Obstojajo resnice, ki tako očitno lezijo kar na ulici, da jih navadni ljudje prav zaradi tega ne opazijo ali vsaj ne spoznajo. Mimo takih pogrosnih resnic gredo včasih slepo ter se debelo čudijo, ko nekdo nenadoma odkrije nekaj, kar bi morali vedeti vsi. Okrog nas lezi na stotine tisoče Kolumbovih jajc, samo Kolumba srečamo le poredko.
Tako ljudje brez izjeme razmisljajo v vrtu narave in si domisljajo, da vedo in znajo skoraj vse, a razen redkih izjem kot slepi hodijo mimo enega najbolj očitnih pravil narave: notranje zaključenosti vrst vseh zivih bitij na tem svetu.
Ze ob povrsnem opazovanju se pokaze omejenost razmnozevanja in sirjenja kot skoraj neomajen temeljni zakon narave pri vseh nestevilnih pojavnih oblikah zivljenjske volje. Vsaka zival se pari z enim samim partnerjem iste vrste. Sinica se pari samo s sinico, sčinkavec samo s sčinkavko, stork samo s storkljo, poljska mis samo s poljsko misjo, hisna mis samo s hisno misjo, volk z volkuljo, itd.
To se lahko spremeni samo v izrednih okolisčinah, v prvi vrsti zaradi prisilnega ujetnistva ali kaksnega drugega vzroka, ko parjenje znotraj iste vrste ni mogoče. Toda takrat se narava z vsemi sredstvi začne upirati, kar se pokaze v neplodnosti za rojevanje krizancev, ali pa omeji plodnost poznejsih potomcev; v večini primerov pa jih prikrajsa za odpornost proti boleznim ali sovraznim napadom.
To je samo preveč naravno.
262
263
Vsako krizanje dveh bitij, ki nista na povsem enaki razvojni stopnji, privede do bitja na ravni med obema starsema. To torej pomeni: podmladek bo verjetno stal visje kot rasno nizja polovica starsevskega para, toda ne tako visoko, kot visja polovica. Zato bo v morebitnem poznejsem boju podlegel visje stoječemu nasprotniku. Taksno parjenje pa nasprotuje volji narave po večji zlahtnosti zivljenja nasploh. Predpogoj za to ni v povezavi večvrednih ter manjvrednih bitij, ampak v popolni zmagi prvih. Vladati mora močnejsi in se ne sme zliti s sibkejsim, da bi tako zrtvoval lastno veličino. To se bo zdelo grozno samo rojenemu slabiču, toda zato je pač samo slaboten in omejen človek; če ta zakon ne bi vladal, si ne bi mogli zamisljati napredka in razvoja vseh organskih
bitij.
Posledica tega splosno veljavnega naravnega nagona po čistosti ras ni samo ostro ločevanje posameznih ras po zunanjosti, ampak tudi skladnost njihovih značajev. Lisica je vedno lisica, gos je gos, tiger je tiger, itd., razlike pa se pokazejo kvečjemu v različnih obsegih moči, pameti, spretnosti, vzdrzljivosti posameznih primerkov. Toda nikoli ne bomo nasli lisice, ki bi do gosi gojila neka humana čustva, kakor tudi ne obstoja mačka, ki bi prijateljevala z mismi.
Zato tudi tukaj prihaja do medsebojnega boja, manj zaradi notranjega odpora, in bolj zaradi lakote ter ljubezni. V obeh primerih narava mirno in zadovoljno opazuje dogajanje. V boju za dnevni kruh podle-zejo vsi bolehni in neodločnejsi, boj med samci za samičko pa uspejo dobiti samo najbolj zdravi, ki jim pripade pravcia do oploditve. Borba je vedno sredstvo za izboljsevanje zdravja in odpornosti v vrsti ter s tem eden od vzrokov za njen nenehni razvoj.
Če bi bil potek drugačen, bi se razvoj in napredek ustavila, začelo bi se nazadovanje. Ker manjvredni po stevilu vedno prekasajo najboljse, bi se ob enakih moznostih za ohranjanje zivljenja in razmnozevanja slabsi razmnozevali toliko hitreje, da bi najboljse na koncu neizogibno potisnili v ozadje. Torej je treba narediti popravek v korist boljsega. Za to poskrbi narava, ko sibkejsemu delu nalozi tako tezke zivljenjske razmere, da ze zaradi njih omeji stevilo bitij, preostalim pa ni brez izbire
dovoljeno razmnozevanje, ampak brezobzirna izbira poteka na osnovi moči in zdravja.
