- 1
- 2
POD LIPCO
Stoji,
Stoji Ljubljanca,
Ljubljanca,
dolga vas.
Na sredi te Ljubljance,
je lipca zelena.
Pod lipco stoji miza,
ta miza kamnata,
okoli mize stolci,
ti stolci rezani.
Na stolcih sedijo fantje,
ti fantje Ljubljančanje,
se lepo pogovarjajo,
kam drev v vas pojdejo.
Stoji,
Stoji Ljubljanca,
Ljubljanca,
dolga vas.
Na sredi te Ljubljance,
je lipca zelena.
Pod lipco stoji miza,
ta miza kamnata,
okoli mize stolci,
ti stolci rezani.
Na stolcih sedijo fantje,
ti fantje Ljubljančanje,
se lepo pogovarjajo,
kam drev v vas pojdejo.
0
TRNOVSKA
Prelepa je trnovska fara,
še lepši je trnovski zvon.
Lepo mi poje ta trnovski zvon,
svet Janez je njegov patron.
Prelepi so trnovski fantje,
še lepše so Trnovčanke.
Če te kdo vpraša s kod si pa ti doma,
s prelepega Trnovega.
Prelepa je trnovska fara,
še lepši je trnovski zvon.
Lepo mi poje ta trnovski zvon,
svet Janez je njegov patron.
Prelepi so trnovski fantje,
še lepše so Trnovčanke.
Če te kdo vpraša s kod si pa ti doma,
s prelepega Trnovega.
0
DEKLE
Kaj boš dekle ti golfala,
nisi lepa niti zala.
Grem skoz mesta in vasi,
povsod so lepše,
kot si ti.
Tam v Ljubljani so pa take,
ki imajo rinčke zlate,
ki se svetijo kakor luč,
da vidijo fantje v temno noč.
Kaj boš dekle ti golfala,
nisi lepa niti zala.
Grem skoz mesta in vasi,
povsod so lepše,
kot si ti.
Tam v Ljubljani so pa take,
ki imajo rinčke zlate,
ki se svetijo kakor luč,
da vidijo fantje v temno noč.
0
IBLAN
Moja dekle ima lepše oči,
kakor so v Iblan vse reči.
Moja dekle ima lepši vrat,
kot je v Ljubljanci beli grad.
Moja dekle ima lepše lase,
kot v Iblan vse gospe.
Po celi Iblani lučke ni,
pri moji lubci so pa tri.
Ta prva svet do polnoči,
ta drugi dve do belga dne.
Moja dekle ima lepše oči,
kakor so v Iblan vse reči.
Moja dekle ima lepši vrat,
kot je v Ljubljanci beli grad.
Moja dekle ima lepše lase,
kot v Iblan vse gospe.
Po celi Iblani lučke ni,
pri moji lubci so pa tri.
Ta prva svet do polnoči,
ta drugi dve do belga dne.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
ŽABJEKV Ljubljano sem prišel,
korajžen,
vesel,
sem Žabjek zagledal,
sem jokat začel.
Fantje restantje
mi pravijo tako:
Nikar se ne jokaj,
saj dolgčas ne bo!
Ne jokam zato,
da bi dolgčas mi blo,
jaz jokam zato,
k mate košto slabo!
Ponedeljek je prišel,
za jest kaj ni blo,
prinesel je kruha
in slabo vodo.
V torek so knedelni
prokleto trdi,
ko v zid ga zaženem,
nazaj odleti.
V sredo je kaša,
zabeljena z vodo,
v četrtek pa ričet
s pasjo mastjo.
V soboto ni druzga
kot črni krompir,
zabelen je tko,
da smrdi kot hudir.
V nedeljo je župa
pa štriklc mesa,
pa zraven mal zelja
usmradjenega.
Zvečer pa ni druzga
kot črni biriči
zapirajo vrata
kot sami hudiči!
A ves od kdaj je ta pesem?
Kdaj so ljubljancani nehali jesti pse? V mesmi je omenjena pasja mast. Ali jaz kaj narobe razumem?
0
pesem je verjetno iz okoli 1825
kar se tiče pasje masti, je bila to kot zdravilo
uporabljali so jo kot zdravilo za jetiko
pravili so, da je mast za 100 različnih bolezni dobri
so pa še leta 1911 v časniku pisali, da je ena padarka prodala pasjo mast neki ženski in ji ni nič pomagala
kar se tiče pasje masti, je bila to kot zdravilo
uporabljali so jo kot zdravilo za jetiko
pravili so, da je mast za 100 različnih bolezni dobri
so pa še leta 1911 v časniku pisali, da je ena padarka prodala pasjo mast neki ženski in ji ni nič pomagala
0
ROMAR
Pa se napoti romar v Ljubljano.
Kje žalost,
kje plahost?
Vesela je preteklost,
še veselejša je prihodnost!
Komaj zazvoni iz daljave resnobno veseli šentklavški zvon,
se oči zasvetijo,
se usta nasmehnejo.
Utrujenost mine.
Bridkost je za gorami.
Korak je lehak in poskočen.
Romar stopi v krčmo.
Z levico objame kelnarco.
Z desnico si natoči cvička.
Vse blagoslove tebi,
Ljubljana!
Večja in lepša so na svetu
ali vendar ni ti ga enakega pod nebom!
Pozdravljena,
ti kraljica veselja,
ti mati vseh sladkosti,
ti botrca prešernih ur!
Prav na sredo vseh nadlog te je postavila nebeška modrost,
luč v temo,
zeleno trato v pustinjo!
Devetkrat obremenjen popotnik pride
in te pozdravi.
Ko se poslavlja,
si mu odvzela osmero bremen.
Romar se čudi in srce mu poje.
Obraz do obraza,
nikjer bridkosti,
nikjer hudih misli.
Romar gleda.
Hiša do hiše,
smejo se prijazno,
nekatere celo mežikajo.
Romar posluša.
Beseda do besede,
pesem do pesmi,
vse so prešerne.
Tako romar gleda,
posluša,
in se čudi
in njegovo srce je potolaženo.
Ivan Cankar, Kurent
Pa se napoti romar v Ljubljano.
Kje žalost,
kje plahost?
Vesela je preteklost,
še veselejša je prihodnost!
Komaj zazvoni iz daljave resnobno veseli šentklavški zvon,
se oči zasvetijo,
se usta nasmehnejo.
Utrujenost mine.
Bridkost je za gorami.
Korak je lehak in poskočen.
Romar stopi v krčmo.
Z levico objame kelnarco.
Z desnico si natoči cvička.
Vse blagoslove tebi,
Ljubljana!
Večja in lepša so na svetu
ali vendar ni ti ga enakega pod nebom!
Pozdravljena,
ti kraljica veselja,
ti mati vseh sladkosti,
ti botrca prešernih ur!
Prav na sredo vseh nadlog te je postavila nebeška modrost,
luč v temo,
zeleno trato v pustinjo!
Devetkrat obremenjen popotnik pride
in te pozdravi.
Ko se poslavlja,
si mu odvzela osmero bremen.
Romar se čudi in srce mu poje.
Obraz do obraza,
nikjer bridkosti,
nikjer hudih misli.
Romar gleda.
Hiša do hiše,
smejo se prijazno,
nekatere celo mežikajo.
Romar posluša.
Beseda do besede,
pesem do pesmi,
vse so prešerne.
Tako romar gleda,
posluša,
in se čudi
in njegovo srce je potolaženo.
