Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Komunistični veljaki Dola so se odločili, da bodo Josipu Brozu lezli v rit.In tako so vse to zorali in uničili ter posadili 80 topolov za njegov 80. rojstni dan.
Od teh topolov se je prijel le eden.
Gmajna pa je postala tako rekoč puščava.
Da ni bilo tole v okvirju akcije 88 dreves za Tita?
Ali so že prej imeli takšne ideje?
0
lahko da je bilo 88
to je že dolgo kar mi je nekdo povedal
prej so imeli pa sledečo idejo
Ihancem so šli določeni v Dolu na živce in so jih prijavili udbi
Udba je organizirala tako, da je en udbovec vrgel ročno bombo pred vaško gostilno
potem so pa kao iskali bombaša in zaprli tiste na spisku ter jih odpeljali na Goli otok
to je že dolgo kar mi je nekdo povedal
prej so imeli pa sledečo idejo
Ihancem so šli določeni v Dolu na živce in so jih prijavili udbi
Udba je organizirala tako, da je en udbovec vrgel ročno bombo pred vaško gostilno
potem so pa kao iskali bombaša in zaprli tiste na spisku ter jih odpeljali na Goli otok
0
10. POPLAVNO OBMOČJE
Vse to je bilo pred zadnjo regulacijo Save redno poplavno območje, zato pa tudi zelo rodovitno.
Ravnati se je bilo treba po naravnem koledarju gnojenj.
Spomladi je bilo treba košnjo pospraviti pred pomladansko povodnijo, da je ni voda povaljala.
Jeseni je bilo treba pohiteti z otavo ali vsaj z otavkom, če je bil in kjer je bil, če niso pasli.
Pohiteti je bilo treba, da ju ni zalila voda z muljem in mivko, naravnim gnojem savskih travnikov.
Ob spomladanskih in jesenskih deževjih se savske vode po navadi niso mogle zadosti hitro odteči, ker jih soteska pri Lazah in Ribčah ni sproti požirala, zato so reke narasle, prestopile nizke bregove in zalile vse področje do pod brega, se pravi do tovarne Jub, do Cotmana in Blaža v Dolu in do Mesca v Klečah.
Na Vidmu je voda pogosto zalila še celo svet, kjer je zdaj šola in veliko novih hiš.
Vselej pa je zalila tudi cesto pred beriškim klancem, kjer je bilo treba bresti.
Ksélov ata je moral takrat vselej zavihati hlače če kolena in kakor Krištof prenašati otroke in ženske štuporamo čez deročo vodo.
Kadar je bila povodenj hujša, je razdrla tudi cesto in odnesla most na Kamniški Bistrici.
Ena najhujših povodnji je bila leta 1929, ko se je nad Polhovim Gradcom utrgal oblak in je bila vsa voda nekaj dni tako zablatena, da so vaščani ves teden hodili za Savo s koši in pobirali podušene ribe.
Zanimivo je bilo pri spomladanskih in jesenskih zajezeritvah cele doline, da so ostali nekateri deli in kuclji večinoma vselej suhi kot nekakšni rezervati za vse, kar leze in gre, pa ne zna ali ne mara plavati.
Pod Klečami je tako znan privzdignjeni nekdanji prevozniški pristan Tabor ali na Tabru.
Ker nekako votlo odmeva pod nogami, če poskočiš na njem, mogoče gre za podaljšek kraških jam, je domišljija ustvarila zgodbo o podzemeljski cerkvi ali kapelici, katere zvonove je menda še zmeraj slišati.
Podobno skrivnostno je bilo marsikje tudi dno vodnih rokavov.
Če si prišel na tak del struge, ti je začelo globeti.
Kar vidno si se vdiral in pogrezal kakor v živi pesek in komaj še vlekel noge iz globečih barjanskih tal.
Tako smo si razlagali povodnega moža, ki te vleče v svoje podvodno kraljestvo.
Vse to je bilo pred zadnjo regulacijo Save redno poplavno območje, zato pa tudi zelo rodovitno.
Ravnati se je bilo treba po naravnem koledarju gnojenj.
Spomladi je bilo treba košnjo pospraviti pred pomladansko povodnijo, da je ni voda povaljala.
Jeseni je bilo treba pohiteti z otavo ali vsaj z otavkom, če je bil in kjer je bil, če niso pasli.
Pohiteti je bilo treba, da ju ni zalila voda z muljem in mivko, naravnim gnojem savskih travnikov.
Ob spomladanskih in jesenskih deževjih se savske vode po navadi niso mogle zadosti hitro odteči, ker jih soteska pri Lazah in Ribčah ni sproti požirala, zato so reke narasle, prestopile nizke bregove in zalile vse področje do pod brega, se pravi do tovarne Jub, do Cotmana in Blaža v Dolu in do Mesca v Klečah.
Na Vidmu je voda pogosto zalila še celo svet, kjer je zdaj šola in veliko novih hiš.
Vselej pa je zalila tudi cesto pred beriškim klancem, kjer je bilo treba bresti.
Ksélov ata je moral takrat vselej zavihati hlače če kolena in kakor Krištof prenašati otroke in ženske štuporamo čez deročo vodo.
Kadar je bila povodenj hujša, je razdrla tudi cesto in odnesla most na Kamniški Bistrici.
Ena najhujših povodnji je bila leta 1929, ko se je nad Polhovim Gradcom utrgal oblak in je bila vsa voda nekaj dni tako zablatena, da so vaščani ves teden hodili za Savo s koši in pobirali podušene ribe.
Zanimivo je bilo pri spomladanskih in jesenskih zajezeritvah cele doline, da so ostali nekateri deli in kuclji večinoma vselej suhi kot nekakšni rezervati za vse, kar leze in gre, pa ne zna ali ne mara plavati.
Pod Klečami je tako znan privzdignjeni nekdanji prevozniški pristan Tabor ali na Tabru.
Ker nekako votlo odmeva pod nogami, če poskočiš na njem, mogoče gre za podaljšek kraških jam, je domišljija ustvarila zgodbo o podzemeljski cerkvi ali kapelici, katere zvonove je menda še zmeraj slišati.
Podobno skrivnostno je bilo marsikje tudi dno vodnih rokavov.
Če si prišel na tak del struge, ti je začelo globeti.
Kar vidno si se vdiral in pogrezal kakor v živi pesek in komaj še vlekel noge iz globečih barjanskih tal.
Tako smo si razlagali povodnega moža, ki te vleče v svoje podvodno kraljestvo.
0
11. RASTLINSTVO IN ŽIVALSTVO
V rodovitni savski dolini sta bila svoj čas močno razvita živinoreja in poljedelstvo.
Prvotni graščinski svet je bil razdeljen med kmete, v bistvu manjše posestnike, ki so vsaj dvakrat kosili in jeseni tudi pasli cele črede živine.
Nekatere travnike so pozneje od graščine kupili Posavci od Sneberij.
V dolu so živino gonili na pašo po sedanji cesti od Dragarja proti Savi, po ulicah med jagnedi.
Nekateri kmetje so imeli tudi pod Dolom na poplavnem svetu že nekaj njiv na preizkušeno malo višjem svetu.
Še več je bilo takih polj pod Klečami.
Na spodnjih in zgornjih poljih so pridelovali
Pšenico
Ječmen
Oves
Rž
Soržico
Proso
Ajdo
Koruzo
Sirk
Krompir
Fižol
Peso
Repo
Kolerabo
Korenje
Zelje
Ohrovt
Čebulo
Česen
Grah
Paradižnik
Papriko
Solato
Kumare
Buče
Vrtovi in zelniki so večinoma nastali šele v novejšem času.
Pri vsaki hiši je bil kozolec samec ali dvojnik toplar.
Pri vsaki hiši je bila klet, kamor so spravljali krompir in fronto, zlasti za prašiče, večinoma pa tudi po eno ali več podsipnic, zlasti za repo.
Oličkano koruzo so obešali pod napušče gospodarskih poslopij in skoncema na toplarje.
Pri vsaki boljši kmetiji je bil par konj ali par volov za vožnje in oranje in po nekaj voz kot so bili
Lojtrnik
Zapravljivček
Kolesej
Sanke
Rtiče
Vlače
Ciza
Kola
Lajta za gnojnico
Večina kmetov je imela vsak svoj kos hriba za steljo, kurjavo in sprotna popravila hiše.
Vsakih nekaj let je bilo treba posekati tudi hosto v gmajni ob Savi za drva in butare.
Pri vsaki hiši je bil ob hlevu s samostojno prirejo goveje živine tudi svinjak vsaj z nekaj prašiči, manj pa je bila razvita kozjereja in tako rekoč neznana ovčereja.
Precej je bilo tu čebelarjev z dobro kostanjevo in ajdovo pašo.
Pri vsaki hiši je bilo veliko kur, ponekod tudi rac in gosi, večinoma tudi domačih zajcev in golobov.
Pri vsaki hiši je moral biti pes za varstvo domačije in vsaj ena mačka za obrambo pred mišmi in podganami.
Vsa spodnja obsavska terasa je bila tako rekoč čarovni ključ dolskega gospodarstva in poljedelstva.
Sava je vsako leto sproti gnojila travnike za obilno košnjo, da je imela živina zadosti krme, s tem pa vsak gospodar zadosti gnoja za polja in njive.
V polpreteklosti je bila upravna odločitev, s katero so bile dolskemu kmetijstvu spodrezane korenine, ko je bila vsa zemlja ob Savi določena za nasade hitro rastočega drevja za celulozo.
Naložba se ni izplačala.
Ta zemlja bi medtem, ko ni več povodnji, lahko prešla med boljše travnike, ne več z barjansko kislo krmo, in deloma tudi v obdelovalne njive in zelnike od koder bi se Ljubljana zalagala z zelenjavo, saj je naravno, da mora imeti kar največ hrane za sproti v najbližji okolici.
V rodovitni savski dolini sta bila svoj čas močno razvita živinoreja in poljedelstvo.
Prvotni graščinski svet je bil razdeljen med kmete, v bistvu manjše posestnike, ki so vsaj dvakrat kosili in jeseni tudi pasli cele črede živine.
Nekatere travnike so pozneje od graščine kupili Posavci od Sneberij.
V dolu so živino gonili na pašo po sedanji cesti od Dragarja proti Savi, po ulicah med jagnedi.
Nekateri kmetje so imeli tudi pod Dolom na poplavnem svetu že nekaj njiv na preizkušeno malo višjem svetu.
Še več je bilo takih polj pod Klečami.
Na spodnjih in zgornjih poljih so pridelovali
Pšenico
Ječmen
Oves
Rž
Soržico
Proso
Ajdo
Koruzo
Sirk
Krompir
Fižol
Peso
Repo
Kolerabo
Korenje
Zelje
Ohrovt
Čebulo
Česen
Grah
Paradižnik
Papriko
Solato
Kumare
Buče
Vrtovi in zelniki so večinoma nastali šele v novejšem času.
Pri vsaki hiši je bil kozolec samec ali dvojnik toplar.
Pri vsaki hiši je bila klet, kamor so spravljali krompir in fronto, zlasti za prašiče, večinoma pa tudi po eno ali več podsipnic, zlasti za repo.
Oličkano koruzo so obešali pod napušče gospodarskih poslopij in skoncema na toplarje.
Pri vsaki boljši kmetiji je bil par konj ali par volov za vožnje in oranje in po nekaj voz kot so bili
Lojtrnik
Zapravljivček
Kolesej
Sanke
Rtiče
Vlače
Ciza
Kola
Lajta za gnojnico
Večina kmetov je imela vsak svoj kos hriba za steljo, kurjavo in sprotna popravila hiše.
Vsakih nekaj let je bilo treba posekati tudi hosto v gmajni ob Savi za drva in butare.
Pri vsaki hiši je bil ob hlevu s samostojno prirejo goveje živine tudi svinjak vsaj z nekaj prašiči, manj pa je bila razvita kozjereja in tako rekoč neznana ovčereja.
Precej je bilo tu čebelarjev z dobro kostanjevo in ajdovo pašo.
Pri vsaki hiši je bilo veliko kur, ponekod tudi rac in gosi, večinoma tudi domačih zajcev in golobov.
Pri vsaki hiši je moral biti pes za varstvo domačije in vsaj ena mačka za obrambo pred mišmi in podganami.
Vsa spodnja obsavska terasa je bila tako rekoč čarovni ključ dolskega gospodarstva in poljedelstva.
Sava je vsako leto sproti gnojila travnike za obilno košnjo, da je imela živina zadosti krme, s tem pa vsak gospodar zadosti gnoja za polja in njive.
V polpreteklosti je bila upravna odločitev, s katero so bile dolskemu kmetijstvu spodrezane korenine, ko je bila vsa zemlja ob Savi določena za nasade hitro rastočega drevja za celulozo.
Naložba se ni izplačala.
Ta zemlja bi medtem, ko ni več povodnji, lahko prešla med boljše travnike, ne več z barjansko kislo krmo, in deloma tudi v obdelovalne njive in zelnike od koder bi se Ljubljana zalagala z zelenjavo, saj je naravno, da mora imeti kar največ hrane za sproti v najbližji okolici.
0
12. KMETIJSTVO
Leta 1934 so bili ti kraji vključeni v Veliko Ljubljano, vendar so ostali pretežno kmečki.
Na vsem naseljenem področju savskih teras, na zgornjem in spodnjem, je voda večinoma povsod pri roki, deloma vrh zemlje, deloma tik pod površino, zato je imela svoj čas vsaka hiša svojo šterno ali vodnjak na vreteno ali na drog.
Zadnje čase se je sicer raven talnice za kakšen meter znižala, tako da so se nekateri studenci posušili, vendar se rodovitnost zemlje s tem ni zmanjšala.
Že od nekdaj je bilo v dolski dolini ob precej razviti košnji in paši za živinorejo močno tudi sadjarstvo, zlasti jablane, hruške, češnje, breskve in v novejšem času ribez in jagode.
Najbolj znana je bila Penkáčeva drevesnica.
Kapar je naredil toliko škode, da si sadjarstvo še ni do kraja opomoglo.
Bolj se je že postavilo na noge zelenjavarstvo in zlasti vrnitev zemlje ob Savi v obdelavo kmetom je dobra naložba, saj bo Ljubljana bolje založena z mlekom, maslom, sirom, jajci, piščanci, svinjino, maščobo, govejim in telečjim mesom.
Svoj čas so ženske vse to vsak dan vozile v Ljubljano s posebnimi vozički na dveh kolesih (mlekarice), pozneje z bicikli in tricikli, zadnje čase pa z osebnimi avtomobili s prikolicami.
Leta 1934 so bili ti kraji vključeni v Veliko Ljubljano, vendar so ostali pretežno kmečki.
Na vsem naseljenem področju savskih teras, na zgornjem in spodnjem, je voda večinoma povsod pri roki, deloma vrh zemlje, deloma tik pod površino, zato je imela svoj čas vsaka hiša svojo šterno ali vodnjak na vreteno ali na drog.
Zadnje čase se je sicer raven talnice za kakšen meter znižala, tako da so se nekateri studenci posušili, vendar se rodovitnost zemlje s tem ni zmanjšala.
Že od nekdaj je bilo v dolski dolini ob precej razviti košnji in paši za živinorejo močno tudi sadjarstvo, zlasti jablane, hruške, češnje, breskve in v novejšem času ribez in jagode.
Najbolj znana je bila Penkáčeva drevesnica.
Kapar je naredil toliko škode, da si sadjarstvo še ni do kraja opomoglo.
Bolj se je že postavilo na noge zelenjavarstvo in zlasti vrnitev zemlje ob Savi v obdelavo kmetom je dobra naložba, saj bo Ljubljana bolje založena z mlekom, maslom, sirom, jajci, piščanci, svinjino, maščobo, govejim in telečjim mesom.
Svoj čas so ženske vse to vsak dan vozile v Ljubljano s posebnimi vozički na dveh kolesih (mlekarice), pozneje z bicikli in tricikli, zadnje čase pa z osebnimi avtomobili s prikolicami.
0
13. NEKOČ
Kukavice so štele leta in otroke.
Kobilarji so napovedovali sušo in gospodarjem naštevali izgubljeno premoženje (spet zapív pet kobív).
Veverice so sproti pobirale ne le lešnike v gmajni, tudi orehe v sadovnjakih in pred hišami.
Mrčes so sproti redčile lastovke, sinice, strnadi, škrjančki, penice, škorci, kosi in druge pevke, ki so namesto sedanjih radijskih sprejemnikov napolnjevale dolino z glasbo.
Namesto z letalskimi sledmi porisanega neba so naši očetje in predniki opazovali skobce, kragulje in kanje, kako skrbijo za red v gozdu in na polju.
Nad Savo so se spreletavale tonovščice (galebi) in rangarji (čaplje).
Pri tem so si pridno pomagale med seboj vidre, podlasice, lisice in dihurji.
Po vaseh so v zvonikih in večjih hišah gnezdile postovke in ponoči so zagospodarili čuki, sove in skovirji.
V hostah je vse odmevalo od detlov, stržkov in žoln, ki so sproti krotile lubadarje in drugo nesnago.
Vrabcev je bilo na pretek, da so bile žive meje dvakrat ive, kakor so bili tudi večeri blagoglasno pojoči zaradi neštetih zborov žab, ki so se še pozno v noči prelivali z goslanjem murnov in kobilic.
Pod vsakim kapom, po vseh hlevih in vežah je bilo polno lastovičjih gnezd in lastovke so bile z visokim in nizkim letom na lovu za mušicami, muhami in komarji prebivalcem zanesljiva vremenska napoved.
Hostnim golobom grivarjem in golobicam, ki so pele uspavanke, so se po golobnjakih pogosto oglašali domači golobi.
Čas so vaščani merili po opoldanskem zvonjenju in si ure uravnavali po vlakih na drugi strani Save, ki so bolj ali manj glasni pripovedovali tudi o vetru, kakšen piha tisti dan in s tem o vremenu, ki se pripravlja.
Veter pa je prinašal in odnašal tudi jesenske in spomladanske dime, ko so gorele pcine po poljih, pograbljene po travnikih in trebež po gmajnah.
Prinašal in odnašal je tudi duh po gnojnici, ki so jo v lajtah vozili po travnikih.
Namesto kemičnih tovarn so bile svoj čas naravne kemične tovarne v gozdu in gmajni, kjer je vsako drevo tovarna zase.
Dobro razvita stara bukev ima okoli 1600 kvadratnih metrov zunanje površine listov, tako da sprejme v eni uri 2452 gramov ogljikovega dvokisa in 960 gramov vode, odda pa 1712 gramov kisika.
Znano je, da drevje oddaja tudi druge življenjske moči in omogoča življenje živalim in človeku.
Ko še ni bilo ne radia ne televizije, so morali med cerkvijo, gostilno in domačo hišo sami loviti novice in si priskrbeti za razvedrilo in zabavo, za družabnost in skupnost, naj bo že pri nedolžnem tekmovanju med gospodinjami katera bo imela boljšo prirejo, lepši vrt ali zelnik, bolj cvetoče rože na oknih.
