Odlično napisano. Popolnoma resnično. Bravo.
Bom kje objavil. S tem, da bom poudaril, da pričujoči tekst NI moj. Ne kradem ne po tujih žepih, ne po spletu....
Za podoben pogčed sem sam rabil 20+ let, ter več kot en zakon...
Bom kje objavil. S tem, da bom poudaril, da pričujoči tekst NI moj. Ne kradem ne po tujih žepih, ne po spletu....
Za podoben pogčed sem sam rabil 20+ let, ter več kot en zakon...
-1
Moški nikoli niso bili zainteresirani za ženske več kot z vidika spolnosti in gospodinjstva, zato tvoje ugotovitve o nekompatibilnosti niso nič novega.
1
S tem, ko ti ni več do žensk, pa imaš to potrebo, da nam obelodaniš, kako stvari stojijo pri tebi glede žensk - se spet še kako ukvarjaš z ženskami. 😆 Ni izhoda iz te zanke, dokler klinčki stojijo. Samo poglej, koliko se verniki ukvarjajo z ženskami in "grehom" po mesu, ki ga prinašajo. 😉
1
@Sigma
Samoodnos lahko izvira iz apatičnosti do ljubezni, ker ne najdeš kompatibilne osebe. Če imaš ljubezni do sebe na zalogi, pa bržčas samoodločitev za samsko življenje brez partnerice, kar je lahko čisto v redu. Povsem v redu pa ni, ker to ni najbolj naravno, nekaj nas je, ki smo raje sami, kot biti z nekom, s katerim se ne ujameš na vseh nivojih. Mnogi ali večina tega ne razumejo in jim je težko razložiti, sploh tistim, ki raje zamižijo, vzgajajo in vztrajajo, kot da bi bili sami. Nekateri pa ne moremo biti z nekom zato, da bi ga spremenili..., ker v nekompatibilnih odnosih zbolimo. Osebno osebo prepoznam takoj. Se ne javim, zablokiram, odmaknem, ker imam raje mir, kot nepotrebne probleme.
Samoodnos lahko izvira iz apatičnosti do ljubezni, ker ne najdeš kompatibilne osebe. Če imaš ljubezni do sebe na zalogi, pa bržčas samoodločitev za samsko življenje brez partnerice, kar je lahko čisto v redu. Povsem v redu pa ni, ker to ni najbolj naravno, nekaj nas je, ki smo raje sami, kot biti z nekom, s katerim se ne ujameš na vseh nivojih. Mnogi ali večina tega ne razumejo in jim je težko razložiti, sploh tistim, ki raje zamižijo, vzgajajo in vztrajajo, kot da bi bili sami. Nekateri pa ne moremo biti z nekom zato, da bi ga spremenili..., ker v nekompatibilnih odnosih zbolimo. Osebno osebo prepoznam takoj. Se ne javim, zablokiram, odmaknem, ker imam raje mir, kot nepotrebne probleme.
0
Ne nakladaj. So pa babe hudičeve, to pa res. Ozka pizda vitke blondinke je še vedno sveti gral.
-1
Ženske mi grejo na koorac 🙂 do mene 3/4 ljubosumnih in pol še njihovi PMS-ji in bognedaj, da bi ga imela jaz. Ah u pm. Kako to prenašte doma res ne vem.
0
Hvala enako ---> v obratni smeri. Jaz sem ženska in se čisto enako strinjam glede moških. V vseh stavkih.
1
@Sigma
Sigma, lepo, da prihajaš do teh spoznanj. In absolutno nič sovražnega nisi napisal.
Smešno mi je, kako nekateri vidite samsko življenje kot 'nenaravno'. Človek je visoko razvito bitje, ki načeloma ne občuti stalnega strahu pred izolacijo, če je dostojno razvit in njegovo življenje niso usodno zaznamovale travmatične
okoliščine.
Odločitev za samskost je zame ena najmodrejših, če je človek zares tako visoko razvit, da se za to ni odločil zaradi premnogih zavrnitev, temveč iz notranje potrebe po harmoniji in duhovni rasti. Za to pot se večkrat kot moški odločijo ženske, moški pa so samski bolj po sili razmer, zato je zame takšna odločitev iz strani moškega še toliko bolj vresna spoštovanja.
Prav z veseljem srečam zelo redke prijatelje, ki so se iz različnih razlogov odločili za samsko pot. En id teh je učitelj joge. Tako prisrčnih, pristnih in obenem razsvetljujočih razgovorov nimam pogosto.
Temu prijatelju niti najmanj ne manjka erosa in moškega šarma! Se pa v njegovi družbi počutim zelo dobro tudi kot ženska, saj mi zna izreči tudi kak zaslužen kompliment na njegov poseben, malce pokroviteljski, pa niti najmanj sporen način.
Ko sem pred leti bila samska dokaj dolgo obdobje, sem živela kar nestresno, vendar se za samskost nisem odločila. Bolj je šlo za nekakšno pripravljanje na novo zvezo v novi podobi. Zdaj občutim to zvezo kot 'plemenito poslanstvo', premišljujem pa včasih o samostojni duhovni poti ... vendar udobje in globoka bližina ter vedno prisotna motivacija skozi partnerjevo prezenco so zame neprecenljivi, kot še nikoli.
V bistvu mora biti vsak čim bolj samostojen in pripravljen na samskost, saj vsak umre sam. Po svoji volji samski so zagotovo dobro pripravljeni na smrt. In to nikakor ni zanemarljivo z zadnjem obdobju življenja in ob dogodku smrti (ki je vedno tudi nov začetek, če verjameš v neko obliko reinkarnacije in neuničljivost človekove 'podstati', 'duše', 'biti', k čemur se nagibam sama).
Sigma, lepo, da prihajaš do teh spoznanj. In absolutno nič sovražnega nisi napisal.
Smešno mi je, kako nekateri vidite samsko življenje kot 'nenaravno'. Človek je visoko razvito bitje, ki načeloma ne občuti stalnega strahu pred izolacijo, če je dostojno razvit in njegovo življenje niso usodno zaznamovale travmatične
okoliščine.
Odločitev za samskost je zame ena najmodrejših, če je človek zares tako visoko razvit, da se za to ni odločil zaradi premnogih zavrnitev, temveč iz notranje potrebe po harmoniji in duhovni rasti. Za to pot se večkrat kot moški odločijo ženske, moški pa so samski bolj po sili razmer, zato je zame takšna odločitev iz strani moškega še toliko bolj vresna spoštovanja.
Prav z veseljem srečam zelo redke prijatelje, ki so se iz različnih razlogov odločili za samsko pot. En id teh je učitelj joge. Tako prisrčnih, pristnih in obenem razsvetljujočih razgovorov nimam pogosto.
Temu prijatelju niti najmanj ne manjka erosa in moškega šarma! Se pa v njegovi družbi počutim zelo dobro tudi kot ženska, saj mi zna izreči tudi kak zaslužen kompliment na njegov poseben, malce pokroviteljski, pa niti najmanj sporen način.
Ko sem pred leti bila samska dokaj dolgo obdobje, sem živela kar nestresno, vendar se za samskost nisem odločila. Bolj je šlo za nekakšno pripravljanje na novo zvezo v novi podobi. Zdaj občutim to zvezo kot 'plemenito poslanstvo', premišljujem pa včasih o samostojni duhovni poti ... vendar udobje in globoka bližina ter vedno prisotna motivacija skozi partnerjevo prezenco so zame neprecenljivi, kot še nikoli.
V bistvu mora biti vsak čim bolj samostojen in pripravljen na samskost, saj vsak umre sam. Po svoji volji samski so zagotovo dobro pripravljeni na smrt. In to nikakor ni zanemarljivo z zadnjem obdobju življenja in ob dogodku smrti (ki je vedno tudi nov začetek, če verjameš v neko obliko reinkarnacije in neuničljivost človekove 'podstati', 'duše', 'biti', k čemur se nagibam sama).
