☕ Ni mi več do žensk - 2

Velik psihološki problem je da ženske zaslužijo toliko kot moški.

Ker ženska nikoli ne bo z moškim ki zasluži manj od nje se ji bazen moških in kriteriji tako zvišajo, da moškega ne more dobiti. Ko je 40 let stara je pa itak prepozno.

Konzervativna družba je zdrava družba.

LGBT, feministična liberalana, dekadentna, enakovredna družba pa lahko zgolj propade. Tako enostavno. Psihologija.

@hambi
Kdaj sta z grofico izgubila stik, tak pristen človeški odnos ali ga sploh nista imela in je bil samo iluzija?

Ampak do tega pride le moški, ki je z ženskami tako ali drugače, nekaj dal skoz. Seksualno sestradani moški brez izkušenj, ki se jim zdijo ženske čudovite, tega ne bodo razumeli. Moderna ženska ti ne bo poboljšala življenja, ker se jim je pod vplivom interneta že davno odpeljalo. Poleg tega so vse manj ženstvene in vse manj privlačne. Za to tudi same poskrbijo tudi z videzom ( moški način oblačenja in zadnje čase zelo moderne superge za vsako priložnost). Vsak intimen stik z žensko je hočeš nočeš riziko, ki za sabo prinese čustveno navlako.

Res. Ni ga boljšega kot uživanje v notranjem miru.

CELJENJE

---

Februar 2022. Leto in pol po odhodu. Dva meseca pred sodno kalvarijo.

Terapevt me vpraša, kdaj pridem naslednjič.
"Ne vem," odgovorim. "Mogoče ne rabim več."
Pogleda me. Ne reče nič. Samo pogleda.

Vem, kaj misli. In prav ima.

I.
Marec 2022. Stanovanje. Hamburg.

Alarm 6:00. Vsako jutro znova isti zvok. Rituali so pomembni. Pomagajo nam preiti na drugo raven.
Roka po telefonu. Ugasnem. Ležim.
Srce razbija. Še preden odprem oči. 140. Morda 150. Ne vem. Ne merim. Samo čutim.
Dihanje plitko. Prsni koš pretesen. Kot da nekdo sedi na meni.

Pet minut. Samo še pet minut.

Ne pomaga.

Vstanem. Noge telečje. Oprijemam se roba postelje.
Kopalnica. Ogledalo. Ne gledam predolgo.
Omarica. Bela škatlica. Paroxat 20 mg. Zelenkasta škatlica. Helex 0.5 mg.
Prva tabletka. Kozarec vode. Dolg požirek. Druga tabletka. Še en požirek.

Ritual. Kot kava. Kot cigareta. Samo prej.
Čakam. Polurno okno preden začne delovati. Ne pomaga še. Ampak vem, da bo. To me drži.

Telefon. Zaslon. Brez sporočil.
Nobenih klicev.
Nobenih "Dober dan, papa."
Nič.

Tri hčerke nekje tam zunaj. Ne vem kje točno. Grofica se je preselila. Novi naslov. Ni povedala.
"Otroke bom zaščitila pred tvojimi manipulacijami," je rekla na sodišču.
"Zaščitila." Kot da sem nevarnost.

Kepa v želodcu. Stisnem pest. Čutim nohte v dlani.
Diham. Samo diham.

Helex začne delovati. Počasi. Oster rob se zabriše. Kepa ostane. Manjša.
Skuham kavo. Prižgem cigareto. Sedim na balkonu. Hladen zrak. Vonj po strohnelem lesu iz parka. Sirene v daljavi.

To ni življenje. To je... kar je ostalo.

II.
Četrtek, 12. marec 2022. Terapevtova pisarna. Eppendorf.

Ista bela soba. Isti naslanjači. Ista fejk palma v kotu.
Usedeva se. Ritual. Vedno znova ista rutina.

"Kako ste?" vpraša.
"Dobro."
"Dobro." Ponovi. Ne vprašalno. Konstatacija.
"Vzamem Paroxat. Včasih Helex. Funkcioniram."
"Funkcionirate," ponovi. "In kako se počutite?"
"Povedal sem. Dobro."
"Dobro ali otopelo?"