Ivan Cankar, Kurent
0
HRASTOVEC
Po dolgotrajnih zasliševanju in mučenju je Marjeta Hajdiš, obtožena čarodejstva, 14. junija 1661 na sodnem procesu v Hrastovcu med drugim priznala.
Da se je pajdašila in pečala s hudičem.
Da je skrunila posvečene hostije, zavdajala in povzročala bolezni.
Pri tem je uporabljala na skrivaj ukradene lase svojih žrtev, razne maže in podobno.
Lase nekega župana je zmašila v luknjo, narejeno s svedrom, s katerim so navrtali krsto, nakar je med raznimi rotitvenimi gibi izrekla urok:
Jaz,
Marjeta,
zaklinjam glavo,
ude,
drobovje krščenega,
birmanega in blagoslovljenega človeka,
Simona Frasa,
naj zboli,
ohromi in oslabi v trojnem imenu Boga Očeta in Sina in svetega Duha.
Amen.
Ko je šla s svojim možem proti križu pri svetem Lenartu, se ji je hudič približal v podobi hrastovskega lakaja.
Ko sta prišla skupaj, jo je zli sovražnik odgnal od moža in je imel v gozdu z njo vso noč opraviti, da je na pol izgubila pamet in je šele za dne komaj prišla k sebi.
Sosedi je zagovorila krave z rekom:
Jaz,
Marjeta,
zapovedujem,
izganjam vse mleko in vse moči sosedovih krav iz nog,
iz drobovja,
iz glave,
iz rogov,
iz vimen in iz vsega telesa,
da pridejo le te v Nežine krave,
da bodo te krave dobro molzne,
da bodo imele mleko polno smetane.
To naj se zgodi krščeni,
birmani,
blagoslovljeni Neži po treh božjih imenih,
velikega Boga Očeta,
Boga Sina,
Boga svetega Duha.
Amen.
Sodnik je izrekel sodbo:
Akoprav bi ta grešnica zaradi svoje skrajno odvratne pregrehe coprništva in bogotajstva po pravšnjem zaslužila,
da bi jo spravili na morišče in pred smrtjo ščipali z razbeljenimi kleščami,
da,
zaradi vse preveč razmahnjene in žal vsepovsod prodirajoče pregrehe celo živo sežgali,
je vendar njihova velegrofovska milost in gospod deželnega sodišča naročil,
da jo na današnji dan na javnem sodišču izroče rablju.
Ta naj jo odpelje ven k običajnemu morišču,
tam naj jo na grmadi z vrvjo zadavi iz življenja k smrti,
telo pa naj skupaj z glavo sežge na ognju in upepeli.
Bog bodi milostljiv njeni ubogi hudobni duši.
http://welcomemap.si/wp-content/uploads/2016/02/hrastovec-036.jpg
Po dolgotrajnih zasliševanju in mučenju je Marjeta Hajdiš, obtožena čarodejstva, 14. junija 1661 na sodnem procesu v Hrastovcu med drugim priznala.
Da se je pajdašila in pečala s hudičem.
Da je skrunila posvečene hostije, zavdajala in povzročala bolezni.
Pri tem je uporabljala na skrivaj ukradene lase svojih žrtev, razne maže in podobno.
Lase nekega župana je zmašila v luknjo, narejeno s svedrom, s katerim so navrtali krsto, nakar je med raznimi rotitvenimi gibi izrekla urok:
Jaz,
Marjeta,
zaklinjam glavo,
ude,
drobovje krščenega,
birmanega in blagoslovljenega človeka,
Simona Frasa,
naj zboli,
ohromi in oslabi v trojnem imenu Boga Očeta in Sina in svetega Duha.
Amen.
Ko je šla s svojim možem proti križu pri svetem Lenartu, se ji je hudič približal v podobi hrastovskega lakaja.
Ko sta prišla skupaj, jo je zli sovražnik odgnal od moža in je imel v gozdu z njo vso noč opraviti, da je na pol izgubila pamet in je šele za dne komaj prišla k sebi.
Sosedi je zagovorila krave z rekom:
Jaz,
Marjeta,
zapovedujem,
izganjam vse mleko in vse moči sosedovih krav iz nog,
iz drobovja,
iz glave,
iz rogov,
iz vimen in iz vsega telesa,
da pridejo le te v Nežine krave,
da bodo te krave dobro molzne,
da bodo imele mleko polno smetane.
To naj se zgodi krščeni,
birmani,
blagoslovljeni Neži po treh božjih imenih,
velikega Boga Očeta,
Boga Sina,
Boga svetega Duha.
Amen.
Sodnik je izrekel sodbo:
Akoprav bi ta grešnica zaradi svoje skrajno odvratne pregrehe coprništva in bogotajstva po pravšnjem zaslužila,
da bi jo spravili na morišče in pred smrtjo ščipali z razbeljenimi kleščami,
da,
zaradi vse preveč razmahnjene in žal vsepovsod prodirajoče pregrehe celo živo sežgali,
je vendar njihova velegrofovska milost in gospod deželnega sodišča naročil,
da jo na današnji dan na javnem sodišču izroče rablju.
Ta naj jo odpelje ven k običajnemu morišču,
tam naj jo na grmadi z vrvjo zadavi iz življenja k smrti,
telo pa naj skupaj z glavo sežge na ognju in upepeli.
Bog bodi milostljiv njeni ubogi hudobni duši.
http://welcomemap.si/wp-content/uploads/2016/02/hrastovec-036.jpg
0
VURBERŠKI KRESNIK
Pripovedovati vam hočem življenje Kresnika,
ki je vladal njega dni v gradu Kačjaku ali Vurberku.
Še danes si pripovedujejo hvaležni potomci o tem svojem starem vladarju čudovite dogodbe,
kako je branil in čuval svoj rod.
V času,
ko je bil Kresnik daleč nekje v tujih deželah,
je prišla odnekod strašna kača.
Ko se je spustila v Dravo,
da bi prelezla vodo,
se je reka zajezila in poplavila polje.
Tako velika je bila nakaza.
Nato se je kača vlekla proti gradu in ga je oklenila s svojim truplom,
rep v gobec potegnivši.
V gradu je živela zaprta lepa kraljičina Vesina.
6 mesecev je pred grajskim zidovjem prežal zmaj na Vesino.
Na Jurjevo je pa prišel lepi grof Kresnik s svetlim mečem in stopil na kačo.
Ta pa je imela peroti in je zletela v zrak.
Pa tudi Kresnik je znal bajati.
Zrastla so mu krila in v zraku sta se Kresnik in Ses hudo vojskovala.
Ko kača vidi, da je slabša, ogovori junaka:
Ne bo ti v prid,
da mi jemlješ devico,
ker je tvoja sestra!
Ne bo ti v prid!
Junak ji odvrne:
Kar mi je usojeno,
se mora zgoditi.
Zastonj se je temu upirati!
Junak zamahne z zadnjim silnim udarcem po njej.
Kača telebne ob tla.
On jo vrže v grajski studenec in jo priklene s silnim lancem ob pečino, kjer še danes leži.
Ko je Kresnik premagal Sesa, padala je sama zlata pšenička na zemljo.
Kresnik si je Vesino vzel za ženo.
In je srečno živel z njo.
Jakob Kelemina
Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva
Celje 1930
http://www.vurberk.si/arhiv/slike/mb234.jpg
Pripovedovati vam hočem življenje Kresnika,
ki je vladal njega dni v gradu Kačjaku ali Vurberku.
Še danes si pripovedujejo hvaležni potomci o tem svojem starem vladarju čudovite dogodbe,
kako je branil in čuval svoj rod.
