☕ Gradovi in dvori

Mavro, sam da te pozdravim.

Kje pa si?

doma 🙂

Zanimivo.Nadaljuj prosim s tem.
Če se ti le da. Vsaj do 13. 😆

13 ima rd. Takrat bo utrujen. Mavro naprej ti ne bom voščil, ker ni dobro. Baje, čeprav ne vem zakaj.

13ga tud ne vem če je pametno voščiti 🙂

DOB
Ayh
Aich

Dobja vas 178
Ravne na Koroškem

1688
Po Valvasorju je gradič naslednik starejše grajske stavbe, ki je bila v Valvasorjevem času že povsem razvaljena in zaraščena.
Dvor je sprva posedoval gospod Jahner, v Valvasorjevem času pa je bil v posesti Georga Krištofa Jaborniga.

Proti koncu 19. stoletja je dvor preuredil italijanski stavbenik Madile, graditelj Prevalj.

1906
Dvor je kupil posestnik Plešivčnik.

1993
V stavbi so najemna stanovanja.

https://pictures.abebooks.com/ANTIQUARIATMURRBAMBERG/22446548836.jpg

Na Valvasorjevi upodobitvi je skupina skromnih pritličnih stavb.
Ena med njimi je nekoliko večja z mansardnimi okni na podstrešju.

Današnja stavba je podkletena, enonadstropna in zaradi izrabe podstrešja na vrhu izzidana ter pokrita s sedlasto streho.
Pročelje je predelano in brez slogovnih značilnosti.
V notranjosti sta ohranjena le baročno stopnišče in obokana klet.

https://www.google.si/maps/place/Dobja+vas+178,+2390+Ravne+na+Koro%C5%A1kem/@46.5424218,14.9454941,3a,75y,335.65h,95.9t/data=!3m6!1e1!3m4!1sv2Oe4iSyGytB_EcT-yu5LQ!2e0!7i13312!8i6656!4m5!3m4!1s0x476ff754e4430975:0xfb3805aa4f5d83cb!8m2!3d46.5426046!4d14.9452855 Dob

Zanimivo. Verjetno ima ime po hrastih- dobih. Zdaj nič "dvorno" ne izgleda,
Me zanima, kdo je zdaj lastnik tega.

Moja prosnja: Bizeljski grad.

Zanima me, zakaj si preskočil celih 305 let iz 1688 na 1993?

ker očitno ni podatkov med tema letoma

v glavnem je edino kar je Valvasor napisal znanega

prošnja zapisana

Hvala.

BIZELJSKO
Wisell

Na manjši, na treh straneh prepadni skalnati klopi v Bizeljski vasi pri Orešju, ob vznožju gradu Kunšperk.
Občina Brežice.

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/a/ab/Vischer_-_Topographia_Ducatus_Stiriae_-_487_Wisell_bei_Rann_-_Bizeljsko.jpg/1280px-Vischer_-_Topographia_Ducatus_Stiriae_-_487_Wisell_bei_Rann_-_Bizeljsko.jpg
Grad Bizeljsko, Georg Matthäus Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, Gradec 1681

1042
Bizeljsko je sodilo k alodialni posesti, ki jo je Hema Breže – Selška podarila krškemu samostanu.

Alod(ij) (latinko allodium, staronemško allod) je bila v fevdalizmu popolna lastnina zemlje, brez vseh dajatev in dolžnosti lastnika do druge osebe. Prvotno je bila alodialna posest oproščena tudi deželnih davkov. Alod je bilo mogoče tudi dedovati brez vseh ovir.