Molčim.

"Otopelo," rečem.
"To je pričakovano," reče. "Zdravila pomagajo pri akutnih težavah. Ne zdravijo vzrokov."
"Vem."
"Govorila sva o vzorcih. Prepoznavanje. Spomnite se?"

Pokimam.

"In kaj ste opazili?"
"Nič posebnega."

Zapiše. Počasi. Zvok pisala na papirju - škrab-škrrrab. Poznam ta zvok.

"Nič posebnega. V redu. Povejte mi o tednu."
"Delal sem. Kuhinja. Spanje. Sprehodi. Službene zadeve. Normalno."
"Normalno."
"Ja."
"Ste kontaktirali hčerke?"

Tišina. Dolga.

"Poskusil sem."
"In?"
"Grofica je blokirala mojo številko. Sporočila ne pridejo skozi. Klici tudi ne."
"Kako se počutite ob tem?"

Roka se strese. Kozarec na mizici zazveni - kling.

"Ne vem. Prazen. Kot da... kot da ne obstajam."
"Obstajate," reče. Mirno. "Ne morete jih doseči. To ni isto."
"Za njih je isto."

Zapiše. Ne odgovori. Samo zapiše.

III.
Marec 2022. 6:15. Alster. Jutranji tek.

Paroxat. Helex. Kava. Superge na noge. Ven.

Mrzlo. Morda 12 stopinj. Dih para. Ritem korakov po peščeni poti — psk-psk-psk-psk-psk.
Prvi kilometer. Noge težke. Pljuča gorijo. Ne pomaga.
Drugi kilometer. Bolj lahkotno. Dihanje globlje.
Tretji kilometer. Tukaj sem. Ne v glavi. Tukaj.

Pot. Makadam. Ritem. Dihanje.
Ne mislim. Samo tečem.
Mimo Fischmarkta. Mimo Dreves. Mimo ljudi, ki gredo v službo.

Oni funkcionirajo. Jaz tečem proč od tega. Četrti kilometer. Peti. Šesti.

Pot po obrazu. Ni vroče. To je strah ki leze ven. Bolečina, ki zapušča moje telo.
Telefon vibrira v žepu. Ne registriram. Ni pomembno. Nobena od njih ni.

Sedem. Ustavim se. Jezero. Valovi božajo nasip - švššš-švššš.

Dihanje. Globoko. Ritem se umirja.
Srce bije še vedno hitro. Ampak to je dobro hitro. Ne panika hitro. Razlika.

Pogledam telefon. Sporočilo od Aurore: "Kje si?"
"Na teku," odgovorim.
"Rada te imam. ❤️"

Ena oseba. Ena, ki jo ne morem izgubiti. Ker če jo...

Ne dokončam misli.
Tečem nazaj. Počasneje. Noge se tresejo. Ne od napora.

IV.
April 2022. Istovrstno srečanje.

"Prebral sem članek," rečem. "O empatih."
"O čem?"
"O empatih. Ljudjeh, ki jih narcisi izberejo kot tarče. Ker so... občutljivi. Empatični."
"In?"
"In očitno sem jaz to. Empat."

Tišina. Dolga.

"Kdo vam je to rekel?"
"Članek na internetu. YouTube."

Vzdihne. Ne glasno. Samo... vzdihne.

"Veste kaj je problem s temi pojmi?" vpraša. "Empat. Narcis. Sigma. Alfa."
"Kaj?"
"Dajejo iluzijo razumevanja. 'Jaz sem empat. Ona je narcis. Zdaj vem.' Ampak ne veste. Samo dobili ste novo škatlico. Nov način, da se izognete delu."
"Kateremu delu?"
"Pogledati, kaj ste vi naredili. Ne ona. Vi."

Kepa v želodcu. Napetost. Kot pred terapijo. Kot pred zdravili. Samo šibkejša.