Med gospodarji, kateri bo imel močnejši par konj ali volov, bolj zlikane komate z več koluti, več pridelka na njivah.
Med fanti, kateri bo imel boljši pokec na biču, kdo se bo bolje našemil za pusta v maškarado.
Med pobiči, kdo bo imel večjo gobo ob nošenju ognja ali lepšo in večjo butaro za cvetno nedeljo in močnejšo ragljo ali klopotec za veliki teden ali kdo si bo prisekal več pirhov.
Med dekleti, katera bo imela bolj urejen vrtiček pred hišo, lepše prtičke, bolj pisane pirhe.
Družabnost so svoj čas iskali in gojili pri vseh cerkvenih in delovnih praznikih, pri vseh delih, naj bo pri prejah ali pletenju kit.
Med seboj so si pomagali pri sekanju hoste, pri spravljanju lesa iz hriba, pri postavljanju hiš, pri reševanju imetja ob povodnjih, pri odločilnih dogodkih v hlevu ali v svinjaku.
Družno je bilo delo prijetnejše na paši, pri košnji, pri žetvi, pri oratvi, pri spravljanju mrve ali snopja, pri mlačvi na cepce ali z motorko.
Težko so pričakovali dneve ali večere, ko so imeli kje kopico, ko so meli proso ali ličkali koruzo, ko so stiskali ali sekali sadje za mošt, pri kolinah in pri kuhanju žganja.
Ob takih priložnostih so bili dobrodošli vsi, ki so znali kakšno družabno igro ali kakšno pesem.
Eno takih je v Klečah leta 1910 Francu Kramarju narekovala in pela Marija Tekavc.
Ktermo se dremle,
nej gre spat,
tako je delov Anzel mvad.
Do punoči je svadko spav,
po punoči je svate zbrav:
Ko vte čez Mengeš furali,
de navte vriskal in piskal,
de vas ne sliš Marjetica,
moja ta prva lubica!
Svatje so to vse pozabil,
čez Mengeš vriskal in piskal.
Zasliši jih Marjetica,
njegova prva lubica.
Marjetica na prag stoji,
sojga sinka v rok drži.
Mu s prstom je požugava,
z jezikom mu je črhenva:
Tiho bod,
tiho,
Anzel ti,
na boš je mov sreče,
gvišen si!
Ko urca bije ponoči,
Anzelna že gvavca boli.
K je mežnar zazvonu beli dan,
je Anzel bil na pare djan.
Ista pevka mu je zapela tudi pesem o Jobu.
Stari Job bován leži,
bovan leži,
goscev želi.
Gosci so pa dam prišli
in Job bovan na gnoj leži.
Zagodite eno mi prov lepo,
eno prov lepo,
eno prov sveto.
Od ta svahkega imena Jezusa,
od lube dvice Marije!
Zagodejo mu prav lepo,
zagodejo mu prav sveto.
Kaj pa vam zdej bom v gosli dav?
To vam bom dav,
Kar sam imam!
Segu je v sojo desno stran,
zagrabu pest belih črvov
in goscem v gosli jih zagnov.
Gratali so rumen cekin,
gosci so pa dam odšli,
se za cekine skregali.
Jobova žena tud dam je šva
in gosce spotom vprašava:
Kje ste vi gosci godli le,
da zvate ste dobili te?
Mi smo jo godli starmo Job,
eno prav lepo,
eno prav sveto.
K je žena k Jobu dam pršva,
Tok huda bva je na moža:
Jest morem po svet kruha prosit,
ti pa goscem zvate daješ!
To sem jim dav,
kar sam imam,
sej teb tud še lahko dam!
Segu je v sojo desno stran,
zagrabu pest belih črvov,
jih bab ke v bertah je zagnov.
Gratale so rumene gosé,
K se bab ke v kuštre zapode.
Praznovati je bilo treba vsa žegnanja in veselice, vse sejme in sejmulje.
Nihče ni smel zamuditi nobene fantovščine in dekliščine.
Fantje so se zbirali vsak večer po napornem delu po svojih zbirališčih sredi vasi in peli pozno v noč, sodelovali pri voglarjenjih, zaplečevanjih, vasovanjih in pri pretepih s fanti iz sosednjih vasi.
Mlado in staro je sodelovalo pri vseh navadah, šegah in vražah, vsaj za pričo.
Naj bo pri postavljanju mlajev, pletenju vencev, kurjenju kresov, naj bo pri koledovanjih in šranganjih, pri svatovščinah, krstih, botrinah, pri pogrebih in sedminah.
Iz vseh vasi so hodili na sejme, naj bo že v Moravče ali Mengeš, v Lukovico ali na Brdo, v Ljubljano ali v Domžale, naj bo s prirejo za prodaj ali z željo po dobrem nakupu, z domačimi pridelki ali izdelki kot so bili slamniki in kite.
Vsi so bili še iz graščinskih časov vajeni skrivaj posmukniti kakšno ribo iz vode in mladina se je obvezno vadila z lovljenjem kapeljnov po Mlinščici.
Vse vasi so se vsako pomlad slovesno odele v poletna oblačila.
Sneli so zimska dvojna okna in nataknili polkna, pogosto pa obenem tudi pobelili hišo zunaj in znotraj.
Čez vse poletje so hodili stari in mladi v hosto po gobe, nekaj časa tudi po jagode, dokler so bile, potem pa po kostanj, pa po ježice in želod.
Med prvo svetovno vojno so iz njega kuhali kavo.
Vse leto so zlasti revnejši nosili in vlačili domov tudi suhljad in jeseni delali butare, saj se je bilo treba za kurjavo in kuho kar dobro založiti z drvmi in štorčki.
Takrat še ni bilo ne premoga, ne elektrike, ne centralne, ne plinske kurjave.
Doma so si še marsikaj napletli in natkali, da niso bili preveč odvisni od industrijskih izdelkov, tako da so v trgovinah kupovali zlasti špecerijo, cuker v štokih, pozneje v kockah in v sipi, sol, smrdljivec, saj so vse do srede tridesetih let vse pri hiši in pri živini opravljali pri trskah, svečah in petrolejkah.
Šele v novejšem času so zlasti za osvetljavo voz na cesti uporabljali tudi karbidovke.
Za vožnjo so imeli tu pa tam tudi koleselj ali pozimi sanke.
Šele po prvi svetovni vojni so se zgostila kolesa, kakor po drugi avtomobili.
Kukavice so štele leta in otroke.
Kobilarji so napovedovali sušo in gospodarjem naštevali izgubljeno premoženje (spet zapív pet kobív).
Veverice so sproti pobirale ne le lešnike v gmajni, tudi orehe v sadovnjakih in pred hišami.
Mrčes so sproti redčile lastovke, sinice, strnadi, škrjančki, penice, škorci, kosi in druge pevke, ki so namesto sedanjih radijskih sprejemnikov napolnjevale dolino z glasbo.
Namesto z letalskimi sledmi porisanega neba so naši očetje in predniki opazovali skobce, kragulje in kanje, kako skrbijo za red v gozdu in na polju.
Nad Savo so se spreletavale tonovščice (galebi) in rangarji (čaplje).
Pri tem so si pridno pomagale med seboj vidre, podlasice, lisice in dihurji.
Po vaseh so v zvonikih in večjih hišah gnezdile postovke in ponoči so zagospodarili čuki, sove in skovirji.
V hostah je vse odmevalo od detlov, stržkov in žoln, ki so sproti krotile lubadarje in drugo nesnago.
Vrabcev je bilo na pretek, da so bile žive meje dvakrat ive, kakor so bili tudi večeri blagoglasno pojoči zaradi neštetih zborov žab, ki so se še pozno v noči prelivali z goslanjem murnov in kobilic.
Pod vsakim kapom, po vseh hlevih in vežah je bilo polno lastovičjih gnezd in lastovke so bile z visokim in nizkim letom na lovu za mušicami, muhami in komarji prebivalcem zanesljiva vremenska napoved.
Hostnim golobom grivarjem in golobicam, ki so pele uspavanke, so se po golobnjakih pogosto oglašali domači golobi.
Čas so vaščani merili po opoldanskem zvonjenju in si ure uravnavali po vlakih na drugi strani Save, ki so bolj ali manj glasni pripovedovali tudi o vetru, kakšen piha tisti dan in s tem o vremenu, ki se pripravlja.
Veter pa je prinašal in odnašal tudi jesenske in spomladanske dime, ko so gorele pcine po poljih, pograbljene po travnikih in trebež po gmajnah.
Prinašal in odnašal je tudi duh po gnojnici, ki so jo v lajtah vozili po travnikih.
Namesto kemičnih tovarn so bile svoj čas naravne kemične tovarne v gozdu in gmajni, kjer je vsako drevo tovarna zase.
Dobro razvita stara bukev ima okoli 1600 kvadratnih metrov zunanje površine listov, tako da sprejme v eni uri 2452 gramov ogljikovega dvokisa in 960 gramov vode, odda pa 1712 gramov kisika.
Znano je, da drevje oddaja tudi druge življenjske moči in omogoča življenje živalim in človeku.
Ko še ni bilo ne radia ne televizije, so morali med cerkvijo, gostilno in domačo hišo sami loviti novice in si priskrbeti za razvedrilo in zabavo, za družabnost in skupnost, naj bo že pri nedolžnem tekmovanju med gospodinjami katera bo imela boljšo prirejo, lepši vrt ali zelnik, bolj cvetoče rože na oknih.
Med gospodarji, kateri bo imel močnejši par konj ali volov, bolj zlikane komate z več koluti, več pridelka na njivah.
Med fanti, kateri bo imel boljši pokec na biču, kdo se bo bolje našemil za pusta v maškarado.
Med pobiči, kdo bo imel večjo gobo ob nošenju ognja ali lepšo in večjo butaro za cvetno nedeljo in močnejšo ragljo ali klopotec za veliki teden ali kdo si bo prisekal več pirhov.
Med dekleti, katera bo imela bolj urejen vrtiček pred hišo, lepše prtičke, bolj pisane pirhe.
Družabnost so svoj čas iskali in gojili pri vseh cerkvenih in delovnih praznikih, pri vseh delih, naj bo pri prejah ali pletenju kit.
Med seboj so si pomagali pri sekanju hoste, pri spravljanju lesa iz hriba, pri postavljanju hiš, pri reševanju imetja ob povodnjih, pri odločilnih dogodkih v hlevu ali v svinjaku.
Družno je bilo delo prijetnejše na paši, pri košnji, pri žetvi, pri oratvi, pri spravljanju mrve ali snopja, pri mlačvi na cepce ali z motorko.
Težko so pričakovali dneve ali večere, ko so imeli kje kopico, ko so meli proso ali ličkali koruzo, ko so stiskali ali sekali sadje za mošt, pri kolinah in pri kuhanju žganja.
Ob takih priložnostih so bili dobrodošli vsi, ki so znali kakšno družabno igro ali kakšno pesem.
Eno takih je v Klečah leta 1910 Francu Kramarju narekovala in pela Marija Tekavc.
Ktermo se dremle,
nej gre spat,
tako je delov Anzel mvad.
Do punoči je svadko spav,
po punoči je svate zbrav:
Ko vte čez Mengeš furali,
de navte vriskal in piskal,
de vas ne sliš Marjetica,
moja ta prva lubica!
Svatje so to vse pozabil,
čez Mengeš vriskal in piskal.
Zasliši jih Marjetica,
njegova prva lubica.
Marjetica na prag stoji,
sojga sinka v rok drži.
Mu s prstom je požugava,
z jezikom mu je črhenva:
Tiho bod,
tiho,
Anzel ti,
na boš je mov sreče,
gvišen si!
Ko urca bije ponoči,
Anzelna že gvavca boli.
K je mežnar zazvonu beli dan,
je Anzel bil na pare djan.
Ista pevka mu je zapela tudi pesem o Jobu.
Stari Job bován leži,
bovan leži,
goscev želi.
Gosci so pa dam prišli
in Job bovan na gnoj leži.
Zagodite eno mi prov lepo,
eno prov lepo,
eno prov sveto.
Od ta svahkega imena Jezusa,
od lube dvice Marije!
Zagodejo mu prav lepo,
zagodejo mu prav sveto.
Kaj pa vam zdej bom v gosli dav?
To vam bom dav,
Kar sam imam!
Segu je v sojo desno stran,
zagrabu pest belih črvov
in goscem v gosli jih zagnov.
Gratali so rumen cekin,
gosci so pa dam odšli,
se za cekine skregali.
Jobova žena tud dam je šva
in gosce spotom vprašava:
Kje ste vi gosci godli le,
da zvate ste dobili te?
Mi smo jo godli starmo Job,
eno prav lepo,
eno prav sveto.
K je žena k Jobu dam pršva,
Tok huda bva je na moža:
Jest morem po svet kruha prosit,
ti pa goscem zvate daješ!
To sem jim dav,
kar sam imam,
sej teb tud še lahko dam!
Segu je v sojo desno stran,
zagrabu pest belih črvov,
jih bab ke v bertah je zagnov.
Gratale so rumene gosé,
K se bab ke v kuštre zapode.
Praznovati je bilo treba vsa žegnanja in veselice, vse sejme in sejmulje.
Nihče ni smel zamuditi nobene fantovščine in dekliščine.
Fantje so se zbirali vsak večer po napornem delu po svojih zbirališčih sredi vasi in peli pozno v noč, sodelovali pri voglarjenjih, zaplečevanjih, vasovanjih in pri pretepih s fanti iz sosednjih vasi.
Mlado in staro je sodelovalo pri vseh navadah, šegah in vražah, vsaj za pričo.
Naj bo pri postavljanju mlajev, pletenju vencev, kurjenju kresov, naj bo pri koledovanjih in šranganjih, pri svatovščinah, krstih, botrinah, pri pogrebih in sedminah.
Iz vseh vasi so hodili na sejme, naj bo že v Moravče ali Mengeš, v Lukovico ali na Brdo, v Ljubljano ali v Domžale, naj bo s prirejo za prodaj ali z željo po dobrem nakupu, z domačimi pridelki ali izdelki kot so bili slamniki in kite.
Vsi so bili še iz graščinskih časov vajeni skrivaj posmukniti kakšno ribo iz vode in mladina se je obvezno vadila z lovljenjem kapeljnov po Mlinščici.
Vse vasi so se vsako pomlad slovesno odele v poletna oblačila.
Sneli so zimska dvojna okna in nataknili polkna, pogosto pa obenem tudi pobelili hišo zunaj in znotraj.
Čez vse poletje so hodili stari in mladi v hosto po gobe, nekaj časa tudi po jagode, dokler so bile, potem pa po kostanj, pa po ježice in želod.
Med prvo svetovno vojno so iz njega kuhali kavo.
Vse leto so zlasti revnejši nosili in vlačili domov tudi suhljad in jeseni delali butare, saj se je bilo treba za kurjavo in kuho kar dobro založiti z drvmi in štorčki.
Takrat še ni bilo ne premoga, ne elektrike, ne centralne, ne plinske kurjave.
Doma so si še marsikaj napletli in natkali, da niso bili preveč odvisni od industrijskih izdelkov, tako da so v trgovinah kupovali zlasti špecerijo, cuker v štokih, pozneje v kockah in v sipi, sol, smrdljivec, saj so vse do srede tridesetih let vse pri hiši in pri živini opravljali pri trskah, svečah in petrolejkah.
Šele v novejšem času so zlasti za osvetljavo voz na cesti uporabljali tudi karbidovke.
Za vožnjo so imeli tu pa tam tudi koleselj ali pozimi sanke.
Šele po prvi svetovni vojni so se zgostila kolesa, kakor po drugi avtomobili.
0
14. MLINŠČICA
Bržkone je bila tudi ureditev Mlinščice ena od potez široko zasnovanega programa za osušitev Ljubljanskega barja.
Valvasor pripoveduje, kako je Ljubljanica pogosto narasla, ker se ni zadosti hitro odtekala proti Zalogu, tako da je leta 1190 segla voda v Ljubljani hišam do zgornjih oken, leta 1537 so pa ljudje kar iz prvega nadstropja stopali v čolne.
Zaradi slabega odtoka je bila zamočvirjena vsa okolica, zato so v Ljubljano klicali strokovnjake od vsepovsod, iz Italije, Nizozemske in iz Avstrije, da bi jih rešili te nadloge.
Šele cesarica Marija Terezija je stvar odločno vzela v roke in od leta 1762 zahtevala poročila o osuševanju Ljubljanskega barja, o stroških in o tem, koliko naj prispeva dežela.
Leta 1769 je prišel v Ljubljano na šolo za risanje, mehaniko, hidravliko in geometrijo, ki jo je pri liceju ustanovila kranjska kmetska družba, Gabrijel Gruber.
Ta je napravil načrt za prekop in za poglobitev struge Ljubljanice.
Prekop so začeli kopati leta 1772.
Delo je trajalo 10 let.
S tem se je močvirje in mah pod Ljubljano bistveno osušilo.
Zato so potem povsod začeli navdušeno kopati jarke in prekope, tudi na dolski strani, kamor Ljubljansko barje sega z zadnjimi tipalkami.
V zvezi s tem se je iz leta 1829 ohranila pesem, ki ob prihodu cesarja Franca v Ljubljano opisuje to zavzemanje za prekope.
Vence Iblana spleta,
raja,
šum vesela krog bobni,
danes srečen dan obhaja,
k cesar Prule poslavi.
On močvirje razgleduje,
k ga noben ukrotit ne ve.
Kjer je znamne,
oznanuje,
vstalo iz njega po poljé.
Ta beseda Kranjce vname,
nove struge kopljejo,
posuše globoke jame,
kesni Iblanci tek dado.
Preden leto štirkrat mine,
po močvirju pele pot,
žito rase,
voda zgine,
hiše vstajajo povsod.
Res je vstalo polje, voda je izginila, vsepovsod so rasle hiše, ob Mlinščici pa še prav posebej mlini.
Mlini so bili tudi ob odcepu Pšate, ki teče skozi spodnji del Beričevega, kjer je bil Knezov valjčni mlin in kjer je bila tudi Modrova zadružna elektrarna.
Leta 1910 je Franc Kramar v Beričevem zapisal eno od pesmi o mlinarju in smrti.
Zapela mu jo je Helena Velepec.
Mlinar je zjutraj zgodaj vstov,
v frišni vodici se umov,
gor in dol po malnu šov,
zvesto je molu svet roženkranc.
Božja dekva k njem pršva,
Božja dekva,
ta grenka smrt.
Le hiti se napravlati,
jest te na vtegnem čakati!
Mlinar boš šov rajtengo dajat,
kako si merco kaj jemav,
od ta belga in ta ajdovga,
od ta belga in ta ajdovga!
Jest mam v šiš mvado ženo,
pa pejdi ti smrt po njo!
Le hiti se napravlati,
jest te na vtegnem čakati!
Jest mam v šiš 9 vatrok,
pa rajši ponje pejdi smrt!
Le hiti se napravlati,
jest te na vtegnem čakati!
Jest mam v šiš še stara dva,
le pejdi smrt ti rajš po njá!
Le hiti se napravlati,
jest te na vtegnem čakati!