Alod kot lastniška oblika ima izvor pri germanskih plemenih in ljudstvih, preden je prišlo do nastanka fevdalnega sistema. Zemljišče, ki je bil prvotno skupna lastnina celotne ljudske skupnosti, je bilo izročeno posameznemu članu. Germanska ljudstva so razdelila ali podelila zemljišče in prostor, ki so ga osvojili in v deželah pod njimi v last podelili svobodnim ljudem. To ima za posledico bistveni značaja alodijalnosti: samo po volji celotnega ljudstva ali po ljudskem pravu zanesljive in pristno dodeljene proste lastnine. Lastnik je prost vseh zasebnih odvisnosti in omejevanja njegovih pravic. V številnih regijah je sprva le lastnik aloda veljal za prostega ali svobodnjaka, ki je sodeloval pri vseh javnih pravicah in dolžnostih Skupsosti. Bili so člani deželne skupnosti. Prosti posestniki v zgodnjem srednjem veku so bila ena od skupin, ki so se skozi čas razvile v plemstvo. Sami sebe so videli kot enakovredne partnerje vladarjev, ker so bili povezani z njim kot tovarišem v deželni skupnosti in se mu ne podrejajo kot vazali. Tako lahko na alodijalno lastnino vezane svoboščine (davčne oprostitve, lovske pravice, itd.) prejemajo v večini dežel le plemiči, so ostali zemljiški lastniki tudi po letu 1500 ko so morali biti bolj in bolj podrejeni deželnemu knezu – politično in gospodarsko vpliven razred. Izraz alod se pojavlja samo v Frankovskem območju in pravu na območju, ki je pripadalo frankovskim plemenom. V Angliji v času bitke pri Hastingsu leta 1066 že ni bilo več alodov, v Franciji pa predvsem na jugu. V Nemčiji je alodijalna lastnina koncentrirana predvsem pri plemstvu na jugu.

1071
Bizeljsko je prešlo v posest novoustanovljene krške škofije.

1251
Bizeljsko se kot gospoščina krške škofije posebej imenuje.
To pomeni, da je tu že obstajal dvor.

1278
Po dvoru Bizeljsko se kot priča v darilni listini imenuje vitez Eberhard Bizeljski von Visel.
Grad so pozidali kasneje.

Ko so bizeljski vitezi izumrli so na gradu gospodarili gradniki.

1404
V krškem urbariju dominija Vysell se omenjajo kmetije, ki leže pod gradom. (sub castro Vysell)
Na gradu je gospodaril gradnik Hans iz Kozjega.

1421
Na gradu sta gospodarila gradnika Žiga in Andrej Dobrnska.

1441
Krški škof Johan je grad Bizeljsko skupaj z gradovi Pilštanj, Podčetretk in Mokronog zaradi celjske nevarnosti izročil cesarju Frideriku.

Iz let 1442 in 1443 je ohranjeno poročilo o inventarju grajske orožarne.

1458
Na gradu sta gospodarila gradnika Henrik in Jošt Soteška.

1475
Grad (castrum Visl) je uspešno kljuboval turškemu obleganju.

1515
Grad so zavzeli in oplenili uporni kmetje.

1532
Krški škof je oddal gospoščino v najem Hansu Tattenbachu.

1542
Ob vrednotenju premoženja so grad Bizeljsko ocenili na 300 funtov pfenigov, pristavo pa na 60 funtov pfenigov.

1573
Grad so zavzeli in oplenili uporni kmetje.

1608
Tattenbachovi dediči so si posest pridobili v dedno last.

1623
K gradu je bila prizidana kapela svetega Hieronima.

1665
Omenja se grajska kapela v vizitacijskem protokolu.

1696
Omenjen je grajski kaplan v zvezi z grajsko kapelo.

1749
Lastnica gradu je bila grofica Walburga rojena Tattenbach.

1803
Lastnica gradu je bila grofica M. Dietrichstein.

V času Napoleonove okupacije so bili na gradu nastanjeni Francozi.
Nekateri od njih so ostali v tukajšnjih krajih.

Na gradu je bil tudi sedež deželnega sodišča.
1820
Lastnik je bil F. Hirschhofer.

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/9/9e/342_Wisell%2C_Schlo%C3%9F_%E2%80%94_Bizeljsko%2C_-_J.F.Kaiser_Lithografirte_Ansichten_der_Steiermark_1830.jpg/1280px-342_Wisell%2C_Schlo%C3%9F_%E2%80%94_Bizeljsko%2C_-_J.F.Kaiser_Lithografirte_Ansichten_der_Steiermark_1830.jpg
Grad Bizeljsko, Jozef Franz Kaiser, Lithographirte Ansichten der Steyermärkischen Städte, Märkte und Schlösser, Gradec 1830

1858
Knez Windischgrätz je bizeljsko gospoščino združil s kunšperško.

Med vojnama je bil lastnik gradu grof Hugon Ceschia S. Croce, ki je grad dobil po ženi kneginji Windischgrätz.

Med drugo svetovno vojno sta bila lastnika gradu baronica Kristina in njen mož Nikolaj plemeniti Maasburg.