"Jaz nisem..."
"Ne govorim o krivdi," me prekine. "Govorim o vzorcih. Vi ste izbrali njo. Leta ste ostali. Tudi ko je bilo očitno, da ne deluje. Zakaj?"

Molčim.

"Zato," nadaljuje, "ker ste pričakovali, da se bo spremenila. Da če boste dovolj dobri, dovolj prisotni, dovolj funkcionalni - bo postala to, kar potrebujete. Pravilno?"

Pokimam. Komaj.

"To je soodvisnost. Ne empatija. Empatija je, ko čutite z drugimi. Soodvisnost je, ko se čutite odgovorne za občutke drugih."

Roka se strese. Žlička v skodelici metinega čaja zazveni - cing.

"Prepoznate razliko?"
"Ja."

Laž. Ne prepoznam. Še ne.

V.
26. april 2022. CSD.

Soba. Miza. Papirji. Grofica nasproti. Med nama mediatorka. Njen glas nežen, profesionalen.

"Torej, sporazumno. Skrbništvo. Stiki. Preživnina. Vse jasno?"

Grofica pokima. Nasmešek. Ne pravi. Funkcionalnost.
Podpiševa. Njen kemični - ck-ck. Moj - škrab.

"Čestitam," reče mediatorka. "Tako je najbolje za otroke."

Grofica že vstaja. Grabi torbo.
"Hvala," reče. Ne meni. Njej. Mene ne pogleda. Odide.

Sedim na klop'ci pri otroškem igrišču. Cigareta. Papir v roki. Črke. Stavki. Pravila.
Pravila. Za nas - druge.

VI.
Julij 2022. Cannes.

Prijetno vroče. Maestral in 30 stopinj. Vonj po sončni kremi, oleandru in morju.
Tri hčerke. Srednja skoči v vodo. Najstarejša bere na ležalniku. Najmlajša se bori z nektarino.

Grofica v senci. Telefon v roki. Ne vidi ničesar. Gleda zaslon.
Brez službe že več kot pol leta. Vsak teden ista zgodba. "Rabiš kaj?" "Ja. Za..."
Donacije. Tako jih imenujem. Ne preživnina. Ne pomoč. Donacije.
Kot dobrodelnost.

Plačam. Vedno plačam. Ker če ne... otroci trpijo. Ne jaz. Oni.

Najstarejša pride. Sede poleg.
"Ati?"
"Ja?"
"Lahko gremo na sladoled?"

Pogledam Grofico. Ne gleda. Ne zanima je.

"Lahko," rečem.

Gremo. Vsi štirje. Brez nje.
To je... normalno. Morda celo dobro.

Costa Brava. Teden kasneje.

Aquapark. Bazen. Morje. Otroci se smejijo.
Grofica v sobi. Pravi, da je bolna. Ni. Samo... ni tu.
Zvečer večerja. Restavracija. Miza za pet.
Grofica naroči. Ne gleda cene. Zakaj bi?

Otroci jedo tiho. Previden smeh. Ne preglasno.
Ko Grofica dvigne pogled, se umirijo.
Ko odide na WC, zadihajo.
Poznam ta občutek. Živim ga že dolgih šestnajst let.
Zdaj ga gledam skozi njih.

Lica me žarijo. Stisnem vilico. Preveč močno.
To je zadnje skupno morje. Ne vem še. Ampak slutim. Čutim.

VII.
Avgust 2022. Mediacijsko sodišče. Ljubljana.

Dvorana. Večja kot na CSD. Miza daljša.
Mediatorka. Grofica. Jaz.
Grofica prijazna. Kima. Se strinja.

"Ja, seveda. Stiki so pomembni."
"Ja, razumem. Otroci rabijo očeta."

Podpis. Njen. Moj.
Papir. Sporazum. Nov.
Že drugi.

Grem ven. Parkirišče. Cigareta.
Telefon. Aurora: "Kako je šlo?"
"Dobro," odgovorim.
"Dobro?"
"Podpisala je."
"To je... super?"
"Mogoče," rečem. Ne verjamem.

Konec avgusta. Hamburg.

