bila huda bitka v bližini Črnuškega mostu.
Na severni strani mostu so utrdili staro obrambno postojanko Tabor.
V hribu nad mostom so še vidni sledovi obrambnega zidu.
Belotti je iz mengeškega zvonika vodil premike svoje vojske.
Avstrijci so zmagali in Belotti je bil ujet.
Francozi so se hitro umaknili iz naših krajev.
0
7 LET
Ne jokaj,
ljubica,
ne bodi žalostna,
čez 7 kratkih let,
se bova vidla spet.
Prežalostno srce,
ne bom ga vidla več,
saj sam bog ljubi ve,
kdaj 7 let bo preč.
Ne jokaj,
ljubica,
ne bodi žalostna,
čez 7 kratkih let,
se bova vidla spet.
Prežalostno srce,
ne bom ga vidla več,
saj sam bog ljubi ve,
kdaj 7 let bo preč.
0
V Ljubljano pridem čez goro.
Od doma jemljem že slovo.
Od svoje ljube žalostne.
Od svoje mamce presrčne.
V kasarno pridem še vesel,
potem sem jokati začel,
raztrgam svojo obleko preč,
pripašem ta soldaški meč.
Puška pa že tam visi,
oh,
meni pa solze v oči,
pa pred ko bom puško na ramo djav,
bom tebi,
ljubca,
vedet dal!
Od doma jemljem že slovo.
Od svoje ljube žalostne.
Od svoje mamce presrčne.
V kasarno pridem še vesel,
potem sem jokati začel,
raztrgam svojo obleko preč,
pripašem ta soldaški meč.
Puška pa že tam visi,
oh,
meni pa solze v oči,
pa pred ko bom puško na ramo djav,
bom tebi,
ljubca,
vedet dal!
0
Ta presneta Ljubljanca,
kako si temna,
da ne morem jaz videt
puba moja!
V Ljubljano bom šla,
bom vidla svojga,
bom vidla svojga,
ki ga hauptman meštra.
kako si temna,
da ne morem jaz videt
puba moja!
V Ljubljano bom šla,
bom vidla svojga,
bom vidla svojga,
ki ga hauptman meštra.
0
Hribčki ponižajte se!
Dolince povišajte se!
Da se bo vidlo to ravno polje,
da bom vidla,
kje fantič moj gre.
Moj fantič v Ljubljani na vahti stoji,
sam hauptman pa ž njim govori:
Al kje imaš vendar ti tvoje dekle,
da bi prosila za te?
Ko bi,
ti fantič,
vedel za to,
kako je meni pri srcu hudo,
nazaj bi se obrnil s te tretje dežele,
potroštal bi moje srce!
Dolince povišajte se!
Da se bo vidlo to ravno polje,
da bom vidla,
kje fantič moj gre.
Moj fantič v Ljubljani na vahti stoji,
sam hauptman pa ž njim govori:
Al kje imaš vendar ti tvoje dekle,
da bi prosila za te?
Ko bi,
ti fantič,
vedel za to,
kako je meni pri srcu hudo,
nazaj bi se obrnil s te tretje dežele,
potroštal bi moje srce!
0
V nedeljo zjutraj vstala bom,
v Ljubljano se peljala bom.
Juhej,
Juhej,
ravno polje,
tam je tam,
moje srce.
Pred hauptmana stopila bom,
za fanta ga prosila bom.
Juhej,
Juhej,
ravno polje,
tam je tam,
moje srce.
Hauptman pravi,
govori:
To se pa prav težko stori.
Jaz fantiča ne morem dat,
saj vidiš kak je lep soldat!
Katera hoče fanta imet,
mora zanga dnarce štet!
Jaz hočem lepga fanta imet,
tud hočem zanga dnarce štet.
Sto belih kron naštela bom,
da fantiča nazaj dobom.
Juhej,
Juhej,
ravno polje,
tam je tam,
moje srce.
v Ljubljano se peljala bom.
Juhej,
Juhej,
ravno polje,
tam je tam,
moje srce.
Pred hauptmana stopila bom,
za fanta ga prosila bom.
Juhej,
Juhej,
ravno polje,
tam je tam,
moje srce.
Hauptman pravi,
govori:
To se pa prav težko stori.
Jaz fantiča ne morem dat,
saj vidiš kak je lep soldat!
