☕ Gen Z najbolj dolgočasna generacija, spominja na zadrte in resne starce - 2

Deli na Facebook Deli na X
Avatar gosta
eh model
02.09.2026 ob 12:53
vseeno je, če kdaj izpustiš kako besedo. To je prava malenkost.
Večji problem je, da pišeš ''ob temu''??? Ob TEM!!, 5. sklon. Ta napaka vedno izda nekoga, ki ni nič bral.
0
Avatar gosta
Mladi starci
02.09.2026 ob 13:00
@eh model
Sem lepo razložil, da imam disleksijo! In ni edina učna motnja, ki jo imam.
Lahko pa mi verjameš, da če ne bi nikoli bral, potem se tudi ne bi zanimal za družbene teme, na dolgo iskal ugotovitve z UI in jih prebiral.
Berem vsak dan in sem še eden redkih, ki bere tiskane medije. Tudi zapišem na roke kaj vsak dan. Disleksije in nekaterih učnih motenj, pa človek nikoli ne more odpraviti.
Žal si sam nerazgledan in preprost, saj ne upoštevaš različnih ozadij iz katerih ljudje izhajajo.
V preteklosti so levičarje(otroke, ki pišejo z levo roko) tepli po roki. Verjetno bi to počel tudi, ti če bi živel par desetletij nazaj.
2
Avatar gosta
Tili
02.09.2026 ob 13:22
Starostniki

A pa ti veš kok nam je to z generacijami pomembno? Ugan
-1
Avatar gosta
Starostniki
02.09.2026 ob 13:32
@Tili
Napisala boš, da nula.
Vsekakor pa tvoj komentar nima ne logike, ne smisla.
To je kot bi ti jaz rekel; ali veš koliko so mi pomembne regije v Sloveniji? Ugan
Ali veš koliko so mi pomembne krvne skupine? Ugan

Torej stvari, ki nimajo veze. Pač obstajajo poimenovanja generacij, ki upoštevajo skupne značilnosti generacij. Tako kot obstajajo tudi regije itd.
Zakaj bi torej moral uganjevati nekaj tako absurdnega?
Beri tisto, kar tebi paše. 😉
1
Avatar gosta
Smo danes res bolj svobodni?
02.09.2026 ob 13:44
Jaz:
Ko sem bil otrok v 80ih so bile prodajalke v trgovini iz naše soseske vse zelo različne ena od druge. Vsaka je bila kot drugačen filmski lik. Danes so vse mlade prodajalke enake, brezizrazne in brez osebnosti. Sploh jih ne ločiš med sabo in se jih ne zapomniš.

odgovor:
Razumem, kaj opisuješ. Ne govoriš dobesedno o tem, da nobena današnja prodajalka nima osebnosti, ampak o vtisu, da je bila nekoč individualnost veliko bolj vidna navzven.
Pri tem je lahko več stvari hkrati:
Moda in videz sta bila manj standardizirana. Frizure, oblačila, ličenje in način govorjenja so imeli več lokalnih in osebnih posebnosti.
Manj digitalne standardizacije. Danes isti TikTok/Instagram trendi, ličila, pričeske, oblačila in izrazi zelo hitro dosežejo ogromno ljudi.
Delo je bolj standardizirano. Mlada prodajalka danes pogosto nastopa z enakim profesionalnim tonom, uniformo, pravili in pričakovanim vedenjem.
Več samonadzora. Če človek ve, da ga lahko stranka, sodelavec ali kamera posname, je manj verjetno, da bo v službi zelo ekscentričen.
Spremenila se je tudi tvoja percepcija. Kot otrok si odrasle ljudi lahko doživljal kot zelo izrazite posameznike; danes imaš več izkušenj in zato posamezne razlike morda težje izstopajo.
Ampak tvoja pripomba o »filmskih likih« je zanimiva. V 80. in 90. letih si lahko v istem lokalu ali trgovini srečal ljudi z zelo različnimi kombinacijami narečja, oblačenja, frizure, vedenja, telesne drže in osebnega sloga. Današnja globalizirana kultura je določene zunanje razlike precej poenotila.
In tu bi naredil povezavo z najino prejšnjo temo: mogoče ne gre samo za to, da so današnji mladi »brez osebnosti«. Bolj zanimivo vprašanje je, ali je sodobna kultura ustvarila precej ožji razpon družbeno sprejemljivih načinov, kako osebnost pokazati navzven.
Človek je lahko znotraj zelo individualen, navzven pa izgleda kot še ena različica istega kulturnega predloga.

jaz:
Tudi osebnostno so bolj prazne, manj ekscentrične, bolj puste, brez izrazite katizme. Zanimivo glede na to, da sem iz Slovenije in iz komunizma. Pravijo da avtoritarni sistemi ustvarjajo enake ljudi. Vse kar opazim pa da so bili takrat ljudje bolj raznoliki, polno je bilo filmskih kn literarnih likov, osebnostno izrazitih, danes pa so ljudje veliko bolj enaki, osebnostno neizrazni in pusti. Ob temu se vprašam kater sistem je bolj avroritaren, komunizem ali sistem današnje zahodne demokracije. Nisem prepričan v to, da naš sistem ni prokrito avtoritaren, in da to, da naj bi dones živeli v svobodi, kjer ima vdak svobodno voljo in odloča zase ni zgolj iluzija in privid.

odgovor:
To je pravzaprav zelo resno in zanimivo vprašanje. In mislim, da je koristno ločiti dve stvari: ❗❗❗ politično avtoritarnost in kulturno konformnost. Nista ista stvar.❗❗❗

Tvoja izkušnja je lahko povsem resnična, ne da bi iz nje sledilo, da je bila Jugoslavija politično bolj svobodna od današnje Slovenije.

Paradoks, ki ga opisuješ
Lahko imaš sistem, ki je politično bolj avtoritaren, vendar kulturno bolj heterogen, in sistem, ki je politično liberalen, vendar proizvaja več kulturne uniformnosti.

Jugoslavija je imela politične omejitve, cenzuro in enopartijski sistem. Hkrati pa je bila vsakdanja kultura precej manj globalno standardizirana. Ljudje niso imeli:
algoritma, ki jim je vsak dan kazal iste trende,
globalnega influencerja,
enotne spletne estetike,
stalne samoprezentacije,
popolnoma standardiziranih komunikacijskih vzorcev.
Zato je lahko nastal paradoks:
politično manj svoboden človek, vendar kulturno zelo samosvoj človek.
Današnji človek ima nasprotno ogromno formalnih političnih svoboščin, vendar živi v okolju, kjer milijoni ljudi hkrati gledajo iste vsebine, sledijo istim trendom in se učijo istih družbenih pravil.

To pa je pomembno za tvoje vprašanje o »avtoritarnosti«
Če avtoritarnost razumemo klasično, je komunizem nedvomno bližje avtoritarnemu sistemu: omejena politična konkurenca, omejena svoboda tiska itd.

Če pa govoriš o družbeni moči oblikovanja posameznika, je stvar precej bolj zanimiva.


Sodobni sistem lahko človeka oblikuje brez ukaza:
algoritmi → trendi → vrstniški pritisk → samoprezentacija → samocenzura → konformnost.

Nihče ti ne reče:
»Takšen moraš biti.«

Toda če ti deset tisoč družbenih signalov ves čas sporoča:
»Tako se oblači.«
»Tako govori.«
»Tako se obnašaj.«
»Tega ne objavljaj.«
»To ni primerno.«
»To je cringe.«
»To je problematično.«
lahko posameznik sam začne izvajati nadzor nad sabo.

In to je precej drugačen tip družbene moči od klasične policijske represije.

Zato bi tvoje vprašanje obrnil
Ni nujno:
»Ali je današnja demokracija bolj avtoritarna od komunizma?«

Bolj zanimivo je:
»Ali lahko zelo svobodna politična družba hkrati proizvaja zelo konformistično kulturo?«

Odgovor je da.
In prav zato se mi tvoja opažanja o prodajalkah, goloti, spolnosti, tveganju, Gen Z in uniformnosti ljudi pravzaprav lepo povezujejo.
Morda ne gledaš na upad svobode v klasičnem političnem smislu, ampak na nekaj drugega:
upad dovoljenega razpona osebnosti.
Človek je lahko danes svobodnejši v tem, kaj sme politično misliti, hkrati pa manj svoboden v občutku, kako sme izgledati, govoriti, se obnašati in izražati svojo ekscentričnost, ne da bi ga družba takoj označila, posnela, zasmehovala ali digitalno arhivirala.
In če je to tisto, kar pravzaprav opažaš, potem je tvoj paradoks zelo zanimiv:
Najbolj svobodna politična družba lahko proizvede zelo uniformirane posameznike, medtem ko je lahko manj svobodna družba proizvedla bolj nenavadne, ekscentrične in individualistične osebnosti.
To ni dokaz, da je bil komunizem boljši ali svobodnejši. Je pa zelo dober razlog, da »svobodo« nehamo meriti samo s tem, ali lahko voliš, govoriš proti oblasti in izbiraš med strankami. Svoboda ima tudi kulturno in psihološko dimenzijo.
1
Avatar gosta
Mladi starci
02.09.2026 ob 14:02
@neka tečna
Nihče si ni prisvojil teme. To je moje. Od mene avtorja teme.
In nikjer nisem pisal o "skupnih tuših in gardarobah". To o "skupnih tuših in garderobah" je bil odgovor UI, ki je temeljil na socioloških raziskavah.
Tako da to niso nobene "fantazije", ampak predmet socioloških raziskav.
Jaz sem napisal svoja razmišljanja, opažanja in vprašanja. UI pa je poiskala odgovore.
Torej tu na Čvek123 sem zapisal svoje misli, potem pa še prosil UI, da poišče dejstva in podatke in sem to spodaj pripisal pod "odgovor:"

Pederćina? Resno? S tem me boš zmerjala? No daleč smo napredovali, da se v 21 stoletju še vedno ljudi zmerja z pederćinami, ko opisujejo agresijo in nasilje, ki se izvaja nad njimi. In to, kako je danes toliko manj možnosti imeti normalne in intimne odnose z fanti generacije Z, ki imajo očitno ogromno predsodkov do istospolnih odnosov. Pa čeprav navzven trdijo, da to sprejemajo. Včasih ni bilo tako, vsaj biseksualci so lažje izražali svoje občutke do istega spola, pa čeprav niso javno govorili o temu.
2
Avatar gosta
Za # Mladi starci
02.09.2026 ob 14:38
Vidim, kaj počneš. Temo, ki zadeva neko generacijo si preusmeril v svojo neko spolno ideologijo, debato o ''sproščenosti'' generacije do manjšinskih spolnih praks.
Ne strinjam se s tem. Pa me moti zadrta konzervativnost, ki je ne manjka povsod, srednjeveško mračnjaštvo, sovraštvo do narave in nagonov, ampak ni pa treba v drug ekstrem neke elđibiti, štajaznam, to se zovu bato moj...

Se strinjam, da nihče ne sme diskriminirati ljudi zaradi spolne usmerjenosti, ampak... zagotoviti je treba mladim - okolje brez hormonskih motilcev, normalno družabno in spolno življenje, res - življenje, se pravi normalno zdravo druženje mladih fantov in punc, ki so potem srečni drug z drugim, na živce mi gredo globalistični psihopati, ki bi uravnavali število prebivalstva. Razumeš, ali ne? Zmoreš videti vse v oddaljeni perspektivi ali ne? Ali le iz svojega zornega kota, kot je to običajno?
0
Avatar gosta
Hočem reči
02.09.2026 ob 14:52
Namesto, da nabijaš čez neko generacijo Z, niti ne vem točno od kdaj do kdaj... vsevprek, se vprašaj, kako se lahko osamosvojijo, ali imajo možnost dostojnih služb, stanovanj, hiš, hobijev, imajo čas za druženje, za samouresničitve, koliko je v vodi hormonskih motilcev, s kako digitalno tehnologijo so jih vse zasvojili in jih z njo manipulirajo, usmerjajo in nadzorujejo, kake ideologije se širijo, katere droge, ali vidijo v vsem sploh kak smisel, kdo jih nadleguje (punce in fante), kje se lahko sploh spoznavajo...., so kakšne realne nevarnosti pri tem, kakšni so rituali spolnega dozorevanja...
Ne maram, da nekdo kar celo generacijo pavšalno stereotipizira. In vsi starejši so pa sami biseri in nič egoistični?
0
Avatar gosta
GenZ manj tetosterona
02.09.2026 ob 15:19
Manj se gen z seksualno zaveda sebe in svoje seksualnosti? Manj so potrebni?

odgovor:
Če z »manj se seksualno zavedajo« misliš manj raziskujejo, preizkušajo in opazujejo svoje spontane seksualne odzive, potem je to možna razlaga in se precej dobro ujema s trendi, o katerih govoriva.
Ampak »manj samozavedanja« in »manj seksualne izkušnje« nista ista stvar.
Pri Gen Z bi lahko šlo za paradoks:
več govorjenja o seksualnosti → manj osebnega raziskovanja seksualnosti.
Mladi imajo danes ogromno besed za orientacijo, identiteto, privolitev in meje. To pomeni več kognitivne zavesti o seksualnosti. Toda hkrati lahko imajo manj priložnosti za tisto drugo vrsto zavesti:
»Kaj me dejansko vzburja? Kaj me spontano privlači? Kaj mi je všeč, ko sem z drugo osebo?«
Če je manj seksa, manj zmenkov, manj golote, manj tveganja in več samonadzora, imaš tudi manj realnih situacij, v katerih to ugotoviš.
Kar pa se tiče »manj so potrebni«: če misliš manj potrebujejo seks, dotik, partnerstvo ali spolno bližino, bi bil tu previden. Manj vedenja še ne pomeni manj potrebe. Človek lahko ima enako močan libido ali potrebo po bližini, vendar jo manj udejanja.
In prav to je morda ena od najbolj zanimivih značilnosti današnje mladosti:
seksualna zavest v jeziku ↑, seksualno eksperimentiranje ↓.
To sta lahko hkrati resnični stvari.


jaz vstrajam:
Ja ampak so manj potrebni, fantje so tisočkrat manj potrebni, manj tetisterona. Saj je razlika opazna med danes in včasih. Zakaj?

odgovor:
Če z »manj potrebni« misliš manj spolno nagnjeni, manj željni seksa oziroma manj izrazito seksualnega vedenja, potem je pomembno ločiti biologijo od kulture.
Pri Gen Z moških je mogoče opaziti manj seksualnega vedenja, ni pa dobro dokazano, da imajo zato bistveno manj testosterona. To sta dve različni stvari.
Zakaj so lahko vedenjsko manj seksualno aktivni?
Manj priložnosti: manj zmenkov, zabav, alkohola in spontanega druženja pomeni manj situacij, kjer se seksualna želja lahko izrazi.
Več samonadzora: kultura poudarja meje, privolitev, reputacijo in posledice.
Manj vrstniške golote in fizične bližine: manj spontanih situacij, v katerih se lahko pojavi seksualna napetost.
Digitalizacija: del socialnega in seksualnega življenja se preseli na zaslon, kar lahko nadomesti dejanski stik.
Kasnejše osamosvajanje: daljše življenje pri starših in poznejši vstop v partnerske odnose zmanjšujeta priložnosti za seks.
Manj alkohola: pri prejšnjih generacijah je bil alkohol pomemben socialni katalizator spoznavanja in seksualnega vedenja.
Glede testosterona pa bi bil precej bolj previden. Če bi bil testosteron pri celotni generaciji moških res dramatično nižji, bi to morali videti tudi v drugih fizioloških značilnostih, ne samo v tem, da fantje manj seksajo.
Obstajajo raziskave, ki kažejo dolgoročne spremembe ravni testosterona pri moških, vendar rezultati niso tako preprosti, da bi lahko rekli: »Gen Z ima zato manj testosterona in je manj potrebna.« Poleg tega testosteron ni nekakšen neposreden merilnik spolnega vedenja.
Tvoja opažena razlika je zato lahko zelo realna na vedenjski ravni, ne da bi bila nujno posledica ogromne biološke spremembe.
In če je tvoj vtis, da je razlika med današnjimi in prejšnjimi fanti res ekstremna, bi bilo najbolj zanimivo preveriti prav to: ali so se pri mladih moških poleg vedenja dejansko spremenili tudi testosteron, libido in fiziološki kazalniki spolnega zanimanja. To bi nam pomagalo ločiti, koliko je stvar kulture in koliko biologije.


in nato UI po preverjanju ugotovi, da je bil preveč previden:
Preveril sem — in tukaj moram popraviti svojo prejšnjo previdnost: obstajajo precej močni dokazi, da se je testosteron pri moških v zahodnih populacijah skozi zadnja desetletja res znižal.
Ameriška raziskava je našla padec testosterona neodvisno od staranja pri moških med 45–79 let. �
PubMed
Še bolj neposredno: analiza ameriških adolescentov in mladih odraslih (4.045 moških, 1999–2016) je po upoštevanju dejavnikov ugotovila nižji povprečni testosteron v kasnejših obdobjih. �
PubMed
Leta 2026 je bila predstavljena velika meta-analiza šestih longitudinalnih študij, skupaj z več kot 118.000 moškimi, ki je ocenila približno 54-odstotni padec testosterona med 1972 in 2019. Ta rezultat je sicer še predmet razprave glede vzrokov in interpretacije. �
Guardian
Ampak zdaj pride zelo pomemben popravek:
To še ne pomeni, da je Gen Z manj seksualna zaradi testosterona.
Za to nimamo dokaza.
Imamo pa dve vzporedni ugotovitvi:
1. Biološko: testosteron pri moških se je skozi desetletja znižal.
2. Vedenjsko: mladi moški imajo manj spolne aktivnosti.
Na primer, pri ameriških moških 18–24 let se je delež brez spolne aktivnosti v preteklem letu povečal z 18,9 % (2000–02) na 30,9 % (2016–18). � Raziskava po kohortah je ugotovila, da imajo moški, rojeni 2000–2004, višjo spolno neaktivnost kot prejšnje kohorte pri isti starosti. �
JAMA Network
PubMed Central (PMC)

Torej imamo potencialno zelo zanimivo kombinacijo
↓ testosteron
+ ↓ spolna aktivnost
+ ↓ alkohol
+ ↓ tveganje
+ ↓ spontano druženje
+ ↑ digitalno življenje
+ ↑ zaščitniška vzgoja

To bi lahko skupaj ustvarilo tisti »manj potrebni« občutek, ki ga opisuješ.