Tri hčerke. Torbe. Avto.
Pripeljem jih. V Hamburg. Obisk. Prijatelji. Izlet.
Grofica pristane. Brez drame. Brez težav.
Dva tedna. Izleti. Pristanišče. Elba. Parki. Sladoled.

Srečen čas. Redek.

Zadnji dan. Avto. Günzburg. Legoland. In nazaj v Slovenijo.
"Kdaj spet pridemo?" vpraša srednja.
"Kmalu," rečem.

Lažem. Ne vem kdaj. Nek čuden občutek me obide.
Ampak kaj naj rečem?

VIII.
Oktober 2022. Sodišče. Ljubljana.

Skuter parkiran skoraj pri vhodu. Superge. Kavbojke. Jakna. Povsem neprimerno oblečen.
Ne namenoma. Preprosto... nisem razmišljal.

Stopim v dvorano. Čakam.
Vrata se odprejo. Grofica.

In odvetnica.

Srce poskoči. Puls 140. 150. 180.
Ne. To ni... to ni bilo dogovorjeno.

Grofica se nasmehne. Hladen nasmeh.
Odvetnica odpre mapo. Debela mapa.
Ne poslušam. Ne slišim točno.
Slišim samo ton. Obtožujoč. Oster. Naučen.
Slišim besede. "Manipulacija." "Otroci v nevarnosti." "Neprimeren oče."

Sodnica gleda. Ne reagira. Samo gleda.

Po kaki uri zapustimo dvorano. Noge mehke. Roke se tresejo.
Motor. Ključ. Ne morem ga obrniti. Pet minut. Deset. Prižgem cigareto. Tretjo.

Telefon. Aurora: "Kaj se dogaja?"
"Vojna," odgovorim.
"Kaj?"
"Začela se je vojna."

IX.
Marec 2023.

Telefon. Blokirano.
Sporočila. Ne pridejo.
Otroci. Ne odgovorijo.
Tri tedne. Štiri. Pet.

Nič.

Pokličem odvetnico. "Lahko kaj naredimo?"
"Čakamo. Pripravljamo."

Čakam.
Teden. Dva. Tri.

Helex. Vsak jebeni dan. Ne samo občasno. Vsak dan.

Paroxat. Povišan odmerek. 30mg.

Tek. Deset kilometrov. Ne pomaga.
Terapevt. Dva krat na teden. Ne enkrat.

"Kako se počutite?"
"Kot da tonеm. Kot da me ni."
"Ste tu. Dihate."
"Ampak oni... oni me ne vidijo."
"Grofica jih je prepričala?"
"Ja. Ali pa... ne vem. Mogoče sem res..."
"Kaj?"
"Tisto, kar pravi. Nevaren. Slab."
"Ste?"

Molčim.

Maj 2024.

Samo najmlajša üe pride.
Ne vsak teden. Ne redno. Ampak pride. To je... nekaj.

Starejša? Srednja? Nič.
Mesec. Dva. Šest.
Nič.

X.
13. marec 2024. Sodišče.

"Začasna odredba," pravi sodnica. "Formaliziramo trenutno stanje."

Trenutno stanje. Mlajša vsak drugi vikend. Morda. Če ima srečo. Če ni "drugih načrtov".
Starejša? Srednja? Pravno... nikoli.
Papir v roki. Črke. Pravila.
Pravila za druge. Ne za Grofico.
Mrtva črka na papirju.

Odvetnica pravi: "To je začetek. Gradimo primer."
Začetek. Četrto leto že začetek.

XI.
September 2024. Napoleon.

Srednja höi. Rojstni dan. Brez tortice. Vreča z darilom.
Pride. Pet minut zakasni. Nervozna.
"Hej," rečem.
"Hej."
Naročim si kavo. Sediva. Ne sprašujem veliko. Samo... poslušam.

Pol ure. Potem mora iti.

"Nasvidenje, ati."
"Nasvidenje, princeska."

Odide.
Naslednje leto spet.
To je... kar je.

