1255
Prvič se omenja grad.
Ogrski kralj Bela je izdal Frideriku Ptujskemu fevdno pismo za grad Središče, stolp Tra (Dranek) in grad Borl.
Borl je bil takrat na ogrskem ozemlju, vendar fevd štajerske rodovine.
1258
Ogri so bežali mimo Borla.
1291 – 1337
Ogri so si prizadevali, da bi si rodovino pridobili na svojo stran.
Rodovina je imela takrat samostojen status, tako da z gradom niso služili ne rimskemu ne ogrskemu kralju.
Ko so Ptujčani izumrli, je prišel Borl v skladu z delitveno pogodbo iz leta 1441 v posest grofice Ane Schanberške.
1464
Anin sin Ulrik je grad z zamenjavo odstopil grofu Johanu Montfortskemu.
Ta je grad oddal v zakup Bernardu Griebingerju.
1478
Bernard je umrl.
Njegova vdova Veronika je grad proti odškodnini odstopila cesarju.
1480
Cesar je na gradu namestil oskrbnika Bernarda Breunerja.
Takrat je že bila vojna med ogrskim kraljem Matijo Korvinom in cesarjem.
Korvin je bil povezan s salzburškim nadškofom Bernardom.
1481
Borl je zavzel ogrski poveljnik Viljem Fettauer, ki je nato grad dobil v zakup.
1488
Korvin je Viljema izplačal in grad izročil v last svojemu sorodniku Jakobu Szekelyju plemenitemu Kevendt, poveljniku Ptuja in Radgone.
Po Korvinovi smrti je Szekely ostal nekaj časa zvest nezakonskemu sinu Johanu Korvinu.
Pozneje se je pridružil Habsburžanom.
Johan je dal Borl zavzeti, vendar je moral v bojih hudo opustošen grada kmalu zapustiti.
Szekely j dobil Borl od Habsburžanov v zakup.
1494
Cesar Maksimilijan je zakup potrdil in mu podelil grad v svobodno last.
Gospodarske razmere Szekelyjevih dedičev so se z leti slabšale in posest se je drobila.
1542
Grad je bil od vojn hudo poškodovan.
1620
Borl je prišel v posest pastork Wolfa Vajkarda plemenitega Herbersteina, grofic Suzane in Zofije plemenite Thurn, rojene Stubenberg.
1639
Grof Henrik Ludvik Thurn je prodal Borl baronu Hansu Karlu Sauerju.
1674
Grofje Sauerji so pozidali novo grajsko kapelo svete Trojice, ki je do leta 1684 rabila tudi za župnijsko cerkev.
Pozidali so tudi trakta ob zunanjem dvorišču.
1706
Grad je pogorel.
1801
Rodovina je prodala Borl knezu Stanislavu Poniatowskemu.
1803
Knez je Borl prepustil Jožefi grofici Leslie, rojeni Wurmbrand.
1843
So grad prenovili.
1901
Grad je dobila v posest baronica Adalberta Kübeck.
Med vojnama je grad posedovala Barlin d.d. iz Maribora.
1941 – 1943
V gradu je bilo koncetracijsko taborišče, od koder so pošiljali slovenske rodoljube pred puške, v izgnanstvo in v druga taborišča.
V grajski kompleks vstopimo skozi portal v zapornem zidu, ki oklepa zunanje dvorišče.
Zid ima ključaste renesančne strelnice.
Desno od vhoda je gotsko renesančni enonadstropni stolpič, v katerem je stopnišče.
Nato sledi na desni enonadstropni pomožni trakt.
Severni trakt ima baročno pročelje in v nadstropju viteško dvorano.
V pritličju je zgodnjebaročni portal, okrašen z bisernim nizom.
Na levi strani dvorišča je renesančen vhod na notranje dvorišče z arkadami, ki so v pritličju delno oprte na slope, v nadstropjih pa na okrogle stebriče.
Prostore v zahodnem traktu povezujeta lesena hodnika – ganka s trebušastima železnima ograjama.
Na dvorišču stoji baročna cisterna, vsekana v živo skalo, s kamnitim obročem in kovanim nastavkom.
Baročna grajska kapela je v vogalu med vzhodnim in severnim traktom zunanjega dvorišča.
9 AVG 1177
Grad se prvič omenja v pismu papeža Aleksandra salzburškemu nadškofu Konradu in krškemu škofu Romanu.
