☕ Ob Soči

Kot hrast močnega,
grčatega debla,
podrt od viharja!

Ustaviti sem mu hotel kri
in on mi je rekel brate,
ni rekel druge besede.

Bral sem njegovo značko.

Ime mu je bilo Marko,
priimek je bil obledel,
pastir iz Banjaluke.

V žepu je imel sliko z ženo,
tremi hčerami in štirimi sinovi,
visoke,
močne in dobro raščene.

Giulio Barni

(smrt avstrijskega vojaka, ki se je smrtno zadet zgrudil na skalo)

Pokopljite me sredi doline.

Želim malo zemlje,
tiste kraške,
želim malo zemlje,
porasle s smrlinjem,
malo rdeče zemlje
nad svojim grobom.

Giulio Barni

Okej

Počepnil sem poleg svoje obleke,
umazane od vojne,
in kot beduin sem se priklonil,
da bi sprejel sonce.

To je Soča,
in tu sem spoznal,
da sem ubogljiv delček vesolja.

Giuseppe Ungaretti

Devet bitk je bilo zate že izbojevanih,
tako da ob tvojih bregovih ni bilo več koščka zemlje,
ki ne bi poznal vse bede sveta in v katerem vojak ne bi moral,
kot Kristus,
nositi svetovnega križa svoje trde usode.

Tvoji vrtovi v cvetju,
tvoje njive in travniki,
tvoje redko grmovje in tvoji gozdovi,
celo kamenje tvojega hribovja je bilo prekopano od tega mesarjenja.

Bila si potrpežljiva,
molčala si.

Tvoje brazgotine,
tisočkrat ponovno odprte od novih eksplozij,
so postale grob padlih.

A ti si bila potrpežljiva,
molčeča.

Samo ljudje so krivi tolikšne bede,
slepi in vztrajni v bučanju vojne.

Ljudje so za človeške sinove tu spletali strašen venec mučeništva,
izdelan iz bodeče žice.

avstrijski general Fritz Weber

Brdo Oslavija je bilo ubito,
umrlo je ravno tako kot ljudje na njem.

Tu je nekdaj bila srečna in cvetoča vas,
cerkev v čast Bogu in gostilna za veselje vaščanov.

Kos oltarja in sod,
to je vse,
kar ostaja.

Alice Schalek

Rožica,
rožica,
zakaj si tako žalostna ob zeleni obali Soče?

Anton Günter

(verzi pogosto objavljeni na razglednicah s fronte)

Imas se kaj poezije z ruske fronte?

No, iz Galicije. Od tistih, ki so koncali kot vojni ujetniki v Rusiji?

mislim, da ne

Svinčen dež uničuje naše hiše.

Kot nalašč je narava v ta okvir položila vso rajsko lepoto Goriške doline,
v tesnem objemu zelene barve reke Soče.

V soncu zahoda so pred nami ležala rodovitna,
a neobdelana,
prazna polja v gosti zlati mreži žarkov.

Bolj kot udarci italijanskih granat,
nas je ranila lepota naše zemlje.

Alojzij Res, 25. junij 1915

Moj stari oče bil eden tistih.

Bratje,
rad bi dal vsaj malo vašemu spominu,
da bi v duhu zadišalo vam po rožmarinu in po trti,
breskvi,
oljki.

Oton Župančič

(ko je v Ljubljani videl begunce iz goriških krajev)

Ti luna,
tako lepa,
ki gledaš mojo Furlanijo,
ali do mene nimaš usmiljenja,
ko hudo trpim?

Giovanin Minut, furlanski revolucionar, pacifist in poet

Kot otrok nisem mogel pasti v vojni
in sedaj stojim na pustem kraškem kamnu.

Ta zemlja je zdaj mrtva.

Pustili so strelske jarke,
kot so se nekdaj rodili.

Grobovi brez rakev,
odprti,
morda čakajo,
da se vojna vrne?

Preteklost?
Bodočnost?
Absurd je vse.

Tudi kri se suši na pekoči skali.
Milijoni so padli in svet je v črnini.
Na pekočem soncu se kamen pobeli.

Albrecht Haushofer 1932

Kam trudno bežiš?
Kaj bolno ob skalah ječiš?

Razburkani tvoji so vali,
kot da bi nevihte se bali.

Iz temnih,
azurnih globin
prikrito poslušam ječanje.

To valov je tvojih jokanje,
o Soča,
o hčerka planin.

V valove nemirne bi pala
in z njimi bi v svet razkričala vso bol,
vse uboštvo,
gorje,
ki muči nas,
bije in žge.

Ljubka Šorli

Iz zasneženih prepadov,
iz motnih daljnih hribov,
vztrajno z ostrim žvižgom piha rafal,
ki raztrga gosto in težko meglo,
pritiska na težke oblake
in jih potiska v težke valove.

Gre mimo tresočih topolov,
na temni nižini je občutiti težo kiklopske borbe vesolja.

In morju nosi sporočilo borbe,
ki jo megla in veter bijeta na nebu,
in morju nosi tudi obvestilo o nemiru,
ki mi razbija v srcu.

Karl Michelstaedtler

Tudi tvoje ime,
ljubica
s tankim okusom zemlje,
morja in neba,
ko ga poslušam,
me spominja na vode Soče,
svetle kot tvoje oči,
ki se v najtemnejši noči svetijo.

France De Gironcoli

Ne vem,
če je v raju lahko lepše kot je tukaj.

Gorica je tako lepa,
da se tresem,
kot bi umiral.

Luigi Merlo

Moj tudi. Zato sem ga vprasala.

Teci ,
Soča,
s svojim šepetanjem prekrij odmev joka,
vzemi nebu in gozdu vso barvo in jo nesi otrokom pred oči,
da bi tam za vedno ostala.

France De Gironcoli

Tiha se spušča rosa ponoči,
te orosi,
te boža in poljubi.

Soča šepeta,
veter narašča.

Giuseppe Collodi

*

ja
to so verzi od različnih vojakov iz soške fronte
na žalost niso cele pesmi ampak samo delci iz pesmi

Užitek je gledati prizor narave,
brda,
gore,
ravnino,
zahajajoče sonce in Sočo,
ki je ogledalo vsega.

Pietro Zorutti

Zrcalijo se v Soči,
v mrzli,
temni vodi zadnji žarki zahajajočega sonca,
tistega sonca,
ki polagoma umira.

Tako moje življenje
z redkimi toplimi lučmi
tja proti širnemu morju
vedno teče navzdol.

Tam med peščenimi plitvinami in algami,
kjer umira Soča,
se moje srce v sanjah sprehaja med vrbami in trsjem.

Silvio Domini