0
Občasno se vseeno paše izživeti, da se nafukaš kot zajec - vsak dan druga, dve naenkrat, suhe, debele, mlade, stare, čvrste, drobne… in zato je ♥️ Pattaya ♥️ popolna, popolna 🥰🥰🥰 brez obveznosti, z občasno dramo (jebi ga, tudi če je posredi denar, so Tajske še vedno nevoščljive), plačaš in opraviš, kakor ti paše l 😍
-1
ORADA
Avgust 2020. Rezerviral sem dopust. En teden bo samo za naju.
Zadnji poskus ohraniti zakon. En teden - morje, sol, sonce. Samo midva. Brez otrok, brez motilcev. Potem dva tedna skupaj z njimi.
Vzpostaviti vez. Pri njej. Pri nama. Pri njih.
Zadnja iskrica upanja v objemu težkega plašča obupa.
I.
Autobahn A9. 160 km/h.
Na radiu glasba iz 80-ih. Volanski obroč lepljiv, kljub mrzlemu pišu klimatske naprave.
Grofica izrazi, da jo tišči lulat.
"Ustavim na prvi črpalki," odvrnem.
Eskalacija od nič do 400 v delčku sekunde.
Izklopim se. Disociacijo sem izpilil do mojsterstva. Na zadnji klopi trije otroci. Rabim nas petero pripeljati žive do te črpalke.
Zmanjšam hitrost. Prestavim se na pas za tovornjake.
Njen mehur gotovo nima tako kratke vžigalne vrvice, kot njen simpatikus.
II.
Sreda. Restavracija ob morju.
Pripeljal sem jo v njej domač kraj. Restavracija, ki ima zgodbo.
Parkirni prostor - check. Miza za dva - check.
In čeprav je šlo vse kot po maslu, sem izginjal. Razkrajal sem se v sončnih žarkih, medtem ko sva brskala po jedilniku.
Kepa v želodcu. Mrzel pot. Napete mišice, ki so silile v pobeg.
Zunaj toplo večerno sonce. Navznoter težki oblaki in napetost, ki je napovedovala še eno neurje. Poznan občutek.
Naroči orado. Seveda. Grofica ne bo naročila česa pod nivojem.
Težek krožnik topo zadene ob mizo. Debel prt zaduši trk.
"Vroče je. Želim vam dober tek," reče natakarica.
Prazen pogled ribe na krožniku še najbolje opiše to, kar se je zrcalilo v očeh Grofice.
Krik!
"Odnesite to!"
Panika. Zadrega. Profesionalnost.
"Se opravičujemo. Vam prinesemo kaj drugega? Na račun hiše, seveda."
Posežem vmes.
"Ne, ne. Vse je v redu. Ni vaša krivda. Samo račun prosim."
Pustim bogato napitnino. Navajen sem kupovati odpustke.
Lica mi žarijo. Srce divje razbija in ga čutim nekje v grlu. Neskončna žalost pomešana z občutkom sramu.
Ena sama misel. Izginiti.
III.
Marina. Klop.
Sedim. Telo drhti. Prižgem cigareto. Molčim.
Grofica se nervozno prestavlja in vzdihuje, da bi izzvala reakcijo. Ne opazim je. Ne želim je opaziti. Preplavljen sem.
Tokrat sem dojel. V Grofici je bilo še toliko identitete, kot v tisti oradi tam.
Jeba, ko človek rabi crknjeno ribo, da doživi nirvano.
Priti na isto duhovno raven z vampirjem zahteva lastni razkroj.
Kot kemoterapija. Potrebno je skorajda umreti, da bi preživel.
IV.
Dva tedna skupaj. Bazeni. Plaže. Hoteli.
Tri hčerke. Grofica. Jaz.
Zreduciran na vlogo. Šofer. Bankomat. Logistik. Služabnik za izpolnjevanje trenutnih potreb. Kapric.
Ne oče. Ne partner. Ne oseba. Zgolj... Funkcija.
Mlajši dve se prešerno smejita na toboganih. Najstarejša premišljuje. Ve, da nekaj ni prav. Ne ve, kaj.
Jaz pa večino časa odsoten. Tam sem, a me ni. Telo izvaja naloge. Um je drugje.
V tretjem hotelu, nekje v Dijonu, zvečer na balkonu s cigareto v roki ob srkanju kave ugotovim:
To ni življenje. To je preživetje. In celo to preživetje ima previsoko ceno.
V.
Konec dopusta. Počivališče. Nekje v Franciji.
Vonj po bencinu in hladni kavi. Tovornjaki brnijo mimo. Sonce se blešči v jutranji rosi.
In vse je tako kristalno jasno.
Usedemo se nazaj v avto. Med privezovanjem varnostnega pasu obelodanim ločitev.
Tišina. Vozim. Disociiran. Zmanjšam na 110. Varno v ciljno ravnino.
VI.
Saarbrücken. Prečkali smo mejo.
McDonalds. Eden zadnjih skupnih obedov.
Naročim za vse. Prinesem na mizo. Burgerji, pomfri, pijača. Porcij za petero.
Otroci jedo. Grofica molči. Jaz jem počasi.
...
Danes jem sam. V restavracijah. V kavarnah. Na terasah.
To ni bilo, kar sem hotel. To je bilo, kar sem moral. Cena razkroja, da bi preživel.
Ne zato, ker bi bilo lepše. Zato, ker sem moral skorajda umreti, da ostanem živ.
To ni zmaga. To ni svoboda. To je preživetje.
Ampak dovolj prinesem na mizo, da se ne bojim jesti sam.
Avgust 2020. Rezerviral sem dopust. En teden bo samo za naju.
Zadnji poskus ohraniti zakon. En teden - morje, sol, sonce. Samo midva. Brez otrok, brez motilcev. Potem dva tedna skupaj z njimi.
Vzpostaviti vez. Pri njej. Pri nama. Pri njih.
Zadnja iskrica upanja v objemu težkega plašča obupa.
I.
Autobahn A9. 160 km/h.
Na radiu glasba iz 80-ih. Volanski obroč lepljiv, kljub mrzlemu pišu klimatske naprave.
Grofica izrazi, da jo tišči lulat.
"Ustavim na prvi črpalki," odvrnem.
Eskalacija od nič do 400 v delčku sekunde.
Izklopim se. Disociacijo sem izpilil do mojsterstva. Na zadnji klopi trije otroci. Rabim nas petero pripeljati žive do te črpalke.
Zmanjšam hitrost. Prestavim se na pas za tovornjake.
Njen mehur gotovo nima tako kratke vžigalne vrvice, kot njen simpatikus.
II.
Sreda. Restavracija ob morju.
Pripeljal sem jo v njej domač kraj. Restavracija, ki ima zgodbo.
Parkirni prostor - check. Miza za dva - check.
In čeprav je šlo vse kot po maslu, sem izginjal. Razkrajal sem se v sončnih žarkih, medtem ko sva brskala po jedilniku.
Kepa v želodcu. Mrzel pot. Napete mišice, ki so silile v pobeg.
Zunaj toplo večerno sonce. Navznoter težki oblaki in napetost, ki je napovedovala še eno neurje. Poznan občutek.
Naroči orado. Seveda. Grofica ne bo naročila česa pod nivojem.
Težek krožnik topo zadene ob mizo. Debel prt zaduši trk.
"Vroče je. Želim vam dober tek," reče natakarica.
Prazen pogled ribe na krožniku še najbolje opiše to, kar se je zrcalilo v očeh Grofice.
Krik!
"Odnesite to!"
Panika. Zadrega. Profesionalnost.
"Se opravičujemo. Vam prinesemo kaj drugega? Na račun hiše, seveda."
Posežem vmes.
"Ne, ne. Vse je v redu. Ni vaša krivda. Samo račun prosim."
Pustim bogato napitnino. Navajen sem kupovati odpustke.
Lica mi žarijo. Srce divje razbija in ga čutim nekje v grlu. Neskončna žalost pomešana z občutkom sramu.
Ena sama misel. Izginiti.
III.
Marina. Klop.
Sedim. Telo drhti. Prižgem cigareto. Molčim.