V času,
ko je bil Kresnik daleč nekje v tujih deželah,
je prišla odnekod strašna kača.
Ko se je spustila v Dravo,
da bi prelezla vodo,
se je reka zajezila in poplavila polje.
Tako velika je bila nakaza.
Nato se je kača vlekla proti gradu in ga je oklenila s svojim truplom,
rep v gobec potegnivši.
V gradu je živela zaprta lepa kraljičina Vesina.
6 mesecev je pred grajskim zidovjem prežal zmaj na Vesino.
Na Jurjevo je pa prišel lepi grof Kresnik s svetlim mečem in stopil na kačo.
Ta pa je imela peroti in je zletela v zrak.
Pa tudi Kresnik je znal bajati.
Zrastla so mu krila in v zraku sta se Kresnik in Ses hudo vojskovala.
Ko kača vidi, da je slabša, ogovori junaka:
Ne bo ti v prid,
da mi jemlješ devico,
ker je tvoja sestra!
Ne bo ti v prid!
Junak ji odvrne:
Kar mi je usojeno,
se mora zgoditi.
Zastonj se je temu upirati!
Junak zamahne z zadnjim silnim udarcem po njej.
Kača telebne ob tla.
On jo vrže v grajski studenec in jo priklene s silnim lancem ob pečino, kjer še danes leži.
Ko je Kresnik premagal Sesa, padala je sama zlata pšenička na zemljo.
Kresnik si je Vesino vzel za ženo.
In je srečno živel z njo.
Jakob Kelemina
Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva
Celje 1930
http://www.vurberk.si/arhiv/slike/mb234.jpg
0
JOŽEF II. V OLIMJU
Menihi v Olimju so se bolj brigali za posvetne zadeve ko za cerkvene posle.
S tlačani, ki so prihajali na tlako, so zelo slabo ravnali.
V tej vasi je živela mlada vdova.
Nekega dne se ji ponudi v službo mlad mož.
Žena ga takoj sprejme, ker se ji je dopadel.
Takoj se je lotil domačih poslov in bil z ženo zelo prijazen.
Drugi dan je hotela žena iti v grad na tlako.
Hlapec ji je pa branil:
»Ne,
mati,
nikamor ne hodite!
Saj imate doma toliko dela.«
Toda žena je ugovarjala, češ da bi bili menihi preveč hudi, ako bi je ne bilo na tlako.
Končno je hlapec izjavil, da hoče on mesto žene na tlako in nalašč hoče priti nekoliko pozneje, da bi se valpet razjezil.
Žena se je kar prestrašila takega predrznega govorjenja, kajti dobro je poznala valpte.
Zato mu je skrbno prigovarjala, naj ne hodi na delo prepozno, češ, sicer gorje njej in njemu.
Hlapec je res odšel na tlako pravočasno.
Ali med potjo se je zamudil toliko časa, da je prišel pol ure prepozno.
Valpet ga je vprašal, zakaj je prišel prepozno.
Hlapec mu je nekoliko zadirčno odgovoril.
Valpet mu je zapretil s kaznijo.
Toda mladi mož se ni dal tako hitro ugnati in je grajal nekatere meniške razvade.
Valpet se je penil od jeze.
Drugi delavci pa so kar občudovali drznega mladeniča.
Kaj takega še niso doživeli.
Mladenič je hotel valpta še bolj razjeziti in ga je zato vprašal, čemu menihom toliko zemlje.
Tedaj je valpet zažvižgal.
Pritekla sta dva biriča, ki sta odpeljala mladeniča k opatu.
Mladenič se ni prav nič branil.
Mirno je stopal med biričema.
Vse ga je pomilovalo.
Valpet ga je pri opatu na vse pretege črnil.
Opat ga je obsodil na daljši zapor.
Birič je že hotel poriniti hlapca skozi vrata.
Ta pa se naglo obrne in odpre plašč.
Pred opatom stoji z vsem sijajem in z zlatimi črkami na prsih sam cesar Jožef II.
Kakor na povelje so padli vsi na kolena in prosili milosti mogočnega cesarja.
Cesar je pomilostil sicer vse, toda še tisti dan je bil samostan ukinjen.
Po vasi se je hitro raznesla novica, da poslej ne bo več ne samostana, ne desetine, ne tlake.
In tudi to se je zvedelo, da jo je odpravil tisti mož, ki se je tako junaško obnašal proti valptu.
Olimčani so še danes ponosni, da imajo v posesti njivo, na kateri je oral sam Jožef II.
Janko Oražen
Gradovi in graščine v narodnem izročilu.
Celje 1936
Menihi v Olimju so se bolj brigali za posvetne zadeve ko za cerkvene posle.
S tlačani, ki so prihajali na tlako, so zelo slabo ravnali.
V tej vasi je živela mlada vdova.
Nekega dne se ji ponudi v službo mlad mož.
Žena ga takoj sprejme, ker se ji je dopadel.
Takoj se je lotil domačih poslov in bil z ženo zelo prijazen.
Drugi dan je hotela žena iti v grad na tlako.
Hlapec ji je pa branil:
»Ne,
mati,
nikamor ne hodite!
Saj imate doma toliko dela.«
Toda žena je ugovarjala, češ da bi bili menihi preveč hudi, ako bi je ne bilo na tlako.
Končno je hlapec izjavil, da hoče on mesto žene na tlako in nalašč hoče priti nekoliko pozneje, da bi se valpet razjezil.
Žena se je kar prestrašila takega predrznega govorjenja, kajti dobro je poznala valpte.
Zato mu je skrbno prigovarjala, naj ne hodi na delo prepozno, češ, sicer gorje njej in njemu.
Hlapec je res odšel na tlako pravočasno.
Ali med potjo se je zamudil toliko časa, da je prišel pol ure prepozno.
Valpet ga je vprašal, zakaj je prišel prepozno.
Hlapec mu je nekoliko zadirčno odgovoril.
Valpet mu je zapretil s kaznijo.
Toda mladi mož se ni dal tako hitro ugnati in je grajal nekatere meniške razvade.
Valpet se je penil od jeze.
Drugi delavci pa so kar občudovali drznega mladeniča.
Kaj takega še niso doživeli.
Mladenič je hotel valpta še bolj razjeziti in ga je zato vprašal, čemu menihom toliko zemlje.
Tedaj je valpet zažvižgal.
Pritekla sta dva biriča, ki sta odpeljala mladeniča k opatu.
Mladenič se ni prav nič branil.
Mirno je stopal med biričema.
Vse ga je pomilovalo.
Valpet ga je pri opatu na vse pretege črnil.
Opat ga je obsodil na daljši zapor.
Birič je že hotel poriniti hlapca skozi vrata.
Ta pa se naglo obrne in odpre plašč.
Pred opatom stoji z vsem sijajem in z zlatimi črkami na prsih sam cesar Jožef II.
Kakor na povelje so padli vsi na kolena in prosili milosti mogočnega cesarja.
Cesar je pomilostil sicer vse, toda še tisti dan je bil samostan ukinjen.
Po vasi se je hitro raznesla novica, da poslej ne bo več ne samostana, ne desetine, ne tlake.
In tudi to se je zvedelo, da jo je odpravil tisti mož, ki se je tako junaško obnašal proti valptu.
Olimčani so še danes ponosni, da imajo v posesti njivo, na kateri je oral sam Jožef II.
Janko Oražen
Gradovi in graščine v narodnem izročilu.
