☕ DUL - 3

40. DRUŠTVA

Leta 1891 so ustanovili Prostovoljno požarno brambo v Dolu.
Pravila zanjo so bila vložena v lepi slovenščini, čeprav jih je bilo treba potrditi z uradnim nemškim občinskim pečatom Amtsstelle der Gemeine Lustthal (občinski urad Dol).
Nekateri od ustanoviteljev so se podpisali še v gotici, nekateri pa so bili nepismeni in so jih podpisali drugi.

Leta 1904 je bilo ustanovljeno Katoliško slovensko izobraževalno društvo v Dolu, ki se je pozneje preimenovalo v Prosvetno društvo.
V okviru Prosvetnega društva so delovali pevski zbori in tamburaški odseki.

Leta 1908 je bil v Dolu prvi znani telovadni nastop telovadnega društva Orel.

Leta 1922 je eno od starejših društev v Dolu imelo še nemško ime Lese Verein in je tega leta dobilo slovensko ime Bralno društvo.

Leta 1924 je bila ustanovljena podružnica Krščanske šole v Dolu.

Leta 1925 so bila potrjena nova pravila Gasilskega društva Dol – Beričevo.

Leta 1926 so ustanovili podružnico Sadjarskega in vrtnarskega društva za Slovenijo.
Ustanovili so tudi Samopomoč v ljubljanski gasilski župi združenih gasilcev in njihovih soprog.

Leta 1929 je bilo telovadno društvo Orel ob nastopu šestojanuarske diktature razpuščeno.
Zato so se pozneje ustanavljala nova društva kot je na primer Fantovski odsek.

Leta 1930 so ustanovili telovadno društvo Sokol, ki je imelo še isto leto prvi javni nastop.
Društvo je bilo tesno povezano z Društvom kmečkih fantov in deklet v Beričevem.
Ustanovljeno je bilo tudi Olepševalno društvo.

Leta 1934 je bila ustanovljena podružnica Družbe svetega Cirila in Metoda za Dol in okolico.
Ustanovljena je bila tudi krajevna organizacija Združenja borcev Jugoslavije.

Leta 1935 je bila ustanovljena podružnica okrajne Obrtne zveze.

Leta 1936 je bila ustanovljena krajevna Kmečka zveza.

Leta 1937 je bila ustanovljena podružnica kemičnega delavstva Zveze združenih delavcev.


V eni od sob v prvem ene od enonadstropnih stavb v Dolu, ostalih še iz časov splavarsko tovorniške poti po Savi, je bila po prvi vojni prva dvoranica, v kateri so bile krajevne šolske in skupne prireditve in nastopi.
Prosvetno društvo je počasi doseglo, da je bilo vse zgornje nadstropje preurejeno v dvorano in da je bila prejšnja dvoranica porabljena za novi oder, za dostop v dvorano pa so bile prizidane zunanje stopnice.
Hiše se je prijelo ime Prosvetni dom.
Prej se je reklo pri Dacarju, ker je v nji bival uradnik še od tovorniških časov naprej, ali pri Verbajsu, ker je imel nekaj časa tu trgovino Verbajs iz Ljubljane.
V dvorani so bile vse večje prireditve in slovesnosti, saj je bila največji zaprt javni prostor v kraju.
V Prosvetnem domu so bila predavanja s skioptičnimi slikami, dvorana pa še ni bila preurejena za filmske projekcije in kino.
Največ je bilo v dvorani tečajev, iger in telovadnih nastopov.

Med vojnama so v Dolu in okolici živeli igralci.

Prvi od njih je bil stari Ocvirk, Leopold Pavčnik iz Kleč.
Ko se je po prvi vojni vrnil z družino iz Amerike, je prinesel v Dol kup ameriških domislic in norčij, s katerimi je razpolagal nemi film in Charlie Chaplin.
Pavčnik je z njimi poživljal in razgibaval dotedanje avstrijsko in slovensko burkaštvo in bil s svojo drobno postavo poosebljen junak iz ameriškega nemega filma.

Sledil mu je sin Polde Pavčnik, pozneje tajnik AGRFT v Ljubljani.
Druga vojna mu je podrla načrte glede študija in igralske kariere.
Tako je bila njegova igralska strast potešena le v predvojnih nastopih na dolskem odru.

Steber dolskega Prosvetnega društva je bil v tridesetih letih Ukanov Tone ali Hamlet, kot so mu rekli.
Tone Bregar iz Zajelš je marca 1945 padel v partizanih v Črnem grabnu.
Njegovo partizansko ime je bilo Aleks.
Tone je rad igral in je znal s svojim čudovitim glasom in inteligentnim podajanjem pritegniti gledalce za še tako resne in globoke igre.

