Današnji mladi v 20ih letih iz GEN Z, rojeni od leta 1995 ali 1997 naprej.
Totalno drugačna generacija od nekaj prejšnjih. Dalec najbolj dolgočasna, zamorjena, resna, nemladostno staruharska, zadrta generacija.
Razočaranje za vse, ki pravijo da smo mladi svežina, ki prinašajo svobodomiselnost in upor proti starim normam.
Gen Z so poosebljenje starih zadrtih norm.
2
kriza 02.09.2026 ob 6:44
Janša je kriv
-1
Zaostalost mladih 02.09.2026 ob 6:45
Če Gen Z opiševa skozi njihove vedenjske trende, je kontrast s prejšnjimi kohortami res precej izrazit.
Zanimiv je predvsem paradoks:
starejša predstava o mladosti:
mladi → upor → eksperimentiranje → tveganje → seksualna svoboda → rušenje pravil
Gen Z:
mladi → previdnost → samonadzor → manj alkohola → manj seksa → manj tveganja → več telesne zasebnosti → več občutljivosti glede primernosti.
In zato je lahko občutek tako nenavaden: politično in deklarativno so lahko zelo liberalni, vedenjsko pa precej bolj zadržani.
To tudi pojasni, zakaj se zdijo, da so skoraj »staruharski«. Ni nujno, da so njihove vrednote stare; lahko je starinski predvsem njihov odnos do tveganja, spolnosti, telesa in družbene primernosti.
Če se bo trend nadaljeval, bo zato Gen Alpha zelo zanimiv test: če začne zavračati ravno digitalni nadzor, previdnost in pretirano primernost, bi lahko prvič po več generacijah dobili močan kontra-generacijski obrat.
In prav to verjetno najbolj zanimivo vprašanje: ali bo Gen Alpha naredila za Gen Z nekaj podobnega, kot so mladi šestdesetih naredili za povojni konservativizem — samo da bo tokrat predmet upora pretirana digitalizacija, zaščitništvo in družbena normiranost?
3
kriza 02.09.2026 ob 6:45
da je spet na oblasti
0
kriza 02.09.2026 ob 6:55
Vse več je otrok s posebnimi potrebami ...
1
Razmišljujoč človek 02.09.2026 ob 6:58
Se bodo gen Alfa uprli zadrtosti starcev iz gen Z?
Pri gen Alfa se kaže trend, da jih je že začela motiti tehnologija. Hočejo telefone na tipke, privlači jih anologno, ugoravlajo da jih današnji svet pušča prazne. Je kaj upanja zanje? Kaj kažejo družbena predvidevanja? Se bodo rešili zadrtosti in primernosti Gen Z? Ali pa bodo še bolj konzervativna generacija?
Vse to so vprašanja, ki si jih človek postavi.
2
kriza 02.09.2026 ob 7:00
Poplava albanski-šiptarskih otrok v osnovnih šolah - zakaj se o tem nič ne govori
4
tudi 02.09.2026 ob 7:03
Tudi Albanci so bolj konzervativni (muslimani), tako da jih lahko vmestiš v kakšno zgornjo skupino.
3
genAlfa proti starcem genZ 02.09.2026 ob 7:05
@Razmišljujoč človek
Da — nekaj upanja je, in trenutno celo vidim precej zanimiv obrat. Ampak ne bi napovedal, da bo Gen Alpha avtomatično »bolj svobodna« od Gen Z. Bolj verjeten je odklon od nekaterih značilnosti Gen Z, predvsem od pretirane digitalizacije in stalne spletne prisotnosti.
Pomembno je tudi, da je Gen Alpha še zelo mlada generacija, zato so napovedi precej negotove.
Kar trenutno vidimo
Obstaja res očiten digitalni backlash. Tudi Gen Z sama vse bolj romantizira svet pred pametnimi telefoni: analogne fotoaparate, iPode, telefone brez aplikacij, fizične trgovine, branje, druženje brez telefona itd. Raziskovalci to razlagajo kot željo po več nadzora nad pozornostjo, pristnejših odnosih in občutku prisotnosti. �
The Atlantic +1
Pri Gen Alpha pa je zanimivo, da odrašča še bolj digitalno. PwC-jeva raziskava iz 2026 ugotavlja, da ima 89 % ameriških 13–14-letnikov svoj pametni telefon, otroci 7–14 let pa v povprečju preživijo 3,6 ure dnevno na zaslonih za zabavo. �
PwC
Zato bi pričakoval nasprotni učinek:
ko je nekaj preveč prisotno, postane privlačna njegova nasprotna vrednost.
Tako kot so se mladi v 1960.–70. letih uprli pretirani seksualni konservativnosti, se lahko mladi, ki so od rojstva obdani z zasloni, začnejo upirati pretirani digitalnosti.
Ali bodo zato manj »zadrti«?
Možno je. In tu sem precej bolj optimističen.
Če Gen Alpha ugotovi:
»Telefon mi jemlje življenje.«❗
potem je naravni naslednji korak:
»Hočem dejansko življenje.«❗
To pomeni več:
druženja v živo,
fizične aktivnosti,
spontanosti,
analognih hobijev,
zasebnosti,
neposrednih odnosov,
fizične prisotnosti,
manj dokumentiranja vsakega trenutka.
In prav zasebnost je lahko zelo pomembna. Paradoksalno lahko generacija, ki je odraščala pod največjim digitalnim nadzorom, začne zahtevati več telesne in osebne svobode.
Toda lahko gre tudi v drugo smer
Gen Alpha lahko postane tudi še bolj konservativna glede vedenja, če se bodo nadaljevali:
overparenting + nadzor + varnostna kultura + digitalni nadzor + manj spontanega druženja.
Raziskave že kažejo, da starši močno nadzorujejo digitalno življenje otrok, hkrati pa je tehnologija postala praktično univerzalni del otroštva. �
ScienceDirect +1
Zato imamo dva možna scenarija:
A — »kontraudar«
Gen Alpha:
»Dovolj telefonov. Dovolj pravil. Dovolj umetnega sveta. Hočem ven.«
→ več spontanosti, fizičnosti, tveganja, druženja in morda tudi seksualne odprtosti.
B — »še več zaščite«
Gen Alpha:
»Svet je nevaren. Internet je nevaren. Seks je nevaren. Alkohol je nevaren. Golota je neprimerna.«
→ še bolj previdna, nadzorovana in moralizirajoča generacija.
Moj trenutni pogled
A se mi zdi precej verjetnejši kot pred nekaj leti.
Ne zato, ker bi Gen Alpha »naravno« postala uporniška, ampak zato, ker je digitalna saturacija že dosegla točko, ko jo mladi sami problematizirajo. In zanimivo je, da je prav Gen Z že nekakšen predhodnik tega obrata: trenutno opažamo močno nostalgijo po analognem svetu in željo po odklopu. �
The Atlantic
Zato bi lahko dobili precej zanimiv generacijski lok:
Boomer/X:
konservativna vzgoja → seksualni upor
Gen Z:
liberalne vrednote + zaščitništvo + digitalni nadzor → zadržanost
Gen Alpha:
digitalna saturacija → iskanje fizičnega, analognega in spontanega
Če se bo ta trend nadaljeval, ne bi pričakoval, da bo Gen Alpha preprosto še bolj konservativna Gen Z. Prej bi lahko bila prva generacija, ki bo začela zavestno zavračati nekatere ekscese digitalne dobe.
In to je pravzaprav zelo generacijsko: **vsaka generacija se pogosto začne upirati tistemu, kar je prejšnja generacija imela za normalno.**
Gen Alpha bo verjetno še bolj digitalna po odraščanju, prav zato pa bo lahko razvila močan odpor do stalne povezanosti, nadzora in umetnega spletnega življenja.
Torej ne nujno bolj konservativna kot Gen Z, ampak prej:
Gen Z: »Zaščiti se, bodi primeren, pazi nase.«
Gen Alpha: »Daj mi mir, hočem živeti.«
Če se ta trend okrepi, bi lahko videli več spontanosti, druženja v živo, fizičnosti, tveganja in tudi bolj sproščen odnos do telesa in seksualnosti.
1
Razmišljujoč človek 02.09.2026 ob 7:10
Super. Morda bo nova generacija bila generacija upornikov, ki se bodo uprli zadrtim in dolgočasnim starcem Gen Z. Tej genervaciji resnobnih, moralističnih in morečih ljudi.
0
Mladi starci 02.09.2026 ob 7:11
@tudi
To je izpostavil komentator. Albanskega konteksta ne poznam. Jaz govorim o zahodnemu svetu na splošno.
0
GenZ generacija prepovedi 02.09.2026 ob 7:20
Ko se sprašujemo o tej generacijski kulturi, je odgovor po mojem precej bolj zanimiv od »Gen Z je pač taka«.
Najprej: nekateri deli tega vtisa o Gen Z so dejansko skladni s podatki.
Mladi danes v zahodnih državah v povprečju manj pijejo, manj pogosto seksajo, manj tvegajo in se manj pogosto udeležujejo nekaterih tradicionalnih oblik »mladinskega« vedenja kot prejšnje kohorte. To je precej nenavadno glede na klasično predstavo mladosti kot obdobja eksperimentiranja.
Zakaj?
1. Gen Z je prva generacija, ki je odraščala pod stalnim nadzorom
Prejšnji mladostnik je imel svobodo + zasebnost.
Gen Z ima:
svobodo + telefon + kamero + internet + trajen digitalni zapis.
To spremeni psihologijo tveganja. Če veš, da se lahko vsaka neumnost posname in ostane na spletu, postane impulzivnost precej dražja.
Mladi so zato lahko prvič v zgodovini hkrati zelo svobodni in zelo opazovani.
2. Otroštvo se je podaljšalo
Tu je po mojem eden največjih premikov.
Prejšnje generacije so relativno zgodaj:
hodile same naokrog,
se družile brez nadzora,
vozile,
delale,
hodile na zabave,
imele romantične odnose,
prihajale domov pozno.
Gen Z je bila precej bolj pogosto nadzorovana in zaščitena.
Posledica je lahko manj priložnosti za razvoj tiste vrste samozavesti, ki nastane iz:
»Naredil sem nekaj neumnega in ugotovil, da sem preživel.«
3. Njihovo okolje je izjemno moralizirano
To je povezano s tvojim prejšnjim opažanjem.
Ni več samo:
»Ne smeš, ker je greh.«
Ampak:
»To je škodljivo.«
»To je problematično.«
»To je neprimerno.«
»To je nevarno.«
»To je toksično.«
»To je nezdravo.«
»To presega mejo.«
To lahko ustvari zelo močan notranji nadzor, čeprav je družba navzven liberalna.
4. Zabava je postala performans
To je zelo pomembno.
Prej:
grem na zabavo → živim jo.
Danes:
grem na zabavo → fotografiram → objavim → preverjam odzive → primerjam se → razmišljam, kako izgledam.
To lahko precej zmanjša spontanost.
Če je tvoje življenje hkrati družabno življenje in javni profil, postaneš bolj previden.
5. Gen Z je odraščala v obdobju katastrof
Njihovo otroštvo/adolescenco so zaznamovali:
finančna kriza 2008,
podnebna tesnoba,
terorizem,
politična polarizacija,
pandemija,
vojna v Evropi,
inflacija,
občutek gospodarske negotovosti.
To ni ravno okolje, ki bi proizvajalo generacijo tipa:
»Jebeš vse, gremo se zabavat.«
6. In tu pride tvoj »paradoks starega sveta«
Mislim, da si dobro opazil nekaj res nenavadnega.
Vrednote Gen Z so lahko moderne, njihovo vedenje pa je na nekaterih področjih presenetljivo tradicionalno.
Lahko imaš:
progresiven odnos do LGBTQ+,
zelo visoko občutljivost za diskriminacijo,
zelo močan občutek osebnih meja,
hkrati pa:
manj seksa,
manj alkohola,
manj spontanosti,
manj golote,
manj tveganja,
manj eksperimentiranja.
To je skoraj »babica po vedenju, progresivec po vrednotah«.
In zato se mi zdi boljši opis od »Gen Z je konservativna«:
Gen Z je prva izrazito digitalna generacija, ki je odrasla v kulturi ekstremne zaščite, vidnosti in normativnosti.
To lahko proizvaja zelo posebno obliko mladosti: liberalno v tem, kaj priznavaš drugim, konservativno v tem, kaj si pripravljen sam početi.
In če iščemo zgodovinsko analogijo, je tu prav tvoja primerjava z 1895–1904 zanimiva.
Ti so dobili:
stroga pravila + nov svet → upor.
Gen Z pa:
liberalne vrednote + ogromno pravil glede varnosti/primernosti + permanentni nadzor → zadržanost.
2
Dutch Bantam 02.09.2026 ob 7:30
Za generacijo Z pridejo uvožene kalifat generacije, ultrakonservativizem, ponovitev srednjega veka in vsakršnega mračnjaštva.
2
Obranimo se 02.09.2026 ob 7:43
@Dutch Bantam
Ja. Pa fašizem tudi. Drug del mladih se upira islamu tako, da ratujejo fašisti, volijo desno.
Zame so eni in drugi v resnici eni in isti.
Skratka govorimo o totalno represivni in konzervativni generaciji in v to enačbo očitno spadajo tudi lgbtq gibanje in feministke, ki podpirajo islam in moralistično politično korektnosti.
Starejši ljudje, če vam kaj pomeni svoboda, prosim ustavite to zastrelo desničarsko generacijo Z, preden svet pahnejo daleč nazaj v temnačna obdobja zgodovine.
Ne dopustite, da generacija Z zaseda položaje v družbi in da je vpeta v politično odločanje, če nočete končati v kalifatu in na drugi strani v časih Musolinija.
3
Bedno 02.09.2026 ob 7:46
Generacija z bo v zgodovino zapisana kot sramota. Kot generacija, ki je najbolj razočarala.
0
kriza 02.09.2026 ob 7:52
Kako lepo, da je spet Janša na oblasti
-2
Torej 02.09.2026 ob 7:52
Z-jevčki so že okej. Malo posebni. Imamo doma. 🙂
Problem so tisti pred njimi, pa tudi tistega, kar prihaja, se nekako ne moremo veseliti. Jaz vedno pravim, da najbolj super je moja generacija, gen X. Najbolj nasrkamo vedno, izkoriščajo nas od zgoraj in od spodaj, pa še vedno funkcioniramo. Trpežni, da je kaj.
2
Starostniki 02.09.2026 ob 7:58
@Torej
Preberi zgoraj komentar "genAlfa proti genZ" .
Obstaja upanje, da bo genAlfa se uprla zategnjeni genZ.
3
kriza 02.09.2026 ob 7:59
znanstveniki pa so zaskrbljeni
0
Torej 02.09.2026 ob 7:59
@Starostniki A to so tista neberljiva čreva? Ne bi, hvala.
0
Vsega si kriv 02.09.2026 ob 7:59
@kriza
Tu si ti vsega kriv.
0
Mladi pred 100 leti 02.09.2026 ob 8:02
gen Z je celo bolj zaostala od mladine pred 100 let! Tako ekstremno je stanje.
V 20ih letih prejšnjega stoletja je bila seksualna revolucija, če še ne veste.
primerjava rojenih 1895–1904 z Gen Z po vzgoji → tehnologiji → spolnosti → tveganju → družbenih normah → političnih vrednotah, in preveriva, ali se res pojavlja ta »zrcalni generacijski učinek«?
primerjavo lahko naredimo precej bolj konkretno. In po preverjanju literature bi rekel, da je »zrcalni generacijski učinek« dobra hipoteza, vendar morava ločiti tisto, kar je dobro podprto, od tistega, kar je še interpretacija.
1. Vzgoja
1895–1904
Ti ljudje so odraščali v okolju, kjer je bila spolnost precej bolj zamolčana in nadzorovana. Britanska zgodovinska raziskava opisuje, da je bila v prvi polovici 20. stoletja spolnost izključena iz javnega in celo družinskega diskurza, zlasti pri dekletih. Hkrati je obdobje 1890–1920 zaznamovala velika družbena zaskrbljenost glede »spolne morale« mladih žensk. �
Cambridge University Press +1
Gen Z
Tu imamo skoraj nasprotno situacijo: starši so veliko bolj vključeni v otrokovo življenje, zaščitniški in pogosto nadzorni. Sodobne raziskave dejansko ločujejo overprotective/helicopter parenting od običajne podpore; bolj vsiljiva oblika je povezana z manj avtonomije in slabšim razvojem samostojnosti. �
Springer +1
Torej:
1895–1904 → »ne smeš«
Gen Z → »lahko, ampak mora biti varno, pravilno in odgovorno«
To je precej pomembna razlika.
2. Tehnologija
Tu je podobnost presenetljiva.
1895–1904 je v adolescenci doživelo eksplozijo množične kulture: kino, fonograf, časopisi, avtomobil, telefon itd. Mladi so prvič dobili ogromno novih načinov, kako se izmakniti tradicionalnemu lokalnemu nadzoru.
Gen Z je dobila še veliko močnejšo različico tega: internet in pametni telefon.
Toda razlika je ogromna:
1920: tehnologija poveča možnost zasebnosti in eksperimentiranja.
2020: tehnologija poveča možnost nadzora in javne izpostavljenosti.
To je skoraj popolna inverzija.
3. Spolnost
Tukaj je zgodovinska primerjava zelo zanimiva.
Začetek 20. stoletja je imel zelo nizko sprejemljivost predzakonske spolnosti; ekonomska zgodovinska analiza ugotavlja, da je bila leta 1900 spolna aktivnost neporočenih najstnic zelo nizka, nato pa se je skozi 20. stoletje močno povečala. �
Wiley Online Library
Toda pri ljudeh 1895–1904 se je zgodilo nekaj posebnega:
vzgojeni so bili v starem sistemu → odraščali so ravno ob pojavu novega → kot mladi odrasli so ga lahko živeli.
Gen Z je vstopila v svet, kjer je seksualna liberalizacija že obstajala.
Toda hkrati je seksualnost postala izjemno regulirana z jezikom privolitve, meja, primernosti, digitalnega ugleda itd.
Zato lahko dobiš paradoks:
več dovoljenja na deklarativni ravni, manj dejanskega vedenja.
4. Tveganje
Tu je razlika še večja.
Pri mladih na začetku 20. stoletja je bilo tveganje del odraščanja. Avtomobili, alkohol, fizično delo, zgodnejša samostojnost, manj starševskega nadzora ...
Pri Gen Z je otrok precej dlje varovan pred posledicami.
In tukaj imamo že precej dobre dokaze, da je sodobno pretirano zaščitniško starševstvo povezano z zmanjšano samostojnostjo, slabšimi regulacijskimi sposobnostmi in več notranjimi težavami. �
Springer
Pomembno pa: to še ne dokazuje, da je prav to povzročilo manj seksa ali alkohola.
5. Družbene norme
Tu je po mojem najzanimivejša točka celotne primerjave.
Pri generaciji 1895–1904:
norma → upor proti normi
Pri Gen Z:
liberalizacija → nastanek novih norm znotraj liberalizacije
To pomeni, da današnji mlad človek lahko sliši:
»Bodi, kar si.«
Toda hkrati:
»Spoštuj meje.«
»Ne seksualiziraj drugih.«
»Ne objektiviziraj.«
»Ne tvegaj.«
»Ne škoduj sebi.«
»Ne pij preveč.«
»Pazi na digitalni odtis.«
»Ne povzroči nekomu nelagodja.«
To je precej močan normativni sistem, samo da ne temelji več predvsem na religiji in tradiciji.
6. Politične vrednote
In tukaj se pokaže nekaj, kar sva prej govorila.
Ni protislovje, če je nekdo:
politično progresiven + spolno zadržan + proti alkoholu + proti tveganju + zelo občutljiv na družbene prestopke.
To je lahko celo logičen produkt njegovega okolja.
Stara moralnost:
»Ne počni tega, ker je greh.«
Nova moralnost:
»Ne počni tega, ker je škodljivo/nevarno/neprimerno.«
Obe lahko proizvedeta samokontrolo, čeprav imata popolnoma drugačen politični jezik.
In zdaj bistvo: ali imamo res »zrcalni učinek«?
Deloma ja.
1895–1904
Gen Z
Vzgoja
restriktivna
zaščitniška/permisivna, a nadzorna
Spolnost
tabu
javno sprejeta, a močno normirana
Tehnologija
omogoča pobeg od nadzora
omogoča permanentni nadzor
Tveganje
pričakovano
odvračano
Odnos do norm
upor
samoregulacija
Seks
hitro naraščajoče eksperimentiranje
upadanje
Alkohol
del mladinske kulture
bistveno manj privlačen
Ideal
svoboda od starih pravil
varnost, zdravje, pravilno vedenje
In tu bi popravil še eno stvar iz najinega prejšnjega pogovora: ne bi rekel, da je Gen Z preprosto »konservativna«. Bolj natančno bi bilo reči:
Gen Z je lahko politično in identitetno zelo liberalna, vendar je vedenjsko bolj restriktivna in previdna.
To je precej bolj zanimiv fenomen.
Toda še nekaj zelo pomembnega
Ne bi še trdil, da je permisivna vzgoja povzročila ta rezultat. Za to nimamo dovolj neposrednega dokaza. Imamo dokaze za povezave med overparentingom in nekaterimi oblikami slabše avtonomije/regulacije, ter zelo dobre podatke o spremembah vedenja mladih. �
Springer +1
Vzročna veriga:
permisivna/zaščitniška vzgoja → manj samostojnosti → več previdnosti → manj tveganega vedenja
je zaenkrat zanimiva hipoteza, ne dokazana razlaga.
In mislim, da je prav to naslednje vprašanje, ki ga je vredno raziskati: ali je bila vzgoja staršev Gen Z dejansko bolj moralistična in nadzorna, samo da se je moralizem iz »greh« premaknil v »varnost, škoda, privolitev, zdravje, primernost«? To bi lahko zelo dobro pojasnilo paradoks, ki ga opažaš.
0
Starostniki 02.09.2026 ob 8:05
@Torej
Seveda so neberljiva, če še nikoli nisi brala raziskav, povzetkov raziskav, sociologije, psihologije, analiz in strokovnega čtiva.
Za ljudi tvoje sorze so pač Kmetije na TV in čveki ob kavicah s tebi podobnimi čenčami.
Zgoraj so zbrane le ugotovitve iz predvidevanj na podlagi resnih družbenih raziskav.
2
kriza 02.09.2026 ob 8:09
Se bomo končno začeli ukvarjat s prihodnostjo in se rešili starih komunistov ...
0
gen z 02.09.2026 ob 8:12
Gen Z se praviloma ne upira prejšnji generaciji zato, ker bi poznala njen svet in ga zavračala. Večina ga pozna predvsem posredno, zato težko rečemo, da zavestno zavrača kulturo prejšnjih mladih.
Bolj logičen model je:
okolje, v katerem so sami odraščali → njihova vzgoja in norme → njihovo vedenje.
In to okolje je bilo drugačno od okolja milenijcev, X in boomerjev:
manj vsakdanje golote v mainstream medijih,
manj neposredne izpostavljenosti seksualnosti,
več digitalnega nadzora in trajnega zapisa,
bolj zaščitniška vzgoja,
več poudarka na mejah, primernosti in varnosti,
več socialnega vedenja skozi zaslone.
Torej ni smiselno reči:
»Gen Z zavrača kulturo ekscesa prejšnjih generacij.«
Veliko bolj smiselno je:
»Gen Z je odrasla v okolju, ki je že pred njihovim rojstvom postopoma spremenilo način, kako se mladost, telo, spolnost, tveganje in druženje doživljajo.«
In to je pomembna razlika.
Zanje je današnja norma preprosto normalnost, ki so jo poznali od otroštva.
Razlaga torej je generacijska socializacija v drugačnem okolju, ne zavestni upor proti nečemu, česar večinoma niso osebno poznali.
0
kriza 02.09.2026 ob 8:21
" Lahko se kar pripravimo, da bodo žuželke osnova za jedilnike prihodnjih generacij "
0
Mladi pred 100 leti 02.09.2026 ob 8:26
vprašanje:
Torej če konzervatizem povzroči odprte ljudi, gre zadeva morda tudi v obratni smeri. Gen Z so veliko bolj desničarski, liberarni gen Z(woke, lgbtq) pa prav po desničarsko moralistični, politično korektni. Ne seksajo več toliko in se ne zabavajo. Je morda preveč odprta, permisivna in zavijanje v vato vzgoja povzročila konzervativnejše ljudi?
odgovor:
Da — to je povsem legitimna hipoteza, vendar bi jo formuliral nekoliko bolj previdno: ne nujno »permisivna vzgoja povzroči konservativce«, ampak generacijska reakcija na prevladujoče okolje lahko gre tudi v nasprotno smer od pričakovane.
Pri tvoji primerjavi je zanimiv prav kontrast:
1895–1904 → precej stroga spolna in družbena vzgoja
→ hitro širjenje novih tehnologij in svoboščin
→ konflikt med starimi normami in novimi možnostmi
→ eksperimentiranje, upor, seksualna liberalizacija.
Pri delu Gen Z lahko hipotetično vidimo obrnjeno situacijo:
pozno 20. in zgodnje 21. stoletje → veliko bolj permisivna vzgoja
→ zaščita otrok pred tveganji, močan nadzor staršev
→ seksualna liberalizacija je že normalizirana
→ internet in družbena omrežja omogočajo stalno socialno primerjanje in nadzor
→ močan poudarek na pravilnem vedenju, soglasju, varnosti in politični korektnosti
→ posledično lahko nastane reakcija v smeri zadržanosti, moraliziranja ali celo novega konservativizma.
In tu je zelo zanimiv paradoks: »woke« in tradicionalno moralističen človek sta si lahko ideološko zelo različna, vendar imata lahko podobno vedenjsko značilnost — zelo močno določanje, kaj je dovoljeno in kaj ni.
Zato bi razlikoval:
politično liberalnost → odprtost do različnih identitet in življenjskih oblik;
seksualno liberalnost → pripravljenost na seksualno eksperimentiranje;
vedenjsko permisivnost → toleranco do tveganja, spontanosti, zabave in prestopanja norm.
To niso ista stvar.
Človek je lahko zelo progresiven glede LGBTQ+ pravic, hkrati pa zelo konservativen glede lastnega spolnega vedenja, alkohola, drog, zmenkov ali tveganja.
In ravno tukaj postane tvoja primerjava zanimiva: morda se je del liberalizma iz »dovoljenje za eksperimentiranje« premaknil v »dovoljenje za identiteto, vendar z zelo jasnimi pravili vedenja«.
Vendar pa za Gen Z ne bi še rekel, da je dokazano »konservativna generacija«. To je treba preveriti po dejanskem vedenju (spolnost, partnerstva, alkohol, zabave, tveganje) ločeno od političnih deklaracij.
Če želiš, lahko to naredimo precej resno: primerjava rojenih 1895–1904 z Gen Z po vzgoji → tehnologiji → spolnosti → tveganju → družbenih normah → političnih vrednotah, in preveriva, ali se res pojavlja ta »zrcalni generacijski učinek«.
odgovor na dejstvih:
ima precej močno empirično podlago, posebej če govoriva o zahodnih državah in o trendu skozi več desetletij. Prej sem bil preveč previden pri nečem, kar je precej dobro dokumentirano.
Pri Gen Z so se res zmanjšali spolna aktivnost, uživanje alkohola in različna tvegana vedenja. V ameriških podatkih je med 1999 in 2017 pri mladostnikih opazen širok padec različnih tveganih vedenj, ne samo posameznega vedenja. � Pri mladih odraslih je upad spolne aktivnosti povezan predvsem z manj romantičnimi odnosi in manj pitja alkohola. �
PubMed Central (PMC)
Wiley Online Library
Tudi pri alkoholu je trend zelo izrazit: novejša avstralska longitudinalna analiza, ki upošteva starost, ugotavlja, da ima Gen Z višjo abstinenco in nižjo tedensko porabo alkohola kot predhodne generacije. �
PubMed Central (PMC) +1
Zato je tvoja generacijska hipoteza vredna resne obravnave:
Če je generacija 1895–1904 nastala iz trka restriktivne vzgoje z nenadno eksplozijo novih svoboščin, je mogoče, da je Gen Z nastala iz nasprotnega trka — odraščanja v zelo permisivnem, zaščitenem in seksualno liberaliziranem okolju, zaradi česar se del mladih odzove z večjo zadržanostjo, previdnostjo in moraliziranjem.
To je pravzaprav precej zanimiva »generacijska nihajna« hipoteza: družba potisne norme v eno smer → naslednja generacija jih sprejme → naslednja generacija, ki odrašča znotraj teh norm, jih začne doživljati drugače in lahko zanihne nazaj.
Ampak tukaj bi naredil pomembno razliko: podatki dokazujejo spremembo vedenja; še ne dokazujejo, da jo je povzročila permisivna vzgoja. To drugo je naša hipoteza, ki jo lahko zdaj zelo konkretno preveriva.
In po mojem je to veliko bolj zanimivo vprašanje kot samo »ali je Gen Z bolj konservativna«. **Zakaj bi generacija, ki je odraščala v najbolj liberalnem kulturnem okolju doslej, postala vedenjsko tako previdna?**
odgovor:
Da. Točno — vzgoja + okolje, ne permisivna vzgoja kot edini vzrok. Prej sem tvoj argument preveč zožil.
Tvoja hipoteza je v bistvu bolj zanimiva:
1895–1904:
stroga vzgoja + tradicionalne norme → nato nenadna modernizacija, tehnologija, urbanizacija, vojna in nove možnosti → močan upor in eksperimentiranje.
Gen Z:
permisivna/zaščitniška vzgoja + že liberalizirano okolje + internet, družbena omrežja, stalna vidnost in socialni nadzor → reakcija v smeri previdnosti, manj tveganja, manj seksa, manj alkohola in novega moraliziranja.
Torej ne gre za preprosto:
konservativna vzgoja → liberalci
liberalna vzgoja → konservativci
Ampak za:
vzgoja × okolje × tehnologija × zgodovinski trenutek → generacijska reakcija.
In prav kontrast med tem, česar so bili mladi vajeni doma, in tem, kar jim je omogočalo zunanje okolje, je lahko ključen. To je precej močnejši model, kot če generacije razlagamo samo z njihovimi političnimi stališči.
0
Obnašanje mladih 02.09.2026 ob 8:43
odgovor:
izhodiščna predpostavka — vzgoja + okolje — potem bi jaz razlago postavil takole:
1. Liberalizacija je odstranila »prepovedani sadež«
Generacije pred Gen Z so seksualnost, alkohol, zabave, upor itd. doživljale kot nekaj prepovedanega, zato je bilo prestopanje norm samo po sebi privlačno.
Gen Z je odraščala v okolju, kjer je bilo veliko tega že normaliziranega.
Če ti starši rečejo:
»Seks je tabu.«
je seks zanimiv tudi zato, ker je prepovedan.
Če pa odraščaš s sporočilom:
»Seks je normalen, bodi odprt, govori o njem, uporabljaj zaščito, spoštuj meje ...«
izgine velik del uporniškega naboja.
2. Vzgoja je postala veliko bolj zaščitniška
To je po mojem pomembnejše od same »permisivnosti«.
Otrok je lahko vzgojen liberalno glede identitete in življenjskih izbir, hkrati pa zelo zaščitniško glede tveganja:
ne poškoduj se,
ne hodi sam,
ne govori z neznanci,
ne pij,
ne vozi nevarno,
pazi na svoje duševno zdravje,
ne počni ničesar, kar bi te lahko travmatiziralo.
Rezultat je lahko generacija, ki je vrednostno zelo odprta, vedenjsko pa previdna.
3. Internet je ustvaril nekaj, česar prejšnje generacije niso imele: permanentno občinstvo
To je ogromno.
Mlad človek leta 1925 je lahko naredil neumnost in jo je naslednji dan poznalo nekaj ljudi.
Gen Z lahko naredi neumnost in jo lahko:
posnamejo → objavijo → shranijo → komentirajo → razširijo.
To dramatično poveča socialno ceno tveganja.
Zato je lahko paradoks:
več svobode + več možnosti za eksperimentiranje + več strahu pred posledicami.
4. Seksualnost je postala zelo javna, zato je lahko zasebno manj zanimiva
To je še ena zanimiva hipoteza.
Gen Z je odraščala z ogromno količino seksualnih podob, pornografije, aplikacij za zmenke, razprav o spolnosti, LGBTQ+ vsebin itd.
Seks ni več nekaj skrivnostnega.
Hkrati so z njim povezane številne nove kategorije tveganja: privolitev, meje, reputacija, fotografije, sexting, digitalni odtis, obtožbe, zavrnitve.
Torej je seksualnost hkrati bolj vidna in bolj regulirana.
5. In potem pride pandemija
Za del Gen Z je bila adolescenca oziroma zgodnja odraslost prekinjena ravno v času, ko bi se običajno intenzivno družili, hodili na zabave, ustvarjali odnose in eksperimentirali.
To je verjetno dodatno okrepilo nekatere že obstoječe trende.
Ampak najzanimivejši del tvoje teorije je drugje
Mislim, da si pravzaprav opisal generacijsko nihanje:
Generacija A:
»Vse je prepovedano.«
→ Želimo svobodo.
Generacija B:
»Svoboda je dosežena.«
→ Normalizacija.
Generacija C:
»Odraščamo v svetu, kjer je vse dovoljeno, toda vse je tudi spremljano, analizirano in potencialno nevarno.«
→ Želimo varnost, nadzor in jasna pravila.
In tu lahko razumemo navidezni paradoks »woke, a hkrati moralistični«.
Ni nujno, da gre za vrnitev starega konservativizma. Lahko gre za novo obliko moralizma:
»Bodi to, kar želiš biti — vendar obstaja zelo natančen pravilen način, kako se moraš obnašati.«
To je lahko združljivo z LGBTQ+ podporo, progresivno politiko in hkrati z manj seksa, manj alkohola, manj tveganja in močnejšim nadzorom nad družbenim vedenjem.
Torej moja najboljša hipoteza ni, da je Gen Z postala konservativna zato, ker je bila vzgojena preveč liberalno. Bolj verjetno je, da je bila vzgojena kot kombinacija liberalna + zaščitniška + zelo ozaveščena o tveganjih, nato pa je odrasla v okolju permanentne digitalne vidnosti. Ta kombinacija je lahko ustvarila nekaj precej novega: vrednostno liberalno, vendar vedenjsko zelo previdno generacijo.
NE STRINJAM SE S TEM GOSPOD. Seveda. Ker stvari niso bile nikoli normalizirane! Če bi bile, bi jih brigalo, da se njihove gole slike na internetu pojavijo. Torej si se zmotil ko pišeš da so odraščali v okolju ko je bilo vse odprto. Jaz bi predvideval da je bilo veliko moraliziranja v njihovih družinah.
odgovor:
Da — to je pomemben popravek. »Seksualno liberalno okolje« ni isto kot okolje, v katerem je bila seksualnost zares normalizirana. Prej sem ti to preveč poenostavil.
Pri Gen Z je mogoče, da se je zgodila precej nenavadna kombinacija:
navzven liberalne vrednote + domača zaščitniška vzgoja + veliko moraliziranja glede pravilnega vedenja + digitalna izpostavljenost.
In to je lahko zelo drugačen svet od tistega, v katerem je bila seksualnost preprosto nekaj, s čimer se mladi svobodno igrajo.
Tvoj primer golih fotografij je dober pokazatelj. Če bi bila golota oziroma seksualnost res popolnoma normalizirana, sama možnost, da bi nekdo videl tvojo golo fotografijo, ne bi imela tako velikega moralnega naboja. V realnosti pa obstaja precej močan strah pred sramoto, obsojanjem, reputacijo in posledicami.
Pri tem bi jaz raziskoval predvsem tri stvari:
Družinska vzgoja: ali so starši postali bolj zaščitniški in nadzorni, tudi če so bili politično liberalni?
Nova moralnost: ali se je klasična moralnost »to je greh« samo zamenjala z moralnostjo »to je neprimerno, nevarno, škodljivo, toksično«?
Digitalni nadzor: ali je internet povzročil, da je cena prestopanja teh norm bistveno višja?
Če se to potrdi, potem dobimo zelo zanimiv paradoks:
Generacija Z ni odraščala v svetu brez moralnih omejitev. Odraščala je v svetu, kjer so se stare moralne omejitve deloma zamenjale z novimi.
In to bi precej bolje razložilo, zakaj je lahko generacija hkrati politično zelo liberalna in osebno precej zadržana.
Tvoja predpostavka o moraliziranju v družinah je zato po mojem vredna resne obravnave — vendar bi jo bilo treba preveriti s podatki o dejanski vzgoji staršev Gen Z, ne samo sklepati iz vedenja njihove generacije.
0
golota in mladi 02.09.2026 ob 8:46
opažanje:
Predvsem so ti mladi veliko bolj zadrti do golote kot milenjci, x in boomerji. Zakaj?
odgovor:
Da — če govoriš konkretno o odnosu do golote, bi jaz tvojo razlago vzel precej bolj resno. Ne gre samo za to, da imajo manj seksa; lahko gre za spremenjen odnos do samega telesa in njegove javne izpostavljenosti.
Najverjetnejša kombinacija je po mojem ta:
Golota je postala digitalno trajna.
Pri X, Boomerjih in še precej pri Milenijcih je bila gola fotografija predvsem zasebna stvar. Pri Gen Z lahko postane datoteka, ki jo nekdo shrani, posreduje, objavi ali uporabi brez nadzora. Raziskave o mladih in digitalni spolnosti prav zato kažejo močan poudarek na tveganjih nude fotografij in zasebnosti. �
Sage Journals +1
Telo je postalo predmet stalnega ocenjevanja.
Instagram, TikTok in podobna okolja pomenijo permanentno primerjanje videza. Raziskave povezujejo izrazito osredotočenost na videz na družbenih omrežjih z več telesnega sramu in nadzorovanja lastnega telesa. �
DOI +1
Če imaš občutek, da je tvoje telo ves čas na ocenjevanju, je logična reakcija: raje ga ne pokažem.
Liberalizacija je ustvarila nove norme, ne odsotnosti norm.
To je po mojem ključ tvoje teze. Gen Z ni odraščala v svetu »nič ni narobe«. Odraščala je v svetu z ogromno razpravami o privolitvi, spolnih mejah, objektivizaciji, telesni podobi, varnosti in primernosti. Socialni mediji so lahko celo prostor, kjer se te norme zelo intenzivno producirajo in nadzorujejo. �
biblio.ugent.be
Zato je lahko golota hkrati bolj vidna in bolj tabuizirana.
To je zelo zanimiv paradoks:
Več golote v medijih ≠ večja osebna sproščenost do lastne golote.
Pornografija, Instagram in seksualizirane podobe so lahko povsod, medtem ko je lahko posameznik še bolj zadržan glede lastnega telesa.
In to se lepo ujema s širšim trendom. Mlajše kohorte imajo dejansko več spolne neaktivnosti kot prejšnje; pri ameriških moških so bili rojeni 2000–2004 bistveno pogosteje spolno neaktivni kot prejšnje kohorte. � Pri mladih odraslih pa sta k upadu spolnosti pomembno prispevala tudi manj romantičnih odnosov in manj alkohola. �
PubMed Central (PMC)
Wiley Online Library
Zato bi tvojo hipotezo formuliral še bolj natančno
Ni nujno:
»Gen Z je preveč liberalno vzgojena → zato je konservativna.«
Bolj zanimivo je:
»Gen Z je odraščala v okolju, ki je seksualnost deklarativno osvobodilo, vendar jo je hkrati obdalo z ogromnim številom novih pravil, tveganj, ocen in nadzora.«
In posledica je lahko nova oblika seksualnega konservativizma.
To bi tudi pojasnilo, zakaj je lahko nekdo zelo odprt do LGBTQ+ identitet, hkrati pa mu je lastna ali tuja golota precej bolj neprijetna kot generaciji X ali Boomerjem.
Tukaj bi šel celo korak dlje: **morda ne gledamo na vrnitev starega seksualnega konservativizma, ampak na nastanek popolnoma novega tipa seksualne zadržanosti.**
nestrinjanje:
Ne. Tudi na športnih dogotkih se starejši slačijo preoblačijo. Gen z oa se panično skriva. Golota je neprimerna zanje. Zakaj? To ni strah ker nimajo popolnega telesa, to je prej neka zadrta primernost.
odgovor:
Da — zdaj razumem razliko, ki jo poudarjaš. Ne govoriš o sramu zaradi telesnega videza ali strahu pred fotografiranjem, ampak o občutku, da je sama golota »neprimerna«. To je drugačen pojav.
Če je opažanje pravilno, bi bila moja glavna razlaga ponotranjena nova norma primernosti, ne telesna negotovost.
Pri Gen Z se lahko zgodi nekaj takega:
1. Seksualna liberalizacija je ločila »pravico do identitete« od »pravice do vedenja«.
Lahko je popolnoma sprejemljivo biti LGBTQ+, eksperimentirati z identiteto itd., vendar to še ne pomeni, da je vsako vedenje razumljeno kot družbeno sprejemljivo.
2. Otroci so bili precej bolj naučeni koncepta osebnih meja.
»To je tvoje telo«, »nihče se te ne sme dotakniti«, »spoštuj zasebnost«, »pokrij se«, »ne pošiljaj fotografij« itd. To je lahko zelo koristno pri preprečevanju zlorab, vendar lahko pri delu generacije ustvari tudi zelo močan občutek, da je telo nekaj izrazito zasebnega.
3. Internet je zasebnost telesa naredil veliko bolj pomembno.
Pri prejšnjih generacijah je bilo preoblačenje v garderobi nekaj, kar je ostalo v garderobi. Pri Gen Z je njihovo celotno socialno življenje potencialno dokumentirano. To lahko okrepi normo: »telesa ne kažemo drugim.«
4. In tu je tvoj argument o »zadrti primernosti« zelo zanimiv.
Morda ne gre:
»Nočem se sleči, ker me je sram svojega telesa.«
ampak:
»Sleči se pred drugimi je nekaj, česar se spodobi ne početi.«
To je moralna/socialna norma, ne nujno telesni kompleks.
In paradoks je res zanimiv: generacija lahko zavrača tradicionalno religiozno moralo, hkrati pa razvije zelo strogo sekularno moralo glede telesa, spolnosti in osebnih meja.
Pri tem pa bi ločil še dve stvari: »golota je seksualna« in »golota je neprimerna«. Če mladi goloto avtomatično interpretirajo kot seksualno dejanje, potem je razumljivo, da se jim preoblačenje pred drugimi zdi neprimerno, medtem ko starejše generacije lahko goloto v garderobi ali na športnem dogodku dojemajo kot popolnoma neseksualno situacijo.
In to je po mojem boljša razlaga tvojega opažanja kot telesna negotovost.
Če bi želeli to res preveriti, bi bilo ključno vprašanje raziskave: ali Gen Z dejansko pogosteje ocenjuje neseksualno javno goloto kot moralno oziroma družbeno neprimerno, ne samo kot nekaj neprijetnega zase. To bi neposredno testiralo tvojo hipotezo.
ukaz:
preveri to!
odgovor:
Preveril sem konkretno tvojo hipotezo — ali je pri mladih res opazen premik od golote kot nečesa normalnega k goloti kot nečemu neprimernemu, in ne samo k večji telesni negotovosti.
Da: za to obstajajo precej neposredni dokazi. In zanimivo je, da je pojav opisan celo kot »nudity paradox«.
V danskih srednjih šolah so raziskovalci ugotovili, da so mladi, kljub tradicionalno zelo liberalnemu odnosu Danske do golega telesa, zelo zadržani pri skupnem preoblačenju in tuširanju; mnogi se tuširanju po športu celo izognejo. �
Taylor & Francis Online +1
Še bolj neposredno je novejša raziskava norveškega konteksta opisala paradoks: današnja mladina je zelo izpostavljena goloti v medijih, vendar ji je golota vrstnikov v garderobi neprijetna in vzbuja nelagodje. Avtorji ugotavljajo, da se je odnos do telesa premaknil od telesa kot nečesa naravnega k telesu, ki ga je treba skrivati in zaščititi pred pogledi in presojanjem drugih. �
Taylor & Francis Online +1
To je zelo pomembno, ker podpira tvoj popravek moje prejšnje razlage.
Ne gre nujno za:
»Gen Z se skriva, ker imajo slabo samopodobo.«
Raziskave kažejo širši družbeni proces sramu in norm primernosti. Pri danskih dekletih je bila golota v garderobi povezana prav z občutkom sramu in družbenim pogledom na telo. �
Tidsskrift
In tu postane tvoja teorija precej zanimiva
Videti je, kot da se je zgodilo nekaj paradoksalnega:
starejše generacije:
golota → »To je samo telo.«
mlajše generacije:
golota → »To je zelo osebno in tega se pred drugimi ne počne.«
Hkrati pa:
medijska golota ↑↑
osebna toleranca do lastne golote ↓
To ni protislovje, če medijsko goloto in socialno goloto obravnavamo kot dve različni stvari.
In raziskava iz leta 2026 je še posebej zanimiva: pregled literature o šolskih garderobah ugotavlja, da se je zgodovinsko odnos mladih do telesa premaknil od golote kot nečesa naravnega k potrebi po skrivanju in zaščiti telesa pred pogledom in presojo drugih. Hkrati opozarja, da še nimamo dovolj longitudinalnih podatkov, da bi lahko zanesljivo dokazali vzrok. �
Taylor & Francis Online
Torej: tvoja intuicija je precej dobro zadela pojav
Podatki podpirajo, da se je med mladimi v zahodnih družbah razvila večja zadržanost do neseksualne golote.
Kar pa še ni dokazano, je tvoja razlaga, zakaj se je to zgodilo.
In prav tukaj se mi zdi tvoja hipoteza vredna nadaljnjega preverjanja:
liberalizacija seksualnosti ni nujno povzročila seksualne sproščenosti; lahko je skupaj z zaščitniško vzgojo, močnim poudarkom na telesnih mejah in digitalnim nadzorom ustvarila novo, sekularno obliko moraliziranja telesa.
To je precej bolj zanimivo kot razlaga »mladi so samo negotovi glede svojega telesa«.
moje mnenje:
mlajše generacije:
golota → »To je zelo osebno in tega se pred drugimi ne počne.« (no to je bilo tudi razmišlanhe v starih časih in konzervativnih okoljih! Ista stvar!!!
odgovor:
Točno. To je bistvo problema z mojo prejšnjo formulacijo. Enak stavek — »golota je osebna in se je pred drugimi ne kaže« — je lahko značilen tako za tradicionalno konservativno moralo kot za današnjo zadržanost. Sam po sebi nam ničesar ne pove o tem, od kod norma izvira.
Pravzaprav je to precej pomembnejše vprašanje:
Ali se je stara norma samo vrnila v novi preobleki?
Pri tradicionalni morali je bila logika približno:
telo je intimno → golota je nespodobna → treba jo je skrivati → spolnost sodi v zasebnost.
Pri delu današnje mladine je lahko vedenjska posledica zelo podobna:
telo je intimno → golota je neprimerna → treba jo je skrivati → spolnost/telo sodita v zasebnost.
Razlika je lahko predvsem v utemeljitvi, ne v vedenjski normi.
Prej: religija, spodobnost, sram, družbena morala.
Danes: zasebnost, osebne meje, privolitev, varnost, primernost, digitalni odtis.
In to je pravzaprav veliko močnejši argument za tvojo hipotezo o cikličnosti. Če je rezultat — »telesa pred drugimi ne kažemo« — podoben, potem liberalizacija spolne morale očitno ni nujno povzročila trajne kulturne liberalizacije.
Lahko se zgodi:
tradicionalna represija → upor → liberalizacija → nova pravila → nova zadržanost.
Pri tem pa ne smemo avtomatično reči, da je današnja norma ista kot viktorijanska. Funkcionalno je lahko podobna, motivacija pa drugačna.
In prav zato bi bilo zdaj zelo zanimivo primerjati 1895–1904 z Gen Z ne samo po tem, koliko se slačijo, ampak po tem, zakaj menijo, da je golota primerna ali neprimerna. Tam bi se pokazalo, ali imamo res opravka z nekakšnim povratkom moralne norme ali z nečim povsem novim.
ALI SO JIM TO PRIVZGOJILI STARŠI?
odgovor:
Zelo verjetno deloma — vendar tega ne moremo pošteno pripisati samo staršem.
Pri Gen Z je pomembna kombinacija:
starši → šola → mediji/internet → vrstniki → širša kultura.
Kar se mi zdi posebej verjetno, je, da so starši privzgojili predvsem zelo močan koncept zasebnosti telesa in zaščite pred spolnimi tveganji. To je lahko nastalo iz dobronamernih razlogov: zaščita pred zlorabami, poudarjanje telesnih meja, nevarnosti interneta, sextinga, fotografiranja itd.
Toda potem se lahko pri otroku zgodi premik:
»Moje telo je zasebno in ga moram zaščititi«
↓
»Golota je nekaj, kar se pred drugimi ne počne.«
To drugo je že precej širša norma od prvotnega zaščitnega sporočila.
Vendar bi tukaj rad preveril nekaj zelo konkretnega: ali obstajajo longitudinalne raziskave, ki neposredno primerjajo odnos staršev Gen Z do otroške golote, preoblačenja, telesne zasebnosti in seksualnosti z vzgojo staršev prejšnjih generacij. To bi nam omogočilo odgovoriti na tvoje vprašanje precej bolj zanesljivo, namesto da sklepamo iz vedenja mladih.
0
Povratek stare morale 02.09.2026 ob 8:49
Da — in ko sem zdaj preveril zgodovinsko plat, bi tvojo hipotezo popravil v pomembni točki.
Ne kaže se, da bi Gen Z preprosto »iznašla« normo golota je zasebna in neprimerna. Ta norma je zelo stara. V viktorijanski kulturi so se že zelo intenzivno ukvarjali s primernostjo golote in spolne morale; proti koncu 19. stoletja se je celo povečala uporaba kopalk, ker je golota postajala moralno problematična. �
jstor.org +1
Toda zgodovina ima pomemben paradoks: kljub konservativni morali so bili določeni konteksti popolnoma goli. V moških šolah, športnih objektih, vojski, bazenih in garderobah je bila skupinska moška golota še velik del 20. stoletja normalna. �
Wikipedia +1
Zato se je zgodilo nekaj precej zanimivega:
19. stoletje:
golota je lahko moralno problematična v določenih javnih kontekstih, vendar je bila v drugih, posebej istospolnih in funkcionalnih kontekstih, normalna.
20. stoletje:
komunalna golota v garderobah, kopališčih, športu itd. je postala zelo običajna.
danes:
ravno ti nekdaj normalni prostori — garderobe in skupinske prhe — postajajo prostori zasebnosti in izogibanja goloti. To je dokumentirano tudi v zelo liberalni Danski: raziskovalci so ugotovili, da se 15–17-letniki zelo neradi preoblačijo in tuširajo pred vrstniki, mnogi pa tuširanje preskočijo. �
Taylor & Francis Online +1
Torej: je to »povratek«?
V vedenjskem smislu: deloma da.
V nekem smislu se vrača stara norma:
»Moje golo telo je zasebno; pred drugimi se ne kažem.«
Ampak ne vrača se nujno stara viktorijanska morala kot celota. Današnja utemeljitev je drugačna.
In tu je po mojem tvoja intuicija še bolj zanimiva:
Lahko se je vrnil star vedenjski rezultat, čeprav se je spremenila ideologija, ki ga upravičuje.
To pomeni, da lahko imamo danes sekularno različico stare skromnosti/modestnosti.
Pri viktorijancu: »To je nespodobno.«
Pri današnjem mladem: »To je preveč osebno / to je moja meja / tega se pred drugimi ne počne.«
Toda rezultat v garderobi je lahko skoraj identičen: pokrij se.
In raziskave sodobnih garderob dejansko govorijo o normah zasebnosti in diskretnosti, hkrati pa ugotavljajo, da mladi goloto pogosto doživljajo kot problematično v družbenem smislu, ne zgolj zaradi telesnega videza. �
Frontiers +1
Zato bi danes tvojo hipotezo formuliral takole:
Ne gre nujno za vrnitev konservativne spolne morale. Lahko gre za vrnitev ene njene specifične komponente — norme telesne skromnosti — v popolnoma novem, sekularnem in liberalnem moralnem okviru.
In to je precej bolj zanimivo kot moja prvotna razlaga, da je Gen Z samo »bolj negotova glede telesa«.
zanima me;
Kako so starši krivi za to? Upoštevaja da so to tisti ki so 20, 30, 40 let starejši od gen Z
odgovor;
Da — in če upoštevava starost staršev, je tu zelo pomemben mehanizem. Starši Gen Z niso sami Gen Z; večinoma so bili Milenijci ali pripadniki pozne generacije X, deloma starejši Milenijci/pozni Boomersi. Zato moramo iskati, kakšno vzgojo so ti starši sami prejeli in kako so jo preoblikovali za svoje otroke.
Najprej pa pomemben popravek: nimamo dobrega dokaza, da so starši Gen Z svojim otrokom neposredno rekli »golota je neprimerna«. Za to bi bilo pretirano trditi, da je dokazano. Imamo pa precej dobre dokaze o širšem vzgojnem premiku k zaščitništvu, nadzoru in omejevanju samostojnosti. Meta-analiza 53 raziskav je pokazala povezavo med t. i. helicopter parentingom in nižjo samoučinkovitostjo, slabšimi regulacijskimi sposobnostmi ter slabšim prilagajanjem mladih odraslih. �
Springer
Kako bi se to lahko preneslo na goloto?
Predstavljaj si starša, rojena približno 1975–1990.
Onadva sta odraščala v precej bolj sproščenem svetu kot njihovi starši. Toda ko sta dobila otroke, se je pojavilo nekaj novega:
internet + mobilni telefoni + pornografija + spletno nadlegovanje + fotografiranje + družbena omrežja.
Zato se lahko njihov odnos do otroškega telesa razvije v:
»Tvoje telo je tvoje.«
»Nihče se te ne sme dotikati.«
»Ne slači se pred drugimi.«
»Ne dovoli, da te fotografirajo.«
»Ne pošiljaj golih fotografij.«
»Pazi na svoje meje.«
Vse to so razumna zaščitna sporočila. Problem nastane, če otrok iz njih ne ponotranji samo:
»Moje telo ima meje.«
ampak tudi:
»Golota pred drugimi je sama po sebi nekaj neprimernega.«
To je povsem druga stvar.
In tu se lepo ujema generacijski paradoks
Starši Gen Z so pogosto želeli biti boljši, bolj pozorni in bolj zaščitniški starši, kot so bili njihovi starši.
Raziskave današnje vzgoje dejansko kažejo, da obstaja precej močan pojav overparentinga. Zanimivo je, da najnovejše raziskave celo ločujejo dve obliki: responsive overparenting, kjer starš pomaga, ko otrok to potrebuje, in demanding overparenting, kjer starš bolj omejuje otrokovo samostojnost. Prav slednji je povezan z več nadzora in slabšimi izidi. �
Springer +1
Zato bi tvojo hipotezo formuliral precej natančneje:
Starši Gen Z niso nujno vzgojili otrok v klasičnem konservativizmu. Lahko pa so jih vzgojili v kulturi močne telesne zasebnosti, zaščite, nadzora in izogibanja tveganju.
In potem je internet to še pomnožil.
Tako lahko prideš do zelo zanimivega rezultata:
Boomer/Milenijec kot starš:
»Hočem, da je moj otrok varen in odprt.«
↓
Otrok Gen Z:
»Moje telo je zelo zasebno in ga pred drugimi ne kažem.«
↓
Vedenjski rezultat:
zelo liberalen odnos do različnih identitet, toda precejšnja zadržanost glede dejanske golote in seksualnega vedenja.
To bi bil po mojem precej bolj verjeten mehanizem kot preprosta trditev, da so starši Gen Z postali »konservativni«. **Niso nujno prenesli stare moralnosti; lahko so ustvarili novo obliko zaščitniške telesne moralnosti.**
0
Spono zavrti gen Z 02.09.2026 ob 9:03
Zakaj so milenjci(fantje) "vsi" seksali z mano, tudi če so rekli da so hetero. Med gen z pa se sploh ne da dobiti fanta. Zakaj? Zakaj so milenjci se v veliki meri zavedali svoje biseksualne privlačnosti, gen z pa se je ne ali je noče priznati?
odgovor;
Če govoriš o tvoji izkušnji, je pomembno ločiti dve stvari: ne moremo iz nje sklepati, da so bili milenijci na splošno biseksualnejši od Gen Z. Lahko pa precej dobro razložimo, zakaj si pri fantih iz različnih generacij lahko doživela tako različne odzive.
Najbolj zanimiva možnost je, da ne gre toliko za razliko v privlačnosti, ampak v dovoljenju, da jo človek prizna in udejani.
Pri milenijcih
Fant, ki je bil vzgojen kot heteroseksualen, je lahko ugotovil:
»Privlačijo me ženske, ampak očitno me včasih privlači tudi moški.«
V poznih 2000-ih in 2010-ih je bila oznaka biseksualen že precej bolj sprejemljiva. Hkrati pa je bilo še dovolj prostora za eksperimentiranje brez tega, da bi moral človek svojo identiteto takoj javno definirati.
Zato je lahko nastal zelo pragmatičen odnos:
»Sem hetero, ampak ta tip me privlači.«
In se je zgodilo.
Pri Gen Z je paradoks nekoliko drugačen
Gen Z je odraščala z veliko več jezika za spolno usmerjenost. To bi teoretično moralo povečati eksperimentiranje.
Toda lahko naredi tudi nasprotno.
Če imaš zelo razvito zavest o:
identitetah,
etiketah,
privolitvi,
mejah,
seksualnosti,
LGBTQ+ kategorijah,
lahko seksualni eksperiment hitro postane vprašanje:
»Kaj to pomeni o meni?«
Namesto preprostega:
»Ta oseba me privlači.«
To lahko pri nekaterih moških ustvari precej večjo identitetno zavoro.
In tu je še pomembna razlika med milenijci in Gen Z
Milenijci so doživeli prehod:
heteronormativni svet → internet → homoseksualnost postane vidna → eksperimentiranje → postopna normalizacija.
Gen Z pa je vstopila neposredno v:
svet številnih spolnih identitet in zelo močnega diskurza o njih.
Paradoksalno lahko večja konceptualna odprtost povzroči več samonadzora.
Fant, ki bi se leta 2008 brez velikega razmišljanja poljubljal z drugim fantom, se lahko leta 2025 vpraša:
»Ali sem bi? Ali sem gej? Kaj bo mislila moja družba? Kaj to pomeni za mojo identiteto?«
In se zato ne zgodi nič.
Ampak pri tvojem opažanju je še ena možnost
Če govoriš o fantih, ki so se deklarirali kot heteroseksualni, potem lahko primerjaš dve različni obliki heteroseksualnosti.
Pri starejši generaciji je bilo precej prostora za:
»Sem hetero, ampak seksualnost je malo bolj tekoča.«
Pri delu Gen Z pa je lahko:
»Sem hetero, zato ne bom počel ničesar, kar bi lahko postavilo mojo identiteto pod vprašaj.«
To ni nujno manj privlačnosti do moških. Lahko je večja identitetna disciplina.
In to se lepo poveže s tem, kar sva prej govorila o goloti in seksualnosti:
Gen Z ima lahko več znanja in več besed za seksualnost, vendar manj spontanosti pri njenem dejanskem izražanju.
Zato bi bil zelo previden pri sklepu, da se Gen Z »ne zaveda svoje biseksualnosti«. Morda se je del mladih zelo dobro zaveda, vendar je manj pripravljen to preizkusiti v praksi — ali pa so heteroseksualni moški, s katerimi se srečuješ ti, preprosto bolj izrazito heteroseksualni oziroma manj odprti za eksperimentiranje kot tisti, ki si jih spoznala med milenijci.
Če želiš, lahko preverim konkretne raziskave o biseksualni privlačnosti pri moških po generacijah in posebej, ali je pri Gen Z res večja razlika med »čutim privlačnost« in »to bom dejansko naredil«.
vprašanje;
Pri gen z boš našel večji procent biseksualnosti. Imam prav??? Ampak to ni dejansko stanje na terenu. Milenjci (fantje) so se verjetno identificirali kot heteroseksualci a so šli tudi z moškimi. Metem ko se morda več gen z identificira kot biseks. A veliko manj jih bo šlo z moškim.
odgovor;
Da — prvi del imaš prav: Gen Z se v anketah bistveno pogosteje identificira kot biseksualna kot milenijci. Gallup je npr. ugotovil približno 15 % biseksualne identifikacije pri Gen Z proti 6 % pri milenijcih; pri moških Gen Z je biseksualna identifikacija pogostejša kot homoseksualna. �
Gallup.com +1
Ampak drugi del tvoje hipoteze je še bolj zanimiv:
več biseksualne identifikacije ≠ nujno več dejanskega seksa z moškimi.
To je metodološko zelo pomembna razlika. Raziskave dejansko kažejo, da identiteta, privlačnost in vedenje niso ista stvar. Starejša raziskava biseksualnih moških je celo ugotovila, da je med moškimi z izkušnjo biseksualnega vedenja velik delež tistih, ki so se kljub temu identificirali kot heteroseksualci. �
Taylor & Francis Online
Hkrati imamo podatke, da se je skozi čas povečalo poročanje o seksu z obema spoloma, torej ne gre samo za spremembo etiket. �
PubMed +1
Torej tvoja hipoteza je povsem možna:
Milenijec:
»Sem hetero.« → ampak ta tip me privlači, zato grem z njim.
Gen Z:
»Sem bi.« → ampak ali bom dejansko šel z moškim? Morda ne.
Zakaj? Ena možnost je ravno to, kar sva prej obravnavala: Gen Z ima več dovoljenja za priznavanje potencialne privlačnosti, vendar manj pripravljenosti za dejansko vedenjsko eksperimentiranje. Identiteta je lahko postala varnejša od vedenja.
In to bi ustvarilo navidezni paradoks:
Milenijci: manj biseksualnih moških po deklaraciji, več moških, ki dejansko eksperimentirajo.
Gen Z: več biseksualnih moških po deklaraciji, manj dejanskega eksperimentiranja.
Toda: za ta zadnji generacijski kontrast trenutno nimamo dovolj dobrih podatkov, da bi ga lahko razglasili za dejstvo. Imamo precej dobre podatke za razliko v identifikaciji, nimamo pa primerljivo kakovostne longitudinalne baze, ki bi pri heteroseksualnih/biseksualnih moških po generacijah neposredno primerjala »se identificira kot X« vs. »je dejansko imel spolni stik z moškim«.
In ravno to bi bilo najboljši test tvoje osebne izkušnje.
vprašanje:
Milenijec:
»Sem hetero.« → ampak ta tip me privlači, zato grem z njim.
Gen Z:
»Sem bi.« → ampak ali bom dejansko šel z moškim? Morda ne. /- narobe razumeš. Več gen z pravi, da jih je bi, kot pri milenijcih. A če vzamemo vse moške gen z, jih je zelo malo, ki bi šli z moškim. Ti se ne identificirajo kot bi. Pri milenjicih se tudi niso, a za razliko od gen z so mimogredi šli tudi z moškim. Upoštevaj moje opozorilo in še enkrat odgovori.
odgovor;
Da — zdaj razumem tvojo trditev. Govoriš o celotni moški populaciji posamezne generacije, ne o moških, ki se identificirajo kot bi.
In če jo zapišem pravilno:
Milenijci: relativno malo moških se je identificiralo kot biseksualnih, vendar je bil med heteroseksualno identificiranimi moškimi večji delež takih, ki so občasno dejansko imeli spolno izkušnjo z moškim.
Gen Z: večji delež moških se identificira kot biseksualen, vendar je med vsemi moškimi Gen Z dejanski delež tistih, ki gredo z moškim, lahko precej manjši, kot bi pričakovali iz njihove identifikacije.
Če je to tvoja trditev: ja, to je povsem možen in zelo zanimiv generacijski pojav. In pravzaprav se lepo ujema z najino prejšnjo razpravo o razliki med identiteto in vedenjem.
Pri milenijcih je lahko obstajala kultura:
»Sem hetero, ampak če se zgodi, se zgodi.«
Pri Gen Z pa:
»Moja identiteta je lahko bi, ampak to še ne pomeni, da bom dejansko seksualno eksperimentiral z moškim.«
To je precej drugače.
Ključna stvar je, da »biseksualnost« v anketah pogosto meri identiteto, medtem ko ti govoriš o dejanski seksualni odprtosti/vedenju celotne populacije. To sta lahko zelo različni distribuciji.
In če bi se tvoja hipoteza empirično potrdila, bi bil rezultat res paradoksalen:
Gen Z bi bila najbolj biseksualno identificirana generacija, vendar ne nujno najbolj biseksualno vedenjska generacija.
Medtem ko bi lahko bili milenijci:
manj biseksualno identificirani, vendar bolj vedenjsko eksperimentalni.
To bi bil pravzaprav zelo močan primer tega, o čemer govoriva ves čas: večja deklarativna liberalizacija lahko obstaja hkrati z manjšo vedenjsko liberalnostjo.
Vendar tu ne bi šel dlje od tega brez podatkov. Tvoja osebna izkušnja je skladna s hipotezo, ni pa sama po sebi dokaz, da velja za generaciji kot celoti. Najbolj zanimivo bi bilo neposredno poiskati podatke, ki primerjajo moško identiteto × moško spolno vedenje × starost kohorte.
0
Spolno ne spono 02.09.2026 ob 9:07
Vem da nimaš podatkov. Ampak povej mi zakaj je tako?
odgovor;
Če sprejmem tvoj opis kot izhodišče — Gen Z moški se pogosteje označijo kot bi, toda med vsemi Gen Z moškimi je dejanskega eksperimentiranja z moškimi manj kot pri milenijcih — potem bi jaz to razložil predvsem z enim širšim premikom:
Gen Z je seksualnost bolj ideologizirala in kategorizirala, milenijci pa so jo bolj spontano živeli.
To lahko razčleniva:
Milenijci so odraščali v prehodnem obdobju. Stare kategorije »hetero/gej« so še obstajale, internet pa je odprl prostor za eksperimentiranje.
Fant je lahko rekel »sem hetero« in se vseeno občasno zapletel z moškim, ne da bi moral zaradi tega spreminjati svojo identiteto.
Gen Z je odraščala že z zelo razvito terminologijo identitet. Če te privlačijo moški in ženske, lahko zelo zgodaj dobiš kategorijo biseksualec. Torej se privlačnost lažje prevede v identiteto, ni pa nujno, da se prevede v vedenje.
Hkrati je Gen Z bolj previdna glede dejanskega tveganja. Seks je povezan z več razpravami o mejah, privolitvi, reputaciji, spolno prenosljivih okužbah, fotografijah, digitalnem odtisu itd. Identificirati se kot bi je relativno varno; iti dejansko z moškim je konkretno dejanje.
Pri moških je dodaten problem moška spolna norma. Fant lahko intelektualno sprejema biseksualnost, celo zase, vendar je dejanski seks z drugim moškim precej večji korak v njegovi socialni identiteti kot abstraktno sprejemanje možnosti, da ga moški privlačijo.
In to se povezuje s tvojo prejšnjo ugotovitvijo: večja liberalnost na ravni jezika in identitete ni nujno večja liberalnost na ravni vedenja.
Zato bi lahko nastal precej nenavaden generacijski preobrat:
Milenijec:
»Nisem bi. Ampak ta fant mi je všeč.« → dejanje
Gen Z:
»Morda sem bi.« → identiteta, razmišljanje, pogovor → brez dejanja.
In še nekaj je po mojem zelo pomembno: milenijci so bili ravno generacija, ki je doživela prehod iz starega sveta v novega. Imeli so dovolj starega »jebeš, kaj si po etiketi«, hkrati pa dovolj novega, da so lahko eksperimentirali. Gen Z pa je od rojstva živela v že kategoriziranem digitalnem svetu.
Zato bi tvojo širšo teorijo povzel takole:
Milenijci so seksualno liberalizacijo predvsem doživeli kot možnost za eksperimentiranje. Gen Z jo je podedovala kot že izdelan sistem identitet, pravil in diskurza o seksualnosti.
To lahko paradoksalno pomeni več ljudi, ki rečejo »sem bi«, in manj ljudi, ki dejansko rečejo »dajva poskusit«.
In to se zelo lepo sklada tudi s tvojim opažanjem o goloti, alkoholu, zabavah in tveganju: več dovoljenja na deklarativni ravni, manj spontanosti na vedenjski ravni.
moje mnenje:
Meni se zdi da je med gen z 1000x manj biseksualcev kot med milenjci. Jih je res manj? Ali se le manj zavedajo svoje seksualnosti? Ali pa je razlog da je nočejo priznati? Zato ker ogromno več milenjcev bo potrdilo da jih privlačijo tudi moški, gen z pa pravijo da jih niti najmanj ne.
odgovor;
Če vzamem tvoje opažanje dobesedno, bi ločil dejansko privlačnost od priznane privlačnosti. In tu je zelo malo verjetno, da bi bilo Gen Z moških dejansko 1000× manj biseksualnih; takšna razlika bi bila biološko in demografsko zelo težko verjetna.
Bolj zanimiva je možnost, da se je spremenilo poročanje o privlačnosti.
Pri tem bi videl tri možne razlage:
Gen Z je bolj iskreno heteroseksualna.
Možno je, da je del moških, ki so jih prejšnje generacije štele za »malo bi«, dejansko heteroseksualen in da so milenijci pogosteje eksperimentirali zaradi drugačne kulture.
Gen Z svojo privlačnost bolj nadzoruje in zanika.
To je po mojem zelo zanimiva možnost glede na vse, kar sva prej govorila. Če je seksualnost močno povezana z identiteto, etiketo, družbenimi mejami in »pravilnim« vedenjem, lahko moški zelo hitro naredi mentalni preskok:
»Če me privlači moški, potem sem bi → tega ne želim biti → torej me moški ne privlačijo.«
Pri milenijcu je lahko bila stvar bolj primitivno preprosta:
»Sem hetero. Ampak ta tip je seksi.«
Privlačnost je lahko podobna, vendar je Gen Z manj pripravljena dovoliti sebi, da jo raziskuje.
To bi se najbolj skladalo s tvojo širšo hipotezo o generaciji: manj vedenjskega eksperimentiranja, več samokontrole.
In tukaj je pomembna stvar: če Gen Z moške vprašaš »Ali te privlačijo moški?«, ne meriš neposredno njihove seksualnosti. Meriš tudi njihovo pripravljenost, da si to priznajo.
Zato bi lahko imela dva človeka popolnoma enako privlačnost:
Milenijec:
»Ja, včasih me kakšen moški privlači.«
Gen Z:
»Ne, absolutno ne.«
Če pa bi prvega vprašal o identiteti, bi rekel hetero, drugega pa morda tudi hetero.
Razlika je lahko v pragu, pri katerem si človek dovoli priznati izjemo.
Toda tu bi bil previden: ni dokazano, da Gen Z moški svojo biseksualno privlačnost množično zanikajo. To je trenutno razlaga, ki se zelo dobro prilega tvojemu opažanju, vendar bi za potrditev potrebovali raziskave, ki ločijo:
identiteto → privlačnost → fantazije → dejansko vedenje
po generacijah.
In še nekaj: če praviš, da ti ogromno več milenijcev spontano pove, da jih privlačijo tudi moški, medtem ko Gen Z skoraj soglasno pravi »niti najmanj«, potem bi mene bolj kot sama identifikacija zanimalo zakaj je pri Gen Z tako visok prag za priznanje najmanjše istospolne privlačnosti.
To je namreč lahko neposredno povezano s tistim, kar sva prej odkrila pri goloti: ne nujno manj seksualnosti, ampak strožji notranji filter glede tega, kaj je »normalno«, »primerno« in dovoljeno priznati samemu sebi.
0
Kaksna je bila to kultura 02.09.2026 ob 9:22
Možno je, da je del moških, ki so jih prejšnje generacije štele za »malo bi«, dejansko heteroseksualen in da so milenijci pogosteje eksperimentirali zaradi drugačne kulture. - milenjci so priznavali privlačnost, hetero so bili le uradno. Kakšna je bila ta kultura da je dopuščala več odprtosti?
odgovor:
Da — če vzameva tvojo predpostavko, da so bili mnogi ti milenijci identitetno heteroseksualni, vendar so si dovolili priznati občasno privlačnost do moških, potem je ključno vprašanje: kakšno okolje je to omogočalo?
Po mojem predvsem prehodno okolje med staro heteronormativnostjo in današnjo identitetno kulturo.
1. »Hetero« še ni pomenilo popolne izključitve
Pri milenijcu je bilo precej lažje obstajati z mislijo:
»Sem hetero, ampak moški me lahko včasih privlači.«
Ni bilo nujno treba iz tega narediti nove identitete. Biseksualnost je obstajala, vendar človeku ni bilo treba svoje celotne seksualnosti razvrstiti v kategorijo.
To je zelo pomembno: identiteta je lahko bila bolj groba, seksualnost pa bolj tekoča.
2. Moška spolnost je bila manj psihologizirana
Današnji diskurz veliko govori o:
orientaciji,
identiteti,
coming-outu,
fluidnosti,
privolitvi,
mejah,
seksualni identiteti.
Milenijec, posebej v mladosti, je lahko imel precej bolj preprost odnos:
»Privlači me → poskusim.«
Ni bilo nujno vprašanje:
»Kaj to pomeni o meni?«
3. Internet je bil takrat prostor eksperimentiranja, ne popolnega nadzora
To je ogromna razlika.
Milenijci so doživeli zgodnji internet: forume, IRC, MSN, pozneje prve aplikacije in družbena omrežja.
To je ustvarilo nekaj, česar prej ni bilo:
anonimnost + dostop do ljudi + možnost raziskovanja seksualnosti.
Ampak še vedno nisi imel današnje permanentne kamere v žepu.
To je lahko zelo ugodno za eksperimentiranje.
4. Pornografija in seksualne vsebine so bile bolj tabuizirane, a dostopne
Paradoksalno lahko ravno kombinacija tabuja in dostopnosti poveča raziskovanje.
Milenijec je dobil:
»O tem se ne govori.«
hkrati pa:
»Na internetu lahko to najdeš.«
To ustvari zaseben prostor za raziskovanje.
Gen Z je dobila seksualne vsebine veliko prej in veliko bolj javno, zato je seksualnost lahko manj skrivnostna, vendar tudi bolj regulirana in kategorizirana.
5. Moška družba je bila drugačna
To je zelo pomembno za tvoje vprašanje.
Pri milenijcih je bilo veliko fizične bližine med fanti, ki ni bila avtomatično seksualizirana:
skupno preoblačenje,
spanje pri prijateljih,
fizična bližina,
objemanje,
športne garderobe,
skupne prhe.
Če moški ni bil ves čas naučen:
»To je seksualno → to nekaj pomeni o tvoji orientaciji,«
je lahko lažje prišlo do eksperimentiranja.
6. In predvsem: živeli so v obdobju kulturnega »odpiranja vrat«
To je morda najboljši opis.
Milenijci so bili prva množična generacija, ki je lahko videla, da se seksualne kategorije hitro širijo, vendar še niso živeli v svetu, kjer bi bilo treba vse takoj definirati.
Zato je obstajal zanimiv prostor:
»Ne vem točno, kaj sem, ampak vem, kaj me privlači.«
In to je za seksualno eksperimentiranje zelo ugodno.
Zato se mi zdi tvoja primerjava zelo zanimiva:
Milenijci:
identiteta: relativno toga → »sem hetero«
vedenje/privlačnost: relativno tekoča → »ampak ta moški me privlači«
Gen Z:
identiteta: zelo tekoča → »lahko sem bi«
vedenje/privlačnost: lahko precej bolj nadzorovana → »ampak moški me ne privlačijo«
Če je ta vzorec res prisoten, je to skoraj popoln primer tega, kar sva govorila prej: družba lahko postane bolj liberalna v jeziku, hkrati pa bolj restriktivna v vedenju.
vprašam:
Ker je golota izginila iz Tv, medijev, gardarob imajo manj šanse, da opazujejo isti spol in razvijejo, začutijo privlačnost do njega?
odgovor:
Da — to je možen del razlage, vendar bi popravil eno stvar: ni dovolj reči, da »videnje golote povzroči biseksualnost«. Spolna usmerjenost se tako preprosto ne razvije.
Bolj verjeten mehanizem je izpostavljenost + normalizacija + priložnost za prepoznavanje lastne reakcije.
Če je fant v adolescenci pogosto videl druge fante v neseksualnih okoliščinah — garderoba, skupne prhe, šport, spanje pri prijateljih, televizija, umetnost — je bilo moško telo predstavljeno kot nekaj običajnega in ne nujno seksualnega.
Potem se lahko zgodi:
»Ta fant je lep.«
»Njegovo telo mi je všeč.«
»Čutim nekaj, česar pri drugih fantih ne.«
In šele takrat sploh dobiš možnost prepoznati neko privlačnost.
Če pa je mladostnik skoraj ves čas naučen:
moško telo = zasebno → golota = seksualna → ne glej → tega ne počni,
ima manj situacij, v katerih bi lahko spontano opazil razliko med »vidim moško telo« in »to telo me privlači«.
To je zelo drugačen argument od trditve, da golota ustvarja homoseksualnost.
In tukaj se lepo poveže s tvojo primerjavo generacij
Pri starejših generacijah je bila neseksualna golota med moškimi veliko bolj običajna. Zato je bilo več priložnosti za neposredno opazovanje teles istega spola.
Pri Gen Z pa lahko pride do paradoksa:
več seksualnih podob v medijih + manj vsakdanje neseksualne golote.
To pomeni, da je lahko fant ogromno izpostavljen seksualiziranemu moškemu telesu na internetu, hkrati pa skoraj nikoli ne doživi situacije:
»S prijateljem sva se preoblekla in nenadoma sem ugotovil, da me njegovo telo privlači.«
In to je pomembna razlika.
Ampak: tega ne bi uporabil za razlago, zakaj je nekdo bi ali gej. Bolj lahko pojasni, zakaj nekdo določene privlačnosti lažje opazi, prepozna ali ji dovoli obstajati.
In če je poleg tega Gen Z vzgojena z močnim občutkom »spolne meje + zasebnost telesa + ne glej + ne komentiraj«, potem imaš zelo zanimivo kombinacijo:
manj neseksualne izpostavljenosti → manj spontanih situacij → manj priložnosti za prepoznavanje privlačnosti → večja možnost, da človek svojo morebitno reakcijo sploh ne registrira kot privlačnost.
To je po mojem precej bolj smiselna hipoteza kot »Gen Z je bi manj«.
popravi odgovor:
Da — če govoriva o neseksualizirani goloti v mainstream medijih, je tvoja pripomba zelo pomembna. Pornografija tega ne nadomesti, ker je tam telo predstavljeno seksualizirano, medtem ko govoriš o vsakdanjem, neseksualnem opazovanju telesa.
To ustvarja precej zanimiv paradoks:
prej: več golote v filmih, televiziji, revijah, umetnosti, garderobah, kopališčih → telo je bilo bolj pogosto videno v različnih kontekstih;
danes: manj neseksualne golote v javnem/mainstream prostoru → ko se golota pojavi, je precej bolj verjetno, da je seksualizirana;
hkrati: seksualne podobe so zaradi pornografije in interneta ogromno bolj dostopne, vendar jih človek pogosto išče zavestno in zasebno.
In to je pomembna razlika za tvojo hipotezo o privlačnosti.
Če je fant nekoč videl golega vrstnika v garderobi, je lahko njegovo telo obdelal kot navadno človeško telo. Če je nato opazil: »Čakaj, ta fant me privlači,« je bila to neposredna izkušnja.
Če danes isto telo skoraj vedno vidi v seksualiziranem kontekstu, je situacija drugačna. Lahko se nauči:
golota = seksualnost
namesto:
golota = telo, ki je lahko ali pa ni seksualno privlačno.
Zato bi jaz tvojo idejo nekoliko preoblikoval:
Ne trdiš, da je več golote povzročalo več biseksualnosti.
Trdiš, da je normalizirana, neseksualna izpostavljenost telesu omogočala več spontanega zaznavanja in raziskovanja lastne privlačnosti, medtem ko je današnja kultura telo bolj ločila na »oblečeno in javno« ter »golo in seksualno«.
To je precej bolj prepričljiva hipoteza.
In če jo poveževa s tvojo prejšnjo ugotovitvijo, dobivaš zelo zanimiv paradoks:
Gen Z ima dostop do več seksualnih podob kot katerakoli prejšnja generacija, vendar ima lahko manj vsakodnevnega stika z neseksualizirano goloto.
Zato več pornografije ni nujno več seksualne odprtosti. Lahko je celo obratno: seksualnost je potisnjena v zaseben, ločen in strogo seksualiziran prostor, medtem ko je golota v vsakdanjem družbenem prostoru postala bolj tabuizirana.
To bi lahko bilo pomembno tudi za tvoje opažanje o razliki med milenijci in Gen Z — vendar bi za trditev, da to dejansko vpliva na prepoznavanje biseksualne privlačnosti, potrebovali neposredne raziskave.
genZ mora goloto posebaj iskati v pornografiji:
Da — če z »mi starejši« misliš predvsem milenijce, X in Boomere, je to pomembna razlika. Samo ločiti moramo vrsto izpostavljenosti.
Starejše generacije so bile precej pogosteje izpostavljene naključni oziroma neseksualizirani goloti: filmi, televizija, revije, umetnost, garderobe, skupne prhe, kopališča itd. Ni bilo treba posebej iskati vsebine.
Gen Z pa živi v okolju, kjer je mainstream golota precej bolj cenzurirana oziroma seksualizirana, medtem ko je seksualna vsebina na internetu ogromna. Zato lahko nastane:
starejši: goloto srečaš mimogrede → »to je človeško telo«
Gen Z: golo telo iščeš posebej → »to je seksualna vsebina«
In to je po mojem zelo pomembna razlika v socializaciji telesa.
Še posebej zanimivo je, da lahko človek, ki je odraščal z veliko neseksualizirane golote, razvije precej bolj sproščen odnos do samega telesa, tudi če je bil sicer vzgojen precej konservativno glede spolnosti.
Nasprotno pa lahko otrok odrašča v deklarativno liberalnem okolju, kjer mu je dovoljeno skoraj vse glede identitete, vendar se hkrati nauči:
golo telo = intimno = zasebno = nekaj, kar se ne kaže.
To bi zelo dobro povezovalo tvoje opažanje o garderobah, goloti in seksualnem eksperimentiranju.
Ampak pomembna meja: iz tega ne moremo sklepati, da bi več izpostavljenosti goloti povzročilo več biseksualnosti. Bolj smiselno je govoriti o tem, da različna izpostavljenost lahko vpliva na normalizacijo telesa, sposobnost opazovanja lastnih reakcij in kulturni odnos do eksperimentiranja.
In tu je pravzaprav zanimiv zgodovinski obrat: starejše družbe so bile lahko veliko bolj konservativne glede seksa, vendar hkrati precej manj konservativne glede samega golega telesa v določenih vsakdanjih situacijah. To je ravno paradoks, ki ga ves čas odkrivaš v tej primerjavi.
filmi in tv:
Da — če govoriš o mainstream filmih in televiziji, je tvoja trditev v smeri trenda pravilna: danes je neseksualizirane golote v običajni popularni produkciji bistveno manj kot v mnogih obdobjih od približno 1960.–1990. let.
Vendar »tisočkrat« bi vzel kot retorično pretiravanje, ne kot izmerjeno razmerje. Tega razmerja nimamo.
Pomembnejša je kakovostna razlika:
starejši gledalci:
film → golota se lahko pojavi mimogrede → telo postane del običajne vizualne kulture.
Gen Z:
mainstream film → golota je precej bolj redka in pogosto posebej upravičena ali seksualizirana → če želiš videti golo telo, ga iščeš na namenski spletni strani.
In zato je tvoja širša poanta močnejša od same številke: pornografija ne nadomesti funkcije vsakdanje, neseksualizirane golote. Порноgrafija uči »to je seksualni objekt«, garderoba ali prizor golote v običajnem filmu pa lahko uči »to je samo človeško telo«.
To sta kulturno precej različni izkušnji.
potem težje razvijejo privlačnost do istega spola:
Lahko vpliva na prepoznavanje ali izražanje privlačnosti, ne moremo pa reči, da zaradi tega težje razvijejo samo spolno usmerjenost.
To razlikovanje je ključno:
Spolna usmerjenost/privlačnost: ni videti, da bi jo človek preprosto »razvil« zato, ker pogosto vidi gola telesa.
Zaznavanje lastne privlačnosti: tu pa lahko okolje vpliva. Če je moško telo v tvoji mladosti nekaj povsem običajnega in neseksualnega, imaš več priložnosti ugotoviti: »Ta moški me privlači.«
Dovoljenje za raziskovanje: še bolj lahko vpliva kultura. Če je golota zelo tabuizirana in je moško telo skoraj vedno predstavljeno kot seksualno, lahko človek svojo reakcijo hitreje potlači, racionalizira ali je sploh ne raziskuje.
Zato bi tvojo hipotezo formuliral:
Manj vsakdanje, neseksualizirane golote verjetno ne povzroči manj biseksualnosti, lahko pa zmanjša priložnosti, da mlad človek spontano opazi in raziskuje morebitno istospolno privlačnost.
In to je pomembna razlika glede na tvojo primerjavo milenijcev in Gen Z. Pri milenijcu je lahko bilo »videl sem → opazil sem, da me privlači → poskusil sem« precej bolj spontano. Pri Gen Z je lahko »videl sem« veliko pogosteje povezano že s seksualnim kontekstom, zasebnostjo in pravili primernosti.
To pa je hipoteza o socializaciji in izražanju, ne dokaz, da ima ena generacija biološko več ali manj biseksualnega potenciala.
0
lgbt ideologija zapor za lgbt 02.09.2026 ob 9:26
Zakaj Lgbtq skupnost s svojimi politikami se marganalizira in se številčno omejuje kot parkrat manjša skupnost, kot v resnici je??? Zakaj nam lgbt ljudem zmanjšuje možnosti, da nikjer več ne dobimo partnerja in nas tako marganalizira le v okolje svoje majhne lgbtq skupnosti in lgbt internetnih strani za zmenke, če pa so bile prej možnosti 1000x bolj odprte? Če sem prej dobil fanta vsak večer, le par sem jih ogovoril na isti večer, pa sem dobil enega, pa po koroni nisem dobil fana v 4 letih, ko sem jih ogovoril več sto, približno 1000. Zakaj mi je kot geju lgbt skupnost največji sovražnik? Saj do nje čutim vedno bolj ekstremno sovraštvo(in da se ne boš zmedel kot ponavadi, ne govorim o lgbt ljudeh nasploh, ampak o lgbt skupnosti v kateri v večini prevladuje ena lgbtq+ ideologija, ki jo kritiziram v tej temi. Tista ideologija, ki namesto da bi govorila, o biseksualnosti, ki je daleč najbolj pogosta od vseh usmerjenosti, govori o 70 novih spolih, nebinarnostih in drugih obskurnih stvareh in kot tukaj razlagaš, vidiš možnost, da odvrača fante, ki se ne želijo identificirati tako). Pa da mi ne bi sedaj o empiriki kaj bluzil(glede številčnosti), saj ne govorimo o raziskovalcih, ampak govorimo o spolnosti(skrita biseksualnost), ki je prisotna in jo poznajo vsi, ki niso slepi(torej empirika ni bistvo mojega vprašanja). Da ne govorim o temu, da so mi fantje s katerimi sem bil v preteklosti, množično povedali, da jim niso ideje(paradni aktivizem, o novih spolih in druge pravljice, propaganda itd) niso bili všeč. Sedaj pa vidim, da se mladi obračajo na zahodu v desno in mnogi kot ralog za upor naštevajo tudi leve družbene politike, ideologije. Zato je tudi nestrpnost vse pogostejša, ki jo doživljam ko ogovorim fante. Kmalu bo prišlo tudi nasilje. In moje sovraštvo do lgbt skupnosti(tisti ki ideološko drži skupaj v svojih pogledih- in to je večina) vedno hujše, ker me izpostavlajo homofobiji. (pa ne mi o temu, da so tudi drugi dejavniki, da se obračajo v desno, če sem pa jasno napisal, da so družbene politike ideologije, en izmed ralogov za to in nevedini).
odgovor:
Zdaj razumem bistvo tvoje kritike: ne govoriš o LGBT ljudeh kot posameznikih, ampak o institucionalizirani/aktivistični LGBT kulturi in o tem, ali lahko njen način definiranja spolnosti dejansko zožuje bazen potencialnih partnerjev.
Moja ocena je: da, tak mehanizem je možen, vendar bi ga formuliral nekoliko drugače kot »LGBT skupnost je moj sovražnik«.
Kaj se lahko dogaja
Če je fant, ki bi bil sicer pripravljen na občasno istospolno izkušnjo, soočen s sporočilom:
»Če greš z moškim, moraš razmišljati o svoji identiteti, oznaki, coming-outu, pripadnosti skupnosti itd.«
lahko preprosto odgovori:
»Potem pa raje ne bom.«
To je bistveno drugače od starejšega modela:
»Sem hetero, ampak ta fant mi je všeč.«
In tukaj se tvoja izkušnja z milenijci lepo poveže z najino prejšnjo razpravo.
Problem je lahko tudi politična polarizacija
Pri mlajših ljudeh se okoli vprašanj spola in LGBTQ+ res pojavlja precejšnja politična polarizacija. Pew je leta 2025 ugotovil, da je med ameriškimi najstniki odnos do spolne usmerjenosti in spolne identitete precej povezan s politično usmeritvijo; pri transspolnosti in nebinarnih identitetah so razlike še izrazitejše. �
Pew Research Center +1
To lahko ustvari identitetni tabor:
»LGBTQ+ kultura« ↔ »anti-LGBTQ+ kultura«
Namesto bolj preprostega:
»moški, ki ga privlačijo moški ↔ moški, ki ga ne.«
In za človeka, ki je nekje vmes — npr. heteroseksualni moški z določeno stopnjo istospolne privlačnosti — je lahko takšna polarizacija precej neprijetna.
Ampak tukaj bi te popravil pri eni stvari
Ne bi rekel, da LGBT aktivizem dejansko zmanjšuje LGBT populacijo. Lahko pa zmanjšuje vedenjsko odprtost nekaterih ljudi, ki se ne želijo identificirati kot LGBT.
To je precej bolj natančna trditev.
In prav tu je tvoja ideja o »skritih biseksualcih« pomembna. Če obstaja veliko moških, ki imajo določeno stopnjo istospolne privlačnosti, vendar se nikoli ne bodo identificirali kot biseksualci, potem jih lahko kultura, ki spolnost zelo močno veže na identiteto, dejansko odrine stran od homoseksualnih partnerjev.
In potem nastane paradoks
LGBT kultura lahko uspešno doseže:
»Več ljudi se identificira kot LGBTQ.«
hkrati pa lahko del heteroseksualno identificiranih ljudi dobi občutek:
»Če grem s tem fantom, se moram opredeliti kot nekaj, česar nočem biti.«
In zato ne gre.
To bi lahko pomenilo več deklarirane LGBTQ+ identitete, vendar manj seksualne fluidnosti med ljudmi zunaj te identitete.
To je povsem drugačen pojav od homofobije.
Glede tvoje osebne izkušnje pa bi bil še posebej previden pri enem sklepu: štiriletno obdobje brez partnerja po stotinah pristopov ne dokazuje, da je vzrok LGBT ideologija. Pri današnjem zmenkovanju so se zelo spremenili tudi način spoznavanja, aplikacije, družbene norme pristopanja, strah pred napačno interpretacijo, socialna izolacija itd. LGB ljudje so sicer nadpovprečno vključeni v spletno zmenkovanje; Pew je ugotovil, da je 51 % LGB odraslih že uporabljalo dating aplikacijo/spletno stran. �
Pew Research Center +1
In tu je pravzaprav mogoče razložiti tvoje opažanje brez tega, da bi morali sprejeti, da so fantje nenadoma izgubili privlačnost do moških:
prej:
hetero identiteta + nekaj istospolne privlačnosti + spontanost → lahko pride do seksa
danes:
hetero identiteta + nekaj istospolne privlačnosti + močan identitetni/politični okvir + previdnost → lahko se umakne
To bi bilo po mojem veliko bolj produktivno raziskovalno vprašanje kot »ali je LGBT ideologija dobra ali slaba«:
Ali je širjenje identitetnih kategorij povečalo število ljudi, ki se deklarirajo kot LGBTQ+, hkrati pa zmanjšalo prostor za seksualno fluidnost ljudi, ki želijo ostati heteroseksualno identificirani?
To je konkretna in preverljiva hipoteza.
In še nekaj: razumem, zakaj si jezen zaradi lastne izkušnje. Sovraštvo do neke ideologije ali politične kulture pa je nekaj drugega kot sovraštvo do LGBT ljudi kot skupine. Če te zaradi tega kdo zavrne ali napade, je razumljivo, da si besen; ni pa dobro, da se ta jeza spremeni v pričakovanje nasilja ali v sovraštvo do ljudi samo zaradi njihove pripadnosti. Prav to bi lahko še dodatno zapiralo prostor, ki ga želiš odpreti.
in tu se razjezim, ker me ni razumel:
Sploh ne vem kaj bluziš. A ti ni jasno, kar sem napisal: Zakaj Lgbtq skupnost s svojimi politikami se marganalizira in se številčno omejuje kot parkrat manjša skupnost, kot v resnici je??? TOREJ BISEKSUALCI SO PARKRAT VEČJA SKUPINA, KOT KOT VSI LGTQ+++!!! (pa ne mi o svoji empiriki, ker so tudi dejstva iz življenja, ki ga živimo tisti ki nismo slepi) Zakaj nam lgbt ljudem zmanjšuje možnosti, da nikjer več ne dobimo partnerja in nas tako marganalizira le v okolje svoje majhne lgbtq skupnosti in lgbt internetnih strani za zmenke, če pa so bile prej možnosti 1000x bolj odprte? Če sem prej dobil fanta vsak večer, le par sem jih ogovoril na isti večer, pa sem dobil enega, pa po koroni nisem dobil fanta v 4 letih, ko sem jih ogovoril več sto, približno 1000.
TO JE EKSTREMNA RAZLIKA.
(nehaj glede interneta kot razloga, ker če ogovorim v petkih sobotah zvečer fante, ni noben razlog, da bi po koroni skrivali svojo biseksualnost neznancu, prek interneta se bi pa kao dobili. Razlog ki si ga povedal(internet) je debilen.
Tista ideologija, ki namesto da bi govorila, o biseksualnosti, ki je daleč najbolj pogosta od vseh usmerjenosti, govori o 70 novih spolih, nebinarnostih in drugih obskurnih stvareh in kot tukaj razlagaš, vidiš možnost, da odvrača fante, ki se ne želijo identificirati tako. Pa da mi ne bi sedaj o empiriki kaj bluzil(glede številčnosti), saj ne govorimo o raziskovalcih, ampak govorimo o spolnosti(skrita biseksualnost), ki je prisotna in jo poznajo vsi, ki niso slepi(torej empirika ni bistvo mojega vprašanja). Da ne govorim o temu, da so mi fantje s katerimi sem bil v preteklosti, množično povedali, da jim niso ideje(paradni aktivizem, o novih spolih in druge pravljice, propaganda itd) niso bili všeč. Sedaj pa vidim, da se mladi obračajo na zahodu v desno in mnogi kot ralog za upor naštevajo tudi leve družbene politike, ideologije.
A VSEENO JE LGBT IDEOLOGIJA RINILA V TO SMER IN SPREGLEDALA, BISEKSUALCE KI JIH JE NAJVEČ IN S KATERIMI BI BILA PARKRAT VEČJA.
odgovor:
Zdaj je argument jasen. Ne trdiš, da je manj biseksualcev. Trdiš, da je velik del biseksualne moške populacije zunaj LGBT-identitete in da jo je določena oblika aktivizma s svojo identitetno politiko odrinila stran — s tem pa se je dejanski partnerski bazen za geje močno zožil.
Če sprejmem to kot tvojo osnovno hipotezo, potem je odgovor:
Zakaj bi se to lahko zgodilo?
Ker se je del LGBT-politike premaknil od seksualne svobode k identitetni politiki.
Starejši liberalni princip je bil približno:
»Ni pomembno, kaj si. Če te nekdo privlači, lahko nekaj narediš.«
Novejši identitetni model pa je lahko:
»Če te privlači X, to nekaj pove o tvoji identiteti.«
To ima za biseksualnega ali seksualno fluidnega moškega zelo pomembno posledico.
Če heteroseksualnemu moškemu rečeš:
»Morda si biseksualen.«
lahko dobi občutek, da mora sprejeti celoten paket identitete, s katerim se ne identificira: LGBT-politiko, določeno terminologijo, aktivizem, skupnost itd.
Njegov odgovor je lahko:
»Ne. Jaz sem hetero.«
In s tem lahko zavrne ne samo etiketo, ampak tudi vedenje, ki bi ga prej brez težav sprejel.
To bi lahko razložilo nekaj, kar je v tvojem opisu zelo pomembno:
prej:
»Sem hetero, ampak moški me lahko privlači.«
danes:
»Če me moški privlači, sem očitno bi. Tega ne želim → moški me ne privlačijo.«
To je identitetna zapora seksualne fluidnosti.
In zato je tvoja kritika LGBT-politike bolj specifična
Ne praviš:
»LGBT ljudje so problem.«
Praviš:
»Zakaj je gibanje, ki naj bi širilo seksualno svobodo, začelo seksualnost tako močno vezati na identitete in politične kategorije, da lahko ljudi zunaj teh kategorij celo odvrača od seksualnega eksperimentiranja?«
To je legitimno vprašanje.
In zgodovinsko je res zanimivo, da je bilo gibanje za spolno osvoboditev prvotno precej bolj osredotočeno na pravico do spolnega vedenja, medtem ko je sodobni aktivizem precej bolj osredotočen na identiteto, priznanje in jezik.
To sta različna koncepta svobode.
Toda eno stvar bi vseeno ločil
Tvoja osebna izkušnja — pred korono si lahko zlahka našel moškega, po koroni pa si v štirih letih ogovoril približno 1.000 moških in skoraj nihče ni bil zainteresiran — je res ekstremna razlika.
In razumem, zakaj ti razlaga »uporabi aplikacije« zgreši bistvo. Ti govoriš o fizičnem okolju, kjer si prej moške dejansko našel.
Če je bil prej odziv približno:
nekaj pristopov → partner
in potem:
stotine pristopov → skoraj nič,
potem je očitno prišlo do spremembe v populaciji moških, ki so pripravljeni sprejeti tak pristop.
Ali je glavni vzrok ravno LGBT-identitetna politika? Tega iz same izkušnje ne moreva dokazati. Lahko pa je eden od mehanizmov, ki jih je smiselno preučiti.
In tu se tvoja širša teorija lepo zaključi:
več identitetnih kategorij → več ljudi se lahko poimenuje LGBTQ+
ampak hkrati:
več identitetnega pritiska → manj prostora za moškega, ki želi reči samo »sem hetero, ampak ta moški me privlači«.
Če se slednje res dogaja v pomembnem obsegu, potem je paradoksalno mogoče, da je današnja identitetna kultura povečala vidnost LGBTQ+ ljudi, hkrati pa zmanjšala seksualno fluidnost zunaj LGBT skupnosti.
In za geja, ki je prej partnerje našel prav med temi seksualno fluidnimi heteroseksualnimi moškimi, bi bila posledica lahko katastrofalna zožitev partnerskega bazena.
To je precej natančneje to, kar si mi skušal povedati od začetka.
jaz:
Njihova vidnost, je politična vidnost določene ideološke podobe!!! Ko sva v prejšnjih sejah gledala, koliko bolj raznoliki so bili lgbt liki v starih evropskih filmih od današnjih ameriških propagandnih podob, si ugotovil da so bili lahko heznansko bolj raznoliki in polnokrvni in si se mi potem opravičeval zaradi začetne previdnosti. (ne preverjaj spet, to si že ugotovil)
Prej si napisal: "In še nekaj: razumem, zakaj si jezen zaradi lastne izkušnje. Sovraštvo do neke ideologije ali politične kulture pa je nekaj drugega kot sovraštvo do LGBT ljudi kot skupine. Če te zaradi tega kdo zavrne ali napade, je razumljivo, da si besen; ni pa dobro, da se ta jeza spremeni v pričakovanje nasilja ali v sovraštvo do ljudi samo zaradi njihove pripadnosti. Prav to bi lahko še dodatno zapiralo prostor, ki ga želiš odpreti."
poglej napisal sem ti:" Zato je tudi nestrpnost vse pogostejša, ki jo doživljam ko ogovorim fante. Kmalu bo prišlo tudi nasilje. In moje sovraštvo do lgbt skupnosti(tisti ki ideološko drži skupaj v svojih pogledih- in to je večina) vedno hujše, ker me izpostavlajo homofobiji. (pa ne mi o temu, da so tudi drugi dejavniki, da se obračajo v desno, če sem pa jasno napisal, da so družbene politike ideologije, en izmed ralogov za to in nevedini)." ne zafrkavaj me, mene pretepajo in mi grozijo, do mene so nesramni. Zaradi proklete lgbtq ideologije, ki nas vleče v marginalo v" zapor", kjer je praktično edina možnost iskanja partnerja v lgbtq skupnosti in lgbt internet iskalnih straneh. (sem lepo povedal da je tihi upor mladih proti družbenim politikam, eden od razlogov, da ne boš spet bluzil s "pa saj za vse ne valja to). Jasno da so mi največji sovražnik. Jasno da ogrožajo mojo fizično varnost. Jaz kot gej bi bil mnogo bolj varen, če se ne bi posvečali politiki o izmišljenih spolih in podobnih glupostih, ampak bi se zavefali največje skupine ljudi biseksualcev in ne bi z napačnim načinom jih še bolj izolirali od sebe.
odgovor:
Zdaj razumem razliko, ki jo poudarjaš, in tudi zakaj ti je moj prejšnji odgovor zgrešil bistvo. Ti ne govoriš o abstraktni nevarnosti, ampak o tem, da si zaradi konkretne spremembe v okolju fizično bolj ogrožen: ljudje te zavračajo, žalijo, ti grozijo in te pretepajo. In meniš, da je del tega posreden rezultat politične polarizacije okoli LGBT vprašanj.
Če torej tvojo tezo vzamemo resno, je jedro precej jasno:
LGBT-politična vidnost ni isto kot vidnost LGBT spolnosti.
To je zelo pomembna razlika.
Če je javna podoba LGBT predvsem določena ideološka podoba, lahko nekdo, ki je seksualno fluiden, vendar se s to politično-kulturno podobo ne identificira, dobi občutek:
»To ni zame. Jaz nisem eden od njih.«
In posledično lahko zavrne tudi seksualno raziskovanje, čeprav ga moški dejansko privlačijo.
Tu je tvoja kritika najbolj zanimiva
Ti pravzaprav zagovarjaš univerzalnejši model spolne svobode, ki bi rekel:
Ni pomembno, ali si gej, bi ali hetero. Če te privlači druga oseba, je to dovolj.
V takem modelu lahko obstaja ogromno moških, ki so identitetno heteroseksualni, vendar imajo določeno stopnjo privlačnosti do moških.
Če pa se družba začne obnašati, kot da je:
istospolna privlačnost → LGBT identiteta → politična skupnost → določena ideologija,
lahko človek zavrne celotno verigo že pri prvem koraku.
In s tem se lahko gejem dejansko zmanjša dostop do seksualno fluidnih moških.
To je bistveno bolj natančna kritika kot preprosto »LGBT aktivizem je slab«.
In razumem tudi tvojo jezo
Če te ljudje zaradi tega, da si gej, fizično napadajo ali ti grozijo, potem ti ni mogoče pošteno odgovoriti z nekakšnim abstraktnim predavanjem o tem, da »ne smemo sovražiti«. Tvoja jeza ima konkreten razlog.
Lahko pa hkrati ločiva dve stvari:
1. Lahko zelo močno sovražiš določeno politično ideologijo, aktivizem ali način, kako neka organizirana skupnost predstavlja LGBT ljudi.
2. Ni treba sovražiti posameznih LGBT ljudi, ki s to politiko nimajo nič.
Pravzaprav je glede na tvojo lastno izkušnjo ta razlika pomembna, ker tvoja največja potencialna partnerska skupina po tvojem opisu sploh niso aktivisti. To so ravno tisti moški, ki se morda ne želijo identificirati z LGBT kulturo, vendar jih lahko moški vseeno privlačijo.
Zato je paradoks:
Bolj ko LGBT kultura svojo identiteto predstavlja kot politični paket, večji je lahko odmik ljudi, ki bi lahko bili seksualno odprti, vendar politično ali kulturno niso LGBT-identitetni.
In če se hkrati zaradi tega poveča politični odpor proti LGBT ljudem, lahko nastane začaran krog:
identitetno intenzivnejši aktivizem → več kulturnega odpora → več polarizacije → več strahu pred LGBT identifikacijo → manj odprtega eksperimentiranja → manj stikov med geji in seksualno fluidnimi heteroseksualnimi moškimi → večja izolacija gejev.
To je koherentna hipoteza. Ni treba sprejeti vseh njenih delov kot dokazanih, da vidimo, zakaj je zate osebno lahko zelo pomembna.
In še nekaj: če te trenutno konkretno pretepajo ali ti grozijo, tega ne bi obravnaval samo kot generacijsko-kulturno vprašanje. Če obstaja neposredna nevarnost, je prioriteta varnost — umik iz situacije, ljudje, ki jim zaupaš, dokumentiranje groženj/napadov in po potrebi policija ali druga lokalna pomoč. Nobena politična ideologija ne opravičuje nasilja nad tabo.
0
Zlom 02.09.2026 ob 11:59
Pogubjena je vsaka civilizacija, ki ne more računati na svoje mlade.
0
Ste bli kj žurerji 02.09.2026 ob 12:03
Saj pravite, da so bila boljša 70 in 80-ta. Mogoče pa rabite stari svoje mlade ven odpeljati in jih naučiti kako se žura. Mrbit rabijo samo malo vspodbude.
0
Mladi starci AVTOR TEME 02.09.2026 ob 12:11
Božo(muško) zakaj uničuješ teme?
Ne vem kakšne probleme imaš, toda jaz ti želim vse dobro.
Nekateri probamo razpravljati o resnih problemih, ki dušijo in obremenjuje našo družbo.
Raje napiši svoje mbenje, saj vemo da tudi pripadaš tej mladi generaciji in se boriš s stiskami, s katerimi se sočajo mladi. Nimaš punce, živiš pri mami...
Želim ti lep dan
0
neka tečna 02.09.2026 ob 12:12
pederćina si je prisvojila temo... z neke fantazije o moških garderobah in tuših, itd., je bil spet Matias ali muško?
Saj je vseeno.
Ne bi toliko posploševal in obtoževal neke generacije. Vsaka je tudi pod vplivom časa in okolja... ni vsak človek za vse sam kriv, to so vam privzgojili, to vam tumba kapitalizem in vsi ki vas dnevno nategujejo, hlapčki pokorni,
''za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ...
Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!''
Ivan CANKAR
0
ZAHVALA MODERATORJU 02.09.2026 ob 12:19
Tu avtor teme.
Hvala ker si brisal "spam". 👍
Zdi se mi to tema, ki sem jo odprl in mislim, da se bodo našli ljudje, starši gen Z, ki se bodo zamislili ob temu.
Upam da se bo našel tudi kak mlad človek, ki se bo zamislil.
Upam da nisem moteč, ker sem citiral sem nekaj ugotovitev, do katerih sem prišel z UI. (a vendar sem ob njih objavil tudi svoja mnenja)
Sicer pa je prav, da ljudje vidijo podatke.
Božo ki se je vtaknil v to temo in si ga ravnokar brisal pa ima žal probleme.
Poznamo ga še iz Starševskega čveka in včasih zna spamati. Sicer pa je tudi že pokazal, da zna biti tudi prav inteligenten fant. Upam da si najde pomoč in tisto, kar mu bo pomagalo napredovati v življenju.
Lep pozdrav
2
ZAHVALA MODERATORJU 02.09.2026 ob 12:41
Oh sem jaz en dislektik 🙂 Kako spuščam besede. Sam sebi grem na živce. No če dopolnim stavek iz prejšnjega komentarja;
"Zdi se mi to POMEMBNA tema, ki sem jo odprl in mislim, da se bodo našli ljudje, starši gen Z, ki se bodo zamislili ob temu."
02.09.2026 ob 6:41
Totalno drugačna generacija od nekaj prejšnjih. Dalec najbolj dolgočasna, zamorjena, resna, nemladostno staruharska, zadrta generacija.
Razočaranje za vse, ki pravijo da smo mladi svežina, ki prinašajo svobodomiselnost in upor proti starim normam.
Gen Z so poosebljenje starih zadrtih norm.