Narava si prav malo zeli parjenja sibkejsih bitij z močnejsimi, se manj pa zlivanja visje z nizjo raso, ker se v drugačnem primeru njeno morda stotisočletno delo vzgajanja visjega porusi z enim udarcem.
Zgodovinska izkusnja nudi stevilne dokaze za to. Z zastrasujočo raz-ločnostjo kaze, daje bil ob vsakem mesanju Arijca z nizje razvitimi ljudstvi rezultat konec kulturnega ljudstva. Severna Amerika, kjer je večina prebivalstva germanskega porekla, ki se je zelo malo mesalo z nizjimi obarvanimi ljudstvi, kaze drugo človestvo in kulturo, kot pa Srednja in Juzna Amerika, kjer so se romanski priseljenci včasih v velikem obsegu mesali s praprebivalci. Ze samo na tem primeru je jasno razvidno delovanje mesanja ras. Rasno čist in nemesan German ameriske celine je zagospodaril na njej; gospodar bo ostal toliko časa, dokler tudi on ne bo postal zrtev sramotnega mesanja krvi,
Povsem na kratko povedano je rezultat vsakega krizanja ras tole:
znizevanje ravni visje razvite rase,
telesno in duhovno nazadovanje ter s tem začetek počasnega obole-vanja z zanesljivim napredovanjem bolezni.
Taksen razvoj ne pomeni nič drugega kot pregreho zoper voljo večnega Stvarnika.
Tako dejanje bo tudi poplačano kot greh.
S tem, ko se človek poskusa upreti zelezni logiki narave, se spopade z osnovnimi zakoni, katerim se mora tudi sam kot človek zahvaliti za svoj obstoj. Tako mora njegovo delovanje proti naravi privesti do njegovega lastnega propada.
Tukaj se seveda srečamo z ugovorom sodobnega pacifista, kije enako zidovsko predrzen kot je neumen: »Človek bo premagal tudi naravo!«
Milijoni brez razmisleka kot papige ponavljajo ta zidovski nesmisel in si na koncu res domisljajo, da so tudi sami sposobni premagati naravo. Pri tem imajo na razpolago samo zamisel, ki pa je tako mizerna, da si po njej res ni mogoče predstavljati nikakrsnega sveta.
Ne glede na to, da človek se v nobeni zadevi ni premagal narave,
264
265
ampak je le tu in tam uspel privzdigniti pajčolan z njenega neskončnega zaklada ugank in skrivnosti, da v resnici ničesar ne izumlja, ampak vse le odkriva, da ne obvladuje narave, ampak je zaradi poznavanja posameznih naravnih zakonov zavladal drugim zivim bitjem, ki nimajo tega znanja -, če torej vse to odmislimo, neka zamisel ne more premagati predpogojev za nastanek in obstoj človestva, ker je sama zamisel odvisna od človeka. Brez človeka ni nobene človeske ideje na tem svetu, zatorej je se vedno pogojena s prisotnostjo ljudi ter s tem zakonov, ki so ustvarili predpogoje za ta obstoj.
In ne samo to! Določene ideje so povezane z določenimi ljudmi. To najbolj velja prav za take misli, katerih vsebina nima porekla v natančni znanstveni resnici, ampak v svetu občutkov, ali, kot se danes temu tako jasno in lepo reče, odraza »notranjo izkusnjo«. Vse te zamisli, ki nimajo nič skupnega s hladno logiko, ampak predstavljajo samo čiste izjave občutenj, etičnih predstav, itd., so povezane z obstojem človestva, kateremu se morajo zahvaliti za svojo moč duhovnega predstavljanja in ustvarjanja. Toda ravno potem je ohranjanje določenih ras in ljudi predpogoj za obstoj teh idej. Kdor bi si na primer res srčno zelel zmago mi-rovniske miselnosti na tem svetu, bi si moral prizadevati z vsemi razpolozljivimi sredstvi za nemsko osvojitev sveta; kajti, če naj bi se zgodilo narobe, bi z zadnjim Nemcem izumrl tudi zadnji mirovnik, ker temu nesmislu, ki je sprt z naravo in razumom, nihče drug v svetu ni podlegel tako močno, kot na zalost prav nas lasten narod. Potem, če bi bili resni, bi se morali hote ali nehote odločiti za vojskovanje, da bi dosegli mirovnistvo. To in nič drugega ni nameraval ameriski odresitelj sveta, Wilson, vsaj tako so si mislili nasi vrli nemski fantasti -; s tem je bil njegov namen potem dosezen. (Thomas Woodrow Wilson, 28. ameriski predsednik, prvič izvoljen 1912, drugič leta 1916. V začetku leta 1917 je zaradi nemske podmorniske vojne napovedal Nemčiji vojno. Leta 1919 je v Parizu sodeloval pri nastanku Lige narodov in Versaill-ske pogodbe. Sicer ZDA niso ratificirale te pogodbe niti niso postale članica Lige narodov. Op. prev.)