Vsa skupina igralskega odseka je redno spremljala delo Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani in skoraj pol repertoarja Drame z manjšimi zasedbami uspešno prenašala v Dol.
Ob kuhanju žganja ob Klemenčevem grabnu pod Zajelšami so bili igralski tečaji in tam so se kovali tudi načrti za nadaljnje delo igralskega odseka.

Veseli del dolskega repertoarja je po umiku Leopolda Pavčnika prevzel Kumrov Lojze, Lojze Kastelic iz Kleč, dobrovoljček in šegava duša po naravi, na odru pa tako neposreden in prisrčen, da je bila v vsaki igri že vnaprej zagotovljena vsaj ena ponovitev.

Med režiserji ne moremo mimo Matjačevega Johana iz Vidma, Ivana Morela in mimo Majdonovega Roka, Roka Igličarja iz Zaboršta.

Med igralkami naj omenimo še Dragarjevo Micelj, Marijo Lobodo iz Dola ter Lojzko Tihelj, poročeno Moder na Vidmu, in Cotmanovo Micko, Marijo Kadivc iz Dola.

Pri tem ne smemo pozabiti na pevski odsek Prosvetnega društva in njegove moški, ženski in mešani zbor, ki so delovali pod vodstvom organista Zabavnika.
Nekaj časa je bil zelo delaven tudi tamburaški ansambel.
Med stebri dolskega moškega in mešanega zbora sta bila Ivan Cajhen, Mežnarjev iz Podgore, ki je tudi veliko igral, in Ivan Slovnik, Prefatov iz Zaboršta, neprekosljiv tenor.

Prosvetno društvo se je med vojnama otepalo s hudimi gmotnimi in prostorskimi težavami.
Po šestojanuarski diktaturi je imelo opravka s pritiski, ki so bili ob menjavah vlad tako ostri, da je bil Prosvetni dom zaprt in so morali gostovati pri Sveti Heleni.

*

se imenuje Sveta Helena

http://uploads.publishwall.si/imgsmedium/2014/02/17/publishwall_resized_1392637383_5142395.jpg

*

kraj se imenuje Kamnica

verjetno so gostovali v cerkvi
ni točno napisano

lahko pa da je bilo v gradu

41. UGLEDNE OSEBNOSTI

http://www.botanicni-vrt.si/images/bot_vrt/image099.jpg
ANDREJ FLEISCHMANN
1804 – 1867
Beričevo

Starejši brat skladatelja Jurija
Botanik.
Pisec botaničnih pregledov.
1819 – 1850 vrtnar v Botaničnem vrtu v Ljubljani.
1844 napisal Pregled kranjske flore.
1850 – 1867 vodil Botanični vrt in imel botanična predavanja.
Dopisni član bavarske Botanične družbe v Regensburgu in Kranjske kmetijske družbe.
Po njem so poimenovali Fleischmannovo grabljišče (Knautia fleischmanii) in Fleishmannov rebrinec (Pastinaca fleischmanii).

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/2/20/Jurij_Flaj%C5%A1man.jpg/220px-Jurij_Flaj%C5%A1man.jpg
JURIJ FLAJŠMAN
1818 – 1874
Beričevo

Učitelj.
Glasbenik.
Skladatelj.
Najbolj znana skladba Luna sije.


VALENTIN HRIZOGON MAJAR
1851 – 1938
Gostinca

Frančiškan, pozneje svetni duhovnik.
Eden prvih slovenskih prevajalcev poljskega pisatelja Henryka Sienkiewicza (Srečolovec 1887).

http://www.slovenska-biografija.si/static/osebe/sbi209778_Gostincar_Josip.jpg
JOSIP GOSTINČAR
1860 – 1942
Beričevo

Izučen sitar.
Mojster v ljubljanski predilnici.
Z Janezom Evangelistom Krekom je bile leta 1894 med organizatorji in ustanovitelji Slovenskega katoliškega delavskega društva in leta 1898 Delavskega stavbnega društva.
Kot poslanec se je v državnem zboru na Dunaju zavzemal za zboljšanje gmotnega položaja delavstva in nižjega uradništva, za melioracijo, za pomoč ob ujmah prizadetim krajem.
Ena njegovih interpelacij je trajala 16 ur, da je s tem onemogočil nasprotnikom besedo.


FRANC ŠIMENC Penkačev
1864 – 1945
Dol

Častni občan Dola.
Ugleden posestnik.
40 let na čelu Gasilskega društva.