Zdej malnarja pa razjezi,
ji kvadvo u gvavo zapodi.
Le čakaj,
čakaj,
mlinar mvad!
Ko bo preteku let in dan,
boš ležov ti močno bovan
in si boš prosu smrti sam!
Ko je preteku let in dan,
je mlinar bil močno bovan
in si je prosu smrti sam.
Ko so za časa barona Erberga v letih 1822 do 1824 njegovi tlačani od Kamniške Bistrice speljali deloma umetno korito Mlinščice je bila s tem na tem področju dana možnost za žage, mline in prvo manjšo industrijo in sicer za
JUB Jugoslavenske uljne boje (prvi lastnik Beograjčan) v Dolu
KANSKY tovarna barv in kemikalij na Vidmu s podružnico v Klečah in Oljarico v Podgradu
Zalokarjeva kisarna na Vidmu
Vzdrževanje umetne struge Mlinščice so po dogovoru vseh tovarnarjev, mlinarjev in žagarjev izvajali tako, da so za teden ali več dni zaprli vodo in v tem času počistili in poglobili strugo, popravili bregove, zapornice, jeze in mostove.
Leta 1895 je bil v Ihanu postavljen razbremenilni jez za regulacijo ob previsoki vodi.
Od pomembnejših vodnih naprav na dolskem področju Mlinščice so bile
Špurčeva ali Jermanova fužina in kovačija v Zaborštu
Tomčeva in Zalokarjeva tovarna v Zaborštu
Galetovi, poznejšega Kanskega mlini na Vidmu
Gréjnski málen pod Jubom
Graščinski mlin ob Narofu, poznejši Blažev ali Valjavčev mlin in žaga
Meščeva žaga
Kobaležev mlin v Klečah, ki je bil nekaj časa tudi v sklopu videmske tovarne
Flajšmanov ali Kastelčev mlin v Klečah, ki je do 1898 mlel žito, do 1966 pa le še drobil koruzo za krmo živini
Bržkone je bila tudi ureditev Mlinščice ena od potez široko zasnovanega programa za osušitev Ljubljanskega barja.
Valvasor pripoveduje, kako je Ljubljanica pogosto narasla, ker se ni zadosti hitro odtekala proti Zalogu, tako da je leta 1190 segla voda v Ljubljani hišam do zgornjih oken, leta 1537 so pa ljudje kar iz prvega nadstropja stopali v čolne.
Zaradi slabega odtoka je bila zamočvirjena vsa okolica, zato so v Ljubljano klicali strokovnjake od vsepovsod, iz Italije, Nizozemske in iz Avstrije, da bi jih rešili te nadloge.
Šele cesarica Marija Terezija je stvar odločno vzela v roke in od leta 1762 zahtevala poročila o osuševanju Ljubljanskega barja, o stroških in o tem, koliko naj prispeva dežela.
Leta 1769 je prišel v Ljubljano na šolo za risanje, mehaniko, hidravliko in geometrijo, ki jo je pri liceju ustanovila kranjska kmetska družba, Gabrijel Gruber.
Ta je napravil načrt za prekop in za poglobitev struge Ljubljanice.
Prekop so začeli kopati leta 1772.
Delo je trajalo 10 let.
S tem se je močvirje in mah pod Ljubljano bistveno osušilo.
Zato so potem povsod začeli navdušeno kopati jarke in prekope, tudi na dolski strani, kamor Ljubljansko barje sega z zadnjimi tipalkami.
V zvezi s tem se je iz leta 1829 ohranila pesem, ki ob prihodu cesarja Franca v Ljubljano opisuje to zavzemanje za prekope.
Vence Iblana spleta,
raja,
šum vesela krog bobni,
danes srečen dan obhaja,
k cesar Prule poslavi.
On močvirje razgleduje,
k ga noben ukrotit ne ve.
Kjer je znamne,
oznanuje,
vstalo iz njega po poljé.
Ta beseda Kranjce vname,
nove struge kopljejo,
posuše globoke jame,
kesni Iblanci tek dado.
Preden leto štirkrat mine,
po močvirju pele pot,
žito rase,
voda zgine,
hiše vstajajo povsod.
Res je vstalo polje, voda je izginila, vsepovsod so rasle hiše, ob Mlinščici pa še prav posebej mlini.
Mlini so bili tudi ob odcepu Pšate, ki teče skozi spodnji del Beričevega, kjer je bil Knezov valjčni mlin in kjer je bila tudi Modrova zadružna elektrarna.
Leta 1910 je Franc Kramar v Beričevem zapisal eno od pesmi o mlinarju in smrti.
Zapela mu jo je Helena Velepec.
Mlinar je zjutraj zgodaj vstov,
v frišni vodici se umov,
gor in dol po malnu šov,
zvesto je molu svet roženkranc.
Božja dekva k njem pršva,
Božja dekva,
ta grenka smrt.
Le hiti se napravlati,
jest te na vtegnem čakati!
Mlinar boš šov rajtengo dajat,
kako si merco kaj jemav,
od ta belga in ta ajdovga,
od ta belga in ta ajdovga!
Jest mam v šiš mvado ženo,
pa pejdi ti smrt po njo!
Le hiti se napravlati,
jest te na vtegnem čakati!
Jest mam v šiš 9 vatrok,
pa rajši ponje pejdi smrt!
Le hiti se napravlati,
jest te na vtegnem čakati!
Jest mam v šiš še stara dva,
le pejdi smrt ti rajš po njá!
Le hiti se napravlati,
jest te na vtegnem čakati!
Zdej malnarja pa razjezi,
ji kvadvo u gvavo zapodi.
Le čakaj,
čakaj,
mlinar mvad!
Ko bo preteku let in dan,
boš ležov ti močno bovan
in si boš prosu smrti sam!
Ko je preteku let in dan,
je mlinar bil močno bovan
in si je prosu smrti sam.
Ko so za časa barona Erberga v letih 1822 do 1824 njegovi tlačani od Kamniške Bistrice speljali deloma umetno korito Mlinščice je bila s tem na tem področju dana možnost za žage, mline in prvo manjšo industrijo in sicer za
JUB Jugoslavenske uljne boje (prvi lastnik Beograjčan) v Dolu
KANSKY tovarna barv in kemikalij na Vidmu s podružnico v Klečah in Oljarico v Podgradu
Zalokarjeva kisarna na Vidmu
Vzdrževanje umetne struge Mlinščice so po dogovoru vseh tovarnarjev, mlinarjev in žagarjev izvajali tako, da so za teden ali več dni zaprli vodo in v tem času počistili in poglobili strugo, popravili bregove, zapornice, jeze in mostove.
Leta 1895 je bil v Ihanu postavljen razbremenilni jez za regulacijo ob previsoki vodi.
Od pomembnejših vodnih naprav na dolskem področju Mlinščice so bile
Špurčeva ali Jermanova fužina in kovačija v Zaborštu
Tomčeva in Zalokarjeva tovarna v Zaborštu
Galetovi, poznejšega Kanskega mlini na Vidmu
Gréjnski málen pod Jubom
Graščinski mlin ob Narofu, poznejši Blažev ali Valjavčev mlin in žaga
Meščeva žaga
Kobaležev mlin v Klečah, ki je bil nekaj časa tudi v sklopu videmske tovarne
Flajšmanov ali Kastelčev mlin v Klečah, ki je do 1898 mlel žito, do 1966 pa le še drobil koruzo za krmo živini
0
15. ŠPURČEVA KOVAČIJA
V Špurčevi kovačiji in fužini so po 1886 izdelovali krampe, lopate, sekire, motike, lemeže in se pozneje usmerili na zvonarstvo ter izdelovali jarme, vzvode, gože, ležaje in kemblje.
Ko je po 1929 začelo zmanjkovati naročil za zvonove so fužino in zvonarstvo preuredili v mlin za mletje antracita, premogovih ugaskov in manganove rude, ki so jo za tovarno barv Jerka v Ihanu dobivali iz Rusije.
Med nemško okupacijo je mlin stal, partizani pa so imeli v njem bunker Podmornica.
Po vojni so Špurčevi spet mleli barve.
Leta 1948 je pri mletju antracita ogenj uničil staro leseno kovačnico.
Tedaj so obrt opustili, tako da so zdaj vidni samo še betonski stebri v Mlinščici
V Špurčevi kovačiji in fužini so po 1886 izdelovali krampe, lopate, sekire, motike, lemeže in se pozneje usmerili na zvonarstvo ter izdelovali jarme, vzvode, gože, ležaje in kemblje.
Ko je po 1929 začelo zmanjkovati naročil za zvonove so fužino in zvonarstvo preuredili v mlin za mletje antracita, premogovih ugaskov in manganove rude, ki so jo za tovarno barv Jerka v Ihanu dobivali iz Rusije.
Med nemško okupacijo je mlin stal, partizani pa so imeli v njem bunker Podmornica.
Po vojni so Špurčevi spet mleli barve.
Leta 1948 je pri mletju antracita ogenj uničil staro leseno kovačnico.
Tedaj so obrt opustili, tako da so zdaj vidni samo še betonski stebri v Mlinščici
0
Kje so izkopali antracit, da so ga dali zmleti? Kje v bližini? Verjetno je šlo za samovžig.
0
kakor je meni znano so od leta 1878 kopali antracit na Rudniku pod Orlami, tam nekje kjer je zdaj nakupovalno središče v Ljubljani
verjetno so ga od tam vozili
za bližje nahajališče mi ni znano
verjetno so ga od tam vozili
za bližje nahajališče mi ni znano
0
16. JUB
Rojstno leto tovarne Jub je 1875, ko je bil kupljen nekdanji Galetov mlin.
Ker se je z južno železnico, ki teče v bližini na drugi strani Save in je bila najbližja železniška postaja Laze komaj 3 kilometre stran, promet zelo izboljšal, je bilo to mlinom v škodo, ker so se cene moki znižale.
Tako, da so veliki mlini za žito začeli izgubljati delo in jih je bilo treba preurediti.
Nekateri med njimi so se preusmerili na mletje gline in ilovice, ki so ju kopali predvsem na sosednjem ihanskem svetu in ju uporabljali za zemeljske barve.
Že od začetka je največ podjetnosti v Dolu kazala industrija barv JUB.
Njeni obrati so se počasi razširili na vse druge industrijske mline na Vidmu in v Klečah.
Zlasti mlin na Vidmu je pogosto menjaval lastnike in s tem tudi ime.
Pozneje se je zanj obdržalo ime JUB, saj je bila ta tovarna že pred drugo vojno gospodarsko najbolj trdna in je odločilno posegala v gospodarsko in prometno teženje tedanje občine.
Delali so se osnutki za most čez Savo pod Dolom, ker je bila vožnja v Ljubljano ali Polje dolga, na Laze pa ovirana zaradi brodu, ki je bil ob narasli vodi negotova prometna zveza.
Vojna je velikopotezne načrte preprečila, vendar podjetja ni uničila.
Delniški družbi, ki je po prvi vojni prevzela JUB, se je posrečilo, da je spretno pridobila na svojo stran široko zaledje prebivalstva, saj je tudi ob najhujši krizi imelo v tovarni zaslužka kar precej domačinov.
Še posebej, ko si je postopoma priključila še videmsko tovarno barv Kansky, Kobaležev mlin v Klečah in Oljarico v Podgradu, kjer je bil že v letih 1725 – 1729 mlin v Kašlju, od katerega je tudi ljubljanski špital dobival nekaj dajatev.
http://www.jub.si/sites/www.jub.si/files/images/zgodovina_jub_zacetki_5.jpg
Rojstno leto tovarne Jub je 1875, ko je bil kupljen nekdanji Galetov mlin.
Ker se je z južno železnico, ki teče v bližini na drugi strani Save in je bila najbližja železniška postaja Laze komaj 3 kilometre stran, promet zelo izboljšal, je bilo to mlinom v škodo, ker so se cene moki znižale.
Tako, da so veliki mlini za žito začeli izgubljati delo in jih je bilo treba preurediti.
Nekateri med njimi so se preusmerili na mletje gline in ilovice, ki so ju kopali predvsem na sosednjem ihanskem svetu in ju uporabljali za zemeljske barve.
Že od začetka je največ podjetnosti v Dolu kazala industrija barv JUB.
Njeni obrati so se počasi razširili na vse druge industrijske mline na Vidmu in v Klečah.
Zlasti mlin na Vidmu je pogosto menjaval lastnike in s tem tudi ime.
Pozneje se je zanj obdržalo ime JUB, saj je bila ta tovarna že pred drugo vojno gospodarsko najbolj trdna in je odločilno posegala v gospodarsko in prometno teženje tedanje občine.
Delali so se osnutki za most čez Savo pod Dolom, ker je bila vožnja v Ljubljano ali Polje dolga, na Laze pa ovirana zaradi brodu, ki je bil ob narasli vodi negotova prometna zveza.
Vojna je velikopotezne načrte preprečila, vendar podjetja ni uničila.
Delniški družbi, ki je po prvi vojni prevzela JUB, se je posrečilo, da je spretno pridobila na svojo stran široko zaledje prebivalstva, saj je tudi ob najhujši krizi imelo v tovarni zaslužka kar precej domačinov.
Še posebej, ko si je postopoma priključila še videmsko tovarno barv Kansky, Kobaležev mlin v Klečah in Oljarico v Podgradu, kjer je bil že v letih 1725 – 1729 mlin v Kašlju, od katerega je tudi ljubljanski špital dobival nekaj dajatev.
http://www.jub.si/sites/www.jub.si/files/images/zgodovina_jub_zacetki_5.jpg
0
17. OLJARICA
Oljarica, kasnejši Arbo, sega daleč nazaj.
1. januarja 1854 je bil ustanovljena tovarna gorilnega olja Osterberger Ölfabrik bei Laibach (Ostovrška oljarna pri Ljubljani).
Ena od prednosti je bila poceni pogonska moč, ki jo je črpala iz potoka Besnice za pridobivanje električnega toka in za pogon mlinov in drugih naprav.
Med vojnama je bila tovarna nekaj časa last Jadranske banke.
Leta 1932 sta jo kupila dr. Ana in dr. Evgen Kansky, oba izvrstna kemika.
Prvotni program, izdelavo žveplenega etra, sta kmalu razširila in dopolnila z izdelavo amilnega acetata, topil za lake, soli za izdelavo barvil, fosforno kislino…
Med drugo vojno so Nemci polna skladišča surovin in izdelkov izropali, naprave pa je prevzelo nemško podjetje Böhme.
Ker je bilo osrednje vodstvo za vse te tovarne med vojno v Dolu, so tudi v oljarni v Podgradu nekaj časa izdelovali zemeljske barve.
Med vojno so Nemci Jubu pridružili tudi podobno tovarno barv Jerka v Ihanu, katere lastniki so bili domači delničarji iz Zaboršta, Franc Jerman s sorodniki pod vodstvom zeta, inženirja kemije Kazimirja Budne.
http://www.podgrad-lj.si/wp-content/uploads/2018/03/arbo_zadaj.jpg
Oljarica, kasnejši Arbo, sega daleč nazaj.
1. januarja 1854 je bil ustanovljena tovarna gorilnega olja Osterberger Ölfabrik bei Laibach (Ostovrška oljarna pri Ljubljani).
Ena od prednosti je bila poceni pogonska moč, ki jo je črpala iz potoka Besnice za pridobivanje električnega toka in za pogon mlinov in drugih naprav.
Med vojnama je bila tovarna nekaj časa last Jadranske banke.
Leta 1932 sta jo kupila dr. Ana in dr. Evgen Kansky, oba izvrstna kemika.
Prvotni program, izdelavo žveplenega etra, sta kmalu razširila in dopolnila z izdelavo amilnega acetata, topil za lake, soli za izdelavo barvil, fosforno kislino…
Med drugo vojno so Nemci polna skladišča surovin in izdelkov izropali, naprave pa je prevzelo nemško podjetje Böhme.
Ker je bilo osrednje vodstvo za vse te tovarne med vojno v Dolu, so tudi v oljarni v Podgradu nekaj časa izdelovali zemeljske barve.
Med vojno so Nemci Jubu pridružili tudi podobno tovarno barv Jerka v Ihanu, katere lastniki so bili domači delničarji iz Zaboršta, Franc Jerman s sorodniki pod vodstvom zeta, inženirja kemije Kazimirja Budne.
http://www.podgrad-lj.si/wp-content/uploads/2018/03/arbo_zadaj.jpg
0
18. STARE OBRTI
Ko so leta 1819 zbirali predmete za dunajski politehnični muzej in za prestolonaslednikove zasebne zbirke, so slamnate kite in pletenine prinesli iz Dola.
Ljudje v teh krajih so po tem še dolgo pletli kite iz pšenične slame za slamnikarstvo in cekarijo, pa tudi škompali slamo za slamnate strehe, čeprav so v tej dolini prevladovale skrilaste strehe s skálico iz Potokarjev kamnolomov v Podgori.
Številno vrbovje, posebej zasajeno in divje, tudi po savskih sipinah in škarpah, je dajalo zadosti protja za pletarstvo in špil za mesarstvo in viter za koše in jerbase.
Veliko ljudi je delalo pri škarpi.
Reguliranje vod je bilo zaradi vsakoletnih povodnji eno najnujnejših opravil.
Pesem o kovaču je Francu Kramarju leta 1910 zapela Prejévka iz Kleč.
Stoji,
stoji kovačnica
tega kovača črnega.
Po stezi pride pobič mlad,
prelubi Ježeš žegnani.
Če b dobro ti kovati znov,
bi gvišno sužit k men pršov.
Ko b dobro jest kovati znov,
bi gvišno sužit k teb na šov!
Pržene mu konjičeka,
tega konjiča šimeljna.
Odžaga mu vse štir noge
in vrže jih v prhálčuje.
Začne jih potlej klemati
in vsaka se prklema spet.
Konjiček pa je gor ustov,
pa ves je frišen,
ves je zdrov.
Nanj sedu je ta star možič,
konjiček pa toko sfrči,
de ogenj mu spod noh leti.
Pršva je ena babenca
z ano palco štekláčarco.
Prosiva ga je za n božji dar,
za n božji dar,
za n majhen dar.
Prjeu je staro babenco
In vrgu jo v prhálico.
Če bl frči,
še levš diši,
ven skoči mvada dekelca.
V enmu šaplu žametovmu
in v enih rdečih šolenčkih.
Kovač,
kovač,
ne delej čudežev,
da se ti čudež ne zgodi!
Kovač prjeu je svojo babenco
in vrgu jo v perhálico.
Če bl prši,
tem grš smrdi,
pobere ven bele kosti.
V vaseh so bili
zidarji
kolarji
mizarji
peki
kovači
podkovači
fužinar
zvonar (ta domala za vso Slovenijo)
čebelarji
sodarji
čevljarji
krojači
mesarji
brivci pleskarji
tapetniki
sedlarji
kleparji
ključavničarji
elektrikarji
krovci
pečarji
https://c2.staticflickr.com/2/1599/24763263981_ca6752c9c0_z.jpg
Na zadružni bencinski lokomobil so priključevali mlatilnico in cirkularko.