Mirovnisko humanistična ideja je dejansko morda povsem dobra, če
sije najvisje razviti človek ze prej na nek način podredil svet in ga osvojil v takem obsegu, da je postal edini gospodar Zemlje. Tej zamisli potem manjka moznost skodljivega delovanja v takem razmerju, da praktična uporaba postane redka in na koncu nemogoča. Torej najprej bojevanje in nato morda mirovnistvo. V nasprotnem primeru je človestvo prekoračilo najvisjo stopnjo razvoja in konec ne bo prevlada neke etične zamisli, ampak barbarstvo ter posledično kaos. Tu se bo morda kdo nasmehnil, toda ta planet je ze milijone let pred nami drvel skozi eter brez človeka na svojem povrsju in nekoč bo morda spet tako, če bodo ljudje pozabili, da se za svoj obstoj ni treba zahvaljevati idejam nekih norih ideologov, ampak spoznanju in brezobzirni uporabi večnih naravnih zakonov.
Vse, kar danes občudujemo na tej Zemlji - znanost in umetnost, tehniko in iznajdbe -, so samo ustvarjalni dosezki nekaj posameznih ljud-stve in izvirno morda ene same rase. Od njih je odvisen tudi obstoj vse kulture. Če propadejo oni, bo z njimi v grob potonila lepota te Zemlje.
Kakor koli ze na primer vpliva zemlja na človestvo, pa bo izid tega vpliva vedno drugačen, odvisen od posamezne rase. Nizka rodovitnost nekega zivljenjskega področja lahko neko raso vzpodbudi k največjim dosezkom, pri neki drugi pa bo le povod za najhujso revsčino, podhranjenost in vse spremljajoče posledice. Vedno je odločilna notranja narava ljudstva, kako se spopade z zunanjimi vplivi. Kar pri enem vodi do stradanja, drugega vzgaja k trdemu delu.
Vse velike kulture iz preteklosti so propadle samo zato, ker je zaradi zastrupitve krvi odmrla prvotna ustvarjalna rasa.
Osnoven razlog za tak propad je bilo zanemarjanje dejstva, da je vsaka kultura odvisna od človeka, in ne narobe, torej daje za ohranjanje določene kulture treba ohraniti človeka, ki jo je ustvaril.
Ta ohranitev pa je povezana z večno veljavnim zakonom o nujnosti in pravici do zmage najboljsega in močnejsega.
Kdor hoče ziveti, naj se torej bori, kdor pa se noče boriti v tem svetu večnega spopadanja, si ne zasluzi zivljenja.
Tudi če bi bilo to kruto - tako pač je! Zagotovo pa daleč najhujsa
266
267
usoda zadene tistega, ki verjame, da lahko premaga naravo, v resnici pa se ji samo roga. Njen odgovor so potem stiske, nesreče in bolezni!
Človek, ki ne priznava rasnih zakonov in jih ne spostuje, zapravlja srečo, ki mu je namenjena. Preprečuje zmago najboljse rase in s tem ustvarjanje predpogoja za ves človeski napredek. S tem postaja obremenjen s človesko občutljivostjo in se podaja na področje nemočne zivali.
Najprej ponizuje navadnega cloveka, ces da nima sposobnosti percepcije.
Nato natrese nekaj resnic in nekaj neresnic. Vsaka zival se NE pari samo z enim partnerjem iste vrste. Nekatere se, druge se ne, odvisno od vrste. Je pa pravilno ugotovil, da se zivali parijo samo znotraj iste vrste.