Celje 1936
0
DOLINARJEVA MARJANCA
Ako greš iz Celja po cesti proti Tremerju, prideš do mesta, kjer prekorači cesta majhen potoček, ki se takoj nato izteka v Savinjo.
Ob tem potočku prideš v Gornjo Košnico, ki leži zelo na široko tam, kjer so na obeh straneh potoka bolj položna pobočja.
Tu je stala hiša precej premožnega kmeta Dolinarja.
Ta kmet je imel hčerko Marjanico, ki je bila zelo brhka deklica.
Mladost in zdravje sta kar kipela iz nje.
Srečno je teklo pri Dolinarjevih življenje.
Toda prišla je nesreča.
Marjanica je pasla na travniku krave in prepevala vesele pesmice, ki so se razlegale po dolini.
Petje njeno je bilo podobno petju gozdne vile.
Njeni nežni glasovi so razveselili še tako žalostno srce.
Po gozdni poti je prijezdil celjski grof Ulrik s svojim spremstvom.
Zaslišal je dekličino petje.
Ko je zagledal njen obraz, se mu je porodila v glavi grda misel.
Ukazal je vojakom, naj deklico ugrabijo in mu jo privedejo.
Gospod grof jo je odpeljal v svoj grad.
Za to nesrečo je izvedel Marjaničin oče.
Šel je v grad prosit za svojega otroka.
Grof ga je sprejel.
Oče ga je prosil, naj mu vrne hčerko.
Grof v začetku ni hotel priznati svojega dejanja.
Ko mu je Dolinar obljubil vse svoje premoženje za otroka, je grof dejal:
»Tvoja Marjanica spi pri svetem Duhu.
Tam jo poišči!«
Nesrečni oče je spoznal, da je umrla njegova hčerka onečaščena in nasilne smrti.
V brezmejni žalosti je izrekel besede:
»Preklet bodi grad,
v katerem prebivaš.
Sove in čuki naj prebivajo v njem!«
Dolinarjevo prekletstvo se je izpolnilo.
Janko Oražen
Gradovi in graščine v narodnem izročilu.
Celje 1936
Ako greš iz Celja po cesti proti Tremerju, prideš do mesta, kjer prekorači cesta majhen potoček, ki se takoj nato izteka v Savinjo.
Ob tem potočku prideš v Gornjo Košnico, ki leži zelo na široko tam, kjer so na obeh straneh potoka bolj položna pobočja.
Tu je stala hiša precej premožnega kmeta Dolinarja.
Ta kmet je imel hčerko Marjanico, ki je bila zelo brhka deklica.
Mladost in zdravje sta kar kipela iz nje.
Srečno je teklo pri Dolinarjevih življenje.
Toda prišla je nesreča.
Marjanica je pasla na travniku krave in prepevala vesele pesmice, ki so se razlegale po dolini.
Petje njeno je bilo podobno petju gozdne vile.
Njeni nežni glasovi so razveselili še tako žalostno srce.
Po gozdni poti je prijezdil celjski grof Ulrik s svojim spremstvom.
Zaslišal je dekličino petje.
Ko je zagledal njen obraz, se mu je porodila v glavi grda misel.
Ukazal je vojakom, naj deklico ugrabijo in mu jo privedejo.
Gospod grof jo je odpeljal v svoj grad.
Za to nesrečo je izvedel Marjaničin oče.
Šel je v grad prosit za svojega otroka.
Grof ga je sprejel.
Oče ga je prosil, naj mu vrne hčerko.
Grof v začetku ni hotel priznati svojega dejanja.
Ko mu je Dolinar obljubil vse svoje premoženje za otroka, je grof dejal:
»Tvoja Marjanica spi pri svetem Duhu.
Tam jo poišči!«
Nesrečni oče je spoznal, da je umrla njegova hčerka onečaščena in nasilne smrti.
V brezmejni žalosti je izrekel besede:
»Preklet bodi grad,
v katerem prebivaš.
Sove in čuki naj prebivajo v njem!«
Dolinarjevo prekletstvo se je izpolnilo.
Janko Oražen
Gradovi in graščine v narodnem izročilu.
Celje 1936
0
VERONIKA
Tamle gor na Malem gradu je živela lepa in bogata gospa.
Ime ji je bilo Veronika.
Bila je zelo skopa.
Denarja je imala cele kadi, ki jih je skrbno varovala v podzemeljski kleti.
Enkrat je potrkal na grajska vrata berač in poprosil vbogajme.
Veronika pa se je zelo razjezila.
Udarila je s pestjo po zidu tako močno, da se je v kamnu naredila luknja in zavpila:
»Raje se pri priči spremenim v kačo,
kakor pa da bi ti dala en sam krajcar!«
še danes se pozna v kamnu odtis pesti.
Toda komaj je Veronika to spregovorila, že se je spremenila v grdo pošast.
Postala je polžena polkača.
Berač je izginil.
Grad pa se je kmalu porušil.
Še zdaj hodi ukleta grofica poležavat na stopnice pred kapelo in čakat rešitelja.
Pri tem rožlja s ključi do zakladov.
Rešil jo bo samo deček sedmih let, ki ni storil še nobenega greha.
Opolnoči mora iti v razvaline 3 dni zapored in jo vsakič udariti s šibo, ki je bila na cvetno nedeljo blagoslovljena.
Enkrat se je tak fantič že našel.
Veronika ga je prosila, naj jo trikrat udari z blagoslovljeno leskovo šibo.
Toda ne sme se ustrašiti, ker bo ob vsakem udarcu šibe bolj grda in divja.
Deček jo je udaril prvi dan.
Veronika je postala kar se da grda in divje je pihala vanj.
Drugi dan opolnoči se je le deček opogumil in spet prišel.
Udaril jo je drugič.
Tedaj pa je postala Veronika tako grda, da je deček prestrašen pobegnil.
Veronika je zajokala od žalosti.
Tako še danes zaman čaka na rešitev.
Kdor jo bo rešil, bo dobil vse bogate zaklade, ki so skriti v kleteh pod Malim gradom.
Večkrat so že kopali, da bi našli zaklad, pa niso nič našli.
Veronikina podoba je še zdaj v kamniškem grbu.
Emilijan Cevc
Tamle gor na Malem gradu je živela lepa in bogata gospa.
Ime ji je bilo Veronika.
Bila je zelo skopa.
Denarja je imala cele kadi, ki jih je skrbno varovala v podzemeljski kleti.
Enkrat je potrkal na grajska vrata berač in poprosil vbogajme.
Veronika pa se je zelo razjezila.
Udarila je s pestjo po zidu tako močno, da se je v kamnu naredila luknja in zavpila:
»Raje se pri priči spremenim v kačo,
kakor pa da bi ti dala en sam krajcar!«
še danes se pozna v kamnu odtis pesti.
Toda komaj je Veronika to spregovorila, že se je spremenila v grdo pošast.
Postala je polžena polkača.
Berač je izginil.
Grad pa se je kmalu porušil.
Še zdaj hodi ukleta grofica poležavat na stopnice pred kapelo in čakat rešitelja.
Pri tem rožlja s ključi do zakladov.
Rešil jo bo samo deček sedmih let, ki ni storil še nobenega greha.
Opolnoči mora iti v razvaline 3 dni zapored in jo vsakič udariti s šibo, ki je bila na cvetno nedeljo blagoslovljena.
Enkrat se je tak fantič že našel.
Veronika ga je prosila, naj jo trikrat udari z blagoslovljeno leskovo šibo.
Toda ne sme se ustrašiti, ker bo ob vsakem udarcu šibe bolj grda in divja.