Grofica se nervozno prestavlja in vzdihuje, da bi izzvala reakcijo. Ne opazim je. Ne želim je opaziti. Preplavljen sem.
Tokrat sem dojel. V Grofici je bilo še toliko identitete, kot v tisti oradi tam.
Jeba, ko človek rabi crknjeno ribo, da doživi nirvano.
Priti na isto duhovno raven z vampirjem zahteva lastni razkroj.
Kot kemoterapija. Potrebno je skorajda umreti, da bi preživel.
IV.
Dva tedna skupaj. Bazeni. Plaže. Hoteli.
Tri hčerke. Grofica. Jaz.
Zreduciran na vlogo. Šofer. Bankomat. Logistik. Služabnik za izpolnjevanje trenutnih potreb. Kapric.
Ne oče. Ne partner. Ne oseba. Zgolj... Funkcija.
Mlajši dve se prešerno smejita na toboganih. Najstarejša premišljuje. Ve, da nekaj ni prav. Ne ve, kaj.
Jaz pa večino časa odsoten. Tam sem, a me ni. Telo izvaja naloge. Um je drugje.
V tretjem hotelu, nekje v Dijonu, zvečer na balkonu s cigareto v roki ob srkanju kave ugotovim:
To ni življenje. To je preživetje. In celo to preživetje ima previsoko ceno.
V.
Konec dopusta. Počivališče. Nekje v Franciji.
Vonj po bencinu in hladni kavi. Tovornjaki brnijo mimo. Sonce se blešči v jutranji rosi.
In vse je tako kristalno jasno.
Usedemo se nazaj v avto. Med privezovanjem varnostnega pasu obelodanim ločitev.
Tišina. Vozim. Disociiran. Zmanjšam na 110. Varno v ciljno ravnino.
VI.
Saarbrücken. Prečkali smo mejo.
McDonalds. Eden zadnjih skupnih obedov.
Naročim za vse. Prinesem na mizo. Burgerji, pomfri, pijača. Porcij za petero.
Otroci jedo. Grofica molči. Jaz jem počasi.
...
Danes jem sam. V restavracijah. V kavarnah. Na terasah.
To ni bilo, kar sem hotel. To je bilo, kar sem moral. Cena razkroja, da bi preživel.
Ne zato, ker bi bilo lepše. Zato, ker sem moral skorajda umreti, da ostanem živ.
To ni zmaga. To ni svoboda. To je preživetje.
Ampak dovolj prinesem na mizo, da se ne bojim jesti sam.
1
Če jih ne razumeš, potem verjamem da ti ni več do njih. Ne zna vsak z njimi ravnati. To so zelo zakomplicirana bitja. Da njih razumeš moraš biti filozof. Zato se ne sekiraj zaradi njih. Saj obstajajo še druge opcije.
0
Gre preprosto za spoznanje, da so ženske, takšne kot so postale = KE$ PIČK€ tudi ZAME popolnoma neuporabne ...
-1
Prav z veseljem TUDI JAZ srečam zelo redke prijatelje, ki so se iz različnih razlogov odločili za samsko pot.
0
@Sigma: "Gre preprosto za spoznanje, da so ženske, takšne kot so, zame postale popolnoma neuporabne."
Ta stavek povzema bistvo OP:
1) kot pravi @Gizdalin, nisi nič drugačen od ostalih, ki jih opisuješ v svojem prvem odstavku, tvoje življenjske odločitve ne izhajajo iz tebe, ampak so tvoja REKACIJA na tvojo percepcijo žensk. Reaktivnost pa je obrambna drža. In je torej ves tvoj zapis vsaj brez (ključnega) uvida, samorefleksije. Pa ta moj zapis ni prepričevanje v drugačen življenjski slog in drugačne odločitve glede žensk, samo poudarjam to, da ti ženske še vedno krojijo usodo - v tvoji glavi.
2) Smešno je, da se moški, ki na žensko gledate z vidika njene (ne-)uporabnosti, pritožujete nad ženskami zaradi istega - ker ženske iščejo zgolj uporabnost pri moškem (= so zajedalke). Sploh, ker naj bi to tega spoznanja prišli zdaj, to naj bi veljalo predvsem za sodobne (zahodne) ženske. Ki imajo, za razliko od večine žensk v preteklosti, tudi svoj denar in vašega ne potrebujejo (če padate na take, ki hočejo vse in še več, in ni nikoli dovolj, je to spet stvar tega, kaj in kakšne ženske vas privlačijo, vam padejo v oči).
Kar pomeni, da ste v resnici prišli do spoznanja (no, ne še čisto, zadnji korak vam manjka), da vi sami niste več uporabni za ženske. In z vidika nekoga, ki na vse gleda s perspektive uporabnosti, je to eksistencialni problem. Ženska nima eksistencialne krize, če ni uporabna za moškega. Zato so ženske lažje (in mnoge raje) samske. In ne pišejo traktatov o tem, kako so samske ZARADI moških. Razen tistih, ki so ponotranjile tak "moški" način razmišljanja in bentijo, da ni več pravih, dobrih moških in so posledično samske.
Normalno (osebnostno, čustveno, mentalno) razvit človek pa je fleksibilen, ni fiksiran v črno-belem videnju sveta in se zaveda, da nobena izbira ni popolna in nobena ne prinaša zgolj plusov, druga pa zgolj minuse.
Še enkrat: tole ni moj poskus prepričevanja v drugačno življenje, izbire, perspektive, odločitve... izpostavljam le, zakaj tega "blaga" ne kupim, zakaj me ne prepriča (če te "resnice" ne bi imel namena prodajati drugim, ne bi imel motiva za ta zapis, "razsvetljevanje" drugih). Ker je zame fake, ponaredek, neavtentičen. In izpostavljam razloge, zakaj ga vidim kot takega. Me pa ne moti, če drugi tako živijo. Njihova stvar. Ker vsak v resnici živi točno tako, kot mu/ji paše (četudi tega morda ne more povsem, deep down sprejeti; podobno kot odvisnik, ki ima od droge veliko škode, a v nekem smislu zanj opravlja tudi neko vitalno, koristno funkcijo, je zanj na nek način uporabna - s tem mislim tudi zapis @Orade).
Ta stavek povzema bistvo OP:
1) kot pravi @Gizdalin, nisi nič drugačen od ostalih, ki jih opisuješ v svojem prvem odstavku, tvoje življenjske odločitve ne izhajajo iz tebe, ampak so tvoja REKACIJA na tvojo percepcijo žensk. Reaktivnost pa je obrambna drža. In je torej ves tvoj zapis vsaj brez (ključnega) uvida, samorefleksije. Pa ta moj zapis ni prepričevanje v drugačen življenjski slog in drugačne odločitve glede žensk, samo poudarjam to, da ti ženske še vedno krojijo usodo - v tvoji glavi.
2) Smešno je, da se moški, ki na žensko gledate z vidika njene (ne-)uporabnosti, pritožujete nad ženskami zaradi istega - ker ženske iščejo zgolj uporabnost pri moškem (= so zajedalke). Sploh, ker naj bi to tega spoznanja prišli zdaj, to naj bi veljalo predvsem za sodobne (zahodne) ženske. Ki imajo, za razliko od večine žensk v preteklosti, tudi svoj denar in vašega ne potrebujejo (če padate na take, ki hočejo vse in še več, in ni nikoli dovolj, je to spet stvar tega, kaj in kakšne ženske vas privlačijo, vam padejo v oči).
Kar pomeni, da ste v resnici prišli do spoznanja (no, ne še čisto, zadnji korak vam manjka), da vi sami niste več uporabni za ženske. In z vidika nekoga, ki na vse gleda s perspektive uporabnosti, je to eksistencialni problem. Ženska nima eksistencialne krize, če ni uporabna za moškega. Zato so ženske lažje (in mnoge raje) samske. In ne pišejo traktatov o tem, kako so samske ZARADI moških. Razen tistih, ki so ponotranjile tak "moški" način razmišljanja in bentijo, da ni več pravih, dobrih moških in so posledično samske.