Po vojni je grad postal ljudska last.
Zdaj ga upravlja Posavski muzej Brežice.


Grad Bizeljsko so pozidali v poznem srednjem veku v tradiciji obodnega gradu.
V današnji podobi kaže tipične renesančne poteze.

Pot do gradu se vije okrog hriba, gre skozi vhodni stolpič in se ob dva metra visokem obzidju vzpne na ravnico, kjer so znotraj obzidanega predgradja ohranjeni ostanki gotske pomožne ali gospodarske stavbe z delno prvotnimi, a zazidanimi okenski profili.

Vrh kope je grad, ki ga poudarjata 2 okrogla renesančna stolpa s poševnima pritličjema.
Eden med njima, ki sega v višini štirih nadstropij, je opremljen s kordonskim kamnom.

Na prednji strani je tik vhoda v grad prizidana kapela svetega Hieronima iz leta 1623 s tristranim sklepom.
Enonadstropna stavba je delno podkletena.

Štirje trakti oklepajo renesančno arkadno dvorišče s kamnito cisterno.
Arkade počivajo v pritličju na slopih, v nadstropju pa na okroglih stebriščih.
Vratna loputa pod arkadami zapira dostop do stopnišča, ki drži v klet.
Tri sobe v nadstropju in obok kapele so okrašeni s kvalitetnim štukom tretjega desetletja 18. stoletja.
V kapeli je ohranjen baročni veliki oltar.
Okna in vrata imajo renesančen značaj.

http://static-1.mojvideo.com/foto77362-4424-112845/grad-bizeljsko.jpg

O! Hvala ti! Zelo si se potrudil.
Izčrpno si napisal.

Užitek je bilo prebrat.

hvala

še večji užitek je bilo delat zapiske in tipkat 🙂

Hvala, hvala, hvala.

Nekaj vprasanj.

"1278
Po dvoru Bizeljsko se kot priča v darilni listini imenuje vitez Eberhard Bizeljski von Visel.
Grad so pozidali kasneje."

So ga pozidali za casa tega Eberharda?

Kdo so bili gradniki?

1820 je bil lastnik Hirchhofer. Omenjas Windischgrätze in letnico 1858. So takrat grad kupili ali ze prej in ce ves letnico?

Tole s Francozi je zelo zanimivo.

Enkrat sem bila v tem gradu. Ceprav je bil zelo lep in tiste sobe, ki jih omenjas in njihova stukatura so res cudovite. Ampak takrat je bil en del gradu dodeljen nekim ljudem - nekdo je rekel, da so brezdomci in so bili precej besni, ko smo se priblizali njihovemu koncu gradu, ceprav nismo prestopili vrvi, ki je bila tam. Sicer so notranji prostori zgledali v precej bogem stanju, a hkrati, kot da se pripravljajo na prenovo, a ni bilo nikogar tam, ki bi lahko odgovoril na vprasanja. Tisti stanovalci so nas pa samo podili stran. Mogoce ves, kako je zdaj tam, ce je prenovljen in povsod dostopen obiskovalcem? Imam namrec poseben interes prav do tega gradu.

Hvala za razlago besede alod. V anglescini ima beseda alottment podoben pomen se danes.

In tista dolina, s katere se povzpnes do gradu, je precudovita. In gozdovi prav tako.

To niti niso več pravi gradovi ampak bolj dvorci saj imajo izredno velika okna. Brez dvoma so bila okna povečana veliko kasneje kot pa te stavbe sezidane.

Gradniki so bili gospodarji ali poveljniki gradu, ki so imeli vso oblast.
Imel je pa grad in posestvo v najemu ali zastavi od višjega fevdalnega gospoda.

Kdaj so grad pozidali ni točno znano.

1858 je knez Windischgrätz kupil več gradov, ker si je zadal nalogo, da bo pridobil posestva, ki so bila nekoč v lasti teh knezov.
So bili pa knezi znani po tem, da so svojim delavcem dajali zelo dobre plače.
Tovarni LESONIT in JAVOR sta bili v njihovi lasti.
Dokler sta bili v njihovi lasti sta poslovali z ogromnimi dobički.
Potem je TITO vse zjebal.

Ne vem kako je zdaj tam.
Vem pa, da so si lansko leto ogledali grad Windischgrätzi kot tudi vse svoje bivše gradove in imetja.