Deček jo je udaril prvi dan.
Veronika je postala kar se da grda in divje je pihala vanj.
Drugi dan opolnoči se je le deček opogumil in spet prišel.
Udaril jo je drugič.
Tedaj pa je postala Veronika tako grda, da je deček prestrašen pobegnil.
Veronika je zajokala od žalosti.
Tako še danes zaman čaka na rešitev.
Kdor jo bo rešil, bo dobil vse bogate zaklade, ki so skriti v kleteh pod Malim gradom.
Večkrat so že kopali, da bi našli zaklad, pa niso nič našli.
Veronikina podoba je še zdaj v kamniškem grbu.
Emilijan Cevc
0
MALI GRAD KAMNIK
Tam, kjer je mesto Kamnik, je bilo nekoč jezero.
V obzidju Malega gradu so bili pritrjeni obroči za privezovanje ladij.
Kapela na Malem gradu je bila pozidana na mestu, kjer je stalo v davnih dneh svetišče in preročišče enookega poganskega božanstva, h kateremu so romale množice od blizu in daleč.
Ustno izročilo.
Tam, kjer je mesto Kamnik, je bilo nekoč jezero.
V obzidju Malega gradu so bili pritrjeni obroči za privezovanje ladij.
Kapela na Malem gradu je bila pozidana na mestu, kjer je stalo v davnih dneh svetišče in preročišče enookega poganskega božanstva, h kateremu so romale množice od blizu in daleč.
Ustno izročilo.
0
SMELDNIŠKI GRAŠČAK
V davnih časih je živel v smledniškemu gradu, čigar mogočne razvaline so še danes videti na obraščenem hribu, vitez.
Ta je bil zelo vdan igri s kockami.
Ker mu je bila sreča mila, je stavil vedno visoke vsote in redno dobival.
Vsled tega so se mu pričeli njegovi prijatelji odtegovati in nazadnje ni bilo nikogar več, ki bi si upal igrati z vitezom.
Zdaj je poklical vitez samega vraga, da bi igral z njim.
Nekoč sta igrala celo noč.
Toda sreča se je zdaj izpreobrnila.
Vitez je izgubljal svoto za svoto in kmalu je bilo vse njegovo premoženje izgubljeno.
Toda strast mu še ni dala miru.
Slednjič zastavi najmlajšo hčerko in svojo lastno dušo, pa tudi sedaj izgubi.
Strašen vihar je razsajal tisto noč okoli grada.
Drugo noč so dolgo časa zaman iskali viteza in njegovo hčerko.
Našli so ga slednjič v dvorani z ožganim obrazom.
Od grada pa se je plazila ostudna kača.
Ko so hoteli viteza pokopati, so grobarji začuli v rakvi čudno rožljanje.
Dvignejo pokrov in pogledajo.
Pa od viteza ni bilo videti drugega kakor le čevlje.
Vse drugo je odnesel vrag.
O zakleti vitezovi hčerki si pripovedujejo ljudje, da na grajskem hribu čuva neizmerne zaklade, ki so zavezani v treh velikih rjuhah.
Neki pastirček, ki se je bil več dni zapored umival v bistri studenčnici ob znožju gore, pa je enkrat to opustil, je tisti dan zagledal ukleto kačo, ki mu je žalostna rekla:
»Ko bi se bil ti deček še danes umil v bistri studenčnici,
bi me bil rešil
in smel bi bil seči v polne rjuhe cekinov
in zajeti,
kolikor bi hotel.
Tako pa si zapravil svojo in mojo srečo.«
S temi besedami je kača izginila in nihče je ni več videl.
Josip Gruden
Zgodovina slovenskega naroda
Celje 1910
V davnih časih je živel v smledniškemu gradu, čigar mogočne razvaline so še danes videti na obraščenem hribu, vitez.
Ta je bil zelo vdan igri s kockami.
Ker mu je bila sreča mila, je stavil vedno visoke vsote in redno dobival.
Vsled tega so se mu pričeli njegovi prijatelji odtegovati in nazadnje ni bilo nikogar več, ki bi si upal igrati z vitezom.
Zdaj je poklical vitez samega vraga, da bi igral z njim.
Nekoč sta igrala celo noč.
Toda sreča se je zdaj izpreobrnila.
Vitez je izgubljal svoto za svoto in kmalu je bilo vse njegovo premoženje izgubljeno.
Toda strast mu še ni dala miru.
Slednjič zastavi najmlajšo hčerko in svojo lastno dušo, pa tudi sedaj izgubi.
Strašen vihar je razsajal tisto noč okoli grada.
Drugo noč so dolgo časa zaman iskali viteza in njegovo hčerko.
Našli so ga slednjič v dvorani z ožganim obrazom.
Od grada pa se je plazila ostudna kača.
Ko so hoteli viteza pokopati, so grobarji začuli v rakvi čudno rožljanje.
Dvignejo pokrov in pogledajo.
Pa od viteza ni bilo videti drugega kakor le čevlje.
Vse drugo je odnesel vrag.
O zakleti vitezovi hčerki si pripovedujejo ljudje, da na grajskem hribu čuva neizmerne zaklade, ki so zavezani v treh velikih rjuhah.
Neki pastirček, ki se je bil več dni zapored umival v bistri studenčnici ob znožju gore, pa je enkrat to opustil, je tisti dan zagledal ukleto kačo, ki mu je žalostna rekla:
»Ko bi se bil ti deček še danes umil v bistri studenčnici,
bi me bil rešil
in smel bi bil seči v polne rjuhe cekinov
in zajeti,
kolikor bi hotel.
Tako pa si zapravil svojo in mojo srečo.«
S temi besedami je kača izginila in nihče je ni več videl.
Josip Gruden
Zgodovina slovenskega naroda
Celje 1910
0
ŽUŽEMBERK
Na svečnico leta 1559, ko je bil v trgu ravno semanji dan, je prišel Gregor, nezakonski sin gospoda Jurija Turjaškega, ki se je bil dotlej mudil v tujini, z osemnajstimi Napolitanci v Žužemberk.
Ni se obiral, marveč je še tistega večera zlezel v grad in ga zavzel.
Oskrbnik se je še srečno rešil, tako da se je ročno spustil po vrvi dol in sklical svoje kmete.
Kmalu nato je prispel tudi Herbard baron Turjaški, general hrvaške vojne krajine, ki je grad napadel in osvojil.
8 Lahov so zmetali raz obzidje, kjer so jim zaželeli dobrodošlico s sulicami oboroženi kmetje.
Ostale so v gradu skupaj z nezakonskim Gregorjem vse do kraja pobili.
Bilo je ob tem dogodku skupaj 36 mrtvih.
Med njimi vodja s svojimi osemnajstimi Lahi in 17 turjaških ljudi.
Gregorja z Lahi so nato neutegoma zvlekli prek reke v divjino, kjer je Gregorja raztrgala in požrla divja svinja.
Njegovi pajdaši pa so kot crknjena mrhovina postali plen psov, roparskih ptic in divjih živali.
Na svečnico leta 1559, ko je bil v trgu ravno semanji dan, je prišel Gregor, nezakonski sin gospoda Jurija Turjaškega, ki se je bil dotlej mudil v tujini, z osemnajstimi Napolitanci v Žužemberk.
Ni se obiral, marveč je še tistega večera zlezel v grad in ga zavzel.
Oskrbnik se je še srečno rešil, tako da se je ročno spustil po vrvi dol in sklical svoje kmete.
Kmalu nato je prispel tudi Herbard baron Turjaški, general hrvaške vojne krajine, ki je grad napadel in osvojil.