Normalno (osebnostno, čustveno, mentalno) razvit človek pa je fleksibilen, ni fiksiran v črno-belem videnju sveta in se zaveda, da nobena izbira ni popolna in nobena ne prinaša zgolj plusov, druga pa zgolj minuse.
Še enkrat: tole ni moj poskus prepričevanja v drugačno življenje, izbire, perspektive, odločitve... izpostavljam le, zakaj tega "blaga" ne kupim, zakaj me ne prepriča (če te "resnice" ne bi imel namena prodajati drugim, ne bi imel motiva za ta zapis, "razsvetljevanje" drugih). Ker je zame fake, ponaredek, neavtentičen. In izpostavljam razloge, zakaj ga vidim kot takega. Me pa ne moti, če drugi tako živijo. Njihova stvar. Ker vsak v resnici živi točno tako, kot mu/ji paše (četudi tega morda ne more povsem, deep down sprejeti; podobno kot odvisnik, ki ima od droge veliko škode, a v nekem smislu zanj opravlja tudi neko vitalno, koristno funkcijo, je zanj na nek način uporabna - s tem mislim tudi zapis @Orade).
1
@hambi
👍👍👍
Na vsak način imaš pisateljsko žilico - kot pravimo ... tako fiziološko obarvano. Še tega! Še takih liričnih 'komentarjev'! Šeee!
👍👍👍
Na vsak način imaš pisateljsko žilico - kot pravimo ... tako fiziološko obarvano. Še tega! Še takih liričnih 'komentarjev'! Šeee!
1
Potem pa smo res srečni tisti ki smo 20+poročeni in srečni. Nikoli nisva imela takih problemov z ženo, da bi obžaloval, da bi me nervirala, cenim jo, spoštujem jo, vedno me je podpirala, stala ob strani, je moja prijateljica, ljubimka, žena in mati otrok. Mislim pa da če bi ostal sam pri 57 letih, bi se težko še na kakšno žensko navezal. Je ena in edina prava, vse ostalo je prilagajanje razmeram
0
@KrEna123 Thanks. Včasih se kaj posreči.
@Qwerty Hvala. Ne najdem reference. Povej več.
@Qwerty Hvala. Ne najdem reference. Povej več.
0
Orada praviš, lahko bi bio losos. Eh nivo pa tak. Hehe, razumeli bistvo, nič bat.
1
midva skoraj 35 let poročena , skupaj še tri leta več, saj je bilo vsega, varanja pa ni bilo, res ne vem kako bi bilo brez nje..
So pa včasih kaprice, pač babe !
So pa včasih kaprice, pač babe !
0
Razumen pogled. Tudi sam sem imel tako obdobje.
Avtorja čist razumem. Moški in ženske nimamo veliko skupnega in ko moški potegne pod črto vso dramo, ki jo je z ženskami doživel, je lahko razmišljanje pač tudi tako.
Sam sem v nasprotni situaicji, saj sem trenutno v resni vezi, ampak avtorjev pogled je, upoštevajoč dinamiko med spoloma, precej legitimen.
Avtorja čist razumem. Moški in ženske nimamo veliko skupnega in ko moški potegne pod črto vso dramo, ki jo je z ženskami doživel, je lahko razmišljanje pač tudi tako.
Sam sem v nasprotni situaicji, saj sem trenutno v resni vezi, ampak avtorjev pogled je, upoštevajoč dinamiko med spoloma, precej legitimen.
0
@Še poceni bilo bi epistemološko nepošteno in etično nedopustno. Da ne rečem neavtentično. ;-)
0
@Qwerty
Ne razumete bistva.
Če eden obožuje ležanje v senci, drugi pa na soncu, 🙂, ni v tem problem, kot sami opisujete v celotnem postu.
Problem nastane v povezavi/vibraciji kjer ni nič skupnega, na kar nimamo vpliva.
Ne razumete bistva.
Če eden obožuje ležanje v senci, drugi pa na soncu, 🙂, ni v tem problem, kot sami opisujete v celotnem postu.
Problem nastane v povezavi/vibraciji kjer ni nič skupnega, na kar nimamo vpliva.
0
Ne polnoletni otroci bodo kljub protestu staršev smeli spreminjati spol ... Res je šlo vse v "materno pizdo" 😆
0
Zlom
Pomlad 2017. Dvanajsto leto. Vse deluje. Služba. Stanovanje. Družina. Ona.
Grofica je zadovoljna. Jaz funkcioniram. To naj bi bilo dovolj.
Ni bilo.
I.
Torek, 18. april. Priročno parkirišče med B75 in B3 na križišču, na poti do A1.
Mravljinčenje. Po celotnem telesu. Ne bolečina. Ne tresenje. Mravljinčenje. Kot da ni moje.
Poleg prikolice prodajalke ljubezni. Ironija. Ona prodaja iluzijo toplote. Jaz izgubljam sposobnost čutiti karkoli.
Občutek odsotnosti. Sem tu. Nisem tu. Oboje hkrati.
Ustavim. Motor še vedno teče. Odprem vrata. Hladen zrak. Ne pomaga.
Telefon. Pokličem šefa.
"Ne počutim se v redu," rečem. Glas mi je tuj. "Nekaj ni ok."
Tišina. Potem: "Pojdi k zdravniku. Vse bo ok. Pazi nase."
Razume. Ne vpraša "zakaj". Ne reče "ampak projekt". Samo: "Pazi nase."
Prižgem cigareto. Roke ne trepetajo. Mravljinčijo. To je drugače.
Počasi vozim proti domu. Avto vozi sam. Jaz sem... drugje.
Zdi se, kot bi obstajal v dveh paralelnih svetovih. V enem, v katerem vozim avto, povsem izpraznjen. V drugem, v katerem nastopam kot svoj lastni angel varuh. Gledam sebe od zunaj. Kako volan obračam. Kako žmigavec utripa. Kako diham.
Disociacija. Kasneje izvem besedo. Zdaj samo vem: Nisem več en.
II.
Isti dan. Pol ure kasneje.
Pridem domov. Parkiram nekje. Ne spomnim se kje.
Stopnice. Vsaka stopnica je odločitev. Dvigni nogo. Prenesi težo. Ponovi.
Ključ v ključavnici. Težko. Kot skozi med.
Ne zavrti se. Vrata zaklenjena. Pozvonim. Zvok zvonca se mi zdi zadušen, kot pod vodo.
Stoji med vrati. Gleda me. Oči zožene.
"Kaj je s tabo?"
Ne odgovorim. Ne vem kaj bi rekel.
"Si bolan?" Korak bližje. "Izgledaš... čuden."
"Ne vem."
"Kako ne veš?" Glas višji, rezek. Zoprn. "A nisi šel v službo? Kje si bil?"
"Zunaj."
"Zunaj?" Dvigne roke. "Eno uro! Kaj si delal zunaj?"
"Sedel."
"Sedel." Ponovi. Gleda me kot tujca. "Samo sedel."
Pokimam.
"To ni normalno." Obrne se. Koraka proti dnevni sobi. "Ti nisi normalen."
Obstanem v hodniku. Torba pade iz roke. Trd udarec laptopa ob tla.
Ne dvignem je.
III.
Nekaj pozneje. Pot do zdravnika.
Voziva se. Tiho sva. Ne gledam je. Gledam cesto. Vsaj zdi se mi tako. Parkirišče. Parkirni avtomat. Kartica - bzk-bzzsk-bzzzzzk. Še ta zvok je tuj.
Sprejemni pult. Čakalna vrsta. Tretji v vrsti. Stojim. Tla se zibljejo. Ali jaz. Ne vem.
Dvoje pred mano. Ženska z otrokom. Starejši moški s palico. Normalni ljudje. Normalna telesa. Moje ni normalno. Ne več.
Na vrsti sem. Pristopim. Kartico dam. Gesundheitskarte. Zelena. Plastična. Administratorka zre v ekran. Vpraša nekaj. Ne slišim točno.