XII.
Danes. Terasa. Kava. Cigareta.

Pet let od prvega srečanja s terapevtom.
Pet let Paroxata. Vsaj Helex sem opustil.
Leta psihofizičnega treninga. Leta odkrivanja vzorcev. Relapsov. Učenja.

Ducat strokovnjakov. CSD. Sodišče. Terapevti. Mediatorji. Svetovalke. Vsi z najboljšimi nameni. Vsi prisesani na državne jasli in naročeni na plače. Vsi brez odgovornosti.

Rezultat? Tri sirote. Ob živem in kooperativnem očetu.

Najmlajša podlega bremenu. Nosi težo zase in za sestri. Ne zmore. Komaj devet jih üteje.
Starejša ne govori več z menoj. Dve leti in pol že.
Srednja... enkrat na leto. Rojstni dan. Morda.

Sistem dela. Za Grofico. Ne za otroke. Ne zame.
Pravila so za druge. Ne zanjo.
Sporazumi? Sodne odločbe? Mrtve črke.

"Zakaj se ne pritožiš?" me vpraša nekdo.

Pritoži? Kje? Pri kom?
Ducat strokovnjakov. Plača. Jasli.
Brez posluha. Brez odgovornosti.
Samo papirji. Členi. Postopki. Čakanje.

Internet še vedno poln člankov. "Empat." "Narcis." "Sigma." "Alfa."
Predalčki. Kategorije. Psevdo rešitve.

Ampak celjenje ni predalčkanje. Je kot jebeni ishias. Brazgotine ostanejo. Naučiš se shajati z njimi.
Paroxat. Helex. Tek. Terapija. To niso rešitve. So orodja. Kot bergle.

Včasih me še vedno prime. Vidim Auroro zamišljeno. Želim reševati.
Ustavim se. Ne vedno. Ampak pogosteje.
Včasih hči ne odgovori. Želim ji pisati še. In še.
Ustavim se. Ne vedno. Vedno pogosteje.
Včasih ležim zvečer. Premlevam. Kaj sem naredil narobe. Kako popraviti.
Ustavim se. Ne vedno. Ampak gre nekako.

To ni zmaga. To ni ozdravitev. To je... učenje shajanja z brazgotinami. Z nelagodjem.

Empat? Ne. Samo nekdo, ki je šel celo pot po obodu. In se naučil kdaj preskočiti.
Sigma? Ne. Samo nekdo, ki ve, da je povezanost pomembna. In včasih nemogoča.
Alfa? Ne. Samo nekdo, ki ve, da nadzor je iluzija.

Srknem kavo. Cigareta dogori. Pritisnem filter v pepelnik.
Jutri imam terapijo. Še vedno hodim.

Paroxat v predalu. Helex v torbici. Za vsak slučaj. In včasih - samo včasih - kaka izmed hčera pride. Za nekaj minut. Nekajkrat na leto. To je... to je vse.

Superge pri vratih. Za tek. Zjutraj. Telefon na mizici. Brez sporočil. Morda bo. Morda ne. Vsakdo ima svoje razloge. Vsak svojo zgodbo.

Grem. Dovolj je. Za danes.

Ali je izgorelost posledica vztrajanja v nasilnih odnosih?

@all

Mislim, da je posledica vidna, kot pisanje traktatov leta in leta o bivši.

Naštepati 5 otrok in imeti sebe za žrtev, je milo rečeno malo umno. Zdaj pa pove, da je to bila največja narcisa tega sveta in da mu ni več do žensk. Zaželjen pa tako, da se jih mora otepatii. A ni škoda. 🙂)) Težko si je sicer predstavljati, kako se vse grebejo za žrtveno jagnje svetovne narcise.

Brat Pitt je šel naprej. Ni škrt in ni žrtev. Torej živi na polno, ker ima denar in srce na pravem mestu, garancije ni pa nikjer v odnosih.

@all Izčrpanost, izgorelost, anksioznost, zmedenost (dezorientacija), zamaknjenost (disociacija), ... marsikaj je lahko posledica. In hkrati ni nujno da je. Kot pri drugih stvareh - nekateri pojedo boga in pol, pa se jim ne pozna, drugi pa samo pogledajo čokolado, pa se zredijo za kilo in pol.