8 Lahov so zmetali raz obzidje, kjer so jim zaželeli dobrodošlico s sulicami oboroženi kmetje.
Ostale so v gradu skupaj z nezakonskim Gregorjem vse do kraja pobili.
Bilo je ob tem dogodku skupaj 36 mrtvih.
Med njimi vodja s svojimi osemnajstimi Lahi in 17 turjaških ljudi.
Gregorja z Lahi so nato neutegoma zvlekli prek reke v divjino, kjer je Gregorja raztrgala in požrla divja svinja.
Njegovi pajdaši pa so kot crknjena mrhovina postali plen psov, roparskih ptic in divjih živali.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/zobatec/ zobatec
Wauu 😛 A zdele smo pri letu 1500?? 😆Če bi bila dojemala prebrano, bi ugotovila, da smo 59 let kasneje. 😆
Leta 1559!
0
STARI GRAD PRI OTOČCU
Turški hajduki so privršali v šempetrsko župo in oblegli Stari grad.
Grajski brambovci so se jih silno ustrašili.
Zaklenivši vrata so pričakovali naskok in svojo smrt.
Ali Turki so se zavalili pod zidovje, pili kavo in puhali duhan in čakali, da bi se kristjani podali kar sami, brez boja.
Bil jim je res že ves živež pošel, pa si izmislijo zvijačo.
Imeli so še 2 panja čebel.
Panja vržejo na Turke.
Pikajočih čebel se bedaki tako prestrašijo, da sramotno in brez plena domov pobegnejo.
Turški hajduki so privršali v šempetrsko župo in oblegli Stari grad.
Grajski brambovci so se jih silno ustrašili.
Zaklenivši vrata so pričakovali naskok in svojo smrt.
Ali Turki so se zavalili pod zidovje, pili kavo in puhali duhan in čakali, da bi se kristjani podali kar sami, brez boja.
Bil jim je res že ves živež pošel, pa si izmislijo zvijačo.
Imeli so še 2 panja čebel.
Panja vržejo na Turke.
Pikajočih čebel se bedaki tako prestrašijo, da sramotno in brez plena domov pobegnejo.
0
TLAKA 15 MAJ 1515
Stoji tam Mehovski grad,
oj,
stoji.
Na oknu pa Baltažar Mindorf sloni.
Baš vstal je iz pernice mehke.
Hm,
sonce visoko na nebu je že,
po polju še prazno in tiho je vse,
lenuhov mi ni še na delo!
Oznanil je včeraj pri cerkvi birič:
Ta teden na tlako v grad,
sicer vam bič
po hrbtih zapoje upornih!
No čakajte,
lepo bomo plesali ples!
Pokažem vam,
kujavci,
bogme,
še dnes,
kdo kmet,
kdo gospod je Mehovski.
Kaj?
Res?
Glej,
Glej,
tam že gredo!
Pozabili niso!
Četudi pozno,
prihajajo vendar na tlako!
A toliko!
Preveč bo dnes teh ljudi!
He,
vstanite ,
deca,
ti žena,
vsi,
vsi!
Tlačanov brž gledat pokornih!
V zvoniku tam bijejo plat zvona,
po cesti iz hoste roj kmetov vihra,
vihra proti gradu naravnost.
Orodja za tlako vsak nese s seboj.
Ta s cepcem,
ta s kijem,
tam oni s kosoj,
ta z vilami oborožen.
Na grajskih tam vratih,
čuj:
Buh Buh Buh!
Hoj,
odpri,
Mehovčan,
ki ješ naš kruh!
Na tlako smo ravnokar prišli!
Junaški par pleč se ob duri upre.
S stečajev na mah ko same zagrme.
Tu smo,
no,
Tu smo!
Dobro jutro!
Ej,
rožnih si vencev gotovo devet na tešče že zmolil,
ker mož si ti svet.
To hrbti že čutijo naši!
In v cerkvi.
Kak včeraj si tam vzdihoval!
Da tepeš premalo nas,
si se kesal tam v klopi klečeč pri oltarju?
Na tlako mi tvojo smo prišli danes!
Na delo, lenuhi!
Na delo, grad ves!
Ne je naj, kdor delati noče!
Na delo!
Iz grl sto po gradu grmi.
Da zveste, kje hlebec vaš beli zori.
Na jablani ali na hrastu!
A tlaka v baržunu in svili.
Ha, Ha!
Ne!
Tlaka le v kmečki obleki velja!
Hajd,
menjamo,
Mindorf,
za danes!
In Baltažar s sinom,
s hčerkami,
z ženoj,
obleči kaj raševnat mora jim kroj.
Sedaj pa le delat tlačani!
Za plugom gre Mindorf po brazdi molče.
Sin goni mu voli.
Gospa in hčere z motikami tolčejo grude.
Oh, delati.
Kaka sramota!
O Bog!
Oh,
škoda teh belih,
teh nežnih je rok!
A kmetje v baržunu in svili?
Tam v senci kraj njive sod vina leži.
Dolenjca pijo vsi iz grajske kleti.
Pijo in pojo veselo.
Anton Aškerc
Balade in romance
Ljubljana 1890
Stoji tam Mehovski grad,
oj,
stoji.
Na oknu pa Baltažar Mindorf sloni.
Baš vstal je iz pernice mehke.
Hm,
sonce visoko na nebu je že,
po polju še prazno in tiho je vse,
lenuhov mi ni še na delo!
Oznanil je včeraj pri cerkvi birič:
Ta teden na tlako v grad,
sicer vam bič
po hrbtih zapoje upornih!
No čakajte,
lepo bomo plesali ples!
Pokažem vam,
kujavci,
bogme,
še dnes,
kdo kmet,
kdo gospod je Mehovski.
Kaj?
Res?
Glej,
Glej,
tam že gredo!
Pozabili niso!
Četudi pozno,
prihajajo vendar na tlako!
A toliko!
Preveč bo dnes teh ljudi!
He,
vstanite ,
deca,
ti žena,
vsi,
vsi!
Tlačanov brž gledat pokornih!
V zvoniku tam bijejo plat zvona,
po cesti iz hoste roj kmetov vihra,
vihra proti gradu naravnost.
Orodja za tlako vsak nese s seboj.
Ta s cepcem,
ta s kijem,
tam oni s kosoj,
ta z vilami oborožen.
Na grajskih tam vratih,
čuj:
Buh Buh Buh!
Hoj,
odpri,
Mehovčan,
ki ješ naš kruh!
Na tlako smo ravnokar prišli!
Junaški par pleč se ob duri upre.
S stečajev na mah ko same zagrme.
Tu smo,
no,
Tu smo!
Dobro jutro!
Ej,
rožnih si vencev gotovo devet na tešče že zmolil,
ker mož si ti svet.
To hrbti že čutijo naši!
In v cerkvi.
Kak včeraj si tam vzdihoval!
Da tepeš premalo nas,
si se kesal tam v klopi klečeč pri oltarju?
Na tlako mi tvojo smo prišli danes!
Na delo, lenuhi!
Na delo, grad ves!
Ne je naj, kdor delati noče!
Na delo!
Iz grl sto po gradu grmi.
Da zveste, kje hlebec vaš beli zori.
Na jablani ali na hrastu!
A tlaka v baržunu in svili.
Ha, Ha!
Ne!
Tlaka le v kmečki obleki velja!
Hajd,
menjamo,
Mindorf,
za danes!
In Baltažar s sinom,
s hčerkami,
z ženoj,
obleči kaj raševnat mora jim kroj.