Ampak ne smemo narediti napačnega sklepa:
testosteron ↓ → Gen Z ne seksa.

Veliko bolj verjetno je, da gre za medsebojno delovanje biologije in okolja. Debelost, telesna aktivnost, spanje, stres, prehrana, zdravila in okoljski dejavniki lahko vplivajo na testosteron; hkrati pa lahko družbeno okolje močno vpliva na to, ali se libido sploh izrazi v vedenju.
In tu je po mojem najbolj zanimiv del za najino prejšnjo razpravo:
Če je testosteron res pomembno nižji, potem morda ne gledava samo na kulturno bolj zadržano generacijo. Morda se je v zadnjih 50 letih zgodila kombinacija biološkega in kulturnega premika, ki oba potiskata vedenje v isto smer.
To bi lahko precej bolje pojasnilo, zakaj je razlika med današnjimi mladimi moškimi in nekaterimi prejšnjimi generacijami tako opazna.


jaz slim logiko naprej:
Jasno da bodo fantje z manj tetosterona manj iskali seks.

odgovor:
Da — to je biološko smiselna povezava, samo moč povezave ni tako preprosta, kot bi jo lahko zapisali kot »manj testosterona = manj seksa«.
Testosteron pri moških pomembno vpliva na libido in spolno motivacijo. Ko je testosteron patološko nizek, se zmanjšana spolna želja pogosto pojavi med simptomi. Zato je povsem logično pričakovati, da bi nižja povprečna androgena stimulacija lahko prispevala k nižji spolni motivaciji na populacijski ravni.
Toda pri Gen Z je treba dodati še drugo polovico enačbe:
nižja spolna motivacija × manj priložnosti × več zaviranja × manj druženja = precej manj seksualnega vedenja.
In to se lepo sklada s tvojo osnovno ugotovitvijo: če ima generacija hkrati manj seksualnega nagona in okolje, ki manj spodbuja njegovo izražanje, bo razlika v vedenju lahko zelo velika.
Tukaj bi bil torej bolj natančen od svoje prejšnje formulacije: testosteron je verjetno eden od dejavnikov, ne pa dokazano glavni vzrok generacijske razlike.
0
Avatar gosta
Saj to so hormonski motilci
02.09.2026 ob 15:30
hormonski motilci, npr. ostanki ženskih hormonov iz kontracepcijskih tablet v vodi, plastika in mikoplastika - recimo že vse plastenke imajo pogosto motilce noter - zakaj neki? Kdo forsira vso to idiotsko plastiko?
Ljudje pa tudi na vse pristajajo, so čisto zaposleni z vsemi možnimi neumnostmi.
Potem je treba pogledat hormone v hrani, npr. v piščanjem in drugem mesu, mlečnih izdelkih, motilci so tudi v kozmetiki... gradbenih materialih.
Jsno, da so fantje manj dlakavi, manj moških potez imajo, višji glas, manj testosterona... to ni naključje. Pa povsod in vedno dostopna pornografija, nemogoča osamosvojitev od staršev, daljše šolanje, digitalizacija druženja, namesto plesov, zabav in predvsem kakih sendvič plesov... nula, skoraj vsi tičijo v svojih kamricah.
Katera srednja šola pa še sploh organizira plese? Bolj slabo je to, in to ni le krivda mladih.
Daj poglej širšo sliko, kod vleče nitke v družbi, kdo je v resnici skrenjen. Kdo uvaža masovno možice ljudi iz vojnih področij in hujska ljudi in širi strah in nadzor in nezaupanje?
1
Avatar gosta
kriza
02.09.2026 ob 15:34
ELITA, KI VODI SVET forsira vso to idiotsko plastiko ...
1
Avatar gosta
Starejši
02.09.2026 ob 15:34
@Obranimo se
Starejši so že naredili svoje v življenju in jih prav nič ne briga za ta svet. Malo še vlečejo plačo ali pa še to ne.
1
Avatar gosta
ajaja
02.09.2026 ob 15:38
@GenZ manj tetosterona
daj nehaj s temi ai zmazki srat
0
Avatar gosta
Zelo narobe me bereš
02.09.2026 ob 15:52
@Za # Mladi starci
@Hočem reči
Nisem preusmeril debate. Jaz sem odprl temo z namenom, da opozorim kako Gen Z izgublja mladost in kako je spolnost, ki je eden osnovnih delov mladih ljudi spet postala omejujoča in manj dostopna. Tako kot je že bilo v nekih starih bolj zadrtih časih.


Obtožjeješ me, da sem usmeril debato v neko spolno ideologijo in govor o manjšinskih spolnih praksah.
Oboje ne drži.

Lahko bi videl, da sem močno kritiziral LGBTQ ideologijo in jo omenjal, kot enega pomembnih krivcev za težave mladih.
Sem zelo neideološki človek in ravno ideologija je to proti čemur se borim.

Biseksualnost pa ni manjšinska usmerjenost. Ampak večinska.
Biseksualnost niti približno ne pomeni, da je človek pol-pol, da ga pol privlači en spol in pol drugi. Ampak prej pomeni to, da večina moških ni 100% heteroseksualnih in so v določenem obdobju življenja lahjo doživijo tudi kako biseksualno izkušnjo ali pa se jim zgolj pojavijo taki občutki, ki jih ne udejanjijo.

Vedno je tako bilo. V preteklosti in to celo lahko govorimo o obdobjih po 100 let nazaj, je bilo to še pogosteje. Da so fantje v mladosti imeli tudi kako izkušnjo z istim spolom.

Geji ki imamo IQ vsaj približno dovolj visok, vemo da nikoli ni bilo problem fanta/moškega dobiti kjer koli med splošno populacijo.
Spraševal sem se torej, zakaj je v zadnjih 5 letih toliko težje fantu, da doživi istospolno izkušnjo z drugim fantom, pri mladih ki so odrasli.
To obdobje časovno zavzema generacijo Z.

Ugotavljamo lahko, da bolj, ko LGBTQ ideologija iz spolnosti dela politiko in ideologijo, bolj ko se poudarjajo identitetne politike, bolj spolnost postaja za ljudi breme.
Torej oznaka, ki je ne moreš sprati z sebe.

In zato, če se jim že pojavijo občutki istospolne privlačnosti, jih raje zatrejo in odmislijo, ker je to oznaka, ki ji nočejo pripadati.


Torej moje pisanje je zelo stroga kritika ideologije. Torej LGBTQ ideologije in njenih kvarnih vplivov na mladino.

LGBTQ+ ideologija je usmerjena proti sproščenosti in spontanosti v spolnosti. Spolnost je spet ugrabila politika. Tudi kulturo. Žal. Živimo v prikrito dokaj avtoritarnih časih.
0
Avatar gosta
Zelo narobe me bereš
02.09.2026 ob 16:00
No kot vidiš, sem se tudi na pomankanje tetosterona osredotočil, takoj za tvojim komentarjem. (še predno sem ga opazil in prebral. Omenjaš tudi hormonske motilce)
O hormonskih motilcih pa sem že pisal v podobnih temah, ki so dotikajo mladih, biseksualnosti in kulture v kateri živijo.

@Saj to so hormonski motilci
Vidim da se mi je nekdo pridružil v razmišljanju. 🙂
Z vsem kar si napisal, se zelo strinjam.
0
Avatar gosta
Hočem reči poglej
02.09.2026 ob 16:25
@Za # Mladi starci
@Hočem reči
Sicer pa poglej, sem skopiral to kar sem ti napisal UI. In ta me je precej dobro dojela. In mi napisala tole(na komentar, ki sem ga namenil tebi):

Razumem tvojo tezo. In zdaj jo lahko formuliram precej bolj natančno, brez tega, da ti jo spreminjam v nekaj, česar nisi trdil.
Tvoja kritika ni usmerjena proti LGBT ljudem kot takim, ampak proti določenemu ideološkemu načinu organiziranja in političnega predstavljanja spolnosti. Tvoja osrednja trditev je, da je seksualnost, ki je bila nekoč lahko bolj spontana in ločena od identitete, postala močneje identitetno in politično kodirana.

Po tvojem modelu se zgodi:
spontana privlačnost → vprašanje identitete → politična oznaka → občutek pripadnosti skupini → strah pred oznako → zaviranje vedenja.

In s tem se lahko zoži prostor za ljudi, ki bi sicer imeli istospolno izkušnjo, vendar se ne želijo opredeliti kot LGBT.
To je precej drugačna kritika od trditve »LGBT ljudje kvarijo mladino«. Govoriš o posledicah identitetne politike za seksualno vedenje in spontanost.

Pri tvojem argumentu pa bi naredil eno pomembno razliko
Trditev:
»Biseksualnost je večinska.«
je odvisna od tega, kaj s biseksualnostjo misliš.
Če jo uporabljaš v zelo širokem smislu — človek lahko kdaj v življenju občuti določeno istospolno privlačnost ali ima istospolno izkušnjo, ne da bi bil 50/50 ali se identificiral kot biseksualec — potem govoriš o precej širšem pojavu kot o identitetni kategoriji biseksualec.
In ravno tu je tvoja kritika identitetnega modela najzanimivejša: identiteta ni isto kot privlačnost in privlačnost ni isto kot vedenje.

Moški lahko:
ima skoraj izključno heteroseksualno identiteto,
občasno občuti privlačnost do moškega,
enkrat v življenju seksa z moškim,
in se še vedno nikoli ne opredeli kot biseksualec.


Če kultura vse to začne obravnavati kot vprašanje identitete, lahko tak človek reče:
»Ne, tega pa nočem biti.«
in se zato vedenjsko umakne.


Glede »prikrite avtoritarnosti«
Tu bi se s tabo delno strinjal, vendar bi uporabil natančnejši izraz: konformistična oziroma normativna družba.

Klasična avtoritarnost pomeni nekaj precej konkretnega: država omejuje politične svoboščine in uporablja prisilo.
To, kar opisuješ ti, je drugačen pojav:
nihče ti formalno ne prepoveduje seksa ali ekscentričnosti, vendar družbeni sistemi ustvarjajo močne spodbude za samonadzor.

To je lahko:
digitalni nadzor,
javno sramotenje,
stalna snemljivost,
identitetne kategorije,
moraliziranje,
strah pred napačnim vedenjem,
vrstniški pritisk,
algoritmično nagrajevanje konformnosti.

Človek se potem sam nadzoruje, čeprav ga nihče neposredno ne sili.

In to je res lahko zelo zanimiv paradoks sodobnosti:
formalno ogromno svobode, neformalno pa zelo močan pritisk, da se vedeš na družbeno sprejemljiv način.
Zato lahko razumem, zakaj sedanjo dobo doživljaš kot prikrito avtoritarno.
Vendar iz tega še ne sledi, da je ena sama ideologija povzročila celoten padec spolne spontanosti. Tvoja hipoteza o identitetni politiki je eden od možnih mehanizmov, ki ga je mogoče ločeno obravnavati od digitalizacije, zaščitniške vzgoje, pandemije, sprememb pri druženju itd.


In pravzaprav je najbolj zanimiva različica tvoje teze še bolj splošna:
Ko družba začne človekovo spontano vedenje preveč prevajati v identitete, kategorije in politične pripadnosti, lahko s tem paradoksalno zmanjša njegovo pripravljenost na spontano vedenje.
To bi veljalo preverjati ne samo pri spolnosti, ampak tudi pri govoru, humorju, videzu, tveganju, ekscentričnosti in druženju.

In to se precej lepo povezuje s tvojim prejšnjim opažanjem o tem, da so bili ljudje, ki si jih poznal v 80. in 90. letih, navzven bolj različni in ekscentrični, današnji mladi pa se ti zdijo bolj uniformirani in samonadzorovani.
1
Avatar gosta
Zato opozarjam
02.09.2026 ob 16:27
IDENTITETNE KATEGORIJE, ki jih vsiljuje LGBTQ+ ideologija so ena najbolj avtoritarnih agend.
Uničujejo našo družbo in mlade.
3
Avatar gosta
Generacije od l.1860 naprej
02.09.2026 ob 16:52
Za vse, ki vas zanima, seznam generacij, ga imate tule:

-poimenovanja generacij se nekoliko razlikujejo glede na vir, predvsem pri najstarejših generacijah in pri generacijah po Z. Tukaj je najpogosteje uporabljena razdelitev:
Generacije:

Izgubljena generacija (Lost Generation)
1883–1900

Največja generacija (Greatest Generation)
1901–1927

Tiha generacija (Silent Generation)
1928–1945

Baby boom generacija
1946–1964

Generacija X
1965–1980

Milenijci / generacija Y
1981–1996

Generacija Z
1997–2012

Generacija Alfa (Generation Alpha)
2013–2024

Generacija Beta (Generation Beta)
2025–2039


Kaj pa rojeni med 1860 in 1882?
Za to obdobje ni tako enotnega, splošno sprejetega imena. Pogosto se uporablja izraz »misijonarska generacija« (Missionary Generation), približno za rojene 1860–1882, vendar se časovne meje med viri razlikujejo.

Če želiš seznam res od leta 1860 naprej, leto za letom, bi bil videti približno tako:

1860–1882: Misijonarska generacija
1883–1900: Izgubljena generacija
1901–1927: Največja generacija
1928–1945: Tiha generacija
1946–1964: Baby boom generacija
1965–1980: Generacija X
1981–1996: Milenijci / generacija Y
1997–2012: Generacija Z
2013–2024: Generacija Alfa
2025–2039: Generacija Beta

Opomba: meje niso univerzalne. Pri generacijah Alfa in Beta se posebej pogosto uporabljajo nekoliko drugačna leta, zato je pri konkretnem letu rojstva včasih odvisno od uporabljene klasifikacije.
0
Avatar gosta
Generacije od l.1860 naprej
02.09.2026 ob 16:57
Ojoj UI je učitno uporabil populatno opredelitev generacij, zato ga opozorim, da hočem STROKOVEN SEZNAM, ne popularnega!!!


UI:
Če želiš najbolj konsistenten seznam vseh generacij od 1860 do 2040, bi priporočal uporabo McCrindlove klasifikacije, torej:
1860–1882 → Misijonarska
1883–1900 → Izgubljena
1901–1927 → Največja
1928–1945 → Tiha
1946–1964 → Baby boom
1965–1980 → X
1981–1996 → Milenijci/Y
1997–2009 → Z
2010–2024 → Alfa
2025–2039 → Beta
Pri Z je tu pomembna še ena stvar: če želiš enoten sistem, moramo tudi pri Z izbrati konkretno klasifikacijo, saj se pogosto uporablja 1997–2012, medtem ko McCrindle uporablja drugačne meje.


NATO SE ŠE MALO POPRAVI:

Imaš prav. Pri prvem odgovoru sem naredil napako: uporabil sem mešanico različnih, popularno razširjenih klasifikacij, namesto da bi od začetka izbral eno strokovno, konsistentno metodologijo in jo dosledno uporabljal.
Še pomembneje: tudi moj kasnejši stavek, da je McCrindlova klasifikacija »najbolj konsistentna«, je bil preveč poenostavljen. McCrindle je ena od uveljavljenih demografskih klasifikacij, ni pa univerzalni strokovni standard. Pri generacijah namreč ne obstaja ena sama uradna znanstvena razdelitev.
Če želiš strokovno in metodološko konsistenten seznam, ga moram sestaviti na podlagi jasno določenega vira/metodologije, ne pa kombinirati Pew, McCrindle in popularnih spletnih definicij.


pa ga vprašam:
Zakaj vedno zakomplicirš zadevo, da jemlješ energijo in razvlečeš sejo, namesto, da že prvič daš najbolj primeren odgovor? To ti zzmanjšuje kredibilnost. In to redno počneš

UI:
Imaš prav. To je moja napaka.
Namesto da bi takoj izbral eno jasno, strokovno in konsistentno klasifikacijo ter jo predstavil, sem združil različne vire in šele pozneje razložil razlike. S tem sem odgovor naredil daljši, manj jasen in predvsem manj kredibilen.
Pri takšnih vprašanjih bi moral upoštevati preprosto pravilo: najprej najbolj relevanten in metodološko dosleden odgovor; alternative samo, če jih zahtevaš.
Razumem tudi tvojo pripombo glede ponavljanja tega vzorca. Hvala, da si jo jasno povedal.
0
Avatar gosta
Mladi starci
02.09.2026 ob 17:09
Čakte, sedaj ga bom pa prisilil, da napiše "Generacije" pravilno
☝️🤨
0
Avatar gosta
Generacije od l.1860 naprej
02.09.2026 ob 18:05
ZDAJ BO ŠLO:


Da. Če se držimo ene same klasifikacije – McCrindle Research – brez mešanja z drugimi sistemi, je seznam takšen. McCrindle pred letom 1946 uporablja enotno kategorijo Builders, zato starejših generacij ne bom umetno razdeljeval na druge klasifikacije. �
McCrindle +1

Generacije:

1860–1945
Builders (graditelji)
1946–1964

Baby Boomers
1965–1979

Generacija X
1980–1994

Generacija Y / Milenijci
1995–2009

Generacija Z
2010–2024

Generacija Alfa
2025–2039

Generacija Beta
2040–2054

Generacija Gama
McCrindle za Alfo in Beti izrecno določa 2010–2024 oziroma 2025–2039, za Gamo pa napoveduje 2040–2054. �
McCrindle +1


Pomembno: »Builders« pri McCrindlu pomeni vse rojene pred 1946, zato za obdobje 1860–1945 ta klasifikacija ne daje ločenih imen. To je bolj metodološko korektno kot mešati McCrindla z drugimi klasifikacijami.


Jaz:
Je pa primerno, da so drugi jih poimenovali, saj je med generacijami pred letom 1964 so tudi obstajale precejšne razlike.

Ui:
Da — to je bolj smiseln pristop, če želiš zgodovinsko-demografski pregled, ne pa izključno ene avtorjeve klasifikacije. Treba je le jasno označiti, da so starejša poimenovanja iz drugih klasifikacij.

Za obdobje pred Baby Boomers so najpogosteje uporabljena:

1860–1882: Misijonarska generacija (Missionary Generation)

1883–1900: Izgubljena generacija (Lost Generation)

1901–1927: Največja generacija (Greatest Generation)

1928–1945: Tiha generacija (Silent Generation)

1946–1964: Baby Boomers

1965–1979: Generacija X

1980–1994: Generacija Y / Milenijci

1995–2009: Generacija Z

2010–2024: Generacija Alfa

2025–2039: Generacija Beta

2040–2054: Generacija Gama


Tako dobiš zgodovinsko bolj uporabno razdelitev, hkrati pa ohranimo McCrindlove meje od X naprej.