Veliko je bilo gostiln in gostišč, ker so kraji v bližini Ljubljane in primerno izhodišče za izlete v bližnjo in daljno okolico.
Gostilništvo je bilo prejšnje čase, ko je bil še živahen tovorniški promet po Savi, posebno močno razvito v vseh teh vaseh.
Podobno tudi med vojnama.
V zadnjem desetletju 19. stoletja je bila v Dolu celo kavarna.
Ko so leta 1819 zbirali predmete za dunajski politehnični muzej in za prestolonaslednikove zasebne zbirke, so slamnate kite in pletenine prinesli iz Dola.
Ljudje v teh krajih so po tem še dolgo pletli kite iz pšenične slame za slamnikarstvo in cekarijo, pa tudi škompali slamo za slamnate strehe, čeprav so v tej dolini prevladovale skrilaste strehe s skálico iz Potokarjev kamnolomov v Podgori.
Številno vrbovje, posebej zasajeno in divje, tudi po savskih sipinah in škarpah, je dajalo zadosti protja za pletarstvo in špil za mesarstvo in viter za koše in jerbase.
Veliko ljudi je delalo pri škarpi.
Reguliranje vod je bilo zaradi vsakoletnih povodnji eno najnujnejših opravil.
Pesem o kovaču je Francu Kramarju leta 1910 zapela Prejévka iz Kleč.
Stoji,
stoji kovačnica
tega kovača črnega.
Po stezi pride pobič mlad,
prelubi Ježeš žegnani.
Če b dobro ti kovati znov,
bi gvišno sužit k men pršov.
Ko b dobro jest kovati znov,
bi gvišno sužit k teb na šov!
Pržene mu konjičeka,
tega konjiča šimeljna.
Odžaga mu vse štir noge
in vrže jih v prhálčuje.
Začne jih potlej klemati
in vsaka se prklema spet.
Konjiček pa je gor ustov,
pa ves je frišen,
ves je zdrov.
Nanj sedu je ta star možič,
konjiček pa toko sfrči,
de ogenj mu spod noh leti.
Pršva je ena babenca
z ano palco štekláčarco.
Prosiva ga je za n božji dar,
za n božji dar,
za n majhen dar.
Prjeu je staro babenco
In vrgu jo v prhálico.
Če bl frči,
še levš diši,
ven skoči mvada dekelca.
V enmu šaplu žametovmu
in v enih rdečih šolenčkih.
Kovač,
kovač,
ne delej čudežev,
da se ti čudež ne zgodi!
Kovač prjeu je svojo babenco
in vrgu jo v perhálico.
Če bl prši,
tem grš smrdi,
pobere ven bele kosti.
V vaseh so bili
zidarji
kolarji
mizarji
peki
kovači
podkovači
fužinar
zvonar (ta domala za vso Slovenijo)
čebelarji
sodarji
čevljarji
krojači
mesarji
brivci pleskarji
tapetniki
sedlarji
kleparji
ključavničarji
elektrikarji
krovci
pečarji
https://c2.staticflickr.com/2/1599/24763263981_ca6752c9c0_z.jpg
Na zadružni bencinski lokomobil so priključevali mlatilnico in cirkularko.
Veliko je bilo gostiln in gostišč, ker so kraji v bližini Ljubljane in primerno izhodišče za izlete v bližnjo in daljno okolico.
Gostilništvo je bilo prejšnje čase, ko je bil še živahen tovorniški promet po Savi, posebno močno razvito v vseh teh vaseh.
Podobno tudi med vojnama.
V zadnjem desetletju 19. stoletja je bila v Dolu celo kavarna.
0
19. ELEKTRARNA
Med vojnama je Dol dobil elektriko na zasebno pobudo s postavitvijo manjše zadružne Modrove elektrarne na umetnem odcepu od Pšate v Beričevem, pod Ančnikovim, Knezovim valjčnim, pozneje Franceljnovim, Valjavčevim mlinom.
Ta elektrarna je od leta 1932 dajala luč in pogonsko moč vasem
Brinje
Beričevo
Videm
Dol
Zaboršt z 5 do 6 kilometrov omrežja in omogočila razvoj obrtništva in male industrije.
Ob tej elektrarni so delovale še manjše, za po nekaj hiš, v Podgori Potokarjeva, v Klečah leta 1939 je bila pri Flajšmanu domača elektrarna za enosmerni tok.
Tudi Meščeva žaga je imela svoj generator.
Po vojni so morali Modrovo elektrarno demontirati in turbino izročiti v muzej v Bistri.
Med vojnama je Dol dobil elektriko na zasebno pobudo s postavitvijo manjše zadružne Modrove elektrarne na umetnem odcepu od Pšate v Beričevem, pod Ančnikovim, Knezovim valjčnim, pozneje Franceljnovim, Valjavčevim mlinom.
Ta elektrarna je od leta 1932 dajala luč in pogonsko moč vasem
Brinje
Beričevo
Videm
Dol
Zaboršt z 5 do 6 kilometrov omrežja in omogočila razvoj obrtništva in male industrije.
Ob tej elektrarni so delovale še manjše, za po nekaj hiš, v Podgori Potokarjeva, v Klečah leta 1939 je bila pri Flajšmanu domača elektrarna za enosmerni tok.
Tudi Meščeva žaga je imela svoj generator.
Po vojni so morali Modrovo elektrarno demontirati in turbino izročiti v muzej v Bistri.
0
20. DOL V ZGODOVINI
Kakor vsa področja ob starih prometnih žilah, prvotno vodnih, pozneje tudi cestnih in še pozneje železniških, ime tudi Dol staro zgodovino.
Ob Ajdovščini in Gradišču so bili že omenjeni najstarejši dokazi o tem.
Iz poznejše dobe pa so med prvimi podatki listine o Dolu iz leta 1262 kot cerkveni podružnici mengeške fare in podatki o vdorih Turkov od leta 1408 naprej.
Že leta 1414 se je Ljubljana obdala pred Turki z obzidjem, da je zavarovala ljudi.
Premoženje okoličanov je bilo prepuščeno na milost in nemilost turškemu plenjenju.
Posebno huda turška napada v okolici sta bila leta 1472.
Leta 1472 smo spet morali gledati te hude obiskovalce.
Prišli so do Ljubljane in pred mestom postavili tabore.
Otroci so brez staršev,
revščina je velikanska,
ubiti ljudje leže po poljih in cestah.
Ozračje je nasičeno s smradom požganih vasi in hiš…
8 julija 1528 so Turki plenili in požgali vse Ljubljansko polje.
Podrobnih podatkov o tem, kako je ob turških napadih trpel Dol, še ni zbranih.
Tudi ne, koliko je tu znašal poseben davek za vojno s Turki in za obrambo pred njimi in koliko domačinov so Turki odpeljali s seboj.
O Dolu je znano, da je že zgodaj pripadal Ljubljani, tako je bil tudi pod oblastjo tako imenovane mestne krvave rihte.
Kakor vsa področja ob starih prometnih žilah, prvotno vodnih, pozneje tudi cestnih in še pozneje železniških, ime tudi Dol staro zgodovino.
Ob Ajdovščini in Gradišču so bili že omenjeni najstarejši dokazi o tem.
Iz poznejše dobe pa so med prvimi podatki listine o Dolu iz leta 1262 kot cerkveni podružnici mengeške fare in podatki o vdorih Turkov od leta 1408 naprej.
Že leta 1414 se je Ljubljana obdala pred Turki z obzidjem, da je zavarovala ljudi.
Premoženje okoličanov je bilo prepuščeno na milost in nemilost turškemu plenjenju.
Posebno huda turška napada v okolici sta bila leta 1472.
Leta 1472 smo spet morali gledati te hude obiskovalce.
Prišli so do Ljubljane in pred mestom postavili tabore.
Otroci so brez staršev,
revščina je velikanska,
ubiti ljudje leže po poljih in cestah.
Ozračje je nasičeno s smradom požganih vasi in hiš…
8 julija 1528 so Turki plenili in požgali vse Ljubljansko polje.
Podrobnih podatkov o tem, kako je ob turških napadih trpel Dol, še ni zbranih.
Tudi ne, koliko je tu znašal poseben davek za vojno s Turki in za obrambo pred njimi in koliko domačinov so Turki odpeljali s seboj.
O Dolu je znano, da je že zgodaj pripadal Ljubljani, tako je bil tudi pod oblastjo tako imenovane mestne krvave rihte.
0
21. GRAŠČINA
Graščina je leta 1540 dobila ime Lustthal.
Postaviti ali vsaj temeljito prenoviti jo je dal Aleksander Gallenberg, ki je imel dotlej grad Ostri vrh na drugi strani Save, postavljen že leta 1015, po katerem so se tamkajšnji vitezi imenovali Ostrovrharji.
http://www.srce-slovenije.si/resources/files/pic/galerije/601/mtn_grascinski_paviljoni_2.jpg
Graščina je leta 1540 dobila ime Lustthal.
Postaviti ali vsaj temeljito prenoviti jo je dal Aleksander Gallenberg, ki je imel dotlej grad Ostri vrh na drugi strani Save, postavljen že leta 1015, po katerem so se tamkajšnji vitezi imenovali Ostrovrharji.
http://www.srce-slovenije.si/resources/files/pic/galerije/601/mtn_grascinski_paviljoni_2.jpg
0
22. VALVASORJEV OPIS DOLA
O graščini pravi Janez Vajkard Valvasor v knjigi Slava vojvodine Kranjske, ki je izšla leta 1689:
Kje stoji dolska graščina.
Graščina Lustthal, kranjsko Dul, stoji na Gorenjskem, dve milji stran od glavnega mesta Ljubljane.
Od kod tako ime.
Svoje ime je dobila od lepe lege in pokrajine, ki pravo veselo dolino napravlja knežjo.
To pove tudi kranjsko ime Dul, kakor se po nemško pravi Thal in izvira iz istega korena.
Prijetna okolica graščine.
Graščina stoji na ravnem v dobrodejnem kraju.
Ima lepo obdelane njive, kristalno čiste studence, razno sadje in še več drugih užitkov.
Tu je sotočje štirih rek.
Takoj zraven teče Ljubljanica v Savo, kateri se pridružita tudi Kamniška Bistrica in Besnica, tako da torej Sava tu pije te štiri reke.
Velika lipa.
Pred graščino stoji lipa.
Občudovanja vredna zaradi svoje velikosti.
Vas Dol.
Nedaleč stran je vas istega imena in v nji farna cerkev.
Prejšnji lastniki te graščinice.
Graščino je na novo postavil in poimenoval gospod Aleksander von Gallenberg iz Sostrega, tako da je potem, ko je bila postavljena, zapustil svoje prejšnje bivališče Osterberg na drugi strani Save, postavljeno precej visoko na priostrenem hribu, in ga zamenjal s tem Dolom zaradi prijetne okolice.
Tako so Dol precej časa imeli v lasti gospodje Gallenbergi ali gospodje von Osterbergi, dokler ni zadnji svojega rodu ali bolje rečeno zadnji svojega imena, gospod Jurij von Osterberg 1. februarja 1562 padel pod morilsko roko zagrizenega sovražnika krščanskega imena.
Ko je potem dolska graščina dedno prešla na žensko vejo in ko se je tako Uršula von Osterberg poročila z gospodom Pavlom Raspom, deželnim oskrbnikom na Kranjskem, je graščina prešla na gospoda Raspa.
Sedanji lastnik.
Pred nekaj več kakor 30 leti je bila lastnica te graščine nekaj starejša luteranska gospodična Raspova.
Po njeni smrti je po bratovski delitvi graščina prešla v last gospoda Volfa Ditriha Raspa in iz njegovih rok po njegovi smrti na gospoda brata, se pravi na gospode sinove gospoda Avguština Raspa, in potem je bila po bratovski poravnavi dodeljena gospodu Janezu Baltazarju Raspu.
V ravnokar minulem letu 1688 jo je gospod Janez Danijel von Erberg kupil od Janeza Baltazarja Raspa in je poslej v njegovih rokah.
Valvasor s tem vsaj posredno izpričuje, da je bilo prvotno krajevno ime Dol ali z dolenjsko izgovorjavo Dul in da si je graščak za graščino izbral prijetnejše ime Lustthal, da je s tem tudi ločil kraje s pogostim imenom Dol ali Thal.
Upravna oblast je pozneje nemško ime graščine prenesla tudi na vas Dol.
Vendar je v slovenščini Dol še naprej ostal samo Dol.
Le zaradi ločevanja si je privzel določilo »pri Ljubljani«.
O graščini pravi Janez Vajkard Valvasor v knjigi Slava vojvodine Kranjske, ki je izšla leta 1689:
Kje stoji dolska graščina.
Graščina Lustthal, kranjsko Dul, stoji na Gorenjskem, dve milji stran od glavnega mesta Ljubljane.
Od kod tako ime.
Svoje ime je dobila od lepe lege in pokrajine, ki pravo veselo dolino napravlja knežjo.
To pove tudi kranjsko ime Dul, kakor se po nemško pravi Thal in izvira iz istega korena.
Prijetna okolica graščine.
Graščina stoji na ravnem v dobrodejnem kraju.
Ima lepo obdelane njive, kristalno čiste studence, razno sadje in še več drugih užitkov.
Tu je sotočje štirih rek.
Takoj zraven teče Ljubljanica v Savo, kateri se pridružita tudi Kamniška Bistrica in Besnica, tako da torej Sava tu pije te štiri reke.
Velika lipa.
Pred graščino stoji lipa.
Občudovanja vredna zaradi svoje velikosti.
Vas Dol.
Nedaleč stran je vas istega imena in v nji farna cerkev.
Prejšnji lastniki te graščinice.
Graščino je na novo postavil in poimenoval gospod Aleksander von Gallenberg iz Sostrega, tako da je potem, ko je bila postavljena, zapustil svoje prejšnje bivališče Osterberg na drugi strani Save, postavljeno precej visoko na priostrenem hribu, in ga zamenjal s tem Dolom zaradi prijetne okolice.
Tako so Dol precej časa imeli v lasti gospodje Gallenbergi ali gospodje von Osterbergi, dokler ni zadnji svojega rodu ali bolje rečeno zadnji svojega imena, gospod Jurij von Osterberg 1. februarja 1562 padel pod morilsko roko zagrizenega sovražnika krščanskega imena.
Ko je potem dolska graščina dedno prešla na žensko vejo in ko se je tako Uršula von Osterberg poročila z gospodom Pavlom Raspom, deželnim oskrbnikom na Kranjskem, je graščina prešla na gospoda Raspa.
Sedanji lastnik.
Pred nekaj več kakor 30 leti je bila lastnica te graščine nekaj starejša luteranska gospodična Raspova.
Po njeni smrti je po bratovski delitvi graščina prešla v last gospoda Volfa Ditriha Raspa in iz njegovih rok po njegovi smrti na gospoda brata, se pravi na gospode sinove gospoda Avguština Raspa, in potem je bila po bratovski poravnavi dodeljena gospodu Janezu Baltazarju Raspu.
V ravnokar minulem letu 1688 jo je gospod Janez Danijel von Erberg kupil od Janeza Baltazarja Raspa in je poslej v njegovih rokah.
Valvasor s tem vsaj posredno izpričuje, da je bilo prvotno krajevno ime Dol ali z dolenjsko izgovorjavo Dul in da si je graščak za graščino izbral prijetnejše ime Lustthal, da je s tem tudi ločil kraje s pogostim imenom Dol ali Thal.
Upravna oblast je pozneje nemško ime graščine prenesla tudi na vas Dol.
Vendar je v slovenščini Dol še naprej ostal samo Dol.
Le zaradi ločevanja si je privzel določilo »pri Ljubljani«.
0
23. RASPI
Ko se je v staro kranjsko plemiško rodovino Gallenbergov priženil avstrijski plemič Pavel Rasp (1462 – 1524) in se poročil z Uršulo Gallenberg, se je družina kmalu naselila v Dolu.
Tu so se zvrstili Seyfried Rasp (+1549), ki bil deželni oskrbnik,
za njim Janez Rasp (+1617), ki je bil deželni svetnik,
potem Janez Seyfried Rasp (+1622), ki bil deželni oskrbnik.
Vsi so bolj ali manj posegali v verske boje ob luteranstvu in protireformaciji.
Tako je bila ena od dolskih graščakinj sredi 17. stoletja popolnoma luteranska.
Poznejši lastniki dolske graščine iz te rodovine so bili
Wolf Dietrich Rasp (1636 – 1674),
njegov brat Janez Volbenk (1652 – 1696)
in Janez Boltežar Rasp (+1705), ki je graščino leta 1688 prodal Janezu Danijelu Erbergu (1647 – 1716).
Ko se je v staro kranjsko plemiško rodovino Gallenbergov priženil avstrijski plemič Pavel Rasp (1462 – 1524) in se poročil z Uršulo Gallenberg, se je družina kmalu naselila v Dolu.
Tu so se zvrstili Seyfried Rasp (+1549), ki bil deželni oskrbnik,
za njim Janez Rasp (+1617), ki je bil deželni svetnik,
potem Janez Seyfried Rasp (+1622), ki bil deželni oskrbnik.
Vsi so bolj ali manj posegali v verske boje ob luteranstvu in protireformaciji.
Tako je bila ena od dolskih graščakinj sredi 17. stoletja popolnoma luteranska.
Poznejši lastniki dolske graščine iz te rodovine so bili
Wolf Dietrich Rasp (1636 – 1674),
njegov brat Janez Volbenk (1652 – 1696)
in Janez Boltežar Rasp (+1705), ki je graščino leta 1688 prodal Janezu Danijelu Erbergu (1647 – 1716).
0
24. ERBERGI
Janez Danijel Erberg je bil iz kočevske plemiške rodovine Erberjev ali Erbergov, nečak Alberta Janeza Erberja, kočevskega župnika, ki ga je 2. avgusta 1638 ustrelil Franc plemeniti Moscon iz verske vneme, iz luteransko protireformacijskih medsebojnih obračunavanj.
Janez Danijel Erberg je bil pravnik in odvetnik in si je z nakupom dolske graščine pridobil baronski naslov.
Bil je kot Fidus tudi član Akademije operozov v Ljubljani.
Njegov oče, Lenart Erberg (1606 – 1691), je ostal v Kočevju z enim od sinov.
Vsi drugi sinovi so se preselili v Dol in zasedli v avstrijskem cesarstvu pomembne službe.
Tako je bi Franc Jakob Erberg (1630 – 1690) višji rudarski sodnik za vso kranjsko deželo.
Janez Matevž Erberg (*1657) je bil luteranski nabožni pisatelj.
Janez Adam Erberg (+1723 Dol) je bil glavni carinik.
Janez Danijel Erberg je bil iz kočevske plemiške rodovine Erberjev ali Erbergov, nečak Alberta Janeza Erberja, kočevskega župnika, ki ga je 2. avgusta 1638 ustrelil Franc plemeniti Moscon iz verske vneme, iz luteransko protireformacijskih medsebojnih obračunavanj.
Janez Danijel Erberg je bil pravnik in odvetnik in si je z nakupom dolske graščine pridobil baronski naslov.