Sedaj pa le delat tlačani!
Za plugom gre Mindorf po brazdi molče.
Sin goni mu voli.
Gospa in hčere z motikami tolčejo grude.
Oh, delati.
Kaka sramota!
O Bog!
Oh,
škoda teh belih,
teh nežnih je rok!
A kmetje v baržunu in svili?
Tam v senci kraj njive sod vina leži.
Dolenjca pijo vsi iz grajske kleti.
Pijo in pojo veselo.
Anton Aškerc
Balade in romance
Ljubljana 1890
0
PREŽEK
Andrej Smole je bil bedak in niče.
Gospodaril je tako zanikrno, da dostikrat ni imel denarja niti za sol.
Če sem mu prišel pravit, da so tlačani nemarni, se je zasmejal široko, kakor da bi bil leso odprl:
Ali bi bili osli,
ko bi mi delali pridno brez plačila!
In ko sem mu povedal, da je dobil komaj pol desetine, ker so kmetje, kar se je dalo, poskrili in utajili, se je zagrohotal neumno:
Boga hvalimo,
da so nam hoteli še toliko dati.
Saj jim nismo nič posodili!
Grajski oskrbnik Petrič
Andrej Smole je bil bedak in niče.
Gospodaril je tako zanikrno, da dostikrat ni imel denarja niti za sol.
Če sem mu prišel pravit, da so tlačani nemarni, se je zasmejal široko, kakor da bi bil leso odprl:
Ali bi bili osli,
ko bi mi delali pridno brez plačila!
In ko sem mu povedal, da je dobil komaj pol desetine, ker so kmetje, kar se je dalo, poskrili in utajili, se je zagrohotal neumno:
Boga hvalimo,
da so nam hoteli še toliko dati.
Saj jim nismo nič posodili!
Grajski oskrbnik Petrič
0
PREŽEK
Enkrat ga je pohodil Prešeren leta 1839 in ostal pri njem dobre 3 tedne.
Imela sta direndaj, da nikoli takega.
Šampanjec je tekel scurkoma.
Kaj sta se menila in čemu sta se tako neusmiljeno krohotala, oskrbnik ni mogel razumeti.
V posteljo sta hodila ob dveh in ob treh, potem pa spala kakor klade in smrčala strahovito, da se je po vsem gradu čulo, do enajstih in tudi do poldne.
Čez nekoliko dni se jima je pridružil še turnski grof, pesnik Anastazij Grün.
Zdaj šele se je začela črna vojska.
Hrum in šum razposajenih gospodov se je razlegal cele dni in noči.
Vsa družina je govorila:
Takih norcev grad še ni videl!
Za srečo je trajalo to samo 3 dni.
Ko je Turnski odrinil, sta morala razsajati sama.
Janez Trdina
Enkrat ga je pohodil Prešeren leta 1839 in ostal pri njem dobre 3 tedne.
Imela sta direndaj, da nikoli takega.
Šampanjec je tekel scurkoma.
Kaj sta se menila in čemu sta se tako neusmiljeno krohotala, oskrbnik ni mogel razumeti.
V posteljo sta hodila ob dveh in ob treh, potem pa spala kakor klade in smrčala strahovito, da se je po vsem gradu čulo, do enajstih in tudi do poldne.
Čez nekoliko dni se jima je pridružil še turnski grof, pesnik Anastazij Grün.
Zdaj šele se je začela črna vojska.
Hrum in šum razposajenih gospodov se je razlegal cele dni in noči.
Vsa družina je govorila:
Takih norcev grad še ni videl!
Za srečo je trajalo to samo 3 dni.
Ko je Turnski odrinil, sta morala razsajati sama.
Janez Trdina
0
GOSPOD STRELJA V RAZPELO
Kmetič je bil štibro dovžan.
Tako je reku hud gospod,
hud gospod, srdit gospod:
Jast bom pa tebe v keho djav.
Kmetiča je v keho djav,
žvinco mo je vso pobrav,
gospod je pa na jago šov.
Kmetič je prosu te žlahtne gospe,
da naj ga ven iz kehe speste in mo žvinco venki dade.
Žlahtna gospa ga iz kehe spesti in mo žvinco vso ven da.
Kmetič je žvinco dam gnov,
gospod je glih iz jage šov.
Tako je reku hud gospod,
hud gospod, srdit gospod:
Kdo je pa tebi žvinco dav,
ah si jo ti sam pobrav?
Jest jo nism sam pobrav,
jst sem prosu te žlahtne gospe,
da naj me ven iz kehe speste in mi žvinco venki dade.
Tako je reku hud gospod,
hud gospod, srdit gospod:
Zdej bom pa jst tebe vstreliv.
Tam pa še en križ stoji,
kmetič perke nemo leti:
Moj Boh,
kam se bom jst skrov?
Ježeš na križ spregovori:
Kmetič,
le pod me se skri!
Tako je reku hud gospod,
hud gospod, srdit gospod:
Kam si mi ti kmetiča djav?
Zdaj bom pa jst tebe vstreliv.
Jev je pušo navijat,
vstrelu ga je v negov srce.
Ven se ulije sveta kri,
pa gospoda oškrofi,
ga h pokori obudi.
Dol je padu na črno zemlo,
jev je tko strašno erjut.
Tako strašno rjovi,
gospa glih u lin stoji,
dober vidi,
kako se godi.
Kliče vkep hvafce soje:
Pelite tga psa na božjo pot,
ko bi še kej gnade blo.
Po božjih potih ga vodijo,
pa mo neč ne sprosijo.
Peljal so ga še v sveti Rim,
tam je zginu spred nih oči,
da ne vedo,
kam za nim.
Joža Glonar
Stare žalostne
Ljubljana 1939
Kmetič je bil štibro dovžan.
Tako je reku hud gospod,
hud gospod, srdit gospod:
Jast bom pa tebe v keho djav.
Kmetiča je v keho djav,
žvinco mo je vso pobrav,
gospod je pa na jago šov.
Kmetič je prosu te žlahtne gospe,
da naj ga ven iz kehe speste in mo žvinco venki dade.
Žlahtna gospa ga iz kehe spesti in mo žvinco vso ven da.
Kmetič je žvinco dam gnov,
gospod je glih iz jage šov.
Tako je reku hud gospod,
hud gospod, srdit gospod:
Kdo je pa tebi žvinco dav,
ah si jo ti sam pobrav?
Jest jo nism sam pobrav,
jst sem prosu te žlahtne gospe,
da naj me ven iz kehe speste in mi žvinco venki dade.
Tako je reku hud gospod,
hud gospod, srdit gospod:
Zdej bom pa jst tebe vstreliv.
Tam pa še en križ stoji,
kmetič perke nemo leti:
Moj Boh,
kam se bom jst skrov?
Ježeš na križ spregovori:
Kmetič,
le pod me se skri!
Tako je reku hud gospod,
hud gospod, srdit gospod:
Kam si mi ti kmetiča djav?
Zdaj bom pa jst tebe vstreliv.
Jev je pušo navijat,
vstrelu ga je v negov srce.
Ven se ulije sveta kri,
pa gospoda oškrofi,
ga h pokori obudi.
Dol je padu na črno zemlo,
jev je tko strašno erjut.
Tako strašno rjovi,
gospa glih u lin stoji,
dober vidi,
kako se godi.
Kliče vkep hvafce soje:
Pelite tga psa na božjo pot,
ko bi še kej gnade blo.
Po božjih potih ga vodijo,
pa mo neč ne sprosijo.