Kateri profil moškega potem zmaga?

@hambi
Po moje se ne zavedamo, koliko nasilja je med nami in tako nimamo pregleda, na kaj vse vpliva in kam vodi. Zares je dragoceno, ko nekdo upa jasno ubesediti in reči bobu bob. To da se ne pozna, je lahko tudi način nekoga, da se aktivira in nekaj naredi, da bi bilo drugače. Kdo drug pa lahko začuti, da nekaj ni v redu, pa vseeno živi dalje z mislijo, da tako že mora biti. Ker ima druge cilje in so mu pomembnejši.

Jaz ženske ne rabim, raje drkam. Pa čeprav me mnoge ženske hočejo. Mnoge.

Nič novega. Res pa, da gre za vse bolj pogost pojav.

Od žensk je lepa samo ena roža, to je Planika. Planika lahko noč. RTM

Sodni mlinček mora uničiti še kakšno generacijo ločencev več preden kritična masa moških dojame, da so se časi spremenili.

Hambi, zakaj pa pod anonimnim nikom? Strah pred tožbami?

Odnos, ki ga opisuješ, spominja na projekcijo sedanjega partnerskega odnosa na preteklo zgodovino odnosa med teboj, kot otrokom, in svojo materjo. Se pravi, ti si bil v tem odnosu v vlogi "otroka", tvoja partnerka pa v vlogi "matere". Tvoja naloga je očitno bila, da nudiš 24 urno "emocionalno podporo" in ohranjaš mater (svojo bivšo) "pri življenju", kjer se je vloga izmenjevala, da si bil ti starš in ona otrok, saj si moral skrbeti za njene čustvene potrebe, biti tolažnik, prijatelj, partner... Tvoja naloga v partnerskem odnosu je verjetno bila podobna, kakršne si bil že navajen v odnosu do matere. Torej, da dvigaš in stabiliziraš njeno depresijo, nihajoče, nepredvidljivo, kaotično razpoloženje, vampirsko nenasitne otroške in tudi partnerske ali "incestoidne" čustvene potrebe, da skrbiš zanjo, kakor skrbi starš za otroka.

A si odraščal brez očeta s samohranilko, ali pa z odsotnim očetom? Očitno se nisi smel nikoli razjeziti ali zasovražiti "ubogo mater", nikoli žale besede, na trnih in zelo previden z vatko, da je ne spraviš v slabo voljo, ampak si ji vedno moral stati ob strani, ker si hotel biti "dober", pridkan otrok, tako da si bil pohvaljen, sprejet s strani matere, da si si izprosil ali kupil njeno naklonjenost in "ljubezen".

Srž vseh tvojih težav po moje je, da si si za partnerko izbral "mater", pa še to z borderline narcisistično osebnostno strukturo, s čimer je verjetno bila zelo podobna tvoji pravi materi. To, kar opisuješ, spominja na odvisniški odnos, kakršnega sta imela Johnny Depp in Amber Heard. Tam je bila Amber tudi totalka dominantna, eskalirajoča za vsako malenkost, nepredvidljiva s čustvenimi izbruhi, očitajoča, oštevajoča, policaj in sodnik, fizično in verbalno nasilna, alkoholik, Johnny pa pohleven, umikajoč se, vedno z umirjenim in tresočim se glasekom, čisto podrejen "svoji gospodarici", v strahu, da je ja ne vznejevolji ali, bog ne daj, spravi v slabo voljo.

Facing the Death Mother

@Gizdalin Ja. Prav imaš. Mother wound na moji strani.

Jaz sem prišel s programom: "Če bom dovolj dober, dovolj funkcionalen, dovolj prisoten, bom dobil ljubezen."

Poskušal sem pridobiti naklonjenost težavne osebe.

Match made in hell. Patološka simboza. Jaz hranim njen vampirizem, ona potrjuje mojo soodvisnost. Perpetuum mobile uničenja.