Bil je kot Fidus tudi član Akademije operozov v Ljubljani.
Njegov oče, Lenart Erberg (1606 – 1691), je ostal v Kočevju z enim od sinov.
Vsi drugi sinovi so se preselili v Dol in zasedli v avstrijskem cesarstvu pomembne službe.
Tako je bi Franc Jakob Erberg (1630 – 1690) višji rudarski sodnik za vso kranjsko deželo.
Janez Matevž Erberg (*1657) je bil luteranski nabožni pisatelj.
Janez Adam Erberg (+1723 Dol) je bil glavni carinik.
0
25. DRUGI ROD ERBERGOV
Tudi sinovi Janeza Danijela Erberga so veliko dosegli.
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/9/9d/Anton_Erberg.jpg/220px-Anton_Erberg.jpg
Anton Erberg (1695 – 1746)
modroslovni strokovnjak
bogoslovni strokovnjak
pravni strokovnjak
profesor etike, naravnega prava in filozofije na dunajski in graški univerzi
pisec strokovnih knjig
Inocenc Volbenk Erberg (1694 – 1766)
Najprej je poučeval na ljubljanskih šolah.
Potem je odšel misijonarit v Paragvaj in je izdal tamkajšnji zemljevid.
Franc Mihael Erberg (1679 – 1760)
sodni asesor
Janez Benjamin Erberg (1698 – 1759)
pravni svetnik
pisec strokovnih knjig
Leta 1752 je dal dolsko graščino barokizirati.
To delo je leta 1753 dokončal arhitekt Matija Perski (1681 – 1761).
Glavno poslopje je dobilo novo pročelje, prostor pred njim pa je bil po francoskemu zgledu preurejen v park z majhnim Belvederjem v osi proti zahodu, kjer sta bili postavljeni dve paviljonski stavbi, poznejši hlevi in gospodarska poslopja.
Tudi sinovi Janeza Adama Erberga so veliko dosegli.
Volf Adam Erberg (1693 – 1754)
novomeški okrožni glavar
Maks Gotfrid Erberg (1719 – 1760)
novomeški okrožni glavar
Anton Gothard Erberg (1700 – 1755)
kanonik v Ljubljani
novomeški prošt
Bernhard Ferdinand Erberg (1718 – 1773)
dvorni knjižničar na Dunaju
pisec učenih knjig
Med sinovi Franca Mihaela Erberga sta največ dosegla
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/b7/Volbenk_Danijel_Erberg.jpg/275px-Volbenk_Danijel_Erberg.jpg
Volbenk Danijel Erberg (1714 – 1783)
deželni asesor
v Dolu je preuredil stavbo in vrt.
Ferdinand Benedikt Gabrijel Erberg (1722 – 1796)
župnik v Moravčah
kanonik v Ljubljani
Tudi sinovi Janeza Danijela Erberga so veliko dosegli.
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/9/9d/Anton_Erberg.jpg/220px-Anton_Erberg.jpg
Anton Erberg (1695 – 1746)
modroslovni strokovnjak
bogoslovni strokovnjak
pravni strokovnjak
profesor etike, naravnega prava in filozofije na dunajski in graški univerzi
pisec strokovnih knjig
Inocenc Volbenk Erberg (1694 – 1766)
Najprej je poučeval na ljubljanskih šolah.
Potem je odšel misijonarit v Paragvaj in je izdal tamkajšnji zemljevid.
Franc Mihael Erberg (1679 – 1760)
sodni asesor
Janez Benjamin Erberg (1698 – 1759)
pravni svetnik
pisec strokovnih knjig
Leta 1752 je dal dolsko graščino barokizirati.
To delo je leta 1753 dokončal arhitekt Matija Perski (1681 – 1761).
Glavno poslopje je dobilo novo pročelje, prostor pred njim pa je bil po francoskemu zgledu preurejen v park z majhnim Belvederjem v osi proti zahodu, kjer sta bili postavljeni dve paviljonski stavbi, poznejši hlevi in gospodarska poslopja.
Tudi sinovi Janeza Adama Erberga so veliko dosegli.
Volf Adam Erberg (1693 – 1754)
novomeški okrožni glavar
Maks Gotfrid Erberg (1719 – 1760)
novomeški okrožni glavar
Anton Gothard Erberg (1700 – 1755)
kanonik v Ljubljani
novomeški prošt
Bernhard Ferdinand Erberg (1718 – 1773)
dvorni knjižničar na Dunaju
pisec učenih knjig
Med sinovi Franca Mihaela Erberga sta največ dosegla
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/b7/Volbenk_Danijel_Erberg.jpg/275px-Volbenk_Danijel_Erberg.jpg
Volbenk Danijel Erberg (1714 – 1783)
deželni asesor
v Dolu je preuredil stavbo in vrt.
Ferdinand Benedikt Gabrijel Erberg (1722 – 1796)
župnik v Moravčah
kanonik v Ljubljani
0
26. JOŽEF KALASANC ERBERG
Sin Volbenka Danijela Erberga je bil baron Jožef Kalasanc Erberg (1771 – 1843).
Ker je bil mladoleten, ko mu je umrl oče, je bil njegov varuh grof Pavel Auersperg.
Študiral je na Dunaju državljansko in nemško državno pravo.
Leta 1794 se je poročil z Jožefino Attems (1778 – 1847) iz plemiške rodovine iz Podgore pri Gorici in se najprej naselil v svoji ljubljanski hiši na Mestnem trgu 17, ki jo je arhitekt Matija Perski leta 1748 prezidal v baročnem slogu.
Leta 1795 je dal Jožef Kalasanc Erberg dolsko imetje prepisati na svoje ime.
Obsegalo je graščinska poslopja, 63 kavfertnih kmetij, 32 mitnih kmetij in 3 kajže.
Leta 1798 je dal fasado prezidati v empirskem slogu, le stopnišče je ostalo nespremenjeno.
Leta 1808 je njegova žena postala vzgojiteljica cesarskih otrok na Dunaju.
Kmalu je odšel za njo tudi sam in postal vzgojitelj prestolonaslednika Ferdinanda (1793 – 1875).
Medtem so Ljubljano zasedli Francozi in baron je bil po eni od variant določen za guvernerja Ilirskih provinc.
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/c/c7/Jo%C5%BEef_Kalasanc_Erberg.jpg/220px-Jo%C5%BEef_Kalasanc_Erberg.jpg
Sin Volbenka Danijela Erberga je bil baron Jožef Kalasanc Erberg (1771 – 1843).
Ker je bil mladoleten, ko mu je umrl oče, je bil njegov varuh grof Pavel Auersperg.
Študiral je na Dunaju državljansko in nemško državno pravo.
Leta 1794 se je poročil z Jožefino Attems (1778 – 1847) iz plemiške rodovine iz Podgore pri Gorici in se najprej naselil v svoji ljubljanski hiši na Mestnem trgu 17, ki jo je arhitekt Matija Perski leta 1748 prezidal v baročnem slogu.
Leta 1795 je dal Jožef Kalasanc Erberg dolsko imetje prepisati na svoje ime.
Obsegalo je graščinska poslopja, 63 kavfertnih kmetij, 32 mitnih kmetij in 3 kajže.
Leta 1798 je dal fasado prezidati v empirskem slogu, le stopnišče je ostalo nespremenjeno.
Leta 1808 je njegova žena postala vzgojiteljica cesarskih otrok na Dunaju.
Kmalu je odšel za njo tudi sam in postal vzgojitelj prestolonaslednika Ferdinanda (1793 – 1875).
Medtem so Ljubljano zasedli Francozi in baron je bil po eni od variant določen za guvernerja Ilirskih provinc.
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/c/c7/Jo%C5%BEef_Kalasanc_Erberg.jpg/220px-Jo%C5%BEef_Kalasanc_Erberg.jpg
0
27. FRANCOZI
Francozi ne prihajamo k vam kot sovražniki,
ampak kot prijatelji.
Ne bomo odpravili vaše vere,
ne vaših navad,
ne bomo vam naložili novih davkov,
vzamemo vas pod svoje varstvo,
da vam zacelimo rane,
ki so vam jih prizadejali prejšnji zavojevalci.
Ni se vam treba bati za poštenje vaših žena,
vojakom je s kaznijo prepovedano pleniti po hišah.
Ne bo vam treba plačevati vojnega davka,
ki ju sicer v primeru zasedbe povsod v navadi.
Francija bo pobirala le tiste davščine,
ki ste jih doslej plačevali cesarju.
Kako resno je Francija prevzela upravo v svoje roke, se vidi tudi iz razglasa generalnega intendanta za Ilirske dežele iz leta 1813, ki je urejal užitninske, tranzitne in skladiščne pristojbine, posredno veljavne tudi za vodno pot, ki je držala skozi Kleče in Dol in se stekala v Ljubljano čez Zalog, Šempeter in Poljane:
Mestni dalk se bo prejemal v Lublano za
domače vino
jesih
žganje
vogle
kamen za sežgati ali zemla k temu pripravlena
goved
voli inu biki
krave
telice
junce
teleta
koštrune
vovce
ne rejene prasce
koze inu kozle
jagneta
kozličke inu prešičke
rejene prešiče
suho inu frišno meso
čeva
drob
jezike
klobase
loj
lojeve sveče
meso hostneh zverin
kuretno
špeh
salo
žajfo
vous
vso suho klajo koker mrvo
slamo
detelo z venuzetkom domačega prdelka za domačo žvino
kar kole je treba k zidanju, koker obdelan inu ne obdelan les
za cimpranje
kamen
za flajšter
marmor
cegle za zid inu strešnike
kredo
gips
apno
Dalk od vsega skuzi mestu pelaniga blaga katiro tukej neostane, ampak dalej gre po cesarski postavi od 22 tega kozaperska 1810.
Od vsiga blaga katir bo v mestu pelan skus šrango na svetiga Petra voštat skus Polansko…
Da pozneje ni bilo tako, kakor pravi pozdravni lepak, temveč tako, kakor se da razbrati iz razglasa o mitninskih dajatvah ali delkih, ni treba poudarjati, saj med drugim o tem priča tudi beseda FRONKI, ki se je ohranila med ljudmi za neljubi francoski davek.
Veliko mladine je bilo zajete v francosko vojsko ali pa so mladi fantje rajši pobegnili v Avstrijo v vojsko, v hoste, med skrivače ali med rokovnjače.
Rokovnjači, plajšarji ali plaščarji po značilnem delu oblačila so kot stalna nadloga živeli v hostah s svojo organizacijo, ki ji je poveljeval rokovnjaški papež.
Za svoje preživljanje so vdirali v vasi in pobirali pridelke.
Še rajši so napadali prevoze tovorov po Savi ali pa prevoze tobaka in drugega blaga po suhem v skladišča v Dolskem, Klečah, Dolu, Beričevem.
Po letu 1850 je močno avstrijsko orožništvo zatrlo rokovnjaško nadlogo.
Kot odmev na te čase se je ohranila ena od pesmi, ki jo je leta 1910 Francu Kramarju v Klečah zapela Frančiška Aleš:
Marija rajža v zelen gojzd.
Zagledava je šišico.
Prosiva je za jerperge.
Jest te ne morem jerpergvat,
ker mam moža razbojnika!
Toj mož pršov bo pa domov,
pa žalga storu nč ne bo.
Von bo pohleven in krotak,
da še nikoli ni bil tak!
Francozi ne prihajamo k vam kot sovražniki,
ampak kot prijatelji.
Ne bomo odpravili vaše vere,
ne vaših navad,
ne bomo vam naložili novih davkov,
vzamemo vas pod svoje varstvo,
da vam zacelimo rane,
ki so vam jih prizadejali prejšnji zavojevalci.
Ni se vam treba bati za poštenje vaših žena,
vojakom je s kaznijo prepovedano pleniti po hišah.
Ne bo vam treba plačevati vojnega davka,
ki ju sicer v primeru zasedbe povsod v navadi.
Francija bo pobirala le tiste davščine,
ki ste jih doslej plačevali cesarju.
Kako resno je Francija prevzela upravo v svoje roke, se vidi tudi iz razglasa generalnega intendanta za Ilirske dežele iz leta 1813, ki je urejal užitninske, tranzitne in skladiščne pristojbine, posredno veljavne tudi za vodno pot, ki je držala skozi Kleče in Dol in se stekala v Ljubljano čez Zalog, Šempeter in Poljane:
Mestni dalk se bo prejemal v Lublano za
domače vino
jesih
žganje
vogle
kamen za sežgati ali zemla k temu pripravlena
goved
voli inu biki
krave
telice
junce
teleta
koštrune
vovce
ne rejene prasce
koze inu kozle
jagneta
kozličke inu prešičke
rejene prešiče
suho inu frišno meso
čeva
drob
jezike
klobase
loj
lojeve sveče
meso hostneh zverin
kuretno
špeh
salo
žajfo
vous
vso suho klajo koker mrvo
slamo
detelo z venuzetkom domačega prdelka za domačo žvino
kar kole je treba k zidanju, koker obdelan inu ne obdelan les
za cimpranje
kamen
za flajšter
marmor
cegle za zid inu strešnike
kredo
gips
apno
Dalk od vsega skuzi mestu pelaniga blaga katiro tukej neostane, ampak dalej gre po cesarski postavi od 22 tega kozaperska 1810.
Od vsiga blaga katir bo v mestu pelan skus šrango na svetiga Petra voštat skus Polansko…
Da pozneje ni bilo tako, kakor pravi pozdravni lepak, temveč tako, kakor se da razbrati iz razglasa o mitninskih dajatvah ali delkih, ni treba poudarjati, saj med drugim o tem priča tudi beseda FRONKI, ki se je ohranila med ljudmi za neljubi francoski davek.
Veliko mladine je bilo zajete v francosko vojsko ali pa so mladi fantje rajši pobegnili v Avstrijo v vojsko, v hoste, med skrivače ali med rokovnjače.
Rokovnjači, plajšarji ali plaščarji po značilnem delu oblačila so kot stalna nadloga živeli v hostah s svojo organizacijo, ki ji je poveljeval rokovnjaški papež.
Za svoje preživljanje so vdirali v vasi in pobirali pridelke.
Še rajši so napadali prevoze tovorov po Savi ali pa prevoze tobaka in drugega blaga po suhem v skladišča v Dolskem, Klečah, Dolu, Beričevem.
Po letu 1850 je močno avstrijsko orožništvo zatrlo rokovnjaško nadlogo.
Kot odmev na te čase se je ohranila ena od pesmi, ki jo je leta 1910 Francu Kramarju v Klečah zapela Frančiška Aleš:
Marija rajža v zelen gojzd.
Zagledava je šišico.
Prosiva je za jerperge.
Jest te ne morem jerpergvat,
ker mam moža razbojnika!
Toj mož pršov bo pa domov,
pa žalga storu nč ne bo.
Von bo pohleven in krotak,
da še nikoli ni bil tak!
0
28. CESARSKI OBISK
Ko so Francozi leta 1813 odšli in je baronu Jožefu Kalasancu Erbergu potekla vzgojiteljska služba na Dunaju, sta se leta 1815 z ženo vrnila v Dol.
Leta 1819 je prišel na obisk v dolsko graščino prestolonaslednik Ferdinand in leta 1821, ob Ljubljanskem kongresu, tudi cesar Franc I. s cesarico.
Na te obiske spominja obelisk v empirskem slogu, prvotno postavljen na Cesarskem travniku, kjer so imeli prigrizek, pozneje pa zaradi tamkajšnjih poplavnih in barjanskih tal prenesen na grajski vrt v od med graščino in Klečami proti vzhodu.
V tej osi je bil proti zahodu ob tistem času zasajen znameniti kostanjev drevored Pod kostanji, ki je segal od graščine do sedanje šole na Vidmu, kjer je bil odcep od vaške ceste skozi Videm in Dol proti graščini.
V isti osi iz graščine proti Litiji je tekel manjši sadni drevored do graščinske kapelice, kjer stojita še dve platani.
Ena od njiju ima obseg 6,5 metra in premer 2,1 metra.
Ko so Francozi leta 1813 odšli in je baronu Jožefu Kalasancu Erbergu potekla vzgojiteljska služba na Dunaju, sta se leta 1815 z ženo vrnila v Dol.
Leta 1819 je prišel na obisk v dolsko graščino prestolonaslednik Ferdinand in leta 1821, ob Ljubljanskem kongresu, tudi cesar Franc I. s cesarico.
Na te obiske spominja obelisk v empirskem slogu, prvotno postavljen na Cesarskem travniku, kjer so imeli prigrizek, pozneje pa zaradi tamkajšnjih poplavnih in barjanskih tal prenesen na grajski vrt v od med graščino in Klečami proti vzhodu.
V tej osi je bil proti zahodu ob tistem času zasajen znameniti kostanjev drevored Pod kostanji, ki je segal od graščine do sedanje šole na Vidmu, kjer je bil odcep od vaške ceste skozi Videm in Dol proti graščini.
V isti osi iz graščine proti Litiji je tekel manjši sadni drevored do graščinske kapelice, kjer stojita še dve platani.
Ena od njiju ima obseg 6,5 metra in premer 2,1 metra.
0
29. OBELISK
Na cesarski obisk se je baron Erberg dobro pripravil.
Napravil je podrobne načrte za obelisk z napisom in rdečkasto marmorno vazo na vrhu, ki še danes stoji v zapuščenem grajskem parku.
Izdelovala sta ga italijanska kamnoseka skoraj leto dni.
Napis je bil v latinščini.
Na eni strani je pisalo:
IN MEMORIAM ADVENTUS AVG. IMP. FRANCISCI ET AVG. CON. CAROLINAE IN HAC VALLE XVI. MAII MDCCCXXI
V spomin na prihod cesarskega veličanstva Franca in presvetle soproge Karoline v to dolino 16. maja 1821.
Na drugi strani je pisalo:
COR GRATUM P.
Postavilo hvaležno srce.
Obelisk je predstavljal mogočno delo.
Težaven je bil že prevoz posameznih kosov obeliska.
Samo za srednji kos so potrebovali od kamnoloma do Dola 3 dni (2 uri peš hoje).
Peljalo ga je 36 parov volov v treh izmenah.
http://www.srce-slovenije.si/resources/files/pic/galerije/601/mtn_grascinski_paviljoni_2.jpg
Na cesarski obisk se je baron Erberg dobro pripravil.
Napravil je podrobne načrte za obelisk z napisom in rdečkasto marmorno vazo na vrhu, ki še danes stoji v zapuščenem grajskem parku.
Izdelovala sta ga italijanska kamnoseka skoraj leto dni.
Napis je bil v latinščini.
Na eni strani je pisalo:
IN MEMORIAM ADVENTUS AVG. IMP. FRANCISCI ET AVG. CON. CAROLINAE IN HAC VALLE XVI. MAII MDCCCXXI
V spomin na prihod cesarskega veličanstva Franca in presvetle soproge Karoline v to dolino 16. maja 1821.
Na drugi strani je pisalo:
COR GRATUM P.
Postavilo hvaležno srce.
Obelisk je predstavljal mogočno delo.
Težaven je bil že prevoz posameznih kosov obeliska.
