Prvo je pradedek, prababica, zadnji stara mama.
Stari ata, letni 1932 pa kot mladenič. 3 ženske v hiši je pokopal v svoji hiši. Prvo svojo mamo, pol ženo in zdaj še snaho.
Tole, te njene zadnje besede preden so jo odpeljali, te pa kar stisnejo. Ko se zaves, da je konec. Mora biti grozen obcutek. Mis, mene je smrt vase mame bolj prizadela, kot bi si lahko kdajkoli predstavjala za cloveka, ki ga ne poznam. Kolikokrat vsak dan pomislim nanjo. Potem pa se te njene besede.
Meni je zanimivo, da imate se vence. Tu ni vencev. Ponavadi da druzina pokojnika en velik sopek roz. Za pogrebce so ob vstopu v cerkev ali v pogrebni zavod na mizici pripravljene kartice s sliko pokjonega in s kratkim opisom in pa kuverte, v katere pogrebci vlozijo ceke cek za kaksno dobrodelno organizacijo. In druzini, sovascani v nasi vasi vcasih posljejo zastopnika, ki druzini prinese kosaro s sadjem in kaksno sladkarijo.
LM, sem jo klicala, mislim, da v četrtek ali petek, ko je že blodila.
Mi je rekla, da je ok. Da bi lahko že šla domov, ampak bo še malo v bolnici, da se navadi brez nog bit.
Moj stric je sel k zdravniku, ker se ni dobro pocutil. Potem je sel v bolnico k zdravniku po izvide in mu je zdravnik rekel, da bo kar v bolnici ostal. Je stric rekel, da ne more, da ima avto na parkiriscu. In mu je zdravnik rekel, naj sina poklice, da pride po avto. To je bilo okoli bozica. Prve dni januarja je umrl. Moj najljubsi stric.
Slisala sem ze za ljudi, ki so rekli, da bodo prisli nekega dolocenega dne domov, potem pa so na tisti dan umrli ali bili pokopani, kot da bi imeli nek sesti cut.
Mah. Hudo je.
Zelo hudo.
Ko bi bila mami bolana in bi imeli več časa za poslovit se.
Je pa bila polna življenja. 3 dni so nam dali, da se priprravimo. 3!
Od zdrave, polne življenja, načrtov, do smrti
Mah. Hudo je.
Zelo hudo.
Ko bi bila mami bolana in bi imeli več časa za poslovit se.
Je pa bila polna življenja. 3 dni so nam dali, da se priprravimo. 3!
Od zdrave, polne življenja, načrtov, do smrti
Podobno je umrla od mojega mama. Tik na zacetku pandemije. 80 je bila stara, kar naenkrat poslabsanje, dehidrirana, shujsana. Ugotovijo da ima ogromen tumor na pljucih, rak na pljucih. V 2 tednih je umrla. V bolnici jo moj ni mogel videti, niso pustili, nato so jo premestili domov ker je tako zelela, in je potem mirno umrla doma, hcera je bila z njo. Jaz sem jo videla cirka 3x, 4x vsega skupaj. In zadnje ko sem jo videla je bilo okoli pol leta pred smrtjo. In prav tako kot ti pises Miska, tudi ona je bila polna zivljenja, izgledala je odlicno za 80 let, vsa poskocna. Pocivaj v miru Rose.
Ne. Tale Ozi je Ninin.
Je blo prehudo, ko je Šnofota vzelo. Sem šla v akcijo po drugega psa. In tega našla.
Pitaj boga kaj bo iz njega. 3 mesece bo star, pa že taka zverinica.
Se pa počutim ko ena driska. Čisto izčrpana. Nimam miru. Zvečer ne morem zaspat, zjutraj se komaj zvlečem s postelje.
Ne. Tale Ozi je Ninin.
Je blo prehudo, ko je Šnofota vzelo. Sem šla v akcijo po drugega psa. In tega našla.
Pitaj boga kaj bo iz njega. 3 mesece bo star, pa že taka zverinica.
Se pa počutim ko ena driska. Čisto izčrpana. Nimam miru. Zvečer ne morem zaspat, zjutraj se komaj zvlečem s postelje.
Si ne predstavljam kako hudo ti mora biti. Mi je dalo misliti, jaz imam slabo vest da sem mami pustila v Sloveniji, saj ima sorodnike. Samo, malo planiram da bi prisla sem ziveti na stara leta, bomo videli.
Ce ti bo prehudo prosi zdravnico naj ti predpise kaksne lahke nezasvoljive antidepresive, ki ti bodo pomagali pri spanju.