"Ja," rečem. Edini odgovor, ki se zdi primeren.
Tla... Se res zibljejo? Zdi se kot... kot... Noge mehke. Kolena ne držijo več. Zgrudim se.
Minuto kasneje. Morda več.
Ležim. Tla hladna. Strop bel.
Glasovi okrog. "Ruf einen Krankenwagen!" Nekdo me kliče po imenu. "Bleib ruhig!" Roka na rami. Ne vem čigava.
Tiho je. Vsaj v moji glavi. Prvič danes.
Reševalno vozilo.
Zavija - levo - desno - levo. Sirena nekje v daljavi. Ali tukaj. Ne vem.
"Kannst du mich hören?" Reševalec se skloni. Mlad. Modro bela uniforma.
"Ja."
"Gut. Was ist passiert?"
"Keine Ahnung."
Igla v roko. Hladen dotik. Obliž čez.
"Morphium," reče. "Hilft beim Schock."
Morfij. Prva doza. Toplota. Razlije se po roki. Po telesu. Počasi. Druga doza. Tretja... Preneham šteti. Olajšanje. Končno.
"Besser?" vpraša.
"Ja." Prvič ne lažem.
Urgenca. Ne vem koliko časa.
Svetloba. Močna. Bela. Oči zaskelijo. Druga igla. Barvilo. CT. Zaskrbljeni zamegljeni obrazi...
Kasnje. Postelja. Bolnišnica.
Grofica sedi nezainteresirano poleg. Ne gleda me. Gleda telefon.
"Kaj so rekli?" vpraša. Ne dvigne glave.
"Stres. Izgorelost. Panika."
"Torej nič resnega."
"Ne vem."
"Kdaj te odpustijo?"
"Jutri. Pojutrišnjem. Morda."
Vstane. "Pokliči, ko boš vedel. Pridem te iskat."
Odide. Ne pogleda nazaj.
Ležim. Gledam strop. Drugačen strop. Drugačna razpoka.
Ampak še vedno razpoka.
IV.
Četrtek. 11:37.
Telefon. Vibrira. Ime na zaslonu: Krešo.
Dvignem.
"Hej, prijatelju." Glas previden.
"Hej," rečem.
"Bio sem na poslu. Pitao za tebe. Rekli su, da si nešto bolestan."
"Jesam, jebiga..."
"Kako si?"
"Pa iskreno, prijatelju... ne znam."
Tišina. Dolga.
"Gdje si?"
"Ovdje u Karnkenhausu."
"Dolazim."
Prekine. Preden lahko rečem ne.
Četrtek. 12:52.
Trkanje. Ne vstanem. Krešo počasi odpre vrata.
"Hej." Stoji med vrati bolniške sobe. Drži dva lončka kave.
"Hej."
"Mogu da uđem?"
Pokimam.
Sede na rob postelje. Postavi kavo na nočno omarico.
Ne reče nič. Samo sedi.
"Tri dana?" vpraša tiho.
Pokimam.
"Puk'o?"
Pokimam.
Sedi in odkimava. "Pa što da ti kažem, prijatelju... Vrijeme ti je, da dođeš k sebi". Samo sedi.
"Gledam te," reče. "kako te izjede to sranje. Nisam znao, kako da ti pokažem."
"Nisi mogao."
"Znam." Pogleda me. "Ali ovoga puta... prijatelju. Ovoga puta moraš nešto primjeniti."
"Djeca, prijatelju."
"Razumijem ja to. Ali gle'... ako ti sad padeš..." Ne dokonča. Ne rabi.
Molčim.
"Razmisli," reče. Vstane. "Nazovi. Kadgod bilo."
Vrata se zaprejo. Tiho. Kava ostane. Diši.
V.
Sobota. Kuhinja. Večer.
Grofica dela večerjo. Seklja čebulo. Ritmično. Deska - tok - tok - tok.
Otroci v sobah. Glasba pronica skozi zaprta vrata. Pridušeno.
"Boš pomagal ali boš samo sedel?" Ne gleda me.
Vstanem. Počasi. Roka na robu mize. Za oporo.
"Končno." Tok - tok - tok. "Tri dni kot zombi. Štirje dnevi."
Pristopim. "Kaj naj naredim?"
"Pomij solato." Pokaže z nožem proti pomivalniku.
Odprem vodo. Mrzla. Roke pod curkom. Ne čutim temperature.
"Krešo je bil oni dan pri meni," rečem.
"Vem. Slišala sem."
"Rekel je..."
"Kaj?" Obrne se. Nož še v roki. "Kaj je rekel tvoj prijatelj?"
"Da moram... da bi morali..."
"Ja?" Korak bližje.
"Nič."
"Ne. Povej." Nož odloži. Počasi. Na delovno ploščo. "Kaj ti je tvoj prijatelj rekel?"
"Da moram razmisliti." Voda teče. Solata že čista.
"O čem?"
"O... tem. O nama."
"O nama." Ponovi. Čisto. Hladno. "Razumem."
"Nisem mislil..."
"Ne." Dvigne roko. "Ne razlagaj. Razumem popolnoma."
"Jaz sem problem." Reče. Ne vpraša. "Jaz te izčrpavam. Jaz sem kriva."
"Ne..."
"Vedno jaz." Glas mirnejši. Preveč miren. "Nikoli ti. Nikoli tvoja šibkost. Nikoli tvoja nesposobnost funkcionirati. Vedno jaz."
"Tega nisem rekel."
"Ne rabiš." Obrne se nazaj h kuhinji. "Slišim kaj misliš. Od prvega dneva že slišim."
Seklja čebulo. Hitreje zdaj. Tok-tok-tok-tok.
"In, kaj boš?" vpraša. Še vedno ne gleda.
"Ne vem."
"Ne veš." Tok-tok-tok. "Seveda ne veš. Nikoli ne veš. Jaz vem. Jaz vedno vem. Jaz moram vedeti. Za vse."
Ostanem tam. Roke mokre. Solata v cedilu.
Dolga leta že tako stojim.
VI.
Nek kasnejši ponedeljek. 18:00. Terapevtova pisarna.
Bela, skoraj sterilna soba. Dva udobnja naslanjača. Kavč. Palma v kotu. Fejk. Plastika.
"Kdaj ste se odločili priti?" vpraša.
"Ko nisem mogel več vstati."
Zapiše. Počasi. "In pred tem?"
"Dvanajst let. Funkcioniral sem. Delal. Prenašal. Vztrajal."
"Za koga?"
Molčim.
"Za koga ste funkcionirali?"
"Za vse. Za njo. Za otroke. Za mir."
"Mir?" Pogleda me.
"Če naredim vse prav... če sem vse, kar potrebuje... potem je mir." Obmolknem. "Če pa ne..."
"Ja?"
"Nevihta."
Zapiše več. "Antagonizem. Asimetrična dinamika," reče. Nevtralno. Kot diagnozo. "Tarčni partner. Poznate izraze?"
Pokimam. Googlal sem. Zadnjih sedem dni. Vsako besedo sem prepoznal.
"Grofica," rečem. "Tako sem jo poimenoval. Grofica Drakula."
Ne odgovori takoj. Samo gleda me. Ne obsoja. Ne reče "to je žaljivo". Ne reče "to ni fer".
"Razumem zakaj," reče.
Prvič po vseh teh letih. Nekdo razume.
VII.
Danes. Terasa. Kava. Sam.
Lonček, prijetno topel, greje dlani. Prižgem cigareto. Prva cigareta zjutraj.
Vonj svežega kruha iz pekarne spodaj. S-Bahn zavije za vogal. Znan zvok.
Grofica že dolgo ni več del mojega življenja. Odselila se je. Pred tremi leti.
Otroci... vikendi. Včasih. Če ona dovoli. Če ni nekih "načrtov".
Ne vem kdaj jih bom videl. Ne vem če jih bom videl.
Zlom ni bil konec. Bil je začetek konca.
Ko se telo zlomi, um nadaljuje. Ko se um zlomi, se rodi nekaj novega. Ali umre. Odvisno.