Jaz reševalec iz childhood trauma (emotional neglect, parentification). Ona... karkoli že, ampak hungry ghost pattern. Jemlje in nikoli ni dovolj.

Noben od naju ni dobil, po čemer je hrepenel. Sem bil pa voljan udeleženec. Leta sem hranil ta sistem, ker sem upal, da bom "popravil" to, kar je pokvarjeno.

Še vedno pucam to sranje. Ampak zdaj vsaj vem, kaj. Iskanje potrditev za childhood narrative skozi komplementarno poškodovanega drugega.

Stari... To je reševanje. Ne iskanje krivca.

Ljubiti, ljubiti, smert mi je storiti.

Moških s takim mišljenjem bo vedno več. Vidite, zahodne ženske, imate vedno manjše okno moških, ki so vam na voljo. Če se nekje do konec študija ne poročite, vam ostanejo portali, kjer se vam zdijo vsi moški obupani.

Ženske so vedno bolj zahtevne, vedno več pričakujejo in vedno manj nudijo. tega se zaveda vedno več osveščenih moških ( pustimo slepce, ki so v resni zvezi z edino žensko, ki so jo kdaj imeli). Moški to rešujejo na razne načine, eni hodijo na Tajsko, eni v avstrijske bordele, eni, kot avtor, so s edistancirali. Bog ve, kaj bomo še dočakali.

Na koncu bodo samskim mag. neuporabnih ved res ostali smao only fans profili, ker z nekim družboslovnim faksom se solidno dlužbo dobi vedno težje.

Prodali so jim feminizem, one pa brez moškega in brez šihta. Čista zmaga.

@Sigma
Oh mudel, ko bi ti vedel, kako men dol visi, karkoli že, za vse moške tega sveta po dopolnjenem 49.... Z abrahamom se je začela menopavza in vse moške sem. Dala ne na pavzo ampak na popoln STOP.
ŠE VEČ, gravžase mi že sama misel na. To da sem kdajkoli v preteklosti imela nudlja v sebi ali glancala čelado kakemu kalamaru.
Nič ni bolj nagravžne ga od moškega binglja med vašimi nogami. Že ob misli na Johnsona se mi 🤐, kaj šele vednost o tem, koliko časa sem zabila z vami teleti, ko so me zgolj in samo hormoni prepričali, d sem "zaljubljena".
Bolj zdravo se je drogirati in popivati kot biti zaljubljen, saj mene je prav "zaljubljenost" v par napačne moške stala VSEGA. Dveh nepremičnin, kariere, časa, denarja. V naslednjem življenju hočem biti brez spola in po možnosti orel.

@HETERO ne skoz Kokija kriviit ker ni čist nič kriv.
Koki je preneumen da bi sploh našel našo nadomestnio maternico ex mona, torej cvek123 na novo. Po. Mojem koki še vedno spi. Pri mamici.

Vidiš, ženska polna prezira do moškega spola, jaz do žensk ne gojim nobenih zamer čeprav sem, jasno, tudi sam že plačal ceno svoje naivnosti. Niti sem se odločil za samsko življenje, ker bi mi hormoni tako narekovali. Čeprav, priznam, pred deset leti bi to neprimerno težje storil. Pri meni gre v dobrem delu za razumsko odločitev. Skozi nabrane življenske izkušnje sem spoznal predvsem sebe. In v neki točki dojel, da mi je lepše, če se z ženskami več ne ukvarjam. Razmislil sem o plusih in minusih vseh vrst razmerij, ki se jih z ženskami lahko grem. In ugotovil, da zame nobeno več nima smisla. Ne zmenek, ne seks, ne takšna ali drugačna zveza. Nič vam ne očitam.

Če bi srečal žensko, ki me bi cenila. Sama od sebe. Ki bi videla moj trud in bila hvaležna. Ki bi štekala, da najina jezika ljubezni nista ista. Ki bi upoštevala, da moje potrebe tudi štejejo. Ki bi bila radovedna, pozorna, odgovorna in samostojna. Potem bi premislil, če imam kaj za podeliti z njo. Zihr bi, se ne bom delal nekaj vzvišenega.