Ne vem, če hočem tablet.
Samo prestavijo bolečino. Je treba predelat.
Sicer je odvisno od človeka, sam sem potreboval leto in pol po smrti očeta. Brez tablet. Star sem bil 35. Isto šok kot pri vas, še dva dni prej je zdravnik rekel, vse bo še vredu. Nič me niso pripravili.
Ma večinoma časa sem ok.
Čez dan guram. Me samo vsake tolko za par minut obrne.
Kriza je ko, če zaspim. Pa pol prebujanje, ko te udari, da ne sanjaš.
Sem te hotela ze vprasati, ce imas panicne napade sredi noci. Ko se zbudis v paniki in strahu. Ves kaj pomaga, tole spodaj. To so tudi dihalne vaje za nizanje pritiska, ampak nasplosno pomagajo pri umiritvi.
Mene je pri še ne 31tih rešil dojenček, ker sem bila toliko zaposlena z njim, da nisem imela časa razmišljat. Niti pod razno nisem bila pripravljena, tudi razmišljala nisem o tem, bi ji pa sigurno vsaj slikco mojega fantka pokazala, če bi vedela, da bo tako. Dolgo časa o tem nisem mogla govorit brez cmoka, verjetno se mi še zdaj glas zatrese. V enem tednu nihče ne pričakuje, da boš predelala vse, da boš že dobra, amprak miš, če pa bo trajalo, da ne boš mogla spat, ta stres, depresija, pojdi po tablete, obstajajo zdaj take, ki niso tako zasvoljive, ni konec sveta, če si boš pomagala. Ne boš s tem premaknila žalovanja, samo ne boš sama sebe spravila v tak položaj, da se boš sesula, tudi imunski sistem ti bo oslabel. Pripravi pa se, ker čakajo te še težki dnevi, kateri te bodo sesuli. Ne, da te strašim, samo povem, ker vem kaj te čaka in prvo leto je najhujše.
MIs, ne vem, ce zdaj delas ali ne. Jaz sem sla takoj nazaj delat, ceprav sem bila upravicena do dopusta, ampak nisem zdrzala doma, ker te toliko stvari spominja na umrlega. Meni je sluzba zelo pomagala, ker nisem imela toliko casa razmisljati. Imela sem sodelavko, ki je sla za en mesec na dopust in se je vrnila custvena razvalina, ker je imela prevec casa o tem razmisljati. Najhuje je prve tedne, lahko tudi mesec ali dva, potem pocasi sprejmes, da je ni vec in najhujsa bolecina mine. Bos videla, da bo scasoma lazje, ceprav nikoli tako kot prej. Ker, ko ti stars umre, je to konec nekega obdobja. Gor so nas spravili, nam pomagali po svojih moceh, bili z nami v dobrem in v slabem, vse to je vtisnjeno v nas za vse vecne case. Cetudi smo kot odrasli neodvisni od njih, smo custveno se vedno navezani nanje. Moj nasvet je, zaposli se s cemerkoli, pa naj bo sekanje drv, ucenje z Nino ali pojdii v hribe ali karkoli, da ne mislis ves cas samo na to, kaj se je zgodilo. Saj bo, bos videla.
Ne vem, ce bo kaj pomagalo, a vseeno. Pred mnogimi leti se je eni kanadski drsalki utopil otrok, ko je bil se cisto majhen, puncka. Po tistem je bila cisto spremenjena in vidno zamorjena.Na treningh je imela probleme, vedno z mrkim obrazom. En dan sta s sodrsalcem spet vadila, njun trenig je bil na televiziji in spet je skoraj padla, a da ne bi pristala na ledu, se je oprijela sodrsalca in mu pri tem nehote potegnila hlace dol. Vseeno je pristala na ledu, a je bruhnila v smeh. Kasneje je povedala, da je bilo to prvic, da se je zasmejala po hcerkinii smrti. Kot bi se ji sprostila vsa tista napetost, je potem lazje prebolevala, da otroka ni vec.
Hvala, LM
Je prekleto težko.
Ampak imam to srečo, da sem pokopala mami.
Otroka si ne predstavljam. Ker to je še toliko hujša bolečina.
Pravijo:
Če pokoplješ starša, pokoplješ preteklost.
Če otroka, prihodnost.
Mah. Kaj pa vem. Načeloma, večino časa kar nekako gre. Kot, da nisem še dojela. Na momente me pa totalno sesuje.
Sem izčrpana, pa nič kaj ne delam, razen nujnega. Nenasitna, pa se nikakor ne morem naspat.
23.02.2023 ob 16:52