☕ Kako ste drugače? - 5

Miš, to je normalno žalovanje. Mogoče bi res šla do zdravnika po blago pomirjevalo, vsaj da boš lahko spala.

Pa kar malo sem huda na njo.
Sploh se k nama z Nino ni prišla poslovit. Nič. Nobenega znaka. Pa sva obe s tamalo dovzetni za te stvari.
Moža je pocukala za hlačnico zjutraj, ko je kofe pil.
Tadej je sedel zunaj na stopnicah in so se vrata, zaprta z vzmetjo (je treba precej poriniti, da se odprejo) odprla in zaprla.
Nama pa nič.
:(

Ne razumem.

Ko se umirajoči/ umrli pridejo poslovit.
To mislim. K nama ni njena dušica še nič prišla.

Prišla bo, ko bo čas za to. Ne biti jezna nanjo. Mogoče bi šla k njej na žale?

Tukaj pri nas na pokopališču je. Grem vsak dan k njej. Včeraj smo ji šli grob odkidat.
Vse je pod snegom, edino mami ima polno cvetja. ☕

So pa take, kako naj rečem, smešne situacije.
Včeraj me je klicala tašča.
Pa vpraša Nina kdo je bil. Pa rečem babi.
Tamala pa: katera babi? Pa čez sekundo: ala, Veronika. Sj imam samo še 1 babi. 🙁

Jeza na pokojnika je sestavni del žalovanja pri nekaterih. Sem kar nekaj o tem prebral, saj se nisem takrat pobral več kot leto. Tudi sam sem bil jezen na očeta, da je kar tako odšel, brez slovesa. Treba je predelati.

In ljudje različno žalujemo.

Mitzi, ti si bila vsaj malo pripravljena na očetovo smrt.
Drugače je če te preseneti, ko reče zdravnik, bomo ga spravili k sebi, smo mu dali novo zdravilo in deluje. In greš pomirjen domov, potem pa pride novica.

Drugo rundo ja, ker je umiral doma. Prvo rundo so mu dali pa dobesedno čez noč smrtno obsodbo in max 3 mesece življenja.
Sicer pa ja, jaz res gledam drugače na konec življenja, 2 krat sem bila sama obsojena na smrt.

Man so dajali upanje do dveh dni pred smrtjo.
Isto, da bojo še nekaj probali, če bo delovalo. V bistvu sem klicala v torek zjutraj zdravnika. In je povedal, da je samo vprašanje časa. Par dni do meseca, 2. Naslednje jutro v sredo, pa me kličejo.

Sem takoj vedela, ko se je cifra izpisala.

Vem. Ljudje slutimo.

Moj ded se je poslovil šele, ko je umrla babica - njegova žena.
Več kot 10 let je bil ob meni. Skoraj fizično sem čutila njegovo prisotnost
Dobesedno pogovarjala sem se na tiho z njim in ga spraševala za nasvete.
Ko je umrla še babica sta oba izginila - takoj.

Miš, mamina duša se bo prišla poslovit, ko jo boš ti pripravljena spustit.
Mene je tisto jutro nekaj zbudilo ob pol šestih, se spomnim, da sem šla na stopnice poslušat, kdo me kliče. Pa ni bilo nič.
Potem pa ob pol desetih, ko smo bili s ta malim na pregledu v porodnišnici telefon. Vem, da je imel na meji bilirubin in sem rekla, da mi moramo domov. Nimam pojma kako je mož vozil domov, mislim da niti dojela nisem, kaj se je zgodilo, če sem bila še prejšni dan pri njej.

Miš, pojdi do zdravnika, dobila boš lepo rečeno tablete za dvig razpoloženja. Verjemi, pomagajo. Ne takoj, po mesecu, dveh. Pa ne boš tako zadeta, da ne bi vedela zase, če te to skrbi. Tudi do psihiatra ti ne bo treba, če je to stigma in tak strah ter odpor. Ker če boš predolgo takole apatična, bo samo huje. Ni nič narobe, če si malo pomagaš. Zato tableti so. Drugače si naredi zvečer vroče mleko in med notri. Vsaj malo, da pomiri. Imaš tudi tablete na rastlinskih osnovah, ki jih dobiš brez recepta v lekarni. Spati moraš. Da ne boš na koncu še sama ornk zbolela. Ne govorim za brezveze.