@sigma "Razmislil sem o plusih in minusih vseh vrst razmerij, ki se jih z ženskami lahko grem. In ugotovil, da zame nobeno več nima smisla."

Zarečenega kruha se največ pove, zelo enostavno se je prepričat, da je itak brez veze, da so vse iste, ampak če ti usoda na pot pripelje posebno, s katero res klikneš, v momentu pozabiš na vse te besede. In ne gre za seks, gre za povezanost z drugim človeškim bitjem, za pripadnost, dober seks je samo posledica tega.

Tako pač je, narejeni smo za ljubezen in rabimo ljubezen, na koncu dneva je najbolj pomembna stvar, edina, ki res šteje, lahko preživiš brez, ampak je hladna, osamljena eksistenca. Na smrtni postelji noben ne obžaluje, da bo umrl in pustil keš na TRRju, vsem je žal, da niso imeli v življenju več ljubezni.

Spoznati sočloveka zahteva svoj trud. Medtem, ko sem jaz ta vrata, vsaj kar se tiče žensk, že zaprl. Ni mi več do spoznavanja.

Sej tako kot avtor živi tudi mnogo moških. Le da so razlogi različni. Večina zato, ker so ženskam nezanimivi. Poleg tega premalo družabni, nimajo stika z ženskami, mogoče visijo na tinderju, kjer upajo na en zmenek na leto. Ki tudi, če se zgodi, morda ni kemije? Imeti občasne ljubice, celo na redni bazi, je sposobna manjšina moških. Za večino je to znanstvena fantastika.

Avtor, nič se ne sekiraj. Podobna ti je že kar večina samskih moških, le da morda žive tako iz drugega razloga, kot ti.

tukaj je še slabše kot na MON-u. Več kot en teden že gledam tole temo na prvi strani.

Tako. Razlika je le v tem kaj se komu dogaja v glavi. En sam s sabo uživa, drug pa traumira.

@en ki nima pojma
Lepo. Upam, da jo srečaš.

Danes moški, ki ve kaj hoče, išče šivanko v kopici sena. več žensk kot spoznaš., več neprimernih žensk spoznaš. Zato avtorja čist razumem, čeprav sem sam v nasprotni situaciji.

Tudi če je moški zaželjen, si je na neki točki smiselno reči stop, če ne spozna prave, v katero je smiselno vlagati energijo.

Ukvarjanje z napačnimi namreč moškega izčrpa in mu jemlje energijo.

Takšni prostovoljni odločitvi prej botruje spoznanje, da niti v prave ni smiselno vlagati.

@Sigma

No problema, Sigma. Marsikatero žensko je pa čisto minilo veselje do tipov. Bolje se imajo same ali v družbi frendic.

Mene je minilo marsikaj. Tudi vampirske levičarske kolegice, ki me odvračajo od Boga.

Tisti, ki se ves čas pritožujejo, so nehvaležni, negativni, nenehno kritizirajo druge - z njimi tratite svoj vreden čas in energijo.

... precenite tudi, ali so ljudje v vaši bližini zaupanja vredni, zanesljivi in vam iskreno želijo le najboljše.

Niste več srečni z njimi ... Nikoli se ne počutite krive za odločitve, ki so v vaše najvišje dobro. Življenje je vaše.

Kdaj z ljudmi prekiniti stike? Nekatere ljudi je potrebno odstraniti iz življenja. Ker je tako najbolje za vas in za njih.

Ko zahtevajo ali hočejo več kot dajejo ... Ko jim ne morete več zaupati ... Čeprav se morda zdi kruto, da prekinemo stike z določenimi ljudmi, se moramo zavedati, da je to lahko tudi povsem zdravo dejanje - za vse vpletene.

Ko niso več spodbujajoči ... Prijateljstvo ne sme biti ovira temveč blagoslov. Ko občutite, da ste izkoriščeni, odidite.

> Po 40ih začne pri moških testosteron kar precej padati, tako da bolje zate, da začneš seksati, dokler še lahko. <