Jaz sem... ne vem kaj sem. Še vedno ne vem.
Ampak vsaj priznal sem. Vsaj rekel sem stop. Telo je odločilo, ko jaz nisem mogel.
Dvanajst let sem funkcioniral.
Tri dni sem ležal.
Dve leti sem sem se odločal.
Cena? Vse. Družina. Dom. Iluzija normalnosti.
Dobitek? Dihanje. Spanje. Jutro brez kepe v želodcu.
Je vredno?
Ne vem.
Jutri bom vedel. Ali pa ne.
Srknem kavo. Cigareta dogori. Pritisnem filter v pepelnik.
Grem.
Dovolj je. Za danes.
Opomba: To ni zgodba o tem, kako postati močan. To je zgodba o tem, kako preživiš. Zlom ni konec. Je reset. Boleč. Drag. Nujno potreben. Grofica ima svojo zgodbo. Ta je samo moja.
Pomlad 2017. Dvanajsto leto. Vse deluje. Služba. Stanovanje. Družina. Ona.
Grofica je zadovoljna. Jaz funkcioniram. To naj bi bilo dovolj.
Ni bilo.
I.
Torek, 18. april. Priročno parkirišče med B75 in B3 na križišču, na poti do A1.
Mravljinčenje. Po celotnem telesu. Ne bolečina. Ne tresenje. Mravljinčenje. Kot da ni moje.
Poleg prikolice prodajalke ljubezni. Ironija. Ona prodaja iluzijo toplote. Jaz izgubljam sposobnost čutiti karkoli.
Občutek odsotnosti. Sem tu. Nisem tu. Oboje hkrati.
Ustavim. Motor še vedno teče. Odprem vrata. Hladen zrak. Ne pomaga.
Telefon. Pokličem šefa.
"Ne počutim se v redu," rečem. Glas mi je tuj. "Nekaj ni ok."
Tišina. Potem: "Pojdi k zdravniku. Vse bo ok. Pazi nase."
Razume. Ne vpraša "zakaj". Ne reče "ampak projekt". Samo: "Pazi nase."
Prižgem cigareto. Roke ne trepetajo. Mravljinčijo. To je drugače.
Počasi vozim proti domu. Avto vozi sam. Jaz sem... drugje.
Zdi se, kot bi obstajal v dveh paralelnih svetovih. V enem, v katerem vozim avto, povsem izpraznjen. V drugem, v katerem nastopam kot svoj lastni angel varuh. Gledam sebe od zunaj. Kako volan obračam. Kako žmigavec utripa. Kako diham.
Disociacija. Kasneje izvem besedo. Zdaj samo vem: Nisem več en.
II.
Isti dan. Pol ure kasneje.
Pridem domov. Parkiram nekje. Ne spomnim se kje.
Stopnice. Vsaka stopnica je odločitev. Dvigni nogo. Prenesi težo. Ponovi.
Ključ v ključavnici. Težko. Kot skozi med.
Ne zavrti se. Vrata zaklenjena. Pozvonim. Zvok zvonca se mi zdi zadušen, kot pod vodo.
Stoji med vrati. Gleda me. Oči zožene.
"Kaj je s tabo?"
Ne odgovorim. Ne vem kaj bi rekel.
"Si bolan?" Korak bližje. "Izgledaš... čuden."
"Ne vem."
"Kako ne veš?" Glas višji, rezek. Zoprn. "A nisi šel v službo? Kje si bil?"
"Zunaj."
"Zunaj?" Dvigne roke. "Eno uro! Kaj si delal zunaj?"
"Sedel."
"Sedel." Ponovi. Gleda me kot tujca. "Samo sedel."
Pokimam.
"To ni normalno." Obrne se. Koraka proti dnevni sobi. "Ti nisi normalen."
Obstanem v hodniku. Torba pade iz roke. Trd udarec laptopa ob tla.
Ne dvignem je.
III.
Nekaj pozneje. Pot do zdravnika.
Voziva se. Tiho sva. Ne gledam je. Gledam cesto. Vsaj zdi se mi tako. Parkirišče. Parkirni avtomat. Kartica - bzk-bzzsk-bzzzzzk. Še ta zvok je tuj.
Sprejemni pult. Čakalna vrsta. Tretji v vrsti. Stojim. Tla se zibljejo. Ali jaz. Ne vem.
Dvoje pred mano. Ženska z otrokom. Starejši moški s palico. Normalni ljudje. Normalna telesa. Moje ni normalno. Ne več.
Na vrsti sem. Pristopim. Kartico dam. Gesundheitskarte. Zelena. Plastična. Administratorka zre v ekran. Vpraša nekaj. Ne slišim točno.
"Ja," rečem. Edini odgovor, ki se zdi primeren.
Tla... Se res zibljejo? Zdi se kot... kot... Noge mehke. Kolena ne držijo več. Zgrudim se.
Minuto kasneje. Morda več.
Ležim. Tla hladna. Strop bel.
Glasovi okrog. "Ruf einen Krankenwagen!" Nekdo me kliče po imenu. "Bleib ruhig!" Roka na rami. Ne vem čigava.
Tiho je. Vsaj v moji glavi. Prvič danes.
Reševalno vozilo.
Zavija - levo - desno - levo. Sirena nekje v daljavi. Ali tukaj. Ne vem.
"Kannst du mich hören?" Reševalec se skloni. Mlad. Modro bela uniforma.
"Ja."
"Gut. Was ist passiert?"
"Keine Ahnung."
Igla v roko. Hladen dotik. Obliž čez.
"Morphium," reče. "Hilft beim Schock."
Morfij. Prva doza. Toplota. Razlije se po roki. Po telesu. Počasi. Druga doza. Tretja... Preneham šteti. Olajšanje. Končno.
"Besser?" vpraša.
"Ja." Prvič ne lažem.
Urgenca. Ne vem koliko časa.
Svetloba. Močna. Bela. Oči zaskelijo. Druga igla. Barvilo. CT. Zaskrbljeni zamegljeni obrazi...
Kasnje. Postelja. Bolnišnica.
Grofica sedi nezainteresirano poleg. Ne gleda me. Gleda telefon.
"Kaj so rekli?" vpraša. Ne dvigne glave.
"Stres. Izgorelost. Panika."
"Torej nič resnega."
"Ne vem."
"Kdaj te odpustijo?"
"Jutri. Pojutrišnjem. Morda."
Vstane. "Pokliči, ko boš vedel. Pridem te iskat."
Odide. Ne pogleda nazaj.
Ležim. Gledam strop. Drugačen strop. Drugačna razpoka.
Ampak še vedno razpoka.
IV.
Četrtek. 11:37.
Telefon. Vibrira. Ime na zaslonu: Krešo.
Dvignem.
"Hej, prijatelju." Glas previden.
"Hej," rečem.
"Bio sem na poslu. Pitao za tebe. Rekli su, da si nešto bolestan."
"Jesam, jebiga..."
"Kako si?"
"Pa iskreno, prijatelju... ne znam."
Tišina. Dolga.
"Gdje si?"
"Ovdje u Karnkenhausu."
"Dolazim."
Prekine. Preden lahko rečem ne.
Četrtek. 12:52.
Trkanje. Ne vstanem. Krešo počasi odpre vrata.
"Hej." Stoji med vrati bolniške sobe. Drži dva lončka kave.
"Hej."
"Mogu da uđem?"
Pokimam.
Sede na rob postelje. Postavi kavo na nočno omarico.
Ne reče nič. Samo sedi.
"Tri dana?" vpraša tiho.
Pokimam.
"Puk'o?"
Pokimam.
Sedi in odkimava. "Pa što da ti kažem, prijatelju... Vrijeme ti je, da dođeš k sebi". Samo sedi.
"Gledam te," reče. "kako te izjede to sranje. Nisam znao, kako da ti pokažem."
"Nisi mogao."
"Znam." Pogleda me. "Ali ovoga puta... prijatelju. Ovoga puta moraš nešto primjeniti."
"Djeca, prijatelju."