Samo za srednji kos so potrebovali od kamnoloma do Dola 3 dni (2 uri peš hoje).
Peljalo ga je 36 parov volov v treh izmenah.
http://www.srce-slovenije.si/resources/files/pic/galerije/601/mtn_grascinski_paviljoni_2.jpg
0
30. GRAŠČINA
Samo poslopje je bilo po baronovem mnenju bolj prijazno kakor imenitno.
Štelo je 24 sob, dvorano, vežo, kapelo in štirikotno dvorišče.
Portal pri glavnem vhodu je bil delo kiparja in kamnoseka Franca Rotmana, pomočnika Francesca Robba.
V črnem marmorju je bil Erbergov grb, na starih vratih proti vasi pa je bila v kamen vsekana Marija.
V pritličju je bil dragocen arhiv z numizmatičnimi zbirkami.
Stara viteška vrata s številnimi figurami so bila svoj čas last rodovine Kacijanarjev iz 15. stoletja.
Baron jih je leta 1824 kupil kot 400 let stara vrata na gradu Begunje.
Leta 1810 so iz Ljubljane v Dol prepeljali knjižnico, za tedanje čase velikansko in izredno dragoceno.
Imela je nad 6000 knjig.
Varuh muzeja in knjižnice je bil Jože Vode, ki je zgledno urejal tudi numizmatične zbirke, nagačeval živali in podobno.
V kapeli je bila glavna oltarna podoba, delo slikarja Ferdinanda Steinerja.
V veži sta bili 2 reliefni podobi, delo kiparja Georga Rafaela Donnerja, in plošča iz črnega marmorja z napisom v spomin na obisk prestolonaslednika Ferdinanda leta 1819.
Samo poslopje je bilo po baronovem mnenju bolj prijazno kakor imenitno.
Štelo je 24 sob, dvorano, vežo, kapelo in štirikotno dvorišče.
Portal pri glavnem vhodu je bil delo kiparja in kamnoseka Franca Rotmana, pomočnika Francesca Robba.
V črnem marmorju je bil Erbergov grb, na starih vratih proti vasi pa je bila v kamen vsekana Marija.
V pritličju je bil dragocen arhiv z numizmatičnimi zbirkami.
Stara viteška vrata s številnimi figurami so bila svoj čas last rodovine Kacijanarjev iz 15. stoletja.
Baron jih je leta 1824 kupil kot 400 let stara vrata na gradu Begunje.
Leta 1810 so iz Ljubljane v Dol prepeljali knjižnico, za tedanje čase velikansko in izredno dragoceno.
Imela je nad 6000 knjig.
Varuh muzeja in knjižnice je bil Jože Vode, ki je zgledno urejal tudi numizmatične zbirke, nagačeval živali in podobno.
V kapeli je bila glavna oltarna podoba, delo slikarja Ferdinanda Steinerja.
V veži sta bili 2 reliefni podobi, delo kiparja Georga Rafaela Donnerja, in plošča iz črnega marmorja z napisom v spomin na obisk prestolonaslednika Ferdinanda leta 1819.
0
31. BARONOV POSKUS OSNUTKA
Jožef Kalasanc Erberg je bil sodobnik Jerneja Kopitarja, Franceta Prešerna, prijatelj Žige Zoisa in Valentina Vodnika.
Po svojem položaju na dunajskem dvoru je bil med najuglednejšimi osebnostmi slovenske dežele in po svojem zanimanju za kulturo, gospodarstvo in umetnost središče tedanje družbe.
Osebno ni imel ne vodstvenih ne politično visokih načrtov.
Imel pa je izredno zbirateljsko žilico, zato se je v dolsko graščino zbiralo bogastvo z vsega sveta, rudnine, knjige, grbi, umetnine…
Ker je bil zaradi družinskih razmer nesrečen človek, se je umaknil iz Ljubljane v Dol, kjer je tičal v svoji knjižnici in arhivu.
Pri tem se mu je porodila misel o tem, naj bi bogata knjižnica in arhiv ne bi bila sama sebi namen, temveč v prid vsem.
V zimskih mesecih leta 1825 je zasnoval Poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske po virih v dolski knjižnici in arhivu za svojo rabo.
To je bilo pionirsko delo zaradi bogatih virov in osebnih stikov z vsemi domačimi in svetovnimi strokovnjaki.
Njegovo delo so pozneje črpali raziskovalci in ga prepisovali brez navedbe avtorja.
Leta 1975 je izšlo delo Milene Uršičeve
Jožef Kalasanc Erberg in njegov Poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske.
Jožef Kalasanc Erberg je bil sodobnik Jerneja Kopitarja, Franceta Prešerna, prijatelj Žige Zoisa in Valentina Vodnika.
Po svojem položaju na dunajskem dvoru je bil med najuglednejšimi osebnostmi slovenske dežele in po svojem zanimanju za kulturo, gospodarstvo in umetnost središče tedanje družbe.
Osebno ni imel ne vodstvenih ne politično visokih načrtov.
Imel pa je izredno zbirateljsko žilico, zato se je v dolsko graščino zbiralo bogastvo z vsega sveta, rudnine, knjige, grbi, umetnine…
Ker je bil zaradi družinskih razmer nesrečen človek, se je umaknil iz Ljubljane v Dol, kjer je tičal v svoji knjižnici in arhivu.
Pri tem se mu je porodila misel o tem, naj bi bogata knjižnica in arhiv ne bi bila sama sebi namen, temveč v prid vsem.
V zimskih mesecih leta 1825 je zasnoval Poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske po virih v dolski knjižnici in arhivu za svojo rabo.
To je bilo pionirsko delo zaradi bogatih virov in osebnih stikov z vsemi domačimi in svetovnimi strokovnjaki.
Njegovo delo so pozneje črpali raziskovalci in ga prepisovali brez navedbe avtorja.
Leta 1975 je izšlo delo Milene Uršičeve
Jožef Kalasanc Erberg in njegov Poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske.
0
32. NOTRANJOST GRAŠČINE
V štirih sobah je bil vsak stol iz druge vrste lesa, ki si jo lahko razbral iz označbe na njem.
Dragocena posebnost je bila še velika skupina iz biskvita, delo dunajske tovarne.
Ta umetnina je stala 4000 forintov.
Med slikami domačih umetnikov je bila slika Valentina Metzingerja
Nasičenje 4000 oseb v puščavi.
Velikanska slika je pokrivala vso steno.
Zlat napis je povedal, da je bila podoba leta 1747 na novo postavljena in ko jo je slikar Janez Potočnik popravil, so jo z novim okvirom leta 1822 spet namestili.
Ker je Erberg s tako vnemo zbiral lepote iz kranjske zgodovine, mu je postal grad pretesen.
V gradu, kjer si je dal v salonu položiti parket in so mu pozimi po zakurjenih hodnikih cvetele rože, je imel redko pohištvo in dragocene umetniške zbirke.
Ob njegovi smrti zato niso sob zaklenili in zapečatili, da bi dragocenosti ob pomanjkljivem zračenju ne trpele škode.
Toda tudi Kunstzimmer je moral kmalu raztegniti svoje meje.
Erberg je dal v parku postaviti v ta namen novo poslopje.
V štirih sobah je bil vsak stol iz druge vrste lesa, ki si jo lahko razbral iz označbe na njem.
Dragocena posebnost je bila še velika skupina iz biskvita, delo dunajske tovarne.
Ta umetnina je stala 4000 forintov.
Med slikami domačih umetnikov je bila slika Valentina Metzingerja
Nasičenje 4000 oseb v puščavi.
Velikanska slika je pokrivala vso steno.
Zlat napis je povedal, da je bila podoba leta 1747 na novo postavljena in ko jo je slikar Janez Potočnik popravil, so jo z novim okvirom leta 1822 spet namestili.
Ker je Erberg s tako vnemo zbiral lepote iz kranjske zgodovine, mu je postal grad pretesen.
V gradu, kjer si je dal v salonu položiti parket in so mu pozimi po zakurjenih hodnikih cvetele rože, je imel redko pohištvo in dragocene umetniške zbirke.
Ob njegovi smrti zato niso sob zaklenili in zapečatili, da bi dragocenosti ob pomanjkljivem zračenju ne trpele škode.
Toda tudi Kunstzimmer je moral kmalu raztegniti svoje meje.
Erberg je dal v parku postaviti v ta namen novo poslopje.
0
33. MUZEJSKI STAVBI
Muzejski stavbi sta zapirali ožji graščinski vrt.
V osi med njima se je nadaljeval Mali drevored do kapele.
Ena od stavb je bila namenjena muzeju umetnosti, druga knjižnici.
Pred vsako stavbo so stali štirje stebri, vmes pa so bila hrastova vhodna vrata.
Na obeh straneh v vdolbini sta stala 2 kamnita kipa, poldrugi meter visoka.
Kipi so predstavljali stavbarstvo, slikarstvo, glasbo in pesništvo.
Bili so delo tirolskega kiparja Martina Kirschnerja iz leta 1834.
Stavbi je z vsemi okraski izdelal Benečan Francesco Coconi.
Prvo je izdelal v letih 1827 do 1829, drugo do leta 1831.
Nad vrati v muzej je bil z pozlačenimi črkami na črnem marmorju latinski napis
ARTIFICIA SINGULA DEPERDUNTUR LECTA DURABUNT
Razkropljene umetnine propadejo, zbrane se ohranijo.
Nad vrati v knjižnico je napis
IN RECTO LIBRORUM USU INVENIES DELICIAE INGENII
V pravi uporabi knjig najdeš duhovne slasti.
Ker sta napisa tudi kronogram, je v njiju skrita letnica 1829.
Napisa je sestavil slovenski pesnik Jakob Zupan.
Notranja vrata so bila lepo rezbarsko delo Mihaela Stapletona.
Tla je Coconi obložil z brušenimi kamenčki iz Save po zgledu beneškega teraca.
Štukaturo na stropu je izdelal Pietro Trevisano.
Stene so bile razdeljene na 6 zelenih polj in 12 stebrov.
To je bilo delo ljubljanskega slikarja Matevža Langusa.
Semkaj je Erberg spravil svoje dragocenosti, poleg slik tujih slikarjev predvsem vse, kar je bilo v zvezi s Kranjsko.
Od znamenitih Kranjcev tja do šolskih in božjepotnih podobic
rezbarije
kipe
kranjske rudnine
herbarije
orodje
orožje
nagačene živali
grbe
pečate
nagrobne in druge napise.
V knjižnici so se vrstili izvirni primerki glagolskih rokopisov s posebnostmi starejše in novejše dobe, bodisi v rokopisu ali v tisku.
V tedanjem času ni bilo bogatejše in bolje urejene zasebne zbirke, ki bi bila prekosila Erbergov arhiv in njegovo knjižnico.
Baron Erberg je prvi sprožil misel na ustanovitev galerije domačih slikarjev in jo deloma tudi uresničil, tako da je njegova zbirka kranjska predhodnica Narodne galerije.
Muzejski stavbi sta zapirali ožji graščinski vrt.
V osi med njima se je nadaljeval Mali drevored do kapele.
Ena od stavb je bila namenjena muzeju umetnosti, druga knjižnici.
Pred vsako stavbo so stali štirje stebri, vmes pa so bila hrastova vhodna vrata.
Na obeh straneh v vdolbini sta stala 2 kamnita kipa, poldrugi meter visoka.
Kipi so predstavljali stavbarstvo, slikarstvo, glasbo in pesništvo.
Bili so delo tirolskega kiparja Martina Kirschnerja iz leta 1834.
Stavbi je z vsemi okraski izdelal Benečan Francesco Coconi.
Prvo je izdelal v letih 1827 do 1829, drugo do leta 1831.
Nad vrati v muzej je bil z pozlačenimi črkami na črnem marmorju latinski napis
ARTIFICIA SINGULA DEPERDUNTUR LECTA DURABUNT
Razkropljene umetnine propadejo, zbrane se ohranijo.
Nad vrati v knjižnico je napis
IN RECTO LIBRORUM USU INVENIES DELICIAE INGENII
V pravi uporabi knjig najdeš duhovne slasti.
Ker sta napisa tudi kronogram, je v njiju skrita letnica 1829.
Napisa je sestavil slovenski pesnik Jakob Zupan.
Notranja vrata so bila lepo rezbarsko delo Mihaela Stapletona.
Tla je Coconi obložil z brušenimi kamenčki iz Save po zgledu beneškega teraca.
Štukaturo na stropu je izdelal Pietro Trevisano.
Stene so bile razdeljene na 6 zelenih polj in 12 stebrov.
To je bilo delo ljubljanskega slikarja Matevža Langusa.
Semkaj je Erberg spravil svoje dragocenosti, poleg slik tujih slikarjev predvsem vse, kar je bilo v zvezi s Kranjsko.
Od znamenitih Kranjcev tja do šolskih in božjepotnih podobic
rezbarije
kipe
kranjske rudnine
herbarije
orodje
orožje
nagačene živali
grbe
pečate
nagrobne in druge napise.
V knjižnici so se vrstili izvirni primerki glagolskih rokopisov s posebnostmi starejše in novejše dobe, bodisi v rokopisu ali v tisku.
V tedanjem času ni bilo bogatejše in bolje urejene zasebne zbirke, ki bi bila prekosila Erbergov arhiv in njegovo knjižnico.
Baron Erberg je prvi sprožil misel na ustanovitev galerije domačih slikarjev in jo deloma tudi uresničil, tako da je njegova zbirka kranjska predhodnica Narodne galerije.
0
Ampak, kje je potem ta Metzingerjeva slika?
Tukaj je Lelj. Izbori si dostop:
Marca 1994, malo manj kot po 250 letih od nastanka, je podoba s previdnim
očiščevalnim delom in z manjšimi posegi čopiča svetlobno znova oživela. V
začetku aprila se je preselila v nov, okusno, a preprosto urejen refektorij
frančiškanov na Prešernovem trgu 4 v Ljubljani.
Podoba ni namenjena javnim obiskom, dostopna pa je za strokoven ogled.
Tukaj je Lelj. Izbori si dostop:
Marca 1994, malo manj kot po 250 letih od nastanka, je podoba s previdnim
očiščevalnim delom in z manjšimi posegi čopiča svetlobno znova oživela. V
začetku aprila se je preselila v nov, okusno, a preprosto urejen refektorij
frančiškanov na Prešernovem trgu 4 v Ljubljani.
Podoba ni namenjena javnim obiskom, dostopna pa je za strokoven ogled.
0
z vatikanci se pregovarjati je brez veze
glede na to, da je Erberg rešil to sliko iz gorečega samostana in jo potem dal obnoviti, ta slika paše v Narodno galerijo in ne v samostan pogoltnih
glede na to, da je Erberg rešil to sliko iz gorečega samostana in jo potem dal obnoviti, ta slika paše v Narodno galerijo in ne v samostan pogoltnih
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
z vatikanci se pregovarjati je brez vezeglede na to, da je Erberg rešil to sliko iz gorečega samostana in jo potem dal obnoviti, ta slika paše v Narodno galerijo in ne v samostan pogoltnih
Popolnoma prav imaš. In še ne dajo je na ogled javnosti !! Vsega so se polastili.
Lahko bi jo res podarili Narodni galeriji. Pravzaprav bi jo morali, glede na zgodovino.
0
34. VRT IN PARK
Baron Jožef Kalasanc Erberg je zgledno skrbel tudi za vrt in park v Dolu.
Imel je pridnega vrtnarja, ki je dobival po 12 forintov plače in se ga je Erberg spomnil tudi v oporoki.
Park in vrt sta bila na predzadnji in zadnji savski terasi.
Svoj čas je bil graščinski vrt tudi proti Savi še podaljšan na Cesarski travnik.
Po sedanjem koritu Mlinščice sta se tedaj odtekala samo Poznetov in Graščinski studenec.
V graščinskem parku in vrtu so imeli poleg vodnjakov in pozneje štern v hiši in ob hiši tudi vodovod in sicer iz zajetja v Zajelšah pri Klemencu in iz zbiralnika med Zajelšami in Zaborštom pri Smrekcah.
Vodovod je tekel po lesenih ceveh pod zemljo kakšen poldrugi kilometer daleč, da je v parku in na vrtu napajal vodomete in bazene z ribami in se z zadnjim odcepkom pritekal tudi v spodnja gospodarska poslopja na pristavi, na Narofu pri Poznetu, kjer so v tleh na vrtu našli ostanke lesenega vodovoda.
Iz baronove risbe graščine iz leta 1816 je razvidna tedanja razdelitev vrta, razmestitev vodometov in stavb.
Še danes je ohranjen tedanji zid cvingar, ki je zapiral graščinsko področje proti vasi in na zahodu pod Pekom, kjer je s tem omogočal imenitnejši vhod od ljubljanske strani.
Zraven Peka je stala graščinska štala in na drugi strani vhoda v graščino graščinska šupa, kjer je bil spodnji, južni del urejen za prezimovanje večjih rastlin in palm v kiblicah.
Južno od oranžerije, poznejše Mežnaričeve hiše je stal paviljon.
Ohranjena je le še temeljna škarpa zanj.
Lopa je bila ob graščinskem studencu pod spodnjo savsko teraso ob sedanji Mlinščici.
Bil je tudi velik bajer, kjer so se lahko vozili s čolni, gojili ribe in se pod bregom kopali in sončili.
Vrt je bil razdeljen na 12 oddelkov.
V vrtu je bilo mogoče prezimiti 7000 rastlin.
V ta namen so bile postavljene posebne vrtnarije in oranžerije ali rastlinjaki in tople grede.
Med njimi je temu namenu služila tudi poznejša Pekova hiša in vse druge stavbe, obrnjene z vzdolžno steno proti jugu.
V Erbergovi zapuščini so se ohranili seznami:
Seznam rastlin, dreves in grmov, gojenih leta 1817 na vrtu in v nasadih v Dolu.
Prispevek k zgodovini dolskega vrta.
Vrtni register za leti 1819 in 1824.
Letopis vrta v Dolu za leto 1840.
V letih 1794 in 1800 je bil dolski vrt na novo preurejen in pozneje spet, zlasti ob sprejemu članov cesarske družine.
Milena Uršič je zapisala:
Vrt je bil enkratna posebnost.
Pod veščimi vrtnarjevimi rokami se je vsako leto spremenil v en sam bohoten cvet.
Tu je rastlo eksotično drevje, cvetela v letu 1812 Agava americana, 8 metrov visoka s čez 3000 cveti.
Tako cvetočo so jo z velikansko težavo poslali na pot v Eisenstadt na Ogrsko v vrt knezov Esterhazy.
Pozornost so zbujali štirje veliki stari topoli.
Daleč naokrog jim ni bilo para.
Ko so enega od njih posekali, je štor dajal tako veliko razsežnost, da je bilo na njem prostora ne samo za mizo, marveč še za 8 sedečih oseb.
Grmičevje in posebni oddelki, namenjeni gojitvi žlahtnih sadnih dreves, ter krasni drevoredi so dopolnjevali zunanji videz.
Rože so bile razporejene po premišljenem načrtu, da je bil park vedno v cvetju.