JOSIP REICH
1863 – 1942

Nadučitelj.
Vodil dolsko šolo skoraj 20 let.
Še dlje je bil tajnik, blagajnik ali odbornik Gasilskega društva.


FRANC JERMAN
1883 – 1949
Zaboršt

Zvonarski mojster.
Obešal nove zvonove po vsej Sloveniji.
Doma se je uveljavil kot iznajdljivi kovač in fužinar.
Solastnik tovarne barv Jerka v Ihanu.

http://www.zaveza.si/slike_z_88/z_88_11.png
JOSIP ŠIMENC
1888 – 1965
Podgora

Ljubljanski stolni dekan.
Slovel kot izvrsten cerkveni govornik in nabožni pisec.

http://www.slovenska-biografija.si/static/osebe/sbi275920_Klemencic_Josip.jpg
JOSIP KLEMENČIČ
1892 – 1969
Podgora

Duhovnik.
Skladatelj nabožnih in posvetnih pesmi.
Mojster oblike in tehnike.
Pisec poljudno strokovnih člankov.


ANTON MODER
1895 – 1979
Videm

Župnik na Dobrovi.
Profesor naravoslovja.
Pisec poljudnih naravoslovnih del.


JOSIP KLEMENC
1898 – 1967
Dol

Arheolog.
Zaslužen za izkop rimskega grobišča v Šempetru v Savinjski dolini.

MARIJA KLEMENC
1898 – 1977
Dol

Zobozdravnica.
Po vojni je imela prve tečaje Rdečega križa.
Dolgo je vodila pevski zbor in pomagala pri gledaliških igrah.

Mavro zakaj si izbrisal zeleno glivico? Za razliko od nje si pismen.

ker me je žalila

ŽERJAVOV GRAD

Spomini babi Tončke o prebivalcih in življenju na gradu: ˝Gospa Karla, ki so ji rekli kar Žerjavova gospa, se je leta 1917 poročila z imenitnim Čehom, Antoninom Doležalom. Otroci smo si ga zapomnili po značilnem češkem naglasu. Otrok nista imela, bila pa sta zelo navezana na svoje pse, ki sta jih imela v bivalnih prostorih gradu, kar je bilo za tiste čase kar nenavadno. Spominjam se , da sta imela dva ali tri velike pse, ki smo se jih otroci bali. Žerjavova gospa je redno hodila k maši sveti Heleni. Svojo grajsko klop so imeli na desni strani pred oltarjem. V tistih časih so imele posamezne družine zakupljene klopi v cerkvi. V tej klopi so lahko sedeli učitelji, enako na drugi strani pred oltarjem. na ta način so učitelji laže nadzirali nas otroke, ki smo stali na prostoru, kjer je danes daritveni oltar.

Žerjavov grad je bil v tistih časih precej imeniten. Do njega so vodile tri poti iz Dolskega, Kamnice in Vinj. Ob poteh iz Dolskega in Kamnice je bil zasajen sadni drevored. V smeri iz Dolskega so bila zasajena jabolka, iz Kamnice pa hruške- tepke in črnevke.

Zanimiva je zgodba o tepkah. Te so bile na Slovenskem zelo pogoste med sadnimi drevesi, kar izvira iz časa Marije Terezije, ki je zaukazala, da se hruške in jabolka zasadijo vsepovsod. Sadje so lahko ljudje posušili in z njim omilili obdobja lakote. Če je kontrola ugotovila, da kmetje niso hrušk zasadili, so bili tepeni. Od tod ime tepka. Zadnje od dreves iz drevoreda še vedno raste v križišču poti pod gradom."

Konec petdesetih let 20. stoletja je bil drevored posekan. Nekdanji učenci OŠ Dol pri Ljubljani, rojeni 1962, so ob praznovanju svojega abrahama v letu 2012 ponovno zasadili drevored lip ob poti iz Dolskega.

42. POTRES 1895

Potres je v vsem okolišu napravil precej škode.
Razpokane ali prizadete so bile skoraj vse hiše, tudi vse 3 cerkve.
Dobro je potres prenesla le graščina.
Le nekaj dimnikov je popadalo s strehe.

Tedaj je dolski župnik poslal v Ljubljano cerkovnika, naj vpraša škofa, kje naj v nedeljo mašuje, ker je za vse 3 cerkve nevarno, da se podrejo ob prvem novem sunku.

