☕ Dober partnerski odnos - sreča ali delo na sebi

Kakor kdo razume “delo na sebi”.
Če se delo na sebi odraža samo v “jaz, jaz, jaz…”, namesto v “midva”, mora iti narobe.

Sicer pa mladi vstopajo v odnos na osnovi želja in zaljubljenosti, tu pa ponavadi odpade kompliciranje. Takrat se razmišlja o “midva želiva” in zato deluje.

Kasneje se pa zna pojaviti “jaz si želim, jaz hočem, jaz zahtevam, pripada mi”, tu pa ne deluje več najbolje.

Mešanica z malo sreče, malo pameti, malo volje, malo realnosti in veliko ljubezni bi bila recept.

Mladi ravno zaradi manj izkušenj verjetno ne razmišljajo toliko o vsem in pač gredo v zvezo. Dejstvo pa je, da brez ustrezne komunikacije med partnerjema in rasti obeh, zadeva dolgoročno ne pije vode, kar verjetno odraža tudi število ločitev.
Ko smo starejši pa že imamo določene življenjske izkušnje in bolj verjetno vemo, kaj si želimo, hkrati pa znamo prej opaziti tiste manjše znake, da se morda partner/partnerka pretvarja in ni tak kot se predstavlja. Sploh nastane problem, če imata različne vrednote. Te se po mojem morajo ujemati.

Kot je že @Čveka zapisala, če samo ti delaš na sebi, zveza zelo verjetno ne bo šla v pravo smer.
Jaz sem mnenja, da oba partnerja delata na sebi ob odprti komunikaciji in en drugega podpirata pri tej rasti. Seveda pridejo tukaj tudi kompromisi, ker je malo verjetno, da se 100% ujemata v željah, ampak če je na drugi strani razumevajoč partner/partnerka, ki tudi sprejema določene kompromise, potem tukaj sploh ni težave. Hkrati pa s tem tudi en drugega spodbujata, da preizkušata nove stvari.

Ko si v partnerstvu gre življenje tako naprej, v dvojini in ne več v ednini in začne se prilagajanje, kompromisi, odrekanje in skupna rast, skupno učenje, določeni skupni cilji. Če tega ni ali pa ni pripravljenosti stremeti k temu, potem to ni dobra popotnica za skupno življenje. Ni potrebe po odrekanju sebi in svojim potrebam, je pa nujno pri velikih življenjskih projektih imeti podobne vrednote, skupno pot do skupnega cilja. Ko se cilj doseže a že delat na naslednjem novem cilju, nič spat. Več ko imata partnerja skupnega, večje so šanse za dolgotrajno zvezo.
To pri mladih nima smisla gledat na tak način, ker pri mladih ljubezni obstanejo ali pa ne, enako frišne ljubezni pri starejših. Treba je gledat dolgotrajne zveze. Takih pri mladih ljudeh še ni in jih ne moreš primerjat z ničemer.

Veliko je od sreče odvisno. Sem vdova, spoznala sva se zelo mlada, dobro nama je šlo in nisva imela večjih težav. Vse je bilo spontano. Sedaj pa se mi zdi skoraj nemogoče pravo osebo spoznati, sem bolj zadržana kot v mladih letih, vsako razočaranje me globje potegne v zaprtost, zato ne pričakujem nič, da srce ne boli, izbire je manj, ogromno je čudnih ljudi, s katerimi si ne predstavljam niti skupne kave. Tisti ki so normalni, ali celo privlačni, imajo pa tako gužvo okoli sebe, da se ne trudim.

Pri nas gre super, moža sem položila kot parket in lahko hodim gor po njemu. Vse uboga, razumeva se super.🫢 Ko sva se spoznala, sem mu prepovedala hodit v gostilne, vzela sem nadzor nad njegovo plačo. Moji hobiji so postali tudi njegovi.

Če je že dol na parketu, si mu vsaj rekla, da še pobriše spotoma? 🙂

Sreča ima precej malo pri tem - bi rekel da je vsaj 70% delo oz trud.
Delo na sebi v smislu da poznaš svoje želje in jih znaš ločiti od svojih potreb, da znaš, zmoreš in hočeš sprejemati kompromise, da se naučiš prepoznati želje in potrebe pri drugih ljudeh in da se znaš zanesljivo in trajno odločiti, če ti je vse skupaj vredno.