"Razumijem ja to. Ali gle'... ako ti sad padeš..." Ne dokonča. Ne rabi.
Molčim.
"Razmisli," reče. Vstane. "Nazovi. Kadgod bilo."
Vrata se zaprejo. Tiho. Kava ostane. Diši.
V.
Sobota. Kuhinja. Večer.
Grofica dela večerjo. Seklja čebulo. Ritmično. Deska - tok - tok - tok.
Otroci v sobah. Glasba pronica skozi zaprta vrata. Pridušeno.
"Boš pomagal ali boš samo sedel?" Ne gleda me.
Vstanem. Počasi. Roka na robu mize. Za oporo.
"Končno." Tok - tok - tok. "Tri dni kot zombi. Štirje dnevi."
Pristopim. "Kaj naj naredim?"
"Pomij solato." Pokaže z nožem proti pomivalniku.
Odprem vodo. Mrzla. Roke pod curkom. Ne čutim temperature.
"Krešo je bil oni dan pri meni," rečem.
"Vem. Slišala sem."
"Rekel je..."
"Kaj?" Obrne se. Nož še v roki. "Kaj je rekel tvoj prijatelj?"
"Da moram... da bi morali..."
"Ja?" Korak bližje.
"Nič."
"Ne. Povej." Nož odloži. Počasi. Na delovno ploščo. "Kaj ti je tvoj prijatelj rekel?"
"Da moram razmisliti." Voda teče. Solata že čista.
"O čem?"
"O... tem. O nama."
"O nama." Ponovi. Čisto. Hladno. "Razumem."
"Nisem mislil..."
"Ne." Dvigne roko. "Ne razlagaj. Razumem popolnoma."
"Jaz sem problem." Reče. Ne vpraša. "Jaz te izčrpavam. Jaz sem kriva."
"Ne..."
"Vedno jaz." Glas mirnejši. Preveč miren. "Nikoli ti. Nikoli tvoja šibkost. Nikoli tvoja nesposobnost funkcionirati. Vedno jaz."
"Tega nisem rekel."
"Ne rabiš." Obrne se nazaj h kuhinji. "Slišim kaj misliš. Od prvega dneva že slišim."
Seklja čebulo. Hitreje zdaj. Tok-tok-tok-tok.
"In, kaj boš?" vpraša. Še vedno ne gleda.
"Ne vem."
"Ne veš." Tok-tok-tok. "Seveda ne veš. Nikoli ne veš. Jaz vem. Jaz vedno vem. Jaz moram vedeti. Za vse."
Ostanem tam. Roke mokre. Solata v cedilu.
Dolga leta že tako stojim.
VI.
Nek kasnejši ponedeljek. 18:00. Terapevtova pisarna.
Bela, skoraj sterilna soba. Dva udobnja naslanjača. Kavč. Palma v kotu. Fejk. Plastika.
"Kdaj ste se odločili priti?" vpraša.
"Ko nisem mogel več vstati."
Zapiše. Počasi. "In pred tem?"
"Dvanajst let. Funkcioniral sem. Delal. Prenašal. Vztrajal."
"Za koga?"
Molčim.
"Za koga ste funkcionirali?"
"Za vse. Za njo. Za otroke. Za mir."
"Mir?" Pogleda me.
"Če naredim vse prav... če sem vse, kar potrebuje... potem je mir." Obmolknem. "Če pa ne..."
"Ja?"
"Nevihta."
Zapiše več. "Antagonizem. Asimetrična dinamika," reče. Nevtralno. Kot diagnozo. "Tarčni partner. Poznate izraze?"
Pokimam. Googlal sem. Zadnjih sedem dni. Vsako besedo sem prepoznal.
"Grofica," rečem. "Tako sem jo poimenoval. Grofica Drakula."
Ne odgovori takoj. Samo gleda me. Ne obsoja. Ne reče "to je žaljivo". Ne reče "to ni fer".
"Razumem zakaj," reče.
Prvič po vseh teh letih. Nekdo razume.
VII.
Danes. Terasa. Kava. Sam.
Lonček, prijetno topel, greje dlani. Prižgem cigareto. Prva cigareta zjutraj.
Vonj svežega kruha iz pekarne spodaj. S-Bahn zavije za vogal. Znan zvok.
Grofica že dolgo ni več del mojega življenja. Odselila se je. Pred tremi leti.
Otroci... vikendi. Včasih. Če ona dovoli. Če ni nekih "načrtov".
Ne vem kdaj jih bom videl. Ne vem če jih bom videl.
Zlom ni bil konec. Bil je začetek konca.
Ko se telo zlomi, um nadaljuje. Ko se um zlomi, se rodi nekaj novega. Ali umre. Odvisno.
Jaz sem... ne vem kaj sem. Še vedno ne vem.
Ampak vsaj priznal sem. Vsaj rekel sem stop. Telo je odločilo, ko jaz nisem mogel.
Dvanajst let sem funkcioniral.
Tri dni sem ležal.
Dve leti sem sem se odločal.
Cena? Vse. Družina. Dom. Iluzija normalnosti.
Dobitek? Dihanje. Spanje. Jutro brez kepe v želodcu.
Je vredno?
Ne vem.
Jutri bom vedel. Ali pa ne.
Srknem kavo. Cigareta dogori. Pritisnem filter v pepelnik.
Grem.
Dovolj je. Za danes.
Opomba: To ni zgodba o tem, kako postati močan. To je zgodba o tem, kako preživiš. Zlom ni konec. Je reset. Boleč. Drag. Nujno potreben. Grofica ima svojo zgodbo. Ta je samo moja.
0
Vedno več moških je takih kateri se ne ukvarjajo več z ženskami . Plačajo prostitutko kjer dobijo vse usluge kar rabijo . Seveda bi radi imeli ženstvebo žensko ampak takih je danes le še za vzorec .Torej kaj jim presoane . Svet je postal nor . Bluzimo in drvimo v propad .
0
@Sigma @Sigma
Pa saj to je super, si na boljšem kot tisti, ki bi žensko, pa je ne dobijo.
@hambi-bolje sam kot z žensko, ki te ne ceni, ne ljubi, ne spoštuje.
Pa saj to je super, si na boljšem kot tisti, ki bi žensko, pa je ne dobijo.
@hambi-bolje sam kot z žensko, ki te ne ceni, ne ljubi, ne spoštuje.
0
To, da so na zahodu ženske vedno bolj možače., je vedno resnejši problem. Možat moški in možača, to pa ne gre skupaj. Z možačami so kompatibilni le kastrati, ki jim je vseeno kaj je, samo da je ženska.
0
@hambi
Vloga žrtve je res težka, će je vse to res. Se bere to...., da bi takško žrtev postavil nekam, da se strezne..
Najprej moraš videti svoje napake, sebe...
Oni, ki raje prrstututke so šele maherji, no to, kako se bojio pristne l bližine..
Vloga žrtve je res težka, će je vse to res. Se bere to...., da bi takško žrtev postavil nekam, da se strezne..
Najprej moraš videti svoje napake, sebe...
Oni, ki raje prrstututke so šele maherji, no to, kako se bojio pristne l bližine..
0
Ženske v mojem življenju še vedno igrajo vlogo le kadar že zaradi zdravja prostate odprem redtube. Drug razlog za redne izlive pa je preventivna eliminacija vsake skušnjave. Mimogrede, napisano ni mišljeno kot življenski recept za moške, ki se šele morajo postaviti na noge.
Berem, da si nekateri življenje radi popestrite s sex turizmom. Jaz takšnih skominov zaenkrat še nimam. Dosegljivost žensk in seksa ne igra popolnoma nobene vloge v mojem življenju.
Berem, da si nekateri življenje radi popestrite s sex turizmom. Jaz takšnih skominov zaenkrat še nimam. Dosegljivost žensk in seksa ne igra popolnoma nobene vloge v mojem življenju.