Moj prednik se je preselil v te lepe slovenske kraje, ker je na tem gradu dobil delo, zato me ta grad tako zanima. Ampak to je bilo se v Avstroogrski, ko so ga prevzeli Windischgrätzi.

Je morda tu omenjen tudi grad Hmeljnik?

seveda

samo pregledati moram v kateri od 25 knjig je opisan 🙂

OK, srečno 🙂

je v knjigi 11
če želiš lahko začnem delati zapiske 🙂

Imam eno prošnjo lelj, grad Borl, nekaj sem o njem zgooglala, pa vidim da imaš ti veliko boljši vir. Če lahko še kaj o tem gradu, prosim?

Hvala

sem zapisal

po hmeljniku pride Borl

Lepo prosim in vnaprej hvala 🙂

že pišem 🙂

Hvala!

HMELJNIK
Hopfenbach

Zastrešena, delno sanirana grajska ruševina v pobočju nad Karteljevim pri Mirni peči.

1209
Do leta 1209 so bili Hmeljniški višnjegorski, nato pa do leta 1228 andeški ministeriali.

1223
Adelhedo de Hopfenbach et fratribus einus Friderico, Ruperto, Pucelino, Friderico et fratre eins Heinrico de interiore Hopfenbach.

Bratje se omenjajo kot priče v listini.
Z listino je Willa, ministerialka goriškega grofa Majnharda, podelila 7 podedovanih podložnikov stiškemu samostanu.

Hmeljnik je v listini omenjen dvakrat, kar lahko pomeni, da sta bila dva gradova ali dvora.
Valvasor je kasneje zapisal, da je bil Hmeljnik razdeljen na dva dela.
Zgornji Hmeljnik je posedoval gospod Adelhold.
Pri njem so stanovali tudi trije njegovi bratje Friderik, Ruprecht in Pucelin.
Spodnji Hmeljnik je bil v posesti brata Friderika starejšega.
Pri njem je bival še brat Henrik.

Nad dolino Radulje nasproti Hmeljnika je vas Podturn.
Tam bi lahko bil drugi grad Spodnji Hmeljnik.

1228
Adeloldus (Adelhedo) je z bratom Friderikom priča v listini oglejskega patriarha Bertolda.

1238
Adeloldus je nazadnje omenjen kot priča v spremstvu bratov.

1277
Po smrti grofa Henrika Andeškega so grad in plemiče prek spanheimskega lastništva dobili v posest grofje Goriški.

1290
Ker so Hmeljniški ostali brez moškega nasledstva, je njihovo gospostvo z darovnico Alberta Goriškega iz Tirolskega prešlo po sorodstveni liniji v posest Menzlina Turjaškega.
Listina posebej omenja grad in posebej dvor, v katerem je prebival Puzlinus.
S to podelitvijo so soglašali tudi člani starohmeljniškega rodu, ki so še živeli v vlogi sogradiščanov na gradu.

1300
Hmeljniško – Turjaški so še veljali za goriške ministeriale.

1374
Istrska veja grofov Goriških je izumrla.


1590
Zadolženo gospoščino Hmeljnik je od Turjaških kupil Jud Salomon Zeidler.

1595
Na južni ladijski steni podružne cerkve v Gornjem Karteljevem so vzidali Salomonov nagrobnik.

Zeidlerjem so prek dedovanja in porok sledili Ruessensteini, Jankoviči, Zierheimbi, Gallenfelsi in Paradeiserji.

https://c1.staticflickr.com/5/4640/24071775537_3c89698a0a_z.jpg

1796
Marija Ana rojena Schallenberg, vdova po Karlu grofu Paradeiserju, je prodala zadolženo posestvo Andreju Obrezi.
Grad je po stoletjih, prvič po Zeidlerju, spet prišel iz plemiških v meščanske roke.

1827
Grad je prišel v posest rodovine Coronini Cromberg.

1872
Grad je prišel v posest Ernesta barona Perglasa.

1876
Grad je kupil Franc baron Wamboldt iz Hessna.

1930
Filip Hugon baron Wamboldt plemeniti Umstadt je Hmeljnik temeljito obnovil za svojo srebrno poroko.
Takrat so na arkadnih hodnikih odkrili zazidane renesančne balustrske ograje.
V glavnem traktu so obnovili sobo z gotskim rebrastim obokom.
V drugi sobi so odkrili ostanek fresk iz srede 16. stoletja.
Vsa dela so opravili domači obrtniki.