Ko smo mladi... imamo včasih srečo, da se vse to zloži skupaj kar samo od sebe in da avtomatično nekako odraščamo v isto smer - a je dokaj redko. In s to avtomatiko pogosto potem zamudiš dejansko odraščanje, kjer se moraš naučiti vse tisto, kar sem omenil na začetku.

@Zabavno

In ti se s tem hvališ. Ta tvoj mož mora biti ena copata. Pobereš mu denar, kot da si FURS. Pa še parket čistiš z njim, bravo. In to objavljaš na TikToku? Ti bi bila idealna za kakšnega kaplarja v JLA. Praviš, da ne sme v gostilno, kaj pa v cerkev, lahko gre ali si mi tudi to prepovedala. In ti praviš, da se super razumeta. In kakšni so tvoji hobiji? Joga, pa stojiš eno ero na eni nogi, ob tebi pa ta tvoja copata, tudi na eni nogi. jaz bi si za hobi izbral šah. Pa sedi ob meni nekaj ur, pa seveda moraš biti tiho.

@Zabavno ....A pol imaš moža ali imaš predpražnik za čevlje brisat?

@ hehehe
@ bosanec
Ja tako je, ubogat kakor žena želi ali ločitev, tle sta sam dve poti.

Ha ha ha
kot je ena zgoraj napisala. Najprej moraš moškega "dobro in kvalitetno položit" (kot parket), potem pa lahko hodiš po njem. 😊😊😊Je kar veliko resnice v tem.

Ha ha ha
Kaj ljudje razumejo pod "da delaš na sebi"
Da si daš novo frizuro in nohte. 😊😊😊😊😊😊😊😊

Za crknt res.🤣🤣🤣🤣🤣

Od dela na sebi je najboljš fitnes za začetek, potem pa dober mejkap in lepe cote na ženski selata čuda, skoraj vsaka lahko huda zgleda, če to obvlada.

DOBR NO
PROSIM POVEJTE, KAJ RAZUMETE POD DELO NA SEBI. DA VIDIMO.🤣🤣🤣

Eni očitno razumete to kot samo tisto, kar se vidi navzven 🙂.

Delati na sebi? Hja, to je nekako tako, kot ko pridemo od frizerja... öe niöe niö ne opazi, potem se je bolj malo spremenilo.

očitno bolj sreča, glede na to, da se večina parčka zgolj s telesi, ko je tako važen mejkap, cote, fitnes itd.
Osebnost pa??

@rok-1

Midva sva bila precej mlada, jaz 16, on 20, porocila sva se po sestih letih.
Verjamem, da sva oba imela sreco in poleg srece nek notranji cut, da je to tisto pravo, mislim da je bil ta cut za oba odlocilen.
Ucila sva se pa sproti, odrascala sva sproti, malo v skupno, malo vsak v svojo smer, pa spet mislim, da sva imela sreco, da se nama je izslo.
Seveda sva delala na zakonu, brez tega ni nic, ampak za zakon lahko oba delata na polno, a se ne izide vedno.
Skupaj sva skoraj 40 let in vec kot 30 let porocena. Moram poudariti, da zdaj, ko so otroci sli od doma in vnukov se ni, da resnicno uzivava en z drugim, nikdar nama ni bilo lepse.

Najprej je potrebno vedeti, da je dobrih partnerskih odnosov (zvez) tja do max 10%. Ostalo je vse bolj nekaj povprečnega (ajde dobro bo, dokler ne pride okoli kaj boljšega) ali celo bolj žalost (ni za biti in ni za iti). 🤣

Za dobro zvezo pa je potrebno dejansko oboje. Tako sreča, kot na drugi strani delo na sebi. Sreča v tistem delu, da sploh srečaš najprej pravo osebo, delo na sebi pa v tistem delu, da si se ji pripravljen/a prilagajati, sodelovati z njo, sklepati z njo kompromise... na enakopravni osnovi brez podrejanja ali pritiskov z druge strani. Predvsem, ker ti sam/a tako hočeš.