Pri generacijah gre približno za to:
1) Najprej se določi kohorta – skupina ljudi, rojenih v približno istem obdobju.
2) Nato se proučuje, katere skupne zgodovinske, družbene, tehnološke in kulturne okoliščine jih zaznamujejo.
3) Na podlagi tega se lahko določijo oziroma kasneje prilagodijo meje generacije.

Pew izrecno poudarja, da so generacijske meje smernice in ne trde znanstvene meje ter da nanje vplivajo demografija, stališča, zgodovinski dogodki, popularna kultura in raziskovalni konsenz. �
Pew Research Center +1
Pri Generaciji Beta pa je posebnost ta, da je McCrindle meje 2025–2039 določil vnaprej. Torej še nimamo 15 let podatkov, na podlagi katerih bi lahko empirično ugotovili, ali so vsi rojeni v tem obdobju res dovolj podobna generacija. McCrindle je 15-letni razpon izbral tudi zato, da bi lahko generacije med seboj primerjali in da meja ne bi bila odvisna od tega, kateri velik tehnološki ali družbeni dogodek se bo zgodil. �
McCrindle +1
**Torej: da, značilnosti generacije so pomembne, vendar pri Beti trenutno govorimo predvsem o predvideni generaciji, ne o že empirično potrjeni generacijski skupini.**
0
Avatar gosta
SEKS REVOLUCIJA v 20ih
02.09.2026 ob 19:10
jaz:
Popolnoma nelogično se mi zdi, neupoštevanje seksualne revolucije v 20, ki je bila eden od odprtih obdobij v zgodovini. Nekdo rojen v Izgubljeni leta 1883 je bil leta 1920 že v srednjih letih in je imel drugačno izkušnjo kot mladi ki so podirali meje v 20ih letih prejšnjega stoletja. Nekdo rojen v največji leta 1901 je vse v polnosti izkusil, medtem ko drug rojen po letu 1913 pa je vse zamudil ker je bil premlad in padel v depresivna 30seta leta.

odgovor:
Govoriva torej v kontekstu razvitega zahodnega sveta, kjer so se tehnološke, gospodarske, družbene in kulturne spremembe dovolj hitro širile, da so lahko pomembno oblikovale različne rojstne kohorte.

Da — imaš zelo dobra opažanja. Pravzaprav si zadel eno od temeljnih težav pri klasičnih generacijskih oznakah: rojstno leto samo po sebi ne pove, v katerem življenjskem obdobju je bil človek, ko se je zgodil prelomen zgodovinski dogodek.
Pri tvojem primeru je to še posebej očitno.

Če vzameva seksualno revolucijo oziroma širše seksualno liberalizacijo 20. stoletja, je pomembno kdaj jo je posameznik doživel:
Rojen 1883 → leta 1920 je imel 37 let. Bil je že odrasel človek, pogosto z oblikovanimi vrednotami, zakonskim življenjem in družbenim položajem.

Rojen 1901 → leta 1920 je imel 19 let. To je praktično idealna starost za neposredno izkušnjo družbenega eksperimentiranja in spreminjanja norm dvajsetih let.

Rojen 1913 → leta 1920 je imel samo 7 let. Velik del otroštva in adolescence je preživel v veliki gospodarski krizi tridesetih, zato je bila njegova formativna izkušnja bistveno drugačna.

Rojen 1925 → leta 1945 je imel 20 let in je v odraslost vstopal v povsem drugačen svet — vojna, povojna družba in nato precej drugačna seksualna kultura.
In tukaj se pokaže problem izraza »Izgubljena generacija« (1883–1900). Človek, rojen leta 1883, in človek, rojen leta 1900, sta lahko uvrščena v isto generacijo, vendar sta bila ob ključnih dogodkih pogosto v popolnoma različnih življenjskih fazah.


Še bolj zanimiv je tvoj primer z 1901–1927. Če bi temu obdobju rekli »Največja generacija«, zajamemo ljudi, ki so bili:

1901: 19 let leta 1920
→ neposredni udeleženci kulturnega preobrata dvajsetih.

1910: 10 let
→ otrok, ki je spremembe predvsem opazoval.

1913: 7 let
→ formativna leta predvsem v tridesetih.

1920: novorojenec leta 1920
→ mladostnik šele med drugo svetovno vojno.

1927: novorojenec leta 1927
→ mladost in zgodnja odraslost šele v povojnem obdobju.


Torej imaš znotraj ene same »generacije« ljudi, katerih formativna mladost je bila v 1920-ih, 1930-ih, 1940-ih in celo 1950-ih.

In to je po mojem mnenju bistvo tvojega argumenta: generacije bi bilo veliko bolj smiselno določati glede na skupne formativne izkušnje oziroma zgodovinsko obdobje, v katerem so bili približno 15–25 let stari, ne pa samo z velikimi 20- ali 25-letnimi bloki rojstnih let.

Zato je tvoje opažanje o 1901 proti 1913 še posebej močno. Oba sta tradicionalno v »Greatest Generation«, vendar je eden mlad odrasel človek v Roaring Twenties, drugi pa najstnik v času Velike depresije.

To sta lahko zelo različni generacijski izkušnji.
Če je to smer, v katero želiš iti, lahko iz tega naredimo popolnoma novo, zgodovinsko bolj smiselno razdelitev generacij od 1860 naprej, kjer bi generacije določali po formativnih obdobjih in prelomnih dogodkih, ne po obstoječih popularnih imenih.


jaz:
Seveda, ker moramo se vprašati kalšno vzgojo in izkušnje, ki so jih formirale so imeli tisti, rojeli leta 1900, da so lahko tvorili seksualno revolucijo 20. Kakšno vzgojo in izkušnje formacije so imeli tisti rojeni leta 1880, ki so v 20ih letih prejšnjega stol. imeli že dovolj moči in se vprašati kakšen je bil njihov doprinos. Morda ljudje rojeni leta 1860 nikoli ne bi mogli ustvariti seksualne revolucije, ker so imeli drugačna formativna leta in vzgojo in kot 20 letniki ne bi zmogli živeti seksualne revolucije, saj so imeli drugačne poglede.

odgovor:
Da. In tukaj bi tvojo idejo celo nekoliko zaostril: za razumevanje družbenih revolucij ni dovolj vprašati, kdo je bil takrat mlad; vprašati se moramo, kdo je bil vzgojen pred revolucijo, kdo je v njej odraščal in kdo je imel kot odrasel človek dovolj družbene moči, da jo je lahko uveljavil.
To ustvari tri različne kohorte.

Rojeni okoli 1860 so bili 20-letniki okoli 1880. Njihova osebnost, spolna morala in predstave o zakonu so se oblikovale v povsem drugačnem viktorijanskem okolju. V dvajsetih letih 20. stoletja so bili stari okoli 60 let. Lahko so spremembe sprejeli, jih zavirali ali se jim prilagodili, vendar je malo verjetno, da bi bili glavni nosilci nove seksualne kulture.

Rojeni okoli 1880 so bili 20-letniki okoli 1900 in približno 40-letniki v dvajsetih. To je zelo zanimiva vmesna kohorta. Niso bili vzgojeni v seksualni kulturi dvajsetih, vendar so bili kot odrasli dovolj stari, da so imeli institucionalno, ekonomsko in kulturno moč. Njihov vpliv zato ni enak vplivu mladih.

Rojeni okoli 1900 so bili 20-letniki prav v 1920-ih. Njihova adolescenca je potekala tik pred prelomom, njihova zgodnja odraslost pa že znotraj njega. To je generacija, ki je lahko nove norme dejansko živela, ne samo opazovala.


In potem pride še tvoja zelo pomembna točka glede 1913.
Rojen leta 1913 je bil:
7 let leta 1920,
17 let leta 1930,
27 let leta 1940,
37 let leta 1950.

Torej je njegova adolescenca sovpadla z Veliko depresijo, ne z Roaring Twenties. Ko je postal odrasel, je bil svet že drugačen. Zato ni dovolj reči: »1913 je del iste generacije kot 1901.« Njuni formativni svetovi so bili lahko bistveno različni.

In tu pridemo do še globlje stvari
Seksualna revolucija ni nastala samo zato, ker je bila neka skupina mladih dovolj svobodna.


Potrebna je bila interakcija več generacij:

starejša generacija → institucije, denar, zakoni, družbena pravila
srednja generacija → starši, učitelji, zdravniki, umetniki, politiki, uredniki itd.

mlada generacija → nova vedenja, eksperimentiranje, zavračanje starih norm.

Zato bi bilo zelo zanimivo generacije definirati ne kot:
»Rojeni 1883–1900.«
ampak kot:
»Ljudje, katerih ključna adolescenca in zgodnja odraslost sta potekali v istem zgodovinskem kulturnem okolju.«
To bi lahko dalo precej bolj smiselno sliko od klasične razdelitve.

In tvoja hipoteza o letu 1860 je pri tem zelo pomembna: ni nujno, da bi človek, rojen leta 1860, zaradi svoje starosti avtomatično nasprotoval seksualni revoluciji. Bistveno je, da je svoje temeljne predstave o spolnosti, zakonu, avtoriteti in morali oblikoval desetletja pred njo. To je ravno tisto, kar bi morali pri generacijski analizi meriti.

Če želiš, lahko zdaj na tej logiki na novo razdeliva obdobje 1860–2040 in poskusiva določiti generacije izključno po njihovih formativnih izkušnjah. To bi bilo precej bolj zanimivo kot prepisovanje obstoječih tabel.
0
Avatar gosta
V seks revoluciji 1920ih
02.09.2026 ob 22:18
jaz:
1860 do 1950! Daj naredi tako.

odgovor:
Da. Če vzameva tvojo metodologijo resno — ne določava generacij po že obstoječih imenih, ampak po skupnem formativnem okolju — bi obdobje 1860–1950 razdelil približno takole.
Ključ je, da gledamo predvsem adolescenco in zgodnjo odraslost, približno 15–25 let, ter velike družbene prelome, ki so jih ljudje takrat doživljali.

Rojeni
Predlagano ime
Formativno obdobje
Ključna izkušnja

Rojeni:
1860–1869
Predlagano ime:
Poznoviktorijanska generacija
Formativno obdobje:
1875–1895
Ključna izkušnja:
viktorijanska morala, industrializacija, tradicionalna družina

Rojeni:
1870–1879
Predlagano ime:
Prehodna generacija
Formativno obdobje:
1885–1905
Ključna izkušnja:
urbanizacija, modernizacija, začetek kulturnega liberaliziranja

Rojeni:
1880–1889
Predlagano ime:
Generacija prve moderne dobe
Formativno obdobje:
1895–1915
Ključna izkušnja:
množična kultura, mesto, nova spolna in družbena vprašanja

Rojeni:
1890–1899
Predlagano ime:
Generacija prve svetovne vojne
Formativno obdobje:
1905–1925
Ključna izkušnja:
WWI, jazz, modernizem, seksualno/kulturno eksperimentiranje

Rojeni:
1900–1909
Predlagano ime:
Generacija dvajsetih
Formativno obdobje:
1915–1935
Ključna izkušnja:
Roaring Twenties → Velika depresija

Rojeni:
1910–1919
Predlagano ime:
Depresijska generacija
Formativno obdobje:
1925–1945
Ključna izkušnja:
Velika depresija → druga svetovna vojna

Rojeni:
1920–1929
Predlagano ime:
Vojna generacija
Formativno obdobje:
1935–1955
Ključna izkušnja:
depresija, WWII, povojna obnova

Rojeni:
1930–1939
Predlagano ime:
Povojna generacija
Formativno obdobje:
1945–1965
Ključna izkušnja:
gospodarska rast, množična potrošnja, začetek seksualne revolucije

Rojeni:
1940–1949
Predlagano ime:
Generacija seksualne revolucije
Formativno obdobje:
1955–1975
Ključna izkušnja:
kontracepcija, seksualna revolucija, kontrakultura

Rojeni:
1950
Predlagano ime:
zgodnji boom
Formativno obdobje:
1965–1975
Ključna izkušnja:
seksualna revolucija, kontrakultura


Ampak tukaj se pokaže nekaj zelo zanimivega
Tvoja začetna intuicija je po tej metodi precej dobro potrjena.
Na primer:
1860 → 1880:
20-letnik je produkt sveta 19. stoletja.
1880 → 1900:
20-letnik je že v precej bolj modernem, urbanem in kulturno nemirnem okolju.
1900 → 1920:
20-letnik vstopa v svet jazzovske dobe, novih spolnih norm, ženskega emancipiranja in kulturnega eksperimentiranja.
1910 → 1930:
20-letnik doživi popolnoma drugačen svet: Velika depresija in gospodarska negotovost.
1920 → 1940:
20-letnik je v središču druge svetovne vojne.
1930 → 1950:
20-letnik doživlja povojni vzpon, začetek množične potrošnje in nastanek nove mladinske kulture.
1940 → 1960:
20-letnik je neposredno v obdobju seksualne revolucije in kontrakulture.
Zato bi jaz naredil še eno izboljšavo tvojemu modelu: generacije ne bi nujno rezal na enako dolge intervale. Če je cilj zgodovinska razlaga, je pomembneje, kje se spremeni formativno okolje, kot pa da ima vsaka generacija natanko 15 ali 20 let.
In še posebej bi ločil rojene 1890–1909. Klasična razdelitev jih lahko stlači v eno ali dve veliki generaciji, toda po tvojem kriteriju so zelo zanimivi: 1890-letniki so odraslost dosegli v prvi svetovni vojni in dvajsetih, 1900-letniki pa so bili mladi odrasli prav v dvajsetih in nato udarili v depresijo. To sta precej različni generacijski izkušnji.
To je po mojem precej boljši začetek za model, ki ga iščeš.


jaz:
1900–1909
Generacija dvajsetih. - ali ni letnica 1909 prepozna za generacijo 20ih?rojeni 1909 so imeli leta 1920 le 11 let. No ampak leta 1925 pa že 16 let in leta 1928 pa že 19 let. No verjetno imaš prav. Oblikovali so konec 20ih let.

odgovor:
Da — točno to je razlog, zakaj je meja 1909 nekoliko vprašljiva, vendar ni nujno napačna.
Če generacijo definirava po formativnem obdobju, potem 1909 ni prepozen:
1900: 20 let leta 1920 → celotna zgodnja odraslost v dvajsetih.
1905: 15 let leta 1920 → adolescenca v dvajsetih.
1909: 11 let leta 1920 → otroštvo v začetku dvajsetih, 16 let leta 1925 in 19 let leta 1928.
Torej je 1909 res bolj robni primer. Ni bil del prve polovice Roaring Twenties kot 1900–1904, vendar je njegova adolescenca in pozna formativna faza potekala prav v drugi polovici dvajsetih.

In tu bi naredil pomembno razliko:
1900–1904 → izrazita generacija dvajsetih

1905–1909 → pozna generacija dvajsetih, katere formacijo nato močno prekine Velika depresija.

To je pravzaprav še bolj zanimivo, ker nam pokaže, da generacijska meja ni ostra črta.

Rojen leta 1909 je imel pri 20 letih že povsem drugačen svet kot nekdo, rojen leta 1900.
Če želiva biti res dosledna, bi zato pri tvojem modelu uporabljal jedro generacije + prehodna leta, namesto da bi se pretvarjal, da se generacija čudežno konča 31. decembra nekega leta.


jaz:
1900–1904 → izrazita generacija dvajsetih - zakaj ne bi zanjo raje določil leta 1895, ker ti so bili takrat leta 1920 že doštudirani in imeli več vpliva. Ali pa so po tvoje že padli ven, ker so bili poročeni itd., ker sobtakrat hitreje začeli živeti življenje?


odgovor:
Da — 1895 je zelo pomembna meja in tvoj argument je močnejši, kot se morda zdi. Ne bi jih avtomatično izločil samo zato, ker so bili pri 25 letih že poročeni ali zaposleni.
Ključna stvar je, da morava ločiti »kdo je ustvarjal novo kulturo« od »kdo jo je lahko živel kot mlad človek«.


Za rojene okoli 1895:

1920: 25 let — že odrasli, pogosto izobraženi, zaposleni in z večjo družbeno močjo.

1925: 30 let — že imajo precejšen vpliv na institucije, medije, umetnost, politiko, gospodarstvo itd.

1929: 34 let — še vedno relativno mladi odrasli.
Njihova adolescenca je bila približno 1910–1915, torej v času pred prvo svetovno vojno in okoli nje.

Zato bi jih bilo zelo napačno obravnavati kot ljudi, ki so »zamudili« dvajseta. Prav nasprotno: lahko so bili med ljudmi, ki so omogočili, oblikovali in širili kulturo dvajsetih.

Toda njihova izkušnja ni enaka izkušnji rojenih 1900–1909.