Hugon je veljal za oholega in trdega s služinčadjo, pa tudi za dobrega srca in strogo krščansko usmerjenega, včasih tudi čudaškega.
Nekega dne je dal pred viteško dvorano zazidati šop las ženske iz Karteljevega, nakar je naznanil, da je neki hudobni hmeljniški graščak v enega izmed grajskih stolpov zazidal svojo hčer.
Mnogi so temu nasedli.
Dvoje obleke je naročal na tujem in jih imel oštevilčene, da ne bi kdaj po pomoti nosil iste obleke na dveh zaporednih slovesnostih.

1938
Hitler je priključil Nemčiji Sudete.
Po tem se je Hugon preselil tja na družinsko posestvo Frischau.
Gospodarstvo na Hmeljniku je prevzela hči Anni, ki je iz gospodarskih razlogov odpustila večino služinčadi.

9 MAJ 1942
Partizani so zasedli Hmeljnik v noči s sobote na nedeljo.
Uničili so knjižnico v kateri je bila tudi Dalmatinova Biblija in Bohoričeve Zimske urice.

Uničili so tudi arhiv, ki se je imenoval Silberkammer, ker so tam za železnimi vrati hranili poleg dokumentov tudi srebrnino in zlatnino.
Arhiv so že pred vojno iz previdnosti zazidali.
Vendar je bil isti zidar pri partizanih.
Tako, da so morali najti le še ključ od vrat.

Odpeljali so živino.

Partizani so od desete ure zvečer pa do osmih zjutraj plenili vinsko klet in uničevali vse kar so lahko.
Žvenketala sta porcelan in steklo, lestenec v jedilnici je bil tarča streljanja in se je raztreščil v črepinje.
Kar niso uničili, so odnesli.

18 MAJ 1942
Partizani Dolenjskega odreda, ki mu je zapovedoval komandant Urban, so se ponoči na grad vrnili.
Okoliškim prebivalcem so naročili, naj iz gradu odnesejo, kar kdo želi.
Prinesejo pa naj slamo, da bo grad bolje gorel.
Prebivalci okoliških vasi so odpeljali vse, kar so lahko.
Pohištvo, okna, štedilnike…

Grad so požgali.
Grad je gorel 4 dni.

25 SEP 1945
Okrožno narodno sodišče v Novem mestu je izdalo odločbo, da zaplenijo hmeljniško posestvo, ker je lastnik nemške narodnosti.

Družina Wamboldt se je razselila.


1949
Grad so minirali, ker naj bi bil tako poškodovan, da je obnova nemogoča.
Zrušili so se renesančni arkadni hodniki.
Te hodnike so zgradili okoli leta 1560.
Po lepoti ni bilo v Sloveniji ničesar podobnega.

1958
Grad so ponovno minirali in povsem sesuli severni trakt.

Pozneje se je spomeniški službi delno posrečilo, da je zavarovala in zastrešila dele gradu.

1988
Oktobra je Mladina objavila pogovor z zadnjim lastnikom gradu.
Hugonov sin prof. dr. Philip baron Wamboldt je večkrat grad obiskoval.

V pogovoru je govoril tudi o svoji materi, rojeni grofici Harrach.
Ta je na vprašanje, če je Čehinja, Nemka ali Slovenka vedno odgovorila:
»Nisem steklenica, na katero bi lepili banalne etikete.«

Baron je na vprašanje, kako bi definiral slovensko identiteto, odgovoril:
»Zapel bi pesem, ki jo Slovenci pojejo, ko odhajajo iz vinograda.«