V mladosti je delo na sebi lažje, ker še nisi formiran kot osebnost, temveč šele nabiraš izkušnje, se učiš... Ko si enkrat starejši pa saj vemo... starega psa je težko naučiti novih trikov. 😁

@rok-1
kaj pa ko je vedno več mladih do 30 leta brez izkušenj in partnerstev. Tega je vedno več . Taki ne bodo nikoli našli .

Mislim, da je romantiöni mit oddaljil ljudi od bistva. Ljubezen pokaže našo vztrajnost in rezilienco.

Najti pravega je sreča. Si predstavljate da mlad, naiven, nezrel najdeš pravo osebo. Ko sem bila mlada sem našla najboljšo prijateljico in partnerja s katerim sva zelo kompatibilna.Pri njemu sem začutila da bi z njim res lahko shajala. Da bi danes iskala, sem prepričana, da bi morala velike kompromise sklepati. In vem da ne bi našla bolj kompatibilnega kot ga sedaj imam

@ucis se sproti

Ja, čestitke in naj vama gre še naprej tako!
Čestitke tudi zato, da sta tako mlada znala slišati tisti notranji čut. Za večino je v teh letih zelo težko slišen - če sklepam po sebi..

Brez dela pa itak nikoli ne gre. Mislim da v vsakem odnosu večkrat prideš do točke, ko je treba stisnit zobe, požreti svoj ego in se lotiti dela - če hočeš da gre zadeva naprej.

@groom000

Kdor se ne potrudi oz ne išče - pač ne more najti. To je jasno dejstvo. Jaz bi temu rekel enostavno "Naravna selekcija".

Po drugi strani pa... kdor ne obupa, ima vedno možnosti. Če je veliko takih, ki jih parčkanje na zanima, bodo tisti iz njihove generacije, ki vseeno iščejo verjetno našli kasneje. Pa saj tudi s tem ni kaj veliko narobe, a ne? Otrok bo sicer manj, a saj nas je ljudi na svetu preveč in to je čisto human način, da se populacijski boom umiri.

Odločitev. Samo to. Kar si vtepemo v glavo ima neizmerno moč.

NIHČE NE VE, KAJ POMENI "DELO NA SEBI."
?????????????????????????????????????????
😊😊😊😊😊😊😊😊😊😊😊😊😊😊

@eden ki ve

Številni vedo.
Eno interpretacijo tega sem napisal zgoraj. Nisi prebral???????????????????????

@ucis se sproti
Če je to res kar praviš, sta en zelo redkih parov. Veliko parov je skupaj ker je to bolj udobno, ker ne vidijo smisla v novem začetku, so malo naveličani drug drugega in sami sebe.

@Zabavno hehehe dobra 😁

Ko sem pred kakšnimi 25 leti kot mlad fant začel načrtno delati na sebi, izven uradnih študijskih obveznosti, me nihče ni opozoril, da večina ljudi ne dela na sebi, ampak živijo na avtopilotu. delo na sebi te dolgoročno pripelje do tega, da si vedno bolj sam oz. z vedno manj ljudmi najdeš skupno točko. Tudi tisti, ki so izobraženi, so polni šablonskih razmišljanj oz. prepričanj, ki se jim vlečejo že iz otroštva. Delo na sebi človeka prej pripelje do tega, da se začne spraševati o smislu sobivanja s komerkoli. Je pa tudi res, da je danes večina generičnih ljudi v mladih letih uživačev, ki se jim v vezo ne mudi, pa čeprav bi bilo za njih najbolje, da čimprej končajo v resni vezi, saj pri 35-ih niso bistveno drugačni kot pri 25-ih, imajo isti način razmišljanja, le starejši so in bolj nezaupljivi.

Jaz bi ljudem svetoval, da končajo v resni zvezi pred 30-im letom, če je to njihov življenjski cilj. Čimprej, ko srečajo podobno generično osebo, ji naj gredo nasproti in sodelujejo v fazi oblikovanja resne zveze.

@nekoč nekje

Delo na sebi pomeni najprej samega sebe spoznati, nato pa čimbolj razviti svoje prepoznane potenciale in sanirati morebitne primanjkljaje, če se ti seveda sploh zdijo primanjkljaji.