Katera hoče fanta imet,
mora zanga dnarce štet!
Jaz hočem lepga fanta imet,
tud hočem zanga dnarce štet.
Sto belih kron naštela bom,
da fantiča nazaj dobom.
Juhej,
Juhej,
ravno polje,
tam je tam,
moje srce.
0
ŽABJEK
V Ljubljano sem prišel,
korajžen,
vesel,
sem Žabjek zagledal,
sem jokat začel.
Fantje restantje
mi pravijo tako:
Nikar se ne jokaj,
saj dolgčas ne bo!
Ne jokam zato,
da bi dolgčas mi blo,
jaz jokam zato,
k mate košto slabo!
Ponedeljek je prišel,
za jest kaj ni blo,
prinesel je kruha
in slabo vodo.
V torek so knedelni
prokleto trdi,
ko v zid ga zaženem,
nazaj odleti.
V sredo je kaša,
zabeljena z vodo,
v četrtek pa ričet
s pasjo mastjo.
V soboto ni druzga
kot črni krompir,
zabelen je tko,
da smrdi kot hudir.
V nedeljo je župa
pa štriklc mesa,
pa zraven mal zelja
usmradjenega.
Zvečer pa ni druzga
kot črni biriči
zapirajo vrata
kot sami hudiči!
V Ljubljano sem prišel,
korajžen,
vesel,
sem Žabjek zagledal,
sem jokat začel.
Fantje restantje
mi pravijo tako:
Nikar se ne jokaj,
saj dolgčas ne bo!
Ne jokam zato,
da bi dolgčas mi blo,
jaz jokam zato,
k mate košto slabo!
Ponedeljek je prišel,
za jest kaj ni blo,
prinesel je kruha
in slabo vodo.
V torek so knedelni
prokleto trdi,
ko v zid ga zaženem,
nazaj odleti.
V sredo je kaša,
zabeljena z vodo,
v četrtek pa ričet
s pasjo mastjo.
V soboto ni druzga
kot črni krompir,
zabelen je tko,
da smrdi kot hudir.
V nedeljo je župa
pa štriklc mesa,
pa zraven mal zelja
usmradjenega.
Zvečer pa ni druzga
kot črni biriči
zapirajo vrata
kot sami hudiči!
0
- 1
- 2
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
29.01.2018 ob 9:50
Na ladji so bili grški junaki.
Njihov vodja je bil Jazon.
Bili so na poti domov v Grčijo.
Za njimi je bila dolga in nevarna pot.
Kolhijskemu kralju, ki je imel kraljestvo ob Črnem morju, je Jazon s pomočjo njegove hčere Medeje ukradel zlato runo, kožo zlatega ovna.
Razjarjeni kralj je za njimi poslal celo brodovje.
Vendar ko so bežali pred zasledovalci, so zgrešili pot.
Namesto, da bi se obrnili na jug proti Egejskemu morju, so zašli v reko Donavo.
Ker so imeli za seboj zasledovalce, zanje poti nazaj ni bilo.
Zato so veslali proti toku Donave, nato po Savi in Ljubljanici.
Ustavili so se ob skalah ob izviru Ljubljanice.
Tam se je končevalo močvirje ob bregu nekdanjega jezera.
V močvirju je živela strašna zver, podobna zmaju.
Jazon se je z njo boril in jo premagal.
Na robu močvirja so nato Jazon in njegovi možje postavili naselje, kjer so prezimili.
Spomladi so razstavili ladjo in jo prenesli do Jadranskega morja.
Tam so jo sestavili in nadaljevali svojo pot proti Grčiji.
Naselbino na robu močvirja je Jazon imenoval Emona, v spomin na svojo domovino Aemonio.
Aemonia je bilo staro ime za Tesalijo v Grčiji.
To se je zgodilo po pisanju antičnih piscev v 13. Stoletju pred našim štetjem.
Po odhodu argonavtov se je v emonsko okolico priselilo neznano ljudstvo, ki je za seboj pustilo žarna grobišča.
V tem času je na Gradu na griču stalo utrjeno gradišče.
Okrog leta 1000 pred našim štetjem so ozemlje zasedli Iliri, 500 let pozneje pa Kelti.
Na Gradu so tudi ti imeli utrjeno postojanko.
Iliri in Kelti so bili spretni zidarji in mojstri v oblikovanju železa.