V njem papež navaja, da se je pri njem pritožil šentpavelski opat Peregrin zoper Kolona iz Trušenj, ker je na samostanskih tleh na silo pozidal grad Dravograd (castrum Trahburck).
Obenem papež naroča škofoma, naj resno opomnita Kolona in njegovega brata Henrika Volšperškega, naj grad, ki je v njunih rokah, razrušita.
Razprtije med cerkvijo in bratoma so se vlekle nekaj let, dokler se brata nista med leti 1180 – 1192 v Velikovcu pogodila s šentpavelskimi benediktinci ter jim priznala pravico do gradu.
Med 1193 – 1220 so imeli trušenjski gospodje grad in trg Dravograd od šentpavelskega opata v fevdu.
1208
Omenja se kastelan Rembertus de Traberch.
1218 – 1220
Na gradu je bil kastelan Otto de Traberch.
1222
Omenja se kastelan Otto in sin Henrik.
1239
Omenja se Heinricus de Traberch in njegovi kastelani.
1278
Iz rok Trušenjskih – Dravograjskih je grad prešel v posest Pfannberških.
1286
Grad je prišel v posest Vovbrških.
1304
Gospoščino so prevzeli koroški vojvodje Goriško – Tirolski in jo izročili v zastavo Konradu Aufensteinu.
1368
Posest so oddali Stubenberškim.
1375
Posest so oddali Hansu Liechtensteinu.
1387
Hans je kot šentpavelsko in deželnoknežjo posest prodal Celjskim.
1456
Po izumrtju Celjskih so posest prevzeli Habsburžani, ki so grad upravljali s pomočjo oskrbnikov.
1548
Kralj Ferdinand I. je odstopil grad kot prvemu zastavniku Andreju plemenitemu Gaisrucku.
1613
Grad so prodali krški škofiji.
1628
Grad so odkupili šentpavelski benediktinci.
1782
V sklopu reform cesarja Jožefa II. je grad in gospoščino prevzel kameralni verski sklad.
1798
Grajske kapele v posebnem stolpu na vzhodnem delu nad trgom ni več.
1823
Lastnik gradu in gospoščine je postal Alojz grof Khuenburg.
1838 – 1846
Lastnik posestva je bil David plemeniti Dumreicher.
Grad je že prvo leto opustil in prestavil sedež gospoščine v trg.
Grad je začel naglo propadati.
1908
Ohranjeni so še deli gradu v vzhodnem delu nad trgom.
Ohranjena je le zahodna stena stolpastega palacija, ki kaže romanski slog zidave, obenem pa tudi sledove prezidav.
Na pobočju vzhodno od gradu so ohranjeni spodnji deli obodnega zidovja izpostavljenega obrambnega stolpa, obdanega z delno zasutim, a še razvidnim krožnim jarkom.
1255
Prvič se omenja grad.
Ogrski kralj Bela je izdal Frideriku Ptujskemu fevdno pismo za grad Središče, stolp Tra (Dranek) in grad Borl.
Borl je bil takrat na ogrskem ozemlju, vendar fevd štajerske rodovine.
1258
Ogri so bežali mimo Borla.
1291 – 1337
Ogri so si prizadevali, da bi si rodovino pridobili na svojo stran.
Rodovina je imela takrat samostojen status, tako da z gradom niso služili ne rimskemu ne ogrskemu kralju.
Ko so Ptujčani izumrli, je prišel Borl v skladu z delitveno pogodbo iz leta 1441 v posest grofice Ane Schanberške.
1464
Anin sin Ulrik je grad z zamenjavo odstopil grofu Johanu Montfortskemu.
Ta je grad oddal v zakup Bernardu Griebingerju.
1478
Bernard je umrl.
Njegova vdova Veronika je grad proti odškodnini odstopila cesarju.
1480
Cesar je na gradu namestil oskrbnika Bernarda Breunerja.
Takrat je že bila vojna med ogrskim kraljem Matijo Korvinom in cesarjem.
Korvin je bil povezan s salzburškim nadškofom Bernardom.
1481
Borl je zavzel ogrski poveljnik Viljem Fettauer, ki je nato grad dobil v zakup.
1488
Korvin je Viljema izplačal in grad izročil v last svojemu sorodniku Jakobu Szekelyju plemenitemu Kevendt, poveljniku Ptuja in Radgone.