Za oboje pa velja, da razviješ svojo osebnost do stopnje zdrave samozavesti in zadovoljstva s seboj, ne pa spreminjanja sebe v nekaj, kar je v nasprotju s tvojim ustrojem ali ukalupljanja v skladnost s pričakovanji drugih, če niso skladna s teboj samim. To bi bilo zlagano, nepristno in zato neuspešno.

Imaš do ene mere prav s tem vstopanjem v zvezo pri mladih letih, če upoštevaš, da kot mlad še nisi dokončno oblikovan in si zato bolj dojemljiv, spremenljiv in elastičen, ampak tudi takrat moraš sproti spremljati, ali si zadovoljen in izpopolnjen s takim načinom, ali pa si samo začasno prilagojen, morda na osnovi zunanjih sugestij in ne zaradi svojih notranjih nagnjenj.

Tvoja ugotovitev o smislu sobivanja velja za tipe ljudi, ki v nobenem starostnem obdobju ne pašejo v zveze, ne velja pa vsevprek.

Delo na sebi.

Nehaš bluziti "vzemi me takega kot sem" (čeprav si faliran/a)
Končaš šole, ki jih nisi.
Sam sebe preživljaš, nisi socialec
Tečeš teke, dolge vsaj 10km, redno
Ne bulji v "tače" ampak v ljudi okoli sebe in v knjige
itd itd itd

Samo tukaj je "keč", če se "še iščeš" in se "še nisi našel/a" tja do 30-ega leta, se žal ne boš nikoli.

Mladim ljudem vedno pravim, naj bodo skromni, pridni in radovedni. Točno taki, kot sem bil sam. Nič naj jim ne bo odveč, naj jim ne bo odveč prostovoljno izprazniti pomivalni stroj, brez da jim mama reče. Naj bodo pridni in se vedno učijo novih stvari.To je celoživljenjska šola.

Je pa past pretiranega ukvarjanja s samim sabo točno to, da te to sčasoma distancira od družbe. Zato je zelo pametno dokaj hitro poiskati primernega partnerja in potem lahko skupaj rasteta.

@nekoč nekje
Dedek, pa ti res ne veš, kaj sploh zagovarjaš. Enkrat moške prepričuješ, da je bolje biti samski in da naj si ne nakopljejo nase babe, ker da z njo itak nimaš kaj početi, češ da moškemu ne prinašajo nobenega doprinosa za katerega bi bilo vredno babo trpeti. Zdaj pa klamfaš o tem, da se je dobro poparčkati čim bolj zgodaj, da bosta lahko skupaj rastla🤣 Ata, zgleda da postajaš dementen.

dober odnos ima samo par, ki spoštuje druge drugega, ki ga ne poizkuša "popravljati" po svoji podobi.
če je bil v štartu dober, zakaj potem čez 2 leti ni več dober in ga je treba popraviti
vsak človek ima na tem planetu več duš dvojčic, samo ne najdejo se vedno, pravzaprav redko se najdejo.
ko zaljubljenost mine, potem je zelo pomembno, da spoštovanje ostane, tega oa je vedno manj, vedno več je egoizma in lenobe

Večina ljudi je celo življenje lenuhov. In vendar se lenuhi ne najdete med sabo. kar pomeni, en sam prazen napuh vas je, bez pokrića.

Tisti, ki “preveč” dela na sebi, se skozi leta ne oddalji le od okolice ampak tudi od partnerke, ne glede na to kako kompatibilna sta nekoč bila. Namenoma nisem napisal partnerja, ker so ženske, ki bi vsestransko rasle, še toliko bolj redke kot moški saj gre za konformisticni spol.

Sistem v katerem živimo nekje do 25 leta služi predvsem programiranju in indoktrinaciji. Zato smo okoli 25 leta, ob koncu študija, skoraj vsi več ali manj kompatibilni. Podobnih prepričanj. Plus v podobni fazi življenja. Zato se je v teh letih tudi najlažje poparčkati.

Sledi recimo temu osamosvojitev, ko veliko vlogo odigra družinski “pedigre” (zveze, dedovanje in druga popotnica) ter sposobnost trženja samih sebe oz. karierna uspešnost. Skozi vse to se nekje do 35. leta na veliko ekonomsko diverzificiramo. Medtem, ko po svetonazoru velika večina še vedno ostaja sila podobna ljudem iz svoje stroke in ekonomskega razreda, če že ne otroštva.