Zanimivo, da so pri dokumentih se vedno uporabljali gotico. Ko sem bila otrok, smo imeli doma kar lepo stevilo knjig v gotici. Komplicirana pisava. Ne razumem, zakaj se cesar, ce si je ze lastil prestol, ni naucil jezikov podrejenih narodov. To bi morala biti njegova cesarska dolznost. Dolznost podrejenih narodov pa, da ga fliknejo s trona.

Kaj so naredili s stavbami poskodovanimi v potresu? So jih obnovili ali porusili?

*

večino hiš so obnovili

Mogoce ves, kaksno tehni so uporabili pri obnovi?

poškodovan del so na novo zazidali

10 poslancev v parlamentu.

43. DOL MED VOJNO

Med drugo vojno je bil Dol pod nemško zasedbo.
29. aprila 1941 se je v Dolu naselil gestapo.
V Dolu je bila do leta 1943 nemška orožniška postojanka.

Ljudje so okupatorja sprejeli z odporom in zaskrbljenostjo.
Že junija je organiziral tečaje nemščine za mladino in odrasle.
Slovenske učitelje je izselil in pripeljal svoje, nemške.
Knjižnico je zažgal.
Le nekaj knjig so ljudje rešili.
Pouk je potekal le v nemščini.

Ker je bila Ljubljana pod italijansko zasedbo, so si Nemci med vojno potegnili obvozno železnico od Šentvida do Laz in postavili pri Lazah most čez Savo, da se jim ni bilo treba voziti skozi Ljubljano.
Ta proga je bila večkrat minirana.
Ob koncu vojne je bil most pri Lazah razstreljen, po vojni pa vsa proga demontirana in tiri prepeljani v Bosno za progo Brčko – Banovići.
Po trasi nekdanje proge je bila pozneje potegnjena zasavska cesta.

https://c2.staticflickr.com/2/1669/24642280420_3c44578137_z.jpg

Veliko moških je bilo vpoklicanih v nemško vojsko.
Nekateri so pobegnili iz nje in se vrnili v enote osvobodilne vojske.
Drugi so še pred vpoklicem odšli v gozd k partizanom.
Veliko ljudi iz Dola in okolice je bilo odpeljanih v taborišča ali na delo v Nemčijo.

V Zajelšah pri Kastelčevih je bila med vojno javka Jelka, na Korantovi domačiji v Zaborštu pa javka Bor.
Obe so Nemci novembra 1943 požgali.

V okolici Dola je bilo več akcij.
Tako so partizani z domačini aktivisti napadli policijski avto, posekali telefonske in električne drogove…
24. februarja 1944 so na Oklu nad Ihanom Nemci iz zasede napadli partizane iz okoliških krajev, tudi z dolskega območja.
Tam je padlo 72 borcev.
1. maja 1944 so po ukazu komande IV. operativne cone zažgali šolsko poslopje in del graščine.
Med vojno sta bila vržena v zrak tudi župnišče, ker je bila v njem nastanjena okupatorjeva posadka, in Prosvetni dom, kjer je bila prej pošta.
Od nekdanjih graščinskih stavb sta med vojno ostala nedotaknjena samo oba gospodarska paviljona pred graščino in muzejska paviljona.

Med drugo vojno je v Dolu in okolici padlo 27 ljudi med borci partizanskih odredov, talci, v taboriščih in med drugimi žrtvami nacizma.

Okupator je zapustil dolino v noči z 8. na 9. maj 1945 in odvlekel s seboj vse, kar se je dalo.
Zaplenil je tudi precej konj.
Proga Laze – Črnuče je bila zatlačena z vagoni, v katerih so bila živila.
Z njimi si je prebivalstvo od blizu in daleč precej opomoglo.
Na nekaj vagonih je bila tudi municija, nekaj municije pa je okupator uničil.

Prvi pouk po vojni se je začel v izpraznjeni tovarni JUB.
Medvojni nemški lastnik Luckmann je proti koncu vojne stroje iz tovarne odpeljal proti Nemčiji, vendar so vagoni obtičali v Kranju, tako da so se stroji vrnili v JUB.

Oljarica v Podgradu je leta 1949 postala obrat Tovarne organskih barvil TOB iz Celja.
Leta 1953 je bila na zahtevo delavcev izdana odločba o ustanovitvi tovarne kemičnih izdelkov ARBO.

Zadnji stavek v tvojem zadnjem zapisu..
Na zahtevo delavcev, seveda. Samoupravljanje v povojih. 😛

v to "na zahtevo delavcev" jaz zelo dvomim
Josipu je dol viselo za delavce
važn, da se je okoriščal na njihovih žuljih