Po Korvinovi smrti je Szekely ostal nekaj časa zvest nezakonskemu sinu Johanu Korvinu.
Pozneje se je pridružil Habsburžanom.
Johan je dal Borl zavzeti, vendar je moral v bojih hudo opustošen grada kmalu zapustiti.
Szekely j dobil Borl od Habsburžanov v zakup.
1494
Cesar Maksimilijan je zakup potrdil in mu podelil grad v svobodno last.
Gospodarske razmere Szekelyjevih dedičev so se z leti slabšale in posest se je drobila.
1542
Grad je bil od vojn hudo poškodovan.
1620
Borl je prišel v posest pastork Wolfa Vajkarda plemenitega Herbersteina, grofic Suzane in Zofije plemenite Thurn, rojene Stubenberg.
1639
Grof Henrik Ludvik Thurn je prodal Borl baronu Hansu Karlu Sauerju.
1674
Grofje Sauerji so pozidali novo grajsko kapelo svete Trojice, ki je do leta 1684 rabila tudi za župnijsko cerkev.
Pozidali so tudi trakta ob zunanjem dvorišču.
1706
Grad je pogorel.
1801
Rodovina je prodala Borl knezu Stanislavu Poniatowskemu.
1803
Knez je Borl prepustil Jožefi grofici Leslie, rojeni Wurmbrand.
1843
So grad prenovili.
1901
Grad je dobila v posest baronica Adalberta Kübeck.
Med vojnama je grad posedovala Barlin d.d. iz Maribora.
1941 – 1943
V gradu je bilo koncetracijsko taborišče, od koder so pošiljali slovenske rodoljube pred puške, v izgnanstvo in v druga taborišča.
V grajski kompleks vstopimo skozi portal v zapornem zidu, ki oklepa zunanje dvorišče.
Zid ima ključaste renesančne strelnice.
Desno od vhoda je gotsko renesančni enonadstropni stolpič, v katerem je stopnišče.
Nato sledi na desni enonadstropni pomožni trakt.
Severni trakt ima baročno pročelje in v nadstropju viteško dvorano.
V pritličju je zgodnjebaročni portal, okrašen z bisernim nizom.
Na levi strani dvorišča je renesančen vhod na notranje dvorišče z arkadami, ki so v pritličju delno oprte na slope, v nadstropjih pa na okrogle stebriče.
Prostore v zahodnem traktu povezujeta lesena hodnika – ganka s trebušastima železnima ograjama.
Na dvorišču stoji baročna cisterna, vsekana v živo skalo, s kamnitim obročem in kovanim nastavkom.
Baročna grajska kapela je v vogalu med vzhodnim in severnim traktom zunanjega dvorišča.
Hvala lelj!
Enkrat sem poslušala enega starejšega moškega, ki je razlagal, kako na gradu straši! Moram reči, da me je resnično spreletaval srh, kako je kot mlad kuharski vajenec doživljal to!
Izginula stavba v naselju Muta pri Radljah ob Dravi
1498
Grad Muta je bil že razvaljen.
1510
Cesar Maksimilijan je podelil razvaline gradu Muta, pristavo in dvor v Muti svojemu svetniku in komorniku Žigi Dietrichsteinskemu.
Dovolil mu je, da znova pozida razvaljeni grad.
Ta tega ni storil.
1513
Žiga Ivniški ( Siegmund von Eibiswald) je prevzel združeni urad na Muti in vuzeniško gospoščino.
Zastavni lastnik je ostal do svoje smrti leta 1556.
Sedež urada v Muti je bil dvor, ki je dobil ime Eibiswaldov štok.
1629
Dvor je kupila Ana Elizabeta Regall iz Vuzenice.
18 FEB 1500
Posest je kupil od cesarja Friderik grof plemeniti Zollern.
1542
Grad je bil v posesti Apolonije in Jurija plemenitega Altenhausa.
1545
Zabeleženo je, da ima grad kapelo.
V naslednjih desetletjih so bili gradniki Jurij Širski (Scheyer), Jörg in Wolf Apfaltrer ter Hans Apfaltrer.
1598
Nadvojvoda Ferdinand je izročil grad v fevd bratom Janezu, Juriju in Abrahamu Širskemu.