263
Narava in z njo evolucija sama stremi po nekem povprecju za vrsto, lahko bi rekli uravnilovki. Poleg tega bo visji potomec lahko imel prednost proti nasprotniku v neki Nemciji, ce bo pa ta isti nasprotnik sel med majhne Eskime, bodo pa oni imeli prednost nad njim, ker so prilagojeni okolju, v katerem zivijo - majhni ljudje imajo manjso telesno povrsino in zato vecjo moznost, da prezivijo izjemno nizke temperature.
Glede boja za dnevni kruh ima povsem prav, pozablja pa tako, kot vecina filozofov, da je dnevnega kruha na razpolago v omejeni kolicini, ki pa povsem zadosca, dokler se jedci dnevnega kruha ne namnozijo prevec. To je eno osnovnih pravil prezivetja, samo sociologi, filozofi, psihologi, ekonomisti in drugi teoretiki ne verjamejo v zakone narave ali pa jih enostavno ne razumejo.
Ce bi na koncu najboljse potisnili v ozadje in da je treba narediti popravek v korist boljsega je en konkreten primer predhodnega stavka. Filozofiranje brez znanja o funkcioniranju narave. Prvic, ce bi bil tisti res najboljsi, se ga ne bi dalo potisniti v kot. Ker pa se ga da potisniti v kot, on ni najboljsi. Najboljsi ne potrebuje nobene pomoci, saj je najboljsi, a ne? Drugic, evolucija, narava ne dela popravkov v korist boljsega ali slabsega. Narava je, ona se ne ozira na moc ali sibkost. Osebki in vrste se prilagajajo naravi in ne obratno. Ne prezivi najmocnejsi, kot se ponavadi rece, ampak najbolj prilagodljiv.
Tudi stavek, da se manj vredni mnozijo hitreje kot vecvredni, je popoln kiks. Mnozijo se zato, ker so v trenutni situaciji bolj prilagojeni naravi. Vendar vsako nekontrolirano razmnozevanje se ustavi tisti hip, ko stevilo osebkov neke vrste preseze stevilo osebkov vrste, ki je prvi skupini vir hrane. Takrat se situacija obrne. Narava ves cas deluje v takih ciklih. Filozof Hitler tega ocitno ni vedel. Ne razumem zakaj ljudje tako zviska gledajo na biologijo.
V Severni Ameriki je bilo ogromno mesanja z domorodci. Poznam kar lepo stevilo indijancev, a noben ni 100% cist, vsi so taka ali drugacna mesanica z Evropejci.
Krizanje ras ne prinese kar vseh bolezni po vrsti. Prinese pa lahko krizanje z ljudmi iz Mediterana vecjo moznost talasemije in z Zidi vecjo moznost cisticne fibroze z Afni sickle cell anemijo in s Hitlerju tako ljubimi Skandinavci hemokromatozo. Ce odstejemo tovrstne smrtne dedne bolezni vezane na dolocene nacionalnosti, je mesanje genov tako dobra kot slaba zadeva, ker se s tem siri genetski pool in nam da vecjo izbiro, vendar pa tudi vecjo nepredvidljivost. Scasoma narava sama izloci ekstreme, ampak do tega nam v danasnji druzbi ni zaradi visoke stopnje sebicnosti.
No vidis, mozak je le pametno ugotovil, da clovek narave ne more premagati. Samo ravno Zidje tisti, ki to trdijo, ampak vsi ljudje, ki imajo zadosti argance.
Na koncu pa ze zatava v svoje bojevniske blodnje. Resitev je samo ena: nizka nataliteta bo scasoma dala ljudem zatosti virov za prezivetje in potreba po vojnah bo odpadla kot stara krasta z nosa.
A se je Hitler kdaj vprasal, ce je on ekstremen primerek, ki ga bo narava predcasno izlocila? Poleg tega je sam izhajal iz cisto povprecne druzine, ata nasilnez, mama vdana gospodinja, ne en ne drug mozganski magnat. Se mi zdi, da je veliko sanjaril, kako bi bilo, ce...