0
Ne napišeš, če si pozdravil sebe oziroma nisi? .praznjenje jajc ni zanimivo, to je bolj za dečke in ne za moške. ( za na zvon obešat)
0
Branje opisane družinske dinamike me je spomnilo, da praktično vsako razmerje med moškim žensko limitira proti neki vrsti opisanega.
0
@🤐
Pol pa imaš naprimer Neutropata/ZDRAVILCA0, ki je on za ženske popolnoma neuporaben.
Ni niti štalce uspel zgraditi zguba neuspešna, da bi mi kera dala priložnost, da ustvarita družino. Pa kaj tip pričakuje, da mu bo ženska skupaj z njegovo mamo v bajti živela? Poleg tega takoj zavohajo njegove slabe gene in neprivlačen videz. Tazga smotanega tipa se še tako trapasta ženska takoj ogne.
Pol pa imaš naprimer Neutropata/ZDRAVILCA0, ki je on za ženske popolnoma neuporaben.
Ni niti štalce uspel zgraditi zguba neuspešna, da bi mi kera dala priložnost, da ustvarita družino. Pa kaj tip pričakuje, da mu bo ženska skupaj z njegovo mamo v bajti živela? Poleg tega takoj zavohajo njegove slabe gene in neprivlačen videz. Tazga smotanega tipa se še tako trapasta ženska takoj ogne.
0
@Sigma...podpis pod tvoj uvodni zapis. Ceprav sem zenska v zrelih letih, velja zame enako v odnosu do moskih. Ne iscem vec moskega in ne cakam vec tistega pravega... Ko se pomiris s tem, da sam s sabo lahko tudi neizmerno uzivas, se v dusi naseli mir...uzivas v vsem kar pocnes in se ne ukvarjas z nesteto vprasanji, ki so se porajali zaradi moskih.....prava nirvana.
0
Strinjam se s prvim avtorjem. Če sešteješ koliko nevarnosti koliko žrtvovanj za to, da na koncu ne spoštuje in ni hvaležna prav za nič, ne hvala.
So izjeme ampak večina današnjih žensk si moških ne zasluži.
Vse so 10ke, vse bi imele top 2% moških, ki jih pa itak nočejo in tudi ne znajo razumeti, zakaj jih nočejo.
Moški so samo bankomati, za bildanje njihovih egotov. Vso svojo energijo dajo na izgled a je karakter tak, da mi je še krava bolj privlačna. So pa ženske v določenih Evropskih državah še slabše kot pri nas.
Finančne podpore tega ne bodo spremenile. Dvojna merila so postala tudi tako bolno velika, da je grdo.
DEJSTVO JE, DA DANAŠNJE ŽENSKE ŽELIJO POPOLNE COPATE, KI JIM BODO UKAZOVALE, IN HKRATI PRAVE MOŠKE.
To pa ne gre skupaj.
ŽENSKE BI RADE ENAKOPRAVNOST TAM KJER JIM PAŠE, A BI RADE KAVALIRSTVO TAM KJER JIM NE PAŠE.
ČE ŽELITE ENAKOST, DAJMO ŠE ŽENSKE KVOTE V VOJSKO, GRADBIŠČA IN PODOBNA FIZIČNA DELA, NE SAMO DA BODO SE PREKLADALE PO TRGOVINCAH ZA ISTO PLAČO.
SODIŠČA - SAME ŽENSKE, CSD-JI SAME ŽENSKE. POLICIJA, VERJAME NAJPREJ ŽENSKAM.
Fantje pazite v kaj se spuščate. Biti z današnjo žensko je minsko polje.
So izjeme ampak večina današnjih žensk si moških ne zasluži.
Vse so 10ke, vse bi imele top 2% moških, ki jih pa itak nočejo in tudi ne znajo razumeti, zakaj jih nočejo.
Moški so samo bankomati, za bildanje njihovih egotov. Vso svojo energijo dajo na izgled a je karakter tak, da mi je še krava bolj privlačna. So pa ženske v določenih Evropskih državah še slabše kot pri nas.
Finančne podpore tega ne bodo spremenile. Dvojna merila so postala tudi tako bolno velika, da je grdo.
DEJSTVO JE, DA DANAŠNJE ŽENSKE ŽELIJO POPOLNE COPATE, KI JIM BODO UKAZOVALE, IN HKRATI PRAVE MOŠKE.
To pa ne gre skupaj.
ŽENSKE BI RADE ENAKOPRAVNOST TAM KJER JIM PAŠE, A BI RADE KAVALIRSTVO TAM KJER JIM NE PAŠE.
ČE ŽELITE ENAKOST, DAJMO ŠE ŽENSKE KVOTE V VOJSKO, GRADBIŠČA IN PODOBNA FIZIČNA DELA, NE SAMO DA BODO SE PREKLADALE PO TRGOVINCAH ZA ISTO PLAČO.
SODIŠČA - SAME ŽENSKE, CSD-JI SAME ŽENSKE. POLICIJA, VERJAME NAJPREJ ŽENSKAM.
Fantje pazite v kaj se spuščate. Biti z današnjo žensko je minsko polje.
0
ŽIDOVSKA ZAROTA in tudi avtor sicer anonimen te teme JE USRANA KURA, prašič zavaljen na kratkih nogah, ki množično odpira kakršne koli teme samo da so proti ženskam...išče teme, privablja osebe moškega spola (vsaj na videz moškega) sicer pa skrajno nagravžen tip za bruhat nagravžen, ki zelo težko dobi "moškega" za seks. To prase zavaljeno prešvicano, leno, ki na svoje telo ne da niti piškavega oreha, se ponuja tukaj in se se je prase ponujalo na SČ neuspešno kot se tukaj neuspešno. Marš prase ničvredno
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
19.10.2025 ob 21:34
Zato odpiram obratno temo. Ni mi več do žensk. Ne zato, ker bi bil 🤐. Niti sem star, impotenten ali aseksualen. Celo nadpovprečno visok nivo testosterona imam. Niti gre za samotolažbo, ker sem incel. Gre preprosto za spoznanje, da so ženske, takšne kot so, zame postale popolnoma neuporabne.
Ni mi več do skupnega preživljanja časa, kaj šele zveze in sobivanje. Ne zato, ker bi bil neprilagodljivi egoistist. Zaradi nekompatibilnosti enostavno ne vidim smisla nobene ženske dolgo prenašati. Še do seksa mi več ni. Tako vem, da vse zahteva svoj trud in nepotrebne stroške. Nadaljuje se z dramo. Vedno so prisotna tveganja. Prevečkrat so posredi še zamolčana pričakovanja. Skratka, ni vredno tisto malo užitka.
Vseeno mi je kako drugi živite. Jaz sem pač ugotovil, da mi je še najlepše, če z ženskami več ne zgubljam dragocenega časa. Zaslužen denar raje porabim zase. Prosti čas namenjam svojim hobijem. Ostalo pa vlagam za lepšo in varnejšo prihodnost.
V še tako nobel restavracijo grem z užitkom sam. Tudi na potovanje. Ni aktivnosti, kjer bi pogrešal ženske. Celo zdrkam si ga raje sam kot, da bi mi družbo delala ženska. Bolj uživam.
V praksi to pomeni, da ženske, ki zame pokažejo interes, na lep način zavrnem brez, da bi karkoli razlagal. Občasno sicer ne zaleže. Sem pa tja kakšna ne more razumeti in vztraja, ustvarja probleme. Zato sem se začel prav truditi, da ja nobeni ne bi bil zanimiv. Temu primerno se oblečem in na splošno obnašam kot, da nimajo tistega zaradi česar moške privlačijo.
Kakorkoli źe, zdelo se mi je vredno napisati, da mladi vidite, da je tudi to področje stvar perspektive. Življenje je lahko krasno tudi, če ženske popolnoma ignorirate. Za nobena magična bitja ne gre. Precej več skupnega imajo z zajedalci. Le da v naivni zaljubljenosti tega ne zmoremo uvideti. Še vedno pa koristi, če smo ob svojem času z ženskami uspeli izživeti vse lepo in grdo brez, da bi se preveč opekli.
Pa veliko sreče, kakorkoli že živite.