To so hkrati tudi leta, ko sicer redki posamezniki skozi izjemne dosežke ali obsežno delo na sebi postanejo z veliko večino ljudi vse bolj nekompatibilni, ker se po prepričanjih, obnašanju in ciljih preveč razlikujejo celo od svojih vrstnikov iz stroke in ekonomskega razreda, ne le mladosti. Zato ni nič čudnega, če je to hkrati tudi čas, ko prihaja do prvih ločitev z nekoč sicer kompatibilnimi partnerkami.

Od tu dalje se razlike med ljudmi, ki preveč delajo na sebi, in ogromno večino, ki bo do smrti le se stagnirala, zgolj poglabljajo. S tem, da ne govorim o kariernem razvoju ozko specializiranega izobraženca, materijalnem uspehu podjetnika, vrhunskega športnika, “uspešnega” dediča, itd. Ker nič od tega še ne pomeni, da ti ljudje ne bodo celo življenje ponavljali davno indoktrinirane slogane in živeli življenje povprečne sprogramirane ovce za striženje. Delo na sebi zajema poglobljeno izobraževanje na še pa še področjih in neprestano kalibriranje lastnega življenja, ki te slej kot prej pripelje do točke, da te bore malo ljudi lahko sploh razume saj se ves ta napredek nujno odrazi tudi v vsakdanjem življenju, samih “kontraverznih” prepričanjih”, itd. Zato se po druženju s t.i. “normalnimi” ljudmi počutiš kvečjemu vedno bolj praznega. Ne pa, da bi šlo za pozitivno izkušnjo. Temu primerno pa je tudi praktično nemogoče najti “partnerko” na podobni valovni dolžini, sorodnega razmišljanje, vrednot in kompatibilnih ciljev, tudi če bi si jo žel. Toliko bolj, ker so ženske praviloma najbolj vodljive opranoglave komformistke. S tem, da tako prerasteš ljubezenske pravljice. To še ne pomeni, da se z ženskami ne moreš dobro imeti. Le to, da ne gre za odnos, ki ga idealizira povprečna opranoglava ovca, ki se ima za normalno. V življenju pa zmagaš, če hkrati postaneš mojster v “dolce vita”.

Skratka, če želiš “normalno” zvezo, se ne trudi ne vem kako delati na sebi. Raje delaj v smeri kariernega uspeha s par sčepci cenene mainstream psihologije tipa 5 jezikov ljubezni, ipd. Tako boš precej dlje kompatibilen “partner”.

Tako tako. Človeku, ki ima namen biti v resni vezi, bi svetoval, naj ostane na mainstream liniji in naj pri sebi ne razvija prepričanj, ki bi ga distancirala od okolice. Predvsem naj se ne ukvarja preveč sam sabo, saj utegne, kot sem že povedal, hitro izgubii voljo po sobivanju s komerkoli. Ko si dolga leta za vse sam, so ti ostali ljudje kvečemu v napoto, vsaj v smislu trajnega sobivanja.

Ne verjamem v novodobniške, kvazi psihološke recepture, bližnjice za "duhovno rast", ker me to spominja, kakor če imamo nedozorelo, komaj oblikovano, zeleno sadje, ki dozori šele v jesen. Potem pa je večina "prebujencev" prepričanih, da bo šlo vse zlahka, ekspresno, ker so "pravo" knjigo ali "pravi" verski/politični/ideološki nauk dobili v roke, da bodo potem lahko zrele sadove uživali že spomladi ali na začetku poletja. Času je potrebno dati čas. Vse rabi svoj čas, merjeno v dekadah, počasi, pa še to so potrebne ustrezne okoliščine ali "konstalacije" z nekaj sreče, pogoji, da "drevo" sploh obrodi, v relaciji z drugimi ljudmi, odnosno, še posebej s tistimi najbližjimi (partner, otroci, najboljši prijatelj), ki so lahko le izkustvena. Pa če še na koncu potegnemo črto pod vse, se ljudje zelo malo spreminjamo. 😉

“če na koncu potegnemo črto pod vse, se ljudje zelo malo spreminjamo”

To velja za veliko večino ljudi, ki več ali manj celo odraslo življenje ostajate isti gelipterji, ki v nedogled ponavljate ene in te iste neumnosti.