Si si pa vzela čas, ne vem kaj bi sploh komentiral oz.:
Tudi stavek, da se manj vredni mnozijo hitreje kot vecvredni, je popoln kiks. Mnozijo se zato, ker so v trenutni situaciji bolj prilagojeni naravi. Vendar vsako nekontrolirano razmnozevanje se ustavi tisti hip, ko stevilo osebkov neke vrste preseze stevilo osebkov vrste, ki je prvi skupini vir hrane. Takrat se situacija obrne. Narava ves cas deluje v takih ciklih. Filozof Hitler tega ocitno ni vedel. Ne razumem zakaj ljudje tako zviska gledajo na biologijo.
.
.
.
Poglej Afriko oz. še boljši primer je Yemen, ampak Afriki se bolj pomaga in ljudje, ki bi po naravnih zakonih morali umreti ( oz. sploh ne obstajati ) se nato borijo ali pridejo sem. Ne pravim, da je treba pobiti Afričane ampak jih je pač preveč za tisto območje.
.
.
.
je mesanje genov tako dobra kot slaba zadeva, ker se s tem siri genetski pool in nam da vecjo izbiro, vendar pa tudi vecjo nepredvidljivost. Scasoma narava sama izloci ekstreme, ampak do tega nam v danasnji druzbi ni zaradi visoke stopnje sebicnosti.
...
Dalo bi se narediti kaj dobrega z mešanjem ras ampak v praksi sicer najbolj deluje mešanje bele in rumene rase
Po besedah moje Kitajske prijateljice rojene v Hong Kongu Kitajcem na splosno ni prevec do mesanja z belci. Verjemi ali ne, oni imajo belce za velike lenuhe. Te to na kaj spominja?
Sej vem in jim niti ne zamerim, vedno zagovarjam, da rase ostanejo čiste in glede na to, kakšni so Azijci, ne morejo ničesar pridobiti s kom drugim, mi pa tudi ne, ker smo preveč različni. Seveda bi bil otrok lahko potem višji in bolj pameten ampak vseeno je boljša čistost.
Sej vem in jim niti ne zamerim, vedno zagovarjam, da rase ostanejo čiste in glede na to, kakšni so Azijci, ne morejo ničesar pridobiti s kom drugim, mi pa tudi ne, ker smo preveč različni. Seveda bi bil otrok lahko potem višji in bolj pameten ampak vseeno je boljša čistost.
"Čist" ni noben. Vedno so se dogajala mešanja in vedno se bodo. Da ne govorim o tem, da je pojem rase umetni konstrukt. In kaj se zgodi, če zmešaš preveč istih ("čistih") genov?
Umetni konstrukt? Vau. VAU. Dobesedno se da na podlagi razlik na okostju ugotoviti raso ampak seveda rasa ne obstaja. Ker pa rasa ne obstaja in smo vsi enaki, smo samo belci rasisti.
Umetni konstrukt? Vau. VAU. Dobesedno se da na podlagi razlik na okostju ugotoviti raso ampak seveda rasa ne obstaja. Ker pa rasa ne obstaja in smo vsi enaki, smo samo belci rasisti.
Razlike jasno so, določili mejo za rase ( in vrste, družine, rodove...) smo pa umetno.
Lahko si izmislimo, da so vsi modrooki (rjavooki, zelenooki) ista rasa, da so črnolasi (rjavolasi...) ista rasa, da so višji od 150 cm ista rasa (višji od 160 cm, višji od 170 cm...). Popolnoma umeten konstrukt.
...Vsaka rasa ima razlike ampak so si pa med sabo bolj podobni kot z drugimi rasami.
OMG no, nisem mislil mešanja istih genov ampak pač med isto raso, a potem je tebi otrok od nekega Slovenca in Slovenke, ali pa Nemca in Slovenke, Slovenca in Italijanke itd. isto kot otrok brata in sestre? Genetska pestrost vseeno ostane, tudi če se ne meša ras.
...Vsaka rasa ima razlike ampak so si pa med sabo bolj podobni kot z drugimi rasami.
OMG no, nisem mislil mešanja istih genov ampak pač med isto raso, a potem je tebi otrok od nekega Slovenca in Slovenke, ali pa Nemca in Slovenke, Slovenca in Italijanke itd. isto kot otrok brata in sestre? Genetska pestrost vseeno ostane, tudi če se ne meša ras.
Res so si rase podobne. Prav tako kot si v določenih parametrih podobni vsi temnolasci.
Če bi se množili med sabo le potomci iste rase, bi v prihodnosti prišlo do mešanja istih genov. Zdaj se geni razkropijo po celem svetu (z migracijami!), potem bi bilo pa vedno manj mešanja.