Hmeljnik je bil eden najbolj mogočnih in razvitih gradov na Slovenskem.
Grajsko jedro je izoblikovano v obliki pravokotnika.
Znotraj pravokotnika se ob obod prislanjajo stanovanjski trakti, ki oklepajo notranje dvorišče.
Ne južni strani je h grajskemu jedru pripet vitek vhodni stolpič, skozi katerega prideš na zložno, h kapeli držečo rampo.
Jedro opasuje več metrov visoko obzidje, zavarovano s štirimi različno velikimi in visokimi okroglimi stolpi, ki varujejo dvorišče in oklepajo na severni strani prečni obrambni jarek.
Na vzhodni in delno južni strani gradu je ob jedru skromnejše obzidje, ki zamejuje umetno izravnano dvorišče z dostopom do gradu.
S severne strani nas pot prek zidanega mostovža čez širok in globok obrambni jarek, skozi renesančni vhod v obzidju pripelje na grajsko dvorišče.
Vhod varuje okrogel stolp iz druge polovice 16. stoletja.
Za vhodom je v višini dveh etaž segajoča vzhodna stena gradu, ki je pozidana iz obsekanih in položenih kamnov.
Na sredi je polkrožni renesančni portal.
Levo in desno ob njem sta ozki romanski lini.
Skozi portal in široko vežo pridemo na notranje grajsko dvorišče.
Na desni je pred nami v višini štirih etaž segajoča stena severnega bivalnega trakta.
Na desni je polkrožni gotski portal, ki je sestavljen iz klesanih blokov temnega apnenca.

V prvem nadstropju je v osi stene polkrožni romanski portal, ki je sestavljen iz klesanih kosov trdega sivega apnenca.
Ob njem sta baročni okni.
Na koncih stene sta poznogotski okni, predeljeni s kamnitim križem.
Dve takšni okni sta tudi v vrhnji etaži na severni zunanjščini tega trakta.
Podi in stropi so povsod sesuti.

Notranja dvoriščna stran zahodnega trakta je sesuta zaradi miniranja.
Tri ozke, polkrožne line na obodnem zidu v prvem nadstropju trakta so zidane iz grobih lomljencev.
Trakt je s prečnima stenama predeljen v tri prostore.
V eni steni je v višini nadstropja peščenčev podboj gotskega portala.
Na južni strani se k traktu z zunanje strani prislanja stolpič, ki je sesut.

Južni trakt je imel povezovalno vlogo.
Od tu je dostopen vzhodni stolpič, ki je v obeh nadstropjih preurejen v dvoramno stopnišče.
V pritličju v zahodni steni obokane veže je polkrožni romanski portal iz sivih apnenčevih blokov.
V njegovem ostenju so na notranji strani ohranjene odprtine za zapah.
Portal drži na zunanje grajsko dvorišče s kapelo.
Ob vhodnem stolpiču je na vzhodni strani stolpičast prizidek.
Stolpič in prizidek sta podkletena in globoko zasidrana v strmi breg ob zunanjem dvorišču.
Kletna prostora so uporabljali za grajsko ječo.

Kapela svetega Pankracija je sesuta.
K pravokotni ladji se je prislanjal tristrano sklenjeni prezbiterij.
Na nasprotni, zahodni strani je imela kapela zvonik.

Zunanje, več metrov visoko obzidje še kaže strelne line in sledove obrambnih hodnikov.
Tudi v stolpih so še ohranjene stare strelnice in svetlobne line.

V 12. stoletju je nastal grajski obod.
Zahodni trakt je najstarejši del gradu.
Obsegal je pritličje in nadstropje.
Pred koncem 12. stoletja so severni palacij vpeli med zahodni palacij in vzhodno steno obodnega zidovja.
Vhod v prvotni romanski grad je bil ob južni steni skozi prislonjeni vhodni stolpič, zgrajen okoli leta 1200.
Ta vhod je pozneje služil za prehod h grajski kapeli.
V času protiturških bojev v poznem 15. stoletju so zgradili dodatna obzidja s stolpi, ki sta oklenila grad.

VIR:
INDOK
Stopar Ivan, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji 11, Založba Viharnik, Ljubljana 2000

https://c1.staticflickr.com/5/4582/24071771817_ec2c3d98e6_z.jpg
Hmelnik rezljana omara

https://c1.staticflickr.com/5/4541/24071772247_da29d0407e_z.jpg

Hmelnik pred vojno

https://c1.staticflickr.com/5/4736/24071772537_33102b0b3e_z.jpg

Hmelnik pred požigom INDOK

https://c1.staticflickr.com/5/4528/24071772897_ac97da6da4.jpg

Hmelnik plemkinja s hčerko Dolenjski muzej

https://c1.staticflickr.com/5/4646/24071773717_9fb206c532.jpg

Hmelnik kovani zgodnjebaročni izvesek za svetilko INDOK

https://c1.staticflickr.com/5/4577/24071774157_ccb5c7b93d.jpg

Hmelnik grajska kapela vhod INDOK