27 FEB 1658
Delea baronica plemenita Löwenburg, rojena Gabelkhoven je kupila pristavo Gorica, ki jo je že leta 1634 vzela v zakup, z zidano in razpadlo stavbo Ekenštajn, last pokojnega Janeza Širskega.
Pristava oziroma dvor Gorica je bila tedaj že sedež gospoščine, medtem ko je bil grad zapuščen.
Na nizkem grebenu, SV od dvorca Fala v naselju Fala
V Fali je bilo središče šentpavelske posesti na Štajerskem in sedež njihovega upravnika, ki je bil podložen samostanskemu opatu.
Upravniki, ki so upravljali falsko gospoščino, so oskrbovali tudi grad ter nižje in kasneje tudi višje sodstvo.
Menjavali so se vsako leto, včasih tudi v daljših obdobjih.
1245
Kolon Trušenjski je v hiši gradnika Volmarja sestavil listino za šentpavelski samostan (in domo Volmari apud Valle).
S tem je bila prva omemba gradu in falskega gradnika.
Domus označuje grad.
Vallis (Valle) označuje brzice, po katerih je grad dobil ime in ki jih je v ožini pod gradom oblikovala Drava.
Tu so se morali ustavljati trgovski brodi in preložiti blago.
Falski gradniki so bili v zapisih omenjeni kot
die von der Fall,
Gfallner ali kot
von Gevelle.
1266
Na dvoru češke kraljice Margarete sta bila falska viteza Hugo in Hartung.
1291
Pričevala sta falska viteza Konrad in Henrik.
1299
Omenja se falski vitez Herman.
1318
Omenjen je falski vitez Hartung z ženo Gizelo.
1340
Omenjen je Albreht plemeniti Gevell.
1377
Albreht Falski je bil namestnik v Gradcu.
1407
Grad je razdejal Oton der Pergauer.
Uničil je tudi falsko zidno zaporo.
Zidna zapora je bila utrdba, s katero je bilo mogoče zapreti dolinsko pot ob Dravi.
Omenjena je bila že leta 1372.
Zapora na desnem bregu Drave je bila povezana z gradom in gospoščino.
O zapori je več pripovedk.
Od gradu so ohranjeni le ostanki zunanjega in notranjega jarka.
1407
Oton der Pergauer je razdejal falski grad.
Zametek dvorca je nastal kmalu po tem dogodku.
Gospoščina je bila v posesti benediktinskega samostana iz Št. Pavla na Koroškem.
1542
Dvorec je prvič omenjen ob vrednotenju premoženja.
1550
Šentpavelski prior Jakob Pachler je dal zaradi turških vpadov utrditi stavbo in zaporo ob Dravi, ki so jo imenovali Turški zid.
Mogoče jo je bilo tudi zapreti.
Da bi lahko odplačal uporabljen denar, je dal gospoščino v najem Luki Szekelyju iz Viltuša.
Opat Vincenc Lechner je zapisal gospoščino Fala svojemu bratu Niklasu.
Šele opatu Hieronimu (1616 – 1638) je uspelo, da je od družine Lechner gospoščino dobil nazaj.
Na njej je nastavil prefekta in uredil tu samostan.
V njem so živeli redovni bratje, zaposleni na gospoščini, profesorji in kleriki, ki so tu študirali.
1628
Na Fali je živel upravnik, pisar, lictor (sodni sluga), lovec, ribič, mlinar, konjar in 5 vojakov za potrebe dežele.
1638
Dvorec je bil v urbariju zapisan:
»Ima 3 lepe sobe, 2 velike izbe, dvorano, 2 kleti, obokano kuhinjo, kuhinjske shrambe, izbe za služinčad in veliko kapelo svetega Miklavža.
Glede besede Borl. Beseda je slovanskega izvora. Njen pomen se nanasa na vodo, na reko. Nekateri viri omenjajo pregrade za hlode, ki so jih splavljali po rekah, drugi le prehod cez reko. Berlin ima tako enak izvor svojega imena kot grad Borl.
Nepreverjena lokacija gradu na hribu Tabor, najvišjem vrhu Slatine med Paško vasjo in Mozirjem.
Utrdbe v srednjeveških virih ne srečamo.
Omenja se samo v urbarju šoštanjske in kacenštajnske gospoščine iz leta 1575, ki povzema podatke iz leta 1524.
Med ljudmi je krožila pripoved o protiturškem taboru na tem mestu.
09.12.2017 ob 16:38