Si že slišal za Islandijo? Vsi so v sorodu.
Si že slišala za Bližnji vzhod in dele Afrike? Vsi so v sorodu, dobesedno imajo toliko incesta, da jih pohablja.
Pri številu Evropejcev se mi zdi nemogoče, da bi se to zgodilo, sicer pa bodi s črncem, če hočeš.
Odgvora na kaj? Sej samo govoriš, da bi prišlo do razmoževanja med sorodniki ampak to ni zelo verjetno, poleg tega pa kaj, imaš s črncem in potem tvoj otrok z belko in je spet isto možnosti za incest ane?
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
30.06.2018 ob 23:27
Tako ljudje brez izjeme razmisljajo v vrtu narave in si domisljajo, da vedo in znajo skoraj vse, a razen redkih izjem kot slepi hodijo mimo enega najbolj očitnih pravil narave: notranje zaključenosti vrst vseh zivih bitij na tem svetu.
Ze ob povrsnem opazovanju se pokaze omejenost razmnozevanja in sirjenja kot skoraj neomajen temeljni zakon narave pri vseh nestevilnih pojavnih oblikah zivljenjske volje. Vsaka zival se pari z enim samim partnerjem iste vrste. Sinica se pari samo s sinico, sčinkavec samo s sčinkavko, stork samo s storkljo, poljska mis samo s poljsko misjo, hisna mis samo s hisno misjo, volk z volkuljo, itd.
To se lahko spremeni samo v izrednih okolisčinah, v prvi vrsti zaradi prisilnega ujetnistva ali kaksnega drugega vzroka, ko parjenje znotraj iste vrste ni mogoče. Toda takrat se narava z vsemi sredstvi začne upirati, kar se pokaze v neplodnosti za rojevanje krizancev, ali pa omeji plodnost poznejsih potomcev; v večini primerov pa jih prikrajsa za odpornost proti boleznim ali sovraznim napadom.
To je samo preveč naravno.
262
263
Vsako krizanje dveh bitij, ki nista na povsem enaki razvojni stopnji, privede do bitja na ravni med obema starsema. To torej pomeni: podmladek bo verjetno stal visje kot rasno nizja polovica starsevskega para, toda ne tako visoko, kot visja polovica. Zato bo v morebitnem poznejsem boju podlegel visje stoječemu nasprotniku. Taksno parjenje pa nasprotuje volji narave po večji zlahtnosti zivljenja nasploh. Predpogoj za to ni v povezavi večvrednih ter manjvrednih bitij, ampak v popolni zmagi prvih. Vladati mora močnejsi in se ne sme zliti s sibkejsim, da bi tako zrtvoval lastno veličino. To se bo zdelo grozno samo rojenemu slabiču, toda zato je pač samo slaboten in omejen človek; če ta zakon ne bi vladal, si ne bi mogli zamisljati napredka in razvoja vseh organskih
bitij.
Posledica tega splosno veljavnega naravnega nagona po čistosti ras ni samo ostro ločevanje posameznih ras po zunanjosti, ampak tudi skladnost njihovih značajev. Lisica je vedno lisica, gos je gos, tiger je tiger, itd., razlike pa se pokazejo kvečjemu v različnih obsegih moči, pameti, spretnosti, vzdrzljivosti posameznih primerkov. Toda nikoli ne bomo nasli lisice, ki bi do gosi gojila neka humana čustva, kakor tudi ne obstoja mačka, ki bi prijateljevala z mismi.
Zato tudi tukaj prihaja do medsebojnega boja, manj zaradi notranjega odpora, in bolj zaradi lakote ter ljubezni. V obeh primerih narava mirno in zadovoljno opazuje dogajanje. V boju za dnevni kruh podle-zejo vsi bolehni in neodločnejsi, boj med samci za samičko pa uspejo dobiti samo najbolj zdravi, ki jim pripade pravcia do oploditve. Borba je vedno sredstvo za izboljsevanje zdravja in odpornosti v vrsti ter s tem eden od vzrokov za njen nenehni razvoj.
