Jaz pa zadnjič na morju, me je pričakal martinček na kavču. Sprva ga nisem opazila, potem pa ko sem dala torbe na kavč, je nekaj zašibalo. Mislim, da smo se martinček, jaz in moj ta mali vsi trije bolj mojega krika ustrašili kot pa drug drugega. V glavnem ni nama ga ratalo ujet ali pa spravit nekako ven. Ušel je v otroško sobo, pa sem samo galantno zaprla vrata. Čez vikend niti pod razno nisva stopila notri, naslednjo rundo sem pa moža poslala v izvidnico. Sicer ni točno vedel, kaj išče, ker seveda nisem povedala, ampak našel ni ničesar. Za preventivo sva s ta malim spala v dnevnem prostoru, mož v otroški, pa skoz sva vrata zapirala. Še danes mi ni jasno, ne kje je prišel notri, ne kam je zginil potem. O škorpijonih raje ne bom. Fentala sem samo enega malega, ker nisem vedela, kaj je. Če ga narajmam, da sem sama, spakiram, z učem na njemu in grem domov. Uhh, jaz sem res ena bojazljivka glede živalic.