Peljal so ga še v sveti Rim,
tam je zginu spred nih oči,
da ne vedo,
kam za nim.
Joža Glonar
Stare žalostne
Ljubljana 1939
0
MALI GRAD PRI PLANINI
V letu gospodovem 1518 je v Malem gradu prebival gospod Erazem Rauber, ki se je bil zagledal v brhko kmetico, ženo mlinarja.
Pogosto jo je zalezoval in ji izpovedoval svoje nespodobno poželenje.
Vendar ga je vselej zavrnila.
Tako je čakal na zopetnjo priložnost.
Ta se je pokazala, ko je bil semanji dan pri sveti Marjeti na Planini.
Tja se je odpravila tudi kmetica, ki pa je bila kaj čednostne nravi.
Ko se je vračala proti domu in je že napravila 200 korakov, je naglo prijezdil za njo gospod Rauber.
Skoraj jo je bil že dohitel, ko se je njegov konj med drncem vzpel.
Pri tem je vitezu zdrsnilo na tla bodalo, nakar je še sam tako nesrečno padel, da se je nasadil na rezilo, ki mu je predrlo srce in je na mestu umrl.
V letu gospodovem 1518 je v Malem gradu prebival gospod Erazem Rauber, ki se je bil zagledal v brhko kmetico, ženo mlinarja.
Pogosto jo je zalezoval in ji izpovedoval svoje nespodobno poželenje.
Vendar ga je vselej zavrnila.
Tako je čakal na zopetnjo priložnost.
Ta se je pokazala, ko je bil semanji dan pri sveti Marjeti na Planini.
Tja se je odpravila tudi kmetica, ki pa je bila kaj čednostne nravi.
Ko se je vračala proti domu in je že napravila 200 korakov, je naglo prijezdil za njo gospod Rauber.
Skoraj jo je bil že dohitel, ko se je njegov konj med drncem vzpel.
Pri tem je vitezu zdrsnilo na tla bodalo, nakar je še sam tako nesrečno padel, da se je nasadil na rezilo, ki mu je predrlo srce in je na mestu umrl.
0
GROFOV PAŽE
Paže izzuva grofa stariga.
Iz nedrja mu padla ketina,
zlata,
sreberna ketina.
Tako je rekel stari grof:
Paže,
kje si kradel ketino?
Jez nisem kradel ketine.
Mi jo je moja ljuba šenkala.
Paže,
povej ljubo svojo.
Al boš dal glavo za njo!
Raj se čem glave bervegat,
kakor za ljubo povedat.
Hitro pažka vjamejo,
v tamen ga turen denejo.
Notri je bil mescov šest,
potlej ga sprašujejo spet:
Povej za ljubo svojo,
al boš dal glavo za njo!
Raj se čem glave bervegat,
kakor pa za ljubo povedat.
Vunkaj ga peljejo.
H pisanmu znaminju.
Vsi ljudje h pogreb gredo.
Tud je šla grofova hči.
Pažetu glavca odleti.
Kaj je storila grofova hči?
Dol čežnj je padla,
omedli,
per ti priči dušo pusti.
Karel Štrekelj
Slovenske narodne pesmi
Ljubljana 1895 – 1898
Paže izzuva grofa stariga.
Iz nedrja mu padla ketina,
zlata,
sreberna ketina.
Tako je rekel stari grof:
Paže,
kje si kradel ketino?
Jez nisem kradel ketine.
Mi jo je moja ljuba šenkala.
Paže,
povej ljubo svojo.
Al boš dal glavo za njo!
Raj se čem glave bervegat,
kakor za ljubo povedat.
Hitro pažka vjamejo,
v tamen ga turen denejo.
Notri je bil mescov šest,
potlej ga sprašujejo spet:
Povej za ljubo svojo,
al boš dal glavo za njo!
Raj se čem glave bervegat,
kakor pa za ljubo povedat.
Vunkaj ga peljejo.
H pisanmu znaminju.
Vsi ljudje h pogreb gredo.
Tud je šla grofova hči.
Pažetu glavca odleti.
Kaj je storila grofova hči?
Dol čežnj je padla,
omedli,
per ti priči dušo pusti.
Karel Štrekelj
Slovenske narodne pesmi
Ljubljana 1895 – 1898
0
TOLMINSKI GROF
Živel je grof na Koglovem robu,
ki usmiljenja poznal ni,
ljudski žulji so mu grad zgradili in vesel je bil ljudske krvi.
Bič je bil njegova pravica in žvižgal je in pel in kdor ga v zahvalo ni poljubil,
v grajski temnici je konec vzel.
Postaral se je grof in poslal biriče:
Pojdite ven in poslušajte,
kaj o meni v deželi govorijo podložni ljudje!
Šli so biriči in so se vrnili:
Narod te kolne,
gospod!
Grof se je nasmehnil in dejal:
Dobro je,
dati jim hočem novih dobrot!
In tlaka na tlako in bič na bič.
In spet je šel po deželi birič.
In se vrnil in povedal plašan:
Ljudstvo te kolne dan na dan!
Nasmejal se je grof in dejal:
Nič hudega dokler me kolnejo!
Še bodo psi okušali moč in oblast mojo!
In kmečki hrbti so klonili.
In beseda ko da zamrla je,
komaj še misel je živela,
ki s strahom pot k nebu si utrla je.
Biriči so povešali glavo in grof jih je prašal:
Biriči, no?
Ljudstvo,
gospod,
ne kolne več.
Spametovalo se je,
hohoho!
Ne gospod!
Ljudstvo moli.
Pritajeno moli in trpi!
Grof je vpognil hrbet in glavo,
ko da ga težko breme teži.
In ni več glave in hrbta dvignil.
Prišel je nanj ostuden mrčes in gnil je grof pri živem telesu.
Zadela ga je kazen nebes!
Joža Lovrenčič
Gorske pravljice
Gorica 1921
Živel je grof na Koglovem robu,
ki usmiljenja poznal ni,
ljudski žulji so mu grad zgradili in vesel je bil ljudske krvi.
Bič je bil njegova pravica in žvižgal je in pel in kdor ga v zahvalo ni poljubil,
v grajski temnici je konec vzel.
Postaral se je grof in poslal biriče:
Pojdite ven in poslušajte,
kaj o meni v deželi govorijo podložni ljudje!
Šli so biriči in so se vrnili:
Narod te kolne,
gospod!
Grof se je nasmehnil in dejal:
Dobro je,
dati jim hočem novih dobrot!
In tlaka na tlako in bič na bič.
In spet je šel po deželi birič.
In se vrnil in povedal plašan:
Ljudstvo te kolne dan na dan!
Nasmejal se je grof in dejal:
Nič hudega dokler me kolnejo!
Še bodo psi okušali moč in oblast mojo!
In kmečki hrbti so klonili.
In beseda ko da zamrla je,
komaj še misel je živela,
ki s strahom pot k nebu si utrla je.
Biriči so povešali glavo in grof jih je prašal:
Biriči, no?
Ljudstvo,
gospod,
ne kolne več.
Spametovalo se je,
hohoho!
Ne gospod!
Ljudstvo moli.
Pritajeno moli in trpi!
Grof je vpognil hrbet in glavo,
ko da ga težko breme teži.
In ni več glave in hrbta dvignil.
Prišel je nanj ostuden mrčes in gnil je grof pri živem telesu.
Zadela ga je kazen nebes!
Joža Lovrenčič
Gorske pravljice
Gorica 1921
0
- 1
- 2
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
17.02.2018 ob 8:34