Če bi bil potek drugačen, bi se razvoj in napredek ustavila, začelo bi se nazadovanje. Ker manjvredni po stevilu vedno prekasajo najboljse, bi se ob enakih moznostih za ohranjanje zivljenja in razmnozevanja slabsi razmnozevali toliko hitreje, da bi najboljse na koncu neizogibno potisnili v ozadje. Torej je treba narediti popravek v korist boljsega. Za to poskrbi narava, ko sibkejsemu delu nalozi tako tezke zivljenjske razmere, da ze zaradi njih omeji stevilo bitij, preostalim pa ni brez izbire
dovoljeno razmnozevanje, ampak brezobzirna izbira poteka na osnovi moči in zdravja.
Narava si prav malo zeli parjenja sibkejsih bitij z močnejsimi, se manj pa zlivanja visje z nizjo raso, ker se v drugačnem primeru njeno morda stotisočletno delo vzgajanja visjega porusi z enim udarcem.
Zgodovinska izkusnja nudi stevilne dokaze za to. Z zastrasujočo raz-ločnostjo kaze, daje bil ob vsakem mesanju Arijca z nizje razvitimi ljudstvi rezultat konec kulturnega ljudstva. Severna Amerika, kjer je večina prebivalstva germanskega porekla, ki se je zelo malo mesalo z nizjimi obarvanimi ljudstvi, kaze drugo človestvo in kulturo, kot pa Srednja in Juzna Amerika, kjer so se romanski priseljenci včasih v velikem obsegu mesali s praprebivalci. Ze samo na tem primeru je jasno razvidno delovanje mesanja ras. Rasno čist in nemesan German ameriske celine je zagospodaril na njej; gospodar bo ostal toliko časa, dokler tudi on ne bo postal zrtev sramotnega mesanja krvi,
Povsem na kratko povedano je rezultat vsakega krizanja ras tole:
znizevanje ravni visje razvite rase,
telesno in duhovno nazadovanje ter s tem začetek počasnega obole-vanja z zanesljivim napredovanjem bolezni.
Taksen razvoj ne pomeni nič drugega kot pregreho zoper voljo večnega Stvarnika.
Tako dejanje bo tudi poplačano kot greh.
S tem, ko se človek poskusa upreti zelezni logiki narave, se spopade z osnovnimi zakoni, katerim se mora tudi sam kot človek zahvaliti za svoj obstoj. Tako mora njegovo delovanje proti naravi privesti do njegovega lastnega propada.
Tukaj se seveda srečamo z ugovorom sodobnega pacifista, kije enako zidovsko predrzen kot je neumen: »Človek bo premagal tudi naravo!«
Milijoni brez razmisleka kot papige ponavljajo ta zidovski nesmisel in si na koncu res domisljajo, da so tudi sami sposobni premagati naravo. Pri tem imajo na razpolago samo zamisel, ki pa je tako mizerna, da si po njej res ni mogoče predstavljati nikakrsnega sveta.
Ne glede na to, da človek se v nobeni zadevi ni premagal narave,
264
265
ampak je le tu in tam uspel privzdigniti pajčolan z njenega neskončnega zaklada ugank in skrivnosti, da v resnici ničesar ne izumlja, ampak vse le odkriva, da ne obvladuje narave, ampak je zaradi poznavanja posameznih naravnih zakonov zavladal drugim zivim bitjem, ki nimajo tega znanja -, če torej vse to odmislimo, neka zamisel ne more premagati predpogojev za nastanek in obstoj človestva, ker je sama zamisel odvisna od človeka. Brez človeka ni nobene človeske ideje na tem svetu, zatorej je se vedno pogojena s prisotnostjo ljudi ter s tem zakonov, ki so ustvarili predpogoje za ta obstoj.