To cvetoče razkošje je poudarjalo 1600 cvetočih lončnic hkrati.
6000 lončnic je bilo treba na leto, da so se menjavale, kadar so nekatere že odcvetele.
Sredi rož je kraljeval genij, sedeč na kitu, ki je iz njega priletela voda.
To figuro je izklesal iz belega kararskega marmorja Francesco Robba.
Iz istega marmorja se je v gozdičku bleščal zelo star kip Herkula z zmajem.
Nekdaj je stal v Ljubljani na vodnjaku jezuitskega trga.
Leta 1800 so ga pripeljali v Dol in ga 16 let pozneje postavili na omenjeni prostor med drevje.
Na vrtu je bilo urejeno kopališče.
V enem od ribnikov je plavalo 8 človeških ribic iz Postojnske jame.
Leta 1980 so v parku pred graščino posekali jelko velikanko, staro nad 100 let.
Ta je nadomestila nekdanjo lipo velikanko ali pa topole velikane.
Tudi graščinski kostanji so že vsi popadali, čeprav so nekateri od njih zrasli še iz novega semena.
Barona Jožefa Kalasanca Erberga je odlikovalo obsežno znanje, fin okus, plemenitost, ljubeznivost in strastna ljubezen do spomenikov kranjske preteklosti in sedanjosti.
Dol je bil v Prešernovem času eno tihih duhovnih središč naše dežele.
V Erbergov muzej so imeli vstop tudi drugi ljubitelji umetnosti in zgodovine.
Zgodilo se je, da je prišlo na dan do 80 obiskovalcev.
Erberg je skrbel za številne stavbe in posestvo, ki ga je rada preplavljala Sava in mu podirala mostove.
Skrbel je tudi za brod čez Savo, saj so bile v Podgradu brusilnice mlinskih kamnov.
Mlinov pa je imel več.
Iz njegovih risb savskih rokavov je viden tedanji tek vode in baronova prizadevanja za postavitev škarp, s katerimi jo je hotel ukrotiti.
Da je bil slovensko usmerjen, čeprav je pisal samo nemško, se je dalo razbrati tudi iz napisa na lesenem mostu čez Kamniško Bistrico v Beričevem, postavljenem leta 1802:
Most vsim k´ pridu
na pervo stavil Jos. Baron Erberg.
Ljubljana je šele leta 1848 dobila slovenske napise za ulice, o čemer priča pismo dr. Janeza Bleiweisa in Mateja Cigaleta v imenu Slovenskega društva Ivanu Gutmanu, tedanjemu predstojniku mestne gosposke v Ljubljani:
Častiti gospod!
Da ste dali ljubljanskim ulicam, kakor jim po pravici slovenskega naroda gre, tudi slovenske imena pripisati, ste poplačali stari dolg, kteriga so noter do vas vsi poprejšnji mestni poglavarji dolžni ostali.
Z veseljem tedej spozna slovensko društvo to lepo djanje, s kterim ste pokazali, de spoznate, da stara bela Ljubljana je slovenske Kranjske poglavitno mesto in de tedej, brez de bi treba bilo nemšine clo zatreti, vunder pravica pred Bogam in ljudstvu terja, da domači jezik, jezik kranjskiga ljudstva, ne sme v nobeni reči več zaničevani pankrt biti, ampak da se povzdigne na prvo stopnjo domorodnih pravic.
Državni zbor dunajski nam bo kmalo pravico storil, ktero nam nekteri protivniki še zmirej kratiti hočejo, in tako očitno kažejo, da ne vedo kaj de veleva opravičevanje narodnosti, ktero so nam milostljivi cesar z ustavo dali.
Sprejmite tedej zahvalo za svoje domorodno prizadevanje, ktero nikdar ni brez težave, pa toliko veči so tudi zasluge.
To je bil prvi korak.
Na uvedno slovenskega jezika na ljubljanskem magistratu je bilo treba čakati še 35 let, ko je Valentin Zarnik leta 1882 stavil predlog o enakopravnosti slovenskega jezika:
Poleg varovanja popolne ravnopravnosti se principijelno slovenski jezik kakor uradni jezik ljubljanskega magistrata razglasi.
Zarad izpeljave se nastavi odsek sedmih udov pod načelom gospoda župana.
Baron je pozorno spremljal tudi rast in razvoj vasi in vaških družin.
Nastopal je kot posrednik ob sporih med vasmi.
Sam je dajal zaslužka uslužbencem in uslužbenkam v graščini.
Nadarjenim otrokom je omogočil študij v Ljubljani.
Rad je odstopil graščinsko zemljišče za napravo poti.
Tako je v letih 1835 do 1842 nastala boljša povezava med Dolom in Klečami, medtem ko je bila cesta iz Dola skozi Ihan proti Domžalam in Dobu napravljena že med francosko zasedbo in je bil posebno trden most postavljen čez Mlinščico pri Flerinovem mlinu.
Baron Jožef Kalasanc Erberg je zgledno skrbel tudi za vrt in park v Dolu.
Imel je pridnega vrtnarja, ki je dobival po 12 forintov plače in se ga je Erberg spomnil tudi v oporoki.
Park in vrt sta bila na predzadnji in zadnji savski terasi.
Svoj čas je bil graščinski vrt tudi proti Savi še podaljšan na Cesarski travnik.
Po sedanjem koritu Mlinščice sta se tedaj odtekala samo Poznetov in Graščinski studenec.
V graščinskem parku in vrtu so imeli poleg vodnjakov in pozneje štern v hiši in ob hiši tudi vodovod in sicer iz zajetja v Zajelšah pri Klemencu in iz zbiralnika med Zajelšami in Zaborštom pri Smrekcah.
Vodovod je tekel po lesenih ceveh pod zemljo kakšen poldrugi kilometer daleč, da je v parku in na vrtu napajal vodomete in bazene z ribami in se z zadnjim odcepkom pritekal tudi v spodnja gospodarska poslopja na pristavi, na Narofu pri Poznetu, kjer so v tleh na vrtu našli ostanke lesenega vodovoda.
Iz baronove risbe graščine iz leta 1816 je razvidna tedanja razdelitev vrta, razmestitev vodometov in stavb.
Še danes je ohranjen tedanji zid cvingar, ki je zapiral graščinsko področje proti vasi in na zahodu pod Pekom, kjer je s tem omogočal imenitnejši vhod od ljubljanske strani.
Zraven Peka je stala graščinska štala in na drugi strani vhoda v graščino graščinska šupa, kjer je bil spodnji, južni del urejen za prezimovanje večjih rastlin in palm v kiblicah.
Južno od oranžerije, poznejše Mežnaričeve hiše je stal paviljon.
Ohranjena je le še temeljna škarpa zanj.
Lopa je bila ob graščinskem studencu pod spodnjo savsko teraso ob sedanji Mlinščici.
Bil je tudi velik bajer, kjer so se lahko vozili s čolni, gojili ribe in se pod bregom kopali in sončili.
Vrt je bil razdeljen na 12 oddelkov.
V vrtu je bilo mogoče prezimiti 7000 rastlin.
V ta namen so bile postavljene posebne vrtnarije in oranžerije ali rastlinjaki in tople grede.
Med njimi je temu namenu služila tudi poznejša Pekova hiša in vse druge stavbe, obrnjene z vzdolžno steno proti jugu.
V Erbergovi zapuščini so se ohranili seznami:
Seznam rastlin, dreves in grmov, gojenih leta 1817 na vrtu in v nasadih v Dolu.
Prispevek k zgodovini dolskega vrta.
Vrtni register za leti 1819 in 1824.
Letopis vrta v Dolu za leto 1840.
V letih 1794 in 1800 je bil dolski vrt na novo preurejen in pozneje spet, zlasti ob sprejemu članov cesarske družine.
Milena Uršič je zapisala:
Vrt je bil enkratna posebnost.
Pod veščimi vrtnarjevimi rokami se je vsako leto spremenil v en sam bohoten cvet.
Tu je rastlo eksotično drevje, cvetela v letu 1812 Agava americana, 8 metrov visoka s čez 3000 cveti.
Tako cvetočo so jo z velikansko težavo poslali na pot v Eisenstadt na Ogrsko v vrt knezov Esterhazy.
Pozornost so zbujali štirje veliki stari topoli.
Daleč naokrog jim ni bilo para.
Ko so enega od njih posekali, je štor dajal tako veliko razsežnost, da je bilo na njem prostora ne samo za mizo, marveč še za 8 sedečih oseb.
Grmičevje in posebni oddelki, namenjeni gojitvi žlahtnih sadnih dreves, ter krasni drevoredi so dopolnjevali zunanji videz.
Rože so bile razporejene po premišljenem načrtu, da je bil park vedno v cvetju.
To cvetoče razkošje je poudarjalo 1600 cvetočih lončnic hkrati.
6000 lončnic je bilo treba na leto, da so se menjavale, kadar so nekatere že odcvetele.
Sredi rož je kraljeval genij, sedeč na kitu, ki je iz njega priletela voda.
To figuro je izklesal iz belega kararskega marmorja Francesco Robba.
Iz istega marmorja se je v gozdičku bleščal zelo star kip Herkula z zmajem.
Nekdaj je stal v Ljubljani na vodnjaku jezuitskega trga.
Leta 1800 so ga pripeljali v Dol in ga 16 let pozneje postavili na omenjeni prostor med drevje.
Na vrtu je bilo urejeno kopališče.
V enem od ribnikov je plavalo 8 človeških ribic iz Postojnske jame.
Leta 1980 so v parku pred graščino posekali jelko velikanko, staro nad 100 let.
Ta je nadomestila nekdanjo lipo velikanko ali pa topole velikane.
Tudi graščinski kostanji so že vsi popadali, čeprav so nekateri od njih zrasli še iz novega semena.
Barona Jožefa Kalasanca Erberga je odlikovalo obsežno znanje, fin okus, plemenitost, ljubeznivost in strastna ljubezen do spomenikov kranjske preteklosti in sedanjosti.
Dol je bil v Prešernovem času eno tihih duhovnih središč naše dežele.
V Erbergov muzej so imeli vstop tudi drugi ljubitelji umetnosti in zgodovine.
Zgodilo se je, da je prišlo na dan do 80 obiskovalcev.
Erberg je skrbel za številne stavbe in posestvo, ki ga je rada preplavljala Sava in mu podirala mostove.
Skrbel je tudi za brod čez Savo, saj so bile v Podgradu brusilnice mlinskih kamnov.
Mlinov pa je imel več.
Iz njegovih risb savskih rokavov je viden tedanji tek vode in baronova prizadevanja za postavitev škarp, s katerimi jo je hotel ukrotiti.
Da je bil slovensko usmerjen, čeprav je pisal samo nemško, se je dalo razbrati tudi iz napisa na lesenem mostu čez Kamniško Bistrico v Beričevem, postavljenem leta 1802:
Most vsim k´ pridu
na pervo stavil Jos. Baron Erberg.
Ljubljana je šele leta 1848 dobila slovenske napise za ulice, o čemer priča pismo dr. Janeza Bleiweisa in Mateja Cigaleta v imenu Slovenskega društva Ivanu Gutmanu, tedanjemu predstojniku mestne gosposke v Ljubljani:
Častiti gospod!
Da ste dali ljubljanskim ulicam, kakor jim po pravici slovenskega naroda gre, tudi slovenske imena pripisati, ste poplačali stari dolg, kteriga so noter do vas vsi poprejšnji mestni poglavarji dolžni ostali.
Z veseljem tedej spozna slovensko društvo to lepo djanje, s kterim ste pokazali, de spoznate, da stara bela Ljubljana je slovenske Kranjske poglavitno mesto in de tedej, brez de bi treba bilo nemšine clo zatreti, vunder pravica pred Bogam in ljudstvu terja, da domači jezik, jezik kranjskiga ljudstva, ne sme v nobeni reči več zaničevani pankrt biti, ampak da se povzdigne na prvo stopnjo domorodnih pravic.
Državni zbor dunajski nam bo kmalo pravico storil, ktero nam nekteri protivniki še zmirej kratiti hočejo, in tako očitno kažejo, da ne vedo kaj de veleva opravičevanje narodnosti, ktero so nam milostljivi cesar z ustavo dali.
Sprejmite tedej zahvalo za svoje domorodno prizadevanje, ktero nikdar ni brez težave, pa toliko veči so tudi zasluge.
To je bil prvi korak.
Na uvedno slovenskega jezika na ljubljanskem magistratu je bilo treba čakati še 35 let, ko je Valentin Zarnik leta 1882 stavil predlog o enakopravnosti slovenskega jezika:
Poleg varovanja popolne ravnopravnosti se principijelno slovenski jezik kakor uradni jezik ljubljanskega magistrata razglasi.
Zarad izpeljave se nastavi odsek sedmih udov pod načelom gospoda župana.
Baron je pozorno spremljal tudi rast in razvoj vasi in vaških družin.
Nastopal je kot posrednik ob sporih med vasmi.
Sam je dajal zaslužka uslužbencem in uslužbenkam v graščini.
Nadarjenim otrokom je omogočil študij v Ljubljani.
Rad je odstopil graščinsko zemljišče za napravo poti.
Tako je v letih 1835 do 1842 nastala boljša povezava med Dolom in Klečami, medtem ko je bila cesta iz Dola skozi Ihan proti Domžalam in Dobu napravljena že med francosko zasedbo in je bil posebno trden most postavljen čez Mlinščico pri Flerinovem mlinu.
0
35. BARONOVA DRUŽINA
Njegovo osebno in družinsko življenje je bilo žalostno.
Z viška imenitnosti in slave je njegov rod v dveh desetletjih propadel in ugasnil.
Imel je 7 otrok.
Nekateri so umrli kmalu po rojstvu.
Marija Alojzija leta 1799, stara 14 dni.
Marija Leopoldina (1800 – 1802)
Nekateri so umrli v mladosti.
Karel Boromej (1798 – 1834)
Elizabeta (1814 – 1835)
Nekateri so umrli v zreli dobi.
Marija Katarina (1797 – 1853)
Jožef Ferdinand ( 1795 – 1847)
Vendar so bili kakor njihova mati, duševno bolni.
Poročila se je samo Antonija Hijacinta (1807 – 1878) in sicer leta 1839 z Janezom Attemsom iz Podgore pri Gorici, v sorodstvo druge stopnje, in dobila za doto graščino Groblje pri Domžalah.
Najstarejši sin Jožef Ferdinand – Pepi je bil nekaj časa že v diplomatski službi.
Potem pa se mu je omračil um in je umrl 4 leta za očetom (1843) in 3 tedne za materjo (1847).
Njegovo osebno in družinsko življenje je bilo žalostno.
Z viška imenitnosti in slave je njegov rod v dveh desetletjih propadel in ugasnil.
Imel je 7 otrok.
Nekateri so umrli kmalu po rojstvu.
Marija Alojzija leta 1799, stara 14 dni.
Marija Leopoldina (1800 – 1802)
Nekateri so umrli v mladosti.
Karel Boromej (1798 – 1834)
Elizabeta (1814 – 1835)
Nekateri so umrli v zreli dobi.
Marija Katarina (1797 – 1853)
Jožef Ferdinand ( 1795 – 1847)
Vendar so bili kakor njihova mati, duševno bolni.
Poročila se je samo Antonija Hijacinta (1807 – 1878) in sicer leta 1839 z Janezom Attemsom iz Podgore pri Gorici, v sorodstvo druge stopnje, in dobila za doto graščino Groblje pri Domžalah.
Najstarejši sin Jožef Ferdinand – Pepi je bil nekaj časa že v diplomatski službi.
Potem pa se mu je omračil um in je umrl 4 leta za očetom (1843) in 3 tedne za materjo (1847).
0
36. POD ATTEMSI
Rodovina Erbergov je leta 1847 ostala brez moškega potomca.
Graščina je prešla v last Attemsov po hčerki Antoniji Hijacinti Tony.
Knjižnica, arhiv in muzejske zbirke so še naprej ostali v Dolu, vendar so bili deloma dostopni tudi javnosti.
Vanje so hodili študirat znanstveniki in raziskovalci naše preteklosti.
Polagoma so začele zbirke prehajati v naše roke.
Še največ jih je leta 1880 prešlo v Deželni muzej v Ljubljani.
Rodovina Erbergov je leta 1847 ostala brez moškega potomca.
Graščina je prešla v last Attemsov po hčerki Antoniji Hijacinti Tony.
Knjižnica, arhiv in muzejske zbirke so še naprej ostali v Dolu, vendar so bili deloma dostopni tudi javnosti.
Vanje so hodili študirat znanstveniki in raziskovalci naše preteklosti.
Polagoma so začele zbirke prehajati v naše roke.
Še največ jih je leta 1880 prešlo v Deželni muzej v Ljubljani.
0
37. FRAN POVŠE
Leta 1882 je graščino kupil Fran Povše (1845 – 1916). Kmetijski strokovnjak in politik iz Kresniških Poljan.
Leta 1869 je bil po končani kmetijski akademiji na Madžarskem postavljen za učitelja na deželni kmetijski šoli v Gorici, leta 1871 pa za ravnatelja.
Leta 1875 je izdal po Haberlandtu prirejeno knjigo Navod k vzgoji domačih sviloprejk, v letih od 1875 do 1877 pa prvo slovensko strokovno knjigo v treh snopičih Umni kmetovalec.
Sodeloval je pri ustanavljanju kmetijske šole na Grmu.
Veliko je delal v goriških narodnih društvih.
Bil je predsednik Sloge.
Leta 1877 je prišel kot poslanec slovenskih kmečkih občin v goriški deželni zbor.
Leta 1881 je bil med ustanovitelji Slovenskega bralnega in podpornega društva v Gorici in leta 1882 njegov predsednik.
Takrat je kupil dolsko graščino, vendar je živel še naprej v Gorici, kjer je bil leta 1883 spet izvoljen v goriški deželni zbor.
Leta 1886 je iz zdravstvenih razlogov odložil mandat, stopil v pokoj kot vodja kmetijske šole in se preselil v Ljubljano, kjer si je postavil hišo na Poljski poti (Komenskega) in prišel v ljubljanski občinski svet, v katerem je ostal do leta 1892.
Leta 1889 je postal deželni poslanec.
Leta 1891 je bil izvoljen v državni zbor.
Zagovarjal je organiziranje kmetovalcev v kmečke zadruge, nerazdeljivost kmečkih domov in ureditev kmečkega dednega prava.
Veliko je storil za napravo vodovodov in kapnic, za uravnavo rek (Save od Tacna do Kresnic), za osuševanje ljubljanskega barja, za ustanavljanje mlekarskih in živinorejskih zadrug, za ustanavljanje sadjarskih društev, za zavarovanje kmečkih delavcev zoper nezgode in bolezni, za olajšanje davčnih bremen kmetovalcev.
Veliko tega je poskušal uresničiti tudi v Dolu.
Ker so bili Attemsi v graščini navzoči samo po oskrbnikih, je bila graščina, ko jo je prevzel Povše, z vsemi obveznostmi in zanemarjenim stanjem, zanj prehud zalogaj, zato jo je leta 1895 prodal.