Dva meseca, da jemljem tablete, predno primejo?
V dveh mesecih se bom že nekako za silo skupaj skupaj spravila.
Vem, da mi hočeš dobro. Ampak, dokler kolikor toliko funcioniram, ne bi.

Miš, poslušaj Mačko.

Žalovanje ob izgubi je normalno in treba je doseči dno, preden se lahko odženeš navzgor.
S tabletami gre lažje, ampak počasneje.
Pa tudi kakšni flash back-i se znajo pojaviti.

Nekateri so dovolj močni in zmorejo brez tablet, drugi ne zmorejo.
Vsak po svoje.

A nisi bila na obisku pri njej?

Mis, ne poslusaj macke. Vsi gremo skozi zalovanje in vsi se nekako poberemo, velika vecina brez tablet. Smrt je del zivljenja. Tezko nam je sprejeti, ampak narava je tako odlocila. In Sunbeam ima se kako prav, da je jeza del zalovanja. Tudi sama sem sla skozi to fazo. Mis, tudi brez tablet bo slo, bos videla. Tudi ce moras zaradi jeze mamo okregati. To je normalno. Poznam dve gospe, ki sta potem na tabletah morali ostati do smrti, no ena. Ta druga je se ziva in okoli tvojih let. Saj je v redu in vse, ampak deluje tako votlo. Prevec problemov, ko sta jih hoteli opustiti. S tem se ni za hecat.

Od mene se ni prisel noben stars poslovit. Sem pa kasneje imela mnogo sanj o ocetu, v katerih sva predebatirala vse mogoce, samo zjutraj, ko sem se zbudila, nisem imela pojma kaj. A po vsakih takih sanjah sem bila tisti dan neznansko dobre volje. O mami sem sanjala samo kaksnih 5x. Ona je v sanjah prisla kaj potozit ali koga opravljat.

Za mamo so tudi povedali 2 dni prej, tako kot tebi. Do takrat sem se vedno upala, ceprav bi morala vedeti, da nima moznosti. Ampak ko custva in zelje prevladajo, ne vidis resnice. Nato je v cetrtek popoldne njen zdravnik ustrelil kot strela z jasnega, da ima se 48 ur. V noci s sobote na nedeljo je umrla.

Drzi se.

Nikoli v življenju nisem jemala antidepresivov ali pomirjeval. Smo pa prosili zdravnico za blage uspavalne tablete za mamo, ko je oče umiral.
Imela sem tudi kolegico, ki bi bila v določenem življenjskem obdobju brez strokovne pomoči in tablet danes verjetno mrtva.
Če vidiš da ne gre, moraš poiskati strokovno pomoč, preden se do konca sesuješ.

Čisto vse razumem.
Vem, da mi nočete slabega.
Če bom čutila, da rabim tablete, bom šla po njih. Zaenkrat drgnem.
Ne še kregat.
Eni tako, drugi drugače.
Sem v teh dneh precej prebrala o žalovanju.
Samo radi se imejmo, dokler smo. Ok?

Tole niso venci ampak cvetlični aranžmaji. Venci so pri nas že zelo redki.

Miš, obstajajo tudi skupine za žalujoče. Morda kak pogovor, da daš iz sebe. Zjokala si se?
Samo ne tišči v sebi, saj veš, da te razumemo, vsak ima kako izkušnjo za sabo in karkoli boš naredila bo prav. Mi ti samo opcije predstavljamo.

V mojih koncih domaci vecinoma se vedno dajo venec.

Ma se zjokam. Res zjokam parkrat na dan. In pol gas naprej.
Pred možem, z otroki, tako da ne držim v sebi.

Btw, pri nas na polno pada sneg.

Joči, tuli, razbijaj, delaj vse, da daš čustva iz sebe.

Pri nas pa nč od snega. Zutri je nekaj blo. Saj ne, da ga pogrešam, zdaj ko moram zutri vstajat in v avto.

Še vedno sem, kot v krču.
Še vedno ne dojemam čisto. Občutek imam isti, kot takrat, ko je bila v bolnici. Ne pa, da je kar ni več za vedno.
Včeraj sem se šla kao za pol ure malo uležt. Spala, kot ubita 3 ure.
Totalno izmozgana. Brez energije. Pa ne delam nič drugega razen nujnega. Sem pa kot izžeta cunja.

Traja

Koliko?

Meni se zdi, kot da ni mrtva.
Da je še v bolnici in pride nazaj.

Miš imaš ZS.