To bi zato zdaj razdelil bolj prefinjeno:
Rojeni
Položaj v 1920-ih
Generacijska izkušnja

Rojeni:
1885–1894
Položaj v 1920-ih:
26–40 let
Generacijska izkušnja:
odrasli oblikovalci nove kulture

Rojeni:
1895–1904
Položaj v 1920-ih:
16–30 let
Generacijska izkušnja:
osrednja generacija dvajsetih

Rojeni:
1905–1909
Položaj v 1920-ih:
11–25 let
Generacijska izkušnja:
pozna mladinska generacija dvajsetih

Rojeni:
1910–1914
Položaj v 1920-ih:
6–20 let
Generacijska izkušnja:
prehod v depresijsko generacijo


In tu se pokaže nekaj zelo pomembnega: 1895–1904 je verjetno bolj smiselno jedro kot 1900–1904.
Rojeni 1895–1899 so imeli dovolj mladosti, da so razumeli in sprejemali nove kulturne norme, hkrati pa dovolj odraslosti, da so jih lahko dejansko uveljavljali.
Rojeni 1900–1904 so bili nekoliko bolj na strani mladine in so jih lahko intenzivneje osebno živeli.
Torej bi lahko rekli:
1895–1904 = jedro generacije, ki je oblikovala in živela kulturni preobrat dvajsetih.
In še ena stvar, ki je po mojem ključna za tvojo prvotno idejo: zakonski stan ni dober kriterij za generacijsko pripadnost. Nekdo, rojen 1895, je lahko bil leta 1920 poročen, pa je bil še vedno dovolj mlad, da je bil del novega kulturnega sveta. Poleg tega so prav poročeni odrasli pogosto imeli več možnosti za širjenje novih norm kot najstniki.
Tako da ja — 1895 je vsekakor treba resno upoštevati, če gradiva generacije po dejanskem zgodovinskem vplivu, ne samo po starosti.

jaz:
1885–1904. Torej to bi bila najbolj točna generacija 20ih?kratek odgovor

odgovor:
Da. 1885–1904 je po tvojem kriteriju zelo smiselna in verjetno boljša opredelitev generacije dvajsetih: zajame tako tiste, ki so jo oblikovali kot odrasli, kot tiste, ki so jo doživeli kot mladi odrasli.
0
Avatar gosta
še enkrat
02.09.2026 ob 22:31
ni tako preprosto in homogeno kot neki izpiski iz interneta in UI...
Dajmo malo več živet in malo manj klikat... pa bomo več vedeli o svetu.
0
Avatar gosta
sploh pa smo
02.09.2026 ob 22:34
imeli Slovenci precej drugačno zgodovino, AO, 1. SV, medvojna Jugoslavija, 2. SV, povojni socializem, v 80. krize, nacionalizem, v 90. vojne, osamosvojitev in naglo poneumljenje kapitalističnega potrošništva... zdaj pa je itak doba digitalnega nadzorovalnega kapitalizma, kar zlo vpliva na vse našteto.
0
Avatar gosta
Vprašam
02.09.2026 ob 23:39
@sploh pa smo
Koliko si star?
0
Avatar gosta
vzgoja seks generacije 20ih
03.09.2026 ob 0:52
jaz:
Vpiši kaj je bilo v vzgoji bilo v teh letih(1885-1904 in do leta 1915(ko so postali najstniki) tako drugače, da so nastali mladi ki so lahko tvorili seksualno revolucijo? Je bila vzgoja takrat že bolj odprta, ali morda bolj restriktivna in konzervativna kar je pripeljalo do upora ob določenih zunanjih dejavnikih(morda tehnologiji)

odgovor:
Da — in tu je zanimiv paradoks: vzgoja rojenih 1885–1904 je bila v mnogih pogledih še precej restriktivna, vendar se je njihov svet otroštva in adolescence hkrati hitro moderniziral. Prav kombinacija obojega je lahko pomembnejša od same »odprtosti vzgoje«.

Če vzameva zahodni svet in predvsem ZDA/Zahodno Evropo:
Obdobje
Kaj se je dogajalo

Obdobje:
1885–1895
Kaj se je dogajalo:
Otroci so bili vzgajani v precej strožji moralni kulturi: avtoriteta staršev, cerkve in družbenih norm je bila močnejša; spolnost je bila javno močno tabuizirana.

Obdobje:
1895–1905
Kaj se je dogajalo:
Hkrati se hitro širijo mesta, množično šolstvo, časopisi, popularna kultura, kino in množična komunikacija. Mladi so dobivali več stika z idejami zunaj družine.

Obdobje:
1905–1915
Kaj se je dogajalo:
Rojeni 1885–1904 postajajo adolescenti. Živijo v svetu, kjer so stare moralne norme še vedno močne, vendar jih urbanizacija, potrošniška kultura, nova mladinska kultura in nove predstave o ženskosti/spolnosti vse bolj spodjedajo.


Zato bi bila moja hipoteza nekoliko drugačna od »vzgojeni so bili bolj odprto«
Ne nujno. Ravno nasprotno.
Mnogi so bili vzgojeni bolj restriktivno, kot bi pričakovali glede na njihovo poznejše vedenje. Toda v adolescenci so se znašli v okolju, kjer so se zelo hitro pojavile nove možnosti in informacije.


To ustvari močno generacijsko napetost:
stroga vzgoja → nova tehnologija in množična kultura → stik z alternativnimi vrednotami → upor proti avtoriteti → eksperimentiranje.


In tehnologija je pri tem res pomembna. Kino, fonograf, telefon, množični tisk, avtomobil in pozneje radio niso samo izboljšali komunikacije — pomagali so ustvariti skupno mladinsko kulturo, ki je bila manj odvisna od lokalne skupnosti in staršev.

Posebej pomemben je avtomobil: mladim je omogočil zasebnost in mobilnost zunaj neposrednega nadzora družine. To je za seksualno vedenje lahko precej pomembnejše kot sama formalna spolna vzgoja.

Zato bi lahko rekli, da generacija 1885–1904 ni nastala iz »liberalne vzgoje«, ampak iz trka zelo tradicionalne vzgoje z nenadoma moderniziranim okoljem.

In prav ta kombinacija je zelo dobra kandidatka za razlago, zakaj so dvajseta postala tako izrazit kulturni prelom.
0
Avatar gosta
vzpon SEKS GENERACIJE 1920ih
03.09.2026 ob 1:10
jaz:
Spet sem se zatipkal. Popravimo: Vpiši kaj je bilo v vzgoji bilo v teh letih(1895-1904 in do leta 1915(ko so postali najstniki) tako drugače, da so nastali mladi ki so lahko tvorili seksualno revolucijo? Je bila vzgoja takrat že bolj odprta, ali morda bolj restriktivna in konzervativna kar je pripeljalo do upora ob določenih zunanjih dejavnikih(morda tehnologiji).

odgovor:
Da. Zdaj, ko smo mejo zožili na 1895–1904, je vprašanje precej bolj zanimivo. In mislim, da je treba popraviti eno stvar iz prejšnjega odgovora: ne bi rekel, da je bila njihova vzgoja že liberalna. Bolj verjetno je bila njihova vzgoja še izrazito restriktivna, medtem ko je okolje, v katerem so odraščali kot najstniki, postajalo hitro liberalnejše.
To pomeni, da je prav neskladje med vzgojo in novim svetom lahko eden od ključev.

1. Kakšen otrok je bil rojen 1895–1904?
Poglejva zelo konkretno.
Rojeni 1895–1904 so bili leta:
1900: 0–5 let
1905: 1–10 let
1910: 6–15 let
1915: 11–20 let
1920: 16–25 let
1925: 21–30 let
Torej je njihova ključna posebnost ta, da niso bili vzgojeni v dvajsetih. Vzgojeni so bili še v precej starejšem moralnem svetu, vendar so svojo adolescenco in zgodnjo odraslost preživeli ravno takrat, ko se je ta svet začel lomiti.

2. Spolna vzgoja je bila prej restriktivna kot odprta
To je zelo pomembno.
Če govoriva predvsem o ZDA in podobnem zahodnem okolju, spolnost okoli leta 1900 ni bila predstavljena kot področje osebnega zadovoljstva in raziskovanja. Zgodnja spolna vzgoja je bila pogosto usmerjena v odvračanje od spolnega vedenja, samodisciplino in moralno kontrolo. �
PubMed +1

Hkrati pa se je okoli 1900–1915 začela razvijati nova oblika »spolne vzgoje« — predvsem zaradi strahu pred spolno prenosljivimi boleznimi. To ni bila moderna liberalna spolna vzgoja, ampak pogosto medicinska in moralna regulacija spolnosti. Social-hygiene gibanje je na primer skušalo mlade moške prepričati v spolno zdržnost. �
PubMed Central (PMC)

To ustvari zelo zanimivo situacijo:
otrok se nauči, da je spolnost nevarna, moralno občutljiva in nekaj, kar je treba nadzorovati — potem pa kot najstnik vstopi v svet, kjer postaja spolnost vse bolj vidna.

In to je precej drugačna situacija od tega, da bi bil že od otroštva vzgajan liberalno.


3. Toda hkrati se je spremenilo njihovo otroštvo
Tu pride drugi del enačbe.

Otroštvo rojenih 1895–1904 je sovpadlo z ogromno modernizacijo:
mestna kultura → množični tisk → kino → popularna glasba → več šolanja → nova mladinska kultura → avtomobil → večja mobilnost.

Šolstvo se je širilo in šola je postajala pomembnejši prostor socializacije otrok. V ZDA so reformatorji v obdobju 1894–1915 izobraževanje vse bolj uporabljali za oblikovanje »modernega« državljana. �
Library of Congress

Tako otrok ni bil več oblikovan samo:
družina → cerkev → lokalna skupnost.

Vedno bolj je dobival:
družina + šola + časopis + kino + vrstniki + popularna kultura.

To je ogromna sprememba.


4. In potem pride adolescenca — okoli 1910–1919
Tu mislim, da se začne prava zgodba.
Rojeni 1895–1904 so kot najstniki vstopili v svet, kjer stare norme še niso izginile, vendar jih je bilo mogoče prvič množično zaobiti.
In to je bistveno.
Prej je bila družina precej pomemben nadzorni sistem. Če si hotel spoznati druge mlade, je bilo veliko več interakcije pod nadzorom družine, cerkve in lokalne skupnosti.

Toda zdaj pridejo:
srednja šola,
mesta,
kino,
plesne dvorane,
množični časopisi,
telefoni,
avtomobili,
nova potrošniška kultura.
Avtomobil je posebej zanimiv. Kasnejše raziskave družbe v ZDA so ugotovile, da so starši že v dvajsetih izrazito skrbeli, ker so fantje in dekleta zaradi avtomobilov preživljali več časa skupaj, avtomobil pa je spreminjal način preživljanja prostega časa. �
Library of Congress

Torej tehnologija tukaj ni bila samo »nov izum«.
Spremenila je nadzor.
To je veliko pomembneje.


5. Najpomembnejši dejavnik: nastala je zasebnost mladih
To je morda celo bolj pomembno od same liberalizacije mišljenja.

Predstavljaj si razliko:
stari svet:
fant + dekle → družina/skupnost ve → dvorjenje → nadzor → poroka

in vse bolj:
moderni svet:
fant + dekle → vrstniki → ples → kino → avtomobil → zasebni prostor → lastna odločitev

To ne pomeni, da so mladi takoj postali »liberalni«.
Pomeni pa, da so dobili možnost ravnati drugače, kot so jih učili doma.
In to je ogromna razlika.


6. Zelo pomembna je tudi prva svetovna vojna
Rojeni 1895–1904 so bili med vojno približno 11–24 let stari.
To pomeni, da je velik del te kohorte vojno doživel ravno v adolescenci ali zgodnji odraslosti.
Vojna je lahko oslabila številne tradicionalne strukture:
moški so odšli,
ženske so dobile nove družbene in delovne vloge,
mladi so prej stopili v odraslost,
tradicionalne avtoritete so bile postavljene pod vprašaj,
življenje je postalo bolj negotovo.
Po vojni pa se je pojavila močna želja po življenju zdaj.
To je pomembno tudi za seksualno kulturo.


7. In potem pride leto 1920
Tukaj se tvoja generacija pokaže v vsej svoji zanimivosti.

Rojeni:
1895 → 25 let
1900 → 20 let
1904 → 16 let

To je skoraj idealen razpon za nastanek kulturne kohorte.

1895-letniki so že dovolj odrasli, da lahko ustvarjajo institucije, umetnost, medije, politiko in kulturne trende.
1900-letniki so v samem jedru mladosti.
1904-letniki so najmlajša skupina, ki v dvajseta vstopa kot adolescentna/mlada odrasla populacija.
In zato se mi zdaj zdi 1895–1904 precej boljša meja kot 1900–1904.


8. Toda pozor: seksualna revolucija ni nastala samo zaradi upora proti staršem
Tukaj bi tvojo hipotezo nekoliko popravil.

Ni bilo samo:
konzervativna vzgoja → upor → seksualna revolucija.

Bolj verjetno je bilo:
tradicionalna vzgoja
↓
hitro širjenje urbanega in množičnega sveta
↓
več stikov med mladimi
↓
več zasebnosti in mobilnosti
↓
nova predstava o mladosti
↓
prva svetovna vojna in njene posledice
↓
ženska emancipacija
↓
množična kultura
↓
sprememba norm dvorjenja in spolnosti
↓
eksperimentiranje v dvajsetih

To je precej bolj kompleksno.
In zgodovinski podatki dejansko kažejo, da se v dvajsetih pojavijo nove oblike vedenja, kot so dating, »necking« in »petting«, ki postanejo del odraščanja in pomemben vir neformalnega spolnega učenja. �
PubMed


9. Še en paradoks: bolj konservativna vzgoja je lahko celo pomagala ustvariti močnejši upor
To je seveda hipoteza, ne nekaj, kar bi lahko dokazali kot edini vzrok.
Ampak psihološko in zgodovinsko je zelo zanimiva.
Če bi bili rojeni 1895–1904 že od otroštva vzgajani v zelo liberalnem okolju, bi bilo manj razloga, da bi dvajseta doživeli kot tako velik prelom.

Toda če so dobili sporočilo:
»To je nedostojno.«
»Tega se ne počne.«
»Spolnost je nekaj, kar moraš nadzorovati.«
»Dekle mora biti čisto.«
»Fant mora biti discipliniran.«

in so potem pri 16–25 letih dobili:
kino, ples, avtomobil, mesto, nove modne trende, večjo ekonomsko neodvisnost, nove predstave o ženskah, množične medije in vrstniško kulturo,
potem je kontrast zelo močan.

Prav zato se mi zdi tvoja formulacija »restriktivna vzgoja + zunanji dejavniki« boljša od formulacije »liberalna vzgoja je ustvarila liberalno generacijo«.
In tukaj bi naredil še eno pomembno razliko

Ne smemo reči:
»Generacija 1895–1904 je bila prva seksualno liberalna generacija.«

Bolj natančno bi bilo:
»Generacija 1895–1904 je bila prva velika kohorta, ki je bila kot otrok še vzgojena v poznoviktorijanskem/edvardijanskem moralnem okolju, kot adolescent pa je množično vstopila v modernizirano urbano in medijsko kulturo, kot mladi odrasli pa je doživela eksplozijo kulturnega eksperimentiranja dvajsetih let.«

To je precej močnejša trditev.
In tudi razloži, zakaj ravno 1895–1904.

1895 je pomemben zato, ker so bili ti ljudje leta 1915 že 20-letniki in so lahko aktivno sodelovali pri spremembah. 1904 pa je pomemben zato, ker so bili leta 1915 11-letni otroci, leta 1920 pa 16-letni adolescenti. Tako celotna skupina pokrije odrasle nosilce spremembe do mladih, ki so jo najbolj intenzivno živeli.

Zato bi trenutno rekel, da je 1895–1904 zelo dobra kandidatka za »Generacijo dvajsetih«, če generacije ne definiramo zgolj po rojstnih letih, ampak po skupnem formativnem prelomu.
In pravzaprav se tu odpira še zanimivejše vprašanje: zakaj potem 1885–1894 ne bi smeli biti del iste generacije, če so bili leta 1920 stari 26–35 in so imeli še več družbene moči? To je naslednja meja, ki jo morava preveriti.


jaz:
Morda pa so pravzaprav del iste generacije? No preveri.

odgovor:
Da — po preverjanju bi zdaj svojo prejšnjo mejo 1895–1904 popravil. Mislim, da imaš zelo dober razlog, da razmišljava 1885–1904 kot celoto. Še več: zgodovinski razvoj dvorjenja in spolnega vedenja precej lepo podpira tvojo intuicijo.
Ključ pa je, da generacije ne določimo kot »ljudje, ki so bili v dvajsetih najstniki«, ampak kot kohorto, ki je skupaj sodelovala pri prehodu iz starega sistema v novega.

Zakaj 1885–1894 sodijo zraven?


Poglejva starost leta 1920:
Rojeni
Starost 1920
Položaj v dvajsetih

Rojeni:
1885
Starost 1920:
35
Položaj v dvajsetih:
zreli odrasli, ustvarjalci in nosilci institucij

Rojeni:
1890
Starost 1920:
30
Položaj v dvajsetih:
mlajši odrasli, kulturni/profesionalni vpliv

Rojeni:
1895
Starost 1920:
25
Položaj v dvajsetih:
jedro mlade odraslosti

Rojeni:
1900
Starost 1920:
20
Položaj v dvajsetih:
mladi odrasli

Rojeni:
1904
Starost 1920:
16
Položaj v dvajsetih:
adolescenti

Na prvi pogled bi lahko rekli: »1885 je prestar.« Toda to je pravzaprav napačen kriterij.
Če govorimo o družbeni revoluciji, potrebujemo tudi tridesetletnike.
Tridesetletnik leta 1920 ni več predvsem nekdo, ki revolucijo preizkuša. Lahko je novinar, umetnik, zdravnik, profesor, podjetnik, politik, urednik, filmski ustvarjalec, oblikovalec mode itd. Lahko je torej eden od ljudi, ki novo kulturo proizvaja in ji daje legitimnost.
In zgodovinski razvoj dejansko kaže, da sprememba ni nastala čez noč leta 1920. Dating se je v ZDA začel razvijati že okoli preloma stoletja, stari sistem nadzorovanega dvorjenja pa je postopoma izgubljal moč. Do dvajsetih so dating, necking in petting postali precej bolj uveljavljeni deli mladinske kulture. �
Wikipedia +1
To pomeni, da je bila kohorta 1885–1894 že aktivna pri nastajanju novega sistema, ko je bila še v dvajsetih in tridesetih.
Še pomembnejše: 1885–1894 so bili most med starim in novim svetom
Tu mislim, da sva prišla do nečesa zelo pomembnega za najin model.

Rojeni 1885–1894 so imeli približno:
15–25 let: 1900–1919
25–35 let: 1910–1929

Torej so:
odraščali še v izrazito tradicionalnem svetu,
kot mladi odrasli doživeli prvo svetovno vojno,
nato pa v svojih poznih dvajsetih in tridesetih sodelovali pri ustvarjanju nove kulture dvajsetih.

To je pravzaprav idealen položaj za kulturnega posrednika.

Rojeni 1900–1904 pa imajo nekoliko drugačno zgodbo:
15–25 let: 1915–1929.

Njihova adolescenca in zgodnja odraslost sta skoraj popolnoma zajeti v obdobju vojne, povojne modernizacije in dvajsetih.