In ne samo to! Določene ideje so povezane z določenimi ljudmi. To najbolj velja prav za take misli, katerih vsebina nima porekla v natančni znanstveni resnici, ampak v svetu občutkov, ali, kot se danes temu tako jasno in lepo reče, odraza »notranjo izkusnjo«. Vse te zamisli, ki nimajo nič skupnega s hladno logiko, ampak predstavljajo samo čiste izjave občutenj, etičnih predstav, itd., so povezane z obstojem človestva, kateremu se morajo zahvaliti za svojo moč duhovnega predstavljanja in ustvarjanja. Toda ravno potem je ohranjanje določenih ras in ljudi predpogoj za obstoj teh idej. Kdor bi si na primer res srčno zelel zmago mi-rovniske miselnosti na tem svetu, bi si moral prizadevati z vsemi razpolozljivimi sredstvi za nemsko osvojitev sveta; kajti, če naj bi se zgodilo narobe, bi z zadnjim Nemcem izumrl tudi zadnji mirovnik, ker temu nesmislu, ki je sprt z naravo in razumom, nihče drug v svetu ni podlegel tako močno, kot na zalost prav nas lasten narod. Potem, če bi bili resni, bi se morali hote ali nehote odločiti za vojskovanje, da bi dosegli mirovnistvo. To in nič drugega ni nameraval ameriski odresitelj sveta, Wilson, vsaj tako so si mislili nasi vrli nemski fantasti -; s tem je bil njegov namen potem dosezen. (Thomas Woodrow Wilson, 28. ameriski predsednik, prvič izvoljen 1912, drugič leta 1916. V začetku leta 1917 je zaradi nemske podmorniske vojne napovedal Nemčiji vojno. Leta 1919 je v Parizu sodeloval pri nastanku Lige narodov in Versaill-ske pogodbe. Sicer ZDA niso ratificirale te pogodbe niti niso postale članica Lige narodov. Op. prev.)
Mirovnisko humanistična ideja je dejansko morda povsem dobra, če
sije najvisje razviti človek ze prej na nek način podredil svet in ga osvojil v takem obsegu, da je postal edini gospodar Zemlje. Tej zamisli potem manjka moznost skodljivega delovanja v takem razmerju, da praktična uporaba postane redka in na koncu nemogoča. Torej najprej bojevanje in nato morda mirovnistvo. V nasprotnem primeru je človestvo prekoračilo najvisjo stopnjo razvoja in konec ne bo prevlada neke etične zamisli, ampak barbarstvo ter posledično kaos. Tu se bo morda kdo nasmehnil, toda ta planet je ze milijone let pred nami drvel skozi eter brez človeka na svojem povrsju in nekoč bo morda spet tako, če bodo ljudje pozabili, da se za svoj obstoj ni treba zahvaljevati idejam nekih norih ideologov, ampak spoznanju in brezobzirni uporabi večnih naravnih zakonov.
Vse, kar danes občudujemo na tej Zemlji - znanost in umetnost, tehniko in iznajdbe -, so samo ustvarjalni dosezki nekaj posameznih ljud-stve in izvirno morda ene same rase. Od njih je odvisen tudi obstoj vse kulture. Če propadejo oni, bo z njimi v grob potonila lepota te Zemlje.
Kakor koli ze na primer vpliva zemlja na človestvo, pa bo izid tega vpliva vedno drugačen, odvisen od posamezne rase. Nizka rodovitnost nekega zivljenjskega področja lahko neko raso vzpodbudi k največjim dosezkom, pri neki drugi pa bo le povod za najhujso revsčino, podhranjenost in vse spremljajoče posledice. Vedno je odločilna notranja narava ljudstva, kako se spopade z zunanjimi vplivi. Kar pri enem vodi do stradanja, drugega vzgaja k trdemu delu.
Vse velike kulture iz preteklosti so propadle samo zato, ker je zaradi zastrupitve krvi odmrla prvotna ustvarjalna rasa.
Osnoven razlog za tak propad je bilo zanemarjanje dejstva, da je vsaka kultura odvisna od človeka, in ne narobe, torej daje za ohranjanje določene kulture treba ohraniti človeka, ki jo je ustvaril.
Ta ohranitev pa je povezana z večno veljavnim zakonom o nujnosti in pravici do zmage najboljsega in močnejsega.
Kdor hoče ziveti, naj se torej bori, kdor pa se noče boriti v tem svetu večnega spopadanja, si ne zasluzi zivljenja.
Tudi če bi bilo to kruto - tako pač je! Zagotovo pa daleč najhujsa
266
267
usoda zadene tistega, ki verjame, da lahko premaga naravo, v resnici pa se ji samo roga. Njen odgovor so potem stiske, nesreče in bolezni!
Človek, ki ne priznava rasnih zakonov in jih ne spostuje, zapravlja srečo, ki mu je namenjena. Preprečuje zmago najboljse rase in s tem ustvarjanje predpogoja za ves človeski napredek. S tem postaja obremenjen s človesko občutljivostjo in se podaja na področje nemočne zivali.
Kopirano iz online knjige Moj boj