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/0/08/Fran_Pov%C5%A1e.jpg/220px-Fran_Pov%C5%A1e.jpg
Leta 1882 je graščino kupil Fran Povše (1845 – 1916). Kmetijski strokovnjak in politik iz Kresniških Poljan.
Leta 1869 je bil po končani kmetijski akademiji na Madžarskem postavljen za učitelja na deželni kmetijski šoli v Gorici, leta 1871 pa za ravnatelja.
Leta 1875 je izdal po Haberlandtu prirejeno knjigo Navod k vzgoji domačih sviloprejk, v letih od 1875 do 1877 pa prvo slovensko strokovno knjigo v treh snopičih Umni kmetovalec.
Sodeloval je pri ustanavljanju kmetijske šole na Grmu.
Veliko je delal v goriških narodnih društvih.
Bil je predsednik Sloge.
Leta 1877 je prišel kot poslanec slovenskih kmečkih občin v goriški deželni zbor.
Leta 1881 je bil med ustanovitelji Slovenskega bralnega in podpornega društva v Gorici in leta 1882 njegov predsednik.
Takrat je kupil dolsko graščino, vendar je živel še naprej v Gorici, kjer je bil leta 1883 spet izvoljen v goriški deželni zbor.
Leta 1886 je iz zdravstvenih razlogov odložil mandat, stopil v pokoj kot vodja kmetijske šole in se preselil v Ljubljano, kjer si je postavil hišo na Poljski poti (Komenskega) in prišel v ljubljanski občinski svet, v katerem je ostal do leta 1892.
Leta 1889 je postal deželni poslanec.
Leta 1891 je bil izvoljen v državni zbor.
Zagovarjal je organiziranje kmetovalcev v kmečke zadruge, nerazdeljivost kmečkih domov in ureditev kmečkega dednega prava.
Veliko je storil za napravo vodovodov in kapnic, za uravnavo rek (Save od Tacna do Kresnic), za osuševanje ljubljanskega barja, za ustanavljanje mlekarskih in živinorejskih zadrug, za ustanavljanje sadjarskih društev, za zavarovanje kmečkih delavcev zoper nezgode in bolezni, za olajšanje davčnih bremen kmetovalcev.
Veliko tega je poskušal uresničiti tudi v Dolu.
Ker so bili Attemsi v graščini navzoči samo po oskrbnikih, je bila graščina, ko jo je prevzel Povše, z vsemi obveznostmi in zanemarjenim stanjem, zanj prehud zalogaj, zato jo je leta 1895 prodal.
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/0/08/Fran_Pov%C5%A1e.jpg/220px-Fran_Pov%C5%A1e.jpg
0
38. PO POVŠETU
Po Povšetu je bil prvi lastnik Josip Fran Palme, in sicer od leta 1895 do 1900, bržkone že prej dolski oskrbnik, ker se je njegovo ime ohranilo v zavesti dolskih prebivalcev in se je tudi parcel prijelo ime na Palmetovem ali na graščinskem.
Od Palmeta je graščino kupil Dunajčan baron Alfred von Sternfeld.
Leta 1906 jo je prodal Fajdigu in Bartolu iz Sodražice pri Ribnici.
Leta 1909 sta jo prodala nazaj Franu Povšetu.
Ko je ta leta 1916 umrl, je graščina prešla na njegovih 5 otrok.
Na sina Evgena in na hčere Amalijo, Emo, Mercedes in Erno.
Te so se poročile z zdravnikim Pogačnikom, majorjem Globočnikom, sodnikom Šinkovcem in inženirjem Krajcem.
Po Povšetu je bil prvi lastnik Josip Fran Palme, in sicer od leta 1895 do 1900, bržkone že prej dolski oskrbnik, ker se je njegovo ime ohranilo v zavesti dolskih prebivalcev in se je tudi parcel prijelo ime na Palmetovem ali na graščinskem.
Od Palmeta je graščino kupil Dunajčan baron Alfred von Sternfeld.
Leta 1906 jo je prodal Fajdigu in Bartolu iz Sodražice pri Ribnici.
Leta 1909 sta jo prodala nazaj Franu Povšetu.
Ko je ta leta 1916 umrl, je graščina prešla na njegovih 5 otrok.
Na sina Evgena in na hčere Amalijo, Emo, Mercedes in Erno.
Te so se poročile z zdravnikim Pogačnikom, majorjem Globočnikom, sodnikom Šinkovcem in inženirjem Krajcem.
0
39. ŠOLA
Samostojna redna šola v Dolu sega nazaj v leto 1854, ko je bilo postavljeno poslopje pri cerkvi.
Za ustanovitev šole imata največ zaslug dolski župan Jernej Pevc in župnik Breceljnik, ki sta med domačini našla veliko razumevanja, saj so pri zidavi veliko pomagali, in ne le po obvezni tlaki, temveč tudi prostovoljno.
Leta 1856 je bilo 118 učencev in učenk v vsakdanji šoli, v nedeljski pa 63 učencev in učenk.
Leta 1882 je bilo 135 učencev.
Leta 1891 je bilo 167 učencev.
Leta 1896 je bilo 170 učencev.
Prvotni šolski okoliš je obsegal naselja na levem bregu Save in Gradovlje, Gostinco in Podgrad na desnem bregu.
Učenci so se čez Savo vozili z brodom in čolni.
Pogoste povodnji so jih zelo ovirale, saj po ves teden niso mogli priti čez Savo.
Zato so leta 1910 desni breg Save šolsko preusmerili na Zalog.
Med nemško zasedbo v drugi vojni je del zaloških učencev hodil v šolo v Dol, s čolnom pri Kožku čez Savo.
Ena najstarejših ljudskih šol na Gorenjskem je bila v Železnikih že leta 1815.
Od leta 1826 je bil slovenski jezik v ljudskih šolah zapovedan.
Če je kmet že hotel svojega sina v šolo dati,
ga je dal v bližnjo tržno ali mestno nemško šolo.
Če pa tega storiti ni mogel,
ga je rajši z živino na pašo gonil,
rekši:
čemu ga bom v ljudsko šolo pošiljal,
kranjščino že tako zna.
Dol je bil zaradi bližine Ljubljane ena takih far, kjer je bližina mesta olajševala možnost šolanja, obenem pa topila zavzetost za postavitev šole doma.
Že dolgo pred ustanovitvijo redne šole v Dolu so mladino poučevali duhovniki in cerkovniki v nedeljski šoli.
Na pol uradno je redna šola delovala vsaj od leta 1826 s podporo barona Erberga, ki je podpural posebno nadarjene učence.
Leta 1851 je bilo v kranjski vojvodini 105 ljudskih šol.
Od tega je bilo 11 nemških, 61 slovenskih in 33 nemško slovenskih.
1678 vasi je bilo všolanih.
1721 vasi je bilo nevšolanih.
57 629 je bilo za šolo zrelih otrok, a le 12 296 jih je hodilo v šolo.
Jurij Flajšman se je izšolal za učitelja, a je le malo časa poučeval na deželi zaradi pomanjkanja učiteljev.
Člen 167 šolske uravnave je določal, da učitelj ljudskih šol na deželi ne sme na leto imeti pod 130 goldinarjev, podučitelj pa ne pod 70 goldinarjev.
Zapis iz leta 1852 kaže, da člena niso upoštevali:
Neki podučitelj,
ki mora 120 do 130 otrok učiti, prejema na mesec le 4 srebrne goldinarje in prazno izbico.
Za južino mora pa plačati 8 srebrnih goldinarjev.
Tedaj si pridela vsak mesec 4 srebrnih goldinarjev dolga.
Duhovščina je pomanjkanje učiteljev deloma reševala z ustanavljanjem nedeljskih šol z cerkovniki.
Zapis iz leta 1860 pravi:
Živa resnica je,
da se duhovnikom po deželi trda godi.
Pičli so njih dohodki.
315 goldinarjev za fajmoštra in 210 goldinarjev za kaplana.
Kaj je to naše dni,
ko vse tako strašno na viš bije,
denar pa,
večidel le papir,
tako čudno pada naše dni,
ko se je desetina,
bera,
priklad,
ja,
vse to za tako nizko ceno odkupilo,
naše dni,
ko izginjajo darila za svete maše in druge duhovne dobrote,
naše dni,
ko mora fajmošter od ubogega kaplana za njegovo preživljanje 130 goldinarjev na leto ali pa še več terjati in le sama nova jopa na 40 do 50 goldinarjev pride.
Šola v Dolu je po uradnem začetku leta 1854 delovala kot enorazrednica.
Šele leta 1884 je bil odprt še drugi razred, vendar je druga učna moč nastopila službo šele leta 1892.
Ko je bila šola pri cerkvi postala pretesna je občina leta 1891 kupila severni del dolske graščine in ga preuredila za šolo.
Za nakup in preureditev je bilo porabljenih 6000 goldinarjev.
1. marca 1899 je prišel za učitelja v Dol Ljubljančan Josip Reich in se priženil na močno posestvo pri Levcu.
Zato je po upokojitvi 10. junija 1917 ostal v Dolu kot eden najuglednejših občanov.
V letih 1904 do 1916 je Kmečka posojilnica Ljubljanske okolice dajala v namen šolske knjižnice in zbirke učil po 30 kron podpore na leto.
Leta 1910 je bilo med posestniki sklenjeno, da je treba postaviti novo šolo, vendar se je to zgodilo šele po drugi vojni.
Med prvo vojno so bili v šoli in po vsej vasi nastanjeni vojaki 62. pratežne divizije.
Po prvi vojni je šola do 14. septembra 1921 spadala v kamniški šolski okraj Ljubljana okolica.
Leta 1922 je bila šola razširjena v trirazrednico.
Leta 1928 je bila na šoli ustanovljena mladinska organizacija.
Leta 1932 je bila na šoli ustanovljen podmladek Rdečega križa in Jadranske straže.
Naročenih so bili mladinski listi Vrtec, Angelček, Zvonček in Naš rod.
Leta 1934 je bila šola razširjena v štirirazrednico.
Pred začetkom druge vojne je šolo obiskovalo 72 učencev in 69 učenk.
Poučevale so 3 učiteljice in 1 učitelj.
Učiteljska in šolska knjižnica so šteli 600 knjig.
Med nemško zasedbo so nemški učitelji poučevali v nemščini in sicer precej večji okoliš, tudi učence z desnega brega Save.
1. maja 1944 so partizani zažgali šolski del graščine, vendar se je ogenj razširil na vso graščino in uničil ostrešje.
Šolski del je bil po vojni deloma obnovljen.
Po osvoboditvi se je šola nastanila v upravni stavbi tovarne JUB.
15. oktobra 1945 je bila šola štirirazrednica.
Obiskovalo jo je 142 učencev.
Poučevale so 4 učne moči.
Popolnoma uničeni so bili knjižnica, staba in učila.
Jeseni 1947 je tovarna Jub odpovedala šoli gostoljubje, ker bi sama ne mogla obnoviti dela.
V šolo je bila preurejena premajhna nekdanja mežnarija, zato je bilo treba takoj uresničiti staro zaisel o novi šoli.
Paviljonski tip šole je bil postavljen na nepoplavnem območju Vidma.
Prispeve krajanov je bil 500 000 dinarjev.
Za celotno šolo je dal 30 000 000 dinarjev okraj Ljubljana okolica.
12. septembra 1954 je bila na 100 letnico prve uradne šole v Dolu slovesno odprta nova šola s štirimi učilnicami, pisarno, konferenčno sobo, kabinetom za učila, lastnim vodovodom in centralno kurjavo.
Leta 1974 je bil iz samoprispevka dozidan prizidek, v katerem je bilo 7 novih učilnic, delavnica za tehnični pouk in knjižnica.
Knjižnica je bila kasneje zaradi prostorske stiske preurejena v učilnico.
Samostojna redna šola v Dolu sega nazaj v leto 1854, ko je bilo postavljeno poslopje pri cerkvi.
Za ustanovitev šole imata največ zaslug dolski župan Jernej Pevc in župnik Breceljnik, ki sta med domačini našla veliko razumevanja, saj so pri zidavi veliko pomagali, in ne le po obvezni tlaki, temveč tudi prostovoljno.
Leta 1856 je bilo 118 učencev in učenk v vsakdanji šoli, v nedeljski pa 63 učencev in učenk.
Leta 1882 je bilo 135 učencev.
Leta 1891 je bilo 167 učencev.
Leta 1896 je bilo 170 učencev.
Prvotni šolski okoliš je obsegal naselja na levem bregu Save in Gradovlje, Gostinco in Podgrad na desnem bregu.
Učenci so se čez Savo vozili z brodom in čolni.
Pogoste povodnji so jih zelo ovirale, saj po ves teden niso mogli priti čez Savo.
Zato so leta 1910 desni breg Save šolsko preusmerili na Zalog.
Med nemško zasedbo v drugi vojni je del zaloških učencev hodil v šolo v Dol, s čolnom pri Kožku čez Savo.
Ena najstarejših ljudskih šol na Gorenjskem je bila v Železnikih že leta 1815.
Od leta 1826 je bil slovenski jezik v ljudskih šolah zapovedan.
Če je kmet že hotel svojega sina v šolo dati,
ga je dal v bližnjo tržno ali mestno nemško šolo.
Če pa tega storiti ni mogel,
ga je rajši z živino na pašo gonil,
rekši:
čemu ga bom v ljudsko šolo pošiljal,
kranjščino že tako zna.
Dol je bil zaradi bližine Ljubljane ena takih far, kjer je bližina mesta olajševala možnost šolanja, obenem pa topila zavzetost za postavitev šole doma.
Že dolgo pred ustanovitvijo redne šole v Dolu so mladino poučevali duhovniki in cerkovniki v nedeljski šoli.
Na pol uradno je redna šola delovala vsaj od leta 1826 s podporo barona Erberga, ki je podpural posebno nadarjene učence.
Leta 1851 je bilo v kranjski vojvodini 105 ljudskih šol.
Od tega je bilo 11 nemških, 61 slovenskih in 33 nemško slovenskih.
1678 vasi je bilo všolanih.
1721 vasi je bilo nevšolanih.
57 629 je bilo za šolo zrelih otrok, a le 12 296 jih je hodilo v šolo.
Jurij Flajšman se je izšolal za učitelja, a je le malo časa poučeval na deželi zaradi pomanjkanja učiteljev.
Člen 167 šolske uravnave je določal, da učitelj ljudskih šol na deželi ne sme na leto imeti pod 130 goldinarjev, podučitelj pa ne pod 70 goldinarjev.
Zapis iz leta 1852 kaže, da člena niso upoštevali:
Neki podučitelj,
ki mora 120 do 130 otrok učiti, prejema na mesec le 4 srebrne goldinarje in prazno izbico.
Za južino mora pa plačati 8 srebrnih goldinarjev.
Tedaj si pridela vsak mesec 4 srebrnih goldinarjev dolga.
Duhovščina je pomanjkanje učiteljev deloma reševala z ustanavljanjem nedeljskih šol z cerkovniki.
Zapis iz leta 1860 pravi:
Živa resnica je,
da se duhovnikom po deželi trda godi.
Pičli so njih dohodki.
315 goldinarjev za fajmoštra in 210 goldinarjev za kaplana.
Kaj je to naše dni,
ko vse tako strašno na viš bije,
denar pa,
večidel le papir,
tako čudno pada naše dni,
ko se je desetina,
bera,
priklad,
ja,
vse to za tako nizko ceno odkupilo,
naše dni,
ko izginjajo darila za svete maše in druge duhovne dobrote,
naše dni,
ko mora fajmošter od ubogega kaplana za njegovo preživljanje 130 goldinarjev na leto ali pa še več terjati in le sama nova jopa na 40 do 50 goldinarjev pride.
Šola v Dolu je po uradnem začetku leta 1854 delovala kot enorazrednica.
Šele leta 1884 je bil odprt še drugi razred, vendar je druga učna moč nastopila službo šele leta 1892.
Ko je bila šola pri cerkvi postala pretesna je občina leta 1891 kupila severni del dolske graščine in ga preuredila za šolo.
Za nakup in preureditev je bilo porabljenih 6000 goldinarjev.
1. marca 1899 je prišel za učitelja v Dol Ljubljančan Josip Reich in se priženil na močno posestvo pri Levcu.
Zato je po upokojitvi 10. junija 1917 ostal v Dolu kot eden najuglednejših občanov.
V letih 1904 do 1916 je Kmečka posojilnica Ljubljanske okolice dajala v namen šolske knjižnice in zbirke učil po 30 kron podpore na leto.
Leta 1910 je bilo med posestniki sklenjeno, da je treba postaviti novo šolo, vendar se je to zgodilo šele po drugi vojni.
Med prvo vojno so bili v šoli in po vsej vasi nastanjeni vojaki 62. pratežne divizije.
Po prvi vojni je šola do 14. septembra 1921 spadala v kamniški šolski okraj Ljubljana okolica.
Leta 1922 je bila šola razširjena v trirazrednico.
Leta 1928 je bila na šoli ustanovljena mladinska organizacija.
Leta 1932 je bila na šoli ustanovljen podmladek Rdečega križa in Jadranske straže.
Naročenih so bili mladinski listi Vrtec, Angelček, Zvonček in Naš rod.
Leta 1934 je bila šola razširjena v štirirazrednico.
Pred začetkom druge vojne je šolo obiskovalo 72 učencev in 69 učenk.
Poučevale so 3 učiteljice in 1 učitelj.
Učiteljska in šolska knjižnica so šteli 600 knjig.
Med nemško zasedbo so nemški učitelji poučevali v nemščini in sicer precej večji okoliš, tudi učence z desnega brega Save.
1. maja 1944 so partizani zažgali šolski del graščine, vendar se je ogenj razširil na vso graščino in uničil ostrešje.
Šolski del je bil po vojni deloma obnovljen.
Po osvoboditvi se je šola nastanila v upravni stavbi tovarne JUB.
15. oktobra 1945 je bila šola štirirazrednica.
Obiskovalo jo je 142 učencev.
Poučevale so 4 učne moči.
Popolnoma uničeni so bili knjižnica, staba in učila.
Jeseni 1947 je tovarna Jub odpovedala šoli gostoljubje, ker bi sama ne mogla obnoviti dela.
V šolo je bila preurejena premajhna nekdanja mežnarija, zato je bilo treba takoj uresničiti staro zaisel o novi šoli.
Paviljonski tip šole je bil postavljen na nepoplavnem območju Vidma.
Prispeve krajanov je bil 500 000 dinarjev.
Za celotno šolo je dal 30 000 000 dinarjev okraj Ljubljana okolica.
12. septembra 1954 je bila na 100 letnico prve uradne šole v Dolu slovesno odprta nova šola s štirimi učilnicami, pisarno, konferenčno sobo, kabinetom za učila, lastnim vodovodom in centralno kurjavo.
Leta 1974 je bil iz samoprispevka dozidan prizidek, v katerem je bilo 7 novih učilnic, delavnica za tehnični pouk in knjižnica.
Knjižnica je bila kasneje zaradi prostorske stiske preurejena v učilnico.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
09.03.2018 ob 8:29