☕ O Filipinih z druge strani

Za Halloween smo imeli eno seanso z neko Filipinko, ki nam je razlagala o ulicnem kriminalu na Filipinih.
Sama je iz zelo premozne druzine. Za njene starse je bil njen snubec, zdravnik, prereven, a se je vseeno omozila in odselila. Zdaj se vracata tja 3x na leto. Na letaliscu v Manili je do pred kratkim bilo treba dolgo cakati, ker so jim ob prihodu prebrskali vso prtljago, nakar sta morala vse sama zloziti nazaj. Nikoli nista svercala, sta pa vedno imela poleg kovckov se nekaj velikih skatel daril za 3 sosede, ki skrbijo za njeno sestro na Filipinih. Potem sta z mozem zacela podkupovati carinike. Vsak je v svoj potni list zataknil 20 dolarjev in brskanje po prtljagi se je koncalo. Zadnje leto so kontrolo zrahljali, tako da zdaj vsakic prisparata vsak po 20 dolarjev.

Tam stanujeta v hisi, katere vrt je ograjen, na vrhu pa je barbed wire, tista zica z bodicastimi zickami na vsake toliko. V hisi imata 3 pse za crkljanje, za katere skrbita 2 sluzkinji, zunaj pa 3 dobermane za varovanje. Na vrtu imata mize in stole priklenjene z debelimi verigami, sicer bi vse slo. Kot sem jo razumela, tudi na vrt pride cloveski cuvaj ali pa je del stalnega osebja. Kljub temu so tatovi prisli na vrt in ukradli kolo.

Skozi nekatere predele mesta ni varno iti, niti se voziti, saj te mimogrede okradejo in ce se upiras, dobis noz v trebuh in izgines neznano kam. Tudi nekaj katoliskih cerkev je nevarnih, da te okradejo. V cerkvah operirajo predvsem zenske zeparke. Ena se obregne ob tebe, se ti opravicuje ali pa se skrega s tabo, da te zamoti, medtem ti druga ukrade denarnico.

Avtocesta je ograjena z zicnato ograjo. Vzdolz nje so nastala barakarska naselja. Ljudje iz teh naselij zo izrezali luknje skozi ograje in se mirno sprehajajo po in cez avtocesto. Tudi po mestu je najbolj varno voziti sredi ceste, ker je ljudem normalno, da hodijo po cesti, po voznem pasu.

Ta dva cloveka vsakic najameta soferja za tista dva tedna in pravi, da v 20 letih so bili samo 3 v redu. Vsi ostali so manipulirali ali ju hoteli mocno oskubiti.

Ena cesta, 6 pasov v vsako stran, gre cez most nad eno reko. Tam se potikajo mladi moski in iscejo zrtve. Je rekla, da je nazadnje videla fantica, najvec 12 let starega, kako je med prometnim zastojem trkal na avto, da mu je voznik odprl vrata, medtem je z druge strani skocil v avto drug najstnik in voznika okradel. Denarnico si je zatlacil v avto, stekel malo stran in skocil v reko. Na vprasanje, ce ni nevarno, je rekla, da je, ampak da oni v svoji revscini nimajo kaj zgubiti in tvegajo vse. Te otroke menda ze od majhnega vzgajajo v tatove, ker ne vidijo drugega vira dohodka.

Eno leto je moz odprl ordinacijo za 2 uri na dan. In ljudi ni bilo ne konca, ne kraja, saj niso imeli zdravstvene oskrbe. V blizini je bil en zdravstven dom, bolje receno par sob, kjer pa ni bilo zdravnika, ampak samo ena medicinska sestra. Menda so tudi, ko sta imela malico, stali ob njiju in gledali vsak grizljaj hrane, ki sta ga nesla v usta, da jima je bilo nerodno jesti. In ker so pacienti kar prihajali in sta se 2 uri raztegnili v cel dan, sta potem zaprla to svojo obcasno ordinacijo. Zdaj tja nosita le zdravila s pretecenim rokom, ker naj bi trajala se nekaj casa po pretecenem roku in potem jih tista medicinska sestra porazdeli med ljudi.

Pravi, da ob 100 milijonih ljudi ne gre drugace, ker bogati so vedno bolj bogati, revni pa vedno bolj revni in jih je vedno vec. Bogati zivijo v supermodernih naseljih, da se pred njimi skrije vsako kanadsko bogato naselje, revni pa v kartonastih in plocevinastih barakah.

Zgleda, da dokler smo na toplem in s polnimi zelodci, nimamo kaj jamrat.