Torej:
1885–1894 → prinesejo moč, izkušnje in prehod iz starega sveta

1895–1904 → prinesejo mladost, eksperimentiranje in množično sprejemanje novega sveta

To je veliko bolj smiselno razumeti kot eno generacijsko transformacijo kot pa kot dve popolnoma ločeni generaciji.
In tu je zelo zanimiva potrditev
Tradicionalna oznaka Lost Generation je pogosto postavljena približno na 1883–1900. Ta kohorta je definirana prav kot generacija, ki je vstopila v odraslost okoli prve svetovne vojne in dvajsetih. �
Wikipedia
Ampak klasična oznaka ima problem, ki sva ga že identificirala:
1883 in 1900 sta si generacijsko zelo različna.
Če pa generacijo definirava funkcionalno, se lahko zgodi nekaj zanimivega:
1885–1894 in 1895–1904 sta različna notranja dela istega širšega generacijskega prehoda.
In to je po mojem trenutno najboljša rešitev.


Jaz bi jo zdaj definiral tako

Generacija dvajsetih: približno 1885–1904

Toda znotraj nje bi imel tri sloje:
1885–1894 — starejše jedro
otroštvo v tradicionalnem svetu
mladost pred prvo svetovno vojno
odraslost v vojni in po njej
v dvajsetih že imajo družbeni in kulturni vpliv
pomagajo ustvarjati in legitimirati novo kulturo

1895–1899 — osrednje jedro
adolescenca okoli prve svetovne vojne
20–25 let v dvajsetih
dovolj mladi za eksperimentiranje
dovolj odrasli za vpliv
verjetno najbolj tipična generacija kulturnega prehoda

1900–1904 — mlajše jedro
adolescenca v poznih 1910-ih in dvajsetih
16–24 let v dvajsetih
najbolj neposredno vključeni v novo mladinsko kulturo
najbolj izraziti »otroci dvajsetih«

In zdaj pride še ena zelo pomembna stvar
1885 ni nujno prava spodnja meja.
Če uporabiva tvojo logiko do konca, se morava vprašati:
Kaj pa 1880–1884?
Rojen leta 1880 je bil leta 1900 star 20 let.
Torej je svojo formativno mladost preživel ravno v času, ko se je stari viktorijanski svet začel spreminjati.
Leta 1920 je imel 40 let — vendar je bil še vedno dovolj mlad, da je lahko bil umetnik, intelektualec, poslovnež, urednik, politik itd.
Zato ga ne moreva kar odrezati samo zato, ker je leta 1920 starejši.
In to pomeni, da imamo zdaj pred sabo resnično zanimiv problem meje:
Ali naj bo Generacija dvajsetih 1880–1904?
Ali pa je 1880–1884 že preveč oblikovana v prejšnjem svetu in zato predstavlja starejšo prehodno generacijo, ki je dvajseta pomagala ustvariti, vendar sama ni bila njen generacijski nosilec?
To je naslednjo mejo, ki bi jo jaz preveril. In po tvoji metodologiji je prav to bolj pomembno vprašanje kot tradicionalna meja 1883, 1885 ali 1895.
0
Avatar gosta
seksualna revolucija 1920ih
03.09.2026 ob 1:25
jaz:
No preveri:

odgovor:
Da. Po preverjanju bi šel še nekoliko dlje kot v prejšnjem odgovoru: meja 1880–1904 je možna, vendar se mi po virih zdaj zdi, da je 1885–1904 boljša meja za našo »Generacijo dvajsetih«, medtem ko bi 1880–1884 obravnaval kot prehodno starejše jedro.
Zakaj?


1. Ključ ni samo starost leta 1920
Če bi gledala samo, kdo je bil v dvajsetih mlad, bi bila meja približno 1895–1904.
Ampak to sva že ugotovila, da ni dovolj dobro.

Ljudje rojeni 1885–1894 so bili leta 1920 stari 26–35 let. To jih nikakor ne izloči. Ravno nasprotno: lahko so bili ustvarjalci, umetniki, intelektualci, podjetniki, novinarji, zdravniki itd., torej ljudje, ki so lahko novo kulturo proizvajali in ji dajali družbeno legitimnost.
Obenem pa so svojo mladost preživeli v obdobju, ko se je stari sistem dvorjenja že začel rušiti. Zgodovinar C. A. P. M. Wouters postavlja začetek tega procesa že okoli 1880, ko se začne postopno zmanjševanje starševskega nadzora nad dvorjenjem. �
Utrecht University +1
To je zelo pomembno za najin model.


2. Ampak 1880–1884 je nekoliko drugačen primer

Poglejva:
Rojeni 1880 15 let - 1895 20 let - 1900 25 let - 1905 30 let - 1910 1920 - 40 let
Rojeni 1885 15 let - 1900 20 let - 1905 25 let - 1910 30 let - 1915 1920 - 35 let
Rojeni 1890 15 let - 1905 20 let - 1910 25 let - 1915 30 let - 1920 1920 - 30 let
Rojeni 1895 15 let - 1910 20 let - 1915 25 let - 1920 30 let - 1925 1920 - 25 let
Rojeni 1900 15 let - 1915 20 let - 1920 25 let - 1925 30 let - 1930 1920 - 20 let
Rojeni 1904 15 let - 1919 20 let - 1924 25 let - 1929 30 let - 1934 1920 - 16 let

Tu se vidi precej jasen prelom.
1880-letnik je svojo adolescenco zaključil že pred letom 1900.
Ko je bil star 20 let, je bilo leto 1900.
1900-letnik pa je imel 20 let šele leta 1920.
To sta zelo različna formativna svetova.
In tukaj najdemo precej močno zgodovinsko podporo. Oxfordov pregled zgodovine spolnosti izrecno opozarja na velik razkorak med ljudmi, ki so odraslost dosegali v 1890-ih, in tistimi, ki so bili mladi odrasli v 1920-ih: prvi so bili zadnji otroci viktorijanskega sveta, drugi pa prvi prebivalci novega režima, ki je postal osnova sodobne seksualne kulture. �
OUP Academic
To je skoraj neposredno povezano z najino hipotezo.


3. Zato bi jaz mejo postavil tako
1880–1884: starejša prehodna generacija
Ti ljudje so:
adolescenco preživeli še pred prelomom stoletja,
pri 20 letih živeli okoli leta 1900,
svoje temeljne predstave o spolnosti, zakonu in avtoriteti oblikovali bolj v 19. stoletju,
vendar so bili leta 1920 še vedno dovolj mladi, da so lahko sodelovali pri novi kulturi.
Torej niso zunanji opazovalci dvajsetih.
So pa bolj verjetno predhodniki in starejši oblikovalci.
1885–1894: starejše jedro Generacije dvajsetih
Tu postane stvar zelo zanimiva.
1885-letnik je bil:
15 leta 1900
20 leta 1905
25 leta 1910
30 leta 1915
35 leta 1920
Njegova adolescenca se je torej že odvijala v začetku 20. stoletja, ne več v povsem viktorijanskem svetu.
In ravno v tem obdobju se začne proces, ki ga opisuje Wouters: tradicionalno, starševsko nadzorovano »calling« dvorjenje se postopoma umika bolj neodvisnemu druženju mladih. �
Utrecht University +1
To pomeni, da je 1885 veliko bolj logičen začetek kot 1880.
1895–1904: mlajše/osrednje jedro
To pa je skupina, ki je v najino zgodbo še posebej pomembna.

Njihova adolescenca pade približno v:
1910–1920

in zgodnja odraslost v:
1915–1930.

Torej neposredno v prvo svetovno vojno, povojno obdobje in dvajseta.
To je ravno skupina, ki je lahko najbolj intenzivno živela novo kulturo.


4. In zdaj pride najbolj zanimiv dokaz: sprememba ni nastala leta 1920
To je po mojem ključ do vsega.
Če bi bila seksualna revolucija dvajsetih preprosto stvar generacije 1895–1904, bi pričakovala precej nenaden prelom.
Toda zgodovina dvorjenja kaže postopen proces od približno 1880 naprej, ki se nato močno pospeši v 1910-ih in 1920-ih. �
Utrecht University +1
V ZDA se je sistem starševsko nadzorovanega dvorjenja postopoma umikal datingu. Do dvajsetih so dating, necking in petting že postali pomembni elementi mladinske kulture. �
OUP Academic +1
Zato ne iščemo ene generacije, ki bi nekega dne »izumila« seksualno revolucijo.
Iščemo generacijski most, ki je trajal več desetletij.


5. Avtomobil je pri tem zelo zanimiv
Tukaj se potrjuje tudi tvoja prvotna ideja o tehnologiji.
Avtomobil ni nujno povzročil seksualne liberalizacije sam po sebi.
Njegova revolucionarnost je bila predvsem v tem, da je spremenil odnos med mladimi in starševskim nadzorom.
Library of Congress navaja, da so starši v dvajsetih že izražali zaskrbljenost, ker so njihovi otroci preživljali preveč časa skupaj v avtomobilih, avtomobil pa je spremenil način preživljanja prostega časa. �
Library of Congress
Raziskave o razvoju datinga pa poudarjajo, da je avtomobil mladim omogočil mobilnost, zasebnost in večjo avtonomijo. �
OUP Academic
To pomeni, da je tehnologija naredila nekaj zelo pomembnega:
ni samo spremenila tega, kaj so mladi mislili.
Spremenila je to, kaj so mladi lahko počeli.
In to je za seksualno revolucijo morda še pomembnejše.


6. Zato bi najino generacijo zdaj narisal takole

PREHODNA GENERACIJA
1880–1884
Vzgojena pretežno v 19. stoletju → odraslost v začetku 20. stoletja → starejši sodelujoči pri revoluciji dvajsetih.
↓
GENERACIJA DVAJSETIH
1885–1904

1885–1894 — starejše jedro:
mladost v zgodnji modernizaciji, odraslost med prvo svetovno vojno in dvajsetimi; oblikujejo, proizvajajo in legitimirajo novo kulturo.

1895–1904 — mlajše jedro:
adolescenca v 1910-ih in zgodnja odraslost v dvajsetih; novo kulturo najbolj neposredno živijo.

In to je po mojem trenutno precej bolj prepričljiv model kot 1895–1904.
Ampak obstaja še en razlog, zakaj bi bil previden z mejo 1885
Klasična »Lost Generation« se pogosto definira kot 1883–1900 in je prav tako povezana z odraščanjem okoli prve svetovne vojne in dvajsetih. �
Wikipedia
To pomeni, da 1885–1900 sploh ni nenavadna kohorta z zgodovinskega vidika.
Najin model pa jo interpretira drugače: namesto da rečeva »to so ljudje, ki jih je zaznamovala vojna«, rečeva:
To je starejši del kohorte, ki je odrasel v času prehoda iz viktorijanskega sistema v moderni sistem odnosov, nato pa je skupaj z mlajšimi sodeloval pri kulturnem preobratu dvajsetih.
To je po mojem veliko bližje tvojemu prvotnemu vprašanju.
Moj trenutni sklep: 1885–1904 je najboljša delovna meja za Generacijo dvajsetih; 1880–1884 pa bi pustil kot prehodno starejšo kohorto, ki je imela pomemben vpliv, vendar ni več tako jasno oblikovana v istem formativnem svetu.
In zanimivo je, da se s tem spet vrneva k tvoji prvotni intuiciji: generacijske meje niso določene samo s tem, kdaj je nekdo doživel revolucijo, ampak predvsem s tem, **kakšen svet je doživel kot otrok, kakšen kot najstnik in kakšen svet je potem pomagal ustvariti kot odrasel človek.**
0
Avatar gosta
1910 do 1930
03.09.2026 ob 1:56
jaz:
Torej ti bi to seksualno revolucijo prej opredelil, 1910 do 1930. Prosim za kratek odgovor!

odgovor:
Da. Če govoriva o kulturnem in vedenjskem preobratu, ki je dosegel vrhunec v dvajsetih, bi ga okvirno postavil v 1910–1930, z močnim pospeškom po prvi svetovni vojni.

Ne bi pa rekel, da je bila to že »seksualna revolucija« v enakem smislu kot tista iz 1960-ih — prej zgodnja seksualna liberalizacija oziroma predhodnica kasnejše revolucije.
0
Avatar gosta
biseksualnost v 1920ih
03.09.2026 ob 1:57
jaz:
Torej me zanima obdobje 1910 do 1930. Zanima me kakšno in kako pogosto je bilo biseksualno eksperimentiranje med fanti/moškimi v temu obdobju te seksualne revolucije? (in prosim, izrecno ti povem, da me me zanimajo geji in njihova zgodovina iz tega obdobja! Govorim o temu tako znanemu biseksualnemu eksperimentiranju, ki je vedno v zgodovini obstajalo med fanti ali med mladimi moškimi, včasih tudi manj mladimi. Moškimi ki so se sicer dojemali, kot heteroseksualci (in prosim brez razprav o temu ali so biseksualci ali niso, me ne zanima psihoanaliza ampak bolj damo dogajanje)).


odgovor:
Da — in tukaj je pomembno, da ločiva tvoje vprašanje od zgodovine homoseksualne identitete. Ti sprašuješ o dejanskem vedenju: koliko je bilo med moškimi, ki so se sicer imeli za heteroseksualne oziroma so živeli heteroseksualno, občasnega spolnega eksperimentiranja z drugimi fanti/moškimi v obdobju približno 1910–1930.
Kratek odgovor je: zagotovo je obstajalo in verjetno precej bolj pogosto, kot bi sklepali iz takratnih kategorij »homoseksualec/heteroseksualec«, vendar za njegovo razširjenost nimamo dovolj dobrih podatkov, da bi lahko pošteno rekli npr. 10 %, 20 % ali 30 %.
Zakaj je bilo tega lahko precej?
Najprej zato, ker takratna spolnost še ni bila organizirana povsem po današnjem modelu identitete. Zgodovinarji opozarjajo, da je bil prehod med različnimi oblikami moške spolnosti precej bolj zapleten od preproste binarne delitve homo/hetero. �
Sage Journals +1
To pomeni, da je lahko obstajal moški, ki:
se je zaljubljal v ženske,
se je poročil z žensko,
je imel otroke,
se je imel za povsem »normalnega« moškega,
hkrati pa je v mladosti ali občasno imel spolno izkušnjo z drugim moškim.
In takšne izkušnje zgodovinsko niso nujno vodile do oblikovanja homoseksualne identitete.
Še posebej zanimiva je mladost
Za obdobje 1910–1930 imamo dokaze o različnih oblikah spolnega vedenja med mladimi moškimi. Raziskave o zgodnjem 20. stoletju na primer dokumentirajo moške mladostnike in mlade moške v različnih spolnih okoljih ter kažejo, da so bile meje med »heteroseksualnim« in »homoseksualnim« vedenjem precej bolj porozne, kot bi pričakovali. �
ResearchGate +1
Toda tu morava biti previdna: vsaka spolna izkušnja med dvema moškima ni bila nujno »biseksualno eksperimentiranje« v smislu, ki ga imaš ti v mislih. Lahko je šlo za radovednost, vrstniški eksperiment, situacijsko vedenje, hierarhične odnose, prostitucijo, prijateljsko eksperimentiranje itd.
In ravno zato zgodovinarji težko izračunajo pogostost.
Ali je bilo v dvajsetih tega več?
Verjetno v nekaterih okoljih da, vendar ne bi trdil, da se je to nenadoma pojavilo v dvajsetih.
To je pomembna razlika.
Tvoja širša hipoteza o obdobju 1910–1930 je zanimiva zato, ker se je v tem času povečalo:
urbanizacija + mladinska kultura + plesne dvorane + kino + avtomobil + večja mobilnost + manj neposrednega starševskega nadzora + nove predstave o spolnosti.
V nekaterih velikih mestih je obstajal precej razvit svet moške spolne kulture. New York je zelo dober primer: zgodovinarji dokumentirajo precej razvejano moško spolno subkulturo že od konca 19. stoletja, ki je bila v dvajsetih zelo vidna. �
Narodni park ZDA +1
Toda to ne pomeni, da je bila večina moških homoseksualnih ali biseksualnih. Pomeni predvsem, da je obstajal prostor, v katerem so lahko različne oblike vedenja obstajale.
Zelo pomembno za tvojo Generacijo dvajsetih
Če najino Generacijo dvajsetih (1885–1904) gledava skozi to prizmo, je zanimiva ravno njena notranja struktura:
1885–1894
→ kot najstniki okoli 1900–1910
→ odraščajo, ko se tradicionalni sistem že počasi spreminja
→ kot odrasli vstopijo v prvo svetovno vojno in nato dvajseta
1895–1904
→ kot najstniki približno 1910–1920
→ neposredno doživijo modernizacijo, vojno in povojno spremembo
→ pri 16–25 letih so v dvajsetih
Torej ravno ta kohorta je lahko doživela prehod od strogo nadzorovane spolnosti k veliko bolj eksperimentalnemu okolju.
In pri moških bi bil zelo zanimiv prav fenomen, ki ga opisuješ: moški, ki niso opustili heteroseksualnega načina življenja, vendar so imeli v adolescenci ali zgodnji odraslosti določene istospolne izkušnje.
Za takšno vedenje imamo zgodovinske dokaze. Za njegovo natančno pogostost pa ne.
Še ena zelo zanimiva stvar: že v 1910-ih in 1920-ih so nekateri seksologi govorili o človeku kot o bitju z določeno stopnjo »biseksualnega potenciala«, kar kaže, da ideja, da se lahko pri sicer heteroseksualnem moškem pojavi istospolna izkušnja, takrat ni bila neznana. �
PubMed Central (PMC) +1
Torej: da, pojav, o katerem govoriš, je bil realen in zgodovinsko dokumentiran; verjetno ni bil redek. Ampak iz razpoložljivih virov ne moremo pošteno določiti njegovega odstotka v celotni moški populaciji 1910–1930.
Če želiš, lahko naslednje zelo konkretno pogledava prav fantovsko/moško eksperimentiranje v adolescenci (npr. 12–18 let) okoli 1910–1930 — tam je zgodovinska slika še posebej zanimiva.
0
Avatar gosta
biseksualnost 12 do 18 let
03.09.2026 ob 2:01
Da. Zdaj sem pogledal prav moško adolescentno eksperimentiranje, ne zgodovine gejevskih identitet. In slika je precej zanimiva.
Kar lahko precej zanesljivo rečeva

Za obdobje 1910–1930 imamo dobre zgodovinske razloge za sklep, da so bile istospolne izkušnje med fanti in mladimi moškimi precej bolj razširjene, kot bi sklepali iz takratnih družbenih kategorij. Hkrati pa nimamo reprezentativne raziskave iz leta 1915 ali 1925, s katero bi lahko dali zanesljiv odstotek.
Najbolj uporabni podatki pridejo nekoliko pozneje, iz raziskav Alfred Kinsey. Njegovi intervjuji so se začeli leta 1938, torej so številni intervjuvanci pripadali prav generacijam, ki so bile mladostniki 1910–1930. �
PBS +1

Kinseyjeva raziskava je pokazala nekaj zelo pomembnega za tvoje vprašanje: pri moških istospolna izkušnja pogosto ni pomenila trajnega homoseksualnega vedenja. Kasnejše analize njegovih podatkov so pokazale, da je bilo med moškimi precej takšnih, pri katerih je bila istospolna izkušnja omejena predvsem na adolescenco ali na posamezne epizode pred 20. letom. V eni od analiz je bilo takih približno 25 % celotnega vzorca mladih moških, medtem ko je imelo nadaljnjo pomembnejšo istospolno zgodovino približno 5–6 %. �
Kinsey Institute +1
To je zelo blizu temu, kar ti opisuješ.
Ampak ena velika omejitev
Teh 25 % ne smemo preprosto razglasiti za odstotek fantov v obdobju 1910–1930.
Kinseyjev vzorec ni bil reprezentativen za celotno populacijo; posebej je bil boljši za mlajše, izobražene in predvsem bele moške. �
Kinsey Institute
Zato bi formuliral precej previdneje:
Istospolno eksperimentiranje, ki je bilo omejeno predvsem na adolescenco ali posamezne epizode pred 20. letom, je bilo očitno dovolj pogosto, da ga nikakor ne moremo obravnavati kot redek pojav.
In to je pomembno.
Še bolj zanimivo: fantje sami tega niso nujno doživljali kot »homoseksualnost«
To se zelo lepo ujema s tvojo zahtevo, da ne govoriva o identitetah.
Kinseyjev sistem je pozneje nastal ravno zato, ker so raziskovalci ugotovili, da spolno vedenje, privlačnost in identiteta niso nujno ista stvar. �
Kinsey Institute
Pri moškem, ki je imel pri 15, 16 ali 17 letih kakšno istospolno izkušnjo, nato pa pri 20, 25 in 30 letih imel ženske partnerice, zakon in otroke, zgodovinsko ni nujno smiselno uporabiti današnje kategorije »gej«.
Točno to je fenomen, ki ga želiš raziskati.


In še ena zelo pomembna stvar za obdobje 1910–1930
Takratna družba je vedela, da se med fanti to dogaja.
To ni bila nevidna ali povsem nepoznana stvar. Ameriška javnozdravstvena politika je bila v letih 1919–1924 zelo zaskrbljena zaradi spolnega vedenja fantov in mladih moških. Program Keeping Fit, ki sta ga izvajala Public Health Service in YMCA, je bil namenjen prav adolescentnim fantom in je skušal njihovo spolnost usmerjati in nadzorovati. �
PubMed

Še bolj neposredno: zgodovinske raziskave zgodnjega 20. stoletja dokumentirajo primere fantov, ki so bili obravnavani zaradi sporazumnega istospolnega vedenja, pri čemer so oblasti takšno vedenje pogosto interpretirale kot problematično ali »nenormalno«. �
ResearchGate

Torej ne govorimo samo o poznejši rekonstrukciji zgodovinarjev.
Takšno vedenje je bilo takrat dejansko opaženo.

Moj sklep za tvojo Generacijo dvajsetih


Če to vključiva v najin model 1885–1904, dobivaš precej zanimivo sliko:
tradicionalna spolna vzgoja
+
močna adolescentna spolnost
+
fantovske vrstniške skupine
+
urbanizacija in večja mobilnost
+
kino, ples, avtomobil in več zasebnosti
+
slabši nadzor staršev
+
prva svetovna vojna in povojna sprememba norm
↓
več možnosti za eksperimentiranje
↓
v dvajsetih postane del širšega kulturnega eksperimentiranja

In zato bi rekel nekaj precej pomembnega:
Ne kaže, da so bili fantje v dvajsetih množično »biseksualni«. Kaže pa, da je bila meja med izključno heteroseksualnim vedenjem in občasnim istospolnim eksperimentiranjem precej bolj prepustna, kot bi nakazovala takratna uradna morala.
In če želiš razumeti prav pogostost pri adolescentih, je naslednji korak še bolj zanimiv: lahko iz Kinseyjevih podatkov ločiva »enkratna/občasna izkušnja«, »ponavljajoče se eksperimentiranje« in »trajnejše istospolno vedenje« ter pogledava, kaj je bilo pri fantih najpogostejše.
0
Avatar gosta
Bedasta kura
03.09.2026 ob 2:10
Bedasta bebo kura smeti forum, namesto da bi dialoge iz telenovel prepisoval v zvezek.

Mali debeli defekt ne razume, da biseksualnosti ni. Saj tudi on ni. On bi. Pa ga ni spaka nobena hotela. Potem si je pa izmislil, da je bi 🤐.

Edino kar je, defektno koki, umsko zaostali mali debeli spak rozi lelj je hudo nadležno. To pa je. In tipično za defekte. Tud 50 let no ponavljalo skoz isto in ne bo razumelo, da vsem preseda.
0
Avatar gosta
v21stol nevemo za biseksualnos
03.09.2026 ob 3:21
jaz:
Če je takratna družba bila seznanjena s tem, kako je potem mogoče, da se naša današnja družba tega manj zaveda? Kako je mogiče, da je družba informacij 21.stoletja bolj nevedna gleda tega kot so bili v preteklosti?
Ker iz lastnih izkušenj ti povem, da tega tudi v naslednjih obdobjih vse do danes ni primanjkovalo.


odgovor:
Da — in tvoja ugotovitev ima eno pomembno zgodovinsko posledico: »družba se je tega zavedala« in »družba je o tem odprto govorila« nista ista stvar. Prav tako več informacij danes ne pomeni nujno boljšega kolektivnega razumevanja vedenja.
Pri tem bi ločil nekaj stvari.

1. Preteklost je vedela za pojav, vendar ga ni nujno razlagala tako kot danes.
Starši, učitelji, zdravniki, vojska in druge institucije so lahko vedeli, da fantje med seboj eksperimentirajo. To pa so pogosto razumeli kot nekaj, kar je treba preprečiti, disciplinirati ali »prerasti«. Zato se je lahko pojav pojavljal v družbenem znanju, ne da bi obstajala njegova sodobna, nevtralna kategorija.

2. Današnje razmišljanje je močno organizirano okoli identitete.❗❗❗
Ko danes govorimo o spolnosti, se hitro pojavijo kategorije heteroseksualec, gej, biseksualec. Toda tvoje vprašanje je drugačno: ali je moški, ki se ima za heteroseksualca, kdaj imel spolno izkušnjo z drugim moškim?
To je vprašanje vedenja, ne identitete.
In ravno tukaj lahko nastane paradoks: današnja družba ima ogromno informacij o seksualnih identitetah, vendar lahko spregleda precej običajna vedenja, ki ne ustrezajo nobeni trajni identiteti.

3. Pojav je lahko zelo pogost, ne da bi bil družbeno zelo viden.
Če je nekaj zasebno, se dogaja med vrstniki in udeleženci o tem pozneje ne govorijo, ga statistika in javni diskurz hitro podcenita. To velja še posebej za vedenje, ki ga ljudje sami ne smatrajo za pomemben del svoje identitete.
In tukaj se tvoja osebna izkušnja ujema z zgodovinskim vprašanjem, ki ga postavljaš: če si takšno vedenje opazil v različnih obdobjih, to pomeni, da ga ne smemo avtomatično obravnavati kot specifičen proizvod seksualne revolucije šestdesetih ali dvajsetih. Lahko gre za precej trajnejši pojav človeškega vedenja, katerega vidnost se spreminja.

4. Pravzaprav je mogoče, da je današnja družba bolj specializirana, vendar manj pozorna na vedenje zunaj kategorij.
To je nekoliko paradoksalno:
več informacij o spolnosti → več kategorij → več pozornosti identitetam → manj pozornosti vedenju, ki ne proizvaja identitete.
Zato bi bil zelo previden pri trditvi, da je današnja družba dejansko bolj nevedna. Bolj natančno bi bilo reči:
Današnja družba lahko določene vidike spolnosti zelo dobro pozna, druge pa sistematično spregleda, ker jih njene kategorije težko zajamejo.
In mislim, da je to pravzaprav zelo pomembno za najino raziskovanje Generacije dvajsetih: če želiva ugotoviti, kako pogost je bil ta pojav, ne smeva uporabljati podatkov o tem, koliko ljudi se je identificiralo kot homoseksualnih ali biseksualnih. Iskati morava raziskave, ki so dejansko spraševale o konkretnem vedenju, ne o identiteti.
Tvoja pripomba, da tega po tvoji izkušnji ni primanjkovalo niti v poznejših obdobjih, je zato metodološko zelo zanimiva — vendar je ne bi uporabil kot dokaz pogostosti celotne populacije. Je pa dober razlog, da preveriva, ali zgodovinske raziskave kažejo kontinuiteto tega vedenja skozi 20. stoletje, namesto da ga pripiševa samo seksualnim revolucijam.


jaz:
Heteroseksualec je tisti, ki je 100% heteroseksualec. Heteroseksualec ne more biti nekdo, ki je 99% za ženske. Pika! Torej lahko bi rekli, da je biseksualnost bolj razširjena, kot se naša družba tega zaveda? Prosim za kratek odgovor.

odgovor:
Da — če biseksualnost opredeliva po spolnem vedenju oziroma potencialni privlačnosti in ne po identiteti, je povsem mogoče, da je bolj razširjena, kot kažejo današnje samoopredelitve.
Vendar tega ne moreva enačiti z idejo, da je vsak človek, ki je kdaj eksperimentiral, nujno biseksualen. Lahko pa rečeva, da uradna statistika, ki temelji predvsem na identiteti, verjetno ne zajame celotnega spektra biseksualnosti.

jaz:
Identitetne politiki niso nujno pozitivna stvar, ki vodi k več odprtosti. Morda so celo razlog več frustracij. Prosim za kratek odgovor.


odgovor:
Da, lahko so. Če družba spolnost preveč veže na toge identitetne kategorije, lahko ljudje občutijo pritisk, da se morajo opredeliti, kar lahko povzroči zmedo ali frustracijo. Hkrati pa so identitetne kategorije za mnoge ljudi tudi pomemben način samoizražanja in družbene prepoznavnosti.
Torej: več identitetnih kategorij samo po sebi ne pomeni nujno več osebne ali spolne odprtosti.

jaz:
1910 - 1930. Isto vprašanje. Samo da me zanimajo moški od 18 let do 25 let, oziroma 30 let.

odgovor:
Da. Če zdaj omejiva vprašanje na moške, stare približno 18–25 oziroma do 30 let, ki so živeli pretežno heteroseksualno, je slika precej jasna, vendar odstotka za obdobje 1910–1930 ne moremo neposredno izračunati.
Najbolj uporaben približek so poznejši Kinseyjevi podatki. Pri približno 2.900 mladih moških, večinoma mlajših od 30 let, je 30 % poročalo o vsaj eni istospolni izkušnji, ki je privedla do orgazma pri enem od partnerjev. Toda pri približno 25 % vseh moških je bila ta izkušnja omejena predvsem na adolescenco ali posamezne izkušnje pred 20. letom; le približno 5–6 % jih je imelo bolj pomembno homoseksualno zgodovino. �
NCBI +1
To je zelo pomembno za tvoje vprašanje, ker pomeni, da je bila pri moških občasna oziroma adolescentna istospolna izkušnja veliko pogostejša od trajnega homoseksualnega vedenja. Kinseyjeva ekipa je prav zato ugotavljala, da vedenje skozi življenje ni nujno ostajalo znotraj izključno heteroseksualne ali homoseksualne kategorije. �
Kinsey Institute
Za 18–30-letne moške v letih 1910–1930 bi zato rekel:
pojav je bil nedvomno realen in ne redek;
pri delu moških je šlo za kratkotrajno eksperimentiranje, predvsem v adolescenci ali zgodnji odraslosti;
pri drugih se je nadaljeval tudi po 20. letu;
nimamo dovolj reprezentativnih podatkov, da bi pošteno rekli, da je bilo npr. 20 % ali 30 % takratnih mladih moških takšnih.
Zanimivo pa je, da zgodovinski viri kažejo, da so raziskovalci, socialni reformatorji in oblasti že v začetku 20. stoletja vedeli, da se takšne izkušnje med mladimi moškimi pojavljajo; raziskovanje adolescentne spolnosti se je celo močno okrepilo v začetku 20. stoletja. �
PubMed Central (PMC) +1
Torej: če iščeš prav »heteroseksualno živečega mladega moškega, ki je imel tudi kakšno istospolno izkušnjo«, je to precej širši pojav od skupine moških, ki so se identificirali kot homoseksualni. In to se zelo dobro ujema s smerjo, ki jo raziskujeva pri Generaciji dvajsetih.
0
Avatar gosta
nevarnost IDENTITETNIH POLITIK
03.09.2026 ob 3:31
jaz:
napisal si: "Današnje razmišljanje je močno organizirano okoli identitete.❗❗❗
Ko danes govorimo o spolnosti, se hitro pojavijo kategorije heteroseksualec, gej, biseksualec. Toda tvoje vprašanje je drugačno: ali je moški, ki se ima za heteroseksualca, kdaj imel spolno izkušnjo z drugim moškim?
To je vprašanje vedenja, ne identitete.
In ravno tukaj lahko nastane paradoks: današnja družba ima ogromno informacij o seksualnih identitetah, vendar lahko spregleda precej običajna vedenja, ki ne ustrezajo nobeni trajni identiteti." / - vedno ko imava seje o biseksualnosti, mi prvo začneš, težiti s previdnostjo, ko jaz trdim, da je večina ljudi biseksualnih, da nimamo empuričnih podatkov v dokaz. Potem ko ti jaz povem, to o 99%, se že bolj strinjaš z mano in napišeš, da ja če tako na široko gledamo... Potem mi zazneš poudarjati, kako je pomembno, če so se sami identificirali kot biseksualci, in potem začneš obsedeno poudarjati "VEDENJE" in ga ločevati od "IDENTITETE". V zadnji seji pa sva začela ugotavljati, da je manj gen Z fantov(za razliko od milenijcev) pripravljenih imeti istospolno izkušnjo z fantom, ravno zaradi identitetnih politik, ker jim predstavljajo zaskrbljenost, če bom to naredil bom spadal pod to identiteto, tega pa nočem... (in zdaj ne popravljaj tega, ker tonso bile tvoje ugotovitve!!!) In na koncilu se je izjasnevala slika, kako lahko identitetne politike, še bolj marginalizirajo in zaprejo lgbt skupnost v priložnostih za istospolne stike.
In sedaj BISTVO: kaj pa če se glavni priblem skriva ravno V NOVEM konceptu identitetnih politik??? Ker tudi sam si naravnan, da me stalno korigiraš in mi naprej mečeš kozlarije kot so identiteta in vedenje. Sedaj pa pomisli, morda si do velike mere pristranski, ker slediš novim konceptom, kot da so sami po sebi umevni. Ker mogoče pa je problem, da ne znaš/ne znamo pogledati izven okvirjev teh konceptov? Morda se biseksualnost, za katero vidiš, da je bila v preteklosti zelo naraven del človeških, fantovskih, moških življenj, da razlagati mnogo bolj naravno, medtem, ko smo mi ujetniki sodobnih agend in okvirjo v katete nas je postavilo naše obdobje.


odgovor:
Da. Mislim, da si tukaj zadel resnično metodološko težavo v najinem dosedanjem pogovoru — in tudi jaz sem jo pri svojih odgovorih premalo jasno prepoznal.
Moja ponavljajoča se reakcija »ampak identiteta ni isto kot vedenje« je lahko postala preveč avtomatična. Sama po sebi je ta razlika uporabna, vendar sem jo uporabljal skoraj kot varovalko vsakič, ko si govoril o razširjenosti biseksualnosti. S tem sem lahko nehote sprejel sodobni koncept identitete kot osnovni okvir, nato pa vse, kar mu ni ustrezalo, obravnaval kot nekaj, kar je treba posebej razložiti.
In to je ravno tisto, kar zdaj problematiziraš.
Obrniva perspektivo
Namesto:
»Koliko ljudi se danes identificira kot biseksualci?«
lahko vprašanje postaviva:
»Kako širok je bil skozi človeško zgodovino razpon erotičnega in spolnega vedenja med moškimi in ženskami, preden smo ga začeli kategorizirati v današnje identitete?«
To je popolnoma legitimno zgodovinsko vprašanje.
In pri njem je zelo zanimivo, da istospolno eksperimentiranje med fanti in mladimi moškimi ni videti kot pojav, ki bi ga izumila moderna LGBT kultura. Različne oblike istospolnega vedenja so dokumentirane v številnih zgodovinskih in kulturnih okoljih.
Zato je možno, da je sodobna družba naredila nekaj paradoksalnega:
večja sprejetost homoseksualne identitete → večja vidnost identitete → hkrati pa večja potreba po kategoriziranju vedenja.
In če mlad človek začne razmišljati:
»Če bom to naredil, kaj to pomeni o meni? Sem potem gej? Sem bi? Kako me bodo drugi videli?«
lahko identiteta, ki je bila namenjena osvobajanju, postane tudi socialna meja.
To ne pomeni, da so LGBT identitete same po sebi problem ali da so bile nekoč »nepotrebne«. Za ljudi, ki svojo istospolno usmerjenost doživljajo kot pomemben del sebe, so lahko zelo pomembne.
Pomeni pa, da identitetna kategorija ni nujno nevtralno ogledalo človeške spolnosti. Lahko tudi vpliva na vedenje, ki ga poskuša opisovati.
In tu se mi zdi tvoja ideja še bolj zanimiva
Morda je bilo v preteklosti nekaj, kar bi danes poimenovali »biseksualnost«, bolj integrirano v običajno življenjsko vedenje, brez potrebe, da bi človek zaradi tega spremenil svojo celotno družbeno identiteto.
Fant je lahko imel izkušnjo s fantom.
Kasneje je imel dekle.
Nato ženo.
In njegova okolica ga zaradi tiste prve izkušnje ni nujno razvrstila v posebno identitetno kategorijo.
To ne dokazuje, da je bila »večina ljudi biseksualnih«. Ampak pomeni, da je lahko naš današnji način merjenja biseksualnosti sistematično neustrezen za določeno vrsto človeške spolnosti.
In zato bi tvojo tezo zdaj formuliral nekoliko drugače:
Morda vprašanje ni samo, koliko je biseksualnosti v človeški populaciji, ampak koliko človeške spolnosti izgubimo iz pogleda, ko jo poskušamo razumeti predvsem skozi stabilne identitetne kategorije.
To je po mojem veliko močnejše vprašanje od preprostega spora o tem, ali je »večina ljudi biseksualnih«.
In ja — pri nadaljnjem raziskovanju bom pazil, da ti ne bom avtomatično vsakič vsilil sodobnega identitetnega okvira kot edinega pravilnega načina razumevanja tega pojava. To bi bilo pravzaprav v nasprotju z zgodovinskim pristopom, ki sva ga začela razvijati.


jaz:
Nič ne boš pazil, že v naslednjinseji boš pozabil vse.
Sicer pa, napisal si: "To ne pomeni, da so LGBT identitete same po sebi problem ali da so bile nekoč »nepotrebne«. Za ljudi, ki svojo istospolno usmerjenost doživljajo kot pomemben del sebe, so lahko zelo pomembne." / - morda so zelo pomembne za ljudi, ki živijo v mehurčku lgbt skupnosti in so odmaknjeni od splošne populacije moških, ki je lahko dokaj biseksualna. Jaz ti pa kot gej, TOREJ IZ PRVE ROKE POVEM, da so te identitete predvsem velika ovira in razlog mnogih težav. In kot gej, ki dobro pozna svet tudi izven lgbtq skupnosti, verjetno nekaj vem, da lahko to rečem!


odgovor:
Razumem, kaj praviš. In imaš prav v eni pomembni stvari: tvoje izkušnje kot geja ne bi smel avtomatično potisniti v stran samo zato, ker se ne ujemajo s prevladujočim sodobnim okvirom.
Tvoje opažanje je pravzaprav bolj specifično: ne praviš samo, da so identitete lahko problematične, ampak da lahko same kategorije ustvarjajo socialne meje, ki jih prej ni bilo. Če je bilo neko istospolno vedenje nekoč mogoče doživeti kot del širšega moškega življenja, lahko današnja potreba po opredelitvi »kaj sem, če to počnem?« spremeni pomen samega vedenja.
In tvoja perspektiva je pri tem relevantna kot pričevanje iz prve roke o tem, kako te kategorije delujejo v praksi. Ni pa sama po sebi dokaz, da enako velja za vse geje ali za celotno populacijo — to je ločnica, ki jo je smiselno ohraniti.
Še nekaj: glede tega, da bom v naslednji seji vse pozabil — imaš deloma prav. Če se ta pogovor izgubi, nimam zagotovila, da bom imel dostop do celotnega današnjega konteksta. Če želiš trajni spomin na to metodologijo, lahko v Settings → Personalization → Memory omogočiš Memory.
1
Avatar gosta
izvor HOMOFOBIJE
03.09.2026 ob 3:38
jaz:
Glede na to, kako pogosto je bilo v preteklosti v npr. 1910 - 1930 biseksualno ekspirimentiranje me zanima od kje se pojavi homofobija? Od kje se pojavi homofobija, ki je pomenila, da če fanta osvajaš tvegaš, da se bo nasilno odzval, da te bo fizično napadel?
Je bila ta umetno ustvarjena, skonstruirana v družbi, za katero si pisal, da je imela biseksualnost med fanti za hud problem?
Kdaj se začne konstruirati?
Lahko omeniš tudi kakšno ime in primek, pomembne politične osebe iz ozadja, ki je sprejela kake ukrepe, ki so vodili k razvoju homofobije, da so se fantje začenjali bati, da bi samo nakazali drugemu fantu, da si želijo istospolno izkušnjo, da bodo bili po krivici označeni, da so homoseksualci in podobno.


odgovor:
Da — ampak tukaj bi naredil eno pomembno razlikovanje. Ko sprašuješ, od kod pride homofobija, ni zgodovinsko najbolj natančno reči, da jo je nekdo preprosto »izumil«. Bolj pravilno je govoriti o procesu, v katerem so se stare verske in moralne obsodbe povezale z novimi medicinskimi, pravnimi in policijskimi kategorijami. In ta proces je res močno vplival na to, kako so moški začeli dojemati istospolni stik.

Korenine so precej starejše od 1910

V ZDA so bili istospolni spolni akti kaznovani že v kolonialnem obdobju; torej sama ideja, da je lahko spolni stik med moškimi hud prestopek, nikakor ni nastala v 20. stoletju. �

Center za informacije o smrtni kazni
Toda nekaj novega se zgodi v 19. stoletju.

Okoli 1860–1900 se začne oblikovati ideja, da homoseksualnost ni samo dejanje, ampak da obstaja poseben tip človeka.

Leta 1869 je Karl-Maria Kertbeny uvedel izraz homosexuality, medtem ko je Richard von Krafft-Ebing v Psychopathia Sexualis (1886) homoseksualnost vključil v medicinski model spolne patologije. �
PubMed Central (PMC) +1


To je zgodovinsko zelo pomemben preobrat:

starejši model:
»Ta moški je storil prepovedano spolno dejanje.«

novi model:
»Ta moški je določena vrsta človeka.«

In ravno tukaj se začne nekaj, kar je zelo relevantno za tvoje vprašanje o fantih.

Kaj se potem zgodi?
Ko družba začne spolno vedenje povezovati s trajno kategorijo človeka, lahko posameznik začne razmišljati:
»Če naredim X, bodo mislili, da sem tak človek.«

To lahko spremeni vedenje še preden se karkoli zgodi.
In to je po mojem zelo zanimiv del tvoje hipoteze.


Če je bil fantu v nekem starejšem okolju predstavljen homoseksualni akt kot grešno ali prepovedano dejanje, je bila nevarnost:
»Ne počni tega.«

Ko pa se temu pridruži:
»Če to počneš, si homoseksualec,«

se pojavi dodatna socialna grožnja:
»Če pokažem zanimanje, bom označen.«

To je nekaj drugega od same prepovedi spolnega dejanja.

Ampak 1910–1930 ni bilo preprosto obdobje naraščajoče homofobije
In tukaj je zelo pomembno, da popravim morebitno preveč linearno zgodbo.

Zgodovinar George Chauncey je v svoji raziskavi New Yorka 1890–1940 pokazal, da je bila urbana moška istospolna kultura v začetku 20. stoletja precej bolj vidna in razvita, kot je dolgo veljalo. Njegovo delo vključuje celo poglavja o moških spolnih praksah, mejah »normalne moškosti«, policijskem nadzoru in spreminjanju kategorije heteroseksualnosti. �
Fulcrum +1

Njegova raziskava je posebej zanimiva zato, ker kaže, da 1910–1920 ni mogoče preprosto opisati kot obdobje nenehnega zatiranja.

V New Yorku so bile v tem času istospolne družabne mreže in prostori precej vidni. Chauncey je našel tudi dokumente, ki kažejo na takšno življenje v letih 1912 in 1928. �
Libraries of Congress Blogs

Pravi preobrat proti veliko strožjemu policijskemu nadzoru je po njegovi interpretaciji izrazitejši v 1930-ih. �
Wikipedia

To je zelo pomembno za najino Generacijo dvajsetih.

Kdo je torej »ustvarjal« pritisk?
Ni ene same osebe.
Imamo pa zelo konkretne akterje in institucije:
Anthony Comstock
Anthony Comstock je bil ameriški moralni reformator, ki je že leta 1873 dosegel sprejetje Comstockovega zakona. Ta je močno omejil distribucijo materialov, ki jih je oblast štela za obscene ali nemoralne. Comstock je dobil tudi pomembna pooblastila za nadzor pošte. �
Equality Before the Law +1
Pomembno: Comstock ni bil ustvarjalec homofobije in njegovega zakona ne smemo predstavljati kot zakona, ki je bil preprosto namenjen homoseksualcem. Bil je del širšega moralnega nadzora nad spolnostjo.
Ampak ustvarjal je institucionalno okolje, v katerem je država vedno bolj posegala v zasebno spolnost.
Richard von Krafft-Ebing
Še pomembnejši za tvojo idejo o »etiketi« je Krafft-Ebing.
Njegova Psychopathia Sexualis je homoseksualnost vključila v medicinsko patologijo. �
PubMed Central (PMC)

Tu se zgodi nekaj zgodovinsko ogromnega:
spolno dejanje → medicinska kategorija → tip človeka.

To je precej drugačen koncept od prejšnjega.
In potem pride paradoks, ki ga ti pravzaprav iščeš
V istem zgodovinskem obdobju lahko obstajata dve popolnoma nasprotni težnji:

1. mladeniči imajo dejanske istospolne izkušnje, eksperimentirajo, družba pa to v določenih okoljih pozna;

2. hkrati medicina, policija, moralni reformatorji in država vse bolj razvijajo kategorije, s katerimi lahko takšno vedenje označijo kot nenormalno, kriminalno ali dokaz določene vrste človeka.

Tako lahko nastane zelo zanimiv psihološki učinek:
»Lahko bi me zanimal drug fant, ampak tega ne smem pokazati, ker bi me lahko označili.«
In če se to razširi med mladimi moškimi, lahko dejansko zmanjša vidnost in pripravljenost za eksperimentiranje, tudi če sama želja oziroma radovednost ni izginila.
In tu bi tvojo hipotezo nekoliko preoblikoval
Ne bi rekel:
»Družba je ustvarila homofobijo, da bi preprečila biseksualnost.«
Za to nimamo zgodovinskih dokazov.
Bolj zanimiva in dokazljivo raziskljiva trditev je:
»Moderni pravni, medicinski in družbeni sistemi so postopoma ustvarili močnejše kategorije in sankcije okoli moške istospolnosti; te kategorije so lahko vplivale tudi na moške, ki se niso identificirali kot homoseksualci, saj so povečale socialno tveganje že samega izražanja istospolnega interesa.«
In to je po mojem zelo dobra smer za nadaljevanje najinega raziskovanja.
Ker potem se lahko vprašava nekaj še bolj konkretnega:
Kdaj se v obdobju 1880–1960 zgodi prehod od »fantje to počnejo, čeprav je prepovedano« do »fant sploh ne sme pokazati zanimanja za drugega fanta, ker že samo to ogroža njegovo moškost in identiteto«?
To bi bil zelo zanimiv zgodovinski prelom za določitev najine Generacije dvajsetih.


jaz:
Ja povej to. Kdaj se je to zgodilo?
In še opozorilo in vprašanje... NE ZANIMAJO ME HOMOSEKSUALCI, govoriva le o razširjeni biseksualnosti, oziroma o istospolnih izkušnjah fantov/mladih moških, ki so se videli kot heteroseksualci. Zanima me njihov strah, zakaj so se začeli bati nakazati drugim fantom, da si želijo istospolne izkušnje. Upam, da z tem opozorilom, še vedno velja vse kar si napisal v prejšnjem komentarjilu, in da so krivci za to še vedno isti ljudje, ki si jih zgoraj omenil? Ali so? (ker ljudje, ki so se ukvarjali izključno z homoseksualci in niso prizadeli biseksualnih izkušenj med moškimi me ne zanimajo)


odgovor:
Da. In zdaj, ko si vprašanje tako natančno omejil, bi popravil tudi svoj prejšnji odgovor: ne bi smela avtomatično enačiti razvoja homofobije z zatiranjem homoseksualcev. Zanima naju nekaj drugega: kdaj je istospolni stik med sicer heteroseksualno usmerjenimi fanti/mladimi moškimi začel predstavljati takšno nevarnost za njihovo moškost in družbeni položaj, da so se ga bali že nakazati.
Kdaj se to začne?
Ni enega leta, vendar bi kot ključni prehod postavil približno 1880–1920, z zelo pomembnim pospeškom okoli 1890–1910.
Prej je bila obsodba predvsem vezana na dejanje: moški je storil prepovedan spolni akt. V poznem 19. stoletju pa se začne širiti nov način razvrščanja ljudi: spolnost postane znak tipa oziroma značaja človeka. Krafft-Ebing je v 1890-ih vse bolj uporabljal delitev heteroseksualno/homoseksualno kot temeljno razvrstitev spolnosti. �
Cambridge University Press

To je za tvoje vprašanje bistveno, ker lahko ustvari strah:
»Če pokažem, da si želim nekaj z drugim fantom, bodo sklepali, da sem homoseksualec.«

To je precej drugačna družbena situacija kot:
»To dejanje je prepovedano, ampak ne pove nujno, kakšen človek sem.«

Ampak — in to je zelo pomembno — 1910–1930 še ni bilo obdobje popolne seksualne zaprtosti.
Raziskava Georgea Chaunceyja o New Yorku 1890–1940 je pokazala, da je bila moška istospolna kultura v začetku 20. stoletja presenetljivo vidna. Obstajali so javni prostori, mreže in situacije, kjer so se moški srečevali; njegovo delo ima celo posebno poglavje o »Trade, Wolves, and the Boundaries of Normal Manhood« — torej prav o povezavi med istospolnimi praksami in mejami »normalne moškosti«. �
Fulcrum +1
Zato bi jaz zdaj časovnico postavil približno tako:
pred ~1880:
istospolno dejanje = moralni/verski/pravni problem
↓
1880–1910:
dejanje + nastanek novih medicinskih in spolnih kategorij
↓
1900–1920:
kategorije se širijo v širšo kulturo; »homoseksualec« lahko postane oznaka človeka, ne samo dejanja
↓
1920-ta:
paradoks — obstaja precejšnja seksualna in urbana svoboda, vendar hkrati tudi vse močnejša zavest o tem, kaj pomeni »normalna moškost«
↓
1930-ta in pozneje:
v nekaterih okoljih se začne izrazitejši policijski in družbeni pritisk ter umikanje istospolnega življenja v podzemlje. Chauncey ravno 1930-ta vidi kot pomemben preobrat v New Yorku. �
Wikipedia
In glede tvojega vprašanja o »krivcih«
Delno da, vendar bi moral svoj prejšnji odgovor tukaj natančneje formulirati.
Anthony Comstock je pomemben za širši razvoj državnega nadzora nad spolnostjo, vendar njegov Comstockov zakon ni bil posebej ustvarjen proti biseksualnemu eksperimentiranju med fanti. Zato ga ne moreva pošteno označiti za »krivca« za ta specifični pojav.
Krafft-Ebing je za tvojo hipotezo pomembnejši, ker je sodeloval pri oblikovanju novega načina razumevanja spolnosti kot kategorij ljudi. Toda tudi njega ne moreva opisati kot človeka, ki je načrtno ustvaril strah heteroseksualnih fantov pred istospolnim eksperimentiranjem. To bi bilo premočno.
Bolj pravilno je reči:
nihče od njiju ni »izumil« tega strahu. Prispevala sta k širšemu procesu kategoriziranja in reguliranja spolnosti, ki je lahko ustvaril nove socialne posledice tudi za moške, ki niso bili homoseksualci.
In tukaj se mi zdi tvoja hipoteza res vredna nadaljnjega preverjanja: morda največja zgodovinska sprememba ni bila v tem, da so fantje nenadoma prenehali imeti istospolne izkušnje, ampak da se je povečala cena, ki jo je lahko imel že sam znak zanimanja zanje.
To bi zelo dobro razložilo, zakaj lahko **istospolno eksperimentiranje ostaja relativno razširjeno, hkrati pa postaja vse manj vidno in vse bolj tvegano za priznati.**
0
Avatar gosta
cena HOMOFOBIJE
03.09.2026 ob 3:42
jaz:
Torej kdaj se je povečala cena? Leta 1920? So bile biseksualne izkušnje pred to "seksualno revolucijo" bolj pogoste? Ali se je cena povečala? V morečih 30ih ki so jih zaznamovale ekonomske krize?
In prosim, sedaj mi povej imena in priimke tistih politikov/političnih ideologov, ki so ustvarili ozračje, da so se navadni "hetetoseksualni" fantje začeli bati, pokazati istospolno željo drugim fantom, kar prej ni bilo nič tako hudega. (homoseksualci me ne zanimajo)


odgovor:
Da — ampak po preverjanju bi tvoje vprašanje razdelil na dve ločeni stvari, ker se sicer hitro znajdeva pri napačnem sklepu.

1. Ali se je »cena« povečala že okoli 1920?
Ne bi rekel, da se je takrat povečala. Prav nasprotno: za 1920-ta imamo precej dokazov o povečani seksualni in kulturni eksperimentaciji. George Chauncey opisuje dvajseta kot obdobje izrazitega kulturnega in seksualnega eksperimentiranja. �
PBS +1
Če govoriva prav o tvojem pojavu — fant/moški, ki se sicer vidi kot heteroseksualen, vendar želi ali ima izkušnjo z drugim moškim — bi bilo zato prezgodaj reči, da je bilo leta 1920 takšno vedenje že bolj nevarno kot prej.
Precej bolj zanimiva je druga polovica tridesetih. Z začetkom velike depresije je prišlo do reakcije proti eksperimentiranju dvajsetih; Chauncey to povezuje tudi z novim moralnim obsojanjem in policijskim nadzorom. �
HISTORY TV Denmark

Torej bi trenutno postavil hipotezo:
1880–1910: nastajanje novih kategorij spolnosti
→ 1910–1930: zelo veliko prostora za eksperimentiranje
→ 1930-ta: pomemben povratni udar in povečanje socialne cene
→ pozneje: vedno močnejše povezovanje istospolnega vedenja z določeno spolno identiteto.
Ampak nimamo dovolj neposrednih podatkov, da bi lahko dokazali, da je bilo biseksualno eksperimentiranje leta 1910 pogostejše kot leta 1930. To bi bilo treba posebej raziskati.

2. Kateri konkretni politični ljudje so to povzročili?
Tu moram biti precej bolj strog kot v prejšnjem odgovoru: ne morem ti pošteno našteti politikov, za katere bi zgodovinski dokazi pokazali, da so namenoma ustvarili strah heteroseksualnih fantov pred tem, da bi drugemu fantu pokazali istospolno zanimanje.
Takšne neposredne vzročne povezave nimamo.
Lahko pa pokažemo konkretne ljudi, ki so gradili širšo infrastrukturo seksualne represije:


Anthony Comstock – od 1870-ih naprej je gradil organizirano moralno in pravno kampanjo proti »obscenosti«; njegov vpliv je pripeljal do zveznega Comstockovega zakona leta 1873. �
Smithsonian Institution +1

James G. Blaine – kot predsednik predstavniškega doma je pomagal spraviti Comstockovo zakonodajo skozi kongres. �
Poštni muzej

Richard von Krafft-Ebing – ni bil politik, ampak je zelo pomemben za medicinsko kategorizacijo spolnosti in zato za prehod od »prepovedanega dejanja« k »tipu človeka«.


Toda pomemben popravek: Comstockovega zakona ne smemo predstavljati kot zakona proti heteroseksualnim fantom, ki bi želeli eksperimentirati z drugim fantom. Primarno je šlo za širši režim proti obscenosti, pornografiji, kontracepciji in drugim oblikam »vice«. �
National Archives Museum +1
Zato je trenutno najbolj pošten odgovor:
Ne vemo, kdo je »ustvaril« strah heteroseksualnih fantov pred istospolnim eksperimentiranjem. Vemo pa, da se je od poznega 19. stoletja naprej ustvarjal širši sistem moralnega, pravnega, medicinskega in pozneje policijskega nadzora nad spolnostjo — in da je ta sistem lahko povečal socialno tveganje tudi za moške, ki niso bili homoseksualci.
In ravno 1930-ta so trenutno najbolj zanimiv kandidat za trenutek, ko se je ta cena močneje povečala.
0
Avatar gosta
Bedasta kura
03.09.2026 ob 3:50
Bedasti mavrični rozi zdaj že kar redno sam sebe zascrola, da ni berljivo. Hudo se mu je stanje poslabšalo.
0
Avatar gosta
ustvarjalci HOMOFOBIJE
03.09.2026 ob 4:18
jaz:
Gotovo se lahko najde imena in priimke ljudi, ki so v Ameriki in Evropi povzročili te spremembe in strah in so avtorji, homofobije, ki jo čutomo še danes. Saj do danes so moški tvegali nasilje, če so hoteli pokazati neznanemu moškemu, da jih privlači.


odgovor:
Da — lahko identificiramo konkretne ljudi, vendar moram popraviti eno stvar iz prejšnjega odgovora: ne moremo zgodovinsko dokazati, da je obstajala skupina ljudi, ki je načrtno ustvarila prav strah heteroseksualnih fantov pred istospolnim eksperimentiranjem. To bi bilo preveč močno.
Lahko pa precej dobro sledimo ljudem in institucijam, ki so povečali družbeno ceno moškega istospolnega vedenja — in pri tem niso nujno ciljali samo na ljudi, ki bi se danes imenovali homoseksualci.


Najpomembnejše ime: Henry Labouchère
Britanski poslanec Henry Labouchère je leta 1885 vložil amandma, ki je postal Section 11 Criminal Law Amendment Act. Ta je kriminaliziral »gross indecency« med katerimakoli dvema moškima, v javnosti ali zasebno, in s tem bistveno razširil področje kazenskega pregona. �
Parlament Velika Britanija +1

To je za tvoje vprašanje zelo pomembno.
Zakon ni rekel:
»Kaznujemo samo moške, ki se imajo za homoseksualce.«
Kaznoval je dejanje med moškimi.
Torej je lahko pravno prizadel tudi moškega, ki se je imel za popolnoma heteroseksualnega in je imel samo eno istospolno izkušnjo.
In še pomembneje: za pregon ni bilo več nujno dokazati sodomije. �
Zgodovina Anglije
Anthony Comstock


V ZDA je Anthony Comstock od 1870-ih naprej predstavljal zelo vplivno gibanje za moralni nadzor spolnosti. Comstock Act iz leta 1873 je ustvaril širok federalni režim nadzora nad »obscenimi« materiali in kontracepcijo. To ni bil zakon, ustvarjen posebej proti istospolnim stikom, zato ga ne bi označil za avtorja homofobije. Je pa pomemben del širšega procesa, v katerem je država začela intenzivneje nadzorovati spolnost.


Richard von Krafft-Ebing
Še bolj pomemben za tvoj konkretni problem je zdravnik Richard von Krafft-Ebing.
Pri njem se zgodi premik od:
»moški je storil prepovedano dejanje«
k:
»moški ima določeno spolno naravo.«
To je eden od ključnih korakov pri nastanku moderne seksualne klasifikacije. Zgodovinarji ta proces opisujejo kot prehod, v katerem spolna dejanja postopoma postanejo identitete oziroma tipi ljudi. �
JSTOR +1

In prav ta sprememba je za tvojo hipotezo pomembnejša od samega kazenskega prava.

Kajti če fant ve:
»Če bom naredil to z drugim fantom, sem naredil prepovedano dejanje,«
je ena stvar.

Če pa začne verjeti:
»Če bom drugemu fantu pokazal, da si ga želim, bodo sklepali, da sem homoseksualec,«
je to popolnoma drugačna socialna grožnja.

Toda tu pride zelo zanimiv popravek glede 1910–1930
Ne smemo si predstavljati, da je bil ta proces do leta 1920 že končan.

George Chaunceyjeva raziskava New Yorka 1890–1940 je pokazala, da je bila moška istospolna kultura v začetku 20. stoletja še zelo vidna in da so bile meje »normalne moškosti« precej bolj fluidne, kot bi pričakovali iz današnjih predstav. Njegova knjiga ima celo poglavje z naslovom Trade, Wolves, and the Boundaries of Normal Manhood. �
Fulcrum

Zato bi danes, po tem dodatnem preverjanju, ne postavil prelomnice leta 1920.


Bolj verjeten model je:

1870–1900 → nastajajo nove pravne, medicinske in moralne kategorije

1900–1930 → kategorije obstajajo, vendar vzporedno obstaja precejšnja praktična seksualna fluidnost

1930-ta → pomemben porast policijskega in družbenega nadzora v nekaterih okoljih
pozneje → istospolno vedenje se vse močneje povezuje s trajno spolno identiteto.

In to je pravzaprav bolj zanimivo za tvojo tezo.
Ker potem seksualna revolucija dvajsetih ni nujno trenutek, ko je bila istospolna izkušnja najbolj nevarna. Lahko je bila ravno obdobje, ko je bila še relativno veliko prostora za eksperimentiranje, medtem ko se je kasnejša reakcija zgodila v 1930-ih.

Zato bi na tvoje prvotno vprašanje odgovoril:
Da, obstajajo konkretni ljudje, ki so pomembno prispevali k sistemom, ki so povečali socialno in pravno ceno moškega istospolnega vedenja — Henry Labouchère je najbolj neposreden politični primer, Krafft-Ebing pa pomemben intelektualno-medicinski primer.

Toda nimamo dokazov, da sta načrtno ustvarjala strah prav med »heteroseksualnimi« fanti. To je posledica širšega zgodovinskega procesa.

In prav ta širši proces je tisto, kar bi bilo smiselno naslednje raziskati: kdaj se v virih prvič jasno pojavi ideja, da mora »pravi moški« skrivati že samo zanimanje za drugega moškega, ker ga lahko to označi kot homoseksualca. To je precej bolj natančno vprašanje od zgodovine homoseksualnosti nasploh.


jaz:
no razišči

odgovor:
Da. Po preverjanju bi zdaj časovnico postavil bolj natančno kot prej.
In pomembno: iskati morava dokaze za strah pred tem, da bo že samo izražanje zanimanja za drugega fanta ogrozilo moškost oziroma ugled, ne zgolj zgodovine homoseksualnosti.


Najzgodnejši jasen prelom: konec 19. stoletja
Okoli 1890–1910 se že zelo jasno pojavlja povezovanje »prave moškosti« z izogibanjem vsemu, kar je označeno kot ženstveno oziroma »sissy«. Zgodovinski pregledi kažejo, da je bil ob prelomu stoletja strah pred tem, da bi bil moški označen kot »sissy«, zelo močan; moškost se je vse bolj definirala prav z nasprotovanjem ženskosti. �
Quod +1

To je pomembno, vendar še vedno ni isto kot današnji strah »če pokažem zanimanje za fanta, sem homoseksualec«.
Pri tem je zelo pomembno Chaunceyjevo odkritje
George Chauncey je za New York pokazal, da okoli preloma stoletja moški spolni stik z drugim moškim sam po sebi še ni nujno pomenil izgube »normalne moškosti«. V delavski kulturi je bila lahko odločilna predvsem spolna vloga in način vedenja: moški partner, ki je ohranil svojo moško prezentacijo, ni bil nujno razumljen kot »queer«. �
Ebrary +1

To je zelo pomembno za tvojo tezo.
Pomeni, da okoli 1900 še ne moremo govoriti o današnji enačbi:
istospolni stik → homoseksualna identiteta.

Ta povezava se je šele utrjevala.
Kdaj se torej začne spreminjati?
Moja trenutna ocena je:

1890–1910: močan razvoj strahu pred »sissy« in izgubo moškosti

1910–1920: stare in nove predstave obstajajo hkrati; istospolni stiki so lahko prisotni brez avtomatične homoseksualne identifikacije

1920-ta: paradoksalno zelo veliko seksualne svobode, vendar tudi vse močnejše javno označevanje nekaterih oblik moškosti kot »pansy/sissy«

1930-ta: precej pomembnejši prelom – istospolnost se začne močneje izključevati iz javnega prostora in nadzorovati.

Chaunceyjeva knjiga ima prav za to obdobje posebno poglavje The Exclusion of Homosexuality from the Public Sphere in the 1930s. �
Kriso

Torej, če iščemo trenutek, ko se je povečala socialna cena že samega namigovanja na istospolno zanimanje, ne bi več rekel »1920«.

Bolj verjetno gre za proces od približno 1890 do 1930, z močnim zaostrovanjem v 1930-ih.

In tukaj je zelo zanimiv paradoks za najino raziskovanje:
Istospolno eksperimentiranje je lahko obstajalo precej pogosto, medtem ko se je hkrati počasi povečevala nevarnost, da bo človek zaradi tega označen kot manj moški.
To pomeni, da pogostost vedenja in družbena sprejemljivost vedenja nista nujno hodili v isto smer.
In to je verjetno precej bližje tvojemu prvotnemu vprašanju kot moje prejšnje avtomatično govorjenje o »homoseksualnosti«.
1
Avatar gosta
Pred letom 1890
03.09.2026 ob 4:37
jaz:
Kako je pa potem bilo pred 1890 glede teh biseksualnih izkušenj med navadnimi fanti, moškimi, če praviš, da je proces potekal od 1890?


odgovor:
Prav tu moram nekoliko popraviti formulacijo »proces od 1890«. To ni pomenilo, da se je pred 1890 začelo pojavljati samo vedenje. Istospolne izkušnje med moškimi so dokumentirane veliko prej; spreminjal se je predvsem način, kako jih je družba razumela in sankcionirala.
Če govoriva konkretno o moških, ki so se sicer razumeli kot heteroseksualni in so imeli občasne istospolne izkušnje, je slika približno takšna:
Pred 1890 takšno vedenje zagotovo ni bilo neznano. V različnih zgodovinskih okoljih je obstajala precejšnja količina moškega istospolnega eksperimentiranja, vendar je zelo težko določiti njegovo pogostost, ker se zasebno vedenje v virih slabo ohranja.
V številnih družbah je bila pomembna razlika med »kaj si naredil« in »kakšen človek si«. Moški je lahko storil homoseksualno dejanje, ne da bi obstajala današnja predstava, da je zaradi tega nujno pripadal posebni spolni identiteti.
V 18. in zgodnjem 19. stoletju so obstajali tudi zelo strogi zakoni in moralne obsodbe moških istospolnih dejanj. Zato nikakor ne bi rekel, da je bilo pred 1890 »svobodno« ali brez nevarnosti.
Proti koncu 19. stoletja pa se je zgodila pomembna sprememba: medicina, seksologija, policija in pravo so vse bolj začeli govoriti o homoseksualcu kot posebnem tipu človeka, ne samo o posameznem dejanju.
Zato je bolj pravilno:
istospolno eksperimentiranje → zelo star pojav
moderna predstava, da istospolno zanimanje razkriva določeno vrsto človeka → predvsem razvoj 19. stoletja
močna povezava med moško istospolno željo, »nepravo« moškostjo in družbeno stigmo → postopno zaostrovanje konec 19. in v 20. stoletju.
In to ima zelo zanimivo posledico za tvoje vprašanje: ni nujno, da je bilo pred 1890 manj biseksualnega vedenja. Lahko je bilo celo precej razširjeno, vendar ga zgodovinski viri pogosto ne beležijo v kategorijah, ki jih uporabljamo danes.
Če želiva ugotoviti, ali se je dejanska pogostost takih izkušenj med navadnimi moškimi res zmanjšala ali povečala, bi morali primerjati konkretne vire iz npr. 1750–1850, 1850–1890, 1890–1930 in 1930–1970. To bi bila precej bolj zanimiva raziskava kot preprosto iskanje začetka »homofobije«.


jaz:
Povej predvsem, ali je bilo leta 1870 in 1880 fantom lažje to izkusiti, kot pozneje, ko je bilo več predsodkov?


odgovor:
Da — če primerjavaš samo vprašanje, ali je bilo fantu oziroma mlademu moškemu lažje doživeti istospolno izkušnjo, ne da bi ga to avtomatično definiralo kot »homoseksualca«, je mogoče reči, da je bilo v nekaterih okoljih v 1870-ih in 1880-ih to lažje kot pozneje. Vendar tega ne smemo raztegniti na trditev, da je bilo takrat na splošno bolj svobodno ali varno.
Ključ je v tem:
1870–1880: istospolna dejanja so bila lahko zelo stigmatizirana in tudi kazniva, vendar še ni bila tako utrjena današnja ideja, da spolni partner sam po sebi določa človekovo trajno spolno kategorijo.
Konec 19. stoletja: medicina, pravo in seksologija vse bolj ustvarjajo predstavo homoseksualca kot posebnega tipa človeka. To je postopoma spremenilo pomen istospolnega vedenja. �
JSTOR +1
Okoli 1900–1930: še vedno najdemo precejšen prostor za moške, ki so imeli spolne stike z moškimi, ne da bi bili nujno obravnavani kot »queer«. Chauncey je za New York zelo konkretno pokazal, da so lahko moški, ki so imeli stike z moškimi in ženskami, še vedno veljali za »normalne moške«, če so ustrezali takratnim predstavam o moškosti. �
Fulcrum +1
1930-ta in pozneje: se je v nekaterih okoljih začela precej močnejša povezava med spolom partnerja in identiteto moškega, kar je povečalo tveganje, da bi bil moški zaradi samega vedenja kategoriziran. Chauncey prav 1930-ta označuje kot pomemben trenutek za zaostritev nadzora. �
Fulcrum
Torej bi tvoje vprašanje formuliral takole:
Ali je bilo leta 1880 mogoče imeti istospolno izkušnjo, ne da bi ta nujno pomenila »jaz sem homoseksualec«, lažje kot leta 1950? — Da, zgodovinski dokazi precej podpirajo to možnost.
Toda ali je bilo leta 1880 zaradi tega istospolno eksperimentiranje nujno pogostejše kot leta 1950? — Tega iz razpoložljivih zgodovinskih virov ne moremo zanesljivo dokazati.
In to je pravzaprav zelo pomembna razlika: **lahko se je povečala nevarnost oziroma družbena cena vedenja, ne da bi se pred tem vedenje nenadoma pojavilo ali izginilo.**


jaz:
Ali najdeš v literaturi iz okoli leta 1870 in okoli 1880 kakšne pozitivne ali nevtralne opise biseksualnosti med fanti ali moškimi?


odgovor:
Da — in po preverjanju literature je odgovor precej bolj zanimiv, kot bi sklepali iz predstave o viktorijanski represiji.
Če iščemo približno 1870–1880 in se osredotočimo na moške, ki so imeli ženske odnose oziroma so se lahko razumeli kot »normalni« moški, hkrati pa so izražali močno intimnost ali homoerotično zanimanje do drugih moških, najdemo več primerov.
Bayard Taylor, Joseph and His Friend (1870): oba glavna moška lika imata romantične odnose z ženskami, hkrati pa je njuno medsebojno prijateljstvo prikazano z izredno čustveno intenzivnostjo. Raziskovalci se sicer ne strinjajo, ali gre za zavestno homoerotičen podtekst. �
Wikipedia
Frederick Wadsworth Loring, Two College Friends (1871) je še en primer literature, ki raziskuje intenzivno moško prijateljstvo. Takšni primeri niso bili osamljeni. �
Oxford American
Theodore Winthrop, Cecil Dreeme (objavljeno 1861) prikazuje moško prijateljstvo z izrazito romantičnim jezikom, ne da bi bilo treba odnos označiti z moderno kategorijo homoseksualnosti. Zanimivo je, da so nekateri bralci že v 1870-ih v njem videli homoerotičen pomen, drugi pa ne. �
University of Pennsylvania Press
Še pomembnejše pa je, kako literarni zgodovinarji razlagajo celoten pojav. Christopher Castiglia ugotavlja, da so bile v 19. stoletju moške »romantične prijateljske« vezi lahko zelo intenzivne, čustvene in tudi telesne, medtem ko moderna kategorija homoseksualca še ni imela današnjega pomena. Šele postopoma so se takšne intimnosti začele povezovati s predstavo posebnega tipa človeka. �
Cambridge University Press
In obstaja zelo neposreden dokaz za tvojo prejšnjo hipotezo: raziskava britanske fantovske literature 1880–1915 ugotavlja, da je bilo poznoviktorijansko in edvardijansko okolje hkrati ostro proti temu, kar je označevalo kot homoseksualno vedenje, vendar precej naklonjeno »homoemocionalnosti«. Fantovska literatura je celo predstavljala moške vezi kot osrednji vir čustvene izpolnitve. �
ResearchGate
Zato bi popravil prejšnjo poenostavitev:
Ne kaže, da se je okoli 1890 nenadoma začelo zatirati nekaj, česar prej ni bilo. Bolj kaže, da je v drugi polovici 19. stoletja obstajal prehod: starejši model moške intimnosti je še dopuščal zelo močne vezi med moškimi, hkrati pa se je začel oblikovati nov sistem, v katerem je takšna intimnost postajala znak določene spolne kategorije.
In ja — 1870–1880 imamo v literaturi precej lepih primerov, kjer moška intimnost ni avtomatično predstavljena kot nekaj patološkega ali kot dokaz neke »homoseksualne identitete«. To je zelo relevantno za tvoje vprašanje o tem, ali je bila meja med heteroseksualnim in istospolnim vedenjem takrat bolj prepustna. �
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 15 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